Ukleti zvon

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ukleti zvon
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




UKLETI ZVON


V Pustem Gradcu pri Dragatušu so kmetje obesili v zvonik nov zvon. Takoj, ko so delo dovršili, so hoteli poizkusiti, kakšen glas ima zvon. Vedeli pa so, da zvona prej ne smejo razmajati v glas, dokler ne bo krščen.

Bil je pa v vasi nestrpnež, ki ni mogel učakati, kdaj bo prišel župnik in zvon oblil z blagoslovljeno vodo. Pod večer, ko so sosedje legli k počitku, se je odtihotapil zdoma, se prihulil do samega zvonika in se obesil na vrv: in po vsej Beli Krajini se je razlila bronasta pesem novega zvona ...

Toda le za kratek čas. Ni se še zvon povsem umiril, že je prišepal pod zvonik sam vrag in zarjul:

»Kar ni krščeno, je moje! Kdor koli je zvon obudil v živIjenje, preden je bil krščen in blagoslovljen, je meni dobro služil!«

Tako je dejal in potegnil za vrv s takšno silo, da mu je padel zvon iz zvonika naravnost v naročje. Vrag pa — ne bodi len — je zvon uklel in ga brž ponesel v globok tolmun pod mlin na Nerajčici.

Ko so naslednje jutro prišli domačini k cerkvi, da bi krstili novi zvon, je bil zvonik prazen. Pričeli so iskati izgubljeni zvon. Po dolgem in trudapolnem iskanju so ga našli v tolmunu. Uganili so, da jim je zvon sam vrag uklel ter ga vrgel v vodo, zatorej so se domenili, da ga bodo dvignili iz tolmuna ter ga znova obe¬sili v zvonik.

Po stari navadi pa jim je dejal vaški župan, ki je bil star mož in velik pametnjak:

»Možje, zvon bomo dvignili le tedaj, če pri delu nihče ne bo spregovoril vse dotlej, dokler ne bo zvon spet na svojem starem mestu.«

»Dobro, molčali bomo,« so odgovorili možje.

In so šli domov, se vrnili z vrvmi ter navezali nanje zvon, da bi ga potegnili iz tolmuna. Bil pa je med njimi mlad gospodar, ki je bil pozabil, kaj jim je naročil župan. Preden so se možje uprli v vrvi, da bi dvignili bronasto breme iz vode, je po stari navadi dejal:

»Hajdi! Pomozi Bože!«

In vsi hkrati so potegnili za vrv. Toda vrv se je utrgala in vsi možaki so popadali na tla ...

Prepozno so se domislili, kako in kaj. Ko pa so se spomnili, da se jim je bila vrv utrgala zato, ker je bil le-oni med delom spregovoril, so navalili nanj, da bi ga prebatinali. A on jim je ušel. Jezljivi sosedje pa so se pognali za njim in kričali:

»Budalo! Varuj se, da te ne uhitimo!«

In on se je kajpa varoval. Tekel je in tekel. Še danes menda teče, sosedje pa za njim, kajti od takrat se ni še nihče vrnil.

Ukleti zvon se je pa še globlje udrl v tolmun. Dandanes Belokrajinci nič več ne poskušajo, da bi ga rešili. Le tistemu, ki pride v Pusti Gradec zijala prodajat, ponosno razkazujejo pod zvonikom v kamen odtisnjeno kopito in pripovedujejo, da je to sled samega vraga , ki se je bil takrat, ko je potegnil zvon iz zvonika, uprl s svojo šanto v kamnita tla.