Ujetniki carevne

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ujetniki carevne
Jean-François Bayard
Prevajalec: Josip Cimperman
Izdano: 1881 (Talija)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Osebe[uredi]

Carevna.

Grof Valov, policijski minister.

Major Petrov, poveljnik tvrdnjavi Ključji grad.

Feodora, njega hči.

Aleksij Razimovskij, částnik.

Ivan, částnik v cesarski gardi.

Pažeti. Částniki. Dvorne gospé in gospodje.

Igra se vrši:

Dejanje 1. V dvorani tvrdnjavini.

Dejanje 2. Na zasélji carevne.

Prvo dejanje[uredi]

(Dvorána. Na levi stráni okno. Veliko uhodišče na sredi. Stranska vrata. Na desni stráni skrivna vrata.)

Prvi prizor[uredi]

Major. Aleksij (okončujóč zajutrek).

Major. Na zdravje, částnik, in da bi skôro bili prostí!

Aleksij. E, major, v taksni drúščini in najboljšega skakáča na svoji stráni, takó se uže potrpí.

Major. Ječa je le ječa.

Aleksij. Njé čuváj je izvrsten mož.

Major. A vender ječár!

Aleksij. Meni je dober prijatelj.

Major. In ostaje. — Nu, takó si pomagava prebíjati svoje ujetništvo.

Aleksij. Tudi Vi ujetník?

Major. Nosèč bolj žuleče spone, nego li isti, katere stražim. Nisem li pôrok zanje? Nisem li kot poveljník ž njimi in nánje priklenen?

Aleksij. Istina, Vi ste pôrok zánje, kateri sedé.

Major. Dolg čas me umorí. — A hvalo Vaši navzóčnosti —

Aleksij. In ónim steklenícam.

Major. Istina, ves moj kratek čas hranijo v sebi stekleníce —

Aleksij. To dvíga k víšku! (Vstaneta.)

Major. Vi lehkó govorite. V najlepsi gradski dvorani mej prijatelji človek uže prosto diše — a da Vas zapíra deset zapáhov —

Aleksij. In vrhu tega se deset ključánic, kakor mojega novega soseda tú nasproti —

Major (na stran). Ojoj!

Aleksij. Res, vrníva se zopet do tega: povédite mi vender —

Major. (Zasuče govoríco.) Jedne stvarí ne umejem: Vi, taka krotka, vesela duša, katerim pótem ste li Vi prišli v družbo zarótnikov?

Aleksij. Jaz v zarótbo, jaz? — Jaz sem se zarótil jedino proti dolgočasnosti.

Major. Zatorej niste zaprti zaradi kacega kovárstva proti državi? (Tiho.) Ne kot privrženec onega vojvode Kurlandskega, ubozega mladega možá, kateri je od svojih detinskih let vzdihával v samostani, in katerega bi nezadovoljniki radi bili dvignili za svoje stranke vodníka na prêstol?

Aleksij. Nezadovoljniki? So li tudi taksni ljudjé na sveti?

Major. Dragi moj! Nezadovoljnost je dan danes strokovnjaška znanost — uréjena po sistemi. — Žàl! toda v kalni vôdi ribiči dobro lové.

Aleksij. Mírni, major! Zadovoljnika imate v svoji ječi. Ako sem jaz jednako mnogemn smrtniku prinesel soboj na svet doto čestiželjnosti — je nikoli ne kazem z gubánčenjem čela in škrtanjem sè zobmi. — Veselo in odkrito je moje srcé! Zadovoljen sem sè svetom, življenjem, z dobrim vinom in z lepimi dekleti, — a najbolj sè svojo carevno, ker je, kakor se pripoveduje, baje prav zala.

Major. Gola istina!

Aleksij. To istino potrdíva in vino! (Pije.) Žívela, krasna vladaríca našemu kraljevstvu in našim srcem! — Žívele sploh vse krasne žené ! — Izmej vseh, živela krasna grofica Valovna!

Major. Grofica Valovna, soproga policijskega ministra? Jo li poznate?

Aleksij. Kakó bi je ne! Štirinajst dníj zapóred sem plesal slednji večer mazurko ž njo! — Vesteli, kaj se to pravi? — Pri takih prilikah se delajo znanja. Jaz sem bil bas y Smolenski v garniziji, grofica pak je bila prisla obiskat neke stare slepe teté.

Major. A njé soprog?

Aleksij. Nij bil slep. — Vsaj drugi so gledali zánj, ter vídeli, kakor sploh blaga policija, navadno več, nego li je bilo vídeti.

Major. Ošabni praznoglavec, kar trpeti ga ne morem.

Aleksij. Takisto govorí tudi njega soproga, in jaz sem tretji v vajini zavezi. — Skratka: plesala sva mazurko za mazurko, kakor bi se nama vrtélo v glavi, kar pride nenádoma grofici od soproga ukaz, hitro odpotovati v Peterburg. — Jaz, se vé, sem prosil polkovnika odpusta, kajti engažiran sem bil ž njo še za dvanajstorko mazurk.

Major. Plesali ste morebiti poleg vozá?

Aleksij. Sem! Šest kónj je opešalo pri tem. — V Peterburg prišedšega me na hip obstopi kopíca policajev — nežna pozornost, katero sem védel dostojno ceniti — vprašam po gostilni — in vedó me semkaj, kder stanujem na troške ljubezníve vladaríce, katera, dasi me nij še nigdar videla, kakor mati záme skrbí! Takó sem in ostanem tukaj, ako ne podelí policijski minister mojega mesta kateremu plesalcu, kajti pošlje baje vsacega v tvrdnjavo, kdor pleše z njega ženó. Policija ne trpí prepovedanih korakov!

Major. Dakle samó zaradi téga? — Kakor hítro mi bode môči, poprosim njega za Vas.

Aleksij. Nikari. — Sedaj baš se vozijo novínci in bali so tudi končani. — Naj le zabi náme — (nasmihajoč se) tem bolj se me spomina njega soproga. (Zvedávo.) Ako hčete prositi za koga, kdó vé, v tem gradi stanuje mnogokater nesrečnik. —

Major. Lehkó je!

Aleksij. Vi bi dakle —

Major. Jaz nimam močí —

Aleksij (zvedávo). Na priliko: sinoči se mi je zdelo —

Major. Sinoči? (Na stran.) Bog vé, mu je li znano —

Aleksij. Čul sem v céli, svoji nasproti, šum — izvestno kakšen nov prišlec?

Major (z navidezno malomarnostjo). A res! Spomínam se — tudi takóv véternik, kakor Vi.

Aleksij. Istina? (Na stran.) Tem bolje zánj.

Drugi prizor[uredi]

Prejšnja. Feodora.

Feodora. Očka! — Oj, částnik Aleksij! — Bog Vas vzprími!

Aleksij. Vzprijemlje me po svojem angelji!

Major. Ako želíš slušati poklonov — zadovoljna bodeš.

Feodora. Ne, očka — htela sem le — (Aleksiju) saj ni kvarljivo, ako se jemljó takóve stvari kar mimogredóč. Vender, sedaj pa res ne vém, kaj sem htela povedati!

Major. Sicer si zeló hitrobesedna.

Aleksij (na stran). Da smem v tvrdnjavi plesati, takoj povabim to táščico.

Feodora. Res, to je bilo! Moj učitelj muzike, kateri odpotuje nazaj v stolno mesto, ima se prostora v svojem vôzi. Smem li mu dati soboj svojo harpo?

Major. Da ga izpremlja?

Feodora. Da, obligatno, očka! — In se iz tehtovitejših, razlogov. Hrípava je in strune je bolé.

Major. Daj jo!

Aleksij. Poslé bodemo ubogi ujetníki prisiljeni, pogrešati Vaših serafskih glasóv?

Major. Aha! To grè še prejšnjemu angelju!

Feodora. Oj, ti tróbijo tudi na trómbe. Poslati Vam hčem garnizijskega trobárja.

Aleksij. Oprostíte, za sodnji dan še nisem zrèl — in da se v Jeriho izpremené ti zidovi, v katerih sem ujet z Vami in po Vas, bi mi tudi ne bilo ljubó.

Feodora. Částnik, da sem carevna, imenujem Vas diplomatom, kajti Vi umejete níčevi stvarí dati najljubeznívejše lice.

Major (nasmihajóč se). Ne govoríta mi o níčevih stvareh, da vama inače ne odgovori moj netják Ivan.

Aleksij. Netjak?

Major. Částnik v gardi, Feodorin žénih, baš takó zaljubljen kakor ljubosumen —

Aleksij (vzdihujóč). Vaš žénih? Oj, da je zaljubljen, mi je môči umeti — toda ljubosumnost — (jo pogleda). Res, na Boga! Tudi ljubosumnost sedaj umejem!

Major. Dovolj besedovanja! (Na stran.) Véternik bi jej skôro zmédel glavó; — ne, tega ne dovoljujem! — (Glasno.) Idi, Feodora, ker je čas ugoden, pošljeva mu po tvojem učeniki pismo.

Aleksij. Prosim, poročíta mu tudi moje pozdrave.

Major. On je mož, kateri vselej odzdravlja. Pojdi, dete moje! — Takoj se vrnem, částnik, da nadaljujeva šah.

Aleksij. Pripravljen sem, ako mi stojí gospica Feodora svojim svétom na pómoč.

Feodora. Bog obváruj!

Aleksij (pretèč). Pôtler šah kraljici!

Major. Gospod skakáč, ne zabite stolpa!

Aleksij. Pogumno srcé premaga vse ovére.

Feodora. Dvojne zapáhe, očka, ako ne, uskoči tekáč iz stolpa.

Major. Ta? Preokoren je — vselej ga ujemó.

Feodora. Sramujte se, částnik, kdo se dá več, nego li jedenkrat ujeti? (Obá otideta.)

