Uhlandovih nekaj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Uhlandovih nekaj
Jovan Vesel Koseski
Viri: Razne dela [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Uhlandovih nekaj[uredi]

slobodno poslovenjenih.


Zmage naznamba.[uredi]


Je bil oblak clo krog in krog,
In groza terla rod je vbog;
Naznamba vedno hujših muk
Ječala kot polnočni čuk.

Pravlica je v deželi šla
Zavita v černe barve vsa,
Naznanvala v ledeni čas
Grenejši zlo, še hujši mraz.

Grozil povsot je vražtva sin,
Zloradno se smejal zločin,
Prijatli plašni bili so,
Le gledali, kaj prišlo bo.

Pa v Severu zabliska žar,
Razdene hipno skerb in kvar:
Je ognja novi samolet?
Al je labud pobede vnet?

In gromno vriska vsih plati:
Pobožnih Bog ne zapustí,
Končan je mar, doveršen stok,
Viktorja nam, — je z nami Bog!


Pevca urot.[uredi]


Je bil nekdajne dobe sloveči grad visok,
Grozil je krogu suhim, blešil čez morja mok,
Duhtečih vertov množtvo je bilo vsih platí,
V njih toljko vodometov, de moč izreči ni.

Zmagavni kralj ošabno je v gradu stanoval,
Sedeč na zlatu čmerno ko siv oblak sijal,
Kar misli je strahota, pogled le serd in čert,
Strupeni bič beseda, podpis gotova smert.

Dva verla pevca nekdaj upotita se v grad,
Nju eden star in siv že, rudeč je drug i mlad;
Sivor pod pazho harpo na krasnim konju jaš,
Tik njega čil korači mu čversti mlad pajdaš.

Sivor mladenču reče: Pripravi se mi, sin!
Nar slajši glas izrazi iz čuta globočín,
Zedini vse kreposti, veselje, bol in slast,
De panava, ak da se, vladarju zlo pošast.

Že v lišpani dvorani je pevcov slavni par,
S kraljico na prestolu suprug sedí vladar;
On strašno lepo kinčen, polnočni merkli zor,
In ona miloserčna je lune slika skor.

Sivor na strune vdari, prebira lično jih,
Soglasno zmir glasnejši doní pomen iz njih,
Mladenča petje zdi se nebeški klic višín,
In sivca glas globoki mu jeka nočnih tmin.

Prepevata ljubezen, nekdajni zlati čas,
Slobodo in junaštvo, zvestobe blesk in kras,
Kar serca vžgè človeške, kar budi snage čut,
Kar misli dviga kviško in jarm olajša ljut.

Dvorancov trop šegavi pozabi ruga smeh,
Vojšak se vkloni Bogu in slavi umstva vspeh;
Navdano je milobe kraljice bistvo vse,
Iz nedra rožo vzame, jo bersne pevcu tje.

„Sta ljud mi zapeljala, zdaj ženo mamita!"
Zarjove kralj togotno, osoba plam je vsa,
Meč zadervi v mladenča, predre mu levo plat,
In žalibog! ta pel je te sladke zadni krat.

Pričjoči vsi zbežijo, koj razleti se zbor,
V naročju mojstra svôga izdiha petja zor,
Un s plajšam ga pogerne, na konja posadí,
Po koncu ga priveže, dvorano zapustí.

Uhoda predi durmi se vstavi serda vnet,
Na kviško dvigne harpo, tedájne godbe cvet,
Ter buti z njo o stolpu, de v drob se zmane vsa,
In zarotí de strašen odmev okrožje da:

„Gorjé ti, grešna hiša! Onemi v tebi glas
Veselja, petja, godbe, od zdaj na večni čas!
Razlegaj se do dobe, v ki treši te posip,
Le zdih obupa v tebi, ti bodi groba kip!"

„Gorjé, cveteči verti! Premeni plod se v prah,
Ta mertvi vas obsenči, vsa slast vam bodi strah!
Usahni vam zelenje, posuši vir se vsak,
Prihodniga de časa goljava bo ta tlak!"

„Gorje, moritelj besni! ti pevstva stisk in kvar
Po vencu zmag in slave zastonj ti bodi mar,
Imé izhlapi tvoje, se zgubi v senc nemoč,
Ko zdih zgubí zločina se zadni v večno noč."

Sivor je to razklical, uslišal ga je Bog,
Dvorane so zasute, posip zidovja krog,
Samotni stolp edini v obnebje še stermí,
Razpokan ta, zna biti, nocoj se razval.

Na mestu plodnih vertov sta pesk in resje zdaj.
Brez drevja je, brez moče, brez sence pusti kraj,
Nikdó ne ve vladarja, ne kam, ne kak, ne kod,
Zavito vse v pozabo! — — To pevcov je urot.


Kazen.[uredi]


Bil viteza sužni usmertil je rob,
Pohot premoženja nabrusi mu zob.

Zgodilo je v gojzdu se, z mertvim je sam,
Valovja v globino pogrezne ga tam.

Pripne si oklep in opaše si meč,
De on gospodar bo, ni dvomiti več.

Zahaja, zadirja, in sili čez most,
Pa konj se prestraši in spenja se prost.

Ostroge ta krepkoma vanj zasadí,
In konj ga čez glavo v potok zaderví.

Plavajo, zna biti, bi bil se otel,
Okretnost oklep mu popolno je vzel.

Nakloni mu tako pregreha pogín,
Opombe je vreden enaki spomin.


Zlatarjeva hči.[uredi]


V delavnici je bil zlatar
Med blagotinamí:
„Vsih dragotin sosebna stvar
Si vonder ti Alenka,
Priserčna moja hči".

Primaha noter mladi knez:
Bog s tabo, dive lesk!
In s tabo, mojster, tudi vmes!
Mi skuj izversten venec
Nevesti mili v blesk!

Ko venec bil je zlat gotov,
Blešeč ko sonca žar,
Pripnè Alenka krasni kov,
Ko sama je v štacuni,
Ob lastni rami kar.

