Ubožica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ubožica.
Povest.

France Bevk
Izdano: Ženski svet januar 1925, (3/1–11)
Viri: dLib 3/1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. dno

»Nesrečni človek! —

Ti si uničil naše življenje! Ti si umoril mene, nesrečno mater! Ubožica moja hči je mrtva. Niti njenega obraza nisem mogla prepoznati. O, kaj si nam storil!

Da si stopil v našo hišo! Pila sem mleko iz tvojih rok, pritrjevala sem tvojim besedam, ki jih nisem razumela. Kakor da sem slutila zlo, me je zgrabilo v srcu, ko sem te prvič ugledala. Zakaj nisem takrat umrla. Tako pa sem neutolažena. Kazen, ki te zadene za to, kar si storil, moje hčere ne bo oživila, ker je niti moje solze ne morejo oživiti ...«

Pismo je ostalo nedokončano. Našli so ga v stenski omarici poleg mrtvaške postelje rajnice, ki je imela obraz, kot da se bo zdaj pa zdaj splašila iz večnega spanja. Umrla je, še predno je morilcu izrekla zadnjo besedo.

1.[uredi]

Bila je ostra zima, dnevi okupacije.

V nedogled pokrajine, podobni odprti knjigi, je ležal sneg. Burja je odkrivala obronke in zasipala rupe. Gozdovi so ječali, kot da stoka na slednji veji obešenec in ne more umreti. Led se je blestel po strugah vodà in po klancih; od zemlje do neba je vél mraz.

V nedogled iste pokrajine se je razprostirala armada ene divizije, ki je zasedla vasi. Po klancih so stali vozovi in topovi, vojaki so se vsuli v hiše. Niso razumeli ne običajev niti jezika, pa so se prvo minuto udomačili.

Vedeli so, kje so drva, kje je lonec, kje je krompir. Sedli so v zapeček, razkoračili so se za mizo. Vzeli so si del ognjišča, po svoji volji so si postlali. Zibali so otroke in jih ujčkali, igrali so se z dekleti. Iz strelskih jarkov so prišli kot živali; žila človeškega življenja je pričela počasi utripati v njih.

Domačini so se umaknili. Presekali so svoje življenje na dvoje. Pol iz usmiljenja, pol iz strahu. Pol mize, pol peči, pol ognjišča, celo pol molitve in pesmi tujcem, a pol sebi.

V nedogled pokrajine je velo hrepenenje po človeškem miru, porajalo se je sovraštvo sovraštvu.

Podgorje je postalo vojaško taborišče. Po hišah in hlevih so se natrpali prostaki, spali so na pokritih vozovih in na šupah.

Vrsta voz je stala nizdolž ceste, kuhinje so se kadile. Sredi vasi je stal ogromen top; straža je noč in dan čuvala mrtev bron.

Od jutra do večera je središče vasi šumelo. Vojaki so se spremenili v otroke. Obmetavali so se s snegom in se sankali, peli so in se prepirali. Nekateri so stali na vodnjaku in nagovarjali ženske, ki so prihajale po vodo.

Njih besede so hotele izraziti bogsigavedi kaj, a nikoli niso izrazile tistega, kar so hotele izraziti. Bile so neumljive. Usta, ki so jih izgovorila, so se smejala.

In vendar najde beseda, izgovorjena v še tako neumljivem jeziku, vsaj toliko odmeva kot ljubezniv dotik z roko. Včasih je mogoče uganiti vsaj približen zmisel izgovorjenih besed.

In naj bo odgovor še tako nezmiseln z ozirom na nagovor, najde v srcu mladega človeka isti odmev kot »da«. Vtis tega neumljivega odgovora je ugodnejši, ker izključuje razočaranje. V srcu odpira najlepša upanja. Taki razgovori so neizčrpni po svoji vsebini.

2.[uredi]

Ko je prišla enega tistih popoldni Krajnikova Rezika po vodo, so sloneli na obzidku trije vojaki. Gledala je v tla. Izpod obrvi in las, ki so ji padali na čelo, je videla, da so vsi trije pogledali vanjo in da se ne izogne sodbi.

Položila je škaf na tla in prijela za držaj pri vretenu.

Takrat se je eden izmed treh vojakov zganil. Planil je k vretenu in ga zavrtel. Rezika je izpustila ročaj, ker je začutila poleg svoje moško roko. Slišala je besedi: »Dovolite, gospodična!« Razumela je samo eno.

Počasi je dvignila pogled. Dva vojaka sta kadila cigarete in se muzala. Ko sta zapazila pogled njenih sinjih oči, je dejal prvi:

»Kakšen pogled!«

»Gospodična je huda!« je dejal drugi. Nato sta si pomežiknila in odšla na cesto.

Zdaj se je Rezika ozrla po človeku, ki je vrtel vreteno, da se je vedro v naglih sunkih dvigalo iz globine.

Siva uniforma se obrazu tega človeka ni prilegala. Imel je temen obraz južnjaka, s strčečimi lasmi in z očmi kot oglje. Živo nasprotje plavolasemu dekletu, kateremu je gledala iznad prsi bela polt in so se pravilne poteze obraza odražale v bolestni milini. Njegova usta so se Reziki zdela prevelika, nos je bil nekoliko potlačen.

Vendar so ga napravili izraziti znaki njegove vnanjosti zanimivega. Njegov obraz se je na prvi pogled vtisnil v spomin.

Ko je zlil vedro vode v Rezikin škaf, jo je pogledal. Njegove oči so vžgale. V njenih očeh je bil hladen sijaj hvaležnosti.

To je on občutil. Spustil je vedro znova v globino; z eno roko se je oprl na vreteno, drugo je del ob bok. Tako jo je gledal izzivalno in meril njeno telo, dokler ni udarilo vedro na gladino vode.

Ko je molče vlil drugo vedro v škaf, je vprašal:

»Ali je dovolj?«

In ne vedé, kaj je bila vprašana, je dejala: »Hvala lepa!«

Bilo je tri dni zatem, ko sta bila zopet sama na vodnjaku in jo je prijel za roko. Umaknila mu jo je. Skrila pa mu ni več pogleda.

»Kam se vam tako mudi?« je očital v svojem jeziku vojak.

»Ne bodite poredni!« je dejala Rezika v svojem jeziku.

Nastal je hip molka. Njune besede bi bile kot s sedmimi pečati zapečatene bukve. To žalost sta občutila.

Pa je dejal vojak: »Kako vam je ime?«

Rezika se je držala na smeh in odmajala z glavo: »Saj vas ne razumem!«

Smejal se je tudi vojak. Nato je pokazal s prstom na Reziko: »Marija, Ana, Elvira, Tončka?«

Rezika je razumela, dasi so zvenela imena tuje. Zasmejala se je in dejala: »Rezika.«

»Rezika?« Ime ni bilo lepo izgovorjeno; tuje mu je bilo.

»Rezi!«

»Ah, Rezi!« se je izvilo iz njega. »Lepo ime!« Pokazal je nato s prstom nase: »Bruno!«

Razumela je, »Bruno!« je ponovila.

Zasmejala sta se zopet oba. To je bilo prvič, da sta se sporazumela.

Nekaj trenutkov sta se gledala v zadregi brez besed. Bruno je stresnil z glavo. Prijel je Reziko za roko, ki mu je to pot ni več branila. Skozi roke so se pretakale njene misli.

»Ali me imate malo radi, Rezi?«

Ona pa se je spomnila, da stoji z vojakom sredi trga, in mu je odmaknila roko.

»Kaj pa mislim! Domov moram.«

»Jaz vas ljubim!« je dejal Bruno in lovil njeno roko. Obstrmela je pred bleskom, ki je ta hip sijal iz njegovih oči. Ni razumela vsebine njegovih besed, čutila je njih odločilni pomen.

»Nimam časa!« je dejala, samo da nekaj reče, in odšla ...

3.[uredi]

»Dober večer; pri vas se naselim.« 

»Ni prostora.«

»Za enega je prostor tam, kjer se vi preširoko šopirite.«

»Če boš spal pod klopjo.«

»Pod stropom, če hočete.«

Bruno je stal z vso prtljago v veži Krajnikove hiše in otepal sneg s čevljev; vojaki, ki so kuhali na ognjišču, so se upirali novi tovarišiji.

Iz izbe je stopil Krajnik in dopovedal z besedo in kretnjo, da je že deset vojakov v hiši. Ko je stopila Rezika mimo, jo je Bruno pozdravil:

»Dober večer, Rezi!«

Rezika je obstala. Pred očetom ji je bilo neprijetno. Spoznala je, da je prišel ta človek zato, da ostane v hiši. Razumela je pozdrav, odgovor ji je ostal na jeziku.

Krajnik ni spregledal srečanja dveh mladih ljudi. Poglede obeh je ujel in ni imel poguma, da bi še branil vojaku v hišo. Obrnil se je in krenil v kamrico, kjer je ležala njegova žena bolna.

V to kamrico se je bila umaknila vsa družina. Krajnik je spal na tleh, Rezika na blazini v kotu. Drugega ni bilo; hči je bila edinka.

Sprva je bilo vsem težko v stisnjenem prostoru, brez oltarčka v kotu, brez javorjeve mize in brez velike peči. Počasi tega niso občutili več. Le zatekel kašelj gospodinje je rezal tišino vlažnih sten.

Proti večeru je povedal Krajnik svoji ženi, da je prišel vojak v hišo, ki je z Reziko že znan.

Ta je molčala nekaj hipov. Tenka bolest ji je kot z zastrupljeno nitko zadrgnila srcé.

»Jezus, Marija!«

Potem ni dejala nič več. Misli, ki so pojavljale v srcu kot vešče in sproti ugašale, ni nikoli razlagala možu ...

Ko je Rezika z očetom pokladala živini, jo je ta vprašal:

»Kako, da te pozna?«

»Kdo?«

»Saj si stala kakor prikovana! Kaj tajiš!«

Rezika je osupnila. Kaj je očetu? Mnogo izmed njih jo je že nagovorilo in se oče še zmenil ni. In kaj je na tem? Vojak pride in gre.

Saj to je tisto! je ugovarjala druga misel v nji. Pride in gre. To je najnevarnejše, zakaj ženska želi, da se vse, kar je hipnega, za vekomaj izbriše.

»Saj ne tajim,« je zajecljala. »Poznam ga. Na vodnjaku sva se videla, Bruno mu je ime.«

»Ime veš? Kako sta govorila?«

»Saj nisva govorila!« je padlo grenko v njeno srce ...

Ko je prišla v kamrico, jo je mati poklicala k sebi. Gledala jo je tri minute s prodirnim, bolnim pogledom v dno zenic. Beseda je trepetala pol v joku:

»Rezika, bodi pametna!«

»Saj sem, mati.« V grlu se je Reziki zadrgnilo, solze so ji stopile na trepalnice.

Tisto noč se je Rezika do jutra premetavala na blazini; ni mogla zaspati.

4.[uredi]

Kakor ognjeni nadangelov meč so čuvale materine in očetove besede Reziko.

Bruno je šel mimo nje in se ji je nasmehnil, ona mu z nasmehom ni odgovorila. Hoté je zadel s svojo roko ob njeno telo. Rezika je nevoljna namrščila obrvi. Nagovoril jo je, pa ga je vprašala v svojem jeziku, kaj hoče.

Varovala se je vsiljenca v hišo. Sama nikoli ni pogledala vanj; kadar je videla, da prihaja, je odšla.

Bruno je bil razdražen. Videl je, da je drugim vsaj človeško prijazna. Nato si je začel razlagati njeno vedenje kot opreznost. Razmislil je in si je pritrdil, da je prav tako. Bil je oprezen tudi on.

Krajnika je to vedenje uverilo, da je sodil napačno. Bila je ljubezen do hčere, ki jo je hotel ohraniti poštenjaku. Ni mu bilo vseeno, kdo bo bodoči gospodar hiše.

Iz dneva v dan se je Bruno počasi začel približevati Reziki. Oprezno, skoro neopazno, z nagonsko pretkanostjo. Pomagal ji je zadeti škaf na glavo. Lupil je krompir. Donašal je drva. Napravil je na stotine malenkostnih uslug, ki so pričale o njegovi zvesti pažnji na njo. Bili so mali kamenčki za zgradbo.

Izvabil ji je nasmeh. Ko so se nasmehi spremenili v besede, so ga v vsej svoji goli neumljivosti prijetno božale. Nehoté in nevedé so se včasih besede čudovito vjemale; bili pa so drugič odgovori silovito nasprotje vprašanjem. Pa jih nihče ni tehtal; imeli so vsi enako vrednost.

5.[uredi]

Nedeljsko popoldne je bilo; oče je bil z doma, mati je zadremala v kamrici. V izbi je bil Bruno, sedel je za mizo in listal po knjigi, ki je ni razumel.

Vstopila je Rezika, praznično oblečena, rdeča lica so ji sijala. Bila je videti mikavnejša kot navadno. Tega se je zavedala. Ko je postala za vrati in se razgledala po sobi, ji je ušel nasmeh.

Bruno nasmeha ni prezrl. Zdel se mu je prijazen pozdrav in še mnogo več.

»Dober dan, gospodična!« je dejal.

Razumela je. Po slovensko je odgovorila: »Dober dan!«

»Lepi ste!«

Ni razumela. Zrla je nekaj hipov v nasmehu. Nato je dejala, ker je morala nekaj reči:

»Lepi ste!«

V prazničnem razpoloženju nedeljskega popoldneva je imel tudi Bruno nekaj posebnega na sebi. Dekličje oči se niso mogle odmakniti od njegovega obraza. Prestopila je par korakov po izbi in vedela, kaj naj stori. Občutila je hipno zmedenost, ki si je ni znala razložiti. Namenila se je bila v kamrico, pa je spotoma pozabila na to. Vzela je v roko robec in nategovala v zadregi njegov vogliček.

Bruno je položil v zadregi roke na hrbet, nato jih je del v žepe. Stopil je dva koraka in dejal: »Sedite!«

Razumela je kretnjo, ki jo je naredil z roko, a ni sedla k mizi. Sedla je k peči. Bruno je sedel v njeno bližino.

»Kje ste bili, gospodična?«

»Ne vem, kaj pravite, gospod,« je dejala. Občutila je sladkost njegovih besed; njene besede pa so udarjale kot godba na uho.

»Kaj imate?« se ji je približal in del svojo roko na njeno, v kateri je držala robec. »Dajte mi!«

»Pustite!« je odmaknila roko. Odločna ni bila. Nekaj trenutkov sta se gledala molče. Oči so govorile. Bruno se je približal čisto k nji, roko ji je položil okrog pasu. Glavo je nagnil na njena lica, da je čutila njegovo sapo. Oči so mu gorele. Ko ga je pogledala, se ga je skoro zbala.

V tistem hipu je zakašljala mati v kamrici. To jo je predramilo. Dvignila se je in dejala v opravičilo: »Mati me kliče.«

Bruno je zrl za njo ...

6.[uredi]

S tistim dnem je v Reziki pričela kovati misel. Tuj mož je zasledoval njeno srce in ni se ga mogla več ubraniti. Bila je nedoumljiva privlačnost ženskega srca do tujca, vsem ženskam lastnega. Bil je uspeh drznosti in vstrajnosti njegove in probujanje žene v dekliškem telesu.

Druga stran njenega bistva je ugovarjala. Javno mnenje v vasi, obzir do očeta in do matere. Prepad je ležal med njo in njim. Neznanec, o katerem ni vedela drugega, kot da mu je Bruno ime. Kdo je njegov oče in kdo njegova mati? Kakšno je bilo njegovo življenje? Kakšno je njegovo srce?

Vendar jo je tajna sila privlačevala v njegovo bližino, dasi je nehote zatrepetala, kadar ga je videla, kot da se boji.

Trikrat je v sanjah stal poleg njene postelje, trikrat je zakrilila z rokami in hotela zakričati. Ko se je prebudila, je razmišljala do jutra.

Njeno srce je nihalo; ni našlo izhoda ...

Bila je še druga podoba, ki jo je napolnjevala z mislijo. Podoba mladeniča, ki je bil v ujetništvu. Resen in delaven je polnil upanje očetovo; komaj smeh je poznal, nespodobne besede ne.

Čislala ga je. V njenem spominu je bila njegova bodoba bleda. Na sejmu sta nekoč govorila, on ji je kupil medeno srce in na njem je bilo zapisano:

»Misli namé,
če sem fantič zaté ...«

Nekoliko je mislila nanj. Z njenim šopkom je odvriskal k vojakom. V njenem srcu je ostal v toliko, kolikor ni nikakega drugega ljubila in so stariši pogosto imenovali njegovo ime.

Po večjem ta želja, ne ljubezen, je ustvarjala srčno razmerje do njega. Ni tajila, da bi ga ne mogla ljubiti. Toda ljubila ga nikoli ni. Vendar je občutila, kot da mu dela krivico.

Za stensko podobo je bila dopisnica, rdeča in vsa posvaljkana. Na nji so bile besede: »Rezika naj mi spomladi prvi nagelj ohrani; utrgal ga bom, kadar pridem domov.«

To je bil pozdrav srca. Te besede so zvenele v Reziki vsako noč, vsako minuto.

7.[uredi]

Ko je tiste dni nekega večera pokladala Rezika živini, se ji je približal Bruno. Ustrašila se ga je, dasi je bila prepričana o njegovi dobroti. Bruno je opazil njeno zadrego. Približal se ji je, v mraku so gorele njegove fosfornate oči, od neznane razburjenosti se je tresel po vsem telesu.

Stopil je k nji. Ona je stala s šopom sena v roki kot okamenela. Položil ji je roko krog pasu in ji pošepetal neznano besedo. Hotela ga je pahniti od sebe, v tem hipu je začutila poljub na svojem licu. Bil je vroč poljub moža, v katerem je govorila kri.

Rezika je obstala osupla, brez sape. Bil je prvi poljub, ki ga je občutila v življenju. Občutila je gnjus pred tem dejanjem, ki se je zgodilo proti njeni volji. Zbudil se ji je tudi gnjus in nevolja proti človeku, ki je to napravil. Pustila ga je v polmraku samega in zbežala v izbo.

Tiste dni je bil radi svoje nezveste žene udaril neki kmet tujega vojaka po glavi. Zvezanega so ga odpeljali iz vasi. To je Rezika pomislila in molčala o dogodku. Bruna pa se je ogibala.

Toda čimbolj jo je grizlo nedovoljeno dejanje, tem jasnejše se je črtal v njeno zavest, tembolj je lazil on za njo. V dnu nevidne mržnje je tičala ljubezen.

