Ujetnica in ljubica gusarskega kapitana

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Marjan Čufer

slika avtorja

1.

Angleški galeon »Golden Hind” je že pred enim tednom priplul iz Napoliya. Mimogrede se je ustavila še v Marseilu, Brestu in Sauthamptonu preden so vrgli sidra v Liverpulu. Med leti 1577 in 1580, je sir Francis Drake kot drugi človek obplul zemeljsko oblo in pred vstopom v najstrašnejšo morsko ožino na svetu Megelanov preliv med Patagonijo in Tierro del fuegos so ladjo preimenovali iz prejšnjega imena Pelikan v Golden Hind, kar pomeni v današnji angleščini “Zlati jelen. “ Drake je bil med drugim vice admiral, ladijski kapitan , trgovec s sužnji, politik in še kaj v času Elizabete I. Ona ga je tudi povzdignila v viteški red leta 1581. Bil je drugi najpomembnejši poveljnik, flote, ki je premagala znamenito špansko Armado leta 1588. Glavni poveljnik pa je bil markiz de Santa Cruz. Francis je bil trd ,surov in skrajno okruten človek. Ni pa v tistem času poznal še svoje nežnejše in plemenitejše strani, ki jo je v njegovem srcu kasneje prižgala nepričakovana, nenadejana igra usode in Božje previdnosti. Grozni pirat, gusar kot je bil z izjemo angleškemu dvoru znan širom po svetu, predvsem Špancem, Portugalcem, Holancem in drugim se je namreč zaljubil in to do tistihmal neznano čustvo je v njem prebudilo nežno, lirično dušo in gentlemana….Mimogrede velja omeniti, da je sir Francis Drake igral pri britanski kroni povsem podobno vlogo kot kasnejši James Bond 007 z “licence to kill”. Špansko princeso Anno Avstrijsko, ki je zaradi vročice in hude driske nenadoma umrla, je zamenjala na španskem dvoru…”Anna de Dio dela Monte Santo” ali po slovensko, jo bomo kar tako imenovali v nadaljevanju, zaradi preljube Slovenščine “Ana Zagorska”… Strašni kapitan in med drugimi ljudstvi znan kot krvoločen gusar s čigar palube njegovega galeona je kri med spopadi pogosto tekla kot hudourniški potočki med nevihto je malo zaradi maščevanja in malo zaradi želje po dodatnem ponižanju španskega prestola, sklenil ugrabiti to prelepo princeso Ano Zagorsko. Kdor jo je videl pa magari samo od daleč se je nemudoma strinjal, da takih krepostnih lepotic na svetu ni že od izgona prastaršev iz raja. Edino v Edenskem vrtu je bila mogoča takšna popolnost… Z vprašanjem kaj bo s prelepo špansko princeso Ano počel, če jo mimogrede na poti na Karibe ugrabi, kjer je imel namen in ukaz britanske krone, oropati špansko trgovsko ladjo, naloženo z zlatom in dragimi kamni storil in počel, se ni ukvarjal. Tozadevno je bil pravi kramp in seksualni teleban, in kot že rečeno jo je kanil ugrabiti zgolj zaradi dodatnega ponižanja španske krone . Nameraval je napasti, oropati in potopiti špansko trgovsko ladjo San Pedro. Naložena je bil baje z velikim tovorom zlata, srebra in dragimi kamni in namenjena iz Sargaškega morja v Španijo.

2.

V tednu po izkrcanju je Drake spustil večino mornarjev na kopno, v mesto, da si privežejo svoje duše z opijanjem do nezavesti in pretepi v Liverpoolskih pristaniških krčmah in si olajšajo genitalije z obiski mestnih kurbišč, ki so bila malodane na vsakem koraku. Sam sir Francis Drake pa je bil dogovorjen s kraljevo misijo. Iz Londona je prišla kar številna delegacija v Hampton Court Palace, da bi vice admiralu, pustolovcu, in tajnemu agentu angleške krone Draku dali ustrezna navodila in želje kraljevega dvora, glede “obnašanja” in odnosa do Špancev na Velikih in Malih Antilih, v karibskem in sargaškem morju. Ko bi tam opravil vse kar mu je bilo naročeno, pa naj bi se odpravil preko ekvatorja in mimo rta Dobre nade, na jugu Afrike, čez nevarni in ob tajfunih pobesneli Indijski ocean v portugalski Macao na obali Kitajske. Kraljevo misijo je spremljala stotnija izbranih vitezov in njihovih oprod in petdeset kraljevih lokostrelcev z znanimi angleškimi dolgimi loki, da ne bi doživeli kakšno nepreijetno presenečenje. Razmere na britanskih podeželskih cestah, ki so vodile skozi gozdove se niso praktično nič spremenile od časov Robina Hooda iz Sherwoodskega gozda v grofiji Nottinghamshire, ki je 300 let pred Francisom Drakeom pošteno posvetil uzurpatorju britanskega prestola samooklicanemu, pokvarjenemu in strahopetnemu kralju Johnu. Pravi kralj Richard I angleški, imenovan Levjesrčni, pa se je mudil na zadnjem križarskem pohodu, bilj zajet in zato je bila njegova usoda negotova.. Slabo vreme je prisililo ladja Richarda Levjesrčnega, da se je ustavita na Krfu, ki je bil v bizantinskih rokah. Bizantinci so mu zamerili, da je Ciper, prej bizantinsko ozemlje osvojil in priključil Britaniji in so mu bili nenaklonjeni. Po nekaj dneh je. neopazno odplul s Krfa s štirimi spremljevalci, toda njegova ladja je doživela brodolom pri Ogleju. Zato se je Rihard podal peš kot skromen romar v nevarno srednjo Evropo..

Na poti je bil Richard ujet tik pred božičem 1192 v bližini Dunaja. Zajel ga je Leopold V., avstrijski vojvoda. Izdal pa se je z dragim kraljevskim prstanom in njegovim vztrajanjem, da jedo pečenega piščanca, aristokratsko poslastico. Vojvoda Leopold ga je zaprl v Dürnsteinski grad. Njegova nesreča je bila kmalu znan po vsej Angliji. Medtem ko je bil v zaporu je Richard pisal pesmi v francoščini, da je lahko izrazi svoje občutke in čustva in mu je čas hitreje mineval.

