Ugrabljeni kralj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ugrabljeni kralj
Planet lutk
Matej Krajnc
Marionete napadajo
Spisano: Smihael
Izdano: (COBISS)
Viri: Dokument rtf
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prvo poglavje[uredi]

Kraljica Lutkomira je imela tisto noč čudne sanje. Kraljevski tiger iz cunj, ki ga je ponavadi okrog petih popoldne veselo sprehajala po Zlatem gozdu, jo je ugriznil.

Zavpila je, se vsa mokra prebudila in se obrnila v postelji, da bi to čudno reč zaupala svojemu možu, kralju Lutkoslavu.

Ampak njegova postelja je bila prazna.

Lutkomira si je pomela oči od presenečenja. Ni ji namreč bilo jasno, zakaj kralja ob tej uri ni v postelji, saj je vendarle spal kot cunjasti polh od osmih zvečer do petih zjutraj.

»Slavko, kje si?« je zaklicala.

Odgovora pa ni bilo.

»Slavko, ura je dve ponoči!« je spet zaklicala. »Si šel pit vodo?«

Odgovora spet ni bilo.

Kraljico je postalo strah. Tole pa ni podobno kralju, njenemu cenjenemu soprogu, ki ga, tako privat, kliče Slavko.

Vstala je in se odpravila v kuhinjo. Hm, služabnica je spala. Kar sama si bo morala pripraviti lutkenšejk, osvežilni napitek z mlekom.

Nejevoljno je mrmrala. Ta Slavko! Kar gre sredi noči, zdaj si mora pa še sama pripravljati lutkenšejk!

Potem pa je prebledela. Na kuhinjski mizi je namreč ležal rjav listič. Prebrala ga je in še bolj prebledela.

Kralja so ugrabili!

Pa nihče ni bil podpisan! Samo UGRABILI SMO KRALJA in spodaj HAHAHA!

Groza!

Kaj takega!

To je vendar preveč za njeno ubogo lutkasto srce! In to sredi noči, pravzaprav in navsezadnje!

Nič, grad bo vrgla na noge! Potem pa še vso kraljestvo, ves Planet lutk! Vsi naj iščejo kralja! In kdor ga bo našel, se bo za nagrado lahko poročil s kraljično Lutkico, ki je bila že itak godna za ženitev, pa ni počela ničesar drugega, kot pisala elektronsko pošto!

Smrklja pa taka!

Pa tako lepo sta jo vzgajala z očetom! Imela je najboljše učitelje in dobivala najvišje ocene! Eh ...

Kaj je že hotela storiti?

Aja, točno ... Hotela je spraviti na noge vse kraljestvo. Vsi naj iščejo kralja!

Ko je to storila, je šla nazaj spat.

Drugo poglavje[uredi]

Vsepovsod po deželi, slavnem Planetu lutk, so prebivalci lahko prebrali takle razglas:


JEJHATA, JOJMENE IN KRALJEVSKI JOJ!


PONOČI, JA, RAVNO NOCOJ, JE IZGINIL KRALJ LUTKOSLAV, VAŠ KRALJ! JAZ, KRALJICA LUTKOMIRA, KOJ UKAZUJEM IN RAZGLAŠUJEM IZREDNO STANJE NA VSEM PLANETU! VSI NEHAJTE POČETI, KAR PAČ POČNETE, IN ZAČNITE ISKATI KRALJA! KDOR GA PRVI NAJDE, DOBI ZA NAGRADO POROKO S KRALJIČNO LUTKICO!


(ŠE DIŠEČE SOLI, PROSIM!)


KRALJICA LUTKOMIRA


Poroka z Lutkico! je zabrbralo med prebivalci Planeta lutk, ki so bili do branja tega razglasa še bolj ali manj brezskrbne lutke in lutkoti. Za poroko z Lutkico pa se je vredno potruditi!


»Mama, kaj vendar počneš!« se je jezila kraljična na Gradu Lutk. »Kako lahko obljubiš mojo roko kar tako, brez mojega dovoljenja!«

»Draga moja,« je izza lonca z dišečo soljo spregovorila kraljica, »predstavljaj si vendar, kakšna čast je to! Tvojega očeta bo gotovo našel kak sposoben, lep in uren mladenič, morda celo plemič, ti so nabriti! Predstavljaj si: prišel bo na belem konju iz blaga, skočil z njega in rekel: 'Kraljična, vaš oče že počiva v svojih sobanah. Ugrabil ga je poredni zmaj Kartončnik, boj je bil hud, zmaj je izbruhal veliko papirnatih konfetov, a sem ga premagal in vam očeta vrnil belega in celega. Niti

cunjica mu ne manjka! Kraljična moja, prišel sem vas zaprosit za roko!'«

»No ja,« je rekla kraljična, »to niti ne bi bilo tako slabo, mama! Ampak kaj, če ga najde kakšna navadna, revna lutka?«

»Draga moja,« je izza lonca z dišečo soljo spet spregovorila kraljica, »vladati moramo vsem enako, saj veš, kaj mislim s tem!

»Oh, mama,« je rekla kraljična, že malce zasanjano, »upam samo, da bo tisti, ki ga bo našel, imel pri sebi doma dovolj prostora za ... za ...«

»Za kaj?« je zanimalo kraljico.

»Za gojenje martinčkov!« je dahnila kraljična.

Kraljica se je nasmehnila. V resnici pa jo je skrbelo. Kje neki tiči kralj?! Skrbelo jo je tako zelo, da je vstala izza dišeče soli in šla v svojo pisarno, kamor je nemudoma dala poklicati prvega kraljevskega ministra, Gašperja Pajacka.

Gašper Pajacek se sicer pri svojem delu ni pretegnil. Imel je vikend na robu Zlatega gozda, kjer je preživel večino časa, kralja in kraljice pa nekako ni preveč maral. A vendar je prihitel takoj, ko je kraljica tako ukazala.

»Ste me klicali, veličanstvo?«

»Gašper, takoj po vsem kraljestvu objavite še več razglasov!«

»Ampak veličanstvo, že včeraj smo ...«

»Brez ugovarjanja, Gašper!«

Minister se je priklonil in se pri priklonu namrdnil, a tako, da tega kraljica ni opazila. Pri sebi je zamrmral: babnica zoprna! Zdaj, ko je izginil njen mož, moramo vsi podivjati, če pa bi izginil kak navaden podložnik, bi bilo pet milijonov dvainosemdeset tisoč enajst razglasov čisto dovolj!

Vendar pa je šel in izpolnil kraljičin ukaz. S kraljevskimi ukazi se ni šaliti! Kaj hitro lahko nasrkaš in potem ti za kazen nadenejo vrvice in te pošljejo na drug planet, na Planet marionet, kjer vladajo zlobne marionete. Te so strašno nevoščljive prebivalcem Planeta lutk, ki živijo v sreči in miru. Že dolgo dolgo časa tuhtajo, kako bi med lutke na Planetu lutk, te srečnice in srečneže, ki lahko živijo brez vrvic, zasejale prepir in sovraštvo. A nikoli jim zares ne uspe. Ni se izšlo s pošastjo Olgo, ki je bruhala žeblje in dim, tudi Poštko, ki je igral na čudežno violino, ta pa naj bi vsakega, ki bi jo slišal, spremenila v pretepača, ni ničesar opravil. Tudi stara vešča Patricija, velikan Capotrgec in podivjani lutkar Tomboli niso uspeli zasejati razdora na Planetu lutk. Tako marionetam ni ostalo drugega kot besnenje in kuhanje črne nevoščljivosti.

Na Planetu lutk so se vsi prebivalci najbolj bali ravno tega, da bi za kazen morali med marionete. Zato so raje poslušali kralja in kraljico.

Kraljica je po odhodu ministra Gašperja nemirno zavzdihnila. Nato je šla na sprehod s kraljevskim tigrom. Tudi zato, da bi preverila, ali je minister izpolnil njen ukaz.

Tretje poglavje[uredi]

Kralj Lutkoslav se je zbudil v veliki temni sobi.

»Pozdravljen, kralj!« se je zaslišalo nekje nad njim. »Si se le zbudil, hihihihihihi!«

»Kje sem?« je zamrmral kralj. »Spominjam se, da sem šel pit, pa sem še vedno žejen!«

»Hihihihihi!« se je še vedno slišalo nad njim. »Bil si žejen, bil, hihihihi! Si zdaj tudi še? Žejen? Hi?«

Kraljeva usta so bila čisto suha. Neprijeten občutek, je pomislil.

»Kje sem?« je zamrmral. »Saj menda nisem skozi odprtino za umazan jedilni pribor padel v prostor za pospravljanje papirnatih žlic in vilic, kaj?«

»Hihihi!« se je glasil odgovor.

»Žejen sem!« je zatarnal kralj. »Pa nazaj v posteljo bi rad!«

»To ta hip ne bo mogoče!« je odgovoril glas. »In tudi naslednji hip ne! Hi in hi in hihihi! Planet lutk bo ostal brez kralja in potem bom jaz pripeljal nanj marionete!«

»Marionete?« se je zgrozil kralj. »Kdo pa si, ti hihitač? Kdo si, ki ugrabljaš kralje in ogrožaš kraljestva?«

»Moje ime je Hihihi, več pa ti ni treba vedeti!« se je glasil odgovor. »Dobil boš kozarec vode, potem pa ... kdo ve, kaj bo potem, hi a hi a hihihihihi!«

In je spet nastala tišina.