O, srečna res nevesta si,
Ki ga nosila boš,
Ak daroval bi vitez mi,
Kak bi vesela bila
Le venček šmarnih rož.

Primaha vitez kmalo spet.
Pregleda novo stvar:
„Naredi, mojster, duha vnet,
Demantni perstan svitli
Nevesti sladki v dar!"

In ko je perstan bil gotov,
Blešeč ko iskre kres,
Natakne Lenka zlati kov,
Ko vidi de je sama,
Na perst obupa vmes.

„0, blagor ti! o, rajski čas!
Ki perstan bo ti dan;
Bi dal mi knez le svojih las
Nar manjši čopek redki,
Kak bil bi duh mi vžgan!"

In vitez dojde v kratkim spet,
Pregleda perstan zlat:
„Zlatar si res bil duha vnet,
Poklon si krasno zdelal
Nevesti moji v slad!"

De vidim kak se vdalo bo,
Približaj diva se.
Na tebi de poskusimo
Darila moje drage,
Enaka tebi je.

Je ravno bil nedelni dan,
Divica je tedaj
Napravila se v pražni stan,
De k maši šla bi v cerkev,
Zvečér mordè na raj.

Zapekla v lice krog in krog
Pred viteza skaklja,
On venc na glavo dene strog,
Ji perstan rah natakne,
Ter desno ji podá.

Alenčica, ti nježni cvet,
Ti bodi jasno s tim!
Ti tista si, za tebe vnet,
Namenu! venec, perstan,
In serce tebi sim.

Ob zlatu v družbi dragotin
Bil tuki stan je tvoj,
Prevažen bil je ta spomín,
De v čast visoko dojdeš
Na svetu ti z menoj.


Zvesti tovarš.[uredi]


Imel sim ja tovarša,
Ga ni zvestejšiga.
Tesnoba v bitvi tlači,
Kraj mene on korači,
Enako zmir obá.

Prižvižga pusta krogla,
Kdo pade, ti al jaz?
Se njemu v grud zažene,
Leží kervav tik mene,
Se zdi mi moj obraz.

Mi desno misli dati,
Kričí polkovnik: Marš!
Ni rokostiska doba,
Ostani unkraj groba
Še zvesti moj tovarš!


Rožni venec.[uredi]


Pomladanske sončne dobe,
Blizo hlada gajnih senc,
Šalno le, ne bojne zlobe,
Vitežtvo igrá za venc.
Cvetlic nečejo brez truda
Si nabirati okrog,
Jih želé, junaki čuda,
Zmagi dar diviških rok.

Diva tam je, hoje lasna,
Vsak osupnjen nje lepot,
Tako bistra, tako krasna
Ni hodila še ondot.
Rožne veje vse cveteče
Lice ji okrožajo,
Bele, pikaste, rudeče,
Lišp ji krog života so.

Clo v železnimu orožju,
Konja v sedlu medliga,
Plunkajoče kopje v znožju,
Glava vsa pobešena,
Suhe lica, kodre sive,
Tak prijaha konjik star,
Kot ostrašen vatre žive
Prebudí iz sanj se kar.
Sprimi Bog vas, hrabri knezi,
Kras divice tebe clo!
Moj prihod vas ne razjezi,
Vaše igre čislam zlo.
So nar slajši djanje zame,
Bi se skusil z vami rad,
Pa so vele tote rame,
Stop trepeč grozí mi pad.

Čislam vedno te zabave,
Veselí me kopja žolt,
Krije me oklep do glave,
Ko drakona špirni polt;
Boj na suhim, kri in rane,
V morju vihrave vodé,
Meni ni prestaje znane,
Razun leta — — v ječi le!

Pa zastonj! naključbe gerde!
Šla ljubav mi zmir je v stran,
Nikdar desne moje terde
Stisnula ni diva v dlan.
Tud je svetu tuja bila
Tista krasna cvetka još,
Ki mi dnes je zasvetila,
Boginja cvetečih rož.
Ak bi znal se pomladiti,
Bi učil se godbe koj!
Vse bi moral prekositi,
Glasov pervi bil bi moj.
Pomladanske sončne dobe,
Blizo hlada gajnih senc,
Bi borivcam kazal zobe,
Pridobil si rožni venc.

Bil prezgodaj, ah! sim rojen,
Se le zdaj je zlati čas,
Puh zavida je obsojen,
Nov je vsak dan slave kras.
Tista krasna cvetne lope
Bo vladar prihodnih dob,
Vklanjam ja se v časa stope,
Zeva gladno v mene grob."

Te besede ko izusti,
Z bledo ustnico sivor,
Omahaven dušo spusti,
Cepne sam raz konja skor.
Nek oproda berž oprè ga,
Dene na zeleno tje,
Pa ovreti konca zlega
Nemogoče družbi je.

In divica se približa
Nagloma iz lopnih senc,
Rahlo se k merliču zniža,
Vredi mu ob glavi venc:
„Slavo v tvojo vse ti idi,
Nikdo bil ti ni enak!
Žalibog! — de malo pridi
Mertvimu češenja znak."


Pomlad na pokopališu.[uredi]


Speši, speši mirni vert
S krili rožnim se oviti,
Vidu, kar nanaša smert,
Saj poveršno v cvetje skriti!

Marsiktere si pobral,
Ki so dragi meni bili,
Križme ne za rane dal,
Me izročil tuge sili.

Mene tud zahtevaš, vem, —
Tode hoče se mi zdeti,
De imam na svetu tem
Še Slovencam nekaj peti.


Vitez Paris.[uredi]


Paris je nar lepši vitez,
Serca vse mu spejo v rop,
Z vedle so gospé kraljične,
Ki na dvoru nosjo čop.

Čuda mnogo zmage znakov
Zaderví mu sreča v žep,
Kušleja šumečih listov,
Perstanov nebrojni step.

Vse prelahko, vse brez truda,
Neželjen le sreče dar!
Spone on vas imenuje,
Mu za vas ni skerb ne mar.