Cesar je za odkup zahteval 150.000 mark (65.000 funtov srebra). Istočasno pa je John, Rihardov brat, ki se je polastil prestola, ponudil 80.000 mark cesarju, da obdrži Riharda zaprtega. Cesar je ponudbo zavrnil. Denar za reševanje kralja so prenesli v Nemčijo s cesarskimi veleposlaniki in končno, je bil 4. februar 1194 Richard.prost.in spet svoboden. Afera pa je imela trajen vpliv na Avstrijo, saj je bil del denarja od odkupnine za kralja Rihard uporabljen za financiranje ustanovitve novega mesta »Wiener Neustadt« leta 1194.

3.

Zarana 12. tega aprila, leta gospodovega 1594 so ob jutranji plimi dvignili sidra. Mladi mornarčki so poleteli po vrvnih lestvah navzgor do prečnih jarbolov in začeli odvezovati in spuščati jadra. Severovzhodnik je bil ravno pravšenj, da je jadra lepo napel, tako kot nedrčke joškastih kelnarc na Munchenskem oktoberfestu njihova vsebina lepo napne in povzame. Za krmilom je bil preizkušen krmar John Wodrow. Le dve leti prej je strašna kuga samo v Londonu pomorila skoraj 11.000 ljudi, začela pa se je tudi kar trinajst let dolga vojna med Habsburško monarhijo in Otomanskim cesarstvom. Skratka časi niso bili zelo prijazni, to že lahko rečem. Ladja sir-a Francisa Drakea je plula vzdolž zahodne obale Anglije in Walesa, mimo bristolskega zaliva, nato pa zavila levo proti obalam Normandije katerim se jim je približala na deset navtičnih milj, toliko, da so bila obrežja Normandije vidna le kot rahla z mrčem zastrta pokrajina, daleč na obzorju, ki je bolj spominjala na fatomorgano kot na nek dejanski svet. Pot okoli polotoka Bretanje jih je zamudila en dan, nakar so se napotili navzdol v Biskajski zaliv, kar jim je vzelo nadalnje tri dni, veter se je namreč nekoliko polegel. V samem Biskajskem zalivu so ladjo zasidrali pol milje daleč od obale Baskije in mesteca San Sebastijan, tu je ostala večina posadke, nekaj pa kar na ladji, nakar so Drakeovi izbranci, le 10 najboljših mož šli dalje do province Navarre. Preostali mornarji v San Sebastijanu so potem težili prebivalstvu dober mesec dni, dokler se Drakova odprava ni vrnila. Popivali in veseljačili so do amena in prebivalstvo je na vse načine skrivalo svoje hčere in žene, ker tem razbojnikom ni bilo za zaupati in so jih lovili kot lisjak kokoši v kurniku, da so uboge dekline kriče vzfrfotavale po senikih, vrtovih, v sadovnjakih ali celo kar na domovih pred zgroženimi starši. Decembra in Januarja naslednje leto se je skoraj vsak dan zaslišal otroški jok kagega novorojenčka. Takrat so jih preklinjali in pošiljali v Pekel k samemu Luciferju, ko pa je ta generacija približno odrastla, so se tako mlade mamice kot njihovi starši s prijetno nostalgijo spominjali gusarskega obiska, saj so bili mladeniči pogumni, srčni in kar se da čedni. Če bi jih naredili lokalni “mat_kurbini sinovi” bi bil to bolj žalosten in strahopeten naraščaj, primeren edino za tlačane. Konje, ki so jih ugodno “kupili” v San Sebastijanu so zamenjali za črne arabske žrebce. Saraceni so bili v Španiji več stoletij, poleg Al Hambre pa so tu pustili tudi številne arabske žrebce. Prebivalci so trepetali pred okrutnimi gusarji, zato so pristali na prav vsako ceno, samo da so se jih rešili, in da so zahvaljen bodi vsemogočni Bog, ohranili žive glave na svojih vratovih.. Drake se je posvetoval z dvema izkušenejšima gusarjema, ki sta tod okoli že ropala in morila leta nazaj ali bi kazalo iti levo preko Saragosse ali desno do Valladolida in nato do Madrida. Razdalje je bila približno enaka, dilema je bila le v tem kje bi hitreje in s čim manj težavami dosegli kraljevi dvor, oziroma poletno pristavo, kjer se je od začetka aprila pa vse do oktobra zadrževala prelepa princesa Ana Zagorska s svojimi spletičnami, služabniki in ustrezno vojaško stražo. Aprila je seveda v Španiji že povsem zelena in cvetoča pomlad. Danes sta to veliki španski mesti s po več kot pol milijona prebivalcev vsako in vsako s svojo Univerzo. Koncem šestnajstega stoletja sta bili seveda manjši, tako majhni pa nikakor ne, da bi lahko deset gusarjev kar v gusarski obleki mirno jahalo skozi center mesta, še zlasti pa so bili gorki siru Francisu Drakeu, ki mu poleg gusarstva nikoli niso odpsustili, da je bil eden od dveh zanamenitih poveljnikov, ki sta s svojo floto premagala špansko Armado, namenjeno v Britanijo, da jo uniči in pokori in bi tako Španci lahko s polnimi pljuči zadihali na Karibih, v mehiškem zalivo in vsej Srednji Ameriki, tudi Mehiki se razume. Že odkar se je Cristóbal Colón dobrih sto let pred tem prvič izkrcal v Novem svetu, so imeli kar naprej težave z Angleži, če že ne z njihovo regularno mornarico pa z angleškimi gusarji. Kolumb je v Valladolid prvič prispel že maja meseca 1506.

