Umirjoči labud
Umirjoči labud. Prifarski |
|
Umirjoči labud.
[uredi](Svobodno po nemškem.)
Na ribnjaku po valovih
Sivi jo labud veslà,
V vòdnih ujčka se bregovih,
Césto volhko si brazdà.
Solnce svitlo zapadaje
Žalosten mu je prikaz,
Zdi se mu, da zadnjič sjaje
Mu ovira mokro gaz.
Solza mu okó zaliva,
Njega je sercé bolnó,
Val, ki mu solzó popiva,
Je svedok, kakó je blo.
On potoži, in zapôje
Zadnjo pesem žalostno,
Pretečene dneve svôje
Mil'je — al begnili so.
K smrti sivi pévec joka,
Revež lužni se solzi,
Prs'so težka, milo stoka,
Trudno migljejo oči.
Dvignit hoče še vmiraje
Petja glasopolno moč,—
Žile bitje pa nehaje
Dan obrne v smrtno noč.
Njega pésem je odpela,
Sivi pesnik je zaspal,
Glasov moč je oddonela,
Glasov vir mu je obstal.
Pévec némi se ne gane,
Mrtvih spanje mirno spi,
Val bučeči popostane,
Pesme ko odmev zdoní.
Prifarski.
.