Slave žen na konja sede,
Bitve, vojske, grom želí,
Herbet ženstvu vsim oberne,
Možtvu vsim s pestjó grozí.

Pa ni zreti vražne duše,
Pomlad je in mira svit,
Pihlej viha perjanico,
Sonca žar se gleda v škit.

Dalno že je tak prijahal,
Glej! nakrat zagleda ga! —
Tik dobrave! — sterm na konju! —
Kopje v desni! — viteza!

Paris berž letí se biti,
Nikdar žgal na ples ni tak,
Buti vražnika na zemljo,
Se ozira zdeten zmag.

Ter se bliža de pomogne,
Sname kapo, — stre ga mraz!
Sred obilnih koder mili
Vgleda dive on obraz!

Zdaj razpet oklep razgerne, —
Kake nedra! kak život!
Razprosterto brez dihanja
Vidi cvetje vsih lepot

Ko bi se te blede lica
Zdaj zavile v novi žar,
Te trepavnice odperle,
Paris, kaj bi bilo mar?

Da! — zasope že globoko,
Krasne tud odprè očí!
Ki ko kruti vrag je vmerla,
Sladka diva oživí.

V kosih tam leží lupina,
Ljuti konjik malo prej;
Njem na sercu krasno jedro,
Golo brez odeje zdej.

Paris misli, hrabri vitez:
Ktero slavo to mi da?
Mi nikakor steči neče
Kruto djanje vitežtva?

Vsaka stvar tedaj preverže
Se v ljubezen kar želím?
Sreča ta mi sledi vedno,
Al te dičim, al čertím?


Nezgoda.[uredi]

Totim fantu se je čudno
V tem življenju mešalo,
Tu prezgodaj, tam zamudno
Mu naklombe prišle so.
Dobra vse medu in krasa
Bil bi on si osvojil,
Ako bil bi malo časa.
Uro le, se prej rodil

Čast junaška, slava bojna,
Bila bi cvetela mu,
Ker nikomur bolj dostojna
Dika vzetja ni gradú;
Tode ko je ravno smelo
Bil pripravljen že v naskok,
Je kričanje zaveršelo:
Mir storjen je, meče v tok!

Misli divo, ki jo ljubi,
Poročiti, zanj je clo,
Bogatejši druj zasnubi,
Koj naskriž je njemu šlo.
Pa bi bila ta ga vdova
Vonder le osrečila,
Tode mertev mišlen znova
Prišel je nenadoma.

Obogatil bil bi tudi
Blagotin Amerike,
Pa vihar nakrat se zbudi,
Ker že tik pristana je.
Srečno vonder sam jo vpihne,
Neki hlod ga obderží,
Breg dopleza, laglje dihne, —
Pa spoderkne, — se vtopí.

Šla naravnost bi v nebesa
Taka duša gladko pot,
Sredi zračniga pa plesa
Ravsne zlodi nek nasprot.
De je tista misli hudi,
Ki jo ravno gré iskat,
Zgrabi toto koj za grudi,
Vihra z njo na temno plat.

K sreči angel tira preko,
Dojde ravno tisti mah,
Zagromi v to černo skreko,
De skadí se v dim in prah.
Vzame dušico naroče,
Ko doveršen je prepír,
Čez ozvezdja vse obroče
Nese v radost jo in mir.


Perstan.[uredi]

Sam hodi v volji kisli
Po gaju vitez nek,
Na svojo drago misli,
In nje lahkote lek.

„0 perstan moj ti zlati,
Govori slično le,
Bi hotel razpoznati
Obstoj zvestobe nje?"

Ko reče te besede,
Sferlí obod iz rok,
Med rožami se mede,
Taklá ob robu lok.

Ga hoče prideržati,
Ta se vertí, valí;
Poskuša ga pobrati,
Zastonj! mogoče ni.

Sokol ga nek zagleda,
Ki bil je v lipi skrit,
Se zdi mu kosček meda,
Ga šavsne iz robid.

Razprostre repetavke,
Beží z dobičkam proč,
Prispejo druge kavke,
Je boj za zlat obroč.

Pa perstanček se zmuzne,
Ter pade iz višav,
Se v jezero pogruzne,
In zgine v tmeh nižav.

Vse ribice vesele
Za njim gibavnih gnječ,
Bi rade ga imele,
Pa ni dospeti več.

O, perstanček na tlaku
Te krije berstja goš,
O, perstanček po zraku,
Igrača tičev boš;

Te vzame tma globine,
Te ribica požrè;
Zvestoba tako mine,
Izíd to njeni je.


Dijak.[uredi]


Pozdne ure v Salamanki
Sim pod lipo v hladu stal,
Slonši na ti mladi tanki
V Iliadi ravno bral:

V oblačilu kak blešéčim
Stopi Helena v altan,
In trojanskim knezam večim
Priporoča mesta bran;

Kar si misli duša vsaka,
Ta in un sivor šeptá:
Iz nebes je ženska taka,
Skoz in skoz je Venerá.

Sim v ogledu dobe tiste
Bil do zadne pike Grek,
Veter pihne v knižne liste,
Se zbudím, in gledam prek.

Koj zapazim sred balkona
Hiš nasprotnih čudno stvar;
Krasno divo, vredno trona,
Heleni prilično kar;

Zravno nje je glava siva,
Krasni tujki vneta vsa,
Bi prisegel, tota biva
Pristni striček Priama.

Jaz pogerčen bil sim čisto,
Ki od posehmal naprej
Tem pred novo Trojo tisto
Kličem Parida iz mej.

Brez ozalšanja naravno
Vam povem, de lune tri
Dično pel sim, brenkal slavno,
Tik ternjave vsih platí;

Sim prepeval stenam hiše
Moje tuge, njeni kras,
Sladko vjemal se iz više
Je s tem petjem njeni glas.

Pa mi steklo je prekmalo,
Bil je scer le prazen puh,
In speljati se je dalo,
Ker sivor je k sreči gluh.

