Učiteljica na vasi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Učiteljica na vasi.
Zofka Kveder-Jelovšek
Izdano: Slovenski narod, 42/157–166, Ljubljana, 1909.
Viri: dLib 157, 158, 160, 162, 163, 166
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»Zelo mlado izgleda ta naša nova učiteljica,« so si pripovedovali ljudje po vasi. »Še kakor otrok je. Škoda, toliko smo prosili, naj nam pošljejo kakšnega moškega, a oni nam pošljejo tako punčko. Kaj bo taka mestna gospodična naše otroke naučila! Ničesar!« so tarnali.

Med tem se je mlada učiteljica v šoli udomačila. Bilo je to prvo njeno mesto. Ali bala se nikakor ni. Ni bila od onih, ki se boje. Takoj popoldne je šla ven, da si pogleda vas. Kar tako, v lastni obleki, brez slamnika in solnčnika.

»Nič se ne boji solnca,« šepetale so botre, ki so stale pred Janezovo hišo. Sin jim je obolel, pa so se zbrale ženske, da bi se posvetovale, kaj bi se storilo.

Učiteljica je prišla mimo in jih je pozdravila.

»Dober dan. Jaz sem Minka Košir in poslali so me iz Ljubljane sem k vam za učiteljico. Pa zakaj ste tako v skrbeh?«

»Kako ne bi bile!« so odgovarjale botre. »Tukaj v hiši leži fantič. Deset let je že star in edini sin je. Škoda bi ga bilo, če bi umrl. Že tretji dan je bolan in nič mu neče biti bolje.«

»Pa zakaj ne pošljete po zdravnika?«

»Mogoče, da mu bo tudi tako odleglo. Segrele smo seme in smo mu ga dejale na želodec. To je zdravo. Tudi lipovega čaja smo skuhale. Malo žganja smo mu dale, a opoldne je pil zavreto vino. Druzega človek itak ne ve,« so pripovedovale ženske.

»Pojdem pogledat,« — se je odločila učiteljica in stopila v hišo. Ženske so šle za njo.

V mali izbici je ležal na visoki postelji deček, ves pokrit z blazinami. Okna so bila zaprta. Mati njegova je sedela pri postelji in jokala, a oče se je sprehajal gor in dol in pušil.

»Slišim, da imate bolnika. Ker bo moj učenec, ko ozdravi, sem ga prišla obiskat,« je rekla učiteljica in pristopila k bolniku. Ves poten je bil in vroč. Potipala mu je žilo in se je prestrašila. Zazdelo se ji je, da bije žila prehitro in premočno.

»Tako ni nič,« je rekla. »Jaz sem se v šoli učila raznih stvari in doma imam še mlajše brate in sestre, pa vem, kako se mora ravnati s takimi bolniki. Bolezen ni šala. Ste siromaki?« vpraša kmeta.

»Kakšni siromaki!« odvrne ena od boter. »Največ zemlje imajo v celi vasi.«

»Moj Bog,« se začudi učiteljica. »Premožen ste, pa pustite, da vam umre sin brez pomoči! Saj vidite, da se mu že blede. Takoj uprezite voz in hitro po zdravnika, Če imate kaj srca za svojega otroka.«

Kmet se je presenetil ali molčal.

»Le nikar se ne obotavljajte. Vsaka minuta je dragocena. Glejte, kakšni ste! Nič ne mislite! Otrok leži v vročini in komaj lovi srak, vi pa kadite svojo lulo, da mu bo laglje! Takoj pojdite, jaz bom med tem pazila na bolnika. Razumem se v ta posel. Samo hitite! Takoj konje pred voz in takoj po zdravnika!« je ponavljala Minka in potisnila kmeta skozi vrata.

Potem se obrne k ženskam:

»Drage botre, tudi ve morate oditi. Preveč bi nas bilo in to bi siromaka le motilo. Jaz bom ostala z materjo, to bo zadosti. Tudi me se bomo še kaj porazgovorile, kadar bo čas za to, zdaj pa imam mnogo druzega dela!«

Ženske so odšle in čudile so se, kako se zna ta gosposka stvarica, ki izgleda kakor še napol otrok, vrteti in obnašati, kakor kakšen poveljnik.

