Unam sanctam

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Unam sanctam
papež Bonifacij VIII.
Bula je bila izdana v latinščini, 18. novembra 1302. Prevod v slovenščino: Janez Jelen, april 2015.
Dovoljenje: Heckert GNU white.svg Ta datoteka je objavljena pod Dovoljenjem GNU za rabo proste dokumentacije (GFDL).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Latinsko besedilo
Slovenski prevod

Unam sanctam ecclesiam catholicam et ipsam apostolicam urgente fide credere cogimur et tenere, nosque hanc firmiter credimus et simpliciter confitemur, extra quam nec salus est, nec remissio peccatorum, sponso in Canticis proclamante: "Una est columba mea, perfecta mea. Una est matri(s) suæ, electa genetrici suæ;"[1] quæ unum corpus mysticum repræsentat, cuius caput Christus Christi vero Deus. In qua unus Dominus, una fides, unum baptisma. Una nempe fuit diluvii tempore arca Noe, unam ecclesiam præfigurans, quæ in uno cubito consummata unum, Noe videlicet, gubernatorem habuit et rectorem, extra quam omnia subsistentia super terram legimus fuisse deleta. Hanc autem veneramur et unicam, dicente Domino in Propheta: "Erue a framea, Deus, animam meam, et de manu canis unicam meam."[2] Pro anima enim, id est pro se ipso, capite simul oravit et corpore, quod corpus unicam scilicet ecclesiam nominavit, propter sponsi, fidei, sacramentorum et caritatis ecclesiæ unitatem. Hæc est tunica illa Domini inconsutilis, quæ scissa non fuit, sed sorte provenit. Igitur ecclesiæ unius et unicæ unum corpus, unum caput, non duo capita, quasi monstrum, Christus videlicet et Christi vicarius Petrus, Petrique successor, dicente Domino ipsi Petro: "Pasce oves meas."[3] "Meas", inquit, et generaliter, non singulariter has vel illas: per quod commisisse sibi intelligitur universas.

Sive ergo Græci sive alii se dicant Petro eiusque successoribus non esse commissos: fateantur necesse se de ovibus Christi non esse, dicente Domino in Ioanne, unum ovile et unicum esse pastorem. In hac eiusque potestate duos esse gladios, spiritualem videlicet et temporalem, evangelicis dictis instruimur. Nam dicentibus Apostolis: "Ecce gladii duo hic," in ecclesia scilicet, quum apostoli loquerentur, non respondit Dominus, nimis esse, sed satis. Certe qui in potestate Petri temporalem gladium esse negat, male verbum attendit Domini proferentis. “Converte gladium tuum in vaginam."[4] Uterque ergo in potestate ecclesiæ, spiritualis scilicet gladius et materialis. Sed is quidem pro ecclesia, ille vero ab ecclesia exercendus. Ille sacerdotis, is manu regum et militum, sed ad nutum et patientiam sacerdotis. Oportet autem gladium esse sub gladio, et temporalem auctoritatem spirituali subiici potestati. Nam quum dicat Apostolus: “Non est potestas nisi a Deo; quæ autem sunt, a Deo ordinata sunt,"[5] non autem ordinata essent, nisi gladius esset sub gladio, et tanquam inferior reduceretur per alium in suprema. Nam secundum B. Dionysium lex divinitatis est infima per media in suprema reduci. Non ergo secundum ordinem universi omnia æque ac immediate, sed infima per media et inferiora per superiora ad ordinem reducuntur. Spiritualem autem et dignitate et nobilitate terrenam quamlibet præcellere potestatem, oportet tanto clarius nos fateri, quanto spiritualia temporalia antecellunt. Quod etiam ex decimarum datione, et benedictione, et sanctificatione, ex ipsius potestatis acceptione, ex ipsarum rerum gubernatione claris oculis intuemur.

