Ujetnik (France Bevk)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ujetnik.
France Bevk
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/7 (1915)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Solnce je sijalo na polorumenelo listje, ki se je že pričelo zvijati in padati s sadjem vred na zemljo. Nebo, polno nemirnih oblačkov, je rdelo ... Od juga se je čulo grmenje topov in s svojim večno groznim glasom glušilo dan. Vrsta rjavih uniform se je leno upogibala in kopala temno prst, lomila kamenje.

»Ne morem.«

»Kaj ne moreš? Delaj!«

»Ne morem.« Sedel je, del obraz v dlani, kot bi jokal in se ni zganil.

»Delaj!«

Ni se zganil, ne črhnil besede.

»Čudovit človek je to. Najrajši ga imam izmed vseh drugih, ki so mi s svojimi sibirskimi obrazi odurni. To je pravi Rus. Toda tak je kot otrok. Včasih se smeje, skače, igra ... Za malo obljubo, za jabolko n. pr. bi prekopal pol sveta in potem je radosten. Včasi dela, ko da ima v enem dnevu dokončati vse, ko da samo od tega odvisi povratek v njegovo domovino ... Pa omaga kot otrok, vrže od sebe vse in takrat ni opravka z njim. Če bi ga tepel, bi jokal, a za delo ne bi prijel takrat. Krčevito bi jokal, vrgel se na tla, pulil travo, da bi mislil, da blazni .. Pa je odrasel človek, inteligenten celo ... Rad ga imam, a vendar, je — baba ...«

Vsi sibirski obrazi so se medtem ozrli na nas, roke so počivale leno na držajih lopat in silnih krampov.

Nekateri so se režali, eden je čudno mežikal s svojimi malimi mongolskimi očmi.

»No, le urno!«

Sibirski obrazi so se uprli v zemljo, roke so se zganile. On pa ni umaknil rok z obraza, kot bi okamenel.

»Povej, kaj ti je? Ali si bolan?« Odmajal je z glavo.

»Ali se ti toži po domu, po osameli hiši, po materi, po ženi in otroku?«

Ni se zganil.

»Ali si videl morje kdaj in bi zopet rad ob njem zapel, se zazibal na čolnu? Ti sili srce v Moskvo? Če si se vozil kdaj s trojko čez step, je tam tvoja želja? ...«

»Baba je,« je pristavil vojak, razumel vprašanj.

On se ni ganil.

»Kaj ti je tedaj? Česa želiš? imam dovoljenje in postrežem ti.«

Z enim samim pogledom me je pogledal obraz z rahlimi gubami na licih, kot jih še nisem videl pri ruskem človeku, in je vzel kramp ter pričel kopati. Močno telo se je zaganjalo s silo in se zvijalo v ritmu udrihajočih rok. Grude in pesek so pršeli, iskra se je posvetila, on pa ni poznal nikogar, ne videl ničesar, kot svoje delo. Kot da ima s svojo neizčrpno močjo dovršiti nekaj velikanskega, celo njemu samemu nedoumnega, kot bi hotel s tem dopovedati vse, kar ima na srcu ...

Mene je bilo groza pred tem človekom.

»Vidite, zdaj dela za vse. Oni so itak lenuhi. Pa naenkrat, že jutri morda, če ne danes, bo omahnil in bo slab ... Tako čudnega človeka še ne. Če bi ne imeli z njim potrpljenja ...«

Sibirski obrazi so se zopet režali in se rjavo svetili v solncu, kot vel sad. Samo en kramp je padal na trd kamen, da je zvenelo. Na jugu je bobnelo ...