Bil je ravno Velika nedelja 24. aprila 1594. dvanajst dni odkar so odpluli iz Liverpoola. Toliko pobožni in bogaboječi so bili pa vseeno, da si pa na ta dan niso upali pretirano grešiti. V samostanu San Pedro de Ihano so si “izprosili” meh vina, kakih 25 litrov in dva kozlička, ki so ju obnili na ražnju, in tako prešerno in razposajeno počastili vstajenje od mrtvih, našega gospoda in zveličarja Jezusa Kristusa. Pijača kot je obče znano preženo redkobesednost in razsvetli tudi nekatere vidike, ki bi bilo v popolni treznosti, (kar je pri gusarjih sicer redkost) neznani, utegnejo pa se pokazati kot koristni ali celo optimalni. Beseda je dala besedo, glede najpametnejše poti do Madrida in izkazalo se je poznavanje in “modrost” nekaterih bolj zavrtih gusarjev, ki tudi zaradi svojega nizkega ranga niso bili nikoli pozvani k razmišljanju, Bog ne daj celo nasvetu. Tako se je oglasil s svojim mnenjem neki Henry Gaveston, ki je po teh krajih kolovratil nekaj let nazaj, ko naj bi se “El Ingenioso Hidalgo Don Quijote de la Mancha” boril tod okoli boril z mlini na veter, česar pa zgodovina ne potrjuje. Ta Henry je menil, da bi utegnila biti še najboljša in najvarnejša pot kar naravnost, se pravi “Ne levo ne desno, ampak naravnost” , tega mnenja je bil 400 let kasneje Anin rojak neki Johanes Drnovskius in “bogami” besede so se slišale pametno in jih je sir Francis blagoslovil in sklenil udejanjiti. In tako so šli več ali manj naravnost do Peralte, Villafranca, Milagra, prečkali reko “Rio Alhama” v dolini Alhama. Od tam so prišli v dveh dneh do Guadalajare in od tod v naslednjih dveh dneh do okolice Madrida. Potuhnili so se v gozdičku na kar precejšni vzpetinici blizu Valdemora, in poletna pristava z lepo princeso Ana jim je bila kot so morda že tedaj, nekaj stoletij kasneje pa povsem zanesljivo temu rekli Balkanci “na dohvatu ruke”.

Izbrani pirati sira Francisa Drakea, so se preoblekli v “izposojena” oblačila skromnih podeželanov in popotnikov, v take ljudi torej, ki jim je bilo v življenju vse lepo “prihranjeno”, zato pa jim ni manjkalo bolečin in najrazličnejših krivic in gorja. Taki ljudje so imeli običajno svoj popotni mir, kajti bodisi od oblasti postavljeni biriči in stražmojstri ali pa magari zaradi mene popotni razbojniki so že od daleč videli, da ni računice se z njimi sploh ubadati. In kot taki neugledni revni in popotni, saj so si tudi brade in frizure kar precej oskubili kar z noži in s čimer koli kar je količkaj rezalo, so bili potem relativno varni. Videti so bili borni, ubožni in miloščine vredni. Takšni so potem dva dni oprezali in previdno poizvedovali pri služinčadi na poletni pristavi in v bližnjih zaselkih.

Naj omenimo še nekaj podatko v zvezi s prelepo princeso Ano Zagorsko. Namreč zakaj je postala po nenadni smrti Anne Avstrijske pretendentka celo za španski prestol gotovo pa vsaj za kako grofijo, ki se jim po špansko reče “condado”, recimo za Condado de Barcelona, Condado de Mirasol, Condado de Ruiz de Castilla ali pa nemara Condado de Villa Santa Ana. Anina mama Daniella doma iz Genove je bila pra pra nečakinja kraljice Isabelle Aragonske, po očetovi strani pa pra pra pra vnukinja enega od sinov transilvanskega vampirja Drakule. Anin oče Bojan pa mejni grof dvojne monarhije Avstroogrske z Italijo, Boyan Graf von Habsburg, iz samega imena je slututi, da je imel v žilah tudi nekaj Češke krvi. Spoznala in poročila sta se v Benetkah, natančneje rečeno samo spoznanje je bilo golo kopanje ob polni Luni na ogromni mivkasti plaži Bibioneja. Tedaj se tam sicer ni kopal prav nihče, ker plemstvo je imelo svoja pokrita kopališča, kmetom in tlačanom pa se to enostavno ni spodobili, niti niso imeli časa. Plavati pa itak nihče ni znal. Porjavela koža je bila znak kmetavzarstva in dela na polju ali ribičev, zato si tega plemkinje niti pod razno niso smele privoščiti. Prav zato pa so jih imeli ljudje za ljudi modre, plave krvi, ker jim je skozi nežno belo kožo proseval kri v žilah, ki je bila videti modrikasto. Toliko zgolj v vednost, tako da ima zapis konkretno težo, in da se mu skratka lahko verjame. In tako so kmalu po polnoči dvajseti dan odkar so odšli iz San Sebastijana v Baskiji, torej kmalu po tem, ko je danes postalo včeraj, sklenili izvesti ugrabitev. Ta “residencia de verano” kot smo dejali poletna pristava je bil precej velik podeželski dvorec s 115 hertarji pripadajočih zemljišč in gozdov. Vse služinčadi je bilo kakih dvajset, oborožena varuha pa le dva, ker se ni bilo nadejati kake nevarnosti. Še ta dva oboroženca sta bila kot prvo dva zato, da bi pazila eden na drugega, če bi komu padel mrak na oči ob pogledu na princeso Ano in bi se mu odtgalo po domače rečeno in pa seveda, da bi pazila, da si Bogu bodi potoženo ne bi odtgalo celo kakemu nevrednemu služabniku, tako nizko nevrednemu, da bi mu pristajalo kvečjemu in bilo pod kaznijo zabičano, da se v primeru dežja in je kaka luža ostala na dvorišču nemudoma vrže na trebuh v to mlakužo, da bi imela lepa princesa kam stopiti ako bi šla ravno tam po opravkih ali kar tako in si ne bi umazala svojih pozlačenih čeveljcev z ošiljenimi petami, in nog. Take ostre pete so ležečega pošteno vzpodbodle med rebra, tako kot ostroge konja na primer. Rokomavhi, ljudem takšnega videza kot so bili Drakeovi izbrani gusarji zdaj, ljudje tako pravijo, ker jim roka rada zaide v malho bližnjega, če le ta ni zadosti previden. Štirje so po dveh vrveh splezali na streho. Od tam pa so se spustili skozi zelo širok dimnik v zgornje nadstropje, kjer je imela princesa v vogeljni sobi, pomaknjeni navzven kot stolpič v gradu Disneylanda svojo sobico. Vsi štirje so zelo hitro napadli dva dremajoča stražarja pred vrati, ju onesvestili in krepko zvezali. V usta so jima zatlačili kar dve plišasti figurici mišk, da ne bi mogla tuliti in čez glavo poveznili črni kapuci. Eden je tiho potrkal, princesa, ki je ob soju dveh sveč običajno pozno v noč brala Servantesov »Čudežni popotni dnevnik« je odprla misleč, da nebodigatreba stražar bogsigavedi kaj hoče? Gusarji so jo na hitro prijeli in potisnili noter v čumnato. Branila se je silovito kot mlada tigrica, ki brani svoj prvi naraščaj. Za nekaj trenutkov se ji je uspelo celo osvoboditi desno roko s katero je pošteno opraskala kolovodjo po obrazu in ni dosti manjkalo da bi bil ob oko. Ko so jo le uspeli temeljito imobilizirati in zvezati so jo po vrvi spustili ostali šesterici, ki je čakala spodaj. Oba stražarja pa so privezali k nogam težke omare in jima na hrbet nastavili jelenovo rogovje, ki je bilo na steni, tako da bi bila ja čimbolj pri miru do jutra, ker bi ju sicer pošteno bodlo v rebra in lopatice.

