Ujeti ribič

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ujeti ribič
Slavko Pregl
Spisano: Aleksandra Kolar
Izdano: Založba Mladika, Ljubljana, 2005 COBISS
Viri: Pregl S. (2005) Ujeti ribič
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


STE RAZUMELI, PROSIM?

gal in Vlado sta dirkala s kolesi okrog bloka. Dolge počitnice ob morju so bile končane. Zdaj je bilo treba nadoknaditi, kar so pedali, zvonec in zavore zamudili, ko sta bila fanta zdoma. Škoda bi bilo, če bi se kar tako prašili v kolesarnici.

Nenadoma se je Vlado divje ustavil. Za seboj je z gumo zadnjega kolesa na asfaltu zarisal dolgo črno črto.

«Hej,» je rekel, «a si videl? Na šolskih vratih visiva!» Gal je debelo pogledal in začudeno vprašal:«Kako to misliš?» «Na velikih belih listih je napisano, kdo bo šel v kakšen razred. Vse to zdaj visi na šolskih vratih. Čez tri dni začnemo.»

Nekaj časa sta oba molčala. Nato se je oglasil Gal:«Misliš, da bo vse vredu?» «Ne vem,» je negotovo odvrnil Vlado. «Bo že, ne?». «Ne vem,» je zamrmral Gal. «Če pogledaš najini sestri, kako se obnašata po končanih treh razredih šole, te vse mine.»

Vlado je skomignil z rameni. «To so ženske, veš. Z nama bo drugače,» je na koncu dodal. «Bi skočila do šole? Mogoče je tam kakšen bodoči sošolec.» Odpeljala sta se.

Vlado in Gal sta bila prijatelja iz istega bloka. Eden je stanoval v četrtem in drugi v sedmem nadstropju. Njunima paroma staršev so se nekatere stvari odvijale enako; množici otrok v obeh družinah sta začeli deklici in to istega leta, in temu sta tri leta kasneje, spet torej v istem letu, sledila fanta. Da ne bi bilo prehudih zmešnjav, je bilo Galovi sestri ime Sanja in Vidovi Mojca. Skupna vsota velikosti Sanje in Gala je bila večja od vsote velikosti Mojce in Vlada. Obenem je Vlado rad jedel vse po vrsti, Gal pa le kruh in čokoladno-lešnikovo kremo.

Nekoč v pradavnini sta potem Sanja in Mojca vstali in odšli v šolo ter pustili Gala in Vlada doma. Fanta sta se poslej morala sama ukvarjati z najpomembnejšimi opravili na dvorišču. Dela je bilo res veliko. Guganje na gugalnici in preganjanje mulcev iz sosednjega bloka z že omenjenih gugalnic. Proizvajanje lokov in puščic iz vej cvetličnih grmov. V zvezi s tem - bežanje pred hišnikom. Igranje nogometa in preganjanje psov med drevesi ob sprehajalnih poteh. Spuščanje milnih balončkov z balkonov na spodaj parkirane avtomobile. In tako naprej.

Večeri so bili sicer ustvarjeni za gledanje risank in za igrice na računalniku. Lahko tudi za kartanje v dvoje. Ampak takrat sta sestri praviloma zavihali nos in odšli v svoji sobi. Vzvišeno sta pojasnjevali:

«Napraviti moram nalogo. Nisem se še učila. Ponoviti moram matematiko. Na plakat moram nalepiti sličice.»

Taka izdajalstva so Vlada in Gala spravila v slabo voljo. Če sta hotela z mišicami izpeljati tisto, za kar sta zaman trošila lepe in včasih tudi manj lepe besede, se je vmes vedno pojavila mama. Če ne ona, pa oče. Rojevala sta blage stavke:

«Sine, razumi vendar! Sanja ima šolo. Sine, razumi vendar!Mojca ima šolo.»

Galu te spremembe niso šle preveč v račun. Ves čas so mu govorili, kako je šola pomembna stvar v življenju. Iz nje prideš boljši in pametnejši. Ampak Sanja je iz nje prihajala vsak dan slabša. Za dobre in pametne stvari ni imela nobenega časa.

Vlado je ugotovil popolnoma isto, ko je opazoval Mojco In njena dejanja iz dneva v dan.

«Ne samo, da je slabo,» je vzdihnil Gal,«pravzaprav je še veliko huje.»

Ne samo, da punci nista imeli časa. Punci nista hoteli imeti časa!

«Pha,» sta kdaj pa kdaj zažgoleli,«same neumnosti vama gredo po glavi. Oh, kako sta še otročja.»

V celem vesolju se še ni in se tudi zlepa še ne bo rodil fant, ki bi mu bilo všeč poslušati dekliška sestrska napletanja, da je otročji.

Vlado in Gsl sta zelo trpela.

Usmilili so se ju tudi letni časi. Kolikor so mogli hitro, so se pobirali iz dežele.

In zdaj je bil na vrsti konec poletja, ki je s seboj prinesel začetek šole za oba fanta. Misel nanjo sta izmenoma odlagala in jo izmenoma klicala nazaj.

Hm, šola!

«Odslej bo vse drugače,» je rekla Vidova mamica. «Zjutraj boš hitro vstal, se umil, oblekel, pospravil posteljo, vzel torbo in - hajd v šolo!»

«Ne vem, kaj ima šola s pospravljanjem postelje,» je mrmral Vlado.

«Odslej bo vse drugače,» je rekel Galov očka. «treba bo pisati in brati, se spopasti s številkami. Treba bo biti počesan in imeti čiste čevlje.»

«Ne vem, kaj se šole tičejo moji čevlji,» je mrmral Gal.

Vendar: karkoli že sta govorili mamici in karkoliže sta govorila očeta, karkoli sta mrmrala fanta in karkoli so čivkali vrabci, zdaj so na šolskih vratih viseli listi. na njih so bila napisana imena deklet in fantov in zraven, kako je ime razredu in kako učiteljici, s katerima se bo treba družiti v šolskem letu.

Gal in Vlado sta odložila kolesi v stojala.

Z negotovimi koraki sta se napotila do šolskih vrat. Tam je že stalo nekaj mulčkov in smrkljic. Vsi so gledali zelo resno. Gubali so čela in strmeli malo na liste in malo okrog. Včasih je kdo rekel:

«Aha, aha, aha.»

Včasih je kdo rekel:

«Mhm, mhm, mhm.»

Gal in Vlado nista vedela, če naj rečeta «aha, aha, aha» ali «mhm, mhm ,mhm ». Nenadoma je Gal zaklical:

«Jaz sem prvi a!»

Vlado svojega jezika ni pozabil na počitnicah. Zato je lahko rekel:

«Jaz tudi!»

Fanta sta bila mlada in neizkušena. Nista vedela, da imaš jezik tudi za to, da z njim molčiš.

V to smer razmišljanja ju je zdaj skušala pospremiti frklja, ki so jo verjetno vzeli iz založbe. Imela je kiti in na vsaki pentljo. Po sebi je imela nekakšne bele krpice, ki so bile okrog pasu znova zadrgnjene s pentljo. Na nogah je imela kratke bele nogavice in bele čeveljce, začuda brez pentlje. Rekla je:

«Aha, aha. Prvička črvička. Aha.»

Vlado je rahlo stisnil ustnice. Oči so se mu kar same zožile. Galov obraz se je rahlo podaljšal. Ustnice so se mu kar same našobile.

«V šoli vaju bomo naučili reda. Predvsem morata spoštovati starejše,» je nadaljevala punca.

«Aja?» je vprašal Vlado in stiskal pesti v žepih. «Zakaj pa?»

«Saj res,» se je oglasil še Gal. «Zakaj pa?»

Zdaj bi se počasi lahko pokazalo, da je punca pravzaprav ena in da sta fanta dva. Ampak tej dvoriščni računici se je uprla šolska znanost. Pristopil je črnolasec, ki je verjetno vse popoldne prosil lase, naj vsak štrli na svoj konec in ti so zdaj to tudi počeli.

