Ubogljivi slon
| Ubogljivi slon Josip Suchy |
| |||||||||||||
(Staroindijska pripovedka)
Ko je Mojster[1] na svojem prvem potovanju dospel v Kapilapuro[2], je pregovoril svojega najmlajšega brata, princa Nando, da se posveti puščavništvu. Ko sta stopila iz palače, ju je zagledala Nandova žena Janapadakaljani, ki je ravno zrla skozi okno. Klicala je za Nando: »Vrni se skoraj, dragi mož!«
Teh besedi Nanda ni mogel pozabiti in polastilo se ga je hrepenenje, da je postal ves otožen in žalosten. Lice mu je čimdalje bolj bledelo in po vsem telesu so se mu nabreknile žile.
Ko je to izpremembo zapazil Mojster, je dolgo premišljal, kako bi mogel svojega brata napraviti za Arahata[3]. Stopil je v ulico kjer je bival Nanda, sedel na odkazani mu prostor ter vprašal brata: »Ali si srečen v tem stanu, Nanda?« — »Nisem srečen, častitljivi, ker mi srce preveč visi na Janapadakaljani.« — »Ali si že katerikrat potoval po Himalayu, Nanda?« — »Še nikdar, častiti.« — »Tedaj pojdiva enkrat tja.« — »Nimam one čudežne moči, častiti, da bi mogel priti tja.« — »Jaz te bom tja popeljal, Nanda,« je odvrnil Mojster, prijel učenca za roko ter se vzdignil ž njim v višino. Medpotoma mu je pokazal pogorišče na polju in opico, ki je sedela na obžgani veji. Opica ni imela ne nosa ne repa več, njena dlaka je bila obžgana, bila jo je le še s krvjo zamazana koža. »Ali jo vidiš, Nanda?« — »Vidim, častiti.« — »Dobro si jo zapomni.« — Nato mu je razkazal šestdeset milj dolgo ravnino Manosila, sedem velikih jezerov, jezero Anotatta, pet velikih rek in himalaysko pogorje, ki so ga krasile zlate, srebrne in demantne gore, da se je zrcalilo v tisočernem krasu. — »Ali si že videl nebo 33 bogov[4], Nanda?« ga je vprašal Mojster. — »Nisem ga še videl, častitljivi.« — »Tedaj pridi, Nanda, jaz ti ga pokažem.« — In odvedel ga je tja ter sedel na kamenit, z belo volneno preprogo pokriti sedež. Približal se mu je kralj bogov Sakka v spremstvu vseh bogov obeh božjih svetov, pozdravil Mojstra ter sedel tik njega. Tudi 25 milijonov Sakkinih služkinj in 500 božjih deklic z golobjimi nogami je prihitelo, spoštljivo pozdravilo Mojstra ter posedlo ob njiju straneh. — Mojster pa je povzročil, da je Nanda te božje deklice zrl s čimdalje bolj naraščajočo strastjo. »Ali vidiš, Nanda, golobjenožne božje deklice?« — »Vidim jih, častitljivi.« — »Kdo je tedaj lepši, te ali Janapadakaljani?« — »Častitljivi, Janapadakaljani je k tem v istem razmerju, kakor ona ožgana opica k Janapadakaljani.« — »In kaj hočeš tedaj storiti, Nanda?« — »Kaj naj storim, častitljivi, da dosežem te božje deklice?« — »Kot puščavnik moraš živeti.« — »Če mi to jamčiš, častitljivi, postanem puščavnik.« — »Naj bo, jamčim.« — Nanda ni mogel več vztrajati v nebesih ter je del Mojstru: »Ne izgubiva več časa, častitljivi! Pojdiva! Postanem puščavnik!«
Mojster se je žnjim povrnil v Jetavano[5] in Nanda je postal puščavnik. Buddha pa je vsem predstaviteljem svojega nauka razodel, da je svojemu najmlajšemu bratu Nandu v nebesih 33 bogov moral jamčiti, da bo postal deležen božjih devic. Načelnik Sariputta je stopil k Nandu ter rekel: »Ali je res, kakor pravijo, da si spričo zbranih bogov obljubil živeti puščavniško, če ti Mojster jamči, da boš deležen božjih devic? In če je to res, ali ne živiš kot puščavnik tukaj ravno raditega, da se vzdržiš ženstva in naslad? Če pa radi ženske živiš puščavniško življenje, kateri razloček je potem med teboj in delavcem, ki dela za plačo?«
Tako je Sariputta v Nandu zbudil čut sramu in uničil njegovo strast. »Oh, storil sem nekaj, kar ni prav,« je vzdihoval Nanda ter odsihdob strnil vse svoje moči na to, da postane Arahat. Stopil je k Mojstru ter dejal: »častitljivi, razrešim te tvoje obljube,« nakar je Mojster odvrnil: »V trenutku, ko si postal Arahat, o Nanda, sem bil že razrešen obljube.«
Ko so se menihi, ki so zvedeli o stvari, nekega dne razgovarjali o tem, je pristopil k njim Buddha ter rekel: »Ne samo sedaj, že v prejšnjem svojem življenju je bil Nanda dostopen za opomine.« In povedal jim je nastopno prigodbo iz preteklosti Nande:
Za časa kralja Brahmadatte v Benaresu se je Bodhisattva preporodil v družini krotilca slonov. Ko je odrastel, je postal mojster v umetnosti kročenja slonov ter stopil v službo vladarja, ki je bil sovražnik benareškega kralja. Ta vladar pa se je hotel polastiti benareškega kraljestva. Stopil je z Bodbisattvo na državnega slona ter odjahal z veliko vojsko proti Benaresu. Obkolil je mesto ter poslal kralju pismo, da naj mu ali izroči kraljestvo, ali pa se bojuje. Brahmadatta je odgovoril, da se bo bojeval. Zaukazal je četam, da naj zasedejo obzidje, vrata, stolpe in obrobke zidovja ter se postavijo v brambo. Sovražni kralj je stopil na državnega slona ter ga s koničastim drogom naganjal proti mestu. »Naskočil bom mesto, usmrtil sovražnika ter zavojeval kraljestvo,« tako je govoril in mislil.
Slon pa se je splašil, ker so nanj raz zidovja metali vroče blato in iz metalcev kamenje ter se je začel umikati. Tedaj ga je ogovoril krotilec: »Drzen si, če se bojuješ doma. Ne spodobi se, da se v takem slučaju umikaš. lzruvaj stebre, razderi spone, razbij obod ter udari skozi vrata!«
Slon je tedaj pogumno stopil naprej, se oklenil z rilcem stebrov, ki jih je izruval kot gobe, podrl obod nad vratmi, raztrgal spone, zrušil mestna vrata ter udri v mesto. In mesto je zavojeval sovražnik.
Tej povesti je Mojster dodal nastopni Jataka (poduk):
»Takrat je bil Nanda slon, Ananda kralj, jaz pa krotilec slona.« —