Nam, veritate testante, spiritualis potestas terrenam potestatem instituere habet, et iudicare, si bona non fuerit. Sic de ecclesia et ecclesiastica potestate verificatur vaticinium Hieremiæ . “Ecce constitui te hodie super gentes et regna"[6] et cetera, quæ sequuntur. Ergo, si deviat terrena potestas, iudicabitur a potestate spirituali; sed, si deviat spiritualis minor, a suo superiori; si vero suprema, a solo Deo, non ab homine poterit iudicari, testante Apostolo: “Spiritualis homo iudicat omnia, ipse autem a nemine iudicatur."[7] Est autem hæc auctoritas, et si data sit homini, et exerceatur per hominem, non humana, sed potius divina, ore divino Petro data, sibique suisque successoribus in ipso, quem confessus fuit petra, firmata, dicente Domino ipsi Petro: “Quodcunque ligaveris etc."[8] Quicunque igitur huic potestati a Deo sic ordinatæ resistit, Dei ordinatione resistit , nisi duo, sicut Manichæus, fingat esse principia, quod falsum et hæreticum iudicamus, quia testante Moyse[9], non in principiis, sed in principio coelum Deus creavit et terram. Porro subesse Romano Pontifici omni humanæ creaturæ declaramus, dicimus, diffinimus et pronunciamus omnino esse de necessitate salutis.

Dat. Laterani, XIV Kalendas Dec., Pontificatus nostri Anno VIII.

Spodbujeni po veri smo dolžni verovati in se držati (verske resnice), da obstaja samo ena sveta, katoliška in apostolska Cerkev; to trdno verujemo in preprosto izpovedujemo. Zunaj nje ni zveličanja in ne odpuščanja grehov. Tako Ženin odkriva v »Visoki pesmi«: »Ena sama je moja golobica, krasotica moja, moja popolna, edinka je svoji materi, ljubljenka svoji porodnici.«[10] Ona predstavlja eno edino skrivnostno telo, katerega glava je Kristus, njegova glava pa je Bog (Oče). V njem je en sam Gospod, ena sama vera, en sam krst. Resnično je v času vesoljnega potopa obstajala ena sama Noetova barka, ki je predstavljala v podobi eno samo Cerkev; zgradila jo je ena sama roka, imela je enega samega krmarja in enega samega poveljnika, in sicer Noeta. Beremo, da so bila pokončana vsa bitja na zemlji, kar jih je obstajalo zunaj barke. To Cerkev cenimo kot edino, kakor razodeva Gospod prek prerokovih ust: »Reši pred mečem mojo dušo, iz pasje šape, mojo edino.[11] On je molil za svojo dušo – to je, za sebe samega – z glavo in telesom istočasno. Svoje telo je on imenoval edino Cerkev zaradi zedinjenja z Ženinom po veri, zakramentih in cerkveni dobrodelnosti. – To je tisto Gospodovo netkano ogrinjalo, ki ga niso rezali, ampak so si ga razdelili z žrebom. Ena sama in edina Cerkev torej nima dveh glav, kakor da bi bila pošast, ampak ima eno samo telo ter eno samo glavo, a to je Kristus in Peter ter Petrov naslednik. Gospod je namreč rekel Petru: »Pasi moje ovce.«[12] On pravi: »Moje«, govoreč na splošno in ne posebno; iz tega lahko razumemo, da mu je zaupal vse.