«No, kako, otročka? Ali hočeta biti poredna? Jaz ne maram porednih fantov, ki nadlegujejo lepe punce,» je rekel.

Vlado in Gal sta se znova znašla v zadregi.

«Jaz nimam več časa, da bi poslušal tole žaganje,» se je nanedaoma zdrznil Gal. «Bi se šla še malo vozit?»

«Ja,» je pokimal Vlado. «Ne vem, zakaj me bolijo ušesa.»

«Še ne, sine, še ne!» je zakričal črnolasec za njima. «Ampak, če hitro ne zgineš, te bodo še malo bolj!»

Fanta sta že sedela na kolesih in pritiskala pedala. Sem ter tja sta se molče spogledala in drvela proti domu. Veter, ki jima je blago božal ušesa, ni mogel spraviti vsega, kar je priletelo vanje. Vlado in Gal sta sedla na klop pred blokom.

«Misliš, da bova midva na stara leta tudi taka?» je zamišljeno vprađal Gal.

Vlado je molčal. Z glavo je pokazal na stezo med blokoma. Prihajali sta Sanja in Mojca in lizali sladoled.

«Zdravo, gospoda,» je pozdravila Sanja. «Kaj pa je!»

«Kaj pa je?» je še dodala Mojca.

«Nič,» je odgovoril Gal in pomislil, da bo zdaj treba prenašati še tedve ženski. «Nič.»

«Aha,» sta rekli, «nič,» in prisedli.

«Zdajle bi se res prilegel sladoled,» je zamomljal Vlado.

Punci sta brez besed začeli bezati kovance iz žepov in denarnic. Potem sta jih prav tako brez besed porinili na sredo klopi med njiju in fanta.

«Hvala, no,» je spet zamomljal VLado. Z Galom sta najprej lepo počasi, potem pa vse hitreje zapuščala klop v smeri slaščičarne.

Ko sta izginila, je Mojca pogoltnila lizljaj jagodnega sladoleda in rekla:

«Šola ju zvija. Kaj hočemo.»

«Malo ju bo treba razumeti,» je rekla Sanja in pogoltnila lizljaj limoninega sladoleda.

Potem je sonce zašlo in mame so klicale k večerji.

Klici mam v blokovskih soseskah, ki se odbijajo od zidov toliko časa, dokler ne naletijo na ustrezne pare ušes kakšnih mulčkov in se njihovi lastniki tragično dvignejo in krenejo domov, so poseben del življenja v mestu. Fantom vsak dan znova in znova neprijetno, saj tak klic pomeni konec dneva s prijatelji. In tisti, ki jih pokličejo prve, javno priznajo, da so najmlajši, ker morajo prvi «gor». Zato se včasih delajo, kot da mama, ki kliče «Mihaaaa!», kliče nekega čisto drugega Miho. In mama, ki kliče «Gaaaaal!», kliče nekega drugega Gala. Potem čez čas, ko se njim zdi prav, vstanejo, kot da imajo doma neke nujne opravke, in gredo.

Doma se potem znova povedane pridige o klicanju, ki ni samo po sebi namen, ampak ga je treba slišat. In potem o umivanju rok pred jedjo on to ne samo končkov prstov, ampak vse do komolcev in čez. In potem še o čem, kar se mamam zdi nujno potrebno govoriti znova in znova, sinovoma pa preslišati prav tako znova in znova.

Ko so tega večera zadnji grižljaji zdrsnili po utrujenih grlih v utrujene želodce, je Sanja tiho vprašala:

« A hočeš, da skupaj malo pogledava zvezke in knjige?» Galu so trepalnice kar same padle čez oči. Medlo je prikimal. Če ne bi bilo vmes treh plasti nadstropij v bloku, bi bilo slišat, kako je Mojca tiho vprašala Vlada:

«A hočeš, da skupaj malo pogledava zvezke in knjige?» In ne samo to!

Na predvečer prvega odhoda v šolo je Galov očka mimogrede predlagal, da bi sinu pomagal pri umivanju. Še preden je sin odgovoril očetu, ga je ta že drgnil z milom in vodo in krtačami in gobami in ščetkami in šamponi in brisačami. Ko je končal, se je Gal svetil, kot bi ga pravkar pripeljali iz tovarne. Oče je navdušeno vprašal:

«No, kaj praviš, sine?»

Sine ni rekel nič. Samo skozi možgane mu je letelo vprašanje, če ga bodo na predvečer prve službe tudi tako zmrcvarili.

Zjutraj je Gal goltal zadnje koščke zajtrka, ko je pri vratih pozvonilo. Mamica je šla odpirat. Pred vrati se je pojavil Vlado, umit, počesan, skrtačen, zlikan in očiščen, kot da bi šel na razstavo. Njegova levica je plaho počivala v desnici Vladove mamice. Ta je umita, počesana, sveže pleskana in še v topli obleki naravnost od šivilije dehtela ob njem.

«A greš ti tudi v šolo?» je Gal vprašal Vladovo mamo.

«Ja,» je rekla, «ampak pridem takoj nazaj. Samo pospremila bom Vlada do tja.»

«Aha,» je zamrmral Gal, si umil roke in usta ter si oprtal torbo. Nenadoma ni vedel,kaj naj počne z rokami. Na lepen so postale nekam daljše kot ponavadi. Zastrmel se je v svoja koščena kolena, ki so se mu zdela kot tujek sredi lastnih dolgih nog.

«Presneto!» je vzkliknila Galova mamica. «Saj si cel fant!»

«A bi moral na prvi šolski dan postati punca?» je jezno vprašal Gal. Postavil se je na hodnik.

Takoj zatem so krenili.

Vrabci po drevju so jih sprejeli z razposajenim smehom. Od hrupa so se skoraj začele lomiti veje. Z vseh oken na okoliških blokih so zijale številne glave točno na pot, po kateri so stopali Gal, Vlado in njuni mami. V varni razdalji za njimi sta šli Sanja in Mojca.

Nenadoma je Gal divje zardel in svojo roko potegnil iz mamine. Potem je stopil za korak hitreje. Takoj zatem je isto napravil Vlado. Fanta sta se počasi začela delati, kot da ne vesta, kaj počneta ob njima tedve, hm, skoraj tuji ženski, hm ki sta se, hm, le kako, znašli v bližini. Pravih mož, ki gredo v šolo, pač ne spremljajo njihove matere.

Zazdelo se je, da vrabci več ne zabavljajo s svojih vej in da se obrazi umikajo z blokovskih oken.

«No, pa adijo!» je nenadoma zaklical Gal in stekel proti šoli.

«Ja, adijo!» Je zaklical tudi Vlado in mu sledil.

Mami sta se ustavili, se spogledali in se zasmejali. Kot da bi pred miljardami let tudi onidve šli prvič v šolo in se iztrgali svojima mamama. Nato sta se obrnili na petah in krenili nazaj domov. Obrnili sta se ravno prav, da sta se zazrli v smejoča obraza lastnih hčera. Obe sta se hihitali ob misli na svoja brata.

V šoli sta Gal in Vlado zlahka našlaprvi a. Ko pa sta vstopila v razred, jima je bilo malo teže. Prav nikjer ni bilo prazne klopi. V vsaki je že sedel kakšen fant, če ne fant, pa punca. Vlado in Gal sta malo zgubljeno gledala po prostoru. Zato nista mogla opaziti, da prav tako zgubljeno najbrž še malo prestrašeno gledajo tisti, ki že sedijo. Saj ni mačji kašelj takole prileteti v druščino skoraj treh desetin fantov in punc. Z njimi bi bilo treba zdaj skupaj drgniti hlače velik kos življenja?

«No, no, le sedita,» ju je zdramil glas izza mize pred tablo.

Še preden sta se dobro odkašljala, ju je neka roka že odložila: Vlada v prvi in Gala v tretji klopi.

Vse klopi so se počasi napolnile.

In potem je vstala učiteljica in se postavila pred tablo.

«Tako,» je rekla, «zdaj smo vsi in lahko začnemo.»