Četrto poglavje[uredi]

Narodna lutkovska pesem o Zlatem gozdu poje takole:

O Zlati gozd, o Zlati gozd,
čez zlati potok zlati most
in zlate ribice v potoku,
ki vedno plavajo na boku.

O zlata debla, zlate krošnje,
na zlatih vejah zlate mošnje
in v zlatih mošnjah, hej, veliki
in zlati težki so zlatniki.

In zlate hišice na jasi
in travniki, vsi zlatolasi!
O Zlati gozd, o Zlati gozd,
zaupaj zlato nam skrivnost!

Pa vendar kraljica Lutkomira ni premišljevala o zlatih skrivnostih Zlatega gozda, ko je po njem sprehajala kraljevskega tigra, pač pa je premišljevala o neki drugi skrivnosti: o skrivnostnem izginotju njenega moža. In skrbelo jo je, da si misliti ne morete! Kjer koli že je kralj Lutkoslav, mar ima dovolj za jesti in piti? Je mar njegova obleka čista ali umazana? Se mu je v brado naselil kakšen pajek? In ali kaj pogreša njo, svojo zvesto soprogo? Vsa ta vprašanja in skrivnosti so črvičile kraljico, ko je hodila po Zlatem gozdu.

Peto poglavje[uredi]

Od takrat, ko je izginil kralj Lutkoslav, je minilo že veliko noči. Vsi prebivalci planeta, bogati in ubožni, so preiskali vsako ped, kralja pa niso našli. Vsi največji in najlepši plemiči so morali priznati poraz. Potem so morali poraz priznati tudi vsi tisti, ki niso bili največji in najlepši, pa tudi plemiči ne. Drug za drugim so odhajali z dolgimi nosovi in vsakič je kraljica imela še daljšega.

»Ste res vse pregledali?« je vprašala vsakega posebej. »Ste preiskali omare, pogledali pod posteljo, v grmovje, na drevo?«

»Veličanstvo, povsod smo pogledali!« se je vselej glasil odgovor. In kraljica je bila spet slabe, ampak huronsko slabe volje. Tako slabe, da je stežka prenesla naslednjega podložnika, ki se je približal prestolu in s slabimi novicami spet odšel, kot že vsi drugi pred njim.

»Pa ne bo nič s poroko!« je vsakemu zabrusila.

Kot zadnji se je pred kraljico pojavil dvorni pevec Fagot.

»Veličanstvo, napisal sem pesem, ki naj bi našega kralja Lutkoslava priklicala nazaj na prestol!«

»No?« je znaveličano zamrgodila kraljica. »No, zapoj, kaj neki še čakaš? In sploh, čemu bi tebi uspelo to, kar drugim ni?«

»Podcenjujete moč pesmi, veličanstvo!« je malce užaljeno rekel Fagot. »Pesem zmore vse, tudi priklicati kralja, kjer koli že je!«

»Zapoj že!« je kraljica zamahnila z roko. »Zapoj ali pa te vržem kraljevskemu tigru!«

Fagot je zapel:


O pesem, pesmica, nikar ne odlašaj,
odleti v svet in tam po kralju vprašaj.
Odleti čez planet in poj in poj
in naj naš kralj povrne se s teboj!


»To je to?« je rekla kraljica. »To naj bi rešilo naš problem?«

Fagot je pokimal.

»No in?« je rekla kraljica. »A vidiš kje kralja?«

»Počakajmo kak dan, veličanstvo! Pesem mora obiti ves Planet lutk in se vrniti. To ne gre kar takoj!«

»Prav!« je rekla kraljica. »Ampak če ne uspe, se v kraljestvu ne sme več peti, dokler se kralj ne vrne! Če se sploh kdaj bo!«

In je jezno šla v svoje sobane.

Tam je od skrbi zaspala.


Šesto poglavje[uredi]

»Mama! MAMA, ZBUDI SE!«

»Kaj je, Lutkica? Kaj vpiješ?«

»Mama, zbudi se! Nekaj bi ti rada povedala!«

»Kaj pa?«

Kraljična si je nadela slovesen izraz na obraz.

»Atija grem poiskat!«

»Atija?« jo je začudeno pogledala kraljica. »Ti? A se ti je čisto zmešalo? Da bi sama tavala po planetu? Saj nisi bila nikoli dlje kot na domačem vrtu!«

»Mama, odločila sem se!«

»Lutkica, poslušaj! Celo kraljestvo je iskalo atija kralja, pa ga ni našlo! Celo Fagotov poskus s pesmijo se je izjalovil! Ti pa misliš, da bi ...«

»Mama, naši podložniki so vsi nesposobni!« je kar pihnila Lutkica. »Nihče se ni dovolj potrudil, da bi si zaslužil poroko z mano! Saj kralj ne izgine kar tako, to piše v vseh knjigah!«

»Lutkica, izbij si iz glave, da bi hodila sama naokrog! Ti je to krasno jasno?«

»Če pa ...«

»Tiho bodi in pojdi v svojo sobo!«

Kraljična se je cepetajoč vrnila v sobo, a ni mislila kar tako popustiti, kje pa! Odločena je bila, trdno odločena, da gre poiskat očeta. Imela je že tudi rezervni načrt. Splezala je skozi okno dol na vrt in jo ubrala proti Zlatemu gozdu, kjer je na eni od jas imela dvorna čarovnica Lutkrecija svoj laboratorij.

Lutkica je narahlo trikrat potrkala. To je bil njen skrivni znak, saj je že večkrat bila skrivaj pri stari čarovnici in jo opazovala pri delu. Lutkrecija je bila dobra duša, imela je tudi svoj papirnati avtomobil, s katerim se je večkrat zapeljala v Krpaste gore na severu planeta. Včasih je seveda šla tudi kar z metlo, kot se za čarovnico spodobi, čisto zato, da ne bi povsem prekinila s tradicijo.

»Kraljična, danes vas pa nisem pričakovala!«

Lutkica ni čakala, kar privrelo je iz nje:

»Mama mi ne pusti, da bi šla iskat atija!«

»Prav ima!« je rekla čarovnica. »Šestnajst let si sicer že stara, kar je lepo in prav, a saj še nikoli nisi bila dlje ...«

»... kot na domačem vrtu?« jo je prekinila Lutkica. »To mi je rekla tudi mama, ampak ona ne ve, da hodim sem!«

»Saj so podložniki preiskali vsak milimeter!« je vzkliknila Lutkrecija. »Najboljši plemiči so poskušali, pa nič! Pojdite raje domov, pa malo zadremajte, koristilo vam bo!«

»Ne!« je trmasto zarobantila Lutkica. »Rada bi te opazovala! Kaj pa počneš danes?«

»Ješpren kuham!« je rekla starka. »Nič posebnega!«

Lutkica je nekaj časa sedela, potem pa se je nečesa spomnila.

»Lutkrecija ...«

»Ja?«

»Kaj počneš zdaj?«

»Korenček režem v ješpren!«

»Mi lahko nekaj poveš?«

»Kaj pa je?«

»Če bi bila fant, a ne, bi lahko šla sama po svetu, a ne?«

»Seveda! Fantje lahko gredo sami. Močnejši so in odpornejši!«

»Fuj, stereotip!« je zamrmrala Lutkica.

»Prosim?« je začudeno zazijala Lutkrecija.

»Nič, nič!« je pohitela Lutkica. »Lutkrecija, pa bi me ti lahko spremenila v fanta?«

»Vas v fanta?« je spet začudeno zazijala Lutkrecija. »Zakaj pa bi hoteli biti fant?«

»Da bi lahko šla iskat atija!«

»Res ste si vtepli v glavo to neumnost, kajne?« je zavzdihnila Lutkrecija. »Kaj bi pa rekli gospa kraljica! Izgnali bi me k marionetam! Ne ne, kraljična, nikar naj vam ne hodijo po glavi take bedarije!«

»Nihče te ne bi nikamor izgnal!«

»O, bi, bi! Kraljica so zadnje čase zelo občutljivi!«

»Pustila bi sporočilo!«

»Kraljična, pojdite domov, prosim! Tale ješpren danes slabo vpliva na vas!«

Lutkica je res šla, a trdno odločena, da kmalu spet poskusi. Bila je jezna na vse lutke na planetu! Nesposobna bitja, še očeta ji ne najdejo! Pa je obljubil, da jo odpelje na farmo martinčkov!


Sedmo poglavje[uredi]

Kralj Lutkoslav je skrušeno sedel v temi.

»No, kje si danes, hihitač? Še jogurta nisem dobil!«

Pred njim se je naenkrat pojavil jogurt.

»Pa kruh?«

Pojavil se je tudi kruh.

»Pa žlička?«

Po zraku je završalo in v kraljevih začudenih rokah je pristala žlička.

»Pa papirnati robčki, da se lahko obrišem vanje?«

Iznad njega se je oglasil znani glas.

