(Kratkočasna ribniška povest).
Al pač poznate kraj, kjer pridni ljud
obrača zimski čas brez vsili zamud
v pletenje rajt, v obode sit, v rešeta?
Tam živel je kdaj fant, Andrej Terpin,
tak priden, učen, de se še edin
ni našel kos mu na vse kraje sveta;
imel ni nič mem deloželjnih rok,
pa vedil ni za stiske, ne za stok.
Čemú bi neki samec bil ostal?
Pajdaša svoj'ga snubit je poslal,
in vzel je pomočnico urno, zalo.
Še bolj mem njega učna bla je ta,
krojiti vitre, adra tkati zna;
in toliko rešet spleteta kmalo,
de bajto kupita. V obrambo rev
priženeta 'z semnja clo kravo v hlev.
Ime Terpin je veči laž vsak dan,
Andrejček hodi pridno v svet prostran,
rešeta, rajte nosi po prodaji.
In kdar ob leti verne se domú;
v zibeli najde druziga sinú,
telička druziga on najde v staji.
Vès srečen sreči hotel ni verjet',
de ima luknjič več ko sto rešet.
Pa za-nj je blo preveč že luknjic dveh,
skoz dve uide sreča mu na vspeh;
v porodu tretjim vzame smert nemila
mu milo ženo, – to je pač britkó! –
Britkeji pa, de kravo pitano
je lastna preobilna mast zalila;
povejte zdaj, al ni to za-nj preveč:
En dan – in bla je vsa, vsa sreča preč!
Zdaj res terpin, on na čelešniku
sedí, grozeč se svetu in Bogú.
Z očí kaplja mu bistrih solz po dvoje,
mu kane desna solza za ženó,
po kravi joka levo se okó;
sosedov skerbnih v hišo stopi troje,
zvestó tolažit ga in ga mirit,
strašán obup po duši mu gasit.
Pa vse zastonj! Le na čelešniku
sedí, grozeč se svetu in Bogú,
zdihuje bolj, obup ga bolj ujeda.
Britkost in težo svojih strašnih zgub
si on zvišuje sam'mu sebi v kljub,
ker jih tak verno na solzice gleda; –
le škoda, de je mikroškop že znan,
scer bi Andreja hvalil svet prostran.
Čemú? Za-nj bi blo to pač prazna stvar!
Kako bi ptuje hvale blo ga mar,
ki še sosedov svojih zdaj ne sliši,
ki mir zgubljen mu vlivajo v sercé,
in britkih solz studenec mu sušé
tak skerbno, de hrumí vse krog po hiši.
Pa le zastonj je ves njih opomin,
kar nič jih ne posluša moj terpin.
Zdaj stopi v hišo med-nje še župan,
mož zbog modrosti svoje dalječ znan,
in ta Andreju bistroumno pravi:
„Bog ti je milo, pridno ženo vzel;
čemú bi neki jokal? Mar vesel
britkost in žalost tje na stran postavi;
Andrej, Bog jemlje, jemlji pa še ti,
de britkoserčna žalost te mini!“
Modrosti taki se začudi vse,
sosedam vsim ta svet očí odpre;
županove so ble pa pred odperte,
(jaz sicer rad, kar zvem, vse zamolčim,
in tudi to vam skrivno le zročim)
rad znebil bi se hčere bil četerte.
Za to on bistroumno ponovi:
„De, de: Bog jemlje, jemlji pa še ti!“
„Pač res! Po vasi dosti je devic,
dost pridnih rok, še več cvetečih lic“.
Tak učenik županu v govor seže.
„Sej veš, jaz tudi hčeri dve imam;
le zberi eno; rad, prav rad jo dam;
že marsikdo loví ju v svoje mreže.
a nečem –“. Tù pogled županov srep
mu up in jezik dene v terd precep.
Andrej le zdiha, nič ne govorí,
s pestjo si tare solze iz očí,
in gleda, kak se vse krog njega trudi;
ta bi mu zalo sestro rad oddal,
un prosi, de njegovo svast bi zbral,
in tretji hčerko sinovo mu nudi;
tak hrum in šum je bil okrog njegà,
ko med prodajavci na dan semnjà.
Nazadnje brivec v hišo prisopi,
razpeni mjilo, zbrusi britve tri,
in jame briti mu udovsko brado,
ter pravi: „Ljubi bratec, sodrug moj,
zaz vem za lek, pomagal ti bo koj;
le vzemi moje ujne Režo mlado.
Sej jo poznaš, de pridno je dekle;
pri meni služi, tudi – brije že“.
In kakor de bi seršen pičil ga,
poskoči moj Andrej s čelešnika;
od jeze penast vpije: „Sram vas bodi!
Pokopal komaj milo sim ženó,
deset naj druzih vzamem že za njo,
oženim naj se clo še v lastnim rodi! –
Prišla mi je pa tudi krava preč,
in kdo zmed vas ponuja mi repeč?!“
