Umetniki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trst v žepu
Umetniki
Marko Kravos
Spisano: Daša Brezar.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kaj mislite, da je Sv. Ivan kar tako? Še Anglo-Amerikanci mislijo, da je nekaj imenitnega. Če ne, ne bi imeli tu dveh vojašnic. imamo tri kine: poleti zunaj, na odprtem, pozimi v dvoranah. Imamo tri nogometna igrišča: velikega s tribuno, stadion Prvi maj, in še župnik don Mario ima svoj campo. Imamo staro cerkvico in novo cerkev. Okrog te se obračajo tramvaji, ko gredo spet v mesto. Imamo cel hrib, ki je obzidan. Tam je umobolnica, za celo mesto hiš in tudi še ena cerkvica je tam.

Ni čudno, da se pred svetivansko cerkvijo večkrat ustavijo cirkusanti. Zares škoda, če niste videli požiralca mečev, ki si je proti poldnevu z dolgimi iglami prebadal mišice na roki, lica in kdove kaj še. Vmes je od časa do časa brizgal iz ust ognjene curke. Pravi umetnik. Pri opoldanskem nastopu prizna tudi naš oče: »Ta pa zna, ta ima poklic v riti!«

Verjetno se je v kakšnem cirkusu skregal ali pa je šele prebežal od kod izza meje, ki obdaja Trst. Meni se zdi posebno imenitno, ker nastopa na zaboju, ki je skrbno pregrnjen s staro preprogo. Za povrh mu asistira ženska v zlato pretkani svileni bluzi, ki mu podaja dolge igle in orožje za goltanje: meč, bajonet, tanek floret. S točko, pri kateri si rezila in bodala tlači globoko v grlo, nastop zjutraj in popoldne tudi konča.

Qče mi potem strogo naroči, da lahko doma požiram samo kuhalnico. Šele ko bom dolgo dolgo vadil, mi bo uspelo stlačit v svoj goltanec tudi nože in pletilke.

Pred cerkvijo je prostora ravno za venec ljudi. Še ti se morajo od časa do časa umaknit tramvajem. Tokrat so zbrani okrog drugih dveh umetnikov.

Verjetno sta oče in sin. Oba sta do pasu gola. Sin se plazi skozi kovinske obroče, vedno ožje. Vedno bolj se mora uvijat kot kača, da spravi telo ven. Na koncu se je zložil še v ročen zabojček. Oče, ali kar je že bil, pa medtem upogiba železne palice, tre podkve, se uleže na desko, ki je vsa naj ežena z žeblji, in potem še na steklovino, razsuto po starem časopisu. Deček mu tedaj stopi na prsi in skače po njem. Samo eno stekelce se mu do krvi zarije v meso. On pa ga kar mimogrede odprhne: ah, to ni nič!

Samo nekaj dni kasneje se pojavi drugi tak silak. Tako je podoben prejšnjemu, fakirju, da bi ju zlahka zamenjal. Oba nastopata od pasu gola, oba enako napenjata mišice. Morda je zdajšnji malo manj zgovoren, ko razlaga, kje vse so občudovali njegovo moč. Na koncu svojega nastopa ima še točko s kamnom. Iz bližnjega zidka izruje ploščat kamen - morda ga je prinesel s sabo in pred predstavo vložil v škrbino? - potem pa išče med gledalci korenjaka, ki bi mu na prsih ta kamen razčesnil z macolo. - Očitno nista brata z onim od predvčerajšnjim, sicer bi to počela drug drugemu. S tankim dečkom pa si gotovo ne bi mogel pomagat: ta še macole ne bi dvignil, kaj šele prav zamahnil. Žilavi Davo iz trgovine pri Baku vzame macolo, a kmalu pogrunta, da to ni isto kot v trgovini tolči po stokvižu, da se zmehča.

Sveti Ivan je znan po svojih javah in kamnoseških delavnicah. Tako se seveda najde domačin, ki je še ponosen, da lahko pred cerkvijo pokaže svojo tolkaško spretnost. Stvar pa ne gre gladko. Starega in zasušenega fliša ne razkolješ kar tako, kot bi bil živ, pred kratkim odkrhnjen apnenec. Potem poizkusi še drugi, ki dela v ladjedelnici ... Očitno si kamna ni prinesel umetnik s seboj, ker bi si izbral kaj bolj prhkega!

Tako se je tolklo po sivem kamnu na žive in mrtve. Pod njim pa tisti orjak, ki ponosno in trmasto vztraja, da je treba kamen razbit, ker je tako na sporedu. Tudi našemu očetu da nekdo macolo, pa noče niti poizkusit. Meni vedno razlaga, da se je treba vsega lotit: če se človek ob čem malo potrudi, mu mora uspet! Tokrat pa se odločno odmakne: »Nisem miga mona ... če se kaj zgodi, grem potem še v zapor ...« V mojih očeh je precej izgubil.

O tem, če so kamen končno razbili ali če so ga, kot so se pogovarjali med sabo, zamenjali s kakim bolj preperelim, ne vem, ker sem šel domov kakat. Ko sem se vrnil, je bilo vsega konec.
Ta hrust je padel v oči čedni vojni vdovi, ki stanuje nasproti cerkve. Po predstavi ga je sočutno povabila k sebi na krožnik česa toplega.

Žal se nihče od teh umetnikov ni ustavil v našem predmestju za kaj več kot dan ali dva. Sem jih zanese, ker je Sv. lvan končna postaja tramvajev, še bolj verjetno pa ker je gotovo najbolj imeniten kraj daleč naokrog. Zelo sem srečen, da sem tu doma.


campo - ignsee
Anglo-Američani - zavezniški vojaki, ki prva povojna leta upravljajo cono A Svobodnega tržaškega ozemlja
macola - dvoročno kladivo
stokviž - posušena polenovka
java - kamnolom
miga mona - saj bi bil bedak