Užaljena metla in ljubeznivi sesalec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Užaljena metla in ljubeznivi sesalec
Branka Hubman
Spisano: Pretipkala iz Užaljena metla in ljubeznivi sesalec 2007, Nina Kovač
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V veliki hiši, ki ima velika okna z rumenimi okviri in velika vrata modre barva, živi gospa Marjana. Hiša je res ogromna in zahteva zdravega in močnega gospodarja, da ji je kos. Gospa Marjana pa je krhka, priletna ženka, ki ima borih štirideset kilogramov. Je pa vseeno žilava, upam, da veste, kaj to pomeni, dragi bralci te zgodbe. Sicer vam pa lahko to takoj pojasnim. Žilav biti pomeni, da si odporen, lahko bi rekli celo zmožen naporov, ki ti jih drugi ljudje, glede na tvoj videz ne prisodijo. Torej, to smo razčistili, zato lahko gremo naprej. Gospa Marjana si zelo močno prizadeva, da bi bila njena hiša vedno lepo urejena in čista. Zato ji ne preostane drugega, kot da vse dni hodi po hiši iz ene sobe v drugo sobo, nato v ... dokler se vsa utrujena zvečer ne zgrudi v velik rumeni fotelj, ki stoji sredi njeno ogromne dnevne sobe.

Pogosto se zgodi, da do večera ne zaužije niti enega samega grižljaja, saj tako neumorno dela, da pozabi celo na hrano. In takšen naporen delavnik se nadaljuje iz dneva v dan. Ampak, da ne boste mislili, dragi bralci, da je življenje v tej hiši težko samo njej. Kje neki. Vedno nezadovoljna in godrnjava je postala tudi tudi njena desna roka, gospodična Metla. Pritožuje se nad svojim dolgi delovnikom in si želi, da bi si lahko vsaj kakšen dan vzela prosto in odšla k prijateljicam. "Uh, kako me vse boli, še posebej, kadar me gospa Marjana grobo vzame v roke in z mojim spodnjim delom telesa drgne po oguljenem parketu!" godrnja in vzdihuje. "Najhuje pa je takrat, ko gospa Marjana napolni vedro, polno vode in vanj vsuje tisti čudni prašek in me potem za hip potop vanj, da ji gre ribanje lažje od rok ... oh, ko bi vi vedeli kako zelo to sovražim. To pa še ni vse. najhuje od vsega je to, da ponavadi po tistem vedno dobim grozno alergijo in po celem telesu me srbi, včasih dobim celo izpuščaje. Še huje pa je, ker o tem gospe Marjani ne smem govoriti, saj mi je nekoč, ko sem se preveč pritoževala celo zagrozila, da me bo dala za odpis, če pri priči ne umolknem. O, groza, na kaj takega niti pomisliti nočem. Da bi jaz, ki sem najbolj delavna in izkušena metla, dala prednost nezkušeni in nevzgojeni metli, ne tega pa res ne bom dovolila, nikoli in nikdar ..." zaključi medtla in se stisne v kot za omaro s čistili.

Nekega lepega, a precej hladnega sredinega jutra pa se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Na modrih vratih je nekdo močno tiščal na zvonec. Ko je naposled gospa Marjana, ki že nekoliko slabo sliši, le odprla vhodna vrata, je pred vrati zagledala prijaznega prodajalca. Ob njem je na tleh stala velika kartonska škatla. "Kaj pa skrivate v tej veliki škatli?" je radovedno vprašala prodajalca. "Pridnega pomočnika za vse gospodinje!" je hitro odgovoril spretni prodajalec in odprl škatlo. Gospa Marjana je pogledala vanjo in zagledala velik sesalec. "Kar pospravite tole reč, jaz je namreč ne potrebujem," je skoraj jezno rekla in vihala nos." Ste res prepričani, da ga ne potrebujete?" je vztrajno nadaljeval prodajalec.

"Popolnoma. Sicer pa imam metlo, ki je ne zamenjam z nobenim sesalcem," je skoraj užaljeno izdavila gospa Marjana in glasno zaloputnila z vrati. Gospodična Metla je medtem, ko je gospa Marjana govorila s prodajalcem, ki ji je želel podtakniti tisto čudno napravo, prisluškovala na stopnišču. Kar samo od sebe se ji je smejalo, ko je na lastna ušesa slišala, kako se je gospa Marjana uprla tistemu čudaškemu prodajalcu sesalcev. "Sramota, le kako je lahko pomislil tisti bučman, da bi v naši hiši, kjer vlada mir in red, ropotal tisti čudni stroj, ki brni skoraj kot traktor," je razmišljala gospodična Metla in se zraven zadovoljno hihitala. Tako zelo je bila zamaknjena v svoje razmišljanje, da se je spotaknila ob smetišnico in se po dolgem in počes zakotalila po stopnicah. Ko je pritsala na trdnih tleh, se je komaj še premikala. Medtem je zaslišala gospo Marjano, ki je jezno godrnjala: "Le kam sem dala to neumno metlo, da je ne najdem!" Metla se je ustrašila, da jo bo gospa Marjana prekmalu odkrila, saj si še ni opomogla od padca. Tisti trenutek si je najbolj na svetu želela, da bi lahko bila nevidna. Žal, pa se vse želje vedno ne uresničijo. Ko je malo kasneje slišala počasne korake, ki so se ji vedno bolj približevali, je vedela, da je njenih sanj konec. "A tukaj se skrivaš, ti lenoba grda," je rekla gospa Marjana, in gospodično Metlo grobo prijela za ročaj in jo počasi vlekla za sabo v gornjo etažo. Gospodična Metla je od strašnih bolečin stokala, saj je imela izpahnjen kolk.

"Joj, kako strašno, da v tej bogati državi, kjer bivamo, ne morejo poskrbeti niti za eno poškodovano metlo!" je jadikovala in stiskala zobe, medtem ko jo je gospa Marjana še naprej neusmiljeno vlačila za sabo. "Ali me metle res nimamo nobenih pravic in moramo do smrti garati, dokler vse zlomljene in uničene ne pristanemo v kakšni kanti za smeti?" se je še naprej pritoževala gospodična Metla in stiskala zobe, saj bi drgače od strašnih bolečin začela še kričati.

Ta dan je bil zanjo najhujši v njenem že tako in tako težkem življenju. Gospa Marjana je neusmiljeno mahala z njo sem in tja, vmes pa sitno godrnjala: "Danes pa res nisi za nobeno rabo. Tako slabo pometaš, da bi najraje pri priči odnehala, če ne bi tako ljubila reda in čistoče." Tisti dan gospa Marjana ni počistila vsega, kar je zjutraj skrbno načrtovala. Malo po peti uri je odvrgla ubogo gospodično Metlo v njen kotiček, se oblekla v topel zimski plašč, si obula rdeče škornje in na glavo potisnila pisan klobuček. Nato je glasno zaprla vrata in odšla neznano kam. Gospodična Metla je v temi čakala nanjo in premišljevala, kam neki je gospa Marjana odšla. Ponavadi ni pogosto odhajala od doma, le tu in tam, pa še takrat, kadar je imela res nujne opravke.

Ko se je po dobri uri gospa Marjana vrnila domov, je gospodična Metla že spala. Običajno ni hodila tako zgodaj spat, a danes je bil za njo zelo naporen dan in tudi bolečine v kolku še vedno niso hotele popustiti. Zato je gospodična Metla kmalu po tistem, ko je gospa Marjana šla od doma, vzela tablete proti bolečinam in legla.

Naslednje jutro jo je iz spanja zbudil čuden zvok. Gospodična Metla se je z muko spravila pokonci in odšepala v prostor, od koder je prihajal hrup. Tiho je odprla vrata in pogledala, kaj se je dogajalo za vrati. Na drugi strani sobe je zagledala gospo Marjano, ki je za sabo vlekla neko čudno stvar nenavadne oblike. Ko je pogledala malo bolje, je opazila, da je ta stvar sesalec, ki pa je bil popolnoma drugačen, kot ga je videla pred leti pri prijateljici Sirkovki. Bil je živo rumene barve in tako moderne oblike, da je prej spominjal na neznani leteči predmet kot sesalec. Zvistno je zagodrnjala: "Zame lahko brniš, kolikor hočeš in zmoreš, a vseeno ne boš nikoli boljši od mene!" Nato je prav tako previdno, kot jih je odprla, zaprla vrata za sabo. Tisti dan gospodična Metla ni več stopila iz svoje sobe, pa tudi gospa Marjana je očitno po dolgih letih služenja ni več potrebovala. Gospodična Metla je užaljeno stokala v kotu svoje sobe in se jezila na gospo Marjano, ki je tako hitro pozabila na njeno dolgoletno garanje in jo zamenjala z neumnim in glasnim sesalcem. "Prav nikoli ji ne bom odpustila tega," je med jokom stokala gospodična Metla.

Mrak se je že spuščal na strehe hiš, ko so se odprla vrata v prostor za čistila. Gospodična Metla se je še bolj stisnila v kot in čakala. Gospa Marjana je prižgala luč in potisnila novi sesalec v oguljeno kartonsko škatlo. Nato je odšla spat. "Auuu ..." je užaljeno stokal sesalec in se premetaval po kartonski škatli. Več kot očitno je bilo, da mu v novem domu ni bilo preveč všeč, in da je bil navajen, da so z njim v trgovini ravnali precej lepše. "Daj utihni že enkrat, ti zoprni in glasni stvor!" je skoraj zakričala gospodična Metla, saj ji je šel sesalec že pošteno na živce. Že ves dan se je jezila nanj, ker ji je vzel vso dostojanstvo in ugled, ki ga je uživala dolga leta, sedaj pa jo je s svojim nenehnim stokanjem spravljal v še hujši bes. Sesalec Sesko se je stresel, ko je zaslišal gospodično Metlo in plaho vprašal: "Kdo pa si ti, ki mi ukazuješ, kako naj se obnašam?" "Te čisto nič ne briga! Sicer sem pa tukaj veliko let in imam vso pravico, da te oštevam!" je neprijazno rekla Metla in se kujala. Sesalec Sesko pa ni odnehal: "Ne vem, zakaj se tako jeziš name, saj ti nisem nič storil. Sem le čisto navaden sesalec, ki opravlja svoje delo in ... " je tiho zaključil. Metla mu ni odgovoril, še bolj se je stisnila v svoj kot, in po dolgem času ji je le uspelo zaspati.

Zjutraj se je prebudila nekoliko boljše voje in predvsem nekoliko bolj zdrava. "Dobro jutro," gospodična Metla," je iz velike škatle zaslišala prijazen pozdrav. "Dobro jutro," je na hitro zamomljala gospodična Metla in pogledala stran. Ni hotela, da bi si sesalec preveč domišljal. "Ne bom ga sprejela takoj, kot si on želi, predvsem pa ne bova nikoli prijatelja!" je zaključila Metla, medtem ko se je praskala po svojem dolgem in tankem vratu.

Kmalu po osmi uri je v njun kotiček kot po navadi vsak dan stopila gospa Marjana. Grobo je zagrabila sesalec in ga povlekla iz škatle. Gospoteične Metle pa še pogledala ni. "Sem mar duh?" je besno bevsknila Metla in z nogo udarila ob tla. "Če se ne bom na hitro domislila nekaj pametnega, me bo vsak trenutek odvrgla na smetišče," je užaljeno sopihala.

Vse od jutra je razmišljala, kaj naj stori, a ji ni padlo nič pametnega na misel. Proti večeru pa se je le nečesa domislila. "Mogoče pa ne bi bilo slabo, če bi poskusila biti nekoliko prijaznejša s sesalcem. Preveč ne, mogoče le čisto majčkeno ..." si je rekla in se kislo nasmehnila. Sicer ta nova zamisel ni bila usklajena z njenim prvotnim načrtom, pa vendar je menila, da je vredno poiskusiti.

Ko se je zvečer ves utrujen in prašen od drobnih delcev prahu sesalec Sesko vrnil na svoje mesto v staro krtonsko škatlo, gospodična Metla ni več gledala tako grdo kot včeraj. Celo nasmehniti se mu je poiskusila, pa čeprav nekoliko neobičajno. Sesalec Sesko ji je navkljub temu, da je bil za njim zelo naporen dan, ljubeznivo vrnil nasmeh in rekel: "Upam, da me boš nekoč le sprejela in da se ne bova vedno gledala grdo," je skoraj žalostno izdavil in na ves glas kihnil. Gospodična Metla je previdno rekla: "Veš, to ni odvisno samo od mene, tukaj igraš tudi ti zelo pomembno vlogo," in se ob teh besedah namuznila. Nato je čakala na Seskov odgovor. Sesalec Sesko ji je uslužno dejal: "Gospodična Metla, tvoja želja, moj ukaz ... čakam ..." Gopodična Metla je pazila, kako ponižen in vljuden zna biti sesalec Sesko, zato ji je bilo nekoliko žal, ker je bila do njega žaljiva in neprijazna. Želela je popraviti prvi vtis, ki ga je naredila nanj in mehko pristavila: " Veš, saj običajno nisem tako zajedljiva in zoprna, vendar me ta odnos, ki ga ima gospa Marjana do mene, od kar si ti pri hiši, tako razjeda, da si ne morem pomagati," je obupano rekla in malo je manjkalo, da ni zajokala. "Ne zdi se mi prav, da je čisto pozabla name, sploh pa ne po teh dolgih letih, ko sem ji bila zvesta," je rekla čisto potiho in povesila glavo. Sesalec Sesko je bil zelo mehkega srca. Gospodična Metla se mu je iz srca zasmilila, zato ji je predlagal, da skleneta dogovor. Rekel ji je: "Takole se bova zmenila, en dan boš ti pometala, jaz pa bom počival in obratno. Kadar pa bova potrebovala dan ali dva dopusta, se bova vse poprej dogovorila, da ne bo nesporazuma. Kaj praviš?"

Gospodična Metla se je strinjala z njegovim predlogom, toda kaj, ko še vedno ni razumela, kako bo ona delala en dan, en dan pa Sesko, če se je gospa Marjana ves čas, odkar je sesalec Sesko pri hiši niti ne dotakne! Sesalec Sesko pa je nadaljeval: "Vse sem skrbno pretehtal in takole bova naredila. Kadar boš želela, da delaš ti, boš mene enostavno izklopila iz vtičnice in problem bo v hipu rešen. Saj menda veš, da brez električne energije ne zmorem biti tako hrupen, pred vsem pa ne tako zelo uporaben," je šaljivo pripomnil in se glasno zakrohotal. Gospodični Metli se je predlog zdel zelo domiseln in z vesejem ga je potrdila.

Že takoj naslednji dan sta preizkusila svoj načrt. Ko je gospa Marjana vklopila sesalca Seska, da bi z njim počistila novo preprogo, je gospodična Metla na hitro izklopila kabel iz vtičnice. Gospa Marjana je nekajkrat ponovno vtaknila kabel v vtičnico in gospodična Metla je vsakokrtat izklopila kabel. Na koncu se je gospa Marjana razjezila in odšla po gospodično Metlo, ki je potuhnjeno stala v kotu s čistili.

"No, saj tudi ti nisi tako slaba, metlica moja!" je po dolgem času zopet prijazno rekla gospa Marjana, ko je pometala z njo. Gospodična Metla je pometala kot že dolgo ne in ko je bila zadnja soba v hiši pospravljena, jo je gospa Marjana odnesla nazaj v sobo s čistili in ji rekla: "Veš, nekaj sem ugotovila. Odslej bom morala bolj paziti na sesalec, konec koncev je bil zelo drag in težko si bom še kdaj privoščila novega, zato sem sklenila, da bom od jutri naprej uporabljala oba." Gospodični Metli se je kamen odvalil od srca. Od tistega dne dalje gospodična Metla ni bila niti en sam trenutek več neprijazna s sesalcem Seskom. Vedno bolj mu je bila hvaležna, ker ji je pomagal priti do zaželenega cilja. Gospa Marijana pa vse do današnjega dne ni izvedela za njuno zaroto. Gospodična Metla in sesalec Sesko sta postala nerazdružljiva prijatelja, čeprav je še nedolgo nazaj gospodična Metla zatrjevala, da to ne bosta nikoli. No, vidite, dragi moji bralci, kako zelo hitro se lahko situacija obrne v drugo smer. Zato nikoli ne recite nikoli...