Tretji prizor[uredi]

Aleksij. Je li to zasméh? Malo ne takó slôve. — Pazite, gospod major, da vam plen ne uíde. A ti, ljubezínva, nagajíva moja Feodora, ako pride do tega — vender ne, baš zaradi tebe ostanem — najprej hčem ujeti tebe, navzlíc očetu in žénihu, in pôtler stoprav s toboj si prokrčim pot do prostosti. Ti sama mi moraš dati ključ do njé. Takšna je částnikova osvéta!— „Vse sè ženámi,“ to je moje gáslo, in dvé spletki na jeden pot je moje veselje in kratek čas. — A pri tem ljubiti le jednega dekleta — prevariti le jednega ječárja — to mi je premalo! Stoj, novi moj ujetníški továriš, drugi véternik, kakor pravi major — zmágano je! Števílka tretja, uže vém zanjo. — Začel nij slabó. (Izvleče papir iz žepa.) To je pisanje, katero mi je, spretno kakor glumáč, vrgel skozi mréžo; ovito je bilo vkrog žreblja in pisano je s krvjó. Vso čast tebi, brat moj v trpljenji in nesreči. Nesrečen je pač za naji obá, kajti, ko sem bral, se nisem mogel vzdržati sólz. (Bere.) „Bodite, kdor koli uže, prijatelj ali brat, a ne odrecíte največjemu nesrečniku svojega sočujstva, svojega prijateljstva; ne odrecíte mu največje sreče, katero je poleg prostosti Bog dál človeku.“ (Prestane.) Čudni nazori! Ljubezen stavi na zadnje mesto! — Vojak nij. (Beróč.) „Govoriti moram z Vami. Pri zajutreku ostaje ključ v durih moje céle — pôtler poskusite“ —

Četrti prizor[uredi]

Feodora. Aleksij.

Feodora (po prstih nóter stopajóč). Še je tukaj in sam —

Aleksij (záse). Ali bi baš sedaj skrivaje — dà! Mora iti! (Obrne se in vgleda Feodoro.) A! (Brž skrije papir.)

Feodora. Moj Bog! Saj Vas vender ne motim?

Aleksij. Sanjalo se mi je o Vas. Je li môči, da bi me lepša resnica motíla?

Feodora. Nekaj imám na srci — —

Aleksij. Jaz tudi — na srci — v srci. Sočujstva brez prilike. Krasna Feodora, ljubim Vas!

Feodora. E, béžite, béžite!

Aleksij. Ne, ostati hčem, da Vam to vsak dan ponavljam, vsako uro, dasì tudi še ne tolikokrat, kolikor imám mislij vsak čas.

Feodora. Skôro bodete to rekli zadnji pot.

Aleksij. Hčete li me imeti némega služnika?

Feodora. Ne, dáje se Vam prostóst.

Aleksij. Prostóst? — Nij li več policije, niti njé ministra?

Feodora. Ne to!

Aleksij. Morebiti grofica Valovna novega plesálca —

Feodora. Molčíte! — Jaz — prav sama jaz sem vse pripravila za pobég, in takó, da ne služi nikomur v kvaro —

Aleksij. Feodora!

Feodora. Ste li čuli, kaj so dejáli prej moj oča?

Aleksij. Takó dobrosten je bil, imenovati me nevkretnega.

Feodora. Mislim, da to pomenja: komur se toliko olajša bég, a ne ubeží, tá je nevkreten.

Aleksij. Res, nevkretnost je nevkretnost, in ostaje nevkretnost.

Feodora. Toda Vi ne bodíte nevkretni. — Uže davno so zabíli na Vas, ménijo oča, in ako bi sploh zapirali vse plesálce —

Aleksij. Plesali bi pôtler z lanci po ječah in ne bilo bi prostora za kaznjevasti druge pregrehe.

Feodora. Pobegnite dakle, in v bodoče plešite le z mladimi dekleti. Soprog je posvečêna osoba, če tudi je pri policiji.

Aleksij. To je, kakor kdo misli.

Feodora. Čujte dalje: moj učitelj muzike, Francoz, vrača se v domovino. V njega kibítko ukazala sem prinesti svoje harpe zabòj — vánj zlezite Vi!

Aleksij. To bi bilo lépo jedro! Ha, ha, ha!

Feodora. Ne smijajte se v tem slovesnem hipi. Nihče ne vé o tém — nikogar ne stavite na srámež. Da ste le iz tvrdnjave obličja, skočite ven, v vozi sta dva samokresa — moj učitelj je zeló bojèč, in pumf! pumf! pumf!

Aleksij. Takó se začnì harpe sólo?

Feodora. Tako, vender le v vzduh. Profesor malo ómedli in nam bode strel služil v znamenje prostósti.

Aleksij. Krasna Feodora, in Vam bi moral ubežati?

Feodora (vzdihujóč). Ako mora biti!

Aleksij. Ako bi pa vse svoje dní rad ostal v Vaših spónah?

Feodora. Prav hvaležna! Ali jaz sem uže obljubljena.

Aleksij. A na primer, jaz bi ukrênil Vas ostaviti; kakó li hčem priti črez zakleneni mostovž?

Feodora. Ujetníški strežáji hodijo iskat zájutrek v kuhinjo; glavna vrata so po nepaznosti — slucajno ostala nezaklenena —

Aleksij (na stran.) Kakóva misel!

Feodora. Oča gredó! — Brzo stráni! Z Bogom — Na veke! (Podá mu roko.)

Aleksij (jo objame). Na veke! (Na strán.) Nadaljevanje pride. (Zopet jo objame.) Še jedenkrat — večno! (Otide.)

Feodora (otirajóč si očí). Šel je! (Vzdihujóč.) Oh, menim, da je prav dobro, ker je odšel.

Peti prizor[uredi]

Major. Feodora. Ivan.

Major. Feodora! — Dèkle, kde tičiš?

Ivan. Feodora! — Ljuba dušíca —

Feodora. Oh! — Ivan — Ti!

Major. Oj, koketerije ženske! Izvestno je slutila, da prideš — zató je bilo trébe je iskati.

Feodora. Izvrstno in resnično, očka, meni se niti sanjalo nij, da —

Major. Te želí ženih objeti? — Nu, brzo, dečko! Ali se dan danes takó leseno sučejo častniki?

Ivan (objemajóč Feodoro). Ako dovoljuje draga moja Feodora —

Feodora (oziraje se v Aleksijevo sôbo, vzdihujóč). Na veke!

Major. Na veke dovoljuje? Ha, ha, ha!

Feodora (vzbegana). Ne, očka, zmotila sem se — menila sem —

Ivan. Kaj ti je, Feodora? Če se ne motim, si jokala? — Ali od veselja zaradi snidenja?

Feodora (najivno). Oh, ne, zaradi tega ne —

Major. Aha, ločitev z učiteljem muzike! (Na stran.) Skrajni čas je uže.

Feodora. Res, izvestno, ločitev.

Ivan. Nu, razvedriti hčemo zopet svojo golobíco. Zeló sem vesel, ker se je odbral baš moj oddelek, da izpremi semkaj policijskega ministra grofa Valova. Ko so moji ljudje v bližnjem trgi se vstavili, sem jaz izpodbodel svojega konja, da jih prehitím, rekóč, kà naznanim poveljniku prihod visocega gosta.

Major. To je bilo modro, kajti časih takovi gosti radi iznenádijo. (Na stran.) Kaj li hče? Je li mu carevna povedala? (Glasnó.) Nu, sedaj je ugoden čas, da izpregovorim besedo za —.

Feodora (na stran, vstrašena). Oh, moj Bog! Očka ne vedó, da sem uže zvršila njih naredbe.

Sluga (naznanja). Njega ekscelencija, gospod policijski minister.

Feodora (se obrne). Takó je! — Visôka gospódska nima pojma o uljudnosti.

Šesti prizor[uredi]

Prejšnji. Grof Valov.

Grof. Major, poveljnik, pozdravljeni! — A, Vaša hči?

Major. Dà, ekscelencija. Grof (neumno smijóč se). He, he, he! Nij naopačna — pri Vas se uže prebiva, ako je kdo zaprt! He, he, he!

Feodora (na stran). Pôtler bi jaz z vso častjo pobegnila.

Major (zeló resno). Ekscelenciji bi se pripravil vselej dostojen prostor.

Ivan (se ne more vzdržati smehu).

Grof. Kdo se smeje na kraji, kder nij kraj za sméh? (Ivan hče odgovoriti.) Nij trebé izgovorov. Moje vprašanje ne zahteva odgovora. Idite! (Ivan se kloni in otide.)

Feodora (na stran). Drgóčem od strahu!

Grof (kratko Feodori). Gospodična!

Feodora (klonivši se). Ekscelencija! (Tiho majorju.) Ne govorite z njim o Aleksiji — morebiti je zabil nánj. (Otide.)

Sedmi prizor[uredi]

Major. Grof.

Grof. Poveljnik, sem li sam?

Major. Ekscelencija, prav po volji.

Grof. Uganeta li, o kom se imá govoriti?

Major. Ne vém, kater predmet se dozdeva ekscelenciji vreden obravnavanja.

Grof. Vse jedno — ugeníte, ako môči — dovoljujem Vam.

Major. Oj, dakle — morebiti mladi plesálec, kateri je bil takó nesrečen, z Vaše ekscelencije soprogo —

Grof. Nesrečen? Pá! Baš nasprotno: prevelika sreča je bila zánj! — Če se ne motim, se tukaj zanímajo za takšne malenkosti. — Dobro, da se zvé. — Še danes ga odpravimo v Arhangel.

Major. Ekscelencija želí opomniti —

Grof. Ne bodem opomínal — jaz nisem prišel opomínat. — Brzo: (tiho) od sinoči imate tukaj necega ujetníka —

Major. Res je takó.

Grof. Carevna ga je zaupala Vam — mej njo in Vami je skrivnost. — Čudno! Jaz, policije minister, bi imel vender vedeti —

Major. Česar ekscelencija ne vé, kakor se dozdeva.