Njeno vedenje so opazili vojaki, tudi očetu ni ostalo prikrito. Dejal ji je: »Bodi vljudnejša!«

In bila je tiho. Pogledala ga je, a nasmejala se ni.

Bruno ni čutil krivde nad tem, kar je storil, smatral je za moža pravico. Kesal se je radi Rezike, njene nevolje ni razumel. Bal se je očeta.

Iskal je slednje prilike, da se prikupi. Za vsako delo je prijel, vsako malenkostno uslugo je napravil. Vse polno istih malih uslug, ki nič ne pomnijo in dobro denejo človeku.

Tedaj ni bilo mleka pri hiši. Vse hiše so bile oblegane od vojakov; zgodilo se je, da je najbližji sosed pozabil na soseda. Mati je ležala v postelji in ni zavžila druge hrane kot mleko; včasih so njene ustnice popoldne hrepenele po njem.

Brunovo oko tega ni prezrlo. Ko je nekega večera mati vpričo hčere potočila solzo, so se odprla vrata in na pragu je stal Bruno s skodelo mleka v rokah. Njegov obraz se je smehljal.

Par trenutkov so se gledali vsi trije. Bruno je položil mleko na mizico in dejal ženici:

»Mleko sem prinesel.«

Mati je razumela dejanje. Bridko se je izvilo iz nje: »Tujec je bližji nego sosed.« Nato je postavila: »Hvala lepa! S čim naj vam plačamo?« 

Bruno je gledal nerazumljivo in skomignil z rameni. Rezika ga je pogledala in se hvaležno nasmehnila.

Ko je odšel, je dejala mati: »Saj je dober človek!«

Rezika je molčala. Ko ga je srečala čez par minut v veži, mu je stisnila roko. Ni se mogla zadrževati. Občutila je, da je v tem stiskljaju več nego hvaležnost. To je umel tudi on; v njenih očeh je videl solze.

8.[uredi]

Naslednji dan je šla Rezika v trg. Za vasjo je zrastel iz tal Bruno in se ji je pridružil. Ni vedela odkod in kako, že je stal ob njeni strani.

»Saj smem z vami?«

Nehoté se je vjemal dekliški odgovor: »Videl bo naju kdo.«

Dihala sta globoko. Razmišljala sta besede, ki bi jih rekla drug drugemu in prekinila medsebojen molk. Pogledi so govorili vse in rezali v dušo. Kadar sta se spogledala, sta se nasmehnila.

Škripanje snega pod nogami je motilo tišino. Tu pa tam se je spustila črna perut z drevesa na drevo in prerezala oster zrak. V vejah dreves je štrkalo. Curek vode je pod ledeno skorjo ob potu pel svojo tenko, enakomerno pesem.

Bruno in Rezika sta se s svojo mislijo pogreznila vase. Prepričana sta bila, da ju nihče več ne more iztrgati usodi, ki ju hoče združiti. Ko sta šla po ozki gazi, je poiskala njegova roka njeno in jo je stisnila ...

V trgu sta stopila v prodajalno. Rezikine oči so se vjele na vrsti pisanih šalov, ki so viseli nad pultom. Bruno je njen pogled opazil.

»Lepi?« je vprašal.

To besedo je razumela. Vendar je zarudela. Trgovec je razumel, vzel je šale z vrvice in jih razpoložil po pultu. »Izberite, gospodična!«

»Ne smem,« je dejala Rezika in se obrnila proč.

Bruno ji je prigovarjal, trgovec je tolmačil. Pogledala je Bruna v oči in spoznala, da darila ne bo smela odbiti. Pogledala je v tla, kot da se je odločila za sramotno dejanje: »Sinja barva!«

Bruno je plačal darilo z drobižem. Zmanjkalo mu je nekaj denarja, trgovec mu je popustil.

Bilo jo je sram. Tej sramoti se je pridružil občutek, kot da se je prodala.

9.[uredi]

Bruna ni mogla več pozabiti. Srčno razmerje do njega je postalo čuvstveno toplo. Tega ni tajila niti proti sebi, tega ni mogla tajiti drugim. Ko se je nekoč zopet priplazil Bruno za njo v samoto podstrešja, ni bila več preplašena kot takrat, ko je stopil v mraku za njo na šupo.

Sedla sta na staro skrinjo. Bruno je videl prvič, da je dekle udano, ona je čutila prvič, da je pred tem človekom brez moči. Bruno je občutil radost zmagovalca, ona pa je bila plašna; ni si znala pomagati.

»Ali me ljubiš?«

Če bi bila znala jezik, bi bile besede v tem hipu brez pomena; muka, ki nateza čuvstva do blaznosti.

Rezika je razumela vprašanje le v njegovih očeh in v njegovih rokah, ki so jo nežno in v trepetanju objele. Tiho se je nasmehnila in nagnila svojo glavo na njegovo ramo.

Bila je srečna in obenem nesrečna. Mešanica čuvstev jo je bičala. Bruno jo je stisnil divje, srce ji je zaplalo. Ni se branila. Iz vzroka, ki je bil znan samo njeni notranjosti, so ji pričele teči solze.

Bruno se je začudil. Položila je glavo čisto na njegove prsi. Njegova glava pa se je sklonila nad njó; usta so se približala prvo njenim lasem, nato so poiskala čelo, od solz omočena lica in usta ...

Rezika je bila omamljena. Ni se upirala, ni vračala izrazov ljubezni. Prenehala je jokati, oči je imela zaprte, kot da nič ne vidi, nič ne sliši ...

10.[uredi]

V vas je prihajalo novo vojaštvo. Vsepovsodi so bili natrpani. Na vasi so goreli po noči ognji kot v vojnem taborišču.

Opolnoči je prišlo povelje, da mora staro vojaštvo odriniti. Ljudje so planili pokoncu, stotnije so odhajale, novi vojaki so drli v hiše.

Tista noč je prekinila sanje Rezike in Bruna, ki so ju omamljale zadnje dni. Oče in mati sta se razveselila odhoda čet. Rezika je pobledela. Solzo, ki je tičala v očesu, je zatrla. Čakala je, kaj poreče Bruno.

Obložen s prtljago je stal pred njo in ni vedel, kaj naj stori. Tedaj se je zgodilo prvič, da je Rezika premagala vse obzire v sebi in mu je planila okrog vratu. Poljubila ga je. Bila je mehka, da bi bil tisti hip njeno voljo zgnetel po lastni volji. Bruno se je kesal, da mora prav ta hip iz hiše. Misel na nepokorščino se je borila v njem.

Ko so na cesti završali klici, se je zavedel in šel. Rezika je pritisnila obraz na šipe in gledala v rdeče plamene plapolajočega ognja, mimo katerega so korakale čete.

11.[uredi]

Rezika je čakala dva tedna in tri dni, nato je prišlo prvo pismo:

»Draga Rezi!

Tako nenadno sem odšel, da slovo ni bilo tako, kakršno bi moralo biti; zdi se mi, da so mi te ukradli. Toda — bolj kot sem daleč od tebe, bolj sem blizu tebe. Manj ko te vidim, bolj mislim nate. Sanjam o tebi. Žal mi je, da nimam tvoje slike. Na prsih bi jo nosil, pod svoje vzglavje bi jo del.

Še dvakrat trideset dni in prost bom; tedaj se bova videla. Za trenutek tvoje prisotnosti bi dal pol življenja.

Piši mi. Naj ti pismo napiše, kdor bo tega prebral. Uči se jezika, ki ga govorim jaz in ga bodo govorili moji otroci. Dokaži, da me ljubiš.

Te poljublja Bruno.«

To pismo je nosila Rezika v nedrijih tri dni. Brala ga je desetkrat in je razumela le nekaj besed. Poiskala je človeka, ki ji ga je raztolmačil in ji napisal drugo:

»Dragi, predragi!

Najprvo te pozdravljam čez naše planine in ti želim več dobrega, kot ima morje kapljic in moje srce zlatih misli nate. Ker me nisi pozabil ti, vedi, da tudi jaz nate nisem pozabila. Težko je razodevati srce s pomočjo tretjega človeka, pa ti priznavam prvič z besedo, da te imam rada, rada, rada. Čemu si v pismu govoril le o enem trenutku moje prisotnosti? Zlo mi razjeda dušo: ali me boš imel rad? Ljubezen traja do smrti in še po smrti ne jenja. Ali ne misliš tako?

Ne zameri mi tega. Ne vem, kdo si in ne od kod, in vedno se v mislih bojim, da mi ubežiš. Razodeni se mi! — Vse sem pripravljena storiti zate, samo da umre zla misel, ki me preganja in bom srečna.

Mislim nate!

Tvoja Rezi.«

Rezika je prisluškovala pogovorom vojakov, učila se je tujega jezika iz žive besede in iz knjige.

Na pismo je čakala odgovora dvakrat trideset dni in je napisala drugo pismo. Ko ga je napisala, je prejela pismo od Bruna:

»Ljuba Rezi!

Hvala za pismo, oprosti molku! Danes sem prost. Osem dni nisem vedel, kam naj se denem. Saj ne znam več živeti. Dobil sem delo in kosilo in ne bo dolgo, ko bom pisal: Pridi, vse je pripravljeno! V to veruj in misli name. Eno te pa prosim: ne izprašuj ne po moji preteklosti ne po moji domovini. V preteklost se ne morem vrniti, v domovino se vrniti nočem. Novo življenje pričnem živeti.

Misli name in piši mi!

Tvoj Bruno.«

Odgovorila mu je s toplimi besedami. Prejela je krajše pismo, v naglici spisano. Odgovorila mu je svoje najtoplejše pismo. Na to pismo ni prejela odgovora ...

12.[uredi]

Rezika je videla življenje drugačno, kot je bilo v resnici; sodila ga je po sebi. Ni vedela za ljudi, katerih čuvstva vzgorè kot slama in ravnotako naglo ugasnejo. Treba jim je nalagati neprestano, da gore!

Bala se je, da se je Brunu kaj pripetilo. Pisala mu je novo pismo. Ko na njene s skrbjo ovenčane besede ni bilo odgovora, se je pridružila skrbi še slutnja o Brunovi nezvestobi.

Strašno je padlo na njeno srce. Spoznala je dušno bolečino. Kakor da je zmedena, je hodila po hiši. Materino oko jo je začudeno pogledovalo, ona pa je odgovarjala: »Saj mi nič ni!« In vendar ni mogla ne spati ne delati.

Naenkrat se je pol v sanjah odločilo v nji. Stopila je pred mater in zajecljala: »Mati ... jaz grem v mesto.« Mati jo je pogledala z bolnim pogledom in začudenih oči. Vstala je bila s postelje, njen obraz je bil bled.

»Kaj ti je, Rezika?«

Reziki so se prsi dvigale, nosnici je stisnila, oči je uprla v tla. Molčala je. Začudenje v materinih očeh je rastlo in ni moglo najti razlage za hčerine besede. Dejala je znova:

»Kaj se je zgodilo, Rezika?«

Hči je dvignila pogled, solza je bila v njenih očeh.

»Saj morda pridem nazaj. Ne morem drugače.«

Mati ni potrebovala razlage za to, kaj se godi v hčerini duši. Pomislila je, nato je dejala s tresočim glasom:

»Če ti ne piše, te je pozabil. Tuj človek je in ni te vreden.«

»Mati,« je dejala hči, »saj ne veste, kako je.«

»Vem ... Mnogo sem že videla in prestala ne malo.«

Rezika je mečkala predpasnik in ni rekla ničesar več. Mati je nadaljevala:

»Edina hči v mesto kot potepinka, komu bomo dali hišo? Beračem? Oče bo zblaznel, ko izve.«

Hči je premislila. Iz globoke tuge izvirajoče materine besede so vplivale: »Brez vašega dovoljenja ne grem, ne brez vašega blagoslova.« 

Rezika je razmišljala še tisti večer ves večer in dolgo v noč. Očeta ni bilo doma. Solza v materinih očeh se je posušila; mati je spala. Ta čas ponočne samote in dušne bridkosti se je izluščila znova prvotna misel in sklep: »Grem!«

Opolnoči se je dvignila. Njena roka je trepetaje skladala in povezovala obleke in najdražje ji predmete, kot da bi kradla.

Materine prsi so pokojno dihale, desnica ji je ležala na odeji. Njen obraz je oblivala blaženost, le ena ostra, trnju podobna poteza je ležala preko njenih lic. Ta poteza je Reziko v srce zbodla.

S svežnjem v roki je postala pred posteljo. V tem hipu, ko je bila napravljena in odločena za slovo, je zagledala svojo mater v vsej milini in lepoti. Nekaj neznanega je posijalo od pokojnega, spečega obraza in padlo v Rezikino srce. Duša je zastokala.

Ta ženska jo je nosila pod srcem in jo je rodila. V bolečini. In vendar jo je imela rada do neskončne meje ljubezni, ki je ni mogoče ne misliti ne popisati. Zdaj spi. Ne sluti, da stoji poleg postelje njena hči, ki je niti poljubila ne bo v slovo. Ko se bo v jutro prebudila, bo planila s postelje, klicala jo bo; strašno, neverjetno se bodo razširile njene oči ...

Reziki je padla solza iz oči. Mati se je v spanju zganila in zastokala. Zakrožila je z roko, kot da nekoga brani pred zlim dejanjem. Umirila se je znova.

Mesec je sijal na posteljo, njegovi žarki so se kopali v belih blazinah. Ti žarki so jo klicali. Na pot, da mesec ne zaide! Dela je roko na usta in vrgla materi poljub.

»Mati, odpusti!«

Jokala je. Pa je bila ljubezen do matere šibkejša kot tisto neznano, kar jo je gnalo od doma. Še enkrat je postala na vratih, nato jih je zaprla. Splazila se je skozi izbo in stopila na vas.

Bližala se je pomlad. Sneg je kopnel, gorka sapa je vela od juga, vode so šumele.

Po sredi vasi je hodila straža gori in doli. Vojak je postal, Rezika je hitela mimo in krenila na bližnico, med hraste in topole.

Strahovi so gledali izza skal in izza grmovja in budili le pol groze v nji. Pol jo je napolnjevala tesna misel na dom, pričakovanje na neznano, ki ima priti.

Pet je odbila ura, ko je dospela v trg. V avtomobilu se je stisnila v kot; dva častnika sta kadila cigarete in jo neprestano pogledovala; pet vojakov je dremalo.

Ni imela denarja, da bi se peljala v mesto. Vzela je listek do predzadnje postaje in je ob prvi zori izstopila.

Vprašala je po poti in šla dalje. Cesta je bila peščena in suha, nebo jasno. Nekaj radosti podobnega je spreletelo njene ude.

Čez pol ure se je odprl čudovit svet pred njenimi očmi. Sredi ceste na vrhu visokega brega je stala in zrla v globino. V globini je ležalo morje, ki je blestelo mirno, ob bregu pa so bile nanizane hiše, hiše, hiše ...

Neznanska čuvstva so se porodila ta hip v njenem srcu. Kot da so se odprla prsa v veliko praznino, ki ima prostora za vso ogromno vodovje, hiše in zarjo.

Dihala je vase vse, kar so dosegle njene oči. Pozabila je na dom in nase, videla je ogromnost lepote in niti čuditi se ni mogla več.

Petje in vrisk njenega srca so prekinjale le tanke nitke spomina in grenke zavesti, po kaj je prišla ...

Čez eno uro je vtonila v ulicah mesta, ki je bilo zanjo neskončno.

13.[uredi]

Rezika je blodila po velikih ravnih ulicah z visokimi hišami in se stežka ogibala avtomobilov in vozov. Divje vrvenje jo je prijetno omamljalo. Ni imela ne denarja ne znancev; nikogar ne. Ni mislila na vse to. Sedla je v vrt in pojedla kruh, ki ga je imela s seboj.

Bila je v drugačnem svetu, novo življenje se je zgrinjalo okrog nje. Med gospodo in črnimi delavci, med domačini in tujci; vsi drve drug mimo drugega, nihče se ne zmeni zanjo. Temu svetu se bo treba privaditi. Temu življenju bo treba prirediti misel in ravnanje. Tu pade v pozabnost vse, tu vtone vse, oče, mati in dom.

V prvi popoldanski uri jo je zapekla vest: kam? Kje bo spala? Kje je njena služba? Koga naj ustavi v tej vrtoglavi množici hitečih ljudi? Koga naj vpraša? Vse! Nikogar!

Nagovorila je postopača; ta je stal na mestu in jo je meril od vrha do tal.

»Vi nimate službe? Vi nimate prenočišča?«

Govoril je sikajoče, s smešnim naglasom. Ona mu je plašna odgovarjala in kimala: »Da.«

Premeril jo je še enkrat in dejal: »Pojdite z menoj!«

V razdalji par korakov mu je sledila, on je hitel pred njo. Misel za mislijo se je porajala v nji. In ko je obvisela na misli, ki je bila od vseh naj grenkejša, je zastal njen korak. Krenila je nazaj.

Za seboj je slišala besedo v tujem jeziku, ki pa jo je razumela: »Neumnica!«

Strežniku je pokazala pismo z Brunovim naslovom; čez pol ure je stala pred vrati tretjega nadstropja visoke črne hiše in pozvonila.

Gospa, ki ji je odprla, je bila debela, njene oči so krmežljavo mežikale in merile Reziko od vrha do tal.

»Ali stanuje pri vas gospod Bruno?«

Debela gospa se je kislo nasmehnila. V čudni mešanici jezika je dopovedovala Reziki, da ni Bruno več pri nji, in ne ve, kam je šel, da ji to nič ni mari; ona nikoli ne izprašuje najemnikov, od kod prihajajo in kam gredo, samo da ji redno plačujejo najemnino. Pristavila je, da ji Bruno ni plačal vsega, ostal ji je dolžan sicer malenkost za perilo, kar je sramotno za mladega človeka.

Reziko je zabolela ta beseda; zardela je sramu. Ženska jo je vprašala:

»Ali ste njegova zaročenka?«

»N-ne!« je trudoma padlo iz njenih ust. »Službo iščem.« 

Ženska jo je merila z dolgim pogledom: »Vem za službo ...«

Čez pol ure je Rezika dobila službe, v veliki, vojašnici podobni hiši. Njena gospodinja je bila ženska srednjih let, preko obraza jo je senčila poteza nevolje in energije. Obleka se je nemarno oklepala njenih udov, lase je imela razmršene, njena polt je kazala rujave pege.

»Ubogati boste morali!«

Rezika je prikimala. Njene oči so begale skozi okno v steno nasprotne hiše; imela je občutek, da je jetnica.