On se dvigne v mraku včasi,
Tapoma do okna gré,
Pa ponočni se mu glasi
Sferoidne pesmi zde.

Neki dan na razne klice
Nikdo čuti se ne da,
Okna, line so temnice,
Izba prazna, gluha vsa.

Suha le babura neka
Glasu môm odgovorí,
Vsa brez zoba baba jeka
Tik za mano zmir tiší.

Moja mila, mlada, krasna,
Je ko kafra zginula,
Izba, včerej petja glasna,
Znamnja dnes na vpros ne da.

Moč mi dana ni spoznati,
Kdo je bila, kam, od kod?
Vse to troje zamolčati
Veže strašni jo zarot.

Sim namenjen krasno mlado
Najti bodi tu al tam,
Proč zagnal sim Iliado,
Zdaj Ulises ker sim sam.

Arpo pak imam za družbo,
Gledam pazno vsak balkon,
Tak opravljam serca službo,
Išem krone ženskih kron.

Tiste pesmi gladki članki
Zadonijo na vso moč,
Ki doneli v Salamanki
So ko geslo vsako noč.

Pa odgovor mi ne pride,
Mut je dom in perivoj,
Samo baba jeka ide
V serd in bol povsot z menoj.


Rihard brez bojezni.[uredi]

I.[uredi]


Je vitez bil nekdajnih dob,
Pokazal grozi vsi je zob.
Presodil je do jedra vsako,
Mnogtero tak preplašil spako.
Kar je začel, to v red je djal,
Nikake groze ni poznal;
Ker mu je v noči mnoga stekla,
Je vsaka živa duša rekla,
De v tmini vidi bolji vse,
Ko kaki druj ob soncu ne.
Imel je pa navade take,
Ko prišel je do cerkve kake,
Je stopil koj pobožno not,
Al zunej zbral molitvi kot.
Nekdaj zazrè doline v sredi
Kapelico ob luni bledi;
On blizo vrat se vstavi zdej,
Pustí de družba gre naprej,
Priveže konja h kluki v zidi,
Gre v cerkev, not merliča vidi.
On stopa dalej, čisto sam,
Poklekne pred oltarjem tam,
Na pruko dene rokovice,
V oltar oberne k Bogu lice,
In moli vnet pobožnih vad.
Nakrat šumenje čuje zad,
Se zdi de truga se odpira,
De rajni več ne najde mira.
Doní iz odra zdih in joj,
Grof se ozrè, ukaže: ,,Stoj! —
In — bodi dobri, bodi hudi —
Potuhni se, se več ne zbudi!"
Potem molitvico končá,
Zlo dolga, mislim, ni bilá,
Potegne meč, se htje pobrati,
Nakrat pošast on vidi vstati,
Groziti krutno mu nasprot,
Krivivši rame v pust obod,
Ko de bi hotla ga vloviti,
In ne iz cerkve več pustiti.
Grozitba knezu zagrení,
Razkolje jo na dve platí;
Ne vem, al je gorjé zavpila,
Izida pak ni več branila.
Na pravim kraju bil je konj,
Ko dojde knez iz cerkve ponj;
Bi šel; — pogreši rokovice,
Gre ponje koj pošasti v lice,
Jih uzme proč, zapusti kraj, —
Jaz hodil bi ne bil nazaj.


II.[uredi]


Je v Šent-Ovanu tistikrat
Bil žagradar pobožni brat,
Ga mniha svetiga so zvali,
Naj bolji spričbe mu spoznali.
Kér duša clo se snagi vda,
Je zlodja grozno mikala.
Nekdaj po cerkvi mnišec bodi,
Kar službo tiče marno sodi,
Gospó zagleda lepo tam,
Mu šine iskra v serčni hram;
Hiti ji želje razodeti,
Ak reče, ne! — grozí umreti.
Ko tak presladko govorí,
Se serčice ji omečí,
Pogleda nježno ter prikima,
In mu pové kam priti ima.
Zvečér ko dojde nočni mrak,
Počitku izroči se vsak,
Se mladi naš na cesto spravi,
Po družbi ga pohot ne davi.
K poslopju te gospoje pa
Je sredi pota bervica.
Čez to on misli iti spešno,
Pa se zgodí — bi djal, skor smešno —
Ne vem, je bil spotik, spoderk,
Al kaki druj prismojen cverk —
Dovolj! — on pade, v reki zgine,
Se potopí, — in tak premine.
Pripravljen hipno satan je,
Popade dušo gorko še,
Vlastnika se grozivno javi,
Mu angel koj se krepko vstavi,
In pričkata z dokazi zlo,
Čigava ta dušica bo.
Začnè hudič: „Ta vsa je moja,
Brez temelja terditba tvoja;
Na djanju ravno sim jo vjel,
Tedaj sim jo v posestvo vzel.
Po blatnimu ki potu hodi,
Se ve, de v grez in kal zabrodi.
Gospod je razumljivo djal:
„Kjer te dobim, tam bom te vžgal!"
In un potem: „Izreki prazni!
Brez greha on je bil in blazni,
Je pridno v službi se vertil,
Dokler je v samostanu bil,
In pismo nas je podučilo:
Za take dela je darilo!
Ker dobriga mu bil je mar,
Mu tudi gre prilični dar.
Pregreha, ino samo ena,
Ni bila še, še ne storjena.
Iz gnezda scer se je podal,
Sred pota tud na bervi stal,
Pa bilo v kes je časa dosta,
Ak zderknul bi ne bil iz mosta.
Za mišlen greh, še ne storjen,
Pedepsan bil še ni noben,
Za mervo želj pa — — ne, to ne! —
Ne zderkne v pusto lukno še.
Pa čuj! Med sabo kaj se dreva?
Bo bolji, k Rihardu de greva,
On nej razjasni toto reč,
Izrek njegov je svetu všeč."
In un na to: „Je prav, se zgodi,
Med nama kreg nej on presodi!"
Izrekši gresta v izbo tje,
Bil pod odejo knez je še,
Od hoje dnevne nekaj truden,
Zamišlen, scer pa čisto buden.
Na kratko vse razložita,
Kar dušo tiče jasnoma,
Nej sodi, prosita, med njima,
Čigava duša biti ima.
Ni vbijal Rihard glave zlo,
Naravnost je izrekel to:
„Nazaj telesu dušo dajta,
Na berv denita farja, znajta,
Pa ravno tam, kjer zderknul je,
Potem nej gre po svoje vse!
Spè dalej far brez obotave,
Tedaj, se ve, ni misli prave,
Hiti iz lastne volje v past,
In zlodju gre o njem oblast!
Ak pa domu se verne v tiru,
Pustita ga tedaj pri miru!"
Razsodba zadovolila
Je ta obá nasprotnika,
Telesu dušico sta dala,
Ter ga na prejšno mesto djala.
Ko mnih je zdrav na nogah bil,
Se ni na bervi zlo mudíl,
Iz pustiga je zginul kraja,
Enako tem, ki vgleda zmaja,
Vesel de spet je kviško stal,
Je kratkoma slovó jemal,
Domú hití v priliki munje,
Ožmè poveršno mokre cunje,
In misli plah, bojezni stert,
De kruto še ga davi smert.
Že drugi dan, se ve, za rana
Pridirja knez do samostana,
Pokliče skup miništvo vse,
Omenjen brat clo moker je.
Z opatam Ribani se približa,
Pogovor sorte te naviža:
Povejte brat, le mem gredoč,
Kak bilo je preteklo noč?
Zapomnite jo za prihodno,
„Po bervih pazno, ne nerodno!"
Gospodu tem povejte vse
Kaj prigodilo vam se je!"
Je mniha sram do duše bilo,
Rudeče krog in krog oblilo,
Ko razodet je tako stal,
Na znanje scer je pično dal,
Ker vidi to de terja sodba,
Tak prišla je na dan prigodba.
Se dnešni dan se v Normandí
Prigovor ta pozabil ni:
„Pobožni brat, ko sonce merkne,
Na bervi mar! — de ne spoderkne!"