Odkašljala se je in sklenila svoji roki na prsih. Gal jo je gledal in se ni mogel odločiti, če je mlada ali stara in če je lepa ali grda.

«Prišli ste v šolo, v svoj razred, ki se imenuje prvi a. Jaz sem vaša učiteljica. Ste razumeli, prosim?»

Vlado je pogledal nazaj in se zazrl v Gala z nedoločljivim pogledom. Sprašuje, če smo razumeli, so govorile oči.

«Šola bo zdaj vaš drugi dom in jaz bom vaša druga mamica. Ste razumeli, prosim?»

Vlado je spet pogledal nazaj. Zdaj se je Gal zazrl vanj z nedoločljivim pogledom. Sprašuje, če smo razumeli, so govorile oči.

«Naučili se bomo veliko novih stvari. Zato imamo zanimive knjige. Zato imamo zvezke, v katere bomo pisali. Vaš urnik bo poslej drugačen. Ob igri, ki ste je vajeni, se bo začelo še delo. Ste razumeli, prosim?»

Ko je Vlado zdaj pogledal nazaj, je oprazil zelo odločen Galov pogled. Še več. Gal je vstal, si oprtal torbo, stopil do Vlada in rekel: «Mene to ne zanima. Jaz grem.»

Nekaj podobnega je tudi Vladu rojilo po glavi. Tudi on je vstal in si oprtal torbo. Še preden sta lahko vprašala učiteljico, če razume, prosim, da ne potrebujeta niti druge mamice niti drugega doma, in še preden je ona lahko vprašala, kaj se godi, so ju njune noge že zanesle ven na hodnik. Nato so jo jadrno ucvrle navzdol po stopnicah.

Nekaj minut zatem sta dve zaprepaščeni mamici osuplo vprašali:

«Kako? Je že konec pouka?» Dva fanta sta skozi zobe odgovarjala:

«Ne.» In mamici sta zopet vprašali:

«Kaj pa se vendar godi?» In fanta sta mrko zamomljala:

«V šoli ni v redu. Raje bom kar doma.»

Zdaj sta imeli dve mamici priliko pokazati, koliko ju je v hlačah, se pravi, v krilih. Posadili sta vsaka svojega fanta na stol poleg sebe in se začeli z njima resno pogovarjati. Učiteljico je vendar treba razumeti. In to s prosim ali brez prosim. Lepo pride v šolo. Tam dobi svoj razred trideset takihle punc in fantov, ki vsi samo čakajo, kje ga bo kaj polomila, da bi ji lahko ušli domov. Ona pa mora razlagati vse lepo po vrsti. Ne more kar takoj iz omare privleči sijajnih in zanimivih stvari, ob katerih bodo vsi kar pokali od radovednosti. Kaj, če bi šel Gal lepo nazaj in dal učiteljici priložnost, da mu postane všeč? Saj bo tudi Gal njej prej ali slej postal všeč. Kaj, če bi šel Vlado lepo nazaj? Prisluhnil bi učiteljici zdaj, ko je ona v zadregi, pa ga bo kasneje še ona poslušala, če bo on kdaj v zadregi? V razredu je drugače kot na dvorišču in nekako se bo treba dogovoriti, kako bi živeli, da bi bilo čim manj zapletov.

In še...

V šolo bi bilo skoraj treba iti. Sicer bodo vsi mulci naokoli brali sijajne knjjige in razlagali, kaj počno astronavti. Le Vlado bo poslušal nekje ob strani. Vsi bodo vse vedeli o raznih svetovnih potnikih in zakladih. Le Gal bo nekje ob strani vlekel na ušesa.

«Ja, no...» je rekel Vlado in si oprtal torbo.

«Ja, no...» je rekel Gal in si oprtal torbo.

Dva fanta in dve mami so ponovno krenili proti šoli. Na hodniku pred vrati razreda je Gala in Vlada malce stisnilo. Gal je snel torbo in jo dal mamici.

«Malo primi,» je rekel.

Prav tako je storil Vlado.

Mami sta zdaj držali torbi. Fanta sta se sprva sklonila, kot da se bosta sezula. A v naslednji sekundi sta uprizorila nizek start v teku po hodniku v smeri izhodnih vrat. Mami sta rahlo kriknili, spustili torbi in uprizorili bliskovit visok start v teku za pobeglima sinovoma. Prav gotovo sta v življenju pojedli ogromno srninih zrezkov. Ubežnika sta namreč ulovili, še preden sta razvila največjo hitrost.

«Ja, no...» je zasopihal Gal, ko je začutil dlan na svoji rami.

«Ja, no...» je zasopihal Vlado, ka je začutil dlan na svoji rami.

Ko so družno pricapljali nazaj, je med vrati razreda stala učiteljica in jih gledala.

«Vlado, Gal,» je rekla. «Pridita, prosim, nazaj v razred. Žalostna bi bila, če ne bi imela tako sijajnih fantov. Saj bomo zmagovali na vseh tekaških tekmah.»

Vlado in Gal sta sklanjala glavi.

«Saj res!» se je spomnila učiteljica. «Ali bi hotela sedeti skupaj v prvi klopi ob moji mizi? Včasih potrebujem pomoč.»

Gal je dvignil glavo in oči so se mu zasvetile.

«Ja,» je rekel, «bi.»

Vlado je dvignil glavo in oči so se mu zasvetile.

«Ja,» je rekel, «bi.»

Potem sta fanta odšla v razred in učiteljica za njima. Mami sta odšli domov.

Zvečer sta se dve družini zbrali vsaka za svojo mizo. Ko je vsa hrana počasi izginila, kamor je bilo treba, in ko tudi posoda ni več žvenketala, je očka vprašal:

«Saj res, kako pa je bilo v šoli?»

Gal je sprva izpod čela pogledal po ženskah. Obe sta molčali. Zato je rekel:

«V šoli, veš, je drugače kot na dvorišču. Po razredih nas je cel kup. Treba je imeti red, da vse nekako teče. Saj veš, kako je to!»

«Aha,» je rekel očka.

«A imaš lepo učiteljico, staro ali mlado, veliko ali majhno?» je vprašal drugi očka.

«Moja učiteljica je v redu,» je odgovoril Vlado. «Saj veš, kako je to.»

«Aha,» je rekel očka.

Potem so sledili dnevi, ko so se ugotavljale razne stvari.

Da je čevlje na hodniku bolje zložiti kot treščiti nekam v kot. Da plašču manj škodi, če ga lepo obesiš, kot če ga zmečkaš nekam pod klop. Da je vsak zvezek lepši, če vanj lepo pišeš in če mu ne zvijaš vogalov. Da se je starejšim sitnežem včasih bolje umakniti, kot se pričkati z njimi. Da učiteljice ne grizejo, razen seveda pri malicah in kosilih.

Razred se je postopoma razvijal. Nekaj je bilo tečnežev, ki bi se jih dalo pogrešati. Nekaj je bilo sijajnih prijateljev, za katere je bilo prav čudno, da se je dotlej dalo živeti brez njih. Bilo je nekaj znanstvenikov in nekaj športnikov in sem ter tja kakšen raztresenec.

Čez mesec dni sta se Vlado in Gal pretegovala na klopi pred blokom. Bila sta že stara šolska mačka.

«He, he,» se je zarežal Vlado, «se spomniš, kakšna sva bila na začetku šole?»

«Hja,» je rekel Gal, «če hočeš biti enkrat velik, moraš biti prej pač majhen.»

Potlej sta pogledala v nebo. Videla sta, da je do snega še zelo daleč. Rekla sta si, da bi bilo škoda zamuditi priliko. Zato sta pobrskala po žepih in odšla na sladoled.


VSEGA NI TREBA ZNATI

Gal in Vlado sta se dobila pred blokom. V vejah okrasnega grmovja sredi zelenice se je prerival topel veter. Pozno jesensko popoldne je dremalo po okoliških strehah. To je bil en tistih trenutkov, ki so primerni za resne in zaupne fantovske pogovore.