Grof. Vender — vender, to se pravi: vém razven nečesa. A dovolj! Veličanstvo je bilo takó milostívo, danes z jutra pozvati me k sebi, in v moji navzočnosti je zdelalo naslednjo svojeročno instrukcijo záme in za Vas. Dakle čujte! (Se odkrije.)

Major. Na poslugo!

Grof (bêre). „Grof se imá nemudno podati k poveljniku tvrdnjave Ključji grad, da se na svoje oči prepríča, je li res tamkaj nékov ujetník, za katerega je major Petrov pôrok sè svojo glavó.“

Major. Moje življenje je cesaríčino!

Grof. Nikacih ovér, čujte dalje: (bêre.) „Major naj vêde ujetníka proti poludné v véliko dvorano, katera imá okna proti Nevi“ —

Major. V isti smo mi.

Grof. (beróč): „ProtiNevi. Grof“—to sem — „naj skrbi, da ostane ujetník sam.“ Oj! da sem jaz tamkaj, bode uže sam. (Beróč:) „Pokrita gondola pripluje tačas do vôdnih vrât in iz njé stopi dama, katera imá nálog, meni prinêsti natančno poročilo“ — (Vmes rekóč:) Žensk oglednik! Za Boga, čemú sem li jaz? (Beróč.) „Vstopila bode skozi skrivna vrata, in major naj skrbí, da nihče ne zvé o tem.“ (Ozirajóč se.) Skrivna vrata? (Major molčí.) Skrivna? — Kde neki?

Major (kažóč na papir). „In major naj skrbí, da nihče ne zvé o tem.“

Grof. A jaz v svoji službi —

Major (zmigujóč z ramenima). Nihče.

Grof. In dama, katera imá pripraviti ujetníka do besede, kdo more li biti?

Major. Saj ekscelencija vse vé!

Grof. Res, vse! Kdo neki more biti?

Major. Morebiti Vaša soproga? Pravijo, da je zeló umeteljna, izvábiti iz človeka skrivnósti!

Grof (zadovoljen). Oj, res, zeló umételjna.

Major. Ekscelencija ste jej dali mnogo ugodne prilike.

Grof. Zató je moja soproga — takó se učí..— (Záse.) Dakle nikdo ne vé, da je tukaj?

Major. Niti moja hči.

Grof. Slutim! Jasno vidim! (Zvedávo.) Popisovali ste mi nekoga, katerega ne poznam — blizu moje rastí — veličasten — hm?

Major. Jaz izpoznavam veličastje samó v svoji vladaríci.

Grof. Vitek, z orlovim nosom, temnimi očmí —

Major. Ujetníka so dolgočasila moja vprašanja, zaprl je očí, kakor vtrujen. Druzega ekscelenciji ne vém povedati.

Grof (na stran). Mladi vojvoda mora biti. (Glasnó.) Spravite dakle ujetníka semkaj, kder Neva — in skrívna vrata — kakó se uže imenuje?

Major. Gospod grof vse vé!

Grof (srdit). Bès Vas nêsi —

Major. K ujetníku, po ukazi! (Hče oditi skozi leva stranska vrata. Ta hip se čuje strél y dalji.) Kaj je to?

Grof (vstrašen). Strél? Zopet skrivnost!

Major. Ne umejem —

Osmi prizor[uredi]

Prejsnja. Feodora.

Feodora (živahno vstopivša). Strél! On je — (zapazivša druge.) Oh, moj Bog!

Grof (vstrašen). Kaj je?

Major. Kaj delaš tukaj? Koga iščeš?

Feodora. Odpustíte — čula sem zunaj —

Major. Nič nij bilo. (Grofu.) Najbrž znamenje, oznanujóč príhod gondole.

Grof. Oh, res, prav pravite. Znamenje, da želí nevidena — (hče iti ven).

Major (za njim.) Ekscelencija ste se ustrašili — (z nasmehom) drgóčete —

Grof (živahno). Nikari se mi ne vtíčite v gospódskine stvarí. (Otide po sredi, major na levo.)

Deveti prizor[uredi]

Feodora, pozneje Aleksij.

Feodora. Res, znamenje je bilo. Prost je, hvalo Bogú! — (Otrne solzó.) Boljše je takó, sedaj ga ne bodem več videla — (jokajóč) prav ljubó mi je tudi zaradi svojega netjáka Ivana, dasi nij takó lep — (jokajóč) nikakor nij takó lep!

Aleksij (od desne). Prost je!

Feodora (vzklikne). Mili Bog! Vi? —

Aleksij — Vi ste zopet tukaj?

Aleksij. Kdo bi mogel ostaviti Vas, Feodora!

Feodora (vzbegana). Mene? — Ali prostost — tam —

Aleksij. A sreča tukaj!

Feodora. Sreča? Ste li zabili netjáka? Oh, moj Bog, sama ne vém, kaj govorím, in strél — znamenje —

Aleksij. Je bil vsekako znamenje oprostitve; toda ne moje.

Feodora. Kaj? Kdo drug?

Aleksij. Moj sosed — ubog, mlad mož, tudi takó burjast, kakor jaz, po Vašega očeta. sódi — tá je odfrčal.

Feodora. Oj, moj Bog, kakó drgóčem —

Aleksij. Pomírite se —saj ste ob jednem osrečili dvá človeka — ónega s prostostjo, mene z upanjem — (prime jo za rokó).

Feodora. Nikakor ne, gospod! —

Deseti prizor[uredi]

Prejšnja Major.


Major (bled in izpremenjen). Dete moje! Moja Feodora! — Oj, mene nesrečnika!

Feodora in Aleksij. Očka! Major!

Major. Vi tukaj, častnik? — Oj, da bi vedeli — oh, jaz sem izgubljen!

Feodora. Za božjo voljo!

Major. Drugi ujetník, Vaš sosed, je ušel —

Aleksij. Kaj zató? Véternik je bil —

Major. Carevna ga je zaupala mojemu nadzorstvu — meni samemu. Sè svojo glavó sem pôrok zánj!

Feodora. Ljubi Bog — bil je —

Major. Vojvoda Kurlandski.

Feodora. Cesarič!

Aleksij. Njemu sem do slobode pomagal jaz!

Major (srdit). Vi?

Feodora (klečèč). Milost, dragi očka!

Aleksij. Takó ste me prevarili. Menil sem: neznamenit je, kakor jaz, in naklonil sem mu prostóst, katero ste meni nameníli.

Major. Nesrečinik! — In grof Valov, moj sovražnik, katerega sem baš sedaj svojim zasimíhanjem razjáril — njêmu bi ga bil imel izročiti na povelje carevne. — Izgubljena je moja čast — moje živ]jenje!

Feodora (lomèč rôci). Oj, sveta nebesa!

Aleksij. Pomírite se, major!— Nihče ne vé o skrivnosti, nego mi — bodite brez skrbíj, pustite me, da ga grém lovít, predno kdo zvé. Prišel mu bodem na sled in ga privêdem nazaj.

Grof (zunaj). Vse vojake z orôjem v rôci postavite vkrog gradú!

Major. Prepôzno! Grof je tú — stráni! stráni! (Aleksij otide.)

Enajsti prizor[uredi]

Prejšnja. Grof. Ivan. Pozneje Aleksij.

Grof (vstopajóč). Nu, poveljnik —in ujetník? —

Major. Res, ekscelencija, čakal sem le — misleč, da Vi — —da ujetník — da — (Aleksij zopet nastopi.)

Grof. Da bi Vas vrag z Vašimi „da" — ujetníka hčem imeti!

Aleksij (naprej stopivši). Ekscelencija!

Major (na stran). Ta se drzne?

Grof. Oh! odpuščanje — gospod! Nisem védel, da Vaša — da Njega, da ste Vi uže tukaj!

Aleksij (na stran, vesel). Ne pozná ga! — Rešeni smo!

Feodora (mu stisne rokó). Objela bi Vas!

Aleksij (tiho). Pozneje!

Grof (tiho majorju). Kakó neoprezni, da me niste opozorili. (Aleksiju.) Vaša — Njega — uvérjeni bodite, da z največjo prizanesljivostjo — takó veleva ukaz carevne.

Aleksij. Uže prav — nádejem se — ker — s kratka — (na stran.) Vrag me vzêmi, ako vém, kaj bi govoril!

Grof (tiho majorju). Vam nisem li rekel, moje rastí — veličasten — z ôrlovim nósom? — Oj, jaz vselej vém —

Major. Res, ekscelencija vé— (na stran.) Bog mu ohrani to misel!

Ivan(zapazi skrivno znamenje, katero sta si dala Feodora in Aleksij). Kaj to pomenja? — Kakor je videti, se umejeta! —

Aleksij. Dakle, ekscelencija — kaj se želí od mene? Pojdem li v novo ječo, ali v drug samostan? (Na stran.) V nunskega bi uže šel!

Grof. Ne, gospod — cesarič.

Feodora (na stran). Hvalo Bogú, gospódska se je vender zopet z nova zmotíla!

Grof. Gospod vojvoda — (pomežíka majorju). Kaj ne?

Major (tiho in živahno). Veličanstvo nehče, da bi se pozvedávalo —

Grof (tiho). Kakor bi kaj odšló mojim očém — nos — očí — ves Kurland! (Aleksiju.) Ukaz imam, Vaše — Njega — tukaj čestito zapreti.

Aleksij. Kaj ? Samega? (Nasmihajóč se.) Bi li ne smela tá le mlada dama delati mi družbe?

Feodora. Jaz ? (Ivan se jej živahno bliža.)

Grof (nasmihajóč se). Oj! (na stran.) Vaša Kurland — (glasnó.) Ne smém dovoliti — Vasa — (drugim.) Idite za manoj!

Aleksij. Še jedno besedo z majorjem!

Grof. Vojvoda — cesarič.

Aleksij (zapovedujóč). Takó jaz hčem!; (Major se mu bliža; tiho.) Prej umrem, nego Vas izdám. A kaj sedaj?