Suhi list.[uredi]


Sferčí iz lipe suhi list,
Zakaj? — Življenja sit je tist;
Ko je zelen na lipi bil,
Je kaki cvet za mene klil.
Njegovo bitje, kratko res,
Terdnejši je ko burni ples,
Zelen je le nekoljko dni,
Še krajši cvet je radosti.


Rolán skitonos.[uredi]


S prijatli Karol bil je car
Pri južni volje zlate,
Jedí, pijač obilni dar
Po mizah krog za svate.
Iz prebogatih carskih skrinj
Zlatá, srebrá, ter blagotín
Je bliskala dvorana.

Prijatlu reče car nasprot:
Ta blesk! — pa kaj mi plodi?
Se slava vonder vsih dragot
Med nami ne nahodi.
Tist lišp, ki soncu je enak,
Imá še v skitu nek orjak
V Ardenskih pušb gošavi.

Grof Rihard, višji škof Turpin,
Hajmon, ter Najm bavarski,
Milon Aglant in grof Garin,
Vsi vdani volji carski,
Oblečejo se v jeklo kar,
Želeči trud in boj in kvar,
Tak dirjajo v Ardene.

Milonu reče sin Rolan:
„Me čujte, oča mili!
Ak mislite, de ni še dan,
Boril de bi se v sili,
Pustite le de z vami grem,
Vam skit in kopje nesti smem,
In kar bo scer potrebno."

Se vpotijo vsi skupno v les,
In jahajo v Ardene,
Ko senčniga so gojzda vmes,
Na svojo vsak jo krene.
Rolan je zmir očeta tik,
O boku meč, na rami pik,
Vesel poklica tega.

Po noči tak, ob dnevu kak,
Pregledajo vse kote,
Borovja, hrastja vogel vsak,
Je ni orjaške zmote.
Popoldan dneva tretjiga
Premaga spanje Milima
Pri nekim hrastu v senci.

Zagleda v senci Rolan zdaj,
De blesk se vanj oberne,
Oplaši ki zverinskih staj
Jelene, kozla, serne.
Zapazi de izredni svit
Mu puha velikana skit,
Ki stopa z njim iz hriba.

Mladenču serce verlo da:
„Ne bom o tem se mudil,
Kaj bi očeta miliga
V tim sladkim spanju budil?
Sej konj njegov pogumni bdi,
Orožje tud in mlada kri
Rolana, sina svôga."

Izrekši to pripaše meč,
Iz kota kopje zmakne,
Zahteva skusbe clo goreč
Na ramo skit natakne.
Zasede vranca žarniga,
In jezdi sperva lahnoma
Očeta de ne zbudi.

Ko dojde tik orjaških rant,
Se velikan nasmeje:
„Kaj hoče nek ta drobni fant
Na konju ko galeja?
Je dvakrat daljši meč ko on,
Ne vidi nič iz jekla von,
In skit ga skorej zmane."

Zavpije Rolan: „Le na boj!
Bo žal ti še poruge.
Če zdi predolg se meč ti moj,
So krajši brambe druge.
Možic tenak, in konj visok,
Prekratka roka, dolgi drog,
Pomogne eno drugim."

Orjak vertí se z ranto krog,
In strašno v deljo drega,
Pa konj Rolanov gibkih nog
Se ogne umno zlega.
Zdaj Rolan kopje zaderví,
Od skita to nazaj verší,
Pračarja skor zadene.

Za meč z rokama berž Rolan
Zagrabši verlo drega,
Po svômu hlastne velikan,
Dolgost overa njega.
S priročnim sekam na vso moč
Mu ravsne skit in roko proč,
Sta skit in leva v prahu.

Orjaku zgine koj pogum,
Ko skita več ni bilo,
Dajal mu ta je moč in um, —
Sta šla! — pustivši kilo.
Je tekel scer za skitam on,
Rolan predrè mu noge vklon,
In clo na tla ga trešne.