Noč je bila popolnoma jasna, svetila pa je tudi skoraj polna Luna, ki je bila čisto polna le štiri dni nazaj, znano je da se Velika noč tako po julijanskem kot gregorijanskem koledarju praznuje vsako leto takoj po prvi pomladni polni Luni, postni čas pa se preračuna tako, da gremo štirideset dni nazaj do Pepelnične srede, ki je takoj po Pustnem torku. Sir Francis Drake je zvezano princeso vzel predse na konja, kot kak kavboj sedelne torbe, se pravi da je ni posedel ampak vrgel čez konja tako, da ji je glava mahala na levo noge pa na desno čez konja. Pod konjskim trebuhom pa so jo še dodatno privezali, se pravi roke k nogam, da ne bi med divjo ježo čez travnike, gozdičke, doline in vzpetine padla s konja in bi se utegnila celo poškodovati. Toliko estetskega čuta in pogojno rečeno usmiljenja pa je sir Francis le premogel, da si ni želel poškodovati takšno dragocenost. Do sedme ure zjutraj, ko služinčad na pristavi oživi in začne s svojo vsakodnevno brkljarijo so imeli še šest ur časa in konji v tem času zlahka pretečejo vsaj kakih petdeset kilometrov, torej povsem zadosti, in preden bodo ugotovili za kaj sploh gre in v katero smer od štirih glavnih in štirih vmesnih strani neba jim jo je iskati, bodo pirati že daleč, daleč… je pa od Madrida do San Sebastijana kar 450 kilometrov in to je za en dan preveč, za tri pa ravno prav. Če bi konje med potjo menjavali, tako kot je to počela na primer pošta ali znameniti »pony exspress« z Williamom Frederickom "Buffalo Bill-om" Cody-jem na čelu na ameriškem divjem zahodu, bi se dalo priti celo v dveh dneh, sicer pa dan več za izkušene morske razbojnike ni predstavljal posebnega problema. Ob petih popoldan tretjega dne so prišli do svojih čakajočih tovarišev, ki so se lumparij in pijančevanja že kar naveličali in se do večera vkrcali na ladjo. Ker je bilo od plime že kaki dve uri, ladja pa je bil seve zadosti daleč od obale, jo je prihajajoča oseka kar sama začela odnašati na odprto morje še preden so razvili jadra. Pomlad je bila tisto leto lepa, vendar na srečo ne posebno topla. Če bi bila topla bi se kopno čez dan preveč segrelo in bi večerni veter pihal z morja na kopno, ker bi se tamkajšnji zrak dvigal in tako omogočil prodor hladnejšemu. Princeso Ano je sir Francis zaprl v kajuto na glavnem krovu, takoj poleg svoje. Za strežbo ji je določil nekega sto petdeset kilogramov težkega evnuha, pred vrati pa še s samokresom in sabljo oboroženega gusarja. Žensk seveda gusarji na ladjah niso imeli, saj jih tudi na trgovskih ladjah ni bilo, ker po izročilu prinašajo nesrečo na morju. Glede svojih seksualnih potreb so se pač pirati in tudi drugi mornarji morali znajti kakor kdo, še največkrat kar ročno, manualno…kajti minilo je tudi po mesec in več preden so pristali kje, kjer so bila na voljo dekleta slabega slovesa. Zato je kapitan Drake javno in jasno oznanil, da bo tistega, ki bi se drznil lotiti njegove ugrabljenke, dal še tisti dan obesiti na glavni jambor, takoj po tem, ko mu jih bodo naložili dvajset s korobačem čez pleča. Sir Francis je najprej poskušal biti do ujetnice nekoliko »hrob«, tak kot Nono v pesmi Iztoka Mlakarja »Čikorja an kafe«, pa mu grobost ni šla dobro in gladko z jezika, zato se je poskušal pogovarjati čim bolj normalno, kolikor se je že pogovarjal, bolje rečeno hotel pogovarjati, navsezadnje je imel tudi nekaj diplomatskih izkušenj. Od San Sebastijana okrog Portugalske je do Gibraltarja kar dobrih tisoč kilometrov, od tam do Isle de la Palma na Tenerifih pa celo tisoč petsto. Tu so se zasidrali pred Santa Cruso-om de la Palma, da bi obnovili zaloge hrane in vode…nakar jih je čakalo 4 do 6 tedenska plovba čez Atlantik, glede na vreme pač…Sir Francis se je vsak dan počutil vse bolj čudno in ni vedel kaj se v njem dogaja. Iz princesine kajute so prihajalo sveži vonji po mladi deklici, ki se je vsak dan temeljito umila in namazala s kokosovim mlekom…to je imel stari pirat na zalogi, vendar on ga je pil in ne da bi se mazal z njim. Pirati se niso prav nikoli umili. Obstajale so natanko tri možnosti, da se je pirat zmočil in pogojno rečeno nekoliko splaknil. Prvič je to lahko naredil dež, še bolje nevihta. Druga možnost je bila kadar so na nemirnem od viharja spenjenem morju valovi brizgali na krov. Tretja možnost je bila pa, če je gusar po nesreči padel v morje. To je bila dokaj slaba možnost, ker je bilo to pogosto zadnje kar je v življenju naredil, oziroma se mu je zgodilo. V morje je tupatam kdo padel ravno v viharnem vremenu, zato se je okopal že po točkah pod številka ena in dve, ker pa je besno morje neusmiljeno gnalo ladjo kamor jo je pač gnalo, na reševanje ni bilo misliti, pirati pa so itak imeli radi v prvi vrsti predvsem sebe in ne tovarišev, pa še do sebe niso bili pretirano ljubeči in skrbni… Ni bilo zastonj princesi Ani dano tudi drugo malo daljše ime, kajti poleg tega, da je bila božje bitje in angelski otrok, je bila tudi bojevita in borbena, v španščini se besedi boj reče »lucha«, kar pomeni, da je bilo daljše ime princese Ane Zagorske v španščini »Anna lucha de Dio dela Monte Santo«. To je že drugi teden po izplutju izkusil sam sir Francis. Tisti dan je postrežčka evnuha ob času kosila ravno nekam prijelo, preobjedel se je postanih rib, plesnivih makaronov in skisanega vina, zato je bila potreba nadvse huda…in sir Francis je sklenil, da ji bo sam nesel kosilo v kajuto. Ko ji je posodo in pribor postavil na mizo, je pograbila nož in vzkipela: »pizda gusarska, hudičeva, samo približaj se mi pa te pri priči ubijem…!!!« »saj nisem nič slabega mislil, tu imaš sočivje, polnozrnato štručko, kos nemastne govedine in jogurtov kolaček…« »mat kurba…dobro zate, če je res tako, zdaj se pa poberi…sodrga peklenska..«  In je odšel iz kajute. Je pa vsak dan več ostajal v svoji sobi, zrl ven na odprto morje, barve neba, sončni vzhodi in zahodi in lahen večerni vetrič, ki se mu je lovil v lase in brado so mu vedno več pomenili. Prej na take običajne reči še pomislil ni. Sam s seboj se ni pogovarjal samo v angleščini ampak tudi v španščini in francoščini. In pomislite, začel je »porajtati« svoj besedni zaklad in izrazoslovje. V šolo je bolj malo hodil, nekoliko pisati in brati je pa že znal. Nekega dne proti večeru, na steni sta svetili dve leščerbi, na mizi pa velika sveča, je brklaj med starimi ladijskimi dnevniki in drugimi knjigami v stari zaprašeni, zapajčevinjeni omari in našel neko knjigo, videti je bilo, da gre za pesmi od nekega njemu neznanega italijanskega pesnika iz 14. stoletja Francesca Petrarce z naslovom: »Il Canzoniere gli Rerum vulgarium fragmenta«. Šlo je za rokopis, saj Gutenberg še ni izumil tiska. Notri je bilo kakih 15 različnih pesmi, na levi v italijanščini, na desni prevod v angleščino. Ta tip, torej Petrarca, je bil očigledno zaljubljen v neko mlado lepotico po imenu Laura.