Zložila sta se na klop.

«Ti,» je rekel Vlado in si s kolenom podložil brado, «a že kaj kadiš?»

Gal je listal po stripu Asteriksu. Za hip je dvignil glavo in jo nato spet sklonil.

«Ne,» je odkimal. «Zakaj?»

Vlado je preložil nogo nazaj na klop. Komolce si je namestil na drog naslona. Gledal je nekam v daljavo.

«Pha,» je zamrmral, «saj vsi kadijo.» Gal je zaprl zvežčič. Negotovo se je hahljal.

«Daj, daj. A res?»

«Res,» je prikimal Vlado.

Potem sta nekaj časa modro molčala. Potem sta se še malo pogovarjala. Če bi zatem nad klop v varni višini priletel vrabec in bi lahko obstal na mestu, bi videl:

- dva fanta, kako malo zardela vstajata s klopi in nato počneta vse, da bi bila videti zelo naravna, in zatem počasi

- gresta do trgovine, se pred vhodom še nekaj pogovarjata, in nato

- kar se da mirno vstopita.

Od tu naprej si z vrabcem ne moremo več pomagati. Spet je treba vstopiti naravnost v zgodbo.

V tem trenutku sta Gal in Vlado pravkar prišla do blagajničarke in zamomljala:

«...brdan!»

Blagajničarke in prodajalke v trgovinah so vajene vsega hudega. Zato preživijo tudi kaj lepega. Denimo, prihod dveh fantov, ki celo znata pozdraviti, ko prideta v trgovino.

«Dober dan. Kaj bo dobrega?» jo je zanimalo.

«Ene cigarete,» je rekel Vlado.

Pred blagajničarko ob pultu je stal kot malo manj posrečen lesen kip. Zato je bil Gal nekoliko bolj živahen.

«Za očeta,» je hitro dodal.

«Katere?» je vprašala prodajalka.

Gal in Vlado sta padal v zadrego. Saj bi rada le kupila cigarete, sedaj pa nenadoma toiiko vprašanj.

«Kakšne ne preveč drage,» je končno rekel Gal.

«S filtrom ali brez?» je še kar spraševala ženska.

«Ja,» je prikimal Gal.

«Ne,» je odkimal Vlado.

«Kaj torej?» je spet vprašala prodajalka. Začelo se ji je zdeti, da bi lahko počela tudi kaj drugega.

«S filtrom,» je pribil Vlado.

Prodajalka je segla po zavojčku cigaret in ga položila ob blagajno.

«Prinestita nazaj, če jih oče ne bo hotel,» je dodala. «Drugič ga vprašajta, če ne vesta.»

«Ja,» je pokimal Vlado.

«Ne,» je odkimal Gal.

Plačala sta in se obrnila k vratom, da bi odšla. Ampak, to se enostavno ni dalo. Med vrati se je znašla Vladova teta. Teta bi lahko doma gledala televizijo. Lahko bi klepetala s sosedo. Lahko bi bila na poti v gledališče. Ampak, ne! Prav tu se ji je bilo treba naslikati! Zastrmela se je v škatlico cigaret v fantovih rokah. Nobenega pravega smisla ni bilo, da bi zadevo Vlado tlačil v kakšen žep.

«Kaj pa je to?» je seveda takoj vprašala teta.

Vlado je debelo pogoltnil in pogledal Gala. Potem je malo manj takoj odgovoril.

«Cigarete,» je končno rekel. «Oče naju je poslal.»

«A tako?» se je začudila teta. «Nisem vedela, da kadi.»

Vladov oče seveda tudi ni vedel, da kadi. Tudi Gslov oče ni vedel, da kadi. Ampak zdaj je pač tako naneslo in fantoma se je zelo mudilo. Saj res ni ničemur podobno, če te pošljejo v trgovino, potlej te pa ni in ni nazaj. Tudi če te nihče ne pošlje, je kar vredu, da greš hitro ven. Ni treba ovirati prometa.

Fanta sta smuknila v svoje skrivališče. V goščavi nasipa ob avtocesti sta si kmalu potem, ko je spomladi skopnel prvi sneg, izkopala jamo. Rekla sta ji bunker. Bila je ravno prav velika, da sta v njej lahko napol sedela in napol čepela. Pred njo je rasel košat leskov grm in tako ščitil pred nepoklicanimi pogledi. Fanta sta z ihtavo naglico odvila zavojček cigaret. Gal je iz žepa potegnil vžigalnik.

Vladova teta ni bila teta kar tako. Vedela je, kaj je to atomski vek. Otroci so preveč prepuščeni cestam. Začnejo govoriti grde besede. Začnejo se pretepati. Začnejo pokati balončke iz zvečilnih gumije. Začnejo kaditi. Ko odrastejo, zidajo tovarne, iz katerih se samo kadi. To je treba preprečiti, dokler je še čas.

Nekaj časa je še bilo. Zato je šla in pozvonila pri Vladu doma. Vladov oče je dremal v fotelju in bi kadil. Teta je takoj in hitro spregovorila potrebne vzgojne besede. Terjala je, da Vladov oče takoj vstane in stopi dol do Galovega očeta.

Galov oče je globoko premišljeval, naslonjen na pisalni stroj. Zvonec pri vratih ga je zdramil v običajen svet. Tudi on pri vseh svojih opravkih še ni uporabil kajenja.

«A tako?» je vprašal Galov oče, ko je Vladov oče končal svojo pripoved. To je bila s svojimi besedami obnovljena tetina zgodba.

«Tako,» je odgovoril Vladov oče. Bil je lepo vzgojen in je vedel, da vprašanja terjajo odgovore.

Potem sta očeta še malo potarnala nad svojima usodama. V teh časih je zelo težko biti oče.

Kmalu zatem, ko je Vladov oče odšel, se je na vratih pojavil Gal. Nekam hitro in odločno je odšel v kopalnico. Nihče ga ni silil tja.

«Gal!» je poklical oče. «Pridi malo sem.»

Gal je najprej zavil v sobo. Z eno roko je zgrabil šolsko torbo. Z drugo je vlekel iz nje nekaj knjig in zvezkov hkrati. Pred očeta je stopila poosebljena skrbnost. Malo je bilo tudi poosebljene ljubezni do učenja.

«Prosim, očka?»

Oče je pogledal sina. Sin je gledal očeta.

Takle pogled nima primerjave.

MOgoče bi ga dobili, če bi zmešali najbolj usodne simfonije, od patetičnih do tistih, v katerih usode trkajo na vrata. Vendar bi jih morali strniti v nekaj sekund.

Mogoče bi ga dobili, če bi zmešali vse najbolj usodne romane, od takih o trnovih poteh do tistih o zločinih in kaznih. Vendar bi jih morali strniti v nekaj besed.

Nato je sproščeno začel oče:

«Prav, Gal prav, da skrbiš za šolo, prav. Saj vem, da nimaš veliko časa. Zato ti ga zmanjka za kaj drugega. Mogoče ti ga zmanjka za kajenje?»

Gal je spustil torbo iz rok.

Oče je nadeljeval:

«Ne vznemirjaj se. Res mislim, da moraš prej ali slej začeti kaditi in piti. Nima smisla, da to delaš na dvorišču, kjer se potem razne ženske razburjajo t«er letajo gor in dol. Lepo kâdi za mizo, po kosilu ali po večerji.»

Gal se je zdrznil in zajecljal:

«Očka, Vlado in jaz sva samo...»

«Me sploh ne zanima. Mislim, da je razumljivo, če kadiš, samo to počni doma. Saj ti dovolim. Lahko kadiš danes zvečer. Dal ti bom cigarete. Zadnjič sem jih kupil za nekega znanca. Samo, en pogoj boš izpolnil.»

«Kaj?» je zazijal Gal. «Doma za mizo naj kadim?»

«Se razume,» je pokimal oče.

«In vsi me lahko gledajo?»

«Se razume,» je spet pokimal oče.

«In vsem to lahko povem?»