Popade smelo trupla bok
In glavo mu odseče,
Kerví ostudne silni tok
Po rebru v germe steče;
Razkolje velikana skit,
Iz tega krasni zluši svit,
In bleska veselí se.

Pod suknjo skrije biser zdaj,
Hiti do bližne vode,
Poveršno de očisti saj
Boritve se nezgode.
Nazaj primaha vitez mlad,
Očeta vidi mirno spat',
Ko prej pod senčnim hrastam.

Se vleže temu tik na stran,
Počitku se izroči,
Ko v hlad večerni nagne dan,
Na noge Milon skoči:
„Se čuti pih večernih tmin,
Le zdrami se mi, dragi sin,
De greva nad orjaka".

Počitka zapustivši stan
Po hosti dvojca šeta,
Z očetam jaha mlad Rolan
Do kjer pošast je zmeta;
Kjer bil se hrabro je junak,
In kruto zdaj razdjan orjak
Leží v kervavih lužah.

Mladenču se zbudi gorjé,
Ker viditi ni bilo.
Ne glave, leve ne roké,
Odsekanih nemilo;
Ne meča, ne opersnika,
Orožja ne ostaliga,
Le samo trupla kosi.

Milón pregleda kose krog:
„Kdo tu je razmesarjen?
Ni bil moči, divjosti vbog
Ta mertvi, ljuto vdarjen. —
Orjak je to, kaj prašal bi,"
Zaspal, zaležal sim častí,
O tem bom vedno plakal."

V Porečju pred poslopjem stal
Je Karol car nemirno:
„Bi skor se za junake bal,
Bog daj izidbo pirno!
Glej! — ako v delji prav spoznam
Prijaha vodja Hajmon tam,
Na kopju — s čudno bučo".

Se bliža Hajmon britkih muk,
Gledaje pod-se v travo,
Pred kralja dene urnih ruk
Orjaka bledo glavo:
„Je le posode gorni roč! —
Korakov pet krat pet je proč
Ležalo mertvo truplo."

Zdaj dojde višji škof Turpin,
Prinese rokovico,
Potegne čok iz kožnih tmin:
„Poglejte to ročico!
Ostank imate krasni s tim,
Prinesem ga iz gojzda sim,
Spomin de vam ostane.

Naim, vojvoda bavarski,
Privleče žerd orjaško:
„Se mi pogleda vredno zdi
Orodje to junaško!
Se že potim o teži ves,
Hej, vina! scer mi pride kes,
De zlodja sim se lotil.

Grof Rihard peš približa se,
Kraj konja le korači,
Oklep na herbtu tega je
Težak, de skor ga stlači:
„Kdor gre iskat bo našel več,
Zna biti tud orjaški meč,
Je to dovolj mi bilo."

Garín se bliža jako vnet,
Tiší ga zlo skitnina:
„Skit nese on, in to je cvet,
Ker not je dragotina!"
„Ja imam skit! — da, da! je res,
Le nekaj grenkiga je vmes,
Je zginul biser isti."

Posledni dojde knez Milón,
Že blizo grada jaha,
Počasno se premika on,
Mu žalno glava maha.
Tik njega jezdi, malo zad,
Kolan, njegov oproda mlad,
Sledivši mu z orožjem.

Ko blizo zdaj poslopja sta,
Potegne brez omene
Iz gerba gerčo lastniga,
Na mesto biser dene.
Ta koj zabliska krog in krog,
Brez madeža in druzih prog,
Svetlejši kakor sonce.

Ko kralj zagleda čudni žar,
Ki vmrači svit mu krone,
Izusti ves osupnjen kar:
„0, blagor ti, Milone!
Orjaka ti si ga razdjal,
Mu sredstva brambe vse pobral,
Dobil mi dragotino.

Stermeč Milon se koj ozrè,
Začudjen clo svitlobe:
„Govori, sin; povej, kaj je?
Kak došel si do robe?"
„Za Boga, oče, nič ni v tim,
Grobjana nekaj likal sim,
Ta čas, ko vi ste spali."


Branivna srajca.[uredi]


„Ja grem na boj, o mila hči,
Nesreča pak iz viš grozí,
Nedolžna še, pripravi koj
Mi srajco v bran za strašni boj."

„Moj oče, le iz slabih rok
Ti terjaš bran za bojni stok.
Ja predem res, marljivo tkam,
Kaj hoče boj pa ne poznam."

„Da, da! napredi sveto noč,
Izroči prejo zlodju v moč,
Potkaj to delo v srajčni stan,
Ta bo gotov mi v boju bran."

In sveto noč, o polnočí,
Pred njo vreteno vspeh verší.
„V imenu pekla!" — zdihne plah,
Vreteno krog zažvižga strah.

Navije zdaj še tkavnico,
Med prejo cev zažene zlo,
Zavrè, verší, in snuje v skok
Pospešenje nevidnih rok.

Ko vojske kloné se je razvil,
Je vodja čudno kinčen bil,
Imel je polno čerk in čar
Na sebi srajco, tmine dar.

Beží pred njim protivni vsak,
De stal bi, ni bil rojen tak,
Zdrobí na njem se meč ko sklen,
Zagnanih pšic vejač je plen.

Nakrat nasprot mu plane mlad:
„Nazaj pošast! te treši jad.
Ne bo te satan več otel,
Kar tebi gre, to boš prejel".

Se zgrabita, zadeneta,
Kervi ožmeh je srajca vsa;
Obá na tleh, tu stenj tam stok!
Je žertva vsak nasprotnih rok.

In hči prispè na borbe kraj,
Kje bil bi oče gleda zdaj,
In najde, oj! merličev par, —
Divjá, kričí obupna stvar.

„Preljuba hči, je steklo vprek!
To srajco kak si tkala nek?'
Pozvala nisi zlodja ti,
Al pa diviška roka ni?"

Da! zlodja sim zaklicala,
Diviška pak ni roka ta;
Pre zlo — — mi znan je vbitelj tvoj,
Sim tkala tak ti v smert povoj.