Če torej Grki ali drugi pravijo, da niso zaupani Petru in njegovim naslednikom, morajo nehote priznati, da ne pripadajo med Kristusove ovce, kajti Gospod pravi v Janezu, da obstaja ena sama čreda in en sam in edini pastir.[13] Prav evangeljske besede nas učijo, da obstajajo v tej Cerkvi in v njeni oblasti dva meča, tj. duhovni in časni, prav kakor so apostoli dejali: »Glej tukaj dva meča« − seveda v Cerkvi. Govorili so namreč apostoli – in Gosod ni odgovoril, da jih je preveč, ampak da jih je zadosti. Kdor torej zanika, da časni meč pripada Petru, je slabo razložil besede Gospoda, ko pravi: »Položi svoj meč v nožnico«. Torej sta oba meča na razpolago oblasti Cerkve, duhovni in snovni meč. Tega drugega je torej treba uporabljati v korist Cerkve, prvega pa uporablja sama Cerkev; prvega uporablja duhovnik, drugega pa roke kraljev in vojakov, ampak po ukazu in pod nadzorstvom duhovnika. Potrebno je potemtakem, da je en meč pod drugim in da je časna oblast podrejena tisti duhovni. Kadar namreč apostol pravi: »Ni nobene oblasti razen od Boga, te pa, ki so, so postavljene od Boga;[14] to pomeni, da bi ne bile postavljene, če ne bi en meč bil podrejen drugemu, in če tistega nižjega ne bi vodil tisti višji. Po učenju svetega Dionizija je Božji zakon, da so nižje stvari vodene po posredovanju višjih. Da pa duhovna moč presega po dostojanstvu in plemenitosti vse te zemeljske, moramo razglašati toliko bolj odprto, kolikor je duhovna odličnejša od časne. To lahko jasno in očitno ugotovimo, kadar plačujemo desetino, pri blagoslavljanju in posvečevanju, in s tem priznavamo takšno oblast (če je dobra) ali pa izvajamo upravljanje nad njo (če ni dobra).

Resnica namreč spričuje, da ima duhovna oblast nalogo nadzorovati zemeljsko; če se pa ne pokaže kot dobra, jo mora obsoditi. Tako se uresničuje Jeremijevo preroštvo glede na Cerkev in na cerkveno oblast: »Glej, danes sem te postavil nad narode in nad kraljestva; da ruješ in podiraš, da uničuješ in rušiš, da zidaš in sadiš.«[15] Če torej zemeljska oblast zaide (na krivo pot), jo bo obsodila duhovna oblast; če se pa spridi potem duhovna oblast, jo bo sodil njen predstojnik; če je pa to najvišja duhovna oblast, jo bo mogel soditi samo Bog in ne človek, kot zatrjuje apostol: »Duhovni človek pa presoja vse stvari, medtem ko njega ne presoja nihče.«[16] Ta oblast pravzaprav, čeprav je zaupana enemu človeku in jo udejanja en človek, ni človeška, ampak raje Božja, zaupana po Božjih ustih Petru, ter zaupana nedotakljiva po njem in po njegovih naslednikih njemu, ki je on, skala, izpovedal, ko je Gospod rekel istemu Petru: »Karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«[17] Kdor se torej upira tej od Boga ustanovljeni oblasti, se upira Božjemu redu; razen če morebiti ne sprejema zgodbe o dveh počelih – ki si jo je izmislil ustanovitelj manihejcev – kar pa mi obsojamo kot napačno in heretično. Mojzes namreč ne pravi, da je v začetkih, ampak v začetku Bog ustvaril nebo in zemljo.[18]

Glede na to mi objavljamo in razglašamo, določamo in zatrjujemo, da je za zveličanje slehernemu človeku nujno potrebno, da se podvrže rimskemu škofu.

Dano v Lateranu, 18. novembra 1302, v osmem letu našega pontifikata.


Opombe[uredi]

  1. cf. Cant VI,8.
  2. cf. Psalm XXI, 21.
  3. Joannes XXI, 17.
  4. Matth XXVI, 52.
  5. cf. Rom XIII, 1.
  6. Hier I, 10.
  7. I Cor II, 15.
  8. Matth XVI, 19.
  9. Gen I, 1.
  10. Vp 6,9.
  11. Ps 22,21.
  12. Jn 21,17.
  13. Jn 10,16.
  14. Rim 13,1.2.
  15. Jer 1,10.
  16. 1 Kor 2,15.
  17. Mt 16,19.
  18. 1 Mz 1,1

Zunanje povezave[uredi]