Minka je odprla okna, vrgla težke blazine raz dečka, naročila materi, naj ji prinese mrzle vode in začela davati bolnemu fantu mrzle obloge na razbeljeno čelo.

Kmet se je res takoj odpeljal po zdravnika in čez tri ure se je pripeljal ž njim nazaj v vas.

Minka je bila med tem preslekla posteljo in otroka, pospravila sobo, da ne bo gospodinja v sramoti pred zdravnikom.

»Zadnji čas je bil, da ste prišli po me,« je rekel zdravnik, ko je pregledal dečka, »če me ne bi bili poklicali, bil bi vam otrok skoro gotovo umrl.«

Odredil je vse, kaj je treba delati, izročil učiteljici toplomer in jo prosil, da pogleda vsak dan parkrat kako je bolniku in pošlje takoj ponj, če bi bilo gorje. Drug dan pod večer, da bo prišel sam še enkrat pogledat, a med tem naj se strogo drže njegovih ukazov. Donesel je s seboj nekoliko zdravil in pustil za bolnika nekake kapljice, ki se mu morajo dajati vsako uro.

Kmet in kmetic a se nista mogla niti zahvaliti učiteljici, ko se je po zdravnikovem odhodu tudi pripravljala, da pojde domov, ker je že padla noč. Molče sta ji stiskala roko in mati jo je vprašala v strahu:

»Kaj bodete jutri tudi prišli, gospodična?«

»Razume se, da bom prišla,« je odgovorila. »Moja dolžnost je, da se brigam za svojega učenca; upam, da bo priden in dober.«

Res je marljivo prihajala in naš France je čez štirinajst dni prvikrat prišel v šolo. Prinesel je učiteljici belo gajbico s črnim kosom.

»To je bil moj kos,« je dejal, »ali vam ga rad dam.« Zardel je ves do las.

Mati ga je bila doma lepo naučila, kako se naj zahvali gospodični, da mu je rešila živjenje in mu stregla v bolezni, ali zdaj ni vedel nobene besede več.

Tako, vidite, je začela Minka svoje življenje na vasi.

Že čez par tednov se je razširila njena slava daleč naokoli in vse jo jo imelo rado. Otroci so šli v šolo, kakor bi dobivali tam sam med. Vedno so prihajali prezgodaj v šolo, zakaj mnogo veselejše in prijetnejše je bilo v šoli, kakor doma. Celo starejši, dvanajst in trinajstletni fantje, katerim se je zdelo prej izpod časti, da bi v šoli mirovali in poslušali, so se zdaj odkritosrčno prizadevali, da bi bila učiteljica z njimi zadovoljna. Učili in ravnali so manjše otroke in enkrat so enega izmed sebe celo natepli, da ga naučijo, »da ta nova učiteljica niti ni, kakor so učiteljice«. Taki so bili fantje, punčke pa bi bile že čez mesec dni življenje dale za njo. Vso svojo šolo je poznala, vsacega je klicala s krstnim imenom in od vsacega je vse vedela. Pa naj reče kdo, da ni lepo, če te sama tvoja učiteljica vpraša kaj delajo tvoji zajci in ti obljubi, da ti bo preskrbela dva posebno fine vrste z dolgimi ušesi, ako boš priden, če ti da dve smešni beli miški v gajbici ali pa žogo, kakršne je ni v celi fari. Punčkam daje rože, ki tudi po zimi cveto in tisto cvetlico iz Jerihe, ki je popolnoma suha, a se razcvete, če jo daš v vodo. To je res, ko jim ona toliko veselja naredi, bi se oni naučili zaradi nje še desetkrat več, kakor je treba, samo, da bo zadovoljna.

Minka ima bogato teto, ki ji pošilja vsak mesec 20 kron, da bi imela za priboljšek, ker teta se zelo boji, da ne bi dobila Minka jetike, ki je že odzdavnaj prava »učiteljska bolezen.« Ali naša Minka kupuje nekake knjige in vsak mesec naročuje iz mesta razne čudne stvari, za katere živ človek ne bi mogel slutiti, d a jih kakšna učiteljica potrebuje. Ona kupuje male nožke in zvrke, aluminijeva držala, ki so kakor od srebra, škarjice, naprstnike, škatljice za peresa in tako drobnarijo. In obljubila je, da bo dala spomladi najboljši in najpridnejši učenki petelina in kokoš, ki so posebne majhne vrste in ki ostanejo vedno majhni, kakor piščanci, a najboljšemu učencu sekiro, žago in vse orodje za izrezljavanje raznih reči iz drobnih deščic. Kdo se ne bi trudil, da bo postal on ta srečni izvoljenec, posebno še, ker je imela odločiti o tem cela šola, da se ne bi reklo, da je dobil kdo kaj po krivici.