Jelšni škrat.[uredi]

Göthe.


Kdo jaha zapoznen ob vihri v noč?
Je oče ki sinka tiší v naroč;
De grel bi fantiča života hlap,
Tik sebe ga varje ponočnih sap.

Moj dragi, kaj skrivaš pod suknjo se ti?
Škrat jelšni, moj oče, za nama derčí,
Na glavi mu krona je, zadej repak!
Moj ljubi, sopuha le videz je tak.


Čuj, dete premilo, podaj se z menoj!
Igral bom prekrasno igranje s teboj;
Na bregu porečja je polno cvetlic,
Ti dala bo majka igrač in petic."

Moj oče, moj oče, al čuješ al ne,
Kaj kraljič ta jelšni obeta mi vse,
Le mirno, moj sinko, ničesar to ni! —
Po germih, po listju le pihlej šumi.

„Le z mano, le z mano, nikar se ne boj,
Boš plesati gledal pri meni nocoj;
Nališpane hčerke so moje za ples,
In bodo zapele presladko ti vmes."

Na desni, moj oče, v obrežju tik jam,
Al vidiš ti škratove deklice tam?
Moj dragi, vse vidim, razločim zadost,
So sence, obrazi ki gojzd jih pregost.

„Te ljubim, me mika cveteč tvoj obraz,
Ak nečeš, po sili te vzamem za nas!"
Moj oče, moj oče, o vé mi! gorjé!
Zagrabil me škrat je, me vleče na sé!

Strah mane očeta, on jaha ko blisk,
Mu stoče v naročju presiljenih stisk,
Dojaha zavetje domačih zidín" —
V naročju pa — — stlačen in mertev je sin.


Pravlica od podkve.[uredi]


Še ne spoznan, le malih cen,
Ko Kristus bil je vbožtva plen,
Veršela skup je množica,
Ki malokdaj razumi ga.
Mu všeč je bilo, zunaj biti,
Pod milim nebam govoriti,
Ker na obok višav gledé
Beseda nam nar slajši gré.
Povedši zgodbe in primere
Razjasni jim skrivnosti vere.

Z učenci tak, izraz mirú,
Se bliža nekdaj mesticu;
Zagleda v prahu, mem gredé,
Odlomek stare podkve le.
On reče Petru: Simon, daj!
Poberi tisto podkov saj.
Pa Peter volje zle je bil,
Ker blodno se mu je vertil
Po mislih ravno neki sanj
Posvetnih kron, gotovih zanj.
Ker tacih sanj ne brani svet,
Je zanje bil on žarno vnet.
Tedaj se to mu malo zdi,
To ne veljá, — to krona ni;
Pripognil kdo bi se za takim,
Za kosam podkve, ništa vsakim?
Zatorej on pogleda preč,
Ko de bi čul ne bil to reč.

Gospod, ko scer preblagi tam,
Pobere zdaj železo sam,
In ne omeni žal besede.
Potem ko skozi mesto grede,
Približa se kovačnicí,
Prodá razlom za solde tri.
Čez terg gredé v namembi zlati
Na prodaj vidi črešne stati,
Jih kupi kakor drugi vsak,
Kar voljno da se za trojak;
Jih spravi v suknjo stare vade
Za žejo in za ust poslade.

So zunej vrat nasprotnih zdaj,
Pustota, pesk, in žar je kraj,
Brez hiš je vse, clo brez dreves,
Vročina vrè iz viš nebes,
Tak de za serk vodé bi rad
Popotni dal blagá zaklad.
Gospod je spredej pervi zvesto,
In — črešnico spusti na cesto.
Šenpeter plane koj za njo,
Ko de bi bila biser clo,
In zernice mu je dišalo.
Gospod, ko steče dobe malo,
Spustí nasledno črešno v prah,
Za ktero un zderčí namah.
Gospod ga tak molčé prisili,
De zlo za sadjem rogovili.
Terpelo to je dolgi čas. —
Potem gospod povzdigne glas:
Bi bil se dob primernih trudil,
Te biserce bi lajši grudil,
Ki zaničuje malo stvar,
Obrača v manjši trud in mar.


Šolski učitelj.[uredi]


Učitelj na deželi nek
Je kmečkih sit bil svojih skrek
On misli bolji se vravnati,
Gosposko družbo poiskati.
V poslopje mestno se podá,
Do vrat salona priti zna.
Odprè, gre noter; — koj osupne,
Se vstraši te blešobe skupne;
Na levo berž prikloni se,
Ker nek bogat nasprot mu je.
Pa zadej tik je drugi stal,
Tem z ritjo pah je v trebuh dal.
In ta, se ve de, zarenčí,
Enaki bersk prijeten ni.
Popravil rad on to bi bil,
Pa ker se je okrog vertil,
Je tu in tam teptal na noge,
Bolesti belil in stopa proge.
Ko prosi te odpušenja,
On drugim zrok pritožbe da.
Med novo družbo to prevzetno
Priklanja on se tak nevkretno,
De zadnič neki merčen slon
Ga pahne ljut pri vratah von.

Odrešen tak, on speši preč,
In misli: sim prezlo boječ,
Kdor bilko se storí iz groze,
Popipljejo, požró ga koze.
Ošabno zdaj po koncu gré,
Po stezah ne, naravnost le,
Čez travnik, polja, setve, žita,
Tak svoj pogum ljudem očita.

Nakrat pribriše zavalúh,
Ga vzgè, ko trešil bi, zaúh,
Ne praša, ne od kod, ne kdo je.
Tepen pa tak razloži svoje:
Je bila res po kmečko vsa,
Tud mozga v sebi dost imá,
Bog daj de bi prijatli taki
Nasprot hodili v dobi vsaki,
De bi od mene se učil,
Ki sam je ni zaúh dobil!


Ne velja, ne ta, ne una.[uredi]


Ak sužniga se sam storiš,
Si vsmiljenja ne pridobiš;
Če misliš sam de si gospod,
Bo koj ti celi svet nasprot;
Če pa ostaneš kakor si,
Na pot ovér ti vsak valí.