»Spali boste pri otrocih.«

»Da.«

»Prostora boste imeli dovolj; moških ne smete voditi v stanovanje ...«

Rezika je zatrepetala; čutila je, da se tla podirajo pod njenimi nogami. Prikimala je.

Gospodinja ji je narekovala nizko plačo. Rezika je molče prikimala na vse. Bila je vesela, da je konec pogovora.

Ostala je v mračni kuhinji in tesno ji je bilo pri srcu. Dva otroka sta se valjala po tleh ...

Ko je bila zvečer v svoji sobi sama in sta otroka zaspala trdno spanje, je zajokala pridušeno, da bi nihče ne slišal, globoko, da ji je trgalo prsi.

14.[uredi]

Prvi korak v tuje, nepoznano življenje je bil narejen; morala je ostati. Ali naj se vrne v posmeh vasi? In Brunovo pismo je šumelo za njeno bluzo.

Naslednji dan popoldne je šla na ulico. Med množico ljudi je iskala Brunov obraz. Bilo je nezmiselno, le slučaj bi ga mogel pripeljati pred njene oči. Bila je žalostna, ker ga ni našla. Ena sama noč in pol dne sta ji prinesla toliko neznane bridkosti, da je zajokala v duši. Potrebovala je človeka, da se mu izpovè.

Obraz za obrazom je prebirala. Zbirala je redke besede tujega jezika, ki jih je poznala in jih sklepala v stavke, da jih poreče, ko zagleda Bruna. Izmislila si je v duhu tudi njegov odgovor. Tako je tavala iz ulice v ulico.

Naenkrat je spoznala, da stoji pred hišo, v katero je bila prvo zablodila njena noga ob prihodu v novo življenje. Nehote, kot omotična je stopila po stopnicah in potrkala na vrata.

Debela ženska je široko razprla oči in jo je povabila, naj vstopi. Ni vstopila. Val rdečice ji je planil v obraz, ko je vprašala, kje bi lahko našla Bruna.

Grenko je požrla nasmeh ženske in njen pogled; njena beseda pa je bila skoro pomilovalno pojoča. Povedala ji je ulico in številko, kjer je delal.

»Če je še tam,« je dejala. »Mladi ljudje danes ne strpè dolgo v eni službi ...«

Rezika se je poslovila in šla po stopnicah, nato iz ulice v ulico, od stražnika do stražnika, od hiše do hiše ...

Delavnica je bila že zapuščena. Zamazan delavec je čistil prostor in se je radoveden ozrl vanjo. Še ko mu je povedala, koga išče, jo je meril od nog do glave, nato je dejal: »Počakajte!«

Počakala je. Delavec si je očistil obraz in roke, vzel kapo in zaklenil delavnico.

Čez deset minut sta prekrižala še eno ulico, zavila v stranski del ozkega prehoda s ceste na cesto in sta stala pod rdečo svetilko male gostilne, iz katere je vel duh po ocvrtih ribah in črnem politem vinu.

Vstopila sta. Moški, ki je bil ž njo, je stopil mimo nje naravnost v kot, kjer je ždelo okoli okrogle, z rdečim prtom pogrnjene mize več ljudi, moških in žensk. Rezika je ostala sama ob stebru, ki je podpiral nizki strop. Gledala je za moškim, ki jo je privedel sem. Ta ji je pomignil z roko, od mize pa je vstal moški, ki je zapičil vanjo oči.

Bil je Bruno. Obstala sta, kot da se molče izprašujeta ob svidenju. Le en hip. Nato je Rezika planila k njemu in brez sramu, ne meneč se za ljudi, se je izvilo iz nje zadrževano hrepenenje po njem; objela ga je in vzkliknila v tujem jeziku: »Moj dragi! Jaz sem prišla!«

Bruno je obstrmel nad gorečnostjo svojega dekleta. Nasmeh mu je splezal na ustnice. Družba se je zasmejala prizoru in nerodnim, s tujim naglasom izgovorjenim besedam, ki so bile najčistejše.

Bruno je odvil Rezikine roke raz svoj vrat in dejal karajoče: »Kaj pa delaš?«

Razumela je njegove besede in njegov pogled. Čemu se ji smejejo? Ali ni naredila prav? Ali je mogla narediti drugače? Pričakovala je objema in poljuba, zdaj pa je odvil njene roke s svojega vratu, da vise mrzle ob telesu. Stisnilo jo je v srcu do najgrenkejše bolečine.

Bruno se je poslovil od znancev s pogledom in stopil ž njo na ulico. Ko sta naredila sto korakov v neznano smer, se je ona ozrla vanj. Bil je mračen, težek. Pogledal jo je tudi on, nato je dejal: »Počemu si prišla?«

Besede niso prišle iz srca, ampak iz nevolje človeka, ki so ga utrgali iz družbe.

»Pisal nisi. Nisem mogla prestati.«

Ni razumel. Če tudi bi bile besede izgovorjene v njegovem jeziku, ne bi jih bil razumel.

Rezika je spoznala to. Brezmejno se je odprla zemlja pred njo.

Hotela je povedati vsebino prejšnjega stavka s siromašnimi besedami tujega jezika. Ni mogla več, ustnice so trepetale, oči so bile polne solz.

Bruno je zagledal solze in se je zavedel. Prišla je bogvekako in odkod in ga je poiskala izmed tisočev. Kaplja mu je kanila v srce, polagoma se je zmehčal.

Spregovoril je ž njo milejše, dve lepi besedi sta ustavili njene solze. Lučka, ki je bila že skoro ugasnila v njenem srcu, je začela s slabotnim plamenčkom goreti.

Krenila sta k morju. Mrak je padal na zemljo. Kri je bila razlita od obzorja do bregov, šipe v oknih so bile škrlatno rdeče.

Sedla sta v vrt restavracije, ki se je raztezal nad cesto, in gledal na pristan v morje. Bruno je naročil vina. Pila sta in sta se zrla iz oči v oči. Nasmeh se jima je trgal z ustnic.

Dopovedala mu je z besedo in s kretnjo, kako je šla od doma in kako ga je iskala. Čez nekaj časa je dejal Bruno: »Drugače se moraš česati; tu ni taka navada.«

»Da,« je prikimala Rezika.

»Drugače se moraš obleči.«

Sramuje se me! je dahnilo skozi njeno zavest. Pa je bila pripravljena storiti vse. Dejala je: »Da!« Tema je bila, ko sta šla domov; Rezika je nagnila glavo na Brunovo ramo. Tudi njegova od vina razgreta glava se je nagnila na njene lase. Jecljal je:

»Saj te imam rad! Saj nisem vedel, da te imam rad!«

15.[uredi]

V službi je bila Rezika prepuščena sama sebi; varovala je otroka, nihče se ni zmenil zanjo. Mož in žena sta se menjavala v izbruhih največje ljubezni in največjega sovraštva. Poslušala je besede in se učila jezika; gnjus izgovorjenega je rastel v nji.

Vsak prost hip je bežala iz hiše, kamorkoli. Prikrojila si je novo obleko, lase si je počesala po mestni modi.

Njeno spremembo je Bruno opazil. Pobožal jo je po licu. Ko sta šla na sprehod, se je zdel z vsakim dnem prijaznejši. Popravljal ji je besede, ki jih je izgovarjala nerodno, njen nasmeh ga je zahvaljeval ...

Misel na dom jo je grenila. Neštetokrat se je dvignila pred njo bleda slika matere, ki se je začudena dvignila s postelje in iskala svojo hčer ... Ob tej predstavi se je vselej stresla. Bala se je nečesa; ni vedela koga.

Ni se mogla zdržati. Pisala je očetu dopisnico. Naslova ni pridejala. Nato je pisala materi pismo. Bile so lepe, vdane besede, ki se niso mogle odločiti, da bi dejale: »Povrnem se!«

Ni se mogla več vrniti.

Na tisto pismo pa ji je odgovoril oče s trdo roko:

»Nezvesta hči!

Če bi moja edinka ne bila — bi te moral prokleti. Proklel te ne bom, ker te bo proklelo življenje, če se ne vrneš k materi, ki si jo spravila na rob groba. Za tujim človekom si šla, z nami nisi imela usmiljenja, niti tvojega slovesa nismo bili vredni. Bodi! Onemogel bom, posestva ne bom prodal. Če se vrneš ti ali tvojih otrok kateri, naj sede k ognjišču, sicer naj hiša razpade. Ne bom poizvedoval po tebi, samo da vem, da živiš!

Se poslavlja tvoj oče, te objokuje tvoja mati.«

Te besede so bile ogenj. Rezika je obupno jokala in sklenila, da se odpelje domov. Ko je zagledala Bruna, se je njeno srce razdvojilo ...

16.[uredi]

Neskončno so se vlekli dnevi drug drugemu enaki; Bruno in Rezika sta hodila na sprehode; včasih je zmanjkala beseda, pa jo je nadomestil pogled in nasmeh. Rezika je imela občutek, da se Bruno ob nji dolgočasi.

Ni se mogla vsega razgovoriti z njim. Včasi so bile njegove besede čudne in ni jih razumela; tu pa tam so bile njegove izražene misli take, da niso našle odmeva v njenem srcu. Ob takih prilikah je molčala.

Nekega popoldneva jo je Bruno nenavadno zgodaj odslovil. Čudila se je ta dan njegovi molčečnosti, še bolj se je zdaj začudila.

Kam gre? — Sunek ljubosumja jo je udaril v srce. Stopila je za njim in ga ujela z očmi na koncu ulice. Sledila mu je. Stopil je v gostilno, v kateri ga je prvikrat našla. Par trenutkov je pomišljala, nato je stopila v družbo razposajenih ljudi kot črna lisa v beli dan.

Bruno je sedel v družbi treh moških in ene ženske. Rezika je obstala ob stebru nizkega prostora in zrla nepremično v družbo.

Prva jo je opazila črnolaska, ki je sedela ob Brunovi strani. Položila je roko na Brunovo ramo, ki je ta ni zganil, in dejala: »Kaj pa ona tam-le?«

Reziki so se zasvetile oči, najraje bi bila planila k tej ženski. Obrazi vseh so se obrnili vanjo. Med njimi je bil tudi Brunov obraz, ki je kazal nevoljo in presenečenje. Eden izmed moških mu je dejal besedo, da se je dvignil, in njegova beseda je v hipu spremenila tudi izraz obraza: »Rezi, Rezika!«

Kot da se ni pred četrt ure poslovil od nje. Črnolaska se je odmaknila, podprla je brado in jo je zrla prodirajoče.

Rezika je sedla. Videla je v prvem trenutku, da ne spada med nje. Drugi svet, druga čuvstva, druge njej tuje misli so jo obkrožale. Ko je sedla, je nastal mučen molk. V dnu njenih prsi je pekla grenka bolečina.

»Ali boš pila?» je prekinil Bruno molk in ji nalil kozarec. Dejala je, da ne, a je zmočila suhe ustnice, da ubije mučno zadrego.

Počasi se je razpletel pogovor. Smeh je bil zadržan na ustnicah vseh, veselje se ni moglo razviti. Rezika je občutila, kako se na slednjo besedo vsi pogledi obračajo vanjo. Tehtali so njen nasmeh, njeno žalost, sodili njene lase, njeno polt in njena usta; precenili so njeno obleko in ubožen nakit, ki ga je imela na sebi.

Bolelo jo je, da so te oči merile z vso pazljivostjo globino ljubezni med njo in med Brunom. On pa se je vedel vpričo njih prezirno, kot da je sužnja njegova. Ko so se njene oči povesile k tlom, je videla, da je črnolaska stopila svoji sosedi na nogo. Zasmejali sta se glasno in pogledali vanjo; besed Rezika ni razumela.

Vsa kri ji je planila v lica. Eden moških je del prst na usta: »Pst!« Črnolaska pa je dejala drzno: »Ščava ne razume!«

To je Rezika razumela. Vse se je dvignilo v nji. Trepetajoča je vstala od mize.

»Grem.«

Bruno se je zavzel. Mimogrede je opazil s karajočim pogledom črnolasko, Reziko je prijel za roko:

»Ne delaj neumnosti! Zameriš se mi!«

Iz Rezike pa je skoro bruhnilo: »Grem, Ti, če hočeš, ostani!«

Ni pozdravila, stopila je na ulico. Bruno je hotel ostati; pregovorili so ga, da je stopil za njo.

»Prvič in zadnjič!« je dejal, ko jo je dohitel. Bil je jezen, da je škrtal z zobmi.

Rezika je molčala.

»Ti nisi za družbo; ne smeješ se in ne govoriš! Če hočeš biti moja, bodi drugačna!«

Ona ni izpregovorila besedice.

»Ti ljudje so moja družba; privaditi se jim moraš! Ali naj bom vedno s teboj?«

Rezika je molče dospela do doma, molče je podala Brunu desnico. Le žarek tople ljubezni je padel nanj iz njenih oči. Nato je izginila v vežo.

17.[uredi]

Od tega dne se je Rezika spremenila. Od Bruna je zahtevala, da je spoštoval njeno bližino in njene proste ure. Njena volja in toplota njenega pogleda sta uklonili tudi Bruna. Bil je udanejši in bolj ljubeč; svoje besede in zanimanje je posvečal njej.

Med njegove znance Rezika ni marala več. Črnolaska je lebdela pred njenimi očmi. Vprašala je Bruna:

»Kdo je ta ženska?«

»Ženska je,« je dejal Bruno. »Ženska, ki ne jemlje življenja tako natančno kot ti.«

Rezika ga je pogledala. Ni vedela, kako naj njegovo besedo razume. Iz njegovega pogleda je razbrala, da ne more razumeti drugače nego tako, kot je bilo izgovorjeno.

Povesila je glavo in vzdihnila.

»Kaj bi!« je dejal Bruno. »Ali naj se moški ubije, če zaročenka nima toliko pameti, da izprevidi ...«

Rezika je razmišljala vsebino teh besed tri dni, četrti dan je v svoji ljubezni zajokala.

18.[uredi]

Čez dva dni je bila nedelja. Rezika je bila bleda, počutila se je slabo. Bruno ji je predlagal dolg izprehod; dasi se je samotnih izprehodov branila, mu je privolila.

Dan je bil soparen, redki oblački so se pasli po nebesnem svodu. Zadaj, čisto na dnu morja se je zbirala temina.

Po peščeni poti v senco dreves sta šla; na pot je legalo grmovje, rastlinje je opojno dišalo. Narava se je pogrezala v vročini in plavala v čudni omami.

Rezika je poizkušala biti vesela. Trgala je bilke in dražila Bruna. Ta jo je lovil po stezi, ona se mu je skrila za grm. Nato sta zapela pesem. Reziki se je zdelo, kot da je v domači senožeti. Isti duh sena in medù ji je napolnjeval nosnice.

Sedla sta na klop. Vseokoli je bila samota, drevje in grmovje. Solnčni žarki so kapali skozi veje kot cekini.

Molčala sta. Gledala sta na steze, ki so se stekale na glavno pot. Prihajali so ljudje, razdeljeni v pare, z rokami v rokah in odhajali dalje. Vsi ti so mislili le nase in so se zdeli drugim nevidni v svojem nehanju.

Bruno je skoprnel. Ujel je Rezikino roko in jo je poljubil na ustnice.

»Ne tu! Ne tu!«

Njegove roke je niso izpustile, dokler mu ni vrnila poljuba.

»Saj me ljubiš!« se je izvilo iz njega.

»Ne vem, če bi te ljubila,« ga je Rezika merila lahko karajoče in počasi, ko je s težavo zbirala tuje besede v enotni zmisel.

»Zadnjič si grdo govoril ...«

»Rezi!« je dejal Bruno. »Tak sem in ne morem pomagati. Ali je ljubezen greh?«

»Ljubezen z drugo žensko?«

»Ne,« je jecljal, »ne! To bi bilo grešno! Ali s teboj ...? Ti me s svojim ravnanjem pehaš v greh!«

Pogovor je zašel na občutljivo mesto — umolknila sta oba. Pol sramu in pol užaljenosti je zlezlo Reziki v dušo. Molče je zrla na steze, na katerih so ljudje pospešili korake.

Mislila je mučno in težko. V teh mislih se je bala zase in za njegovo ljubezen. Ali v resnici ni srednje poti?

Ko je veter udaril v drevesne veje in je v dalji zabobnelo, sta se predramila oba. Stopila sta po stezi in pogledala v globino. Kakor da se je temno morje dvignilo iz svoje zibeli in se vzpelo na nebo, je rastel ogromen oblak vedno bliže. Ljudje so se razbežali, nikogar več ni bilo na stezah. Iz oblaka nad morjem se je megleno zakadilo, veter je postal močnejši.

Rezika in Bruno sta bežala. Po stezi, med grmovjem, navzdol, navzdol ... Nikjer ni bilo zavetišča. Le široki, pritlikavi hrasti so se nudili tu pa tam. Padle so prve ogromne, od vetra prignane kaplje in udarile v lica in na čelo.

Pribežala sta pod grčav hrast, ki je raztezal veje kot dvanajstero rok. Bruno je postal: »Ne ubeživa! Počakajva tu!«

Rezika se ni branila. Bila je že upehana. Oprla se je s hrbtom na drevo, popravila lase in se odsopla. Tisti hip je prignal veter val dežja v njo, da je strepetala.

Bruno se je postavil kot ščit proti dežju. Njegovo telo je zakrilo njeno.

»Sedi na korenino, odpočij si. Ščitil te bom.«

Narava je vršila svoje veličastno delo. Veter je česal drevesa in zvijal veje, ki so zaječale; iz deževnih curkov je spletel biče, ki so žvižgali čez hrib in nad mestom pod njim. V bliskih so se vžigali mrakovi in bobneli kot oznanjevanje sodnega dne. Ogromna prikazen je polnila duše, kot da prihaja iz večnosti.

Bil je strah v srcih in veličanstvo groze v dušah. Bila je pesem in molitev ob enem. Čuvstvo majhnosti, šibkosti, vsevdanosti; bil je trenutek, ko človek začuti, da ni nič, ko vse odpušča, vse dovoljuje in je suženj in hlapec.

Rezika je trepetala; njena duša se je stopila ob zvokih viharja in pod bičem deževnih kapelj s prirodo v eno telo; ni čutila niti telesne ne duševne moči, le ječala je.

In jedva kakor v sanjah je čutila, kaj se je zgodilo ž njo ...

19.[uredi]

Ko je Rezika ta večer stopila v svojo sobo, je bila ura že pozna, otroka sta spala. Lučka v olju je trepetala pred podobo Matere božje. Ko je zaprla vrata, je plamenček vzplapolal in ugasnil.