»Zahteven si, da veš, hihihihi a hi!«

»Saj pa sem vendar kralj!« je zarobantil Lutkoslav. »In zahtevam, da mi končno poveš, kje sem in zakaj!«

»O hihi oo hi o o hihihiii hi!« je zatulil glas. »Zahtevaš, kaj? Si pa res posrečen kralj! Hihihi! Povem ti samo, da si moj ujetnik in tako bo še naslednjih deset milijonov lutkastih let!«

»Deset milijonov?« se je prestrašil kralj. »Ampak ... moj prestol!«

»Kmalu ne bo več niti kraljestva, hi hi! Kraljestvo brez vladarja je zmešnjava, dragi moj, hi in hi! Planet lutk bo propadel in tvoj prestol z njim!«

»Ne bo!« je odločno rekel kralj. »Moja soproga se bo pač ponovno omožila in ...«

»Hi hi hi hi hi!« je odgovoril glas. »Tvoja soproga je že čisto scagala! Samo leži še in spi! Spi, hi hi, spi, hi!«

»Boš že videl, hihitač!« je besno zažugal kralj.

»Raje pojejte jogurt, veličanstvo!« je odgovoril glas. »Da prej ne izgine! Hi hi pravzaprav hihihi!«

»Pokvarjenec si, da veš!« je zagodrnjal kralj. »Kako si lahko takšen?«

»To me zabava!« je odgovoril glas. »Za hihihi bava me! Dober tek, veličanstvo!«

Osmo poglavje[uredi]

Kraljična Lutkica je postajala vedno bolj jezna in nemirna, niti pošiljanje elektronske pošte ji ni več dišalo. Mora nekaj storiti, tako vendar ne gre več naprej! Staro čarovnico mora prisiliti, da ji pomaga!


»Moraš mi pomagati!« je zavpila tisto popoldne, ko se je spet oglasila pri Lutkreciji. »In zdaj tudi vem, kako te bom prisilila!«

»Moj dragi otrok,« se je nasmehnila Lutkrecija, »saj veste, da vas ne bom spremenila v fanta! Nehajte že s to svojo trmo in pojdite lepo domov počet stvari, ki jih šestnajstletne kraljične pač počnejo. Omožite se ali kaj takega!«

»Ne!« se je glasil odgovor. »In če takoj ne izpolniš moje želje, bom ukazala, naj te vklenejo in razglasijo za hudobno čarovnico, češ da v tejle bajti mešaš sumljive zvarke. Rekla bom tudi, da si ti kralja spremenila v eno od dreves Zlatega gozda, da bi se dokopala prestola! No, kako ti je to všeč?«

Lutkrecija je prebledela, kar je je bilo skupaj.

»Kraljična, moja kraljična, saj ne bi tega storili ...« je zajecljala.

»Spremeni me v fanta!«

»Saj veste, da tega ne smem storiti, preveč bolečine bi povzročila vaši ma...«

»KRALJEVI VOJAKI!« je zavpila kraljična Lutkica. »KRALJEVI VOJAKI, KJE STE?«

Vojaki je seveda niso mogli slišati, a Lutkrecija je bila že vse preveč prestrašena, da bi pomislila na to. Kar zacvilila je.

»Kraljiiiična!«

»Stori, kar sem ti velela!«

»Prav!« je rekla Lutkrecija. »Toda ...«

»Z mamo bom že jaz uredila!«

Lutkrecija je zavzdihnila. Kaj ji je bilo tega treba, postati dvorna čarovnica! In če je že, zakaj so njene moči tako omejene? Mar bi pričarala novega kralja, čisto takega, kot je bil Lutkoslav, samo ... samo njene dobre čarovniške moči niso segle tako daleč! Znala je pričarati to in ono, začarati ono in to, povečati in pomanjšati lutke in stvari, spremeniti fantka v punčko in obratno, tudi živali so ji šle od rok – kako z veseljem bi včasih kakega bedaka spremenila v žabo! A ko je pomislila na to, ni bil več bedak. Pa zvarke je znala imenitno mešati! Ampak pričarati nazaj izginule osebe ... ne, to ji ni šlo od rok!

Kraljična Lutkica je že cepetala.

»Daj no!«

Lutkrecija je še enkrat zavzdihnila in na polici med stekleničkami poiskala majhno stekleničko z modrim napojem. Odprla jo je in jo polila po kraljičnini glavi. Nato je okrog nje zaplesala sedem krogov čudnega čarovniškega plesa in zraven mrmrala:

Beno, Brane, Bine in Bane,
deklica koj naj fantek postane!
Beno, Brane, Bane in Bine,
naj urok do preklica ne mine!


ŽVUUUUUUMP! je naredilo in pred Lutkrecijo je stala prav mična fantovska lutka. Čarovnija je uspela!

»Kraljična ...« je z rahlo tresočim glasom spregovorila Lutkrecija.

»Ja?« se je oglasil malce bolj fantovski glas.

»Od zdaj pa do takrat, da prekličem to čarovnijo, ste kraljevič Lutko! A razumete?«

»Nočem biti kraljevič!« se je oglasila bivša kraljična. »Samo Lutko!«

»Prav, pa samo Lutko! V žepu imate čudežno krpico, ki bo vaš popotni kompanjon. Pravzaprav je krpec. Ime mu je Drago. Pomagal vam bo, če bo treba, samo željo morate izreči!«

»Rada bi našla atija kralja!«

»O ne ne ne in ne!« je zaukala Lutkrecija. »Tolikšne moči Drago pač nima!«

»Kaj pa potem sploh zna?« je nekoliko razočarano vprašal Lutko.

»Zna recimo pričarati meč za boj s kakšno pošastjo! Pa hrano zna priskrbeti in še kaj, boste že videli!«

»Nekaj je!«

»Kdaj greste na pot?«

»Nemudoma!«

»Kar zdaj?«

»No ja, ustavil se bom še v dvorcu, da mami napišem, kako in kaj. Potem pa grem!«

»Srečno pot, Lutko! Želim, da bi našli očeta!«

»Tudi jaz!«

In Lutko je šel iz Zlatega gozda nazaj v dvorec. Mračilo se je že.


Deveto poglavje[uredi]

DRAGA MAMA KRALJICA!


KO SE BOŠ ZBUDILA, ME NE BO NA GRADU. ŠLA SEM ISKAT ATIJA, KER IMAM ČAKANJA DOVOLJ, KAR TAKO MENI NIČ TEBI NIČ SE PA TUDI NE BOM MOŽILA, DA VEŠ! NIKAR NE SKRBI, ZA POT SEM DOBRO OPREMLJENA, PA TUDI PISALA TI BOM!


TVOJA LUTKICA

Deseto poglavje[uredi]

»Pisala ... Hm ... Naj vzamem s seboj tudi računalnik? Kako neki bom brez elektronske pošte! Hm ... Hm ... Nič, pustila ga bom doma! Iskati moram atija!« je bila odločna Lutkica, zdaj fant Lutko. »Ne bo časa za zabavo!«

»Res je!« se je slišalo iz žepa.

»Kdo govori?« je vprašal Lutko.

»Drago. Tvoj čudežni krpec.«

»Ah, ti si!«

»Nikar ne vleci s seboj nobene navlake!« je rekel Drago. »Pojdiva že!«

»Prav imaš!« je rekel Lutko in se tihotiho odkradel iz gradu.

Enajsto poglavje[uredi]

Kdor veliko potuje in popotuje, si mora peti popotno pesem. Tako pač je in to v vseh pravljicah. Tudi Lutko si je pel svojo. Šla je takole:

Hodimo, hodimo noge vesele,
potke pred nami so lepe in bele.
Hodimo, hodimo vse do noči,
ustavimo se šele, ko se stemni.


In Lutko se res ni ustavil pred nočjo. Pogledal je pod vsak kamen in vsako travico je preložil. Drago mu je dvakrat pričaral nove čevlje, dvakrat svež sendvič in steklenico vode. Lutko pa je hodil in hodil. Bil je že zelo zelo utrujen. Ko je sonce dokončno padlo, je iz žepa zaslišal:

»Hej!«

»Ja?« je vprašal Lutko.

»Poslušaj, za ovinkom je krčma. Ustavi se, najej in naspi!«

Lutko je malce pomislil in sprevidel, da ima Drago prav. Če bo takole šlo naprej, se bo prehitro utrudil. Poti so dolge, sonce iz blaga pa neusmiljeno.


Krčmarica Lutkarica je vedno imela kako posteljo in topel golaž za popotnike. Pa še prijazna je bila.

»Kaj pa ti tako pozno, fant?«

»Kralja iščem!« je odgovoril Lutko.

»Ho ho ho!« se je nasmehnila Lutkarica. »Bi se rad oženil s prelestno kraljično, kaj? O, saj je lepa, je! Privoščim ti! Ampak kralja smo iskali že vsi, pa ga nismo našli. A nisi slišal za to?«

»Treba se je bolj potruditi!« je jezno rekel Lutko. »Tudi na konec planeta bom šel, vse pretaknil!«

»Ti si pa vztrajen!« je rekla Lutkarica. »Ampak če mene vprašaš, je kralja ugrabil kak volk in ga tudi pojedel. Volkovi so še posebej jezni na kralje, kaj vem, zakaj!«

»Ha!« je vzkliknil Lutko. »Volku bom prerezal trebuh in rešil kralja!«

»To so storili že z babico v neki drugi pravljici, fant moj!« je prijazno dejala Lutkarica. »Pojej golaž in si odpočij!«

Lutko je pojedel slastni golaž in legel na mehko posteljo. Še prej je Dragota položil na skromno nočno omarico, si v mislih umil zobe, ušesa in vrat, in se, prav tako v mislih, otrl z brisačo, za katero je vedno vedel, kje je.