Maja peti dan.[uredi]

Manzoni.


Je bil! In glej, brez gibanja,
Izdihleju po zadnim,
Leží, brez pretja gromniga,
Bledé v povoju hladnim;
Osupnjen clo, prigodbe zmét,
Stermí izida svet.

On tehta mut posledni čas
Rušivniga junaka,
Dvomé de slični kvar in kras
Pri hodni h dni ga čaka;
Ki stavbe zmel je davnih dob
Nakrat! — orjaški stop!

Na tronu blesk, pregleda ga
Moj duh, čutivši slade,
Potem je z njim Evropa vsa,
Pa zderkne — vstaja — pade;
In štatvo zbito iz višín
Obsodi tma — mravlin.

Nedohodljiv prilizvanju,
Nedosegljiv posili,
Pravedni duh zapoje mu,
„Viktorja!" pesme v krili;
Mu z lavorjem ovenča grob
V opombo pridših dob.

Od nemških gor do Piramid,
Od Atlasa do Rena,
Previhral plan je, stenja zid,
Namah ko žarna sena;
Do Kalpe, Grecje, Moskovc
Je venec njemu vse.

Je slava to? — Prihodnim nej
Presodba v tem ostane,
Prikloni vsak zbujen za zdej
Se za poduke zbrane,
V kih Bog, kaj on zamore sam,
Očitno skaže nam.

Vihar je bila duša vsa,
Nar višje ji premalo,
Na verhov verh namenjena,
Pod njo je perhlo stalo;
Tak prišlo je cesarstvo nanj, —
In svet kričí: Je sanj!

Doseže vse: vladarstva čast,
Pomnoženo v nezgodi;
Potem pobeg, in spet oblast,
Nezmerni prid po škodi;
Dvakrat pobit v ostudni prah;
Dvakrat Evropi strah.

Prikaže se! Stoletja dva,
Med sabo v borbi ljuti,
Se vanj namah oberneta,
Vsak misli: Vrok de čuti!
Ukaže: Mir! — in mir je bil,
Miritelj on slovil.

Nehá! doverši slavne dni
Na kraju malim tako,
Pa geslo nevošljivosti
Še prostre plat na vsako;
Opomni nam ljubezni kras,
In čerta kruti glas.

Kot se naval utopniku
Povezne ljut na glavo,
Ki kazal pred je v zračji mu
Zaklade, krone, slavo;
Pogled nesit po spasbi se
Zastonj obračal je.

Spomín nezmernih žarnih želj
Mu dviga čut in mane,
Životopis on svojih del
Začeti večkrat kane;
Se vterpnjena mu skerči pest,
Si ni opombe svest.

Velikokrat ko prazen dan
Večeru se približa
Naskriž roké, gledaje v dlan,
Zamišlen glavo zniža,
Nakrat zasveti — hud je stisk! —
Mu gled ko nočni blisk.

V opombi gleda čudni vlak
Naroda tik naroda,
Pokrit z vozništvam širni tlak,
Evropo polno zgoda;
On sliši volje svoje grom,
Razmotri sveta lom.

In prah je vse! — Obup mordè
Mu zmel je to življenje?
Ne misli tak! do konca je
Ohranil vero, zdenje.
Krepkejši je poklical glas
Ga v bolji kraj od nas.

Je peljal ga cvetečo pot
Nar slajšiga nam upa,
V pokoja raj, ki čist je zmot,
Nestalmh želj in hrupa;
Pozabljenju kjer gre v oblast
Posvetna vsaka čast.

Nebes nevmerla sladka hči,
Ti vera premagljiva!
Spomín na vek ostane ti:
Osoba perva živa
Nikdar se ni priklanjala
Sovražtvu Golgata.

Od tih pešic ostanka proč
Besedo krivo vsako!
Le on, ki da, ki vzame moč,
Sam Bog je sodil tako,
Pa v žaru bil je bolečin
Posledni mu spomin.


Lücov divji gon.[uredi]

Körnerjeva.


Kaj sveti po gojzdu se v soncu tam,
Ko bližej in bližej prihaja?
Temotno nasproti objavi se nam,
Berneči rogovi naznanjajo kam,
Oserčje pa groze se maja.
Vojšake ak černe poprašate: — Kdo?
Zavrisnejo, Lücova gonba je to.

Kdo smelo previhra gošavo in gáj,
Od hriba do hriba se žene?
Pazljivo utukne se v nočni postaj,
Strelanja odmeva obširni ves kraj,
K bežanju sovražnik se krene.
Ak prašate, kdo so, zavriskajo koj:
„Mi Lücov okrutno viharni smo roj!"

Ob tersju kjer vinskimu Ren se valí,
Otetiga ceni se zlodi;
Pa smelo pridirja, se v tok zaderví,
Po ribje preplava do druge straní,
Ko vrelce valovje prebrodi.
Plavarje ak prašate, vrisnejo koj:
„Mi Lücov okrutno viharni smo roj!"

Tam bitva na polju viharno zavrè,
Tam treskajo meči na meče.
Kazpaljeni konj ki previhrajo vse,
Iz drema sloboda se zdramila je,
Zahtevanje gromno izreče.
Kdo konjki pogumni ak prašate vi?
„Smo Lücova gonba!" nasprot zadoni,

Hripaje kdo jemlje od sonca slovó
Na kupu merličev sovražnih?
Na licu mu zadno je kerčenja zlo,
Pa serce veselo je, mirno okó,
Otel je očestvo preblažnih!
Ak prašate padenca, skaže vam koj:
„Mi Lücova bili viharni smo roj!"

To nemška je gonja, pogumni napad,
Na vraga, trinožtvo, tirane!
Če ravno pogina zadene nas jad,
Vi naši, pustite vse žalosti zad,
Pravice so vaše spoznane!
Od sina do vnuka ji spričba se dá:
To Lücova gonba je hrabra bilá.