Major (tiho). Nepoznana dama pride, poslana od carevne — kdo vé? Morebiti grofica —

Aleksij (tiho). Žívela mazurka! (Grof se bliža, da bi poslušal, Feodora zakašlja, Aleksij se živahno obrne.)

Aleksij (ponosno). Pustíte me samega! (Grof se kloni. Vsi se obrnejo na odhod.)

Aleksij (pozóve grofa nazaj). Grof!

Grof. Vojvo — cesarič —

Aleksij. Oženjen, grof?

Grof. Na poslugo!

Aleksij. Čestitam! (Dá znamenje oditi. Vsi otidejo.)

Dvanajsti prizor[uredi]

Aleksij.

Ako bi pripravljen bil na sméh—e, kaj, pripravljen sem, ha, ha, ha! Kateri človek bi se mogel zdržati! (Čuje se na levi ropòt zapahov.) Blisek in grom! — (V sredi baš takó.) Tristo bésov! istina bode. — Kar v železo me bodo zakóvali, in ona nepoznana dama, pride li skozi ključánico? Ako bi bila grofica Valovna — ali iz katerega vzroka bi ona vzprijela od vladaríce—? Kdo zná, morebiti celó „železna devíca" z — (sklene razprostrti rôci počasi vkupe.) Brrrr! (Na desníci se čuje odpiranje vrât.) Nekdo pride! Sveti Peter, tebi priporočam svojo dušo! (Dama sè zavojem črez obraz se prikaže v skrivnih durih.) Ne, še ne, sveti Peter! Ženska je! (Damá da znamenje vènkaj. Duri se zapró.) Prekrasna rast, ako bi ona bila — a vse lepe rastí so si jednake mej soboj!

Trinajsti prizor[uredi]

Aleksij. Carevna (zakrita sè zavojem).

(Carevna gré proti njemu, ter ga ponosno in pazno ogleduje. Oddih.)

Aleksij. Res, Vi morate biti, Vi in nijedna druga! (Hče k njej, carevna odkrije obraz.) Nebesa, Vi niste!

Carevna. Vi ste pričakovali?

Aleksij. Res, pričakoval sem — ne, ne, — reklo se mi je —

Carevna. Reklo se Vam je —

Aleksij. Da — da pride nekova dama — toda prevárili so me —

Carevna (ponosno). Prevárili so Vas?

Aleksij. Pričakoval sem dame, a prišla je boginja! (Carevna ga hipno molčé gleda.

Carevna (smeh zadržujóč). In kdo bi mogla dama biti?

Aleksij. Prijateljica, katera ima usmiljenje z mojo nedolžnostjo, z mojim ujetníštvom.

Carevna. Prijateljica? Je li Vas Vaš zápor takó malo óster?

Aleksij (záse). Ojoj! (Glasnó.) Oj, strašnó óster! Ali sanjati človek vender smé in sanja najboljše — to je vsakomu milostivo privoljeno. Sanja človek o lepik ženàh — o milih ženàh — o ženàh, katere trdosrčnosti ne poznajo, s kratka: o vsem ženskem sveti in o cudésih!

Carevna. Vi vérujete v čudésa?

Aleksij. Kar sem videl.

Carevna (začudena ga pogleda). Vi ste dakle vojvoda Kurlandski?

Aleksij (živahno). Ne bi li hteli prijazno sésti? (Gré po stol.) Obžalujem le, daje ta kraj takó malo dostojen za Vas. — Nigdar še nisem svoje ječe takó sovražil iz globine svojega srcá!

Carevna (séde). Res?

Aleksij. Oprostíte, zabil sem, da jo Vaša navzočnost izpreminja v paradiž!

Carevna (zase). Čudno! (Aleksij malomarno séde njej na stran. Carevna na polu vstane, ter ga ponosno pogleda. Osupnen se vmakne sé stolom na stran.)

Carevna. Dozdeva se mi, da voljno prebíjate svojo usodo?

Aleksij. Potrpljivo. — Človek sladí svojo usodo s knjigami — sanjarstvom — z muziko — s klavirjem —

Carevna. Vi igrate na klavír? Kakó je bilo môči?

Aleksij (záse) . Zopet naopačen pritísek ! (Glasnó.) Nekov menih v moji samostanski ječi, kateri je igral na orglje, je bil meni učitelj. — Dober starček je bil, oh! —Mnogo dobrih ljudíj je na sveti — blagih duš, osobito v mladem ženstvi —

Carevna. A, Vi ste zaljubljeni?

Aleksij (se primakne blizo). Menim — dà! (Carevna se odmakne.) Nekaj tacega sem jél opazovati.

Carevna (nasmihajóč se). Ta glas — čudno! Jedva verjamem temu, kar čujem in vidim. Povedalo se mi je, da ste pobožnják.

Aleksij. To se dá združevati.

Carevna. Otožen, trpéč!

Aleksij. V Vaši navzočnosti.

Carevna. Čestiželjen.

Aleksij. Po mnogokratni častì! Vašega obiskovanja.

Carevna. Katero, kakor je videti, Vas veselí. Ali kaj, ko bi jaz prinašala nesrečo?

Aleksij. Vi? — Nikakor ne! —In karkoli je tudi carevna ukreníla o meni — poročílo po takšni poslanki more biti le srečo noseče!

Carevna. A ko bi carevna ne védela o tem?

Aleksij. Ženske vsegdar vedó, ker so radovédne, carevne vedó še več, ker so radovednejše, nego li vse. S kratka: prekrasna moja dama, Vas je poslala carevna.

Carevna (živahno vstane). Kdo li je Vam to povedal?

Aleksij (pobožno). Glas od zgôraj!

Carevna. Dakle ste naopačno čuli. — Jaz sem poslanka Vaših privržencev.

Aleksij. Mojih privržencev? (Záse.) Vraga, kaj mi hče natvéziti?

Carevna (záse). Vidi se oplašen.

Aleksij (záse). Hče li me ujéti? Pozornost!

Carevna. Ne more Vam biti neznano, da je nekova stranka, ki se vzdiga proti sedanji vladi. — Potrebuje vodníka in Vas so izbrali, ker ste po svojem rôdi, če tudi iz daleč, sorodni prestolu —

Aleksij. Res, iz daleč —

Carevna. Želé dati prapor razpóra Vam v róke; bi li ga ne hteli dvigniti k višku?

Aleksij. Nehtel? Bogobváruj! (Carevna se premakne.) Brez premisleka bi ga vrgel na tlà!

Carevna (vesela). Je li môči?

Aleksij. Na čêli nekaterih intrigantov bi jaz stal, ki bi se pri prvi nevarnosti skrili za plot? Nezadovoljnost in razpòr bi širil v kraljevstvi in bil takó neuljuden, mladi, ljubeznívi gospé izpodkopavati prêstol, ter jej iz nežnih rók trgati žêzlo, sè katerim kraljuje z vso žensko grácijo, a vender trdne volje kakor mož? (Carevna se gane.) Ne, blaga nepoznanka! Mnogo prisrčnih pozdravov moji stranki, ali carevna je in ostaje na prvem mesti, in kadar mi je potegniti meč iz nóžnice, potegnem ga zánjo, kateri sem posvetil svoje življenje, svojo krí. (Záse.) Ako sedaj nisem ubežniku olajšal usode, ne vém.

Carevna. Znajte, carevna je Vaša sovražnica, Vi pak jo zagovarjate?

Aleksij. Carevna je cvet ženstvâ in Vi jo napadate?

Carevna (izpozabívša se). Dobro, mladi mož, vrlo dobro! (Mirnejša.) Vi imate srcé in um.

Aleksij. I nu v ječi — tú se okrepí oboje. Nij prílike, da bi človek kaj oddajal.

Carevna. Zeló bi se morala motiti, ako nij istina — Vi bi bili carevni zeló po godi.

Aleksij. To bi mi bilo po volji, kajti ljubim jo bolj, nego katero si bodi njé spôla.

Carevna. Ste li uže mnogo téh „katerih si bodi“ ljubili?

Aleksij. Kolikor se je dalo.

Carevna. V ječi?

Aleksij (pomišlja). Vi pozabljate, da sanje celó cenzura dovoljuje, ako niso „črne na belem“, a moje so bile rožno-rudeče.“

Carevna (nasmihajóč se). Dakle carevna ne smé biti ljubosumna?

Aleksij. Smé, smé! Ljubosumna kakor gospodaríca na krepósti žené, ljubosumna kakor žena na krepósti gospodaríce; kaj bi pri njej ljubil druzega, ne vém —

Carevna. Laskavec! (Nasmihajóč se.) A Vi niste bili nigdar na dvori?

Aleksij. Nisem.

Carevna (brzo). Dobro dakle, cesarič. (Pomislja.) Zdravstvujte!

Aleksij. Morem li, ako me ostavite?

Carevna. Najini politični nazóri se ne vjemajo.

Aleksij. Morebiti sva jednacih mislij drugé. (Hče jo prijeti za róko.)

Carevna (jo brzo izmakne). Cesarič! (Obstojí ter ga iz dalje gleda. Záse.) Čudno! nekamo razburjena sem — takóvega si ga nisem mislila.

Aleksij (záse). Bog zná, pleše li mazurko? Ta bi se snkála, kakor vrtálka!

Carevna. Sedaj, sanjáč, zamižíte! Rožni povešajo se oblaci in zopet dvigajo, kažóč hrepenečemu pogledu túkaj zlatolaso Silfido, po rožah plešóč, tamkaj vítko Drijado, po vejah se zibljóč, ónostran zračno Vilo, v mésečnem sviti se vrtèč, in tukaj prijaznívo Najado, na valóvih se gibáje in sukaje — (Hitro otide skozi skrivne duri)

Štirinajsti prizor[uredi]

Aleksij. Pozneje major. Feodora.

Aleksij (plane k durim). Glumáčica! Otišla je! — Lepa nepoznanka, še malo politike! — Izginula je! — Nu, na mojo ubogo dušo, igràl sem cesaríčev nálog; da so vsi cesaríči lepim ženam nasproti takóvi, morala bi se napraviti nova pratika za vse té svetníke. — Bila je pa tudi takó oblastna videti — takó — (Srednje duri se odpró.) Zopet pride! — Oh, ne! Od tamkaj! — Feodora.