Potem je še nekaj časa buden ležal v postelji in gledal v strop.

»Ati, kje si?« je zavzdihnil. »Nihče te ne najde, jaz sem pa že po prvem dnevu takole utrujen!«

Ko je ravno zatisnil oči in jel preštevati ovce iz blaga, je v sobi nekaj zašumelo.

Lutko se je zdrznil in prižgal luč. Pogledal je po sobi in opazil, da je izza opaža pri vratih prilezel droben ščurek.

»Kaj pa rogoviliš sredi noči!« ga je ogovoril.

Ščurek se je ozrl v smeri glasu, poskočil in že hotel uiti nazaj za opaž, ko je Lutko spet spregovoril.

»Saj se me ni treba bati! Samo fant sem! Kam pa bežiš, plašljivček?!«

Ščurek je odgovoril:

»Bojim se te, ker me boš s copato, kot vsi drugi pred tabo!«

»Vsi drugi?« se je začudil Lutko.

»Ja, vsi, ki so iskali kralja Lutkoslava!« je rekel ščurek. »Videli so me, zavpili: fuj, ščurek! in metali vame copate!«

Saj res, je pomislil Lutko. Precej jih je prespalo tukaj!

Na glas pa je rekel:

»Pridi, nič ti ne bom naredil! Lutkasti fantje imamo radi živali!«

Ščurek se je previdno približal postelji.

»Daj no, bodi no korajžen!« se je smejal Lutko. »Kako ti je pa ime?«

»Miha!« je povedal ščurek. »Kar je skrajšano od Mihael. Kar je skrajšano od Mihaeloslav. Kar je skrajšano od Mi...«

»Saj razumem!« je pokimal Lutko. »Miha si torej! In Miha, ti si videl mnoge, ki so tod iskali kralja?«

»Veliko jih je bilo, ja!« je odgovoril Miha. »Ampak vsi so me hoteli ...«

»Že prav!« je rekel Lutko. »To sva že obdelala! Pa veš, da ni nihče od njih našel kralja?«

»Vem!« je odgovoril Miha. »To pa zato, ker me niso poslušali! Ščurki namreč veliko vemo! Vem tudi, da dobi tisti, ki najde kralja, za nagrado njegovo hčerko!«

»Drži!« je potrdil Lutko.

»Pa bi se kraljična poročila z menoj, če bi ji povedal, kje je njen oče?« je vprašal Miha.

»Kraljična se bo poročila z MENOJ!« je odločno rekel Lutko. »JAZ bom našel kralja!«

»Ne vem, no!« je rekel Miha. »Do zdaj še večjim in močnejšim od tebe ni uspelo!«

»Phe, večji in močnejši!« je pihnil Lutko. »Pomembna je vztrajnost! In jaz sem vztrajen fant!«

»Ne vem, no!« je rekel Miha. »Bilo bi malce čudno, če bi se kraljična poročila s teboj!«

»Zakaj pa?« je začudeno vprašal Lutko.

»Predvsem zato, ker si ti kraljična!« je izstrelil Miha.

»Ej, ej, prijateljček!« je malce hripavo rekel Lutko. »Ej, ej, ti imaš pa domišljijo! Kako neki naj bi bil jaz kraljična!«

»Čarovnica Lutkrecija te je spremenila v fanta!« je rekel Miha. »No, pa zanikaj, če si upaš!«

»Upam si!«

»Lažnivec!«

»Kako si drzneš!«

»Ha, ha, ha!«

»Kaj ha?«

»Ha, ha, ha, ponavljam!«

»Ščurek!!!«

»Kraljična fantíčna!«

Lutko se je jezno namrdnil.

»Pa tudi, če bi bil kraljična, kdo neki bi se poročil s ščurkom!«

»Vidiš, tako premišljujete lutke! Takle droben ščurek s tako drobno glavo! Ha! To pa že ne, z njim pa že ne! Domišljavka! Prevzetnica!«

»Tako te bom ...!«

In Lutko je že zgrabil copato, a Miha je bil hitrejši. Urno je smuknil za opaž.

Potem je bila kar dolgo čista tišina.

Potem se je Lutko le oglasil, čisto tiho.

»Kako si vedel, da sem kraljična?«

Miha je previdno pokukal iz skrivališča.

»Me ne boš s copato?«

»Nehaj že s tem! Kako si vedel?«

»Ščurki marsikaj vemo!« je rekel Miha. »Presenečen bi bil ... bi bila, če bi vedela, kaj vse vem!«

»Prosim, ogovarjaj me kot fanta!« je čisto tiho zaprosil Lutko. »Prosim!«

»Prav!« je rekel Miha. »No, pa mi povej: bi se kraljična poročila z mano, če bi ji pomagal najti očeta?«

Lutko je zavzdihnil.

»Bi!«

»Bi?«

»Bi! Častna kraljevska!«

»Res lepo od tebe!« je navdušeno rekel Miha. »Zdaj pa poslušaj in dobro se drži! Vem, kje je tvoj oče!«

»KJE? KJE?« je zavpil Lutko.

»Na gradu!«

Lutko se je zahehetal.

»No, zdaj pa vem, da se samo hvališ! Atija ni na gradu, vse smo pretaknili, to je vendar smešno!«

»Niste! Obstajajo skrivni prostori, za katere ve samo minister Gašper!«

»Gašper?«

»Ja! Preden je prišel k vam v službo, je bil razbojnik na planetu marionet. Našel je star zemljevid gradu in na njem so bili označeni tudi skrivni prostori!«

»Marionete???« je prestrašeno zazijal Lutko.

»Marionete so ugrabile kralja, da bi zavladale vašemu planetu!« je rekel Miha. »No ja, ugrabil ga je pravzaprav Gašper in ga skril v enega teh skrivnih prostorov. V katerega, tega pa ne vem!«

»Groza, ojoj in jojmene strah!« je zajavkal Lutko. »In kaj zdaj?«

»Nič!« se je oglasil Drago. »Najprej moramo priti do zemljevida!«

»Ja!« je pritrdil Miha. »Potem je treba najti prostore, v njih kralja in na koncu še razkrinkati in kaznovati ministra! Potem pa ...«

»... bo prišel čas za izpolnitev obljube, ki si jo dal Mihu!« se je spet oglasil Drago.

»Ampak a ti nisi videl zemljevida, Miha?« je vprašal Lutko.

»Kje pa! Ne vem niti, kje ga je našel Gašper! Vem samo, da ga je našel in da je ugrabil kralja. In ne sprašuj, kako to vem. Ščurki pač marsikaj vemo!«

»Zato pa poskusi zdaj zaspati!« je rekel Drago. »Jutri bomo šli na Prvo kraljevsko križpotje in skovali načrt!«

Dvanajsto poglavje[uredi]

Prvo kraljevsko križpotje je bilo križpotje pomembnih odločitev.

Tam so posedale vse popotne lutke in jedle, pile in debatirale. Poseben kotiček je bil posvečen lutkovskim modrecem, ki so tam modrovali in vedeževali. Tam se je rodil tudi blues. In to opolnoči, ko grejo pridne lutke ponavadi že spat.


Veste, kaj je blues? Ne veste, kaj? Blues je pesem žalostinka. In tudi lutke so včasih žalostne. In potem pojejo:

Žalostna lutka,
žalostna lutka sem.
Žalostna lutka,
žalostna lutka sem.
Luna sveti name,
ko po poti grem.


In tako naprej, te pesmi so ponavadi zelo dolge. Mi pa nimamo časa za zelo dolge pesmi, ker se pravljica mora nadaljevati.


Na Prvem kraljevskem križpotju so tistega lutkastega jutra sedeli naši trije junaki. Grizljali so riževe palčke – oh, kako jih lutke obožujejo! – in kovali načrt.


»Kaj torej predlagaš, Miha?« je spregovoril Lutko, ko je pogrizljal svojo riževo palčko.

»Moj nasvet je takle,« se je oglasil Miha. »Ministra je treba pripraviti do tega, da bo: prvič – povedal, kje je zemljevid in drugič – priznal, da je agent marionet! To ne bo šlo tako zlahka. Zemljevid je gotovo dobro skril, priznal pa tudi ne bo kar tako. Kaj torej? Predlagam, da se Lutko vrne na grad ...«

»Ampak ne kot kraljična,« je rekel Drago. »Nihče ga ne bi resno vzel!«

»Seveda ne!« je rekel Miha. »Imam boljšo zamisel. Lutko naj za zdaj ostane to, kar je, na grad pa naj gre kot ...«

»Potujoči pevec?« je vprašal Drago.

»Ne!« se je oglasil Lutko. »Mama je prepovedala petje! Celo na temle križpotju je opolnoči nevarno peti blues, vse nadzirajo!«

»Kot računalniški serviser!« je oznanil Miha. »Kot mož, ki popravlja računalnike!«

»To bi šlo!« sta pokimala Lutko in Drago.

»A ne da?« je veselo zaklical Miha in zvito pogledal Lutka. »Spustili te bojo v grad, pa naju zraven, potem pa bomo lahko mirno delovali. Iskali. Pretresali. Nekako pripravili ministra Gašperja do tega, da bo povedal resnico!«

»In rešili kralja!« je vzkliknil Lutko.

»Seveda!« je rekel Miha.

»Načrt je dober!« je rekel Drago. »Ampak Lutko, ti boš potreboval še nekaj parov čevljev!«

»In novo obleko!« je rekel Miha.

»In pentljo!« je vzkliknil Lutko.

»Nič pentlje!« je strogo rekel Drago. »Saj veš, da si fant!«

»Aja, točno!« je zamrmral Lutko. »Vama težim, da me ne ogovarjajta s 'kraljična', sam pa pozabim ...«

»Samo nekaj še!« je rekel Drago. »A vi na gradu nimate nobenega računalniškega serviserja? To je vendar čudno!«

»Na gradu so računalniški serviserji vedno dobrodošli!« je rekel Lutko.

»Potem je itak vse v redu!« je rekel Miha. »A bi mi počasi šli?«

Trinajsto poglavje[uredi]

»Kaj se spet tako nemarno režiš?« se je jezil kralj Lutkoslav, ko je spet zaslišal hihihihi nekje nad seboj.

»Hi hi, hecno mi je, kako zmedeno gledaš!« je odvrnil glas. »In ko že ves čas težiš, kje si, naj ti izdam: si na gradu, hihihihi, na svojem gradu!«

»Kako – na gradu? Na gradu nimamo takihle temnic, živimo v slogi, barabe pa preženemo k marionetam!« se je začudil kralj.

»Hihihi, saj pa je gradú več, kot ga ti poznaš, hihihi in hi hi!« se je zabaval glas. »Oh, kako je to zabavno!«

»Ja, nadvse!« je zamrmral kralj. »Torej sem še vedno na svojem gradu!«

»Pa ne boš več dolgo, hi i hi in i hi hi!« je nadaljeval glas. »Poslal te bom tja, kamor ti pošiljaš barabe!«

»To že ves čas obljubljaš, pa si še vedno ne upaš!« je zagrmel kralj. »Strahopetec si, da se ne pokažeš!«

»Ni še čas za to, hihi!« je odgovoril glas. »Na dvoru pa tudi ni nič kaj veselo, veš! Tvoja cenjena soproga od žalosti sploh ne pride več iz sobe, odkar je Lutkica šla!«

»LUTKICA JE ŠLA?« je zarohnel kralj. »KAM JE ŠLA? KAJ SI JI NAREDIL, TI HIHITAŠKA ZALEGA?«

»Pomiri se, in hi hi hi!« je odgovoril glas. »Šla te je iskat!«

»Kaj, iskat? A v kraljestvu ni plemičev in drugih podložnikov, da bi me našli?« 

»Saj so te iskali, vse so pretaknili!« je povedal glas. »Ampak ti, hihi, ti, hihihi, ti si tu! Kako naj te potem najdejo?«

»Kaj, a gradu pa niso preobrnili?« se je začudil kralj.

»O, so!«

»In?«

»In nič! Tale prostor je zelo dobro skrit, veš. Samo jaz vem zanj, nihče drug! Hihihi, nihče drug!«

»Res si slab fant!« je zagodrnjal kralj. »Res res slab fant!«

»Me veseli, da si končno to ugotovil! Hihihi!« je zadovoljno brundal glas.

»In kaj boste marionete na Planetu lutk? Sejale boste razdor in sovraštvo, planet bo zajela tema, takšna sivina, kot je na Planetu marionet! A tam nimate dovolj prostora?« je zanimalo kralja.

»Saj ne gre za to! Gre za to, da vas hočemo videt nesrečne in sprte! In marionete vam bomo vladale! To bo veselo, hihihi, veselo bo, hi in hihi, deljeno s hihihihihi!«

»Ja, slab fant si!« je zastokal kralj in potem je zaspal.

Štirinajsto poglavje[uredi]

Hiša velikana Bambosa je bila noč in dan odprta za vsakogar, ki je potreboval bodrenje in lepe besede. Prav zato je Miha predlagal, da se oglasijo pri njem, kajti besede podpore bodo še kako potrebovali!


Velikan Bambos je vlekel dreto in brki so se mu spuščali in dvigovali.


»Pozdravljen, Bambos!« je zatulil Miha, ko so vstopili v hišo. »Kako si kaj, kako je tvoja brada?«


Bambos se je sunkovito zdramil in se široko nasmehnil.


»Miha! Kaj pa je tebe prineslo?«

»Vetrovi, ki pihajo v smeri gradu!« je povedal Miha. »Potrebujemo tvojo dobro voljo! Greš z nami?«

»Seveda!« je rekel Bambos. »Kdo pa je tale fant?«

»Lutko sem!« je rekel Lutko. »Na grad grem popravljat računalnike!«

»O, takih so vedno veseli!« je pokimal Bambos. »Čudovito se bomo imeli! Samo počakaj, da si okrtačim brado!«


Ko si je Bambos okrtačil brado, so šli naprej proti gradu. Bambos je ves čas pripovedoval šale in zabaval Miha, Lutka in Dragota. In znal je cel kup pesmi. Ena najbolj nalezljivih je bila pesmica o papirnati ovčki.


Blejem, ker sem iz papirja,
be be beee, be be beee,
blejem v svojega pastirja,
be be be be beee.

Ko se sonce spat odpravi,
be be beee, be be beee,
tudi jaz počijem v travi,
be be be be beee.

V sanjah pa nikdar ne blejem,
ne ne neee, ne ne neee,
v sanjah pridno ovčke štejem,
be be be be beee.


Lutko pa si je zaželel kakšno pesmico o pridnih lutkah. Bambos se je nasmehnil, malce pomislil, se pogladil po bradi in zapel:


Pridne lutke,
drobne lutke,
so povsod doma.
Pridne lutke,
dobre lutke,
vsak jih rad ima.

Rade pojejo
in spijo,
rade se igrajo,
pridne lutke
se kot sestre
med seboj poznajo.

Priden veter
jih prebuja,
pridna luna uspava,
pridna noč
jim priden prahec
v očke nasipava.

Pridne lutke,
drobne lutke,
so povsod doma.
Pridne lutke,
dobre lutke,
vsak jih rad ima.


»Hura, hura!« je zaploskal Lutko. »Ti pa res znaš!«

»Bambos zna največ pesmic na Planetu lutk!« je povedal Miha. »Samo na gradu bodi raje tiho, ker tam zdaj vlada žalost!«

»Sem slišal!« je rekel Bambos. »Tudi sam sem iskal kralja, pa ga nisem našel!«

»Mi pa vemo, kje je!« je rekel Miha.

»Mi?« se je začudil Bambos.

»Ja, še jaz sem tukaj!« je Drago pokukal iz žepa.

»Aha, potem pa že!« je pokimal Bambos. »In pravite, da veste, kje je njegovo veličanstvo. Kje pa je?«

»Na gradu!« je povedal Miha.

»Ja čemu smo ga pa potem vsi iskali?« se je začudil Bambos.

»Ker nihče z gradu ne ve, da je na gradu!« je rekel Miha.

»Ne razumem!« je zastokal Bambos.

»Zapleteno je!« je rekel Miha. »Ti samo pazi, da ne boš pel in se šalil, ko bomo tam, dokler pa smo še na poti, le nadaljuj!«

In Bambos je spet pel in se šalil.


Petnajsto poglavje[uredi]

Grad Lutk se je tistega večera zdel še posebej velik in temačen. Ovijali so ga žalostni oblaki.


»Stoj, kdo gre!« je zavpil kositrni vojak na stražnem stolpu.

»Potujoči serviserji računalnikov!« je Lutko zavpil nazaj. »Odprite nam, odprite, noč je že!«

»Dobrodošli!« jih je pozdravil vojak. »Morda bo z vami na gradu bolj veselo! Koj vam odpremo!«


Ogromna grajska vrata so se počasi spustila čez grajski jarek. V njem je plaval grajski krokodil iz blaga. Ni bil prijazna žival, ampak o tem kdaj drugič. Naši junaki so zakorakali čez vrata v grad.


»Stražmojster že spi, veste, tu smo samo navadni vojaki!« je povedal vojak, ki je sedel pri vratih. »Bi si peli, da bi čas hitreje minil, pa ne smemo. Tudi vi ne smete!«

»Morda pa vam lahko odrecitiram kako pesmico!« je rekel Bambos.

»Je prepovedano!« ga je strogo pogledal vojak. »Hočete v ječo?«

»Ne ne, v ječo ne bi!« je hitro spregovoril Lutko. »A je še kdo buden, ki bi nas lahko sprejel in nam dal kaj za pod zob?«

»Za pod zob?« je vojak zmajal z glavo. »Ne vem, ne vem ... dvorni kuhar že menda tudi spi. Lahko pa pokličem ministra Gašperja, ta je še pokonci!«

Lutko je pokimal.

»Ja, njega pokličite, prosim!«

»Bolje ne bi moglo biti!« je zadovoljno rekel Miha. »Sam vrag nam bo padel v roke! In zanj imam že pripravljene nekaj zabave!«

»Kaj pa načrtuješ?« je zanimalo Lutka.

»Boš že videl!« se je skrivnostno nasmehnil Miha. »Zelo hitro bomo izvedeli, kje je zemljevid!«


Minister Gašper je res prišel in se namrgodil, ko je zagledal našo druščino.

»Oho, oho, pozni popotniki! Nekam znani ste mi! A nisi ti ta veliki tisti veseljak Bambos, ki kar naprej nekaj poje in duhoviči?«

»O ne!« je v Lutkovem žepu zastokal Drago.

»No, a sem nekaj vprašal?« je vztrajal minister.

»Ja, ime mi je Bambos!« je pokimal Bambos. »Ampak kaj neki je narobe z nekaj dobre volje?«

»O tem se boš spraševal v ječi!« je zavpil minister. In še preden je Miha uspel kaj reči, so jih vojaki že prijeli.

»Kaj pa tu počne tale ščurek?« je zarjul minister. »Ščurki so golazen, dajte mi copato, da ga ...«

»Pusti ga!« se je razhudil Lutko. Vojaki so ga še trdneje prijeli, a Miha je izkoristil tisti hip, da je skočil k Dragotu v Lutkov žep.

Minister Gašper se je zahehetal.

»Zahehehehe! Mar niste slišali, da se na gradu ne sme niti govoriti o pesmih? Vrzite jih v ječo za nekaj dni, potem pa izženite z gradu! In bodite veseli, da vas ne pošljemo k marionetam!«

»Tja boš šel lepo ti, in ne bo dolgo tega!« je zamrmral Miha v Lutkovem žepu.

»Ampak ... mi smo računalniški serviserji!!!« je hitel Lutko, ko so ga že vlekli stran.

»Pomota! Vi ste ujeti računalniški serviserji!« je rekel minister Gašper in odšel z grajskega dvorišča.



Šestnajsto poglavje[uredi]

V grajski ječi smo ujeti,
bu hu hu,
minister nas je dal zapreti,
bu hu bu hu hu!

Minister je okruten mož,
bu hu hu,
krut in oster kakor nož,
bu hu bu hu hu!

V grajski ječi je hladno,
bu hu hu,
lutke zebe nas zelo,
bu hu bu hu hu!

Tu so nas v okove dali,
bu hu hu,
bedasto so se režali,
bu hu bu hu hu!

V grajski ječi zdaj sedimo,
bu hu hu,
lutke vklenjene trpimo,
bu hu bu hu hu!


Sedemnajsto poglavje[uredi]

»Minister je postal nekam živčen!« je rekel Miha, ko je končno prilezel iz Lutkovega žepa.

»Vedno je bil tako prijazen in uglajen!« je potožil Lutko. »Kar nisem mogel verjeti, da bi res on ... Da bi kaj storil mojemu atiju ... Ampak zdaj ...«

»Zdaj je treba misliti, dragi moji!« je rekel Miha. »Zvijača nam v prvem poskusu ni uspela. Moramo skovati drug načrt!«

»Kaj ko bi se najprej rešili tehle verig?« je predlagal Bambos. »To bi bil dober začetek!«

»Mene že tiščijo!« je rekel Lutko. »Ampak kako se naj jih rešimo, Bambos? Saj vidiš, kako trdne so!«

»Lutke ne sodimo v verige!« je slovesno rekel Bambos, globoko vdihnil in nato počasi spustil zrak iz sebe. Potem je izustil nekakšne krike in verige so popokale.

»Naj jih še vam potrgam!« je rekel. Lutku so se kar zasvetile oči, Miha in Drago pa sta se skupaj oglasila: »Bravo, Bambos!«

»No ja, zakaj pa mislite, da toliko spim?!« je rekel Bambos. »Moči si nabiram!«

»To si bo treba zapomniti!« je rekel Lutko. »Veliko spanja, pa bomo vsi močni kot velikani!«

»Ha ha ha!« se je nasmehnil Bambos. »Pa malce otrobov in močnika bo še treba pojesti!«

Rešeni verig so naši junaki začeli razmišljati, kako bi prišli do ministra.

»Pred vrati so stražarji!« je rekel Bambos. »Zelo previdni moramo biti. In seveda – najprej moramo ven!«

»Ampak če razbiješ vrata,« se je oglasil Lutko, »bomo imeli vso kraljevo vojsko na grbi!«

»Ni nujno!« je rekel Miha. »Lahko uporabimo zvijačo, ki sem jo videl v stripih in filmih. Bambos, lezi na tla in se delaj, da ti je slabo!«

»Uuuuh, uuuh!« se je začel Bambos zvijati v krčih in to tako glasno, da ga je slišal stražar pred vrati. Radovedno je odklenil.

»Kaj pa je?«

»Slabo mu je!« je rekel Lutko. »Pokličite zdravnika!«

»Zdravnik spi!« je rekel vojak. »Pozno je!«

»Pa ga zbudite!« je jezno rekel Lutko. »A ne vidite, da mu je slabo?«

»Evald, kaj se dogaja?« se je zdaj oglasil drugi stražar, ki je ostal pred vrati.

»Pridi sem,« mu je ukazal Evald, »temule je slabo!«

Drugi vojak je pristopil.

»In kaj naj jaz zdaj naredim?«

»Lepo tiho bodi!« se je naenkrat zganil Bambos, skočil na noge in z obema rokama stražarjema zaprl usta. Drago je skočil iz žepa in se ovil okrog njiju, da se nista mogla niti ganiti.

»Zdaj bodita lepo tiho, mi pa gremo k ministru!« je rekel Bambos. »Miha, kje si?«

»Tule!« se je oglasil Miha z Lutkove rame. »Pohitimo, pohitimo!«


In naši prijatelji so pohiteli po stopnicah navzgor v grajske prostore.


Osemnajsto poglavje[uredi]

»Lutko, zdaj nam moraš ti pomagati!« je šepnil Miha. »Kje biva minister?«

»Njegovi prostori so po temle hodniku do konca in levo!« je odšepnil Lutko.

»No, prav rad bi ga presenetil!« je zamrmral Bambos, ki ni bil nič več tako zelo dobre volje.

In po hodniku se je slišalo cop cop cop in hop hop hop. In leee-vo. In cop in c...

»Tole je njegova soba!« je Lutko šepetaje pokazal na velika vrata s kljuko v obliki črke G.

»Čudovito!« je rekel Bambos. »Potrkajmo!«

TOK TOK!

Nič.

TOOOOK TOOOOK!

Nič.

»Poba verjetno spi!« je rekel Bambos. »In to še trdneje od mene! Kako je to mogoče s tako kosmato vestjo?«

In je potolkel po vratih.

DUM DUM DUM!

»Kdo jeeee?« se je zaslišalo od znotraj.

»Kaj naj rečem?« je Bambos šepnil Lutku.

»Reci, da je sobarica Elica!« je odšepnil ta. »Baje se skrivoma sestajata!«

»Sobarica Elica, gospod minister!« je z dekliškim glasom zaukal Bambos. In šepnil: »Emmm, a sestajata se? Čakaj, čakaj!« In je spet zacvilil: »Odpri, dragi Gaši, nujno je!«

»Kaj počneš tu ob tej uri, Elica?« se je jezno zaslišalo od znotraj. »Saj veš, da ne smeš sem!«

»Odpriiii, srček!« je cvilil Bambos.

»Ja ja, že prav, Elica, ljubica, že prihajam!« je zavzdihnilo od znotraj.

»Kako je lepo, če se imajo ljudje radi!« je zamrmral Miha.

Ključ se je obrnil v vratih.

»Dober večer, dragi!« je vzkliknil Bambos in se zarežal ministru v obraz.

»Ampak vi ste vendar ujetniki!« je prestrašeno zazijal Gašper. »Kako ste ušli?! Stražarje bom poklical, da vas denejo nazaj v verige! Straža! STR...!«

»O ne, nikogar ne boš klical!« je zaukazal Bambos in potem so vsi izginili v sobo.

»Zdaj pa lepo sedi in odgovarjaj, če ne – adijo lutka!« je odločno dejal Bambos. »Miha, prevzemi!«

Minister je bil čisto trd od strahu in ni upal nič ugovarjati. Takle velikan in to sredi noči! In še ena sumljiva lutka z njim. In tole ... hej, ščurek leze po njej!

»Pozdravljen!« je spregovoril Miha. »Jaz sem Miha, ščurek, ki si ga prej hotel s copato. Je tako?«

»Mmmm mmmm,« se je tresel minister. »Nisem vedel, res ne, nisem vedel ...«

»Česa nisi vedel, strahopetec?« je vzrojil Miha. »To se ne dela! Ščurke pusti pri miru, a slišiš!«

Minister je prestrašeno pokimal.

»Zdaj pa nam lepo povej, kje je skrit zemljevid, na katerem so vrisani skrivni prostori gradu!« je nadaljeval Miha.

Minister je postal že res prav grozno bled.

»Ka-kak zemljevid?« je zajecljal.

»No, no, ne igraj se nedolžne lutke!« je rekel Miha. »Prav dobro vemo, da si ti ugrabil kralja in ga skril tu v gradu! Prihrani muke sebi in nam in hitro povej, kje je zemljevid! Kdaj pozneje lahko koristi tudi kralju! Ali pa morda hočeš, da gremo h kraljici?«

»Saj vam ne bi verjela!« je čisto tiho rekel minister. »Nobenih dokazov nimate!«

»Ej, častna ščurkova, ti si pa res trd oreh!« je rekel Miha. »Pa nič hudega, ker tudi mi nismo od včeraj!«

»Kako ga boš pa prisilil, da ti pove?« je zanimalo Lutka.

»Imam prijatelje, ki mi bodo prišli na pomoč! Lutke se ničesar bolj ne bojite kot mrčesa!« je rekel Miha.

»Nobenih dokazov nimate!« je ponovil minister.

»Prav!« je rekel Miha. Izvlekel je mobilni telefon in že čez nekaj trenutkov je pri oknu završalo.

»Muhe in muhjeki!« je rekel Miha. »Jih spustimo noter ali boš govoril?«

»Neee, ne muh, vse bom povedal!« je prestrašeno zavpil minister. »Zemljevid je na tigrovem kožuhu!«

»Tigrovem kožuhu?« je začudeno vprašal Bambos.

»Na kožuhu kraljevskega tigra?« je še bolj začudeno vprašal Lutko. »Pa saj ga mama vsak dan sprehaja!«

»Mama?« se je zdaj začudil minister. »Kakšna mama?«

»Ne obremenjuj se s tem!« je rekel Miha. »Morda poveš še, kje je kralj, da nam prihraniš iskanje?«

»Dovolj ste me že ustrahovali!« je dejal minister. »Kar spustite muhe, briga me!«

»Prav!« je rekel Miha. »Lutko, a odpreš okno, prosim?«

»Čakajte!!!« je zavpil minister. »Kralj je v tretji temnici na sedmem hodniku!«

»Priden!« je rekel Miha. »Lutko, vseeno odpri okno, soba je tako zatohla!«

»Nesramneži!« je zavpil minister. »Vas bojo že dobile marionete, ne boste jim ušli!«

»No, to je bilo še zadnje, kar nas je zanimalo!« si je oddahnil Lutko.

»Kraljici tole ne bo všeč, dragi Gašper!« je rekel Miha.

Minister Gašper je sedel s sklonjeno glavo in molčal.

»Grem k mami!« je rekel Lutko. »Mora izvedeti, da ati ni za vedno izgubljen!«

»Počakaj!« je rekel Miha. »Najprej je treba tebe spremeniti nazaj v kraljično, potem pa gremo po kralja!«

»Ja, prav ima!« sta pokimala Bambos in Drago.


Devetnajsto poglavje[uredi]

Čarovnica Lutkrecija je ponoči vedno spala, tako je bila navajena. Ni frčala naokrog s kolegicami, ker je čez dan delala, čarala, mešala in to, saj veste. Ni se ji dalo. Počutila se je odlično, če je lahko legla in zadremala.


Ampak tisto noč je potrkalo. Malce nejevoljna je šla odpret.


»Lutko! Mislim, kraljična! Mislim, Lutko!«


»Je že dobro, Lutkrecija!« je rekel Lutko. »Tole sta moja prijatelja Miha in Bambos!«

»Zdravo, Luki!« je Bambos stari čarovnici veselo pomolil roko v pozdrav. Bila sta namreč stara prijatelja.

»Vstopite!« je rekla Lutkrecija. »Skuham vam čaja iz zlatih hrastovih listov, potem pa mi boste vse povedali! Ojej, tu je še eden! Ojej, minister!«

»Ja, pripeljali smo ga s seboj!« je rekel Bambos. »Bil je hudoben fant, ugrabil je njegovo veličanstvo!«

»Kralja? On?« se je začudila Lutkrecija. »Torej ti je uspelo, Lutko!«

»Mhm!« je pokimal Lutko. »Prosim, spremeni me zdaj nazaj v kraljično, potem pa gremo po atija!«

»Povejte mi vendar vse!« je rekla Lutkrecija. »In spijte čaj! Ti tudi, Drago!«

Naši junaki so ponovili vse tisto, kar mi že vemo. Lutkrecija je gledala z izbuljenimi očmi.

»Neverjetno, skrivni prostori! In zemljevid na tigru! Česa takega pa že dolgo nisem slišala!«

»Moji prijatelji muhe in muhjeki bojo pripeljali kraljevskega tigra, pa preštudiramo ta zemljevid. Ne bo pretežko!« je povedal Miha. »Tegale bomo pa peljali pred kraljico! Kar naj gre nazaj k svojim marionetam!«

Lutkrecija je rekla: »Ne bom vas zadrževala! Čaj ste popili, kraljična, vi se pa postavite tjale pod luč, da vam vrnem vašo staro podobo!«


Dvajseto poglavje[uredi]

Kraljevski tiger ni bil najbolj vesel družbe muh in muhjekov. Bolj je bil zadovoljen, če ga je kraljica peljala na sprehod.

»Zdravo, kraljevski tiger!« ga je pozdravila kraljična Lutkica. »Se me še spominjaš?«

Kraljevski tiger je pokimal. Saj pa je imel dober spomin! Kako naj bi pozabil kraljično! Velika prijatelja sta bila! Skupaj sta se igrala in cepetala in pela tisto pesmico o tigrih.

Véliki tigri,
tigri, kje ste?
O véliki tigri,
pokažite se!

Naj v vaši dlaki
se dan lesketa,
naj divja vam džungla
v očeh se pozna!

Véliki tigri,
mogočne živali,
boste nocoj mar
spet sami spali?

Véliki tigri,
ne spite nocoj!
Raje se, raje
igrajte z menoj!


In kraljevski tiger je nežno obliznil kraljično Lutkico.

»Kraljevski tiger,« je rekla Lutkica, »bi lahko malo stal pri miru, da si ogledamo tvoj kožuh?«

Kraljevski tiger je spet pokimal.

»Glej no, pa je res!« je rekla Lutkica, ko si ga je ogledala. »Teh vzorcev v dlaki nisem še nikoli videla na tak način!«

»Nihče se jih ni vzel mar!« je rekel Miha. »Veš, lutke gledate, a ne vidite!«

»Zemljevid nam je bil ves čas prav pred nosom!« je rekla Lutkica. »Hej, hej, kaj takega!«

»Ne izgubljajmo časa!« je rekel Miha. »Zdaj vemo, kako se pride v skrivne prostore! Pojdimo po kralja!«

Enaindvajseto poglavje[uredi]

Naši junaki so šli po dolgem grajskem hodniku do velike grajske jedilnice. Šli so skoz jedilnico v sedmo sprejemnico in skoznjo v prostor, kjer so hranili metle in čistilna sredstva.

»Tu nekje zadaj bi naj po zemljevidovo bil prehod v skrivni del gradu!« je rekel Miha. »Bambos, potolci malce po stenah!«

Bambos je devetkrat potolkel po severni steni. Stena se je začela odmikati.

»Našli smo ga!« je vzkliknila Lutkica. »Našli smo atija!«

»Počakaj!« je rekel Miha in gledal v dlako kraljevskega tigra. »Tile skrivni prostori niti niso tako preprosto narejeni! Kaj je že rekel minister?«

»Minister, kaj si že rekel?« je Bambos strogo pogledal Gašperja, ki se je še vedno ves tresel.

»Tretja temnica na sedmem hodniku!« je zamrmral ta.

»Zelo dobro!« je zadovoljno rekla Lutkica. »Predlagam, da vstopimo in kličemo atija! Potem pa sledimo njegovemu glasu!«

»Prav!« je rekel Miha.

Podali so se v skrivne prostore. Pred njimi se je prikazal zelo zelo zelo dolg hodnik, na začetku pa tablica PRVI HODNIK.

Počasi so stopali po prvem hodniku. Bilo je precej temno. Luč iz prostora za metle je za njimi vse bolj in bolj bledela in kmalu so se znašli v popolni temi. Klicali so kralja, pa se ni nihče oglasil.

»Ta hodnik je daljši, kot se je sprva zdelo!« je mrmral Miha. »Gremo prav, minister? ... Minister?«

»Minister spi!« se je oglasil Bambos. »Kaže, da ga je strah čisto izmučil!«

»Prav!« je rekel Miha. »Bomo že! Hej, a vi tudi slišite renčanje?«

»Tudi!« so se oglasili Lutkica, Drago in Bambos. »Ampak bolj postaja podobno rohnenju!«

»Da ni to Zmaj čuvaj!« je prebledela Lutkica. »V knjigah sem brala, da v pravljicah velikokrat taki čuvajo razne skrivne prostore!«

»Še tega se nam manjka!« je zavzdihnil Miha. »Bambos, zbudi ministra! Povedati nam mora, kako se znebimo zmaja!«

Minister pa se je samo smehljal.

»Saj sem rekel, da vam ne bo uspelo!«

Bambos je vzrojil.

»Če nočeš, da Miha pokliče prijatelje in če nočeš, da te jaz pošteno našeškam, boš takoj povedal, kako se znebimo zmaja!«

A minister je že spet spal.

Bambos je še kar vpil.

»Prav, potem bomo tebe vrgli Zmaju čuvaju in bo stvar rešena!«

Minister je bil naenkrat spet buden.

»Zmaju? Ne, prosim, ne vrzite me zmaju!«

Miha se je oglasil s svečanim glasoms:

»Ničesar ti ne obljubimo. Najprej moramo videti tega Zmaja čuvaja. Če je res tako strašen, se bomo pa odločili! Kajne, kraljična?« In ji je pomežiknil.

Lutkica je pokimala.

»In kaj praviš ti, kraljevski tiger?«

Tudi kraljevski tiger je pokimal.

Rohnenje se je vedno bolj bližalo in naenkrat so naši junaki opazili, kako se v temi pred njimi nekaj dviga. Kraljevski tiger je zacvilil.

»Le mirno!« je rekel Miha. »Le mirno, da vidimo, kaj bo storil!«

GRRROOOOOOAUUUR! je zarjovel zmaj. »Kdo me moti pri počitku?«

»Spoštovani zmaj,« se je oglasil Miha, »smo le uboge lutke in prišli smo po kralja Planeta lutk, ki je zaprt na sedmem hodniku! Nam lahko pomagate? Prosim? Z nami je tudi njegova hčerka, zelo ga pogreša!«

GRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRAAAAAAUH! je zarjovel zmaj. »Vse vas požrem!«

»Zmaj!« se je oglasil minister. »O Zmaj čuvaj, se me ne spominjaš? Jaz sem, tvoj Gašper! Hihihihi!«

»Gašper?« je pomislil zmaj. »Ti si tisti, ki me zadnjikrat nisi nahranil z glavato solato, kot si obljubil? GRO GRO GROOOOOAAAAURH!!!!!«

»Emmm ...« se je oglasil minister. »Menda mi ne boš zameril, kaj? Pozabil sem, to se zgodi!«

GRRRRRRRRRRRRRRRRRAAAAUAAAAAAAAAAAUAUAAAAARGH! je zatulil zmaj. »Jaz ne pozabljam! Vse vas požrem!«

Takrat se je oglasila kraljična Lutkica.

»Veš kaj, Zmaj čuvaj, sram te bodi!«

»Sram, GRRAAAAURH?« jo je začudeno pogledal zmaj. »Čemu?«

»Planet lutk je brez vladarja in jaz brez očeta!« je rekla kraljična. »Se ti ne zdi to nepravično? Moja mama že dneve joka v svoji sobi! Se ti zdi to lepo? In če si že tako želiš solate, imaš častno kraljevsko besedo, da je vsak dan dobiš cel zaboj, če nas ne požreš in spustiš h kralju!«

»Cel zaboj solate?« je pomislil Zmaj čuvaj. »He he, zanimivo! GROOOOARGH!«

»Ja, cel zaboj!« je ponovila kraljična.

»Lahko tri zaboje?« je vprašal Zmaj čuvaj.

»Lahko!« je pokimala kraljična.

»In me ne boste pretentali?« je zanimalo Zmaja čuvaja.

»Častna kraljevska, da ne!« je obljubila kraljična.

»In še nekaj bi rad!« je rekel Zmaj čuvaj. »Čisto sam sem tule spodaj, razumete?«

»Razumem!« je rekla kraljična. »Rad bi, da bi te nekdo imel rad!«

In je stopila še malce naprej.

»No, skloni se!« je rekla.

Zmaj čuvaj se je sklonil h kraljični Lutkici, ta pa ga je močno poljubila na zmajski gobček.

»Ooooooo!« se je raznežil Zmaj čuvaj. »Ooooooooooooo!«

Minister je takrat zavpil.

»Zmaj izdajalec!«

Zmaj ga je pogledal.

»Tebe pa bom požrl, da veš! Slab fant si in še solate mi nisi prinesel!«

»Pusti ga, Zmaj čuvaj,« je rekla kraljična. »Saj ni vreden, da bi ga požrl! Kralj ga bo kaznoval, kot se spodobi!«

»Grem ponj!« je rekel Zmaj čuvaj. »Po kralja grem. Počakajte tukaj!«

»Mislim, da nam je uspelo, kraljična!« je rekel Miha, Bambos pa je od veselja zaploskal.

Dvaindvajseto poglavje[uredi]

Ubogi kralj je bil čisto trd od strahu. Iz teme se je naenkrat pojavil nekakšen gobec, ga dvignil in odnesel. Kaj je zdaj to? Spet kaka neslana hihitačeva šala?

A strah ga je takoj minil, ko je pred seboj zagledal smejoči se obraz svoje hčerke.

»Lutkica!«

»Ati!«

»Bambos!«

»Veličanstvo!«

»Kraljevski tiger!«

»Cvil cvil!«

»Ati, naj ti predstavim Miho!« je kraljična pokazala na svojo ramo.

»Ščurek?« se je začudil kralj. »Ščurek je vendar golazen!«

»No, pa smo spet tam!« je zavzdihnil Miha.

»Ta ščurek je zaslužen za to, da smo te sploh našli, ati!« je ogorčeno rekla Lutkica. »Zahvali se mu!«

»Hvala, ščurek!« je rekel kralj. »Odslej boš kraljevski ščurek!«

»O, pa še kako!« je rekla Lutkica. »Poročila se bom z njim!«

»Z NJIM?« je zazijal kralj.

»Ja!« je rekla Lutkica. »Obljubila sem mu! Poleg tega je sposobnejši od vseh tvojih podložnikov!«

»Mami to ne bo všeč!« je zastokal kralj. »Ampak če je res on najbolj zaslužen ... Hej, kaj pa počne tu minister?«

»Minister te je ugrabil in zaprl!« je povedala Lutkica. »Skrivni agent marionet je!«

»Ej, da nisi ti, minister, tisti hihitač, kaj?« je zagrmel kralj. »Priznaj!«

Minister je prestrašeno pokimal.

»Zmaj, požri ga!« je zarohnel kralj. »Požri izdajalca, da ga bo za vedno minila volja po hihitanju!«

Zmaj čuvaj je že hotel res seči po ministru, a je ta padel kralju pred noge.

»Prosim vas, veličanstvo!«

»Tudi jaz sem prosil tebe, pa si se samo režal!« je besnel kralj. »K marionetam sodiš, nikamor drugam! Že jutri naj se izvrši kazen!«

»Ja, pošljite ga nazaj, od koder je prišel!« je rekel Miha.

Zdaj se je oglasil še Bambos.

»Veličanstvo, gremo počasi nazaj v grad?«

»Saj res!« je rekel kralj. »Komaj čakam, da bom spet videl kraljico! Pojdimo!«

»Zmaj čuvaj gre z nami!« je rekla kraljična Lutkica.

»Zmaj?« je kar zazijal kralj. »Zakaj pa zmaj?«

»Vedno sem si želela imeti martinčke!« je rekla Lutkica. »Zdaj bom imela enega velikega!«

Zmaj čuvaj je kar zatulil od sreče.

Triindvajseto poglavje[uredi]

Kraljica Lutkomira ni mogla verjeti, da se je kralj vrnil. In da je tudi kraljična Lutkica spet doma. Čeprav ji ščurek ni bil čisto nič všeč. Še manj pa ji je bila všeč ideja, da bi se njena hčerka poročila z njim.


»Mama, rada ga imam!« je rekla Lutkica. »Dober je, iznajdljiv in pošten! In sposoben! To je več, kot bi lahko rekli za večino tvojih podložnikov!«

In takrat se je zgodilo nekaj čudežnega. Ščurek na kraljičninem ramenu je naenkrat izginil, pod okno pa se je v istem hipu pripeljala kočija s prekrasno vprego.

»Glej glej, kak lep fant je tu spodaj! In kako lepo vprego ima!« se je razveselila kraljica, ko je pogledala skoz okno.

Kraljična pa ni bila vesela. Kam neki je izginil Miha!?

»Lutkica!« se je zaslišalo spod okna. »Lutkica, pridi in poglej skoz okno!«

Nekam znan glas ..., je pomislila Lutkica. In stopila k oknu.

»Jaz sem, Miha!« je zaklical lepi fant. »Ukleti plemič! Dolga leta sem bil ščurek, zaničevan od vseh! Zdaj pa ... zdaj pa si rekla, da me imaš rada!«

»Miha?« je vzkliknila kraljična. »Kako je to mogoče?! In čigave so vse te kočije, ki prihajajo po poti h gradu? In koliko jih je!«

»He he, to so bivše muhe in muhjeki!« je rekel Miha. »Vsi so bili ukleti z menoj!«

»To morate bolj natančno razložiti, lepi plemič!« je zaklicala kraljica. »Pridete na čaj in čokolado?«

In Miha je pil čaj, grizljal čokolado in razložil vse o davnem uroku marionet, ko so še tavale po Planetu lutk. Edini se jim je upal zoperstaviti, še kralj se jih je bal. Miha s svojimi ljudmi pa jih je izgnal s planeta. In preden so šle, je njihova vešča Vrvohudka izrekla strašni urok nad njim in njegovimi ljudmi.

»Abrakaščurek boš!« je kričala. »Abrakaščurek, dokler te kadabra ka ščurek ne bo odrešila deklica, ki te bo kadabra te ščurek imela zares rada! In tvoji ljudje bodo abrakamrčes kadabraka mrčes, dokler se ne zgodi! Dokler te iskreno ne vzljubi kakšno kadabra dekle!«

»Tega se spominjam iz zgodb svojega deda!« je kimal kralj, ko je slišal zgodbo. »Plemeniti Miha, lepi plemič!«

»Dobro se spominjate!« je prikimal Miha. »In po zaslugi vaše hčerke nič več ščurek!«

»In zdaj se bosta poročila!« je vzkliknila kraljica. »Jej, kako je to ganljivo!«


In potem so vsi jedli, pili in skupaj še enkrat zapeli himno Planeta lutk:

Na Planetu lutk
je sonce iz blaga,
luna iz papirja,
gozd pa iz zlata.

Na Planetu lutk
živijo lutke v slogi,
vsi se imajo radi,
bogati in ubogi.

Tam so vedno krasne
lutkaste poroke,
vsi imajo krasne
lutkaste otroke.

Na Planetu lutk
gostov ne podijo,
glasno jih pozdravijo,
vljudno pogostijo.

Na Planetu lutk
gozd je iz zlata,
luna iz papirja
in sonce iz blaga.


KONEC