Uboge rože

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Uboge rože!
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 24.–25. april (1902) 35/219–220
Viri: 219, 220
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ob obeh straneh široke aleje, od plitvega jarka in prav do ograje, ki je oklepala veliki park — veliki park, ki se je širil na obeh straneh v neizmerno daljavo in ki je polnil zrak s čistim gozdnim vonjem — se je trlo pisanega ljudstva. Večjidel ženske iz predmestja, šivilje, hišne, fabriške delavke; obrazi zardeli od pričakovanja, oči vesele, radovedne. Aleja je dolga poldrugo uro, in od začetka do konca šumeč, nemiren, valujoč špalir.

Zadaj so iztegali vratove, kričali, rili s komolci in s pestmi; sprednja vrsta se je včasih vzbočila, zagnali so jo proti jarku: tu pa tam je padel otrok; kričanje in sirove psovke. Ali minilo je, obrazi so spet rdeli, oči so se spet smejale, ista prijetna nestrpnost jih je družila in komaj se je človek ozrl, če so ga suvali zadaj.

Štefi je stala v prvi vrsti. Bila je belo oblečena in na glavi je imela slamnik z velikimi belimi trakovi. Njen obraz je bil podolgast, malo suh, oči so gledale nemirno in obrvi so se tresle in so se mižale. Solnce je bilo zelo visoko na nebu, svetilo ji je izza drevja v oči, palilo ji je čelo in lica, ali bledota ni oživela, samo ustnice so bile temnordeče. Upirala se je z nogami krepko v tla, da bi je ne prerili preko jarka; v rokah je tiščala bel solnčnik in časih je pogledala, če ji niso odtrgali lepe bele pentlje od držaja.

Že so prihajali prvi vozovi in v špalirju se je zganilo, valovanje je bilo močneje, posrečilo se je nekaterim ženskam, da so se pririle v prvo vrsto, sopeče, potne, raztrgane, lase cdvezane in raz-kuštrane.

Dvoje belcev je bilo vpreženih v prvi voz; na glavah, na repih beli nageljni, beli nageljni na voznikovem biču, nad vozom umetno nebo od belih nageljnov, ves voz do vrha poln samih velikih, sveže dišečih belih nageljnov.

Čuden glas, dolg, zategnjen, neizrekljivo srečen »hó-ó-ó!« se je vzdignil iz obeh špalirjev, iz deseterih tisoč stisnjenih prs, od prahu in vročine suhih grl.

V vozu je sedelo dvoje silno debelih ljudi, mož in žena; dvoje debelih, potnih, zaničevanja in pekovskega ponosa polnih židovskih obrazov. Ženska je segla v voz, med nageljne, ki je imela zakopane v njih debele noge in ki so jo pokrivali skoro do trebuha, zagrabila je skoro polno pest ter vrgla nageljne med špalir. In množica se je ruvala, suvala, trla se, ženske so padale v gneči na kolena, trgale se za umazane, poteptane nageljne, ki so izgubili v potni roki debele židovske dame vonj in barvo.

»To je gospa Mayer, to je gospod Mayer ... Mayer ... Mayer ...« se jo razlegalo ob poldrugo uro dolgi aleji in ženske so vtikale s trepetajočim spoštovanjem poteptane nageljne v nedrije, zakaj doteknila se jih je bila najbogatejša dama, dobrotnica vesoljnega proletarijata, žena fabrikanta, ki mu je služilo dve tisoč sužnjev, gospa Mayer ... Mayer ... Mayer ...

In zdaj so se vrstili vozovi, drug za drugim, v urnem diru; aleja je bila tako široka, da je vozilo deset vozov vštric, tesno drug ob drugem, drug za drugim, tako tesno, da so se stegali penasti gobci belcev po rožah, narcisah, nageljnih v sprednjem vozu. Bleščeča, omamljiva, slepeča belina kamor so bežale utrujene, vznemirjene oči. Zrak je bil ves poln čudovite, opojne mešanice najrazličnejših vonjev; fini, veseli vonj bele rože se je mešal s težkim, sanjavim duhom blede tuberoze, s plebejsko dostojnim vonjem nageljnov, z melanholičnim vonjem neokretnih, molčečih lilij ... in vmes, kakor neprijeten krik iz težke tišine, kakor rdeča, umazana luč iz tople noči — zopern duh potu, tisočerih človeških teles, hlap iz tisočerih grl, iz tuberkuloznih prs ...

Suha, mlada ženska z jetično rdečico na opaljenih upalih licih se je pririla v ospredje.

»Grofica Landsberg .... grofica Landsberg ... ali vidite grofico Landsberg?« 

Oči so ji buljile iz obraza, neizmerno ponižen, suženjski izraz, pol podoben nasmehu, pol joku, je spremenil vse poteze od čela do čeljusti, tako da je bil obraz komaj še človeški.