Major. Gondola je odplula.

Feodora. Nu?

Aleksij. Vse gré po sreči.

Major. A dama?

Aleksij. Nepoznana.

Feodora. Lepa?

Aleksij. Malo ne takó lepa, kakor Vi!

Major. Vender ničesar nij zapazila?

Aleksij. Ničesar! Žal, ka ničesar!

Feodora. Oj, grof!

Petnajsti prizor[uredi]

Prejšnja. Grof. Ivan.


Grof (slovesno). Presvetli gospod, v imeni carevnem pojdite milostívo z manoj v letno palačo.

Aleksij (osupnen). Jaz?

Drugi. Kakó?

Grof. Prosim, Vaša svetlóst. ‒ Saj sem vedel ‒ vsa Kurlandija! Saj sem znal!

Major. A jaz ne smém ‒

Grof (mirno ga primiši za rokó). Od njega ne stráni, za svojo glavó! (Glasnó.) Gospod major, Vi izpremljate svetlóst kot adjutant.

Ivan (zase). Tá-le cesarič??!

Aleksij (tiho majorju). In ubežni vojvoda?

Major (tiho lomeč roci). Vse je izgubljeno!

Grof. Glejte ukaza, svojeročno je podpisan, predno je šla v gondolo.

Vsi. Kdo?

Grof. Veličanstvo carevna!

Vsi. Carevna! (Osupneni obstojé. Grof se ponižno klanja Aleksiju.)

(Zavésa pade.)

Drugo dejanje[uredi]

(Elegantna dvorana z razgledom na vrt. Srednja in stranska vrata. Na levi klavír, na desni pisalna miza.)

Prvi prizor[uredi]

Grof. Ivan.

Grof (še zunaj). Takó bodi ‒ volja carevne je in moja. (Nastopivši.) Nič sitnejšega na zemlji, nego li ženska, in nij je sitnejše ženske po milim Bogom, nego li carevna. ‒ Meni sicer ne ostaje skrita nijedna stvar, vender bi rad vedel, odkodi izvira zanimanje veličanstva za mladega cesaríča? Da je bila carevna radovedna, to bi uže prebíl, toda kaj imá on opraviti v letni palači? Čemu se je odpravilo vse dvorjanstvo? ‒ Nedoumno! Zakaj niso tudi svetlih glâv misli podredjene gospodski kontroli!

Ivan. Ekscelencija! Major in njega ujetník.

Grof. Cesarič Kurlandski. Govorí naj se s spoštovanjem in s čestjo o njem.

Ivan. Oprostite, ekscelencija, o tem nij govoril Vaš ukaz.

Grof. O čem pa? ‒ Vender, vém, spomínam se. So li vkrog vseh vrat straže?

Ivan. Ekscelencija, so.

Grof. Je li jim zabíčeno, nikogar izpuščati?

Ivan. Tako je, ekscelencija.

Grof. Vi mi pazite na cesariča z vso ostróstjo ‒ poizvedajte za vsako njega stopínj; če moči, tudi za njega najskrivnejpe misli ‒

Ivan. Prosim ‒

Grof. Meni se ne ugovarja. ‒ Ako bi htel ubegniti, potler ga tudi probodite ‒

Ivan. Gospod grof ‒

Grof. Samó nikdar ne zabite dolžnega mu poštovanja.

Ivan. Baš sedaj prihaje sam.


Drugi prizor[uredi]

Prejšnja. Major. Aleksij.

Aleksij (v pogovori). Svojo bojazen, vtešite jo! Kar nas obdaje, nosi znamenja velikosti veličestva ‒ jaz díšem vzduh zadovoljnosti, veselja, ljubezni, kar budí vrtoglávost, pijanost, nadzemeljsko rádost! Jaz, jaz v cesarski palači, v nje obližji, v obližji carevne!

Major (tiho). Molčíte! ‒ Poslušajo nas!

Aleksij. Oh, minister! ‒ (Záse.) Mož svoje ljube gospe!

Grof (se kloni). S ponižno udanostjo ‒

Aleksij (majorju). Kakó globôko se klanja ‒ to se mora visoko ceniti. (Se prijazno zahvali.)

Grof. Svetlóst bodete imele veselo potovanje.

Aleksij. Kakó izvolite?

Grof. Dejál sem, svetlóst ‒ (Major zakašlja.)

Aleksij. ‒ Takó ‒ Vi govorite o moji svetlósti ‒

Ivan. Ljubi strijc, kaj Vam je? Bledíte?

Grof. Istina.

Aleksij. Resnično! Ha, ha, ha! Vam čisti vzduh ne dé dobro, kakor se vidi.

Major (tiho). Ako mislim na vašo zádrgo.

Aleksij (tiho). Stvorite kakor jaz, ne mislite o tem ‒

Grof (radovedno). Svetlóst méni ‒

Aleksij. Kaj?

Grof. Menil sem, seznaniti sem htel svetlóst z Nje bodočim izpremljevalcem, z ónim mladim častnikom, kateri z najvišjim spoštovanjem in vso prizanesljivostjo ‒

Major. Dragi netják, oh tem bolje ‒ ker ‒ lehkó se ‒

Ivan. Preplašeni ste, dragi strijc.

Major. Jaz?

Grof. Prav res ne vém ‒

Aleksij. Izvestno! Strašno jecate. (Tiho.) Smijajte se vender!

Major (s prisiljenim smehom). Ha, ha, ha! Ekscelencija se moti ‒

Grof. Jaz se ne motim nikoli! ‒ Vender stojte, povedite mi, je li častnik Aleksij ‒

Aleksij. Kaj izvolite?

Major (kaplja). Hm! (Tiho Aleksiju.) Nepozornež!

Grof. A svetlóst, obledeli ste tudi Vi ‒

Aleksij. Dozdeva se mi, da se tudi meni ne prilega čisti vzduh.

Grof. Se je li poslal v Arhangel, kakor sem ukazal?

Aleksij. V ‒ Arhangel?

Grof. Svetlósti se tudi poljubi jecati.

Aleksij. Posledica ječe ‒ dolgo trajajoči zapor.

Grof. Dakle je Aleksij na poti?

Major (v zadregi). Nisem vedel ‒

Grof. Vselej mora človek védeti ‒ »Takoj« ‒ je pisano ‒«naj se« ‒

Aleksij (tiho). Ne piše li?

Ivan. Carevna!

Grof (stopi nekoliko kratov proti durim): Veličanstvo!

Major. (tiho) In begún?

Ivan. (tiho). Šest mojih ljudij ga išče. (Gré v ozadje.)

Aleksij (záse.) Zopet jo vidim! ‒ Kakó mi utríplje srce!

Major (tiho). Jaz ne čutim žil biti. ‒


Tretji prizor[uredi]

Prejšnji. Carevna, z njo gospodje in gospe.

Carevna (živahno ustopivša). Ne, ne gospôda, nikakor ne! ‒ Naj godrnjajo čestiželjniki, kateri se imajo moji milosti zahvaliti za svoje častne stopnje; ako bi se uslišale njih drzne terjatve, bi se to dejalo omahovati. Naj se imenuje moj pol »slabi spol« ‒ zavést svojega dostojanstva me krepi ‒ na prestóli nisem ženska, s koróno na glavi sem vladaríca! ‒ Gorjé njim, kateri bi se drznili dotekniti mojih pravíc! Jaz gospodarim! (Aleksija vgledavša ponosno stojí. ) Ha! Ta!

Aleksij (majorju). Menim, da naju je videla ‒

Major (tiho). Jaz ne vidim in ne slišim.

Carevna (nehteč videti Aleksija, reče grofu). A Vi, gospod grof, ste zelo drzni, ker hčete prositi, za izdajico, ki je prevaril moje zaupanje.

Grof. Veličanstvo ‒ menil sem ‒ velikan v državi ‒

Carevna. Velikan je le, kogar povzdignem jaz, zopet jedna moja beseda ‒ in leži v prahí. (Pogleda Aleksija.) Naj tega nihče ne pozabi.

Aleksij (majorju). Na naju gleda ‒

Major (záse). V prahi ležím ‒

Grof (opazujoč pogleda carevno). Veličanstvo ‒ ne vém ‒ ako visokost Kurlandska in ‒ major Petrov ‒ (Aleksij se kloni.)
Carevna. Oh, prav pravite ‒ spominam se ‒ vojvoda Kurlandski, dobro došel! Vi ste mi moj pohod vrnili?

Aleksij. Veličanstvo, osmeljujem se ‒

Carevna. Nu, vojvoda, ječe ste rešeni?

Aleksij. Oprostite, veličanstvo – (kazoč majorja) še stojí na moji strani.

Major (tiho). Predrznež!

Carevna. Poveljnik, za nekoliko hipov prepustite ujetníka mojemu varstvu. Le idite! ‒ Jaz se ne bojim in umejem kažnjevati izdajice ‒ (major se vstraši,) kakor tudi poplatiti zveste služabnike.

Major. Veličanstvo ‒ jaz ‒ jaz‒

Carevna (Aleksiju). Mož je zeló skrivnósten.

Aleksij. Veličanstvo ‒ ječár.

Grof. Res, ječár ‒ veli ‒

Carevna (ostró poglea grofa, kateri se kloni. Carevna migne in vsi otido skozi srednja vrata.)

Četrti prizor[uredi]

Carevna. Aleksij.

Aleksij (oddaljen stoječ). Čudno, kakó ženska vrednost takoj vse izpremeni. ‒ Včeraj ‒včeraj sem bil ves drugačen, nego li danes.

Carevna (opazujóč, záse). Njega zaupanje je nekoliko izginilo! (Glasnó.) Vi ste malo boječ vojvoda?