Rezika je užgala lučko. Stopila je k postelji otrok. Bila sta vsled vročine razgaljena, lica sta tiščala v blazine in dihala globoko.

»Nedolžna otroka!« je dahnilo skozi njo. Solza se ji je potočila po licu.

Nato je sedla na stol, z roko je podprla glavo. Misel za mislijo je šla skozi njene možgane. Bridkost za bridkostjo se je vsadila v srce.

Vstajala je slika za sliko. Slika človeka, ki ga je ljubila. Njegov temni obraz je bil nemiren. Njegove roke so iskale njenih rok; ona jih je izmikala. In vendar se je bala za njegovo ljubezen. V viharju se je bala najbolj, kot da ga hoče vrtinec odtrgati za vekomaj od nje, in je bila najbolj njegova. Molil jo je, klečal je pred njo; smilil se ji je v podzavesti ... Potem pa se ji je zdelo, da se ji smeje. Ako tudi so bile ustnice resne, je čutila njegov smeh ...

Pogledala je na stene. Črne sence so plapolale na njih in se nagibale druga čez drugo. Vpihnila je luč. Cestna svetilka je sijala v sobo. Beli kvadrati luči so bili pripeti na strop in se niso premaknili.

Pogledala je skozi okno. Videla je mlado žensko, ki je stopala počasi s cigareto v ustih po ulici in pela pesem:

»Ustavi se, predragi moj brat!
Ti ne veš, kako je hudo
iti brez večerje spat ...«

Mrzlično se je streslo Rezikino telo. — Kaj je ženski, ki poje na ulici; kaj je ona proti nji? O, kakšni so ljudje! O, kakšen je svet!

Odmaknila se je od okna in ga zaprla, da ubeži šumu ulice. Pred njeno dušo pa se je dvignila nova slika. Bila je njena mati. Stala je ob postelji vsa bleda, jedva se je dvignila, da bi hodila. Njene oči so se ozrle na hčer in so se zgrozile. Kaj pa je tebi, dete? Lica so ti bleda in solzne oči. Mati nebeška, čemu trepetaš in si se skoro zgrudila ob moji besedi?

In spoznala je vse, še predno je hči zinila pol besedice. Oprijela se je postelje, da se ni zgrudila. Oči so se ji zalile. Kakor dolg curek krvi se je ulilo čez njena prsa ...

»O, uboga mati, uboga mati!«

Rezika se je opotekla. Lezla je v posteljo, čutila je vročino. Videla je očeta, ki je stal ob postelji neprestano kot sodnik, vas se je rogala ...

20.[uredi]

Peti dan po tej noči se je Rezika srečala z Brunom. S prikritim pogledom sta se spogledala. Molče sta šla skupno pot, kot da se je mej njima zaključila polovica življenja in novega ne moreta začeti. Čuvstva so bila drugačna, misli so bile drugačne; besede niso hotele biti drugačne.

Počasi, besedo za besedo sta se zopet privadila drug na drugega.

Prvo dejanje je rodilo drugo, ki je bilo enako prvemu; brez besede in iz istih vzrokov porojeno.

Rezika je čutila, da je pogažena, da je sužnja. Čutila je, da se je v njeni notranjosti, v njenem bistvu nekaj spremenilo. Neznanska utrujenost in žalost sta izvirala iz tistega neznanega, ko ni znala več ukazovati ne reči: ne! Hodila je z Brunom kot obsojenka, kot da moleduje ona za milost.

Bruno je zmanjšal svojo pozornost zanjo; vedel se je, kakor da je jasno, da je njegova, in zamenjala sta svoji ulogi na vekomaj. Njegov obraz je bil obraz sitega, njegov pogled je bil zapovedujoč, le nekaj usmiljenja je bilo v njem, še to je padlo kot grenkost v Rezikino dušo.

Bežali so dnevi. Hodila sta po vseh poteh, ki so bile neznane, stopila je ž njim v njegovo sobo. Vse sta si razodela, le eno je tiščalo Rezikino srce in ni moglo na jezik ...

Stala sta ob obali in mežikala v solnce nedeljskega popoldneva. Šumna množica ljudi je šumela vseokrog. Parniki so prihajali in odhajali, motorni čolni so se zibali v zalivu. Male ladjice so morski valovi malone požirali pod težo natrpanih ljudi.

»Kam greva?« je vprašal Bruno. Ta dan se je zdel milejši.

»Rada bi bila sama s teboj na morju.« Rezika je bila razneženo topla. Pogledala je Bruna v dno oči, on se je nasmehnil.

Najela sta čoln. Bruno je slekel jopič in se uprl ob vesla. Za Reziko je bil ta trenutek eden najlepših ob Brunu. Čoln je prišel na odprto morje, okoli njega je igrala svetla voda in plivkala ob boke.

Rezika je imela prijeten občutek kakor občutek ljubečega poljuba vselej, kadar je Bruno zagnal igraje z veslom par kapljic vode vanjo. Smejala se je in se brisala z ruto. Galebi so se pasli po razorani gladini in odletavali z vala na val. Na obzorju je bila vrsta belih jader, breg je ginil v žarkem popoldnevu. Vseokrog je bilo samo morje in nanj poveznjeno nebo.

Bila sta sama. Kot čudo se je priroda naselila v srce. Omamila ju je in podvrgla svojim zakonom.

Brunu je veslo padlo iz rok, nagnil se je k Reziki. Prijela ga je z obema rokama za glavo, za kuštrave lase in mu je dala poljub. Nato je sedla v dno čolna, glavo je položila v njegovo naročje.

»Kako je lepo!«

Njegove roke so jo držale, morje ju je zibalo. V sivi neskončnosti sta bila sama, brez prič ...

Rezika je vzdihnila. Bruno je pogledal v njene oči, ki so zrle z neznano žalostjo napolnjene in udane. Nekaj posebnega je sijalo iž njih.

»Kaj ti je?«

»Nič mi ni — srce me boli,« je odgovorila v materinem jeziku po besedah narodne pesmi in se nasmehnila. Nato je dejala, da je Bruno razumel:

»Povedala bi ti ...«

Zrla ga je, Bruno pa je dejal: »Povej!«

»Ne upam si. Hud boš.«

»Kaj je takega, da bi bil hud?«

»Morda ne boš hud. In ker ne vem, mi je težko.«

Bruna je zbičalo radovedje. Bil je ljubosumen in je mislil pod Rezikino tajnostjo neznane, tajne stvari.

Rczika pa je vzdihnila in težko, pretežko ji je šlo z jezika.

»Mati bom ...«

Ni je pahnil od sebe. Njena glava je še počivala v njegovem naročju. Toda njegove oči so molče in začudene razodevale odgovor. Rezika se je preplašila. Bilo ji je že žal, da je izrekla dolgo zadrževano besedo.

Zlog za zlogom se je mukoma izvil skozi njeno grlo: »Kaj misliš?« 

»Mislim, da bi tega ne bilo treba.«

Bil je mrzel. Ni se zganil, ni je poljubil. Ona pa je želela, da bi se nagnil do njenih ust in jo oblagodaril z ljubeznijo za to spoznanje, za to novico. Dvignila se je, da zakrije solzo, porojeno iz začudenja in grenkosti. Popravila si je lase in sedla na svoje prejšnje mesto. Dala je roki na koleni in trudno mislila s pogledom v dnu večerne zarje, ki je pričela rdeti na zapadu.

Bruno je zgrabil za vesla in molče veslal. Njegova moč se je potrojila. Čoln je rezal valove, ki so se razbijali ob lesene stene; misli se niso razbile ...

21.[uredi]

Ko je ležala Rezika nekega večera premagana v Brunovem naročju, se je prebudilo v obeh čudno osladje nedeljskega popoldneva v čolnu.

»Ali je res?« je vprašal Bruno.

»Ne vprašuj, ko ne maraš zamè.«

»Pazi! Ko pa je blazno! Ko pa ne moreva živeti!«

Rezika je zajokala: »Kako pa živi na stotine drugih? Ali naj živim lažje z otrokom brez tebe?«

Tedaj se je nagnil k nji. »Saj nisem dejal tako hudo. Se bo že uredilo.«

Rezika ga je pogledala in mu ni verjela. V njegovih očeh je brala tajno misel, ki jo je tisti dan in naslednje dni obdala s strahom in mržnjo hkratu.

Čutila je, da ji je pričel izbegavati; iz neznanega vzroka sta se pričeli njuni duši oddaljevati. Ne njena, njegova duša je zablodila v stran. Rezika je ljubila Bruna močneje nego poprej. Nekaj svežega, do tedaj neznanega je plulo v njenih žilah. Bruno pa je bil tuj, tak kot da misli na beg.

Ta misel je še sredi polnoči ni pustila. Zgodilo se je, da se je dvignila s postelje in pogledala na ulico, če ne beži po tlaku on.

22.[uredi]

Mračen večer je bil, ko Rezika ni mogla najti Bruna ne na ulici ne v gostilni in je stopila v njegovo sobo. Sedel je na kovčegu in bral časopis. Ozrl se je nanjo in se dvignil.

»Ali si že prosta?«

Pozabil je bil nanjo. Z naglim pogledom je preletela sobo. Začudila se je, ko je videla vse pospravljeno. Njegovih predmetov ni bilo ne po oknih ne po policah več.

»Kam si del svoje stvari?«

Trepetala je, njene oči so zrle prodirno kot oči sodnika.

»Kam?« je dejal Bruno; zadrega mu je stisnila grlo. »V kraj. Ali ne smem imeti stvari v redu?«

Rezika ni zinila niti zloga. Njen pogled je izpraševal dalje; Brunove besede niso zadostovale.

»V kovčegu je vse!«

Na te besede, ki so padle kot breme na njeno dušo, je zrla še par trenutkov njega in sobo, ki je niso oživljali njegovi predmeti. Nato je pobledela. Mislila je, da se zgrudi na tla. Skozi stisnjene, jok zadržujoče ustnice, je dejala:

»Uteči mi hočeš.«

Bruno jo je zrl z nevšečnim pogledom človeka, čigar najtajnejša namera je bila z eno potezo razgaljena. Molčal je. Rezika je hotela prekiniti govoreči molk, ki je tolkel z ostrino na njeno srce; skoro kriknila je:

»Ti mi hočeš ubežati!«

»Ne,« se mu je izvilo iz grla. Nato jo je ujel, da se ni zgrudila na tla.

Naslednji dan so bili predmeti zopet na svojem mestu. Bruno se je smehljal, niti z eno besedo se ji ni približal. Bil je brezbrižen za vse.

Rezika je pazila na njegove besede in na njegovo vedenje. Vse breme skrbi je ležalo na njeni duši.

Vprašala ga je po dolgi muki:

»Kaj bova storila? Zgovori se, kaj nama je storiti?!«

Počasi je prodrla jasnost izgovorjenih besed v Brunove možgane. Dejal je in skomignil z rameni:

»Kaj naj storiva? — Saj niti ne govoriš o tem nikoli.«

Rezika je strmela nanj dolgo časa, žalost je ležala v njegovih očeh. Kot dva nepremična kipa sta bila. Spregovorila je počasi, da se je slednja beseda razločno zasadila v njegovo zavest.

»Ti si mi izbegaval. Poročiti se morava ali storiti karkoli!«

»Stori karkoli!«

»Dobro,« je dejala Rezika komaj slišno na nervozno in nepremišljeno Brunovo besedo. »Dobro.« Solza se je prikazala v očeh, a se ni utrnila; pretrda je bila.

Bruno je videl, da je njegova vse zametujoča beseda zarezala pregloboko. Zametavala je z eno kretnjo tisto, kar je napolnjevalo Rezikino življenje z neprodirno skrivnostjo, radostjo in bridkostjo.

Dejal je nato:

»Pojutranjem zvečer me počakaj!« 

Samo pokimala je.

23.[uredi]

Prišlo je poglavje Rezikinega življenja, ki se ga je ubogo dekle le z ogabo v srcu spominjalo. Vsega ni razumela. Le podmolklo je udarilo v njene možgane, ko jo je Bruno pritiral v tujo hišo, pred umazano žensko, ki je govorila ogabne besede. Bežala je od nje in od Bruna, preskočila stopnjice, šele na ulici se je pomirila. Greha zoper človeško naturo ni hotela storiti, materinstva ni marala opljuvati na najogabnejši način ...

Ko sta se po dolgih dneh izogibanja zopet videla z Brunom, mu je dejala:

»Poročiti me moraš!«

Bruno je molčal.

»Kaj misliš? Ni mogoče drugače. Pri nas je tako, da se drugače greh izbrisati ne dà.«

»Čudna navada.«

»Sicer mi mati umrje; oče ubije tebe in mene!«

Težka misel je zakljuvala v Brunovem čelu. Čez nekaj minut je dejal s kretnjo, kot da je plačal nadležnega dolžnika:

»Poročim te!«

Rezika je bila žalostna te odločitve, ker ni bilo niti drobca srca v njej.

Bruno pa je pristavil, kot bi zabijal žebelj v rano: «Poročim te; toda nimam denarja. Živil te bom, vse drugo preskrbi, če hočeš!«

»Bom,« je dejala Rezika in je še tisti dan zlagala tole kratko pismo:

»Dragi oče, ljuba mati!

Zdrava sem in se mi godi dobro, poročim se. Srečnejša bom, če mi pomorete k temu, potem vaju ne bom nadlegovala nič več! Pustite me v sreči, ako Bog da, ali v nesreči, ako mi je namenjena.

Vaju pozdravlja hči Rezi.« 

Oče je odpisal:

»Draga hči, če rabiš kaj, pridi in pogovorili se bomo; ljudje smo in ne volkovi.

Tvoj oče.«

24.[uredi]

Rezika se je pravkar vrnila od doma. Temnega večera je bila prišla v vas, pred zarjo je odšla. Šla je k Brunu in ga je našla doma. Sedel je na stolu in kadil cigareto, dim je leno puhal pred se in razmišljal na vse, kar se je bilo zgodilo.

Mešana čuvstva so ga polnila. Bila so čuvstva ugodja, spomini na lepe ure hrepenenja, ki se nikoli ne izpolnijo, a so se izpolnile in izgubile na svoji mikavnosti. Bil je vmes neugoden občutek človeka, ki je zvezan z žensko in ne more stran, a ga neugnana kri žene kamorkoli.

Varal se je v ljudeh, ki jih je srečal pod tem nebom. Njegova mladost je potekla na jugu; malo je delal in več stradal. Nemirna kri ga je gnala za sledjo deklet, pa ga je bilo groza običajev, da ne obleži z zleknjenim telesom sredi vasi ali na cesti kje. V deželi severnjakov, ljudi, ki so navidezno brez čuvstva, je drugače. Nagovoril je dekle in jo je prijel za roko, oče mu ni padel z nožem za vrat.

Pa so vendar strašni in nepreračunljivi ti ljudje. Kakor pisana postava so; brez noža, a ne ubežiš pred zakonom, ki je ukoreninjen in svet ter se je pisal sam iz roda v rod.

Bruno je čutil, da je neizbežno, kar ima priti. Udal se je. Iz tega je izvirala njegova brezbrižnost. Kot človek, nad komur je izročena smrtna obsodba: bodi karkoli! Ko je Rezika ta dan vstopila, se je jedva okrenil.

»Ali si že prišla?«

»Sem,« je dejala in sedla na stol čisto v kot sobe.

Malomarno je čakal njene besede, kot da ga v nobenem slučaju ne more niti razžalostiti ne razveseliti.

»Vse je urejeno. V enem mesecu se lahko poročiva.« Bruno je bil nervozen. Ogorek cigarete je vrgel v kot, z ustnikom se je igral in ga vrtel med prsti.

»Boš pisal po svoje listine?« 

»Bom,« je dejal.

Nato sta bila tiho. Bruno se je pogreznil v misli. Njegov obraz je kazal mračne poteze. Rezika je položila trudne roke na kolena in gledala tega človeka, ki se poganja zanj, kot da zavisi njeno življenje od njega samega.

Ljubila ga je takrat najčisteje, ko ga je poznala najmanj. Ko je razumela jezik in se je beseda za besedo vtisnila v njeno srce, se je podoba tega človeka naenkrat spremenila. Poteza ženstva je bila na njem, samoljubje in namišljeni ponos, lahkoživje in sentimentalnost posebne vrste. Njen moški ideal je bil drugačen. Kakor da se je Bruno spačil pod njeno roko. Ali je kriva ona?

Med nju je zazijala razpoka. Kaj je bil v preteklosti? Komu izroča usodo svojih otrok? S tem človekom bo delila dneve in noči, ure in minute? In vendar se sredi brvi ni mogoče obrniti. Ena sama pot je, četudi pregrenka v svojem dvomu.

»Bruno,« je dejala Rezika z milim glasom. »Še eno besedo ... Kakšno bo najino življenje?«

Bruno je prižgal novo cigareto, glava mu je plavala v višnjevkastem dimu in je dejal: »Kakšno? Tako.«

Skomignil je z rameni. Nato je dejal zopet:

»Saj veš, kakšno!«

»To ne zadostuje,« je drhtelo iz Rezike. »Stopila bova v zakon za vse življenje, ti pa si tako lahkomišljen.«

»Kaj naj storim?« je odmevalo iz Bruna. »Kakšen sem?«

»Rad me nimaš nič več tako,« je pristopila k njemu in položila roko krog njegovega vratu.

»Rad te imam!« ji je gledal v oči, ko ga je zganila njena mrzlična bližina. »Kaj naj storim, da boš verjela? Prisegam ti!«

»Ni treba! Ni treba! To se spozna drugače ...«

Nagnila je glavo na Brunova prsa in jih je močila s solzami ...

25.[uredi]

V temno poslikani sobi je viselo v ogromnih okvirjih par svetih podob; nad klečalnikom je bil velik križ s Kristusom in blagoslovljeno vodo. Za pisalno mizo je sedel duhovnik v črnem talarju, nasproti je sedela Rezika.

»Kaj vam teži srce?« je vprašal z mehkim glasom duhovnik.

»Bojim se, kaj bo. Tako težko mi je v duši.«

»Zaupajte!« je dejal duhovnik, ki so mu curljale besede iz ust kot iz knjig naučene. »Molite in vse bo dobro, potrpite in vse bo premagano. Bog nam pošilja križe in težave, da bi nas lažje izveličal; za vse mu moramo biti stokrat hvaležni.«

Rezika se s temi besedami ni zadovoljila, v srcu je kljuvala druga misel. V njeni duši se je gnetel trd vozel in se zadrgaval od dne do dne. To so pa gole besede. Kam naj jih dene, ko pa je lačna drugega?

Dejala je: »Bojim se, prečastiti, da me mož ne bo ljubil.«

»Dvomi vas mučijo?« je prevzel duhovnik po kratkem premolku. »Zakon brez ljubezni je pekel.«

»Če ga vzamem, padem v sramoto.«

»Kadar izbiramo med večjim in manjšim zlom, vzemimo najmanjšega. Večje zlo pa je vselej greh, ki ga moramo popraviti. Če pa si naložimo že sami kazen za greh, moramo biti tega veseli, da ne bomo na onem svetu trpeli. Tako je in nič drugega!«

Besede so padale kakor obsodba na dekletovo srce. Zdrgetala je in solza ji je zablestela v očesu. Zadrževala je jok, ker se je sramovala.

Duhovnik je videl njeno solzo in se je vznemiril za hip. Za tolažbo so lahko padale olepšane besede nanjo:

»Pomirite svoje srce. Ljubezen pride mnogokrat šele v zakonu. Od vas bo pogosto odvisna.«

Rezi se je dvignila. Duhovnik ji je dal podobico. Poslovila se je.

Pred vrati je postala s podobico v rokah in ni vedela, kam bi krenila.

26.[uredi]

Priprave za poroko je izvršila Rezika sama. Kupovala je in uredila stanovanje; Brunu se je zdelo vse to odveč.

Čas je bežal naglo in v skrbeh, pri tem je Rezika pozabila misliti na vse drugo. Le včasi so vstale čudne podobe pred njo in so se zarastle s kremplji v njene možgane.

Ena izmed podob je bila neznana ženska, ki je prišla v hišo in vprašala po nji. Ko je odšla, je vstala pred njo slika Bruna, zločinca, ki ga je vojna osvobodila iz ječe. V zavest ji je stopilo dejstvo, da nikoli neče govoriti ne o preteklosti ne o domačih ljudeh.

Vprašala ga je: »Povej mi po resnici, ali si bil kdaj v ječi?«

Njegove oči so spremenile blesk: »Čemu me vprašuješ?« Gledal jo je prodirno. Kaj je bilo v dnu teh oči? Rezika se je preplašila, izrečene besede ji je bilo žal.

»Nič,« je dejala. »Saj ni nič.«

Nato ga ni vprašala nič več. Počasi je obledel vtis, ki ga je napravila nanjo nova vest. Končno jo je smatrala za laž, iz neznanega vzroka izmišljeno.

Poroka ni bila sijajna. Par znancev, izmed sorodnikov nikogar. Dolgočasje se je paslo pri mizi; Rezika je bila vesela, da je minilo.

Ko sta ostala sama v poročnih oblekah v sobi, za njuno življenje pripravljeni, je vzkipelo v srcu mlade žene. Izbrisano je vse, greh in sramota, novo življenje se začenja, srce je stokrat razbremenjeno.

In vendar ni bilo. Silno je čuvstvo ženske v trenutku, ko vidi, da je dobila v roke usodo ene družine in stoji med predmeti, ki so njena last, v kraljestvu, ki ga vlada sama. V dnu te zmagoslavne radosti pa je trnek, ki ubada kot otrovana igla.

Z mešanim čuvstvom sreče in nesreče se je vrgla Brunu v naročje, kot bi hotela reči, zdaj sem po zakonu tvoja, bodi še ti moj. Tu je mejnik življenja. Začniva novo!

Bruno jo je držal v naročju. Jecljal je nerazumljive besede o ljubezni tudi on ...

Dasi sta se spoznala do intimnosti že poprej, so naslednji dnevi potekali v tisti mirni sreči zakonskih ljudi, ki z vso obzirnostjo in vse odpuščajoče otipavajo dušo drug drugega; to so dnevi, ki ustvarjajo razmerje mej njimi.

Rezika in Bruno po svoji naturi nista bila gospodujoča, razmerje sluge in gospodarja se je med njima enakomerno razdelilo. Rezika je postajala srečna. Bruno je kazal več skrbnosti kot prej.

Videti je bilo, da je prišlo njuno življenje v enakomeren tir zakoncev in se ne bo spremenilo do smrti enega izmed obeh.

Rezi se je pokesala, da je slabo sodila o možu. Pogladila mu je lase: »Grdo sem mislila o tebi!«

On se je nasmehnil.

27.[uredi]

Parnik s potniki se je vračal z nedeljskega izprehoda k obali. V gorenjih prostorih sta sedela Bruno in Rezika in se molče razgledavala po obronkih zemlje, ki so se ločili in padali kot ogromni črni valovi.

Reziki je padla torbica na tla. Pobral jo je gospod, ki je sedel nasproti ter jo je neprestano opazoval. Rezika se mu je zahvalila; ta se je nasmehnil. Nasmehnila se je tudi ona.

Ko sta Bruno in Rezika prišla domov, je Bruno stopil žvižgaje po sobi, nato je zalučal ustnik za cigareto v kot.

Rezi ga je pogledala in molčala. Stopila je in hotela pobrati ustnik.

»Ni treba. Torbico bi si bila pobrala.«

Gledala ga je, kot bi hotela ugledati njegovo neočito misel. Spoznala je, da je ljubosumen že od dneva poroke dalje, dasi je prikrival čuvstvo.

»Kaj me gledaš?« ji je dejal rezko.

»Kaj bi ne gledala? Če mi nekdo, ki ga ne poznam, pobere torbico, ali je to greh?«

»Za tebe ni! Kaj bi moralo še biti?«

Rezi je bila užaljena. Nekoliko prirojene trme je zaplalo v njenih žilah.

»Če jo spustiš nalašč na tla, nikoli! Pri tem pa se še nasmihaš.« 

»Bruno!«

Bruno je bil zdaj bled, zdaj rdeč. Trepetal je, čudni tresljaji so mu krčili prste. Ustrašil se je samega sebe in svoje razgrete krvi. Odšel je in se vrnil šele pozno v noč ...

Rezika ga je pričakovala z objokanimi očmi. Prosila ga je, naj ji oprosti, če je delala slabo, dasi se ne čuti krivo. Poljubil jo je in bil navidezno miren.

Gledal je strop, misli so ga bičale, da ni mogel spati. Vse se je spremenilo v njem in okoli njega. Novi način življenja ga je vrgel iz kolesnic. Skrbnost ženske, blagodejnost toplega ognjišča ga je pričarala. Vžigala mu je znamenje ljubosumnja v čelo, bil je nemiren še na delu. Iz ugodja in bridke strani tega življenja pa ga je klical šum prejšnjih dni, razposajenost mladih ur in objestnost šumeče družbe ...

Ko je ta večer zopet pogledal v življenje, ki ga skoro ni več poznal, se mu je zazdelo vabljivejše kot poprej. Pozdravili so ga znanci s krohotom in bilo ga je sram odvisnosti.

In vendar ga je žena s solzami ljubezni sprejela, ko se je vrnil domov. Srce se mu je razklalo na dvoje, dvema hlapčevati je nemogoče.

Od tistega dne se je naselil nemir med stene njune navidezne sreče. Sumil jo je za malenkosti in pod pretvezo jeze je zapuščal dom. Vračal se je pozno po noči, Rezi ga je pričakovala s solzami.

Rekla pa mu ni besede. Zaklenila je v sebi vse, le objokane oči so pričale, da njeno srce ni brezčutno.

Njen udani molk pa je Bruna nezavedno jezil. Vedel je, da dela ženi krivico, pa je hotel zato njenega protesta, njene sodbe in obsodbe, zdelo se mu je, da se za molkom skriva nekaj strašnejšega, kar ne more v besedo. Imel je občutek zavratne misli, ki visi nad njim in ne ve, kdaj ga zadene.

28.[uredi]

Dnevi pred porodom so bili za Reziko mučni. Kadar je potrebovala največje ljubezni in opore, se je Bruno najbolj izogibal doma. Nagonska navezanost noseče žene na moža ni našla opore.

Bala se ga je vprašati, kam hodi. Ni se vračal vinjen. Molče se je slekel in legel v posteljo. Ni slutil, da njegova žena pod zaprtimi trepalnicami v mislih na njega še bdi in ne zaspi še dolgo potem, ko on diha pokojno spanje.

Rezika je občutila, da ji trga notranjost grenka slutnja, ki se je vselej zopet spovračala, kadar jo je odgnala. Grenkoba te slutnje je bila v nosečnosti še hujša.

Tolažila se je, da je njegove odtujitve nekoliko kriva ona. Čudna je in razdražena. Njeno telo ne more nuditi istih mikavnosti kot prej. Zato zahaja v družbo, da se raztrese. Vselej pa je stopila pred njene oči ženska s črnimi obrvmi, ki jo je videla prvič v njegovi družbi.

V teh mukah je bledela, njeno telo je pojemalo, po vsem telesu so stopile modre žile s strahoto na dan. Bala se je za otroka.

Ko je držala novorojeno dete v naročju, je bila presrečna. Deklica je imela prečrne lase svojega očeta in materine oči. Rezika je trepetala, veselja je vriskalo njeno srce, ko je otrok jokal in razodeval polno silo novega življenja.

»To je moje dete!« je božala njena roka otrokove lase, ki so se mokri oprijemali glave. »To je dete, radi katerega sem trpela in stopila v novo življenje. Zdaj vidim: ne radi moža, radi tebe, ki si moje in boš moje na vekomaj.«

Poljubila ga je, solze so močile otroka.

Ženska, ki je stala poleg nje, je dejala: »Ne jokajte!«

Jokala pa je na tihem od radosti, ker je našla edino bitje, ki bo njeno in se mu bo ona vsa darovala.

Tiste dni je postal tudi Bruno drugačen. Tisto noč trpljenja in pričakovanja deteta ga ni bilo doma, dasi so ga iskale njene oči. V srcu pa je dejala, da mu ne bo odpustila. Ko je zagledala otroka, je pozabila na vse.

Kadar je v jutro stopil tiho v mir sobe in s strahom pogledal v polmrak postelje, se je smejala iz belih rjuh.

»Glej,« je dejala in Bruno se je nagnil nad sveženj, ki je ležal poleg nje. Starikav obraz otroka je spal. Nato je pogledal na ženo, ki se je zdela lepša kot kdaj poprej. Nagnil se je nad njo in jo je poljubil nežno z ljubeznijo in spoštovanjem pred njenim materinstvom.

V njeno srce je šinila topla zavest: Saj ta človek je dober! Ta zavest je prevzela še njeno telo; začutila se je čilo.

»Potrpi! Vse bo navskriž! Jutri vstanem!«

»Ne smeš! Delal bom jaz, pomagal bom jaz!«

Nasmehnila se je tem besedam. Ni jim verjela, a lepe so bile za žensko srce.

Bruno je kazal vso svojo skrb proti nji. Ko je Rezi vstala in hodila bleda po kuhinji in po sobi, je hodil za njo in stregel njenim rokam.

Parkrat je prebledela in sedla na stol. Bruno je dejal: »Prehitro si na nogah!« Ona pa je odgovorila: »Saj nič ni. To pride in gre.«

In je zrla vanj z napetimi očmi, kot da išče v njem odgovor za neznano, ki je polnilo njeno dušo.

»Kaj misliš?« jo je vprašal mož.

»Mislim, želim, da bi bilo vedno tako.«

Bruno se je samo medlo nasmehnil. Prvo čuvstvo očetovstva je bilo premagano. Sijaj žene, ko je ležala v belih rjuhah, je ugasnil. Delo mu je že presedalo. Počasi je opuščal uslugo za uslugo, polagoma je izostal. Rezi mu tega ni zamerila. Zlato oko ga je videlo zlatega.

29.[uredi]

Ko je nekega večera prišel Bruno domov, je otrok vekal, žena pa je ležala brez moči na postelji, njeno oko je iskalo pomoči.

»Kaj ti je?«

»Ako se le zganem, mi izkaplja zadnja kapljica življenja.«

Ko je dospel zdravnik, je bila že pozna ura. Počasi je umil roke, počasi se oprl na rob postelje ter smehljaje vprašal: »Kako vam je, gospa?«

»Umrem, če mi ne pomorete.«

Dali so led nanjo. Zdravnik, ki je zopet stal na robu postelje, je vprašal:

»Ali delate, gospa?«

»Da.«

»Pol leta ne smete delati.«

»Ko pa moram. Ko pa ni drugače.«

Zdravnik se je obrnil k Brunu, ki je stal zamišljen in molčal ob strani: »Dobite ji deklo!«

Molčali so vsi trije.

Otrok, ki se je med tem prebudil, se je oglasil z jokom. »Dojiti ne smete!« je dejal zdravnik za slovo in odšel.

Živel je cesarski princ, modro in krščansko vzgojen, ki je dejal: »Čemu ljudje kradejo, kadar so lačni, jedó naj!« Zdravnikov nasvet, naj žena ne dela in ne doji, je bil prinčeve besede brat.

»Deklo bi potrebovala,« je dejal nekoč Bruno, ko je videl izmučeno ženo, ki je trepetajoča pripravljala kosilo.

Žena ni rekla ničesar. Mož je izrekel besedo pol za zdravnikom, pol pa iz spoznanja. To je bilo zadosti, več je bilo nemogoče. Bila pa je tragika na dnu tega, ki je Bruno ni občutil.

Rezika jo je občutila. V njeni hrbtenici je glodal črv. Ni padla na tla, njeno telo je razjedalo polagoma. Vpričo ljudi se je držala kvišku, ko je bila sama, se je vrgla na stol.

Strašna nujnost zdravnikovega nasveta se je podčrtavala od dne do dne. Ko je preštela denar, se je zgrozila. Ali bo mogoče živeti do konca meseca? In živeti je treba!

Otrok je ležal v plenicah in spal nemirno spanje. Podojiti ga ni mogla več. Njegove medle oči so gledale milo, kot bi prosile pomoči. Kaj mu je storila?

Včasih ga je vzela v naročje in ga v neznani bolečini pritiskala k sebi. V svojem srcu ga je prosila odpuščanja.

»Saj mi ne smeš umreti!«

In ko so bile v krvavo večerno zarjo uprte njene oči, je šla njena misel v notranjost in si je dejala: »Saj jaz ne smem umreti. Če umrem jaz, moraš umreti ti!«

V srcu jo je zaskelelo. Zdelo se je, da vidi svoje dete siroto, kako trka na tuja vrata, enako kakor v prvih dejanjih kinematografskih dram. Dvignila se je in šla k zdravniku. V razkošju njegove čakalnice je razumela besede: »Ne smete delati!« Zdelo se ji je, da je že opravila, skoro se je dvignila in šla.

Zdravnik jo je posadil na stol, govoril ž njo kot z otrokom, hotel je izvabiti smeh ž njenih ustnic. Toda nji je čudna grenkoba zlezla iz srca na obraz in ji spačila poteze.

»Čemu ste se poročili tako mladi? Vaše telo je še čisto otroško.« 

Rezika je skomignila z rameni. Ni vedela, kaj naj reče.

»Ne smete delati,« je dejal zdravnik in bobnal z debelimi prsti po kolenih, briljantni prstani so se blesteli v solnčni luči, ki je padala skozi dragocene zavese, visokih oken.

Rezika je dejala mirno: »Moj mož ne zasluži toliko.« 

»Čemu se taki ljudje poročijo.«

Bridko besedo je imela Rezika na jeziku, pa je ni izgovorila. Dvignila se je in vprašala, koliko mu je dolžna ...

Ko je dospela domov, je dvignila dete in ga poljubila. Tisti hip bi bila poljubila tudi Bruna. Vsakogar, ki je v zvezi z njenim ubogim, opljuvanim življenjem.

Silna ljubezen in odporna sila sta se dvignili v nji. Spomnila se je na mater in njena podoba je stala ogromna kot steber do neba pred njo.

Zdelo se ji je, da se čuti močnejšo; celo rdečica je planila tu pa tam na njen obraz, smeh je spreletel njene ustnice.

Grenila pa jo je vedno jasnejša zavest, da Bruna ne more več stalno priklepati nase. Delo z bolnim otrokom je naraščalo, njene sile so bile hlinjene. Mnogokrat ni mogla pripraviti jedi, ali se ji je obed ponesrečil. Ni mu zamerila, če je vzel klobuk in šel.

Vendar je obstala vselej, kot da jo je kdo udaril po glavi, njene roke so obvisele ob telesu. Srce je obupalo za trenutek. Le počasi se je zopet dvignila.

Možu ni mogla nuditi v tem stanju niti enega mika več. Njeno telo je bilo ubito, najintimnejša žrtev ljubezni je bila z muko združena, ki je jemala slednji mik za zdravega moža.

V polnočno uro, ko je otrok spal, ko je mož globoko dihal na postelji in je luč gorela, so se njene misli strašno črtale na strop in se zvijale v mnogoterih črtah. Katera črta je prava? Kakšna bo podoba, ki iz njih nastane?

Kdo si, ki mi odgovoriš? Nihče!

30.[uredi]

Polagoma se je Rezikino življenje spremenilo do cela. Z otrokom je bila obsojena in zaprta med štiri stene, ki so pritiskale kot mora na njeno dušo. Bruno je prihajal pozno domov, včasih je celo noč izostal. Izostajal je tudi od obedov, prišel je navadno tedaj, ko ga Rezika ni pričakovala in mu ni pripravila jedi.

Redko svidenje in nenavezanost na obed v družini je spremenilo tudi Brunovo skrb za družino. Rezika je s strahom opazovala, da so bile svote, ki jih je puščal doma, vedno manjše in da jih je pokladal skrivaj na mizo ali pod krožnik, kot da plačuje uslugo in se tega sramuje.

Rezika je čutila, da ne more biti drugače, ko je življenje začelo iti tako pot. S sramom je pobrala vselej denar, kot da sprejema ubogo miloščino za življenje. Skopo je razdelila novce iz dneva v dan, da bi zadostovali za najpotrebnejše. Ni zadostovalo. Čutila je v svojem telesu, da se zbirajo sokovi in ji hočejo dati novih moči, ali od kod naj jih srkajo? Ko se je pogledala v zrcalu, je videla svojo bledo podobo s črnimi obroči okrog oči.

Potrpela je. Pogosto si je znova očitala, da je sama kriva s svojo boleznijo, da je tako. Ko pa se je zgodilo, da je nekega jutra zaman brskala po hiši in ni mogla najti niti stotinke več, da bi kupila mleka, se ji je čudno zameglilo pred očmi.

In še tisto popoldne je bilo, ko ni imela mleka, da bi ga dala svojemu otroku. Njene prsi so bile izsušene, njeno čelo pa je bilo preponosno, da bi prosila. Na otrokova usta, ki so jokala, na oči, ki so prosile hrane, je pritisnila obupen poljub silne ljubezni, v srcu pa se ji je zadrgnilo nekaj neznanega. Sklenila je, da počaka moža, ako pride.

Prišel je. Bil je mračen, le nalahko vinjen. Sedela je ob brleči luči in držala otroka v naročju, ki je pil sladko vodo in mirno zaspal.

Bruno se je začudil. Tako pozno še ni videl žene pokoncu, dasi je bdela mnogo noči brez njegove vednosti. Postal je na vratih in uprl roke ob podboje.

»Kaj pa ti?«

Žena ga je gledala. Njena udrta lica so kazala ostre sence, ostrejša senca se je črtala okrog njenih oči. Dete se je v spanju zganilo, zaujčkala ga je.

»Počakala sem te.«

»Zakaj ne spita z otrokom?«

Prva Rezikina beseda je bila ostra, skoro trda. Druga je postala milejša. Ni znala biti huda. Njene oči so zalile solze. Ker Bruno ni dejal ničesar, je nadaljevala ona:

»Hotela sva, da naju vidiš, da ne pozabiš na naju in da se spomniš, da morava živeti tudi midva.«

Brunove možgane je v hipu spreletelo, kaj Rezika misli. Roke so mu padle ob telesu, pogled mu je okamenel. V svoji lahkomiselnosti ni mislil tako daleč, da bi bil spoznal poprej, kaj je zagrešil. Zdaj mu je bilo jasno. Pogledal je v sé in videl, da je grdo vse to, da je strašno, neznano podlo.

Počasi je zbral misli in poizkušal najti ravnotežje. Slednjič je zamahnil z roko, kot bi odgnal nadležno muho, ki je obletavala njegovo vest, in dejal:

»Počemu mi nisi dejala?«

»Saj veš, da je težko beračiti. Saj veš tudi, da skoro nikoli ne govoriš z mano.«

Bila je resnica. Bruno se je jasno zavedal svoje krivde, ravno radi radi tega jo je silno težko priznal. Ujezila ga je celo in mesto da bi udaril sebe, je zamahnil z besedo proti svoji ženi:

»Taka si! Vedno molčiš, vedno sama zase. Kaj vem, česa potrebuješ! Jaz imam mnogo skrbi in dela — ali je čudo, da pozabim?«

V ženi se je uprlo: »Take reči se ne pozabijo. Le ljubezni bi bilo treba.«

Bruno je stopil do mize, pest je uprl na ploščo in oči so mu čudno vzgorele.

»O ljubezni mi ne govori! Toliko je imam, da te do danes še nisem zapustil.«

Rezika je izbuljila svoj pogled v njegovo rdeče obličje, ki je sijalo pri svetilki in spreminjalo potezo za potezo. Tisti hip je misel za mislijo šinila skozi njene možgane: »Kaj ima ta človek? Kaj skriva ta človek za tem pogledom in za vsemi gubami svojega obraza?«

Dejala pa je počasi in previdno modro kot iz dna globokega spoznanja:

»Če nas nisi zapustil na način, kot ga ti misliš, še ni vse. Če pa pomisliš z mojim srcem, si naju že zapustil. Saj ne zahtevamo več od tebe, pusti naju, da živiva, dokler živiva.«

Solze so jo premagale. Ogromne in grenke so se ulile iz široko od­ prtih oči in kapljale na otroka, nad katerega se je nagnila, da bi pred možem zakrila bridkost, kot jo je zakrivala doslej vse dni.

Bruno pa ni vedel kaj reči. S povešeno glavo je stal pred njo, slina se mu je nabrala v grlu in bolelo ga je, ko jo je požrl. Samo nekaj hipov. Nato se je znova vrnil vanj njegov prejšnji človek, ki obsoja sebe in govori drugim:

»Vidiš,« je dejal, »ti si vsega tega kriva. Kaj je treba solz in besed! Dejala bi mi bila in vse bi bilo dobro. Pa pridem domov in ne slišim besede, grem od doma in ne slišim besede. Kdo pa vama more odrekati življenje?«

Počakal je. Rezika je molčala in si obrisala oči. Potem je nadaljeval:

»Jaz nisem človek, ki rad gledam solze. Jaz rad poslušam smeh, jaz ljubim veselo družbo. Ti pa me sprejemaš z obrazom, ki mi jemlje dobro voljo; vedno imaš solzne oči!«

Bruno je gromadil očitanja, Rezika ga je z bežnim pogledom ošinila, dejala ni nič. Izgovorila je, kar je imela v srcu, izplakala je solze, zdaj se je umirila; le vozel v prsih jo je tiščal.

»Midva nisva ustvarjena za vkup. Ti nisi zame!«

Pri tem ga je žena premerila molče z dolgim pogledom, nato se je nagnila nad otroka in ga je začela poljubljati.

Bruno ni vedel reči nič več. Položil je nekaj denarja na mizo in šel v posteljo.

31.[uredi]

Naslednje dni je Bruno pokladal denar na vidno mesto, kot da odplačuje dolg. Tu pa tam je pogledal mimogrede otroka in spregovoril par besed, da se oddolži za dolžnost, ki mu je včasih očitala preveliko brezbrižnost.

Bilo pa je dete vsak dan slabše. Včasih je zaobrnilo oči, da je mati prestrašena planila v bojazni, da bo umrlo.

Mračen, meglen dan je ležal na ulicah, dež je štropotal na tlak, ko so bila okna spalnice tesno zagrnjena in je gorela luč v sobi.

Dvoje sveč na vsaki strani in mej svečami bledo telesce otrokovo, ki je jedva pričelo živeti. Mirno, pokojno je blestel obraz v svetlobi, voščena barva polti se je prelivala v modrikasto. Dve ženski sta čepeli na stolicah in polglasno šepetali; Rezika je slonela ob postelji in brezizrazno strmela med plapolajoče plamene. Oči so bile rdeče, neprestano solzne.

V jutro je umrl otrok. Ugasnil je kot sveča in mati se niti zavesti ni mogla docela, kaj se je zgodilo.

Potem šele je kriknila, otroka pa ni prebudila več. Sosede so ga napravile in položile na oder, ona ga je neprestano klicala. Mislili so, da je zblaznela, šele zdaj se je umirila.

Moža še ni bilo domov. Tudi prejšnjo noč ga ni bilo. Bogve, če pride nocoj. Kaj poreče?

Včasi se ga je Rezika bala ob misli, kaj bi bilo, če ji otrok naglo umrje? Zbežala bi. To je bilo prve dni materinstva, najlepše dni njenega zakona. Danes se ga ni bala. Danes se je bala nečesa drugega.

V belo srajčico oblečeni otrok, s črnimi lasmi in očmi, kot bi neprestano prosile, je bil jedro njenega življenja. Kadarkoli je bila bridkost tako velika, da je pripravila njeno dušo do vprašanja: »Čemu živim?« — se je ustavila pri detetu. Njegov jok je odpodil sramoto in obup, bil je njena hrbtenica in njena vsebina. Ko se je s silo hotelo naseliti sovraštvo do moža v njene prsi, je vztrepetalo dete v njenem naročju; radi njega je vse odpustila.

Neštetokrat je stisnila drobno telesce k sebi in je dejala: »Moj angel varuh!« Zato ga je čuvala, zato se je bala zanj; zato je bil bolj njen kot ona sama in kot vse drugo na svetu.

Zdaj je padlo vse, izpodmaknilo se je vse, kot da plava v ogromnem prostoru in ne najde opore ne njena duša ne njeno srce. Kam se bosta naslonila njena skrb in njena ljubezen? Kje bo ugasnilo njeno sovraštvo, kadar bo hotelo vzplamteti? Kakor da se je odtrgal temelj njenega življenja in ona visi v praznini in nima, kamor bi položila svojo nogo in vprla svojo misel.

Glava jo je bolela. V njeno omotičnost so gorele fantastične slike in se pretakale kot blazne. Dela je roko na čelo: »Kaj bo z menoj? Kaj bo z menoj?«

Bilo jo je strah bodočnosti.

Tedaj je vstopil Bruno. Bil je tih in ni vedel, da bo vstopil v mrtvaški vzduh kadila in sveč. Ko je zagledal drobno telo med suhimi cvetlicami in dva tuja ženska obraza, se je zdrznil vsé. Sprva ga je spreletelo, kot da je njegova noga zgrešila in ni vstopil prav. Ko se je zbral, je počasi prihajalo grenko vanj in se je nasipalo okrog srca. Pobledel je, noge so se mu tresle.

Njegove oči so plašne begale po predmetih, ki so se v svetlobi voščenih sveč vse grozneje odražale. Slednjič je obvisel pogled na njegovi ženi, ki je sedela na postelji in ga je gledala, kot da bere iz njegove duše.

Poteze na njegovem obrazu so se nabrale v žalost in pomilovanje, napravil je kretnjo z roko, kot da bi hotel reči: »Tako se je zgodilo in ni drugače. Rad bi pomagal, pa ne morem.« Dejal pa ni ničesar.

Žena je prav čitala njegovo kretnjo. Vstalo je v srcu, planila je k njemu in se mu ovila okoli vratu:

»Bruno! Zdaj nimam nikogar! Zdaj nimam nikogar!«

Mož pa je del eno roko na njeno ramo, z drugo pa jo je božal po laseh, njen glas se je raztopil v neizmerno ginjenost in mehkobo:

»Rezi, pomiri se! Vse bo dobro.«

Iz njegovih oči so tekle solze na njene lasé ...

Tedaj je videla Rezika prvič solze svojega moža. Njegovo srce se je bilo zmehčalo, mehka je bila tudi njegova beseda nasproti Reziki in tolažbe polna. Očetovstvo, ki je spalo v njem, se je zopet prebudilo, vstalo je nagnjenje do žene, ki mu je bila rodila dete.

Tiste dneve ob pogrebu in po pogrebu se ni ganil od nje, njene želje je bral v očeh. Vedela je, da je to le hipno, predobro je poznala njegov značaj, da bi verjela v trajnost te spremembe. Vendar ji je tudi ta hip miru in sreče dobro del. Videla je, da je v dnu slednjega človeka struna, ki lepo svira, a je težko priti do nje.

Ali ima on prav, ali je ona kriva?

Storila je vse, da bi ohranila njegovo naklonjenost, včasi celo dejanja, da se ji je zdelo, da se ponižuje pred njim.

Neke nedelje popoldne — tri tedne potem, ko so pokopali otroka — ga je prosila, naj jo spremi na pokopališče, ko ponese cvetice na otrokov grob.

Bil je namenjen drugam, to je brala Rezika že v njegovih očeh, vendar njeni prošnji ni mogel odreči. Šel je ž njo.

V tramvaju in po poti sta spregovorila le malo besed. Ko sta stopila skozi visok portal med ciprese in grobove, jima je bilo, kot da so plahutnile čez nju ogromne angelske peruti. Svečanost in turoben mir sta legla na duše.

Bruno in Rezika sta se spogledala. Zdelo se je, da mislita oba isto, zato sta molčé nadaljevala svojo pot.

V tesnem kotu sta med križi in cipresami našla mal, svež grob. Ni bilo križa na njem, le ostanki bornega venca s trakovi so bledeli na rujavi prsti.

Bruno se je odkril in prekrižal roki pred seboj, Rezika je položila cvetlice na hribček in se spustila na kolena. Prekrižala je roki, ustnice so se pričele premikati v molitvi, dokler je ni ustavil jok, ki je zalil s solzami oči in so se usta stisnila v trpek izraz.

Bruno je videl ženine solze. Postalo mu je težko; ni molil, tudi solze ni potočil. Težko je čakal, da se žena dvigne, rad bi že bil izmed temnih prič žalosti.

Ko se je Rezika dvignila, še ni šla. Videlo se je, da ima nekaj na srcu. S prekrižanima rokama in s pogledom vprtim v grob, je dejala:

»Morda je Bog prav naredil in je bilo ravno take žrtve treba.«

Bruno ni razumel. Gledal je ženo brezizrazno in se je pokril, Rezika pa je dejala znova, da prebudi moža iz brezdušja:

»Če bi bilo s tem vse poravnano in je konec žalosti ter začne novo življenje?«

Zdaj sta se gledala. Brunov pogled se je zapičil vprašujoče v njo: »Kaj hočeš reči?«

In njene oči in ustnice so trepetale, kakor da zahteva pol življenja in niti drobtinice ne bo dobila.

»Ali mi boš dober?«

Bruno jo je gledal nerazumljivo, medlo in uporno.

»Kaj mi hočeš?«

»Da si mi dober, hočem. Glej, otroka sva izgubila, vsaj midva da bi se zopet našla. Vse ti storim, kar hočeš, grem, kamor hočeš, samo živiva tako, kot morava živeti ...«

Bruno je strmel, kot da zahteva nemogočih stvari od njega. Napenjal je možgane, da bi jo mogel razumeti, niti kapljica njene duše ni mogla prodreti vanj. Le instiktivno, da jo potolaži, je jecljal, ko se je nagnila na njegove rame:

»Saj sem ti dober ... Saj ti bom dober ...«

»Pri grobu najinega otroka mi obljubi!«

In nič drugega ni mogel reči iz začudenja: »Saj bom dober ...« 

Čudno mu je bilo pri srcu.

Iz Brunove neodločne mrzline je Rezika spoznala, da ne bo drugačen. Ni pa si mislila hujšega.

Videla je, da otrok ni bil jedro življenja samo zanjo, ampak tudi za njenega moža. Radi njega je prihajal domov, radi otroka ga je zapeklo, ko mu je očitala brezbrižnost.

Zdaj otroka ni bilo več. Sočutje dni ob pogrebu in po pogrebu je počasi izhlapevalo v nič. Prejšnje življenje se je vrnilo in se je poglobilo do skrajnih meja. Kot berač je Rezika prejemala denar, da je obvisela na življenju, ki je imelo zanjo ceno le še radi vere v Boga.

Kaj mu je ona? Manj nego otrok. Med njo in njim ni krvnega sorodstva, ne nagonske ljubezni. To je ljubezen dveh ljudi, ki sta se našla, da se uglasita v eni harmoniji, ali pa se smrtno zasovražita. Razmišljala je njegov mraz do nje, ko je ni zmerjal niti tepel, a je hodil mimo njenega telesa in se še ozrl ni nanj. Ali je to mržnja?

Rezika je čutila v sebi nekaj neznanega, nič mržnji podobnega in vendar zastrupljajočega. Njeno dušno razmerje do njega je nihalo med ljubeznijo in sovraštvom. Če bi bila vrgla oboje na tehtnico svojega srca, bi bila še vedno zmagala ljubezen.

Z razklanim srcem, z mislijo na obupno in negotovo stanje je Rezika napolnjevala dneve svoje samote. Ta samota pa je bila strašna in nedopovedljiva. Nikogar ni imela, da bi mu posvečala svojo skrb. Tavala je iz sobe v kuhinjo, iz kuhinje v sobo, gole stene so jo gledale, niti jok niti smeh ni izpolnil brezdna, ki je zijalo vse dni pred njo.

Komu naj kuha? Komu naj pere? Koga naj poljubi in pritisne k sebi? Svojega otroka ali svojega moža? Svojo neizmerno žalost ali svoj obup?

Kam naj uteče pred to ogromno praznino in samoto, da ne bo videla več golih sten, ne praznih plenic, ne postelje svojega moža, ki je večno prazna in on le redko prihaja domov ...

Kam zahaja? Dolgo si ni zastavila tega vprašnja. Iz praznote se je luščilo naenkrat in že je stalo pred njo kot črn oblak in zahtevalo odgovora.

Včasih je bila ljubosumna. Posebno v dneh nosečnosti. Ko je pa rodila, je izpolnil vso njeno skrb otrok, ljubosumje se je umaknilo, pozneje je izginilo, kakor hitro se je razdelilo njeno srce med ljubeznijo in med sovraštvom. Njeno telo je bilo bolno in kakor omotična se je pretakala kri po žilah. Svoje valove je pljuskalo v njeno razpoloženje, ki je bilo apatično.

Ni ji bilo mari, kod hodi mož. Oklepala se je le življenja in se je radi tega čudila sama sebi. Vedeti pa ni hotela nič, misliti ni hotela nič – to bi jo spravilo v blaznost.

Samo enkrat se je v tistih dneh zgodilo, da se je odpravila z doma. Hotela ga je poiskati. Predstavljala si ga je v duhu v nizki gostilni, sedečega med ženskami. Ko je prišla na ulico, je videla, da nima poguma več. Sredi ulice se je obrnila in šla nazaj.

Tako se je zapečatila vase in čakala, da se zgodi, karkoli se ima zgoditi, nema, trudna, kot hudodelec, ki ve, da bo na smrt obsojen.

32.[uredi]

V zakotni ulici starega mesta je stala beznica »Pri morski deklici«, katere starinski napis je razsvetljevala plinova svetilka.

Kadar so zapiskale sirene in so se zapirale delavnice vseh onih poklicev, ki težijo na dušo in na telo, in so se usuli črnikasti delavci po ulicah, je gostilna oživela iz dremavice dolgočasnega dne. Krčmar »Nino« je bil mal možiček, čigar oči so bile globoko udrte in krmežljave, njegove roke so neprestano mencale v zadovoljstvu, njegove brezzobe čeljusti so se venomer smehljale. Vsakega gosta posebej je počakal na vratih, ga potrepljal po rami in ga spremil v nizko, temačno in zakajeno sobo. Počakal je naročila in ga zakričal debelušni nekrepostni ženi, ki je stala za pultom, pomežikovala znancem in točila vino.

Kam boš šel ti, človek z žejnim grlom, ki si ves dan požiral premogovni prah in dim peči? K »Morski deklici«. Tam je dobro vino, tam so pečene ribe, solata in polžki, klobase in kar si srce poželi. Kam bi, zabave željna duša, zarita ves dan v trdo delo, da še pomisliti nimaš časa, da si človek? K »Morski deklici«, kjer šumi godba in prisedajo deklice k mizam.

Eno uro po delopustu je slednji dan »Morska deklica« šumela kot panj čebel; vonj tobaka se je mešal med vonj po potu človeških teles, zaudarjalo je po močnem vinu, po cvrtju na olju in po kislobi; iz vseh teh vonjev se je razločila vonjava, kupljena v trgovini za mal denar, ki so jo zanesle ženske v to ozračje.

Med jedjo in pijačo so se mešali burni govori, podobni prepirom, petje in igranje more; od soseda do soseda, od mize do mize so zbijali šale in metali odrezke sira in skorjice kruha v godce, katerih godba je bila od krika skoro zaglušena.

Nihče bi ne mogel razločiti, koliko je bilo med temi ljudmi poštenih delavcev, koliko detektivov, potepuhov in zločincev. Prihajali so neprestano, odhajali so redko; nekateri so ostali ves večer. Bil je to poseben svet svojevrstne zabave, ki je pogosto končala z grdimi šalami in pretepi, da je naslednji večer začela znova.

Krčmar pa se je smehljal in si mel roke. Ogibal se je zakonov in če je trčil z njimi, se jim je znal izmuzniti.

Razširil je prostore in pomnožil mize in skoro ni bilo delavca, ki bi nikoli ne bil obiskal »Morske deklice« radi močne črnine, pečenih rib in izredne zabave.

V to beznico je bil zašel Bruno. Sprva radi radovednosti, pozneje ga je mikalo vrvenje in šum, v katerem je izginil kot kapljica v morju in se nihče ni zmenil zanj. Ko je dobil družbo v kotu pod podobo, ki je predstavljala vihar na morju, se je tam udomačil. »Morska deklica« mu je postala drugi dom, njegova družba je bila njegova druga družina. V pijani besedi, v oblakih dima, v hrušču godbe je utihnila vest. Kadar je zapuščal beznico, je bil vselej toliko omotičen, da mu je bilo vseeno. Pogostokrat se je komaj zavedel, da je drugje spal.

Le tu pa tam se je nenadoma streznil iz tega stanja. V šumu in pogovoru je naenkrat utihnil in zastrmel z očmi v točko na mizi. Tega, kar so gledale oči, ni videl. Videl je svojo preteklost, gledal je svojo ženo, svoje dete, čul je trepetajočo prošnjo ... Počasi in grenko je potipalo na njegovo srce.

Kaj dela? Kaj hoče s tem življenjem? Kam ga vodi? Saj še zase danes ne zadostuje, kar zasluži ...

Družba je ob takih prilikah utihnila. Pet obrazov je zrlo vanj. Splošen molk ga je predramil. Pogledal je začuden okoli sebe, pet ust se je razširilo v krohot.

Bilo ga je sram. Najbolj se je smejala rujavolaska, katere pogled je bil prodirajoč in lica udrta. Kazala je s prstom nanj, temni zobje so ji štrleli iz širokih ust, ustnice so se napele in posinele.

Ta ženska se je zdela Brunu odurna, dasi ga je neprestano in vse večere požirala z očmi in silila v njegovo bližino. Po svojem značaju je bila drzna in vsiljiva. Polakomila se je slednje stotinke, ki je ostala na mizi za napitnino.

»V kaj si se zamislil?«

»V nič!« je dejal Bruno. In da zakrije zadrego, je vzel kozarec, ga izpil, ostanek pa je vrgel po njeni bluzi.

»Plačal boš bluzo,« se je brisala rujavolaska, »Četrt stotaka in še ne bo dosti!«

»Pol stotaka, če hočeš. Pa ne tebi, ki si grda.«

Vendar se je Bruno te ženske bal, izogibal se je njenih pogledov, ki so učinkovali sugestivno nanj. Le kadar je bil vinjen, se ji je približal. To je ona čutila, zato mu je nalivala.

Ko je nekega večera sedel z družbo pod sliko morskega viharja, je bil že vinjen. Rujavolaska je opazila njegov pozni prihod jn ga je zrla z vprašujočim zanimanjem. Bruno se je razburil nanjo:

»Kaj me gledaš?«

»Ali te ne smem?« In nalila mu je kozarec, ki ga ni izpil; porinil ga je od sebe in prevrnil proti rujavolaski.

»Krst bo!« je dejala. Družba se je zasmejala, Bruno jo je pogledal zlobno, nato so se zapičile oči v polito liso vina in strmele v neznano daljavo, ki se je odpirala in ga vabila k sebi.V pijani duši se je prelivala zmedena slika za sliko; če jih je zvrgel sto, so prihajale vedno nove, kot poglavje za poglavjem njegovega življenja.

Tedaj je družba zopet umolknila. In ponovil se je prizor kot že pogostokrat; ko se je zavedel, je zaslišal smeh in videl dolg, črnikast prst rujavolaske, z ostrimi členki in nesnago za nohti, ko je kazal nanj.

»Na ženo misli!«

Ta beseda je Bruna zadela. Napol se je streznil in dvignil od mize, roko pa je uprl na kozarec.

»Molči, ko te nič ne vprašam!«

Posedli so ga in mu nalili vina; ženska pa je namrdnila ustnice in bolj skozi fosfornate oči kot skozi usta so prišle besede:

»Resnica v oči bode!«

Bruno si ni pustil ugovarjati. V njem se je že bil naselil bes, ki je pobijal pamet in tajil lastno srce. Izpil je kozarec vina v dušku, da podpre svoje besede, in je dejal:

»Če pa rečem, da ni res!«

Ženski pa so zatrepetale nosnice, pobledela je. Njegov odpor proti izgovorjeni besedi je čutila kot odpor proti sebi. Dejala je:

»Dokazati ne moreš!«

Pol družbe se je zabavalo med prepirom, ki je hreščè padal v zvoke godbe, ki so razbijali ozračje. Nekdo je dejal: »Pustite ga! Kaj je na tem, če misli na ženo?«

»Čemu bi me pustili?« se je obrnil Bruno proti onemu. Bil je že razjarjen na vse. Nato se je obrnil zopet proti rujavolaski in ji ponudil kozarec, da ga nalije.

»Dokažem, ako hočeš!«

Bruna je neizmerno poniževalo, da bi kdo mogel odkriti njegove najtajnejše misli. Zato se je hotel maskirati za vsako ceno, podreti zadnji most za človeškim čuvstvom v sebi.

Debeluhar, ki je sedel slednji večer v njih sredi, se je krohotaje držal za trebuh. Zlata misel se je porodila v njem. Počasi, stežka, med smehom in jecljanjem jo je povedal.

»Bruno, dokaži! Pojdi domov in s seboj pelji njo ...«

Pol družbe se je smejalo drzni domislici. Bruno je obstal in gledal obraze. Par obrazov se je zresnilo, ko je videlo, da izrečena misel niha med besedo in izvršitvijo in je zanikalo z glavo odsvetujoče: »Ne.«

Rujavolaska je sprva pogledala v mizo, nato je uprla oči v Bruna, čigar pogled je iskal opore in ni vedel, ali družba misli resno, ali se šali. Debeluhar se je zvijal v smehu in sugeriral smeh tudi ostali družbi.

»No, ali ne bo nič?«

»Pustite!« je dejal nekdo.

»Razpraskana bi ne marala biti!«

»Razpraskana?« se je krohotal debeli človek, da je imel zaripla lica. »Bruno, ali je res tako? Tu —« je položil bankovec na mizo, »za vsako prasko dobiš dovolj; več cela nisi vredna.«

Oči rujavolaske so se polakomile denarja, tako lahko prisluženega; z očmi ga je požirala, nato je uprla pogled v Bruna.

Ta se je bil dvignil. Še so iskale njegove oči od obraza do obraza. Bila je šala, toda grenka in resna šala, ki ga stane neizmerno mnogo. Spoznal je obsodbo vseh teh šal žejnih ljudi, ki jim mora igrati, da jih nasiti. V očeh ženske, ki je že grabila z roko po bankovcu, je videl blesk krvoločnosti. Kaj ji je storila njegova žena, ko se niti poznata ne? Čemu raste posmeh na teh ustnicah?

Debeluhar je videl Brunovo omagovanje in dejal:

»Vidim, da je imela ona prav. Ali pa sta oba bojazljiva.«

V tem hipu je pobrala ženska denar z mize in ga zmašila za nedrije. »Jaz se že ne bojim. Če se boji on.«

Stopila je na sredi sobe, oprla roke ob bok in ga zrla z izzivalnim pogledom, šal pa je vrgla koketno čez ramena.

Bruno je vzel kozarec in ga v dušku izpil, udaril z roko po mizi, hotel nekaj povdariti, a ni dejal ničesar. Stopil je izza mize in prijel rujavolasko za roko; med krohotom sta stopila na ulico.

33.[uredi]

Včasih so Reziki celo spomini zmanjkali, tedaj je nastala popolna praznina, ki ni imela primera. Duša je bila tako pusta in utrujena, da ni mogla misliti niti na dom niti na očeta in mater; kot da imajo utrujene perutnice, so misli padle in plahutale na mestu, dokler niso popolnoma izginile.

Ob takih prilikah je sedela zelo dolgo ob svetlobi, ki je prihajala s ceste v njeno sobo, in se je mučila. Delala se je, kakor da čaka nekoga. Prisluškovala je korakom na ulici — proučevala njih hojo.

Ob slednji hoji si je predstavljala obraz in značaj človekov. Tako je gledala ljudi, ki so hodili po ulici, in jih je sodila.

Tu pa tam se ji je zdelo, da prihaja Bruno. Njegov korak je poznala. Nemiren je ta korak in negotov. Bala se je svojega moža in vendar je njeno srce zatrepetalo vselej ob misli, da prihaja on. Včasih ga je čula iti celo po stopnicah. Na vrata ni potrkal. Kam je izginil? Zdelo se ji je celo, da je prijel za kljuko. Hitela je odpirat, a ga ni bilo.

Čemu misli nanj? Kaj ji je on? Nič! — In vendar ji je bil. Vez prisege ga veže nanjo. Ona je njegova in on je njen, vsak hip ga sme zahtevati zase. Nje ni zavrgel, le svoja nerazumljiva pota hodi in kadar se bo naveličal, se vrne.

In če ta čas strada, če gre za deklo, ali v tovarno, ga bo pričakovala tisti dan in tisti trenutek, ko bo skesan potrkal na vrata, ona pa mu bo hitela odpirat ...

Te misli je še v največji teži njenih dni niso zapustile, to zadnje upanje ni ugasnilo, tudi ta večer ne.

Prisluškovala je korakom na ulici in zazdelo se ji je, da razloči izmed korakov Brunov korak. Vesel je, mudi se mu. Ali prihaja k nji?

Vezna vrata so se odprla in s truščem zaprla. Nekdo je šel po stopnicah. Brunov korak je in zdi se, da ga še nekdo spremlja. Ko je prišel korak na vrh stopnic, je Rezika potegnila sapo vase in jo je pridržala.

Korak je šel počasi po hodniku in se je približal vratom. Slišala je, kako je roka v temi tipala po lesu, da najde kljuko.

Rezika je vstala in se je vzravnala v pozi. Kot lepa laž je šinilo skozi njeno zavest: Zdaj prihaja in jaz nisem niti lepo oblečena ne počesana.

V tistem hipu so se odprla vrata, z drznim smehom in z zadrego, ki je kljub pijanosti ni mogel prikriti, je stopil Bruno v sobo. Za njim je stopila z nesramnim obrazom ženska in obstala na vratih.

Rezika je razširila oči tako na široko, da se je prikazala njih strašna belina. Zaprlo ji je besedo pod razvalinami njenih lažnih sanj in upov. Prijela se je za prsi. Čez nekaj časa se je izvilo iz nje:

»Koga si pripeljal?«

Bruno pa je dejal na videz malomarno, dasi je trepetal: »Žensko.« 

Ženi je šinilo skozi zavest. Prebudil se je v nji nagon. Obe ženski sta si stali kot smrtni sovražnici nasproti. Kakor dva vzravnana kipa sta se zrli. Ena, ki je morala nadaljevati začeto igro, druga, ki je prvič občutila strašno dramo dejstva, ko dvoje ženskih rok seže po enem možu. Prvič v življenju je prekipela njena kri, strašno se je dvignilo v njeni notranjosti. Na robu blaznosti je zakrilila z rokami in divji glas se je izvil iz njenih prs:

»Poberi se! Poberi se od tu!«

Ni čutila srda proti možu, proti ženski ga je občutila. Zameglilo se ji je pred očmi, skoro padla je na tla. V hipu se ji je zopet vrnila zavest in strašen vrtinec predstav in predmetov je plesal mimo njenih oči.

Ko se je dočista zavedla, ženske ni bilo na pragu, ne v sobi nikjer. Slišala je, da so se zaprla vezna vrata. Ob postelji je stal Bruno, roke so mu visele ob telesu, gledal je pijano in mračno pred se.

Ko ženske ni bilo nikjer več, se je počasi umirila v Reziki kri, razburjenje se je poleglo, iz zmanjšane napetosti pa se je izlila šibka stran ženske narave, telo je začelo podrhtevati in med jeclanjem in solzami je lomila proti Brunu roke:

»Kaj si mi storil, Bruno? Kdaj sem to zaslužila?«

Bruno, ki je bil ob izbruhu svoje žene boječ, se je zdajci dvignil, ob ženinih solzah se mu je nabral pogum. Sramoval se je svoje hipne premaganosti; ko je bila izrečena prva beseda in narejen prvi korak, je izbruhnilo iz njega vse, kar je preje podzavestno spalo v njem:

»Ne vprašaj, kaj si zaslužila! Že zdavnaj bi bil moral storiti, kar nisem storil. Lahko greš, ako hočeš!«

Rezika je prenehala jokati; začudenje ji je ustavilo solze. Ni verjela, da je Bruno izgovoril te besede, zato je strmela vanj in čakala, da ponovi zlog za zlogom besede, ki do danes še niso bile izrečene in niti v mislih pričakovane.

Ni jih izgovoril. Zato ga je vprašala ona: »Povej še enkrat!«

In Bruno je dejal rezko, naravnost v njene okrvavljene oči: »Pravim, da te ne maram več!«

Te besede so bile izgovorjene tako naravnost in tako razločno, da ni bilo mogoče dvomiti o njih. Vendar se je Rezika še vedno oklepala možnosti, da so laž.

»Ti me zametuješ?«

»Pojdi, kamor hočeš! Sit sem tvojih solz, sit sem vsega! Hočem biti sam!«

Pri tem je pokazal na priprta vrata. Rezika je hotela reči nekaj težkega, pa je umolknila. V očeh njenega moža je videla, da se ne more upirati proti ničemur. Zadnji plamen je ugasnil. V enem samem hipu je vzgorelo v nji.

Vzela je šal in ga je ogrnila. Z eno roko je prijela za prsi, ki jih je hotelo razgnati. Nato je stopala proti vratom. Na njih se je še samo enkrat obrnila in pogledala Bruna. Temen blesk njegovih oči je sijal pijano, brezizrazno sovraštvo.

Šla je skozi vrata in stopila na hodnik, ključ je zaškrtal za njo.

34.[uredi]

Ko je stopila Rezika po stopnicah v temno vežo z vlažnimi stenami, v katero je padalo le nekaj medle svetlobe skozi stekla v vratih, se je zavedla, da je zaprta v kletki. Ključa od vežnih vrat ni imela, ljudi ni mogla klicati.

Stala je nekaj trenutkov neodločna in se naslonila na steno; misli so drvele skozi možgane in jo opajale druga za drugo s strupom, ki je razjedal do blaznosti.

Zavržena!

Največja krivica in zlo, ki se more ženski zgoditi, je biti zavržena. Imela je opore, kakor ima trta kol, okoli katerega se ovije, zdaj nima ničesar, padla je po tleh. Zavedala se je svojih velikih pravic, ki jih moški ne sme prekršiti. Kje so zdaj tiste pravice?

O gorje! O sramota!

In Reziki sta se dvignili žalost in srd, obtožba in prošnja; njena duša je pljuskala kot razburkano morje, prsi so se dvigale, kri je gorela. In kakor da ima pred seboj Bruna, so usta molčala, misli pa so vpile na pomoč in pretresale njeno notranjost:

— Bruno! Ali me vidiš, kaj si storil? Poglej me odkrito v obraz in spoznaj svoje dejanje! Poglej moja lica, ki so pokrita z ognjem sramote in se ne upajo ne na cesto ne pred mater in očeta.

Svojo ženo si vrgel skozi vrata in si jo zavrgel kot blago, ki nima cene. Če bi bila žival, bi bil počakal jutra, da me spustiši na cesto.

Zakaj si se me naveličal? Ali ne čutiš sramoto, da ob nji ne smem misliti niti na svojo mladost ne na hišo očetovo. Čemu si pljunil na mojo ljubezen, Bruno?

Zdaj te vidim jasno takega, kakršnega te nisem videla še nikoli in vem, da sem v tvoji oblasti, vendar te vprašam: Kaj sem ti storila, ki me hočeš pripraviti v žalost in bedo?

Ah, ti si mislil, ko si me prvič objel, da bodo vsi dnevi sladki, in nisi vedel, da pridejo solze in trpljenje in da ne boš več sam svoj gospod. Bil si len, zdaj si moral delati, odreči se veselju in brezskrbnim uram in živeti za drugega. Bal si se, da se postaraš in ne boš imel nič od življenja razen bolečino. Zato si mi hotel ubežati, zato si me pahnil od sebe.

Če bi gledal tako v mojo dušo, kot zdaj jaz gledam v tvojo, pokleknil bi k mojim nogam, sprejel bi me nazaj in me prosil odpuščanja. In jaz bi ti bila rada za deklo.

Če pa tega nočeš, zapustim to vežo še pred zarjo in se ne povrnem več. Takrat pa ne hodi za mano, moja noga ne bo poznala poti nazaj. Vedi, da si me zavrgel ti — jaz te nisem zapustila.

V dušni bolečini je Rezika zaječala, skoro je zdrknila na mrzli tlak. Splazila se je v kot k stopnicam in počenila. Njena tožba je utihnila, njeno srce je bilo utrujeno in se je umirilo.

Tiho upanje je še vedno zdelo v nji, da se vrata stanovanja odprejo in stopi na stopnice Bruno ter jo pokliče.

Niso se odprla vso dolgo noč ne. Hiša je spala kot izumrla, le pritajen jok otroka se je slišal od nekje.

Šum s ceste je prihajal v vežo, tu pa tam zapoznel korak, ki je odmeval in zopet izginil. Rezika je trepetala v mrazu in čakala jutra; sklep je bil že storjen ...

35.[uredi]

Nebo je bilo oblačno, iz megle je pršil droben dež. Turobno jutro je ležalo nad mestom in tiščalo k tlom redke ljudi, ki so se začeli pretakati po ulicah.

Rezika pa je čutila olajšanje, ko je začutila tisto jutro pod nogami spolzek mestni tlak in so se ji napolnile prsi z vlažnim zrakom. Srce se je razširilo in mora, ki je tiščala nanjo vso noč, je popustila. Počutila se je pokojno v duši, zakaj naredila je jasne naklepe in račune v sebi, ki jih ni mogel nihče več premakniti.

Njen korak je šel nagonsko v smer, iz katere je pred tolikimi in tolikimi meseci prišla. Priklicala si je očetovo pismo v spomin in se je videla, kako stoji sama pred pragom rodne hiše in se ne upa vstopiti.

Kaj poreče oče? Kaj poreče uboga mati, ki bo zajokala, ko zagleda bledo senco svoje hčere? Kaj poreče vas, ki bo zašumela kot panj sršenov in napisala sramoto na njih hišo?

Ah, kaj sramota! Hujše stvari so na svetu kot sramota, zato se je vrnila in na sramoto ne misli več. Izgubljena hči! Oče, zakoljite najlepše tele, mati, pripravi posteljo, da se spočije!

Bila je trudna od prečute noči, noge in udje so jo boleli. Pa je ob misli na dom oživel njen korak na blatni cesti in je pospešila hojo.

Izginile so visoke hiše, dolgi zidovi tovaren in skladišč so se vlekli brez konca. Iz vrtov je raztezalo drevje svoje gole veje.

Rezika je mislila samo na vrnitev. Zavita v ruto je trepetala po vsem telesu, a ni čutila niti mraza niti lakote. Včasih je v mislih pozabila na hojo in jo je trudnost omagala, da je skoro postala. Ko se je predramila iz misli, se je zagnala z vso silo naprej, da prehiti, kar je prej zamudila.

V duhu si je predstavila vrnitev na vse mogoče načine, nato jih je zavrgla in si je izmislila nove. Ali pride domov pod večer ali proti jutru? Oče se bo smehljal. Ne! Mračen bo njegov obraz, mati se bo smehljala vsa srečna, da jo vidi ...

Oče bo vpičil njeno srce: Ali si prišla! Mati pa bo dejala očetu karajoče: Nikari! Nato bo dober tudi oče in ji bo dal roko. — Ne, saj ne more nihče vedeti, kako bo. Zazdelo se ji je celo, da sta umrla to noč oba, oče in mati, in gre na njun pogreb.

Ob tej misli se je zdrznila. Skoro zajokala je. Kakor da jima je smrt želela, jo je zapeklo v duši. Njene ustnice so pričele moliti za stariše skoro same od sebe, srce pa je prosilo: Samo še enkrat da ju vidim! Samo še enkrat!

Cesta se je dvignila v dolgih serpentinah v hrib. Globoko pod seboj je zagledala Rezika v redki megli množico hiš in za hišami morje, ki ji je bilo ob prvem pogledu radost in skrivnost ob enem, danes so njene oči z medlim bleskom prezirno motrile obledelo podobo pod seboj.

Kaj si prinesla, skrivnost ulic, in ti, drvenje nezmiselnega življenja človeka ob človeku? Kakšni so bili tvoji obeti in kakšen je tvoj sad? — V Reziki se je prelivalo mešano čuvstvo, skoraj da je bilo sovraštvo do nemirne kotline tisočerih hiš v nji. Obrnila je pogled od mesta, kot da se obrača s studom od preteklosti in ni pogledala več v dolino ...

Cesta se je dvigala in padala, šla je med skalami, skozi borov gozd in grmičje, skozi selo in vas. Dež je pršil, ruta je bila mokra, neprijeten občutek vlage in hladu je legal na pleča, roke so bile mrzle in vlažne, lasje so se sprijemali čela.

Rezika je po dolgi hoji postala, da si oddahne. Od šibkosti je trepetala. Bila je lačna; lakota pa se je polagoma spremenila v omotičnost. Napela je ude, zaprla je oči — stojè sredi ceste. Tako rada bi bila zaspala.

Sedla je na kamen pokraj ceste in se vdala leni utrujenosti, da se spočije ...

Voznik je počil z bičem in zavpil: Hejla! Tedaj se je stresla in prebudila. Pred njo je stal voz, na njem je sedel moški in jo je zrl pol smehljaje.

»Ženska, kaj pa misliš, ko spiš ob cesti?«

Rezika se je prestrašila in se je dvignila; skoro opotekla se je.

»Saj nisem spala.«

»Saj sem videl. Ali si pijana?«

»Trudna sem.«

Bila je osramočena; na vabilo naj prisede, ga je pogledala hvaležno, sedla na zadnji konec voza in se naslonila na vrečo sena.

»Kaj pa hodiš todi? Ali nimaš službe? Pri nas rabimo deklo.« 

»Ne,« je dejala Rezika.

»Gospode ne potrebujemo,« je dejal moški in cuknil konja za vajeti.

Ker mu Rezika ni odgovorila, jo je pustil v miru. Mislil je, da bo zaspala. Mraz jo je tresel, da ni mogla zaspati. V prijetno omotico se je zazibala, predstave so šle mimo nje kot drevesa in skale, hiše in plotovi. Tu pa tam je obrisala z rokavom obraz, ki je bil moker od dežja.

36.[uredi]

Ko je usodni večer odšla Rezika skozi vrata, je postalo Brunu mučno v duši. Vrgel se je oblečen na posteljo in prekrižal roki pod glavo. V pijani omotici so plesale različne predstave mimo njega. Šele proti jutru je zaspal.

Ko se je prebudil, je bil že velik dan. Pijana omotica je izginila. Sedel je na postelji in razbral misli. V hipu se je zavedal vsega. V hladnem razmišljanju je stopila predenj ostuda prejšnjega dne v tolikšni meri, da se je zgrozil sam nad seboj.

Ni si tajil, da je njegovo razmerje do žene postalo neznosno. Občutil pa je v tistem drobcu človečanstva, ki je ostal v njem, da ženi dela krivico.

Stal je neodločen sredi sobe in ni vedel, kaj naj stori. Stopil je na hodnik in na stopnice, prehodil je vežo in stopil na cesto ... Bil je že velik dan, ljudje so hiteli na delo, mrzel dež je zanašalo v obraz.

Rezike ni bilo. Stopil je nazaj v sobo in motril praznino. Na stolici je ležala obleka njegove žene, na mizi so bili raztreseni spominčici na ure dozdevne sreče. Ko je prejel enega izmed njih v roko, ga je zdrobil med prsti.

Nihal je med odločitvijo, kaj naj stori. Zaprl je za ženo vrata in ne bo je več nazaj. Ali naj živi svoje življenje, kot ga je živel doslej, z razliko, da bo našel, ko pride domov, štiri gole stene in med temi štirimi golimi stenami strahove njenih spominov. Ali ni zdaj naenkrat dovršeno, kar je pogosto šinilo skozi njegove možgane, in čemu bi razmišljal in se pritoževal?

Vendar je Bruno čutil, da ni dovršeno. Spoznal je, da Rezika ni šla drugam kot domov. Stal je v duhu obtoženec pred sodnikom, njenim očetom, ki mrši obrvi in stiska pesti, ko posluša težke besede svoje hčere, ki padajo vsa na Brunova ramena. In zdelo se mu je, da stoji sivolasi, visoki mož pred njim in ga zre v dno oči ter ga kliče na zagovor.

— Kaj si storil moji hčerki? V miru bi jo bil pustil, ako je nisi mislil osrečiti! Ne silimo ti je nazaj, toda plačaj za svoje početje!

Brunu je ob tej misli zledenela kri. — Kaj sem ji storil? Saj ji nisem nič storil! — Nehote je zamahnil z rokama proti duševni predstavi Rezikinega očeta, ki ga ni bilo. Neznana bojazen, ki jo je podprla fizična in duševna depresija tega dne, je stopila vanj. Ko je zaškripala deska pod nogami, se je nehote ozrl. Nikogar ni bilo.

V njem pa je dogorel sklep, da Rezika ne sme domov. Ni se vpraševal po vzroku ne po tem, ali naj s vrne k njemu, ali kamorkoli drugam; pred njegovimi očmi je lebdela le slika iz preteklosti, ki je predstavljala njega in širokoplečega moža na samotni poti z bodali v rokah, s smrtnim sovraštvom v očeh ...

Stopil je na ulico in hitel do avtomobilne postaje. Ko je sedel v kotu avtomobila, stisnjen med potnike in gledal skozi mokre šipe v žalostno pokrajino, mu je bilo lažje v srcu ...

Le misli so se mu pretakale kot deževne kaplje neprestano druga za drugo.

37.[uredi]

V globokem popoldnevu je Rezika dospela z vozom do križpotja in stopila na cesto. Po dolgi vožnji so ji bile noge lahke, rada bi se bila ugrela.

Cesta je bila samotna, šla je med grmičevjem in skozi borove gozdičke navkreber.

Nebo je imelo svinčeno barvo, mrak je ležal čez zemljo. Naletaval je sneg. V neizmerno tihoto narave se je razlegnil tupatam krik vranov, ki so se spreletavali nizko nad pokrajino in sedali na drevje; v vejah je bolno štrkalo in se lomilo.

Nikogar ni bilo na cesti. Korak je postajal od minute do minute težji, snežena plast je bila od hipa do hipa debelejša pod nogami, ki so se vdirale v svež sneg. V Rezikine ude je stopila prijetna trudnost; čutila je, da obliva pot njeno telo.

Rada bi si bila odpočila, rada bi bila ubrala počasnejši korak, pa je hotela priti pred temo do prvih hiš. Zdaj pa ni vedela, ne koliko je ura ne koliko poti še leži pred njo. Spomini in misli so jo napolnjevali vso dolgo­ časno pot; desetkrat je v duhu stopila v očetovo hišo, desetkrat se je zavedala, da je še daleč od doma na zasneženi cesti.

Dospela je do borovega gozdička. Predno je stopila med tihoto temnih dreves, je postala sredi ceste, oprla roki ob trudne boke in se ozrla nazaj.

Njene oči so se začudene razširile. Skozi mrežo gosto padajočih snežink je videla, da prihaja od bližnjega ovinka sem nekdo, ki ga je mogla radi velike daljave jedva razločiti. Bil je moški. Šel je naglo.

Skoro razveselila se je tega. V neizmerni tihoti zimske pokrajine bi ji dobro dela človeška bližina. Vendar je padlo nekaj težkega na njeno srce, zla slutnja je objela njeno dušo.

Hotela je stopiti v borov gozdiček, a ji je noga zastala. Bala se je, da bi se znašla s tujim človekom sredi gozda, predno ga je videla v obraz. Stopila je na kraj ceste in da bi si spočila, se je oprla ob deblo in zrla v smer, iz katere je rastla človeška postava in prihajala vedno bliže.

Ko je videla Rezika moškega na par sto korakov pred seboj, je položila desnico na svoje prsi, oči so se brezmejno razprle, ni mogla verjeti. Bil je Bruno. Oblečen v navadno delavno obleko, je hitel zasopel po njenih svežih stopinjah in ni se oziral.

Ne bil bi je niti videl, če bi sled stopinj ne bil naenkrat prenehal in ga vodil na kraj ceste, kjer je stala Rezika.

Tedaj je obstal. Kakor dva okamenela kipa sta se gledala Bruno in Rezika. Za hip iz oči v oči. Čez trenutek je zaigral na Brunovem obrazu zagoneten nasmeh, kot nasmeh zmagoslavja, da jo je vendarle dohitel.

Njegova žena pa je videla V tem nasmehu vse več. Neizmerna plahost je spreletela njene ude. Zavpila bi bila, če bi vedela, da jo more v tem neizmernem prostoru kdo slišati in ji priti na pomoč. V trepetanju in strahu pa je dejala samo pritajeno izrečene besede:

»Čemu si prišel za menoj?«

Bruno sprva ni vedel, kaj naj odgovori. Gledal jo je prodirno. Nato je dejal, kot da je preslišal njeno vprašanje:

»Kam greš?«

»Domov,« je odgovorila Rezika navidezno mirna, dasi je vse trepetalo v nji.

»Da boš pravila vse, kar se je zgodilo, da boš povečala dejanje, ki si ga v mnogočem zakrivila tudi ti ...«

Brunu je planila kri v lica, stal je sredi ceste s stisnjenimi pestmi in gledal Reziko, ki se je brez moči naslanjala na deblo borovca in se zavijala v ruto.

Mirno, kot da prihaja beseda iz njene čiste vesti, je odgovorila.

»Ničesar ne bom prosila, sami bodo spoznali. Srečna bom, da najdem mir, drugega si ne želim več.«

»Domov ne pojdeš!«

»Kam naj grem? K tebi, da se bo zopet ponavljal prizor od včeraj? Da me boš zopet vrgel na cesto kot psa? Če me ne maraš, ne vprašaj več po meni, kot jaz ne bom vpraševala po tebi!«

Besede, ki so bile resnične, so padle kakor olje na žerjavico. Bruna je zapeklo v dno duše, ranjen je bil njegov ponos. Dasi si je pogosto v podzavesti očital isto, kar mu je rekla Rezika, si ta hip tega ni hotel priznati. Stopil je za korak proti nji in kot da hoče za vselej pribiti zahtevo, je skoro zavpil:

»Domov ne pojdeš! Pojdi kamorkoli — domov ne pojdeš!« Rezika je videla v dnu njegovih razširjenih zenic blesk, ki jo je navdajal z grozo. Kot žival, ki ji preti nevarnost, se je vzpela od drevesa in se postavila, kot da se je pripravljena braniti. Zdaj, ko je sanjala, da pride domov in se odpočije od mučnega življenja in je bilo mesto že za njo, ji je padel njen mož kot gad na pot in zahteva nemogočega od nje.

V njene ude je planila nova moč, kot da gre za življenje. Njen glas se je dvignil, ko je dejala:

»Ne grem nikamor, niti k tebi ne grem. Domov pojdem! Kar sem sklenila, ne spremenim več. Če si mi snedel srečo, do mojega življenja nimaš pravice!«

»Kdo ti jemlje življenje? Kaj mi očitaš? Ti mi ničesar nisi storila? Da bi te nikoli ne bil poznal!«

»To rečeš zdaj! Kdo se je metal za menoj, dokler te nisem vzljubila. Potem še-le si se me naveličal. In če je bila moja ljubezen greh, sem se zanjo dovolj spokorila. Zdaj me pusti, da grem svojo pot.«

»Ti si hotela v to življenje. Ti si me silila, da se poročiva ...«

Bruno je izgovoril te besede z očitanjem. Na Rezikin obraz je padla senca velike žalosti in kot da jo je šele zdaj obšlo veliko spoznanje, je dejala skrušena:

»Sam veš, kako je bilo. Midva bi se ne bila smela nikoli približati. Midva nisva drug za drugega ustvarjena, ker sva si različna kakor ogenj in voda. Zato je bilo vse greh, kar je bilo. In če sva izprevidela, da nama ni mogoče živeti, naj bo tako. Vrni se, jaz grem dalje in pozabiva brez sovraštva in ljubezni na vse, kar se je godilo.«

Kakor velika samoizpoved duše so vplivale Rezikine besede na Bruna. Videl je njih resničnost in je čutil, da pada večja teža krivde na njegovo ramo. Stal je nem nekaj trenutkov in se ni vedel odločiti. Nato so stopile pred njegove duševne oči v naglici vse predstave tistega jutra in zakrile vpliv Rezikinih besed.

Bil je odločen. Čelo se mu je pomračilo, zobe je stisnil. Ponovil je, kot ponavljamo psu, ki ga hočemo ukrotiti:

»Ne smeš domov!«

Rezika se je prebudila iz velike žalosti in se je ustrašila Brunovih zenic. Pritajeno je dejala, in komaj ji je prišla beseda iz stisnjenega grla:

»Nazaj ne grem!«

Bruno pa je stisnil pesti, obraz se je raztegnil v izraz, čigar spremembo je Rezika s strahom razbrala. Pred njene oči so stopili dnevi pred poroko in vest tuje žene, ki ji je bila obtežila dušo. Neznan strah jo je spreletel. Ponovila je besede: »Nazaj ne grem!« In je pristavila: »Umoril bi me ...«

Bruno je bil zadet; zagnati se je hotel proti nji, a se je vzdržal. Bruhnilo je iz njega:

»Ne reci tega še enkrat! Naprej ne pojdeš!«

Rezika je videla bel pogled razširjenih oči, smrten znoj ji je stopil na čelo. V omotici tega silnega trenutka, v bojazni, ki je objela njene ude, je planila s ceste v gozd, kot preganjana žival.

»Nazaj ne! Morilec! Nazaj ne!«

Bežala je od drevesa do drevesa, noga se je vdirala v svež sneg; suho vejevje se je lomilo pod stopinjami. Ruta, v katero je bila zagrnjena, je padla na tla, veja jo je udarila po obrazu, da se je prikazala kri ...

Bruno je videl bežečo ženo, njena beseda ga je udarila v obraz. Omamno, nerazsodno se je dvignilo v njem; čutil je, da se vse vrši proti njemu, da se podira nadenj nekaj neznanega ...

Potem ni vedel nič več, ni mislil nič več. Kri mu je udarila v sence, planil je za Reziko med drevesa ...

Ko je Rezika padla čez vejo na kolena in se hotela pobrati, jo je Bruno dohitel. Dvoje belih v sovraštvu in smrtnem strahu razširjenih oči se je zadnjič v življenu z grozo neznanega spogledalo ...

Ne izprašujte me, kako se je to zgodilo! Izvršilo se je takoj, kakor se ni moglo izvršiti drugače, kakor življenje izvrši vse drame.

Ko je Rezika ležala na okrvavljenem snegu, mirna in mrtva, se je umiril tudi Bruno. Nje se ni več bal. Zbal se je nečesa drugega. Trepetal je kot šiba na vodi. Videl je, da je storil večjo zlo, da bi se ubranil manjšega.

Ko je ležalo Rezikino telo skrito pod kupom dračja in so bili zabrisani krvavi sledovi na snegu, je stopil Bruno na cesto in iz gozdiča na plano. Vrani so krokaje spreleteli pokrajino, da je Bruna zazeblo v hrbtenico. Krvava večerna zarja je rdela na nebu in kakor ogromna silhueta se je črtal oblak med obzorjem in obličil podobo umorjenke.

Groza je prevzela Bruna. Spustil se je v beg in bežal divje po dolgi in samotni cesti; oblak nad krvavo zarjo pa ni hotel utoniti. Vrani so se spreletavali tik nad njegovo glavo, v vejah je jeknilo od hipa do hipa ...

Bruno pa je bežal v večer, v noč, zakaj zdelo se mu je, da se je izvilo izpod dračja mrtvo truplo njegove žene, ki beži za njim in se ga dotika z mrzlimi prsti ...