«Če le hočeš,» je pritrdil oče, «se razume. Samo, majčkena zadeva je še v zvezi s tem.»

Galu so zažarela lica. Galu so gorele oči. Galu so vzplamtela ušesa.

«Pokaditi boš moral vse cigarete iz zavojčka. In to res pokaditi, ne pa le puhati v usta in ven,» je dodal oče.

«Jasno!» je zaklical Gal. «Ali bo kmalu večerja?»

Potem je stekel v svojo sobo.

Čez čas je spet prišel do očeta.

«Hm,» je rekel, «tisto v zvezi s cigaretami po večerji...»

«Drži,» je pokimal oče. «Držal bom besedo. Jo boš tudi ti?»

«Seveda,» je rekel Gal. «Vse bom pokadil.»

Končno je napočil večer. S dvojih opravkov sta se vrnili mamica in Sanja. Gal je takoj pogledal iz sobe:

«Ali bo kmalu večerja?»

Potem je prišel in se ponudil, da bo pripravil mizo, razdelil krožnike in namestil pribor. Nato je sedel na svoje mesto.

«Kar čakal bom,» je rekel, «da me ne bo treba klicat k večerji.»

Ko so pojedli, se je takoj obrnil k očetu in vprašal:

«Ali bova?»

«Jasno,» je rekel oče, vstal, vstopil k omari in vzel iz nje zavitek cigaret. Položil ga je na mizo. Zlata barva se je zalesketala pod lučjo.

«Bi ti tudi kadila?» je vprašal Sanjo, ki je vstajala od mize.

«Prosim, kaj si rekel?» je vprašala Sanja.

«Vprašal sem, če boš ti tudi kadila. Gal bo sedajle kadil in sem mislil, da bi tudi ti,» je rekel oče.

«Saj veš, da ne kadim,» se je našobila Sanja.

«No, sem mislil, če bi mogoče hotela,» je zamrmral oče in znova sedel k mizi. Mamica je osuplo slonela ob podboju vrat in ni natančno vedela, če sanja ali če bedi.

Gal se je zmagoslavno ozrl po vseh.

«A začnem?» je vprašal.

«Se razume,» je odvrnil oče. Odvil je zavojček in sinu ponudil cigareto. Gal si jo je takoj potisnil v usta.

«Zdaj ti bom prižgl in lepo potegni naravnost v pljuča,» je rekel oče. «Nobenih zvijač, prosim.»

Vžigalica je prasnila ob hrapavo steno škatlice.

V tistem hipu še ni bilo čisto jasno, kaj bolj sije: mali plamen ali par fantovskih oči.

Gaj je globoko potegnil. Cigaretni vrh je močno zažarel, a v naslednjem trenutku je bilo že vse narobe. Galu je iz grla bruhnil dim, mu odpihnil cigareto iz ust in mu oči pobarval rdeče.

«Khm,» je rekel Gal in iskal po mizi.

«Oprosti,» je dodal oče, «slabo sem ti prižgal. Sedaj pa mirno sedi in kâdi. Saj bo vse v redu. Le vleci naravnost in močno v pljuča. Tako se to dela.»

»Ja,« je rekel Gal in se spet namestil na stolu. Ko je znova malce potegnilm ga je popadel hud kašelj.

»No, no,« se je namrščil oče, »ne pokvari zdaj vsega. Tehle nekaj cigaret po večerji boš menda že pokadil. Saj si obljubil.«

»Ja,« je rekel Gal.

Oči so mu postajale vse bolj rdeče in po malem tudi mokre. Potegnil je dim v usta in ga takoj puhnil ven.

»Ne goljufaj,« ga je opozoril oče, »drug drugemu sva dala besedo. Jaz sem jo izpolnil: tu so cigarete. Izpolni jo še ti in lepo pokadi vse skupaj. Vleči moraš v pljuča.«

Gal je prikimal. Z obema rokama je držal cigareto v ustih, a so se mu ustnice vseeno malo tresle od napora. Spet je potegnil dim vase.

Sprva je kazalo, da ga je dim začaral. Kar okamenel je, na široko odprl oči, rdeče obarval še lica in nato z nosom zaplesal sem ter tja. Potem ga je popadel kašelj, cigareto mu je odneslo čez mizo na tla in z rokama se je grabil za grlo. Po licih mu je iz oči začela polzeti neka voda.

»No, no,« je karajoče rekel oče.

Kuhinjo je zajela zlovešča tišina.

»Očka,« je končno izdavil Gal, »ne morem več.«

Oče si je začel vihati brke.

»Ne boš rekel, da po treh dimih ne moreš več? Saj si ja že velik. Če kadijo nekateri na vašo šoli, boš menda tudi ti, ne? Lepo poberi cigareto, saj je šele prva. Do konca škatlice in najinega dogovora jih je še devetnajst. Ne boš rekel, da ne veš, kaj si mi obljubil?«

Gal si je šel z desnico čez oči in čez lica.

»Res ne morem več,« je ponovil.

»Ne norčuj se,« ga je ustavil oče, »takle fant, pa da ne bi kadil? Lepo poberi cigareto. Saj si komaj na polovici!«

Gal se je splazil na tla in zelo dolgo iskal kadeči papirnat zvitek s tobakom. Cigareta je konec koncev le majhna in če se samo kadi, namesto da bi te klicala po imenu, jo zlahka spregledaš. Čes čas je spet sedel za mizo.

Preden si je znova zaposlil usta, je obupano pogledal po kuhinji. Rad bi naletel na kakšno pomoč. Ampak obe ženski sta kot otrpli podpirali vsaka svoj podboj vrat. Nobena ni niti črhnila.

Pri naslednjem vdihljaju so Gala oblile solze.

»Ubiti me hočeš,« je grenko rekel očetu, hlipal in lovil zrak v pekoče grlo.

»No, no,« je odkimal oče, »kar lepo naprej.«

»Ubiti me hoče,« je zdaj zajokal Gal v smeri kuhinjskih vrat, »pomagajta mi vendar!«

»Ali sta ti kaj pomagali, ko si šel popoldne v trgovino?« je vprašal oče.

Gal še o tem zdaj ni mogel premišljevati. Spet se je povrnil k svoji prejšnji, nadvse obupani misli:

»Ne morem več. Reees neeee...«

Razlogi, ki majhnega fanta, tako rekoč moža, prisilijo v solze, so vedno zelo resni. To ve vsak. Zato se na tem mestu ne bomo mudili pri prav vseh podrobnostih.

Naslednjega dne sta po pouku Gal in Vlado sedela na klopi pred blokom. Zelo mogoče, da je jesensko popoldne dremalo na okoliških strehah. Vendar fanta tega nista opazila.

Imela sta zelo resen pogovor.

»Ti,« je začel Vlado, »a tvoj oče kadi?«

Gal ga je začudeno pogledal. Potem je skolonil glavo in opazoval, kako mu noge bingljajo s klopi.

»Mislim, da še ne zna,« je končno zamomljal. »Zakaj sprašuješ?«

»Phja,« je rekel Vlado, »moj tudi ne zna. Včeraj me je prosil, naj ga naučim.«

»Aja?« se je začudil Gal.

»Fant mi je skoraj umrl za mizo,« je povedal Vlado. »Samo nekajkrat je potegnil in je bilo konec.«

»Kaj pa ti?« je vprašal Gal.

»Ne vem točno. Ko sem prvič dobro potegnil, mi je postalo slabo. Rekel sem mu, naj se sam uči, da ga jaz ne bom. Potem sem šel spat.«

Krajšo večnost sta oba gledala v daljavo. Čez čas se je oglasil Gal:

»Jaz svojega tudi ne bom učil. Če ne zna kaditi, pač ne zna. Saj zna kaj drugega.«


UJETI RIBIČ

Gal se je že ves dan ukvarjal s svojim ribiškim priborom. Previjal je laks. Preverjal je, če je z ribiško palico vse v redu. Neštetokrat je preložil trnke v škatli, preštel obtežilne svince, premeščal umetne vabe in razvrščal plovce.