Aleksij. Res, veličanstvo ‒ ako se spominam včerajšnjega dné in svoje drznosti ‒ skrbí me, da sem vzbudil Vašega veličanstva nevoljo ‒

Carevna. Zaradi svoje odkritosrčnosti? ‒ Ne, dasi ste se mi malo laskali.

Aleksij. O ne, ne, odkritosrčno sem se čudil ‒ in celó ta hip ‒

Carevna. Oj, ta hip je strah ‒

Aleksij. Oh, da ‒ ne ‒ to se pravi ako pomislim, kje sem ‒ kdo sem ‒

Carevna. Vi ste moj daljni netják.

Aleksij. Res ‒ zeló oddaljen ‒

Carevna. Oj, nekdaj sva si bila bliže! Se li spomínate še genljivega prizora iz najinih desetinskih lét ‒

Aleksij (záse). Mili Bog, sedaj me spomína prizorov ‒ in meni, da jih pametim ‒ (glasnó.) Izvestno, veličanstvo, spomínam se ‒

Carevna. Saj sem vedela! (Ognjevito.) Kaj ne, bilo je genljivo ‒

Aleksij. Oj, še sedaj me gane ‒

Carevna (vzdihujóč). Oj, ti lepi dnevi so minuli!

Aleksij (vzdihujóč). Oj, res, minuli so!

Carevna. Kakó sem lih mogla misliti, da ste Vi sedaj moj sovražnik? ‒ Kakó Vas mogla pustiti vzdihovati v ječi, kamor Vas je obsodila moja prednica! ‒ Ne bodite hudi, da se mi uže prej nij vzbudila misel, Vas videti, Vas zopet videti!

Aleksij. Kakó bi hud bil na Vas, veličanstvo? Bog me obvaruj tega! ‒ Presrečen bi jaz bil, ako Vaše opuščanje ‒

Carevna. Opuščanje? ‒ Kaj ste li zagrešili? ‒ Nič, prav nič! ‒ Sicer ne morem in ne smem Vam še neomejene prostosti dovoliti ‒ (vzdihne.) Oh, mi vladarji ne smemo vselej mili biti, kadar veleva srcé.

Aleksij (záse). Najbrš me zakuje začasno v lance.

Carevna. A tukaj ostanete; tukaj v tem gradi ‒ to bodi Vam ječa. Obljubíte, da je ne bodete ostavili?

Aleksij. Iz srca rad, ako veličanstvo semkaj pride stolovat.

Carevna. V poletji ‒ na vsak način

Aleksij. Pôtler Vas prosim, da me v zimi priklenete drugam ‒ kamor Vam ljubó.

Carevma. Ne, ne ostanete tukaj. ‒ Tukaj Vas lehkó pogostoma obiskavam ‒ časi ‒prav pogostoma ‒a pôtler se bode videlo, koliko Vam smém upati. ‒ Kdo vé? Vi ste duhovit mož ‒ zeló razumen ‒ res, posebno razumen ‒ ako se smem upirati na Vašo zvestóst! Oj, dobode se mnogo ujetníkov, sposobnih za dostojanstvenike v državi ‒

Aleksij. In dostojanstvenikov za ječe ‒

Carevna (smijóč se). Hudobnež! Vi namigovate na moje svétnike, kateri Van ničesar niso stvorili na koríst, a jaz, jaz sama sem se Vas spomnila. V bodoče obračajte se vselej name samó ‒ čujete? Name samó. ‒ Takoj začníte. ‒ Nu?

Aleksij. Veličanstvo ‒

Carevna. Kako milost ‒ naklonjenost ‒ sklenite roci ‒ proseč pogled ‒ takó!

Aleksij. Mílost! (Záse). Stoj, zlata prilika!

Carevna. Nu?

Aleksij. Jedva se osmelujem ‒

Carevna. Srčnóst!

Aleksij. Dobro dakle, veličanstvo, prosim, da podelite slobódo ubozemu častniku, kateri je bil tam-le v trdnjavi zaprt ‒ Kateri je še zaprt, sem htel reči.

Carevna. Kaj, blagi mož, za druzega Vi prosite?

Aleksij. Takó dobro je, kakor da prosim zase.

Carevna. Kaj je pregrešil?

Aleksij. Skôraj nič, veličanstvo, naopačen korak zoper ministra (záse) pri mazurki.

Carevna. Zakaj se ne pritoži?

Aleksij. Pri kom? ‒ Bog vé vse, toda vladarji ne zvedó ničesar.

Carevna. Imé ‒ njega imé?

Aleksij. Aleksij Razimovskij.

Peti prizor[uredi]

Prejšnja. Grof. Paže. Pozneje major.

Grof. Oprostite, veličanstvo, ako se drznem ‒ (pokaže papir.)

Carevna. Baš prav, grof, le bliže.

Aleksij (záse). Vraga! Gospod soprog!

Grof. Imenitne stvari!

Carevna (nestrplivo). Moj Bog, saj se ne mudi! (Migne pažetu, kateri jej primakne stol in otide.) Kdo je mladi částnik, katerega je jeden mojih ministrov ‒ morebiti Vi sami? (pogleda Aleksija, kateri prikima,) dá, dá, katerega ste Vi sami dali zapreti v Ključji grad?

Grof. Částnik ‒ jaz ne vém ‒ jaz ne poznam nikacega částnika.

Carevna. Aleksij. ‒ (Tiho Aleksiju.) Kako uže?

Aleksij (tiho.) Razimovskij!

Carevna. Aleksij Razimovskij!

Grof. Oh!

Carevna. Vidite, da ga poznate?

Aleksij (záse). Jaz sam mislim takó.

Grof. Le po imeni.

Carevna. Zakaj li vzdihuje v ječi?

Aleksij (záse). Je vzdihoval, to je prava beseda.

Grof. Ker ‒ ker je bil v zarotó ‒

Aleksij (naglo). Jaz? (Carevna ga začudena pogleda, on se vmiri.) Odpuščanje, veličanstvo ‒ ali moram ‒ moram temu ugovarjati.

Carevna (ostró grofu). Jaz hčem čuti resnico, grof, čisto resnico ‒ kajti tukaj nísmo v nikaki zbornici! ‒ Ali pa govorite Vi, vojvoda ‒ jaz zahtevam!

Aleksij. Moj Bog, veličanstvo, na zaróto nigdar niti mislil nij ta ljubi, pošteni mladi mož.

Carevna. Ljubeznívi, ste hteli rêči?

Aleksij. Skôraj bi si drznil to trditi. ‒ Nasprotno, on ljubi Vaše veličanstvo, dál bi za Vaše veličanstvo svoje življenje. (Záse.) Ker sem uže svoj oskrbník, mi je to vse v jedno ceno.

Grof. Toda veličanstvo, važne državne stvarí.

Carevna. Pustite državo v miri! ‒ Dalje ‒ dalje ‒

Aleksij. S kratka ‒ dostajalo se je nekove lépe žené.

Carevna (Ostró opazujóč). Lépe?

Aleksij (malomarno). Res, takó se govori.

Carevna. Krepóstne?

Aleksij. Vašega veličanstva častna dama je.

Carevna (poišljajoča). Krepóstna ‒ počakajte malo ‒cesaričína níj ‒ vojvodina tudi ne ‒ ta gopodična? Bog obvaruj! (Glásno zasmijóč se.) Ha, ha, ha! Grof ‒ Vaša soproga!

Aleksij (smijóč se). Vgenili ste, veličanstvo!

Grof (záse). Želim, da bi ta cesarič bil ‒ ali od kodi le ve?

Carevna. Dakle naprej ‒

Aleksij. Stvar se suče le o mazurki.

Grof. Dvadeset mazurk vsak večer, štirinajst dnij zapored.

Carevna. Nič druzega?

Grof. Dá, dá, glavna stvar!

Carevna. Gorjé, cesarič!

Grof. Skozi okno j htel priti k njej.

Carevna. Gorjé, cesarič!

Aleksij. Izmišljeno. ‒ V smrtni nevarnosti je plezal do okna, da bi venec svežih cvetlic ‒

Grof. Pasijonskih cvetlíc ‒

Aleksij. Cvetlíc ‒

Grof. Pasijonskih cvetlíc ‒

Carevna. Strast na stran, ako smém prositi.

Grof. Moji ogledúni so videli.

Carevna (nevoljna). Ogledúni?

Grof. Rêči sem htel, opazovalci. Vse se bere v poročíli.

Carevna. Takšne stvari se poročajo? Ha, ha, ha! (Resno.) Nesramno! ‒ Videti hčem poročilo! (Smijóč se.) Ha, ha, ha! To brati mora biti zanimivo ‒

Aleksij. Ha, ha, ha!

Grof. Bi li ne htelo Vaše veličanstvo prej tega-le važnega poročila ‒

Carevna. In zaradi tega se pošilja nedolžen človek v Ključni grad?

Aleksij. Časi tudi v Arhangel.

Grof. Oh!

Carevna. Še dnes bodi slobóden, to je moja volja! ‒ Ako bi htela zapirati vse častnike, ki mazurke plešó in se damam laskajo, morala bi si izprositi od svojih sosedov Kinezov njih slavni zid za tó ‒ toda kazen mora biti: mož previsoko gleda, pleza po zidéh in suče moje dvorske dame v krogih, da so vrtoglave ‒ zató je trebé najmenj biti stotnik. ‒ Napišite mu pravico, grof! ‒ (Aleksiju.) Sem li postregla zagovorniku častniške nedložnosti?

Aleksij. Oj, veličanstvo ‒

Grof. Ako bi se veličanstvo sedaj z mojim važnim poročilom ‒

Šesti prizor[uredi]

Aleksij. Major.

Major. Bog zná, kakó vse izteče!

Aleksij. Prekrasno, ker se je lepó začelo. — Major, jaz sem stotnik — carevna je blag angelj — moje srcé je izgubljeno!

Major. In najini glavi pojdeti za njim.

Aleksij. Tri sto vragov, prav pravite! — Vojvoda! — V njega imeni so se zarótili.

Major. O pravični Bog!