Med njimi je bila tudi pesem »Blažen bodi čas pomladnih dni…, ki ga je kar malo ganila. Taki obliki se menda reče sonet, tako je bil kasneje poučen. Sicer pa šteje vsebina bolj kot oblika…takole se mu je bilo zapisalo…(predpretekli čas)) O, blažen bodi čas pomladnih dni in blažen mesec, leto, blažen kraj, kjer bil od tvojih lepih sem oči tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. Skratka gusar je bil vsak dan za spoznanje bolj raznežen in navsezadnje se je v pesnikovanju poizkusil še sam. Princesa Ana je postala vse prijaznejša in dostopnejša, dvanajsti dan plovbe čez Atlantik je zaradi hudega neurja dobila morsko bolezen in sir Francis ji je postregel s čisto »kurjo župco« z vžvrkljanima jajčkoma in mlačnim borovničevo - brusničnim čajem, ki je zelo pomirjujoč za prebavila. Princesa je skratka uvidela, da razbojnik vendarle ni tako od hudiča in do konca razbojniško primitiven kot je menila sprva. Dan je sledil noči in noč dnevu, ponedeljek je nadomestil torek,….soboto pa nedelja, za dežjem je posijalo sonce in obratno, Luna pa je veslala po nebu bodisi naraščajoča ali upadajoča,…vse tako kot je to že od vstajenja našega gospoda in zveličarja Jezusa Kristusa naprej…pa tudi pred tem menda ni bilo dosti drugače…le kdo bi vedel, saj nismo vsi učenjaki in pismouki.