Pripovedovala je neznanim ljudem s sopečim glasom, presekanimi besedami:

»Jaz šivam zanjo, za grofico Landsberg ... ta toaleta je moja ... sinoči do jutra ... in danes je bila pri meni ... sama grofica Landsberg ... in dejala je, da me pozdravi ... da mi vrže rož ... velik šopek rož ...« 

Ljudje ki so so stali okoli nje, so jo poslušali spoštljivo.

»Za grofico Landsberg šiva ...« 

In ženska, ki jo je bila malo prej še rinila in jo suvala v hrbet, se je odmaknila.

»Grda baba, ta grofica Landsberg!« se je oglasil nekdo v ozadju.

Ogorčeni, zardeli, sovražni so se obrnili na tisto stran.

»Čemu pa je prišel sem? ... Dajte mu no po ustih! ... Stran z njim, pahnite, udarite!« 

Valovanje je bilo silneje, prsi so stokale v gneči.

Šivilja se je bila vsesala v voz, čisto iz jam so bile stopile velike, bele, jetične oči, roké so se iztegale, ustnice so trepetale, prosile pogleda, milosti. Voz je švignil mimo — bel oblak belih rož se je vsul na tla, v jarek, pred šiviljo, ki je pokleknila, razprostrla roké in grabila.

»Videla me je ... grofica Landsberg mi je pokimala, nasmehnila se je ...« 

In bolne prsi so se burno dvigale od sreče, jetična rdečica se je bila razlila od las do vratu ...

Voz poleg voza, voz za vozom, brez konca: skoro dve uri je trajal beli korzo.

Štefi je stala ob jarku, tresla se je, solze so ji zastirale oči. Švigali so mimo nje, zakopani v blagodišeče cvetje, debeli, odurni ljudje, trdi obrazi, ki so se ozirali s preglobokim zaničevanjem na pisani špalir, na tiste suhe roké, ki so se iztegale po rožah in nageljnih, na oči, ki so gledale pobožno, udano, vse polne plašnega suženjstva ... Ali Štefi ni videla ne tistih obrazov, ki so švigali mimo — celo kneginje Metternichove ni videla — niti onih, ki so drgetali zraven nje. Pokleknila je bila in je pobirala reže, nageljne, lilije, hiacinte ... roka ji je trepetala, po licih so ji tekle solze ...

Vsa aleja je bila že pokrita z rožami, po mehki, dišeči, beli preprogi so vozili vozovi. Kolesa so trla in trgala neusmiljeno tiste nežne bele lističe, tiste komaj še razvite bele popke, tiste nedolžne glavice poznih šmarnic. In Štefi je videla, kako so se lističi zvijali, kako so trepetali od bolečine ... slišala je, kako so vzdihovali in stokali. Že je sama začutila bolečino, kakor da bi vozila kolesa preko njenih nog, njenih rok, preko njenega obraza ... in stokala je sama in prosila usmiljenja ... Ugledala je veliko rožo, ki jo je bil zalučal nekdo od one strani aleje preko voz prav na rob jarka. Že se je približal voz, zavrtilo se je kolo in je švignilo preko rože, preko velike bele rože ... Štefi je planila, posegla je po roži in voz, ki je prišel za prejšnjim, jo je oprasnil na mezincu, ko se je hitro umaknila ... Na pol je bila že zmečkana velika bela roža, lističi, ki se jih ni bilo še dotaknilo kolo, so se zvijali, zvijali so se od bolečine. In roža ni bila čisto bela — tenke rdeče srage, krvave srage so prepregale čisto belíno ... krvavela je roža. Ko jo je držala Štefi v roki, so padale na rožo drobne krvave kaplje od mezinca, padale so drobne vroče kaplje iz očij ...

Ozrla se je na vozé z otroškim sovraštvom, velikim in globokim sovraštvom, ki ne odpusti nikoli. Tiščala je rože k sebi kakor otroke, ves predpasnik jih je bil poln. Ranjene so bile vse, posvalkane v prahu, oskrujene od sirovih, neusmiljenih rok, nedolžne, plahe rože, ki niso bile storile nikomur nič žalega ...

Štefi jih je nesla domu, umila jih je lepo in jih dala v vodo. In glej, rože so začutile, da so doma, polagoma so se napenjali zgrbljeni listi ... dà, polagoma so se odpirale prestrašene oči in zasmejale so se, ko so ugledale nad sabo ljubeznipoln, materínski obraz. Zasmejale so se in se samo še nalahko otresale od prestane bolečine, od strašnega spomina ... Tudi Štefi je zatrepetala časih nenadoma — kakor da bi bili šli neusmiljeni vozovi preko njene duše ...