Sedmi prizor[uredi]

Prejšnja. Ivan. Feodora.

Ivan. Ljubi strijc, nekdo pride!

Feodora. Očka?

Major (jo poljubi). Pozdravljena! (Zdajci hud.) Kdo te je li pozval?

Feodora (začudena). Dragi očka —

Major (Ivanu). In ujetník?

Ivan. Izginil je brez sledú!

Feodora (tiho majorju in Aleksiju).

Major in Aleksij. Oh!

Ivan. Kakó?

Major. Kaj pak?

Ivan. Dejáli ste?

Major. Nič, Nič! Na svoje mesto! (Ivan otide.)

Feodora. Takó dober je neki, takó mehák in bogoljubiv! — Takisto pravi moj učitelj, katerega nij htel ostaviti!

Aleksij (vsklikne). Imamo ga!

Major. Tiho!

Aleksij (tiho). Imamo ga!

Feodora. Nikakor ne! — Proti njega, volji so ga odvêdli v Konstantinov samostan.

Aleksij. Dakle vender! — Dobro ! Hitel bodem tijakaj — oméčil njega srcé, njega plemenitost — mehák je —potípljem ga za pravo žilo — Takoj mora nazaj v ječo. — Jaz tudi — kajti nekoliko predrzno se nosim proti carevni. — Stvorim se krivega nekaterih nedolžnih slobóščin. — zabim zaradi lépe gospé vladaríce — odkrijem jej svoje čujstvo — s kratka: pošlje me z nova nazaj v Ključji grad — tam porabim oproščenje stotnika Aleksija — pobegnem — pojde — pojde — Stráni! (Hoče oditi.)

Major. Stojte! Ne smem Vas samega —

Aleksij (vleče ga soboj). Idite z manoj! Idite! (Hče skozi stranska vrata ven.)

Ivan. Nazaj!

Aleksij. Tri sto vragov!

Feodora. A netják!

Ivan. Ukazujem! (Zakléne duri.)

Feodora. To je gostoljubnost!

Major (se udari ob čêlo). Izgubljeno!

Feodora. Zlati očka —

Aleksij (se udari ob čêlo). Našli smo! — (Séde k pisni mizi.)

Feodora. Česa želíte?

Aleksij. Vi ste ženska — Vi smete iti! — Tá list nesíte vojvodi.

Feodora. Dà! Prédenj bodem pokleknila, ter mu povedala — a kaj uže?

Major. Da tvoj očka —

Aleksij (poslušajóč). Carevne glas! — Stráni! — Vi, major, me stražite zunaj! — A vé sveta nebesa okrepíte me z drznostjo! Stráni, stráni! V polu ure nas vse odvedó na Ključji grad! (Major in Feodora otideta po sredi.) Čudna čestiželjnost! Tukaj, kder vse lazi za milostjo, hrepením jaz po nemilosti in prognanstvi. A sedaj gré. — Kakó zamišljena je! — Ne vidi me. (Pomakne se nazaj.)

Osmi prizor[uredi]

Aleksij. Carevna (od leve straní).

Carevna (sanjaje). Vedno nove zaróte — nove kazni. — Oj, in jaz bi rada zgolj srečo razsípala vkrog sebe.

Aleksij (záse). Videti je takó tožna — dakle moram — (splazi se do klavirja.)

Carevna (záse). Povsodi jedini laskáči in licemérci — nehvaležniki! Samó on, mladi vojvoda, on je nedolžen — on dobro misli —

Aleksij (záse). Proti svoji volji sem v strahi — mora li lépa žena biti baš carevna?

Carevna (kakor zgoraj). Nihče me resnično ne ljubi. — Nikomur ne morem, ne smém upati!

Aleksij (záse). Srčnost! Sedaj mora iti! (Udari na klavír.)

Carevna. Kaj? Vi vojvoda?

Aleksij (osupnenega se kazóč). Nebesa! — Odpustíte, veličanstvo — zatopljen sem bil v sanje.

Carevna. Uže zopet sanje? Morebiti prav vesele?

Aleksij. Nikakor ne! Tožne kakor smrt! — Vi ste me ostavili in ta čarobna palača se je izpremenila v puščavo. (Vzdihujóč.) Hrepênel sem vedno po svoji ječi —

Carevna. Kder ste vender še bolj samotarski živeli.

Aleksij. Kder nisem poznal novega dneva, kateri mi je tukaj zazóril — kder me niso motile želje in nádeje kakor tukaj, ter me mamíle — kder nisem videl nigdar ženskega lica — (záse.) Srčnóst!

Carevna. Oj, laskáč ste!

Aleksij. Jaz sem — zaljubljen!

Carevna (nemirna). Zaljubljen — uže? (Naglo.) Vi ste izvestno videli katero mojih dvórnih gospíj?

Aleksij. Videl sem le jedno gospó na Vašem dvori —

Carevna. Radovedna sem — ta jedina —

Aleksij. Je jedína! Jedína, katere ne smem imenovati Vašemu veličanstvu.

Carevna. Oj, saj bi ne bilo hudodelstvo proti drzavi!

Aleksij. Res, res! Bilo bi hudodelstvo proti carevni — (Carevna se gane.)

Aleksij (záse). Razumela me je.

Carevna. Vojvoda!

Aleksij. Odpustíte, oh, odpustíte, mila moja gospodaríca! Izdal sem se — prepolno mi je bilo srcé, da bi krilo to blaženo tajnost. — Neodpustljiva razžalitev je, dobro vém — duri moje ječe so zopet odprte — a vender, predno me z nova pošljete tijakaje, Vam še povém — da Vas ljubim.

Carevna. Vojvoda!

Aleksij (záse). Sedaj pribučí nevíhta!

Carevna. Zeló nagli ste — zeló nepremišljeni —

Aleksij. Predrznež sem!

Carevina. A nisem huda na Vas.

Aleksij (záse). Kaj? Nij huda náme?

Carevna. Zaradi čislanja. — Ako bi kažnjevali one, ki nas ljubijo, kaj imamo početi z ónimi, ki nas sovražijo?

Aleksij. Oh! (Záse.) Niti ne zameri mi!

Carevna. Ostaníte! Vender v bodoče Vam je biti opreznejšemu.

Aleksij (záse). Malo! Dakle dvojna porcija. (Glásno.) Ne, ne! Nazaj hčem v svojo ječo — jaz sem nevrednež — blaznik. Predolgo sem bil uklenen, čutim se sedaj slabim, ne morem zadušiti tega novega čujstva — tega plamena prve ljubezni. — Zabil sem vladaríce za te lépe žene voljo — nazaj z manoj v mojo ječo — (prime jo za roko, ter jo poljubi.)

Carevna. Netják!

Aleksij (záse). Kaj? Napravila je iz tega družinski prizor?

Carevna. Pomislite, da nas lehko čujejo — nikder se ne pogresa nepozvanih poslúhov. — Kažnjevati bi Vas morala proti svoji volji.

Aleksij (záse). Nehče.

Carevna (séde). Umirite se! — Skažite se vrednim mojega zaupanja, vrednim slobóde, katero Vam privoljujem, da smete ostati na mojem dvori.

Aleksij (záse). To bi bila lepa zgodba. (Glasnó.) Tukaj ostati! Nikakor ne! Nehčem biti več pôrok — v nje obližji — toliki lepôti nasproti nisem gospod svoji pameti. — Pošljite me v prognanstvo! — Nebéska žena — jaz sem blazen — jaz sem nesrečnik — (poljubi jo na rame.) Izgubljen sem —

Carevna (vstanša). Vojvoda! — (Glasnó pozove.) Grof Valov!

Deveti prizor[uredi]

Prejšnja. Grof.

Grof. Veličanstvo —

Aleksij (záse). Nu, sedaj sem izgubljen.

Carevna. Grof Valov! Po sedaj je naša volja, svojemu ljubemu netjáku podeliti neomejeno slobódo in dalje ga želímo videti za soboj prvega kneza v kraljevstvi.

Aleksij (záse). To je moja smrtna sodba.

Carevna. Idite, vojvoda, v svojo sôbo. Skôro bodem sama priča sreče, v kateri bodete uživali zlato slobódo — modríno nebá — duh cvetja — čar umételjnosti! — Idite in zaupajte v mojo prijateljstvo, katero bode vedno jednake Vaši zvestósti. (Dá mu rokó, da jo poljubi.)

Aleksij (poljubi jej ném rokó. — Ko odhaje, záse). Lehko noč, lepi svet!

Deseti prizor[uredi]

Carevna. Grof.

Grof (ki je stal kakor okamenen). Veličanstvo, dovolíte, veličanstvo — tá mladi vojvoda —

Carevna (obrača pogled na Aleksija). Poln zvestósti je do naše osobe — poln srčnósti —

Grof. Dovolíte, veličanstvo jaz bi imenoval to srčnóst predrznost —

Carevna. Predrznost? — Zabíli ste, da so naji še otroka zaročili.

Grof. A sedaj! — Skrivne zaveze, veličanstvo, zeló sumnjive zaveze —

Carevna. S kom?

Grof. Naznanjalo se mi je, da hči poveljnikova, katera ga je danes zjutraj skrivaje tukaj videla —

Carevna. Hči? — Čemú imajo moji poveljniki hčere? — Kdo se je drznil, ujetníku dovoliti — je li krasna?

Grof. Mlada krí — sedemnajst let. — Skrivaje mu je htela poslati pismo —

Carevna. Njemu? Cesarìču? Dajte je sèm! Kde je pismo?

Grof. Vteknila je je v žep.

Carevna. Nerodnež!

Grof. Ukazal sem, naj jo primejo.

Carevna (zateptá z nogó). Semkaj pridi! Noter!

Grof. Kakor ukazujete! (Gré proti durim.)

Carevna. Zvedeti ne smé, kdo sem jaz. Le bliže!

Enajsti prizor[uredi]

Carevna. Feodora. Grof.

Feodora. Gospod grof, za božjo voljo, gospod grof! Prijeli so me — česa želje od mene? — Kde so moj očka? Vêdite me k njim.