Šestindvajseti dan so prepluli široko morsko ožino med Kubo in Haitijem in nadaljevali plovbo mimo Jamajke proti Velikemu Kajmanskemu otoku…Takrat, bilo je nekaj po deseti uri dopoldan, je opazovalec z daljnogledom v košu vrh jambora zakričal: »Bela jadra na obzorju, vidim jo, zastava španske trgovske mornarice, hura…ladja San Pedro.« Možje spodaj na krovu so zarjoveli od navdušenja in zapeli znano gusarsko himno: »Sedem mož na krsti mrtvega moža in polna steklenica ruma…hura..«  »Fellow pirates...compañeros piratas« na svoja bojna mesta, je zaukazal kapitan Drake. Približali se jim bomo od zadaj in z natančnim strelom zdrobili krmilo, potem se bodo pa nemočno vrteli kar v krogu in jih bomo udobno oropali… Z dvema natančnima streloma so z razdalje komaj petdeset metrov zadeli krmilo, krmar in navigator s sekstantom v roki sta poletela v zrak in eden je padel v več kosih nazaj na palubo, drugi pa kar v morje. Slišalo se je kot štr - in bunk, kar pomeni, da je nesrečnik v vodo padel najmanj v dveh kosih, podobno kot hudič, ki ga je na straži opolnoči na pol presekal znameniti Krjavelj, če gre verjeti Jurchichevim » Mitos y cuentos de Gorjanci ». Ladjo so priklenili na svojo z vrvmi s kavlji na koncu, spustili tri izkrcevalne rampe in San Pedra naskočili z vso silovitostjo…Pravih borcev je bilo na trgovski ladjo malo, hitro so se predali, pirati so jih zvezali in spravili v podpalubje. Glede na romantično spremembo v Drakovem vedenju jih tokrat niso kar na licu mesta sesekljali in vrgli ribam za popoldansko malico in večerjo. Ko so v potu svojih obrazov pretovorili vse zlato, srebro, drage kamne in druge dragocenosti so odpluli proti Kubi, enega od trgovcev pa so toliko odvezali, da je lahko kasneje rešil »otros operadores« in so s polomljeno ladjo in za prvo silo popravljenim krmilom odpluli kamor so se namenili…

Princesa je bila med kratko bitko silno vznemirjena. V srcu je začutila skrb za gusarje, še posebno za kapitana Drakea. Ker je bila tudi sama precej divje in neukročene narave, je začela na ves glas navijati za svoje gusarje. Vzdušje je občasno postajalo podobno tistemu v bikoborski areni. Še dodatno pa jo je ganilo to, da se tokrat ni izkazal za popolnega krvoloka, temveč je izkazal usmiljenje do posadke trgovske ladje in jih izpustil. Lahko bi z njimi enostavno nahranil ribe ali pa bi jih kasneje v Afriki prodal za sužnje Arabcem. Arabci glede barve kože svojih sužnjev niso prav nič izbirčni, še zlasti pa so si omastili brke pri prerokovi bradi, če so jim prišli v roke »đavri«, prekleti psi, ki so izdali Boga tako, da je moral le-ta po nadangelu Djibrilu pravo božjo resnico ponovno razodeti preroku Mohamedu na gori Hira 620 let po Kristusu. Krmilo so obrnili proti Kubi, vendar v Havano, ki je bila na nasprotni strani oddaljena le dobrih 180 kilometrov od Floride seveda niso šli, saj je bilo okrog polotoka Pinar del Rio, in rta Bahia de Corriente daleč. To bi bilo tudi prenevarno, ker je bila v španski interesni coni in je mestu Havana le dve leti prej španski kralj Filip II. podelil mestne pravice. Tako so se odpravili proti Isli de la Juventud, tam so vrgli sidro v mirnem zalivu in dobršen del tega polotočka na otoku Mladosti, »Isli de la Juventud«  še danes nosi ime po gusarskemu kapitanu Drakeu, »Punta Frances. » Bil je najlepši mesec leta, maj v polnem razcvetu, nad mehiškim zalivom pa nakodrani kumulusi oblačkov, galebi so vreščali v vzgonskem vetru, na obali so se palme upogibale kot v pesmi »tri palme na otoku sreče« in tupatam je telebnil kokosov oreh na tla. Po naporni plovbi in ropanju jim je kapitan namenil teden dni počitka na sončnih plažah v senci palm in lahkotne, hladilne sapice. Končno je bil tudi čas, da si nekoliko zakrpajo oblačila in obutev. Veliko tega materiala in tudi zalog hrane, ruma in vina so oropali tudi na trgovski ladji. Bil je teden dni uživancije za fiesto latino. Potencialno dekle je imel sicer le kapitan, toda tako narediti, da je čisto za vse prav se pa običajno ne da. Materiala za provizorične hiške v okolici ni manjkalo, bila je mivka, pa ilovica in kamenje malce v notranjosti in seveda obilica vej in širokih palmovih listov in drugih subtropskih rastlin. Drake si je dal postaviti hišico na nekoliko odmaknjeni vzpetinici v senci krošenj, ostali pa bolj na drugi strani in bližje obali, ker so se Drakea bali in mu niso bili radi na dosegu roke, če bi se kaj zalomilo in bi kapitan popizdil…

Čez dan so ribarili, postopali naokrog po bližnjih gozdičkih in podrastju, gusar Pedro Jose Raul Rodrigez je uplenil celo srednje veliko srnico, ustrezno pripravljena po starem angleško – irskem receptu, je šla neznansko v slast tudi princesi Ani. Pred predzadnji dan preden so odpluli je sončna krogla ravno tonila v morje tam daleč za Jukatanom, ogromnim mehiškim polotokom, zibelki in grobu veličastne a tudi zelo krvave Mayev-ske civilizacije. Francis je sedel zunaj pred kolibo, naslonjen na palmo. Zrl je s priprtimi očmi v zlato sončno kopel, čop las na zatilju mu je nekoliko odvezan lahno plapolal v večernem vetru, barva las pa je bila precej pisana, od temno rjave, kostanjeve, rdečkaste in bež do že nekoliko sivih na sencih. Ana je ležala na hrbtu z razpuščenimi dolgimi, svetlimi lasmi, naravno zvitimi v svedrčke, z rokami pa je počasi veslala po zraku nad seboj, si delala okenca s prsti in skozi njih opazovala nihajoče palmove veje, katerih barva se je kar naprej spreminjala iz svetlo v temno zeleno in na robovih pozlačeno kot znameniti slap v Yosemitskem narodnem parku ob zahajajočem soncu. »se te lahko dotaknem za roko princesa?« Ana ni nič odgovorila, njeno srce se je že dodobra otoplilo do Francisa, le roko je premaknila v ugodnejši položaj. Francis se jo je nalahno dotaknil in pobožal in spet umaknil roko. Ni bil gotov kaj bo? Ugibal je ali jo bo samo hitro ali počasi (to bi bilo dobro znamenje) umaknila ali pa ga nemara jezno »prtegne» čez gobec da se mu ukrešejo vse do sedaj še ne videne zvezde…in se mu rdeče pocedi iz nosa… Princesa pa ni storila nič, kar držala je roko in jo še za las približala in jo obrnila na hrbet, tako da je imela razprto dlan in nežno, baržunasto, svileno podlaket… O Marička…in…ljubi Bog...je zaigralo gusarju srce. In se jo je dotaknil še enkrat, tokrat ji je pobožal notranjost roke od komolca proti dlani… nakar…se je zgodilo...princesa ga je prijela za roko, tako čvrsto mu jo je stisnila, da je starega morskega razbojnika skorajda malo zabolelo… Srčni utrip se je obema neznansko povišal in nebo, morje in zemlja so se zavrteli okrog zvezde severnice in ojnice Velikega medveda…elementom zraka, vode in zemlje se je pridružil še element ognja….wauuuuuuuu…vulkan na bicepsu mornarja Popaya je začel bruhati…Ana se je vrgla nanj kot na mehko, odlično vzmeteno posteljo v Bibioneju in kar malo poskala, nič ji ni bilo mar, če jo vidi in sliši ves svet…z obema rokama se ga je na vso moč oklenila okrog vratu in mu z nogami oklenil njegove. Zalizala sta se po francosko, da se ni vedelo če morda ne mislita drug drugega kar pojesti, Francis jo je z jezikom žgečkal po nebu v sočnih, rdečih ustih, nato pa poljubljal po levi strani vratu, mimogrede je odmaknil čudovite dolge lase, do ušesca, ji obliznil uheljček in ji zašepetal nekaj svinjsko lepega, tako da je kar vztrepetala od navdušenega hihitanja, se zvijala levo in desno in se pretegovala kakor mlada strastna mačka. Poljubil jo je še na prelep, pravilno oblikovan aristokratski nosek in na vsako učko posebej. Njene trepalnice so ga ščegetale po ustnicah medtem ko je mežikala. Potem pa se je spravil niže na čvrste, ravno prav velike joškice z nabreklima bradavičkama in ju pomencal z nosom in jezikom in še nižje vse do popka... po katerem je povrtal z nosom in jezikom… princesa se je ljubila z Drakeom, kot da ji bije zadnja ura, na življenje in smrt, občutila je, da je Drake prebudil v njej dolgo zatajevano strast.

Tu pa je Drake naredil kvantni preskok mimo tabernaklja, intimno pričesko je imela kljub ujetništvu skrbno negovano in odišavljeno s kokosovim mlekom, in se lotil samih podplatov in prstkov na nogah. Z veščimi gibi ji je zmasiral stopala in akupresurne točke na podplatih, obliznil vsak prstek posebej. Še zlasti jo je vznemirljivo žgečkalo tik pod prstki in vmes, da je začela razposajeno brcati in jo je komaj ukrotil. V ključnico ga je brcnila in v čelo s peto leve noge…od razigrane igrivosti je kar cvilila in se smejala, tako da so spodaj ne obali in na oni, varnejši strani pojoči in preklinjajoči pirati kar nekoliko onemeli…z vprašaji v očeh… Šele, ko je s prstki na nogah opravil se je počasi, božajoče pomikal navzgor. Njene noge so bile tako čudovito gladke in čvrste. Depilirala jih je s posebno tropsko smolo in nadišavala s kokosovim mlekom. Božal in nalahno ji je masiral kolena, pogačice in podkolenske vzbokline, nato pa po vrhu stegen do bokov…in se končno zazrl čisto od blizu v srček s šablonco, ki je čepel vrh Venerinega grička. Dlačice so bile dolge morda kakih osem milimetrov, ravno toliko na ježka, da ne bodejo več v ustnice in jezik, je pa vseeno še dovolj čvrsto poraščen in tudi ravno prav. »Ohhh…aahhhh…to mi delaj ljubi o…oohhhh kako mi paše…ahh…še..še...močneje…« S prsti leve roke je princesa kar sama razprla svojo po morju dišečo školjko, Drake ji je pomagal in s prstom zatipal v vlažen čudež ljubezni in stvarjenja. Poljubljal jo je na sočne ustnice in na srček med nogami in z jezikom čisto počasi, stopnjujoče začel dražiti … Drake je pozabil na čas, Ana pa tudi. Ni bila gotova ali je budna in pri zavesti ali sanja v nekakšnem ne tu ne tam stanju. In potem jo je streslo, sto tisoč voltov čiste nebeške prasile,…zvijala se je levo in desno, se vzbočila kot violina in kitare, ukulele in mandoline so zaigrale poročno koračnico v alfa stanju polsna…pa Drake še ni odnehal..premaknil se je više tako da jo je lahko držal z eno roko za joške, jo hkrati strastno poljubljal z drugo pa nežno in vedno hitreje drgnil po klitorisu, tako da ji je že čez pet minut ponovno prišlo....in čez nekaj minut še enkrat...nakar je svojega tiča zasadil v sočno mednožje, jo z desno roko prijel pod hrbet, z levo pa okoli vratu...Ana se ga je z obema rokama močno oklenila in z vso vnemo sta pognala bicikel ljubezni....začela sta fukati kot nora in vse hitreje in globje. Mislim, da mi spoštovani bralec ne bo zameril besedo fuk...če bi to počeli moralistični vsakdanježi bi zapisal, da sta pričela s spolnim osnosom, s penetracijo in koitusom. Gusarji pa latinskih besed niso poznali, ker so hodili le v šolo življenja in jim nekoliko konkretnješih in krepkih besed seveda ne smemo zameriti. Govoriti o koitusu in spolnem občevanju bi v primeru gusarjev izpadlo kot čista smešnica. Fukala sta kot nora in obsedena in na koncu utrujeno, vsa zadihana obležala. Pa ne za dolgo, kaj kmalu se je Ana pomaknila niže in kurca kaj kmalu spravila do čvrste erekcije. Začela ga je drgniti in lizati, vtaknila si ga je v usta, kar se da glogoko, skoraj v grlo. Ko mu je prišlo je bilo sperme kar za dva večja in tri manjše požirke. Nakar ji je Fransis nemudoma vrnil uslugo, prst ji je vtaknil v pizdo in jo zraven lizal, da se je Ani začelo kmalu megliti pred očmi in je podoživela znano pesem od ABBE » I beliewe in angels« jebemti mater božjo vidim kerube, serafe, nadangele in svetnike, da to drži je pristavil Drake. Sicer nisem prida pobožen, ta moment pa sem doživel razsvetljenje. »Oh fuck...«  Na koncu sta se obrnila v položaj 69 tako da je imela v ustih kurca, Drake pa glavo med njenimi nogami.....in sta čisto poživinila.,.ker je imela Ana v ustih kurca ni mogla kaj dosti vpiti ne glede da jo je fukal kot obseden..in so bila ušesom gusarjev spodaj na obali prihranjeni kriki čistih, nebeških užitkov BOŽANSKEGA FUKAAAA---YES..!!!!!!!!!! ta položaj je ugoden tudi za tehniko GLOBOKEGA GRLA..čim ženska kurca spravi mimo malega jezička v grlu ji ne gre več na bruganje in potem se da PRITISNITIII..gastroskopski totalni fukkk.....kar v postrani ležečem položaju sta odplesala ležečo verzijo aerobnega fuk plesa ZUMBA WAKA WAKA,,,na musko Shakire in uživale še pa još....o jebemti to je bil užitek...ahhhhhhhhh....


Nekoč v bodočnosti šele proti koncu dvajsetega stoletja bodo strokovnjaki vedeli povedati, da je seks izjemno pomebna človekova aktivnost. Pri seksu se v možganih sproščajo endorfini-hormoni sreče, ki na ves organizem zelo pozitivno delujejo. Močno se pospeši prekrvavitev celega telesa, pospeši se dihanje s tem izboljša presnova in pretok vseh tekočin v organizmu. Telo se hitreje razstruplja, na živcevje zelo dobro deluje ker je preplavljeno z veliko količino pozitivnih osrečujočid dražljajev. Še zlasti se poveča krvni pretok in živčna aktivnost v spodnjem delu trebuha. Možgani se razeektrijo in negativni stresni učinki se anulirajo, skratka celoten organizem se močno osveži in uravnovesi. Tudi prosti radikali se močno zmanjšajo z izločanjem in delovanjem elektrokemičnih impulzov po celotnem telesu. Seks je tako zdravilna stvar, da bi jo moral vsak človek intenzivno izvajati vsaj eno uro dnevno, za vikend ko je več časa pa dve. Če je potem tu še zdrava prehrana in gibanje v naravi je nemogoče, da bi bil človek čemeren, zagrenjen in bolan. V časi Draka in njegove princese Ane tega seveda še niso vedeli, vseeno pa sta čutila kako je to sijajna stvar in nepogrešljiva za psihosomatsko zdravje človeka

Ob zori naslednjega dne je Drake ukazal vkrcanje in odplutje. Mimo Kube in Dominikanske republike so se podali nekoliko proti jugu, da bi bila potem pot preko Antlantika krajša. Pri Grenadi in Tobagu so se podali navzdol proti Georgetownu v Gvajani in potem še navzdol skoraj do izliva Amazonke, nato pa naravnost čez Antlantik do gvinejskega zaliva v Afriki. V Liberijskem mestu Monrovia, ki je bilo eno glavnih pristanišk za sužnje so jih kupili 200 za potrebe gosposke v Macau in voznike rikš. To delo je bilo gosposko v primerjavi s tistim na ameriških plantažah bombaža. Pot navzdol do juga Afrike in potem mimo Magaskarja, pa čez indijski ocean do Srilanke je hudičevo dolga in traja skoraj sva meseca. Nato pa spet dolga pot navzdol skozi malajsko užino mimo Singapurja do Macaua in Hong Konga , ki je koj na drugi strani velikega zaliva. V Macau je Drake Ano nastanil v razkošni podeželski kolonialni vili z velikim parkom. Na voljo ji je dal 10 služabnikov, konja po želji in osebnega voznika rikše, da bi si lahko razgledala tedaj še precej majhno mesto. Sam pa je medtem opravil trgovske posle, prodal je sužje po 50 krat višji ceni kot jih je kupil, tudi 100 kil zlata in 500 kg srebra, za kar je nabavil začimbe, poper, cimet, curry, žafran, muškatni orešček in še vrsto drugih, med njimi več ton zelenega ćaja. Zvečer pa se je ves srečen vračal k svoji princesi. Ta ga je naučila malo več manir, prevsem pa higiena, lepo se je ostrigel, si dal pristriči bradico in brke in se vsak dan vsaj zvečer temeljito okopal. Tudi nemarne gusarke navade pretiranega pitja ga je odvadila. Če ga je kak dan zaradi dobrih poslov le preveč zaneslo v pijačo, mu je zapelo tisto od Adija Smolarja »Svinja pijana« in ga spodila naj kar spoka spat v kako drugo sobo, kajti ona pač s smrdljivim pijancem gotovo ne bo spala. In glejte hudiča, krvoločni gusar je lepo ubogal in šel, drugi dan pa mu na misel ni prišlo, da bi se drzni smrdeč po pijači prikazati pred njenim obličjem.

Po dveh tednih so se odpravili natovorjeni z zakladi in začimbami na dolgo pot proti Angliji. Za zasluge mu je kralj dalj velik podeželski dvorec s 400 hektarji zemlji, pripadajočimi konji in služinčadjo. Stari gusar se je ob lepi ženi umiril, pridobil plemiške navade in rodila sta se jima dva čudovita otroka, sin Alkesander in hčerka Victorija. Potem so živeli srečno dolga leta. Sir Franci si je v ženinem objemu zatisnil oči pri 98 letih, žena ki je bila 25 let mlajša pa živela s sinom in vnuki potem še dolga leta srečna, da je spoznala starega gusarja, ki se je izkazal za boljšega od kakega razvajenega podeželjskega plemiča, ki v življenju ni niser dal skozi.

Marjan Čufer