Učni načrti in učbeniki v srednjem strokovnem šolstvu - včeraj, danes in jutri
| Učni načrti in učbeniki v srednjem strokovnem šolstvu - včeraj, danes in jutri Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||
V kratkem in predvsem nepopolnem pregledu razvoja predmeta slovenski jezik in književnost na strokovnih šolah v zadnjih treh desetletjih imam namen predstaviti nekaj značilnih stopenj, ob primerjavi s splošnim in poklicnim šolstvom pa tudi oceniti današnje stanje in ponuditi nekaj zamisli za prihodnje dograjevanje sistema.
V svojem referatu ohranjam ustaljeno delitev na splošnoizobraževalne šole (gimnazije), strokovne in poklicne šole, čeprav nova zakonodaja v povezavi z maturo uveljavlja pojem strokovna gimnazija, ki predstavlja strokovno naravnano splošno srednjo šolo, in bi po njej moral ločevati med samimi strokovnimi šolami.
Razločevanje med poukom slovenščine na splošnih in strokovnih šolah naj bi izhajalo iz dejstva, da obstajajo pomembne razlike med učenci posamezne vrste šol. Te razlike niso samo v različnem uspehu v osnovni šoli oz. v različnem predznanju (na gimnazijah prevladujejo odlični in pravdobri učenci, na poklicnih šolah pa zadostni in dobri - seveda z izjemami!), ampak gotovo tudi v sposobnostih, predvsem pa v interesni naravnanosti, ambicioznosti in družinskem okolju, iz katerega izhajajo.
Pouk slovenskega jezika s književnostjo bi se moral prilagoditi tej raznolikosti, vendar ne z različnim številom ur (kar je bila skoraj stalna praksa!), pač pa z različnim obsegom snovi pri književnosti in jeziku, z različnim tematskim izborom leposlovnih del pri književnosti in s strokovno naravnanostjo jezikovnega pouka na strokovnih in poklicnih šolah. Na strokovnih šolah naj bi imeli manj bivanjske in več ljubezenske ali celo pustolovske tematike, manj lirike in več epike, manj romantike in več realizma ter poudarek na ustreznem strokovnem jeziku, nikakor pa ne manjše število ur oziroma bistveno manjši obseg snovi. Nasprotno pa bi na poklicnih šolah ob tematski in jezikovni prilagoditvi bilo treba bistveno skrčiti snov, saj je potrebno zelo veliko časa za vaje, dodatno razlago in ponavljanje.
Takim pogledom na potrebnost razločevanja se je zelo približalo stanje v šestdesetih in še zlasti sedemdesetih letih, ko se je uveljavila pestra paleta učnih načrtov in učbenikov (beril oz. priročnikov). Učni načrti so predpisovali različno zahtevnost, bili so tudi delno tematsko prilagojeni, na nekaterih poklicnih šolah pa je bil namesto časovnega pristopa pri razporeditvi snovi iz književnosti uveljavljen literarnozvrstni.
Pri berilih je bil razpon od zares obsežne in po tematiki raznovrstne Svetovne in Slovenske književnosti za gimnazije do skromnih Izbranih beril ljubljanskega Centra strokovnih šol. Dragocenost prvih je bila široka ponudba različnih besedil, primerna predvsem za zahtevnejšega učenca, ki rad prebere tudi kaj mimo učnega načrta, značilnost slednjega pa prilagojen izbor.
Pravi interpretativni, ne zgolj literarnozgodovinski učbenik za književnost pa je v tem času nastal za potrebe ekonomskih srednjih šol. Avtorica Vera Gregorač, ki je napisala tudi nekaj del za tehnične srednje šole, je z njim začela uvajati celovito šolsko interpretacijo in je s tem didaktično presegla stanje na poklicnih šolah in na gimnazijah. Zelo uporaben, sistematičen in predvsem tudi interpretativno naravnan priročnik za pouk svetovne književnosti, ki ga je s pridom uporabljal tudi marsikateri gimnazijski učitelj, pa je na mariborski trgovski šoli izdal Janko Potrata.
Tudi pri jezikovnem delu pouka je bilo v rabi več učbenikov (v nekaterih letih celo sedem istočasno!), od znamenitega Toporišičevega SKJ 1-4 za gimnazije do stalno ponatiskovane Jezikovne vadnice zakoncev Kopčavar za strokovne šole in Kocbekove Slovenske jezikovne vadnice za poklicne šole. Učbeniki za strokovne in poklicne šole so bili prilagojeni na nižjo zahtevnost, nekateri pa tudi delno strokovno usmerjeni.