Grof. Gospodična — ne morem, ne smém —

Carevna (ruto trgajóč). Lépa je!

Feodora. Gospá! Oj, milostíva gospá, smilujte se me!

Carevna (prisiljeno prijazno). Ljubi grof, kaj li je pregrešilo to mlado dekletce? — Pomirite se, dete moje!

Feodora. Tá dobrost — oj, izvestno, Vi ste lépa grofica Valovna?

Carevna. Takó je! (Grof hče govoriti, carevna ga ostró pogleda.) Tamkaj ležé knjige s podobami, legenda o sveti Simpliciti — berite malo, ljubi grof. (Bliža se Feodori.) Vi iščete?

Feodora. Svojega očeta —

Carevna (tiho). In njega, ujetníka?

Feodora. Vi veste? (Záse.) Se vé!

Carevna (tiho). Tudi jaz gojim srčno sočutje zánj.

Feodora (záse). Pri mazurki.

Carevna (tiho). Vi imate pismo zanj?

Feodora (tiho). Tudi to veste?

Carevna (tiho). Vem tudi, da Vas ljubi.

Feodora (tiho). Res, kakor sestro!

Carevna. A Vi njega?

Feodora. Kakor brata!

Carevna (si oddahne). Oh!

Grof. Ve—veličanstvo ukazuje?

Carevna. Beríte, grof! (Feodori.) Pismo!

Feodora. Vender —

Carevna (ostró). Pismo! (Feodora, vstrašena.) Moj Bog!

Feodora (jej dá pismo). Náte! Dajte je ujetníku, a bodite pozorni, da grof ničesa ne zapazi.

Carevna (brzo odpré pismo).

Feodora (vsklikne). Ljubi Bog!

Grof (priskoči). Vsi svetníki pomózite!

Carevna. Beríte, grof. (Bêre.) Nebesa! (Vzburjena.) Grof, grof, Vi ste slepár! Ali pak ste — najgršim načinom sem prevarjena! — Ta človek — kdo je? — (Krčevito stisne rôci.) Kdo se je drznil?

Grof. Moj Bog! Ta ujetník —

Carevna. Nij vojvoda ! — Beríte — beríte —

Feodora. Oh, moje pismo — izgubljena sem — (hče mu iztrgati pismo).

Carevna. Nazaj! Beríte vender!

Grof (beroč). »Plemeniti moj oslobodítelj! Rajši grem v ječo nazaj, nego, da bi se življenje dobrega človeka stavilo v nevarnost. Rajši se odpovém vsem pravicam, katere imam, nego, da bi prelival krí svojih someščanov, ali rušil mir države. Vpotrébil sem svojo slobódo, da sem zatrl neko pregrešno zaróto. Sedaj je moja jedina želja, da bi smel íti v svoj nekdanji samostan nazaj, kder bi prosil Bogá za srečo svoje vladaríce in za Vašo. — Vojvoda Kurlandski.«

Carevna. Mož je slobóden! Ali nekdo drug — To je paznost mojih služabnikov!

Feodora. Nebesa!

Grof (tresóč se). Zaklínjam se, veličanstvo!

Feodora. Oh, carevna! — Milost! (Pade jej vsa preplašena pred nogi.)

Grof. Veličanstvo, takoj pohitím v Konstantinov samostan, osvojim si cesarìča —

Carevna. Kaj meni cesarìč — ali on, on ! Neznanec —

Grof. Major mora povedati —

Carevna. Major — res je —tudi slepár! Polno je tukaj blazníkov in zvijáčnikov! — Pridi. (Grof otide v ozadje.) In on, ujetník — toda ne, ne! Nehčem ga videti. — Ali major, major!

Feodora. Mílost, veličanstvo! Jaz, jaz jedina sem krivíčnica. Jaz sem oslobodila vojvodo, katerega nisem poznala, in částnika Aleksija, da bi rešila nas —

Carevna. Kaj, kakó, Aleksij — částnik Aleksij! (Záse zeló ginena.) Takóvo dejanje more zvršiti sama ljubezen. Ljubi jo!

Dvanajsti prizor[uredi]

Prejšjni. Grof. Major. Ivan.

Feodora (plane k očeti). Zlati očka, jaz sem Vas pehníla v propást!

Carevna. Le bliže, major, le bliže! Kde ste? Kde?

Grof. Veličanstvo ga ne želí videti?

Carevna. Molčíte! (Grof pové nekaj Ivanu, kateri stopa proti durim.) Major, Vi ste me prevarili!

Major (hče govoriti).

Carevna. Molčíte, vse vém! Cesarìč je ubégnil, óni Aleksij se je drznil, na njega mesto —

Major. Plemeniti mladi mož! Da bi mi utegnili ubéžnika dobiti v pest.

Grof. To lehko platite sè svojo glavó.

Carevna (ponosno). Čutite li Vi svojo takó tvrdno nasajeno, grof?

Feodora. Oh, le očku mojemu ne jemljite glavé!

Major. Žrtvoval se je za nas.

Carevna. Iz čestiželjnosti!

Feodora. Iz plemenitosti!

Carevna (rezkó). Iz ljubezni!

Feodora. Ne, veličanstvo, iz gole zvestósti.

Carevna. Zvestóst — prazna beseda! Srečni ste, ki verujete vánjo! Za Vas se žrtvujejo — (záse) mene pak vodijo za nos.

Grof. Hudodelec!

Carevna (srdito). Ha! (Drugim.) Tiho! ni besede, ni pogleda! On ničesar ne vé! Preiskati hčem sama, kakó daleč seza ta (zaničljivo) plemenita žrtev.

Feodora (záse). Oj, kakó si takšne visôke glavé umejo brzo pomoči!

Trinajsti prizor[uredi]

Feodora. Major. Ivan. Aleksij. Carevna. Grof.


Aleksij (preprosto). Veličanstvo želí —

Carevna. Le bliže, cesarič!

Aleksij. Kakó me osrečuje moja slobóda! — Prepotoval sem vrte — htel sem —

Carevna. V Konstantinov samostan, kder Vas pričakujejo Vaši privrženci.

Aleksij. Mene?

Carevna. Toda major je pôrok o Vaši zvestósti!

Aleksij. Mož me pozná!

Carevna. Moji državni svétniki pak, kateri Vas pobliže še ne poznajo, smatrajo v Vas sovražnika javnega mirú — ter Vam preté, da izgubódete —

Aleksij (naglo). Svojo slobódo — zgôdi se! Podelila mi jo je moja vladaríca — jaz jo pokladam Vašemu veličanstvu v rôko! — Idite, major.

Feodora (záse). Blagi človek!

Carevna. Ostaníte! Vi ne izgubodete same slobóde!

Aleksij. Ne same slobóde?

Carevna. Ne! — Še več! — Vse!

Aleksij. Življenje? — (Dolg oddik.) Oh!! (Ginen pogleduje vkrog.)

Carevna. In še danes, cesarìč! — Vaše slavno dostojanstvo je mojemu svetoválstvu nevarno.

Aleksij. In Vaše veličanstvo je izvolílo —

Carevna. Podpísati, česar zahteva mir države. — Major, odvezan svoje težke odgovornosti, se bode brez Vas sè svojo hčerjó vrnil nazaj. Vi pak — cesarìč!

Aleksij. Mene potegnejo na véšala — (oddih). Bodi si! Vedel bodem umreti po knežje.

Carevna (vstane). Oj, da bi ne bili —

Aleksij. Pa sem le vender. — Se vé, rad pritvrdim, rajši bi svoje življenje bil žrtvoval za svojo vladaríco na bôjnem polji — rad bi pokazal bil nje veličanstvu svojo hvaležnost, svojo zvestóst, ki prestaneta z mojim življenjem — z življenjem, katero se mi je nedavno takó lepó pričelo — polno najslajšega upanja! (Carevna se vidi osupnena.) Oj, prelepó je bilo — moje sanje, izpremenjene v nebesko resnico, so me omamile! — (Prisiljeno mirán.) Zgôdi se! Z Bogom, major! Spomínajte se svojega zvestega prijatelja — in Vi, Feodora, jedno solzo na grob!

Feodora (jokajóč). O moj Bog!

Carevna (začudena). In sicer, cesarìč, némate meni ničesar več povedati — ničesar odkriti?

Aleksij. Ničesar, veličanstvo! — Oh, pač, pač! — Ako bi pozneje kedaj hudobnost ali sovraštvo tega-le mojega starega prijatelja katere koli si bodi krivde dolžíla — odpustíte mu, meni na póslednjo milost. — In njega hči Feodora — je nevesta tega srčnega částnika — naj moja mila carevna dobrostno skrbi za mlado dvójico!

Carevna (navidezno globôko ginena, potegne skrivaje s prstom črez óči).

Aleksij (prime majorja in Feodoro za rôci; oba se obrneta). Srčnóst, prijatelji moji! — Kaj je tudi zató! Preje ali pozneje — srečni mi ostanite!

Carevna (záse, veselo pogledajóč proti nébu).

Aleksij. Idite, gospod grof! (Obrne se na odhod.)

Major in Feodora (klečèč). Milost, milost, veličanstvo!

Carevna. Molčíte! (Izpremlja ga z očmí do vrât.) Aleksij! (Aleksij se vstrašen obrne.) Stotnik Aleksij, ostanite!

Aleksij (pade prédnjo). Veličanstvo zatorej veste —

Carevna. Vém, da ste Vi najblažji, najzvestejši mojih državljanov — vém, da bi dali svoje življenje za rešitev svojih prijateljev. — Vaši prijatelji so uže rešeni. — Vaše življenje pak zahtevam jaz záse! — Grof Aleksij, poglavar moji gardi — ali je hčete posvetiti svoji carevni v večni zvestósti?

Aleksij (njej pred nogama). Dà, v večni zvestósti! (Carevna ga dvígne.) Dajte rokó! — Náte mojo! Levíca je — prihaje od srcá!

(Zavesa pade.)