Ljudje, ki nimajo pojma o ribolovu, bi rekli, da kar tako nekaj brklja.

Ampak, Gal se je ribolova učil od dedka in dedek je vedno rekel:

»Ribolov terja celega človeka. Vse je treba pripraviti v naprej. Ob reki je že prepozno.«

Gal je vse nasvete zelo rad preslišal. Dedkove besede o ribolovu pa so bile posebne besede in teh seveda ni preslišal. Resne ribiške napotke mora kandidat za resnega ribiča resno upoštevati.

V hiši je vladala posebna tišina.

Gal je nekajkrat zamišljeno prišel iz svoje sobe in vprašal:

»Ali je Vlado že poklical?«

Mamica je odkimala. Očka je odkimal. Tudi muc bi odkimal, a ga ni bilo, ker se je potepal, in zato ni mogel odkimati.

»Hm,« je vsakič rekel Gal in šel nazaj urejat ribiške stvari.

V zraku je bilo čutiti posebno napetost.

Potem je končno zazvonil telefon.

»Bom jaz!« je iz sobe zaklical Gal in pritekel ter dvignil slušalko.

»Halo?« je vznemirjeno rekel. Potem je še nekajkrat dodal »ja!« in »aha!« in »prav!« in »jasno!«

Ko je odložil slušalko, je svečano povedal:

»No, mi zdaj gremo!«

»Kdo - mi?« je vprašal očka.

»Jaz, Vlado in Miha,« je odvrnil Gal.

Mamica je dvignila glavo. »Sine,« je strogo rekla, »že neštetokrat sem ti povedala, da se reče: Miha, Vlado in jaz. Jaz je vedno na koncu.«

Potem je začudeno vprašala:

»Miha? A Miha tudi lovi?«

»Ne,« je odkimal Gal. »Miha nama pomaga in se uči. Z Vladom mu malo kaževa, kako se lovi.«

Mamica in očka sta se spogledovala. Zavladal je poseben molk.

»No, prav,« je zamrmral Gal in ponovil. »Mi zdaj gremo.«

»Kam pa?« ga je vprašal očka.

»Gremo na sulca. Zadnjič smo ga opazili v tolmunu pod mostom. Tudi Rokov očka je rekel, da so tam sulci,« je pojasnil Gal in začel izginjati v svojo sobo.

»Hej!« se ni dal očka. »Kaj pa dovololnico, ste kupila? Saj veš...«

»Ne,« ga je prekinil Gal. »Mi pod dvanajstimi leti je ne potrebujemo. Poleg tega je danes ribiški čuvaj peljal svojega psa na pregled k veterinarju.«

»Ampak...,« se ni dal očka.

»Zdajle nimam več časa,« je pohitel Gal. »Fanta me čakata. Pri mostu se dobimo. Se bomo še potem pogovarjali.«

»Če te bodo domov prvlekli policisti, se bom delal, da te ne poznam,« je rekel očka.

Mamica se je smehljala in dodala:

»No, vzemi mobilni telefon s seboj in sporoči, če naj pridemo pomagat nosit ribe. Muc jih bo zelo vesel.«

Gal je zgrabil svoj ribiški nahrbtnik in stekel od doma.

Vlada je do mostu pripeljal dedek z avtom. Miha je stanoval v bližini in je prišel peš. Tako kot Gal. Vladov dedek je počakal, da se bili zbrani vsi ribiči in potem je resno vprašal:

»A danes padejo sulci?«

»Ja,« sta v en glas odgovorila Vlado in Gal.

»No,« je rekel dedek, »pa srečno. Sporočite, če boste potrebovali nosača.«

Potem je odplejal.

Fantje so ob grm začeli zlagati svoje ribiške stvari. Malo zato, da bi jih imeli lepo pri roki. Malo tudi zato, da niso bile ravno na očeh vsakomur, ki bi prišel preko mostu.

Gal je iz stranskega žepa nahrbtnika izvlekel drobno knjižico o ribah.

»Medtem,« je rekel, »medtem ko midva loviva, si ti, Miha, malo preberi o sulcih. Sulci so resna reč.«

»Ja,« je rekel Miha. »Malo bom bral in malo vaju bom gledal.«

Sedel je pod grm in si položil knjižico na kolena. Vlado in Gal sta se pomaknila malo stran od tolmuna. Mišlejno je bilo, da malo bolj od daleč zamahneta s palicama, tako da bi trnka v loku priletela v tolmun in da tam zbrani sulci ne bi že od daleč videli, da jim htano mečeta dva odločna lovca na sulce.

Miha je prebral stran o sulcih in malo poškilil tudi na stran, ki je govorila o postrvih. Potem je imel še nekaj časa in je prebral še vse o krapih in ščukah. Potem ga je začel boleti zadek. Vstal je in se pretegnil.

»A je že kaj?« je zalkical.

»Pssst!« je siknil Gal. »Ne deri se! Vse ribe boš pregnal.«

»Ups,« je rekel Miha in si z roko prekril usta.

Sedel je nazaj in se znova zatopil v branje.

Vlado in Gal sta medtem neutrudno metala trnka v tolmun. Z izkušenimi prijemi sta potem laks navijala nazaj, potem dvigala palici in preverjala vabo, ter potem začenjala vse skupaj znova in znova.

Pazila sta, da ne bi zapletla laksov med seboj.

»Ti,« je čez čas vprašal Vlado,»a tebi že kaj prijemljejo?«

»Ne še,« je odvrnil Gal in napeto strmel v vodo. »Pa tebi?«

»Tudi še ne,« je odvrnil Vlado in tudi on napeto strmel v vodo.

»Hej,« se je zdaj iz grmovja zadrl Miha, ki so ga polagoma začeli oblagati mravljinci, »a sulci sploh vedo, da jih lovita? Kaj pa če bi raje lovila postrvi? Postrvi so še boljše!«

Gal je pogledal Vlada in obrnil oči proti nebu.

»Danes smo prišli po sulce!« se je zadrl. »In, ne kriči! Ribe tega ne marajo!«

Miha je prišel do njiju. Bil je videti lačen in tečen.

»Ali ima kdo kakšen sendvič?«

»Saj smo komaj dobro prišli,« je rekel Vlado. »A si že lačen?«

»Ja,« je prikimal MIha. »Če nič ne delam, sem lačen. Tudi jaz bi rad lovil. Kdo mi da palico?«

»Hm,« je zamrmral Gal. »No, daj mu ti, Vlado.«

Vlado je stisnil ustnice.

»Zdajle ne,« je šepnil, »ravno čutim, da mi nekaj trza.«

Vsi so obmolknili in napeto gledali v tolmun. Pri naboljši volji nihče ni mogel opaziti, da bi kjerkoli kaj trzalo. Samo listi grmov ob vodi so včasih malce zatrepetali v vetru. Miha se je zleknil na travo.

»Oho,« je rekel, »k dežju se pripravlja.«

Vsi trije so pogledali v nebo. Kazalo je, da se z vseh strani zgrinjajo oblaki točno nad tolmun.

»Odlično,« je rekel Vlado. »V dežju sulci kar ponorijo.«

Gal je navil laks nazaj in preveril, če je z vabo, majhno plastično ribico s šopkom trnkov na repu, vse v redu, če je dobro priterjena in če že na daleč vzbuja vtis slastnega zalogaja. Potem se je obrnil k fantoma.

»Jaz grem malo niže ob reki,« je pojasnil. »Od tam bom vrgel vabo do tolmuna. To bo zelo dobro.«

»Ja,« se je strinjal Vlado,»pojdimo skupaj. Vrgla bova vsak na eno stran tolmuna. To bo sulce čisto zmedlo.«

Miha je capljal za njima in predlagal:

»No, in tisti, ki prvi ujame sulca, da potem palico meni. Prav?«

Vlado in Gal nista dajala vtisa, da sta slišala, kaj govori Miha. Bila sta vsak s vojimi ribiškimi mislimi, prepričana, da sta odkrila recept, ki mora delovati. Sulci so tako rekoč že ujeti. Ostajalo je samo še vprašanje, če bosta polovila vse ali le tiste, daljše od metra ali metra in pol.