Tako živi Minka v šoli, a izven šole še mnogo veselejše in krasnejše. Zdaj gre k temu, zdaj k drugemu kmetu, pripoveduje, smeja se, svetuje — vse ve; samo vprašaj jo, še v cesarske postave se razume. K Janeževim zahaja najpogosteje. Zvečer se zbirajo tam žene in dekleta iz vasi na prejo. A ona bere. Bere povesti, pa tudi čisto tehtne in resne stvari, kako se premog koplje iz zemlje, kako se potuje po morju, vse mogoče. In lepo je poslušati njeno branje in vsakemu je žal, kadar je že konec.

V nedeljo popoldne zbirajo se pri Janeževih starejši moški in modrujejo. Tudi oni radi poslušajo Minko. In kadar odide, ker ne more več izdržati pri njih zaradi debelega dima, ki ga spuščajo iz svojih vivcev, se vselej zmisli kteri od njih in jo pohvali:

»Pametno dekle! Če bi bila fant, ji ne bi bilo para!«

Z mladim vaškim svetom se razume posebno dobro. Eno uro od vasi je jezero. In skoro vsako nedeljo priredi Minka z vaškimi fanti in dekleti izlet k jezeru. Vse sanjke zaprežejo, kolikor jih je v vasi. Polne smeha, veselja in petja drče sani po gladki cesti. Jezero je zamrzneno. Kakor velikansko, čisto zrcalo leži med visokimi, belimi gorami, ki blešče v solncu prelepo. Mlado društvo poskače iz sani in se razbeži po jezeru. Minka leti na drsalkah naprej, kakor ptica. Lahka je, kakor misel. Lasje frfotajo okoli lica, a njej je prijetno, kakor da jo veter nosi v daljavo. Smeje se nehote, da se ji beli zobje kakor biseri blišče izza rdečih usten, prsi se napenjajo, srce drhti od krasne, srečne mladosti! Proti cerkvi leti, ki so bela in ljubeznjiva vzdigujo sred jezera. Kakor same predivne čudežne sanje stoje visoke gorenjske gore naokoli, ogromne in blesteče, med sivimi pečinami led in sneg. Tam pred otokom počaka Minka svoje društvo. In ko se zberejo, zapojo, da se razlegne pesem daleč preko jezera, preko gor, v čisti, kristalni zimski zrak.

Otok Bleški, kinč nebeški ...

Ko se malo oddahnejo, gredo v cerkev. Minka prva potegne za vrv pri zvoneh.

»Karkoli si zaželiš, kadar zvoniš s tem zvoncem, vse se ti bode izpolnilo,« pravi ljudstvo.

Ona zvoni, a nek fant jo vpraša: »Kaj si želite?«

»Da bi mi dal Bo g najlepšega fanta na svetu,« pošepeta ona in oči se ji hudomušno zakresijo.

Potem zopet hite nazaj, kepajo se s snegom, posedajo v sani, trudni od veselja, vsi radostni in srečni.

In potem, ko je zacvetela pomlad! Kolikokrat se je smejala Minka, gledajoč na šope cvetlic, katere so ji nanosili otroci:

»Kakor da so oplenili vso Gorenjsko! Ali je lepo živeti, dokler je na svetu toliko cvetlic za me!

Maja meseca postavili so fantje mlaj pred njeno okno. In tako je bil okinčan z venci in zastavicami, tako visok in krasen je bil, da je bila cela vas enega mnenja: ni ga slovenskega dekleta, ki bi imela lepši mlaj od njih učiteljice.

Laskalo ji je to in preveč je bila še otročja in odkritosrčna, da ne bi pokazala, kako jo take časti vesele.

Pela je dobro in lepo, in večkrat ni učila le dekleta, ampak tudi fante raznih pesmi. Nekoč so se spomnili fantje in zapeli so ji pod oknom, kakor drugim vaškim dekletom. A po tem je ostalo to za vedno. Vsak večer so odpeli prvo pesem pred njenim oknom.