Uvedba usmerjenega izobraževanja pomeni nasilno poenotenje in s tem korak nazaj. Učni načrti nastajajo po načelu črtanja, ko se programi med seboj razlikujejo predvsem po številu ur in je na strokovnih in poklicnih šolah zmanjšan obseg snovi praktično samo z manjšim ali večjim črtanjem učnih enot. Taki učni načrti seveda ne upoštevajo potrebe po drugačnosti in predstavljajo velik problem predvsem na poklicnih šolah.
Enotni jezikovni učbeniki opravljajo nemogočo nalogo, saj so zaradi nujne kompromisne naravnanosti za učence triletnih šol prezahtevni, za gimnazijce pa skoraj prelahki. Bolj sta strokovnim in poklicnim šolam prilagojena delovna zvezka, ki z raznovrstnostjo vaj, označenih po težavnosti, omogočata spreminjanje zahtevnosti.
Samostojnih beril ni več, pač pa Silvo Fatur v svojih poskusnih učbenikih Književnost I in II s kombinacijo berila in učbenika sledi Gregoračevi, pri čemer ima tudi on nekaj sijajnih šolskih interpretacij (npr. prikaz romana Na klancu). V tem primeru gre za pozitivni vpliv didaktičnih dosežkov strokovnega šolstva na razvoj stroke v celoti. Problem učbenikov za književnost v srednjem usmerjenem izobraževanju je predvsem v izvenbesedilnem balastu, tematski neustreznosti (npr. pesimistična naravnanost besedil v učbeniku Književnost 3!) in prevelikem številu del, kar pa v večini izhaja iz neustreznega učnega načrta. Seveda pa je ob pomanjkljivostih v vseh štirih učbenikih mogoče najti tudi precej prav svežih in po tematiki zlasti za strokovne šole primernih literarnih besedil (npr. Vodnikov Vršac, Aškerčeva Zimska romanca, Lorce Nezvesta žena itd.), ki so pogosto tudi didaktično ustrezno predstavljena.
Sedanje stanje nikakor ni rožnato, se pa počasi vendarle odpravljajo zablode usmerjenega reformizma. Tako je še zlasti razveseljivo, da smo tik pred objavo novega učnega načrta za poklicne šole (že pred dvema letoma pa se je pojavil tudi poseben učni načrt za program podjetniško poslovanje!), ki se po dosedanjih informacijah dovolj uspešno in tudi inovativno prilagaja posebnostim te vrste šol. Manj zadovoljiv je aktualni učni načrt za štiriletne srednje šole iz leta 1993, ki še vedno uveljavlja razločevanje med splošnimi (matura) in strokovnimi (zaključni izpit) šolami predvsem z opuščanjem posameznih učnih enot oz. elementov za interpretacijo (in še to samo pri književnosti!), ne gradi pa na tematski raznolikosti in različni strokovni usmerjenosti.
Berila so s sistematično dodanimi zgoščenimi informacijami o avtorju in njegovem literarnem delu in kratko razlago nadgradnja nekdanjih, vendar pa je občutno premalo besedil, ki bi jih učitelj lahko obravnaval po prosti izbiri (v sklopu, ki se ne bo preverjal na maturi) oziroma se z njimi seznanjal ambicioznejši in radovednejši učenec sam. Dovolj obsežna in tematsko raznovrstna berila bi lahko uporabljali tako na splošnih kot na strokovnih šolah.
Kosov učbenik za književnost je tudi kompromisno delo (problem kvadrature kroga!) in prilagojen za povprečnega učenca, sicer pa podatkovno in oblikovno zelo bogat, vsestranski in pregledno urejen priročnik. Žal je didaktično premalo naravnan na celovito šolsko interpretacijo, vendar pa to vrzel kar uspešno zapolnjujejo Cudermanovi priročniki za pouk književnosti Književnost v prvem, drugem in tretjem letniku srednje šole, ki prinašajo šolske interpretacije avtorjev iz različnih vrst šol. Bolj specializiran je Lahov priročnik Pregled književnosti, ki je s svojo širino, literarnozgodovinsko izčrpnostjo in različnimi dodatki primernejši za gimnazijce.
Toporišičev novi učbenik za prvi letnik srednjih šol je didaktično in terminološko problematičen že za gimnazijce, kaj šele za učence strokovnih šol, vendar pa je v zadnjem času izšlo kar nekaj uporabnih jezikovnih priročnikov, tako s področja pravopisa kot oblikoslovja, skladnje in sporočanja, zato že v bližnji prihodnosti lahko pričakujemo tudi ustrezne strokovno naravnane učbenike za slovenski jezik.
Poseben problem pri nadaljnjem razvoju bo program strokovnih gimnazij, ki bodo razen v primeru, če bo prišlo do uvedbe t. i. strokovne mature, pri slovenskem jeziku s književnostjo postavljene pred enake zahteve kot gimnazije, zato je veliko vprašanje, če si bodo lahko privoščile poseben, bolj strokoven pristop. Prav tako bo pomembna sprememba, če bomo tudi pri zaključnem izpitu začeli uvajati zunanje ocenjevanje. Skratka, veliko dela je še pred nami, veliko stvari je še nedorečenih, izkušnja s Toporišičevim novim učbenikom in s projektom spremljave pouka književnosti pa kaže, da se kot stroka do problema nismo zmožni pravočasno in odločno opredeliti niti speljati projekta tako, kot smo si ga zastavili.
Zato na tem mestu in spodbujen z nedavnimi nestrokovnimi in žaljivimi pripombami strokovnega sveta ob učbeniku Slovenski jezik in sporočanje 1 obnavljam staro pobudo kolega Silva Faturja in vidim edino ustrezno in dolgoročno rešitev predvsem tudi za pouk slovenščine na strokovnih in poklicnih šolah v čimprejšnji ustanovitvi posebnega didaktičnega inštituta za slovenski jezik in književnost.
Povzetek
V referatu primerjam učne načrte in učbenike od časov pred uvedbo usmerjenega izobraževanja do danes, na koncu pa dodajam svoj pogled na prihodnji razvoj. Moja analiza je pokazala, da je po eni strani položaj slovenščine v strokovnem šolstvu nekoč še zlasti didaktično celo presegal stanje v splošnem šolstvu, po drugi strani pa najbrž še nekaj časa ne bomo dosegli takratne pestrosti učnih načrtov ter jezikovnih in književnih priročnikov.
Pouk slovenščine na strokovnih srednjih šolah bi moral izhajati iz drugačnosti učencev, ki so običajno manj ambiciozni in predvsem prihajajo iz posebnega, bolj praktično naravnanega družinskega okolja, pri čemer bi moralo biti na štiriletnih šolah opravljeno predvsem tematsko razločevanje, na triletnih pa bi moral biti zaradi večje potrebe po utrjevanju zmanjšan tudi obseg snovi.
Novica, da je pred izidom nov učni načrt za triletne šole, je resnično razveseljiva, saj gre za korak v pravo smer, res pa je, da nas tako na teoretični kot na praktični ravni čaka še ogromno dela, zato vidim edini način za dolgoročno izboljšanje pouka slovenščine na strokovnih in tudi splošnih srednjih šolah v čimprejšnji ustanovitvi posebnega didaktičnega inštituta za slovenski jezik in književnost.
Viri:
1. Administrator in administrativni tehnik (profil, predmetnik, učni načrti), ZŠ SRS, Ljubljana 1971
2. Učni načrt za ekonomsko šolo, Ljubljana 1978
3. Srednji vzgojnoizobraževalni program administrativna dejavnost, PIS za družboslovno usmeritev, Ljubljana 1981
4. VIP administrativna dejavnost (SR 77/87), ZŠ SRS, Ljubljana 1988
5. Program podjetniško poslovanje, SETŠ, Nova Gorica 1993
6. Katalog znanja iz slovenskega jezika in književnosti - za maturo in zaključni izpit na štiriletnih srednjih šolah, ZRSŠŠ, Ljubljana 1993
7. Bajec, Kolarič, Rupel, Slovenska slovnica (druga popravljena izdaja), DZS, Ljubljana 1964
8. Ileana in Cene Kopčavar, Jezikovna vadnica (za strokovne šole), DZS, Ljubljana 1965
9. Jože Toporišič, Slovenski knjižni jezik I-IV, ZO, Maribor 1965-70
10. Jože Kocbek, Slovenska jezikovna vadnica za poklicne šole, ZO, Maribor 1968
11. Vera Gregorač, Slovenščina I-IV (jezikovne vaje) za ekonomske srednje šole, DDU, Ljubljana 1973-76
12. Vera Remic - Jager, Slovenski jezik za poklicne, tehniške in druge šole za gospodarstvo ter družbene službe, ZO, Maribor 1974
13. Bibič, Dular, Kušljan, Okorn, Zorko, Slovenski jezik in stilistika 1-4, DDU, Ljubljana 1978
14. Čar, Dular, Zrimšek, Slovenski jezik in stilistika 5-6, DDU, Ljubljana 1978
15. Dular, Kirn, Mrdavšič, Slovenski jezik in stilistika 7, DDU, Ljubljana 1979
16. Dular, Kirn, Slovenski jezik in stilistika 8, DDU, Ljubljana 1980
17. Dular, Kirn, Pogorelec, Zrimšek, Slovenski jezik I, ZO, Maribor 1981
18. Dular, Kirn, Kolar, Pogorelec, Slovenski jezik II, ZO, Maribor 1983
19. Dular, Korošec, Slovenski jezik 3-4, ZO, Maribor 1983-85
20. Marta Kocjan - Barle, Abeceda pravopisa (vaje in rešitve), DZS, Ljubljana 1992
21. Marta Pavlin - Povodnik, Oblikoslovje (priročnik z vajami), Jutro, Ljubljana 1992
22. Marta Pavlin - Povodnik, Skladnja (priročnik z vajami), Jutro, Ljubljana - Nova Gorica 1993
23. Jože Toporišič, Slovenski jezik in sporočanje 1, ZO, Maribor 1994
24. Jože Skaza, Pravopis (priročnik z vajami), Jutro, Ljubljana 1994
25. Kos, Pirjevec, Mihelič, Svetovna književnost I-II, MK, Ljubljana 1964-66
26. Bohanec, Jamar, Kos, Slovenska književnost II, Mk, Ljubljana 1965
27. Pirjevec, Mihelič, Kos, Slovenska književnost I, MK, Ljubljana 1966
28. Bohanec, Kos, Paternu, Zadravec, Slovensko berilo I-IV (za srednje šole), DZS, Ljubljana 1971-74
29. Aktiv učiteljev slovenščine na CSŠ, Izbrana berila za učence centra strokovnih šol, Ljubljana 1976
30. Kolšek, Kos, Lah, Logar, Šimenc, Berilo 1-4, ZO, Maribor 1987-90
31. Franček Bohanec, Zgodovina svetovne književnosti I-II, Zavod za prosvetno-pedagoško službo, Ljubljana 1962
32. Francka Varl, Naši književniki in njihova dela (pomožni učbenik za poklicne šole), ZO, Maribor 1964
33. Franček Bohanec, Estetska vzgoja (učna knjiga za poklicne šole), MK, Ljubljana 1967
34. Vera Gregorač, Slovenščina (za tehniške šole), DDU, Ljubljana 1971
35. Vera Gregorač, Slovenščina I-IV (književnost z berilom) za ekonomske srednje šole, DDU, Ljubljana 1973-79
36. Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva (za srednje šole), DZS, Ljubljana 1974
37. Gregorač, Petrovič, Kratek pogled v razvoj besedne umetnosti v svetu in pri nas I in II (skripta za delovodske šole), Ljubljana 1976
38. Vera Gregorač, Slovenski jezik 1-4 (berilo z analizo, literarno zgodovino in teorijo), DDU, Ljubljana 1977-80
39. Janko Potrata, Pregled literarne teorije (pripomoček pri pouku književnosti), ŠCBP, Maribor 1977
40. Janko Potrata, Svetovna književnost I-II (pripomoček pri pouku književnosti), ŠCBP, Maribor 1978-79
41. Silvo Fatur, Književnost I-II (poskusni učbenik za SUI), ZO, Maribor 1981-82
42. Bohanec, Kolšek, Korošec, Logar, Književnost 3-4, ZO, Maribor 1983-84
43. Janko Kos, Književnost (učbenik literarne zgodovine in teorije), ZO, Maribor 1989
44. Andrijan Lah, Pregled književnosti I-IV, Rokus, Ljubljana 1992-95
45. Vinko Cuderman, Književnost v prvem, drugem in tretjem letniku srednje šole (priročnik za učitelja), ZRSŠŠ, Ljubljana 1993-95