Gal si je poiskal mesto ob vodi, kjer se je trava nekoliko zravnala in je lahko dajala zanesljivo oporo ribiču v odločnem razkoraku.

Vlado niti ni preveč izbiral položaja. Bilo mu je važno, da palico zavihti čim prej in dâ svojo vabo in trnke na voljo najlepšim sulcem.

Miha je pozabil na lakoto in rahlo dregeta. Zdaj zdaj bo tudi on prišel do palice in takoj zatem do veličastnega sulca.

Gal je z očmi dolgo meril, kam naj vrže, kakšen lok mora napraviti palica in s kakšno hitrostjo naj poleti vaba. Izbral si je košat grm ob robu tolmuna. Njegove korenine so zanesljivo morale segati v vodo in tvoriti sijajne prostore, v katerih se zagotovo drenjajo vsi pametni sulci te reke.

Zamahnil je in vaba je poletela natako tako, kot si je želel.

»Eto,« si je zamrmral, »zdaj bo, kar bo!«

Nekaj časa je počakal, nato je začel rahlo navijati laks. Kolešček na palici se je blago vrtel in se nenadoma sunkovito ustavil.

»Opa,« je vzkliknil Gal, »opa!«

Miha je bil v hipu ob njem. Tudi Vlado je potegnil svojo vabo na kopno in pristopil.

Galova palica se je upognila. Laks se ni premaknil nikamor.

»Imam ga,« je mrzlično šepnil Gal, »imam ga.«

Vlekel je in vleke. Palica se je krivila, laks se je napenjal. Miha in Vlado sta opazovalo dogodke z vse večjimi očmi.

»Ma, to je kapitalni komad,« je končno kriknil Miha,»dva, tri metre ima. Daj ga niti ne premakneš.«

Potem je mrzlično dodal:

»Zdaj ga moraš utruditi. Ta se ne bo dal zlepa.«

»Ja,« je prikimal Gal in se začel pomikati ob reki navzgor. Navijal je laks in ga napenjal. Na drugi strani se ni nič premaknilo.

»Mega,« si je mrmral,»mega!«

Vlado in Miha sta stopila tik za njim.

»A malo primem?« se je ponudil Vlado.

Gal je držal palico z obema rokama. Mišice so se mu napenjale in zobe je rahlo stiskal. Pazil je, da bi mu na travi ne spodrsnilo.

»No, ja,« je rekel,»primi. Jaz si bom zavihal rokave in hlačnice. Mogoče bom moral v vodo. Pazi, da se ti ne iztrga. Previdno! Najprej primi z eno roko, jaz bom z eno izpustil, potem primi z drugo roko, in takrat bom jaz izpustil tudi drugo roko. Zelo previdno! Sulci so prebrisani.«

Miha je z odprtimi usti opazoval predajanje palice.

»Previdno, previdno, previdno...,« je ves čas ponavljal.

Gal si je vihal lačnice in sezuval superge. Tudi za hip ni izpustil z oči svoje ribiške palice in Vlada, ki jo je držal z vso močjo. Laks je bil napet kot struna.

»Čudno,« je rekel Vlado. »Nič ne trza. A se je zagozdil v svoji luknji?«

»Kje pa!« je zašepetal Gal. »Nič se ni zagozdil. Sulci so zelo navihani. Gelajo se, kot da ni nič, potem pa, ko namanj pričakuješ, nenadoma podivjajo in ti vse potegnejo iz rok. Tale je že tak!«

»Mogoče bi bilo dobro, da vsi trije primemo,« je zdaj predlagal MIha. Nikakor mu ni šlo v račun, da se je tule ujelo ogromnega sulca in da on ne bi imel nič pri tem.

»Za to bo še čas,« je rekel Gal. »Zdaj moramo vso »tvar izpeljati z občutkom. Ribi mora biti jasno, da je zgodba končana!«

Zdaj je bil popolnoma pripravljan. Hlačnice zavihane, noge bose in mišice na rokah odločene na spopad. Previdno je prevzel palico.

»Poslušaj potegniti pod različnimi koti,« je zdaj predlagal Vlado. Spomnil se je vseh filmov o tem, kako veliko ribo potegneš na suho. »Mogoče ga boš tako malo prebudil.«

Gal je previdno stopal ob reki navzgor in navijal laks. Bil je vse bolj nestrpen.

»Samo,« si je mrmral, »da ne bom vsega skupaj strgal. Počasi, počasi...«

Fantje so strmeli v laks in skušali z očmi prebosti vodo, da bi videli velikansko reč, ki je pogoltnila vabo.

»Ja, nič,« je rekl Gal, »še tri korake bom šel naprej in potem potegnil na vso moč. Zagotovo ga bom premaknil. Potem bomo videli, kaj bo.«

Stopil je tri korake naprej. Laks je ječal. Kot med njimi in vodno gladino je bil že zelo drugačen glede na trenutk, ko se je laks napel. Fantje so obmolknili in se spogledali. Gal je dal znamenje z očmi, Vlado in Miha sta otrpnila. Gal je na vso moč potegnil.

Laks je zazvenel. Galu se je zdelo, da je na drugi strani rahlo trznilo.

Niti opazili niso, da je prišelo deževati.

»Še malo grem naprej,« je šepnil Gal. »Čutim, da ga vlečem ven.«

»Vidiš, saj sem rekel,« je šepnil Vlado. »V dežju sulci ponorijo. Tale naš je tudi. Pazi, da ti ne iztrga palice.«

Gal se je pomaknil skoraj čisto na rob tolmuna.

»Zdaj!« je zaklical, sebi in preijateljema v pogum.

Z vso silo je potegnil, spet je rahlo spremenil naklon palice, mišice so se mu napele, z zobmi je zagrizel v spodnjo ustnico.

V naslednjem trenutku se je zazdelo, da je laks v čudnem zvenu zajokal. Gala je odneslo nekaj korakov nazaj in ga vrglo po tleh. Palica je skočila pokonci. Iz vode pa je kot raketa priletela vaba brez suhca in brez oklevanja poletela proti Galu. V naslednjem hipu so se mu trije kaveljčki vabe zarili v desno lice. Naloga trnkov je, da ko se enkrat zarijejo, jih zlepa ne spraviš ven.

Vlado in Miha sta otrpnila. Takega vodnega izstrelka nista pričakovala. Sulca ni bilo. Pač pa je bil na trnku ujet Gal.

»Ups,« je čivknil Miha.

»Ojej,« je pristavil Vlado.

Po popolnem presenečenju se je ovedel Gal, se blago prijel za lice in milo zastokal. Karkoli je že skušal storiti z vabo, ga je še bolj zabolelo. Po licu se mu je ulila kri in mu preko brade polzela za vrat.

Miha in Vlado sta ga opazovala s solidno grozo v očeh.

»Kaj buljita,« je besno revsknil Gal skozi zobe, »dajta mi vabo dol!«

Ko je Vlado stopil bliže in z roko segel proti ribici, s tremi kaveljčki lepo privrščeni na Galovo lice, je lastnik lica že kričal:

»Pusti pri miru! Boliii!«

»Bom jaz,« je pristopil Miha. »Jaz imam mirne in spočite roke. Pomiri se, Gal, in glej mojstra.«

Tudi mojster ni imel priložnosti, da bi se izkazal. Še predn se je prav približal, je Gal že divje kričal.

»Ja, kaj, a boš sam snel trnke?« je Miha užaljeno vprašal.

Gal je najprej mislil odkimati. Potem je videl, da opletajoča ribica boli še malo bolj kot takrat, kadar se lice malce premakne zaradi govorjenja.

»Pokliči mamo,« je izdavil.

»Je ni doma. Danes ima popoldne službo,« je rekel Miha.

»Butec!« je zdaj zarjovel Gal in se požvižgal na bolečino, ki mu je spet presekala lice. »Mojo mamo pokliči!«

»Niman številke,« je najprej povedal MIha, potem pa jadrno začel brskati po Galovem nahrbtniku. Izvlekel je Galov telefon, pritisnil na ustrezen gumb in nato še enkrat ob napisu: mama.

Nekajkrat je pozvonilo.

Potem se je oglasil ženski glas:

»Prosim, Gal. Naj pridemo po ribe?«

Miha je bil precej iz sebe. Zato je začel pogovor na začetku.

»Dober dan,« je rekel, »Miha pri telefonu. A bi lahko, prosim, malo dobil Galovo mamo?«

»Zdravo, Miha,« je rekla Galova mama in če bi jo MIha malo bolj poznal, bi čutil, da je njen glas malo zaskrbljen. »Tukaj sem. je vse v redu?«

»Ja, torej, hm, ja, ne vem, trenutek...«

Zatisnil je slušalko in se obrnil h Galu.

»Kaj naj pa rečem? A boš ti govoril?«

Gala je lice precej bolelo. Še vedno je krvavel. Po vratu mu je kri tekla na srajco in narasala lep rdeč madež.

»Ne morem,« je izdavil.

»Torej,« je nadaljeval Miha v slušalko, »Gal ne more vstati, kri mu še teče, tule pri mostu...«

Miha ni slišal, da govori v prazno.

Na drugi strani je Galova mama namreč iz Mihovih pojasnil sestavila malce drugačno zgodbo, kot jo je skušal orisati MIha in kajpak malce drugačno od tiste, ki se je res odvila. Njeni zgodbi je bilo dodanega nekaj materinskega strahu. Zato je seveda jadrno zaprla telefon in že drvela k avtu in z njim prav tako jadrno skozi dež vijugala k mostu na robu mesta. K sreči se je Gal pogosto hvalil, kaj vse plava pod mostom, zato je vedela, kam naj hiti.

Mama je bila na kraju dogodka še precej hitreje, kot bi bil rešilni avto prve moči.

Ko je videla, za kaj gre, se ji je uspelo zadržati in ni bruhnila v smeh. Njen ribič Gal lepo ujet na lastnem trnku! Ampak rahlo rdeče obrobljene fantove oči so nakazovale, da so vse šale odveč.

»Aha,« je resno rekla mama.

Pogledala je sinovo lice in takoj videla, da je samo dobra volja premalo. Za fantovsko lice bodo potrebni strokovni prijemi.

Potem je po hitrm postopku s šlarjami odrezala laks, zložila ribiško palico, predlagala Galu, naj z roko drži v lice zasejene trnke tako, da bo čim manj bolelo, se poslovila od Vlada in Mihe, posadila Gala na zadnji sedež in že drvela proti mestni bolnišnici.

V čakalnici za nujne primere sta se mama in sin znašla, še preden si je Gal lahko izmislil kakšno junaško zgodbo, kaj dela plastična riba s tremi kaveljčki, lepo zasajena v njegovo lice.

»Aha,« je rekla sestra v sprejemni pisarni. »Kar za mano!« V Gala so strmeli ludje s sveže polomljenimi nogami. Vanj je buljila smrklja, ki je s prsti šarala po razbeljenem likalniku. Čudil se mu je mulc, ki je namesto po žogi na vso moč brcnil v mejnik sredi travnika. Gledal ga je poštar, ki ni verjel napisu »pozo, hud pes!« V trojniku ga je videl plešec, pravkar dostavljen s proslave lastne petdesetletnice, ki jo je utaplal v žalosti oziroma v veselju oziroma v ogromno terana. Na njihova lica, na katerih je pred tem kraljevala bolečina, pomešana s čudenjem in strahom, se je začasno v drobnih hruškljajih narisala presenečena vedrina.

»Kar za mano!« je še enkrat rekla sestra.

Brez oklevanja je vstopila skozi vrata, na katerih je pisalo: Opreracijska soba. Ne vstopaj!

Na eni strani sobe se je po vsej dolžini stene vlekel pult, poln nekakšnih orodij in priprav. Vse se je kovinsko svetilo. Ob pultu so se sukale tri medicinske sestre v belo-modrih oblačilih in z belimi pokrivali. Sredi sobe je pod velikansko lučjo stala prazna, belo pogrnjena operacijska miza.

»Oho,« se je zaslišalo od vrat, skozi katera so pravkar stopili.

Gal je pogledal nazaj in zagledal mladega moža, ki nikakor ni mogel zvleči svojih ust nazaj, potem ko so mu ušla široko do obeh ušes.

»Kaj pa ti?« je vprašal Gala. »Ali te oče na noben drug način ni mogel zvleči iz bazena?«

Med govorjenjem je ujetega ribiča mehko pograbil za ramena in ga posadil na mizo pod luč. Luč je zasvetila na vso moč. Gal je zaprl oči. To je bilo dobro. Na neopazen namig se je namreč približala ena od sester in zabodla injekcijsko iglo v Galovo lice.

Gal je začutil, da nič ne čuti, in odprl oči.

»Jaz sem zdravnik in sem tukaj, da popravim, kar se popraviti dâ,« je rekl mož. »Nič ne bo bolelo.«

Potem se je obrnil h Galovi mami.

»Ali boste stali ob meni in omedleli tisti hip, ko bom prijel za skalpel, ali bi raje sedeli v kotu in bili manjši od makovega zrna?« je vprašal.

»Ja,« je hrabro rekla Galova mamica. »Sedela bi v kotu.«

»Prav,« je rekel zdravnik.

Spet je pogledal Gala. Usta je medtem že spravil v red, ampak oči so se mu še kar neustavljivo smejale.

»takega primera še nisem imel. A dovoliš, da te slikam? Svoji punci bi poslal posnetek. Drugače mi ne bo verjela, kaj vse delam. A lahko?«

Gal se je prvič v času najnovejše ribiške pustolovščine nasmehnil in pokimal.

Zdravnik je stopil so omare in iz nekega predala izvlekel svoj mobilni telefon. Napravil je nekaj posnetkov, dodal sporočilo, in jih odposlal. Potem je izklopil zvonenje in telefon potisnil nazaj v predal.

»he, he,« je rekl in sedel h Galu. »Dan si mi naredil. Naj te v zahvalo lepo zakrpam.«

Z nekaj potezami je izpulil trnke iz Galovega lica in snel plastično ribico. Luknjice v licu je zmazal z nekim mazalnim pripomočkom, dodal gazo in vse lepo zalepil z belim trakom.

»Takole,« je rekel, »pa sva. Upam, da ti kaj takega nikoli več ne bo zraslo. V genetski zasnovi tega namreč nimaš.«

Potem se je obrnil še h Galovi mamici. Na stolu v kotu operacijske sobe se je ukvarjala malo s prebledevanjem in malo z zardevanjem.

»Dajte, prosim,« je rekel, »svojega gospodka ribiča zvlecite v kakšno slaščičarno. Sladoled bi zelo hladilno vplival na otečeno lice.«

Ostali del poslavljanja so izpustili.

Doma je mamico in Gala pričakal očka z muckom v naročju.

»He, he« je rekel očka, »slišim, da si na svoj trnek ujel enega zelo težkega sulca. Vse mesto govori o tem.«

»Ja,« je prikimala mamica, »tako težek je bil, da sem morala kar z avtom ponj!«

Gal ni rekel nič. Molče je šel pospravljat svoj ribiški pribor. Še pozno v noč je bilo slišati, da njegov mobilni telefon kar zvoni in zvoni.

Zadnji je Gala klical Vlado.

»Kako je, stari?« je vprašal. »So te sneli s trnkov?«

»Ja,« je odgovoril Gal.

»In?« je vprašal Vlado.

»Sijajno,« je dodal Gal. »Kirurg je rekel, da na lice z brazgotino nekatere ribe zelo prijemajo.«

»Ja?« se je začudil Vlado. »Katere pa?«

»Tiste, ki so bolj komplicirane kot sulci, in dve nogi imajo!« se je zarežal Gal.