Tako je šlo to iz leta v leto. Na vse svoje zabave, na ženitve, na krščenja in na pogrebe, na vse so jo klicali. A ona je rada prihajala, plesala je z vaškimi fanti in pela z dekleti njih pesmi. Vse tako v šali, učila jih je »manir«, in res se je opažalo, kako so, posebno fantje, pazili, da niso umazani in da se pristojno obnašajo v njeni družbi. V vasi so se šalili, da so vsi fantje zaljubljeni v njo, a oni tega niso niti tajili.

»Če bi bili gosposki ljudje, stepli bi se zaradi nje,« so rekli.

Tako so jo častili samo od daleč.

»Tudi zvezda se ti včasih dopade na nebu,« so modrovali, »ali nihče ni tako neumen, da bi jo hotel po vsej sili imeti.«

Zato tudi niso nikakor zanemarjali svojih deklet. Vsaki je imel svojo. Samo eden od njih, najlepši, najpametnejši, če tudi skoro najsiromašnejši, posvetil je vse svoje misli in čuvstva le njej. Nikomur ni ničesar rekel, niti svojemu najboljšemu prijatelju ne, ali vendar se je vedelo, da ljubi vaško učiteljico tako zelo, da ne ostane niti enega njegovega pogleda za kakšno drugo dekle. A mogel bi bil dobiti najlepšo in najbogatejšo dekle, ker takega fanta, kakor je bil on, ni bilo več v celem kraju. Znal je peti in igrati na harmoniko, tudi plesal je, kakor nihče drugi. Kadar sta plesala z učiteljico, čudilo se jima je vse in vsi so bili enega mnenja, da ni lepšega para, kakor sta ta dva. Ali teško je, če nimaš denarja in znanja. Če bi bil imel Tone denar, odšel bi bil za leto dni v mesto, a to je vedel, da bi se naučil vse, samo da bi mogel dobiti njo. Tako je molčal. Rad je bil sam in rad je mislil nespametne in sladke misli. Bil je mizar in jako spreten v svoji stroki. Naredil je Minki klop pred šolo za god, a drugo leto so postavili z drugimi fanti in dekleti mično lopico v vrtu. Dolgo so delali in na skrivaj, a v noči pred njenim godom prenesli so lopo v šolski vrt na mal griček, od koder se je videlo jo celi vasi. Dekleta so jo okinčale z venci in zelenjem. Lopa je bila lepa, deske vse izrezljane.

Štiri leta že je bila Minka v vasi, ko se je slišalo, da se je o Veliki noči, ko je bila pri svoji teti v Trstu, zaročila. Poznejše enkrat jo je zaročnik obiskal. Visok in lep gospod je bil, še mlad in vaščani so bili zadovoljni ž njim. Pripovedovali so, da je jako bogat trgovec iz Trsta.

Minka se ni hotela takoj možiti, ampak še le drugo leto. Seveda se je cela vas za vse jako zanimala. Vsaka botra je hotela vedeti, kako se je zaročila, če ga ima zelo rada in kaj pravijo njeni in njegovi sorodniki k temu. Tudi fantje so jo izpraševali.

»Kaj delajo mestni ljudje, ko se zaljubijo?« so hoteli vedeti.

»Dvorijo, zelo ljubeznjivi so, dekletu nosijo rože in knjige in pišejo lepa pisma.«

»A kaj je napravil vaš zaručnik, ko ste mu rekli, da ga imate tudi vi radi?« se je zanimal nekdo.

»Poljubil mi je roko.«

»Fej!« je rekel na to Tone, »tega ne bi nikdar storil.«

Tudi vsi drugi so se smejali. »

A zakaj ne?« vpraša Minka. »Glejte, jaz imam lepo, belo in mehko roko, zakaj bi jo ne poljubil? A s tem, da mi poljubi roko, kaže mi, da me ne samo ljubi, ampak tudi spoštuje. Lepo je, kadar poljubi moški dekletu roko.«

Minka je stala v svoji sobi pri oknu, a fantje zunaj. Okno je bilo polno rož, nageljnov in rožmarina, brez katerih ne sme biti nobeno slovensko dekle. Ljubeznjivo so frfotali črni lasje okoli belega, plemenitega obrazca, a roka, ki jo je stegnila skozi okno, je bila majhna, čvrsta, ali ne debela, nego prava poštena, še otroška roka.

Glejte, Tone, če mi poljubite roko, dam Vam najlepši nagelj, kar jih imam!« se je zasmejala hudomušno.

»Ne bo, ne bo!« so vpili fantje. »Ni ga od nas, ki bi poljubil ženski roko.«

»Dajte, Tone, poskusite! Bodete videli, da je lepo. Pa seve, vi se bojite, da se vam bodo smejali,« se je šalila Minka.

»Nihče se ne bo upal smejati!« je rekel Tone, stisnil pesti in skočil na klop, kajti okno je bilo ravno nad njo, precej visoko od tal. Prijel je za njeno roko in poljubil jo je. Ves se je užaril, oči so se mu zasolzile in nekako težko je za jecljal: »Moj Bog, kako Vas jaz ljubim, Minka!«

Nihče ga ni slišal, samo ona. Srce ji je vzdrhtelo v nekem tesnem in vendar sladkem strahu. Hitro je potegnila roko nazaj, odtrgala celo vejo nageljnov s sedmero krasnimi, temnordečimi in opojno dehtečimi cvetovi in mu jih dala. Obrnil se je od nje k fantom, zataknil nageljne za klobuk, zavriskal in skočil s klopi.

Lepe in temne so bile njegove oči in lice mu je sijalo, kakor v neizmerni sreči, obenem pa so se mu zategnile ustnice, kakor v neopisljivi bolečini.

»Pojdimo!« je rekel in odšli so ž njim tihi in začudeni. Nihče si ni upal reči kakšne besede, šele dalje na potu zapeli so vsi naenkrat tisto stokrat in stotisočkrat peto in neumrljivo našo pesem:

 Bdeča ti vrtnica,
bela ti šmarnica
ličice krasi
slovensko dekle!

Dokler slovenski rod
ima po zemlji hod,
bode slovelo
slovensko dekle!

Od tedaj se ji je Tone ogibal. Vendar je našla učiteljica vsako jutro na mizi v vrtni lopi sveže gozdne rože in na velikih zelenih listih jagode in maline, ki so bile še mrzle in mokre od jutranje zarje. Nekdo je hodil še pred dnevom v vrt in puščal to za njo. Vedela je, kdo je, vendar ni povedala tega živi duši. Nihče ni slutil ničesar.

Včasih zvečer je sedela v vrtu. Čitala je, dokler ni zatonilo solnce za gorami in tiho sanjarila, ko se je spuščal večerni mrak. Tedaj je na bližnjem griču, v gozdiču nekdo zapel. Mehko je sezal glas do nje, ublažen in očiščen od daljave. Spoznala je glas in četudi je vedela, da je brez smisla, vendar se ni mogla odreči tega sladkega in sanjavega napoja, tej čisti poeziji idealne in lepe ljubezni kmetskega mladeniča.

V starih, priprostih, a tako čarobnih pesmih, ki si jih je ustvaril narod, pripovedoval ji je mehak in mlad glas o slasti, o sreči in obupu velike brezupne ljubezni. Večerna zarja je ugasnila na gorah, a ona je še ostala v topli, letni noči. Zvezde trepetajo na visokem temnem nebu, rože v vrtu diše sladko in mamljivo. Slavec zapoje in utihne. A potem se zopet oglasi pesem ljubezni. Vedno o ljubezni poje mlad, mehak glas, na sto načinov, zdaj veselo, zdaj žalostno, v sto raznih pesmih. Nikoli ni vedela, da ima narod toliko pesmi. Kje se jih je naučil pevec, odkod jih zna? Kakor neizcrpljiv studenec je njegova duša. In vse to vabi in mami, kliče in prosi, obljubuje in zaklinja. Oči se mladi učiteljici zapirajo, a srce sanja bajne, nemogoče in nevarne sne. Mirna je noč in veličastna, neizmerno se vzdiguje zvezdnato nebo v daljne, nedosežne višave. Ura na zvoniku vaške cerkve bije polnoč. Učiteljica zdrsne in odide v sobo na počinek. Ali še dolgo prihaja skozi odprto okno pesem, polna ljubezni in neizpolnjenega hrepenenja skozi tiho, mehko noč.

Ko je odšla Minka v počitnicah za štirinajst dni k svoji teti, — dlje ni hotela zdaj zadnje leto svojega učiteljevanja pustiti svoje vasi — obiskal jo je tam tudi njen zaročnik. In pripovedovala mu je nekoč o Tonetu. On se je zasmejal in še pri večerji je smešil neumnega vaškega trubadurja.

»Samo se pošteno poigraj ž njim, imela boš vsaj malo zabave. Tvoja vas je dolgočasna,« je rekel Minki.

Modra teta pa je svetovala: »Nikar, nikar, nevarno je igrati se z ognjem!«

»Ha, ha,« se je zasmejal zaročnik. »Če bi bil kakšen lep oficir bi se že bal, ali tak neumen vaški mizar mi ne more biti nevaren, kajne, Minkal«

»Ne vem,« je odgovorila ona. »Jaz ljubim ogenj.« In prvič se ji je zazdel zaročnik s svojim preglasnim smehom in prezirljivo nakremženim obrazom afektiran in dolgočasen.

»Ali veš, draga moja, da imam nekaj zate,« je povzel zopet on. »Dal bi ti bil šele jutri, ali ker je pogovor okrenil na ta teren, dal ti bom danes. Kajne, vaški mizar kaj tacega le ne zmore. O, jaz žene poznam. Taki darovi so najboljše sredstvo za trajno vzdržavanje njihove ljubezni!« In dal ji je krasno, dragoceno zlato zapestnico.

»Me ženske ljubimo poezijo,« je rekla Minka in spomnila se je gozdnega cvetja, ki zdaj zastonj vene v vrtni lopi v njeni tihi, preprosti vasici.

»Pa kaj hočeš večje poezije od zlata? « je kliknil zaročnik in jo poljubil na lice.

Njo je zabolelo skrito na dnu srca. Nekak čuden strah jo je vznemiril.

»Moj Bog, kakšna leta me čakajo, kakšno življenje se mi pripravlja?« pomisli. Tam v bučnem tujem mestu jo čaka življenje. Imela bo lepo stanovanje, v kočiji se bo vozila, nakinčana s svilo in zlatom, ali njeni gozdovi bodo daleč, daleč, bistro, mirno jezero bo daleč, daleč divna poezija in romantika tihe, samotne vasi, čiste in cvetne mladosti.

Tesno ji je postalo v duši. Dozdaj se je vedno veselila sreče, da bo dobila mladega, lepega, inteligentnega in bogatega moža, ali zdaj se ji je naenkrat zazdela ta sreča bleda in uboga.

»Zakaj si tako obmolknila?« jo je vprašala teta.

Ona se zdrzne. »Še celo leto imam za-se,« pomisli in postane zopet vesela.

Ko se je vrnil zaročnik v Trst, odide tudi ona nazaj v svojo vas.

»Še eno celo leto!« je rekla glasno, ko je stopila v svojo majhno dekliško sobico v šoli. In srce ji vzdrhti od veselja nad tem poslednjim svobodnim letom, nad tem poslednjim letom sreče in brezskrbne mladosti.

Drugo jutro je bila njena vrtna lopa vsa nakinčana s cvetjem, a na mizi je stala majhna lesena, lepo izdelana škatlja. Na koščku papirja, ki je bil pričrvščen na pokrovu, je bilo napisano z okorno kmetiško roko: »Za pisma vašega zaročnika.«

»Ljubosumen je,« pomisli Minka in nasmehne se. Za hip se spomni tetinih besed: Nevarno je, igrati se z ognjem ... Ali ona hitro odbije to misel. »Še leto dni, potem bo konec vsega ... «

Vsak večer je pel Tone, kakor prej, ali ogibal se je enako. Včasih jo je prevzela želja, da ga vidi in odšla je ob nedeljah z drugimi vaškimi dekleti na ples. Ali niti tam ga ni bilo.

Tako je minilo leto, ko ga sreča nekega dne že v jeseni. Vozil se je iz vasi proti gozdu. Ravno stoji na priprostem vozu brez lojtrnic, vajeti v rokah in poje.

»Ustavite!« klikne ona, ko se je pripeljal mimo nje. »Kam greste?« ga vpraša.

»V gozd grem. Kupil sem od sosedapar hrastov, a zdajsem si izposodil konej in voz pa grem, da jih posekam in pripeljem domov. Mnogo deklet se bo možilo to zimo v naši vasi. Dosti dela bom imel,« pristavi.

»Vzemite me seboj v gozd,« zaprosi ona priprosto.

»E, pa pojdite gori. Voz ni ravno delan za gospodične, ali vi se ne bojite.«

Ona skoči gori in stopi poleg njega.

»Sedite, padli boste!« svetuje on.

»Ne bom, samo poženite!«

On ošvrkne konje z bičem in oni zdrče. Veter se lovi v njeno krilo, a naenkrat se ji zapletejo lasje in se vsujejo črni, kodrasti in topli po njenih ramah. Ona zapoje od veselja. Lepo se ji zazdi, voziti se tako stoje ž njim čez pisano polje v zelen gozd. A zrak je opojen, kakor vino in solnce vroče, kakor ogenj. Naokrog visoke gore s sivimi pečinami in večnim, bleščečim snegom innebo modro, prozorno in čisto, da se srce topi, ko se zagledaš v njega. Konji lete.

Mlada učiteljica začne peti svojo pesem. Pesem, katere ni slišala nikjer, ali katero je spelo njeno srce ta trenotek v slavo in čast divne zemlje, bujne mladosti, krasnega življenja. Samo en edini polni in mamljivi klic se trga iz njene duše: Krasno, božanstveno je življenje!

Ona ve, da je to vrhunec življenja. Zdaj trga cvet sreče in mladosti. Nikdar dozdaj ni čutila, nikdar odslej ne bo čutila čar zemeljske lepote tako zelo, čisto ins ilno, kakor ta trenotek.

In ona pogleda njemu v obraz, ki deli ž njo ta veliki in sveti hip. Krasen in jak, kakor mladi poganski bog stoji zraven nje. Ponosno stoji, večji od nje. Klobuk mu je paldoli na vojenice, a na lepem, plemenitemobrazu trepeta nekaj vzvišenega. Velik lep in vzvišen stoji poleg nje in ona ga gleda v čudu. Ni vesel. Kkakor da mu neka temna, neusmiljena misel prožema dušo, tako so mu oči krasne in tuje. Roke je iztegnil pred se in v silnih rokaj drži vajtei napete, da konji samo lete, lete.

Nehote se nasloni ona nanj, roko je položila na njegovo ramo. Voz ropoče in skače, konjska kopita klopotajo po slabem, kamnitem potu.

Zdaj so v gozdu. Visoko so se vzdignila drevesa, a od njih struji močan, svež in opojen vonj. Kakor zlati dukati so se razsipali solnčni trakovi skozi veje, pa ležijo po temnozelenem mahovju, svetli in topli.

Minka poje in ves gozd poje z njo. Veter zuji mimo lic hladen, svež in poln gozdnih dišav. Tudi Tone poje. Slavno grmi njegova pesem po gozdu. Polna je, silna in ponosna, kakor kraljevska pesem. Do neba gre in vsa zemlja jo je polna. Lepe oči se bliskajo, zobje blešče, nosnice drhte, silno se vzdigujejo široke prsi.

Potem obmolkne in trgne konje nazaj. In obstoje, kakor vkovani. Z eno roko je ustavil konje, z drug je objel Minko.

»Moj bog, Minka! Samo da sem to doživel!« vzdihne in poljubi jo na usta.

A njej je bilo, kakor da jo je kdo vzdignil v nebo. Vse razkošje nebes in zemlje je bilo v tem poljubu.

Še prej, predno je prišla k svesti, postavi jo on na zemljo.

Njegov obraz je plamtel v nekem temnem, divjem in prekrasnem ognju.

»Pojdi!« pravi on, »pojdi domov!«

In požene konje, a njo pusti samo na tihi gozdni cesti. Dolgo stoji ona tam in ne ve in ne zna, kaj bi. Končno odide domov.

Zdajji ni več pel v podvečerje, ni več nosil rože na mizo v vrtni lopi. Več kakor tri mesece ga ni videla.

Bilo je pozimi.

Vse je bilo pokrito s snegom in ledom, vse je obmolknilo. Minka dela, kakor nikdar poprej. Vedno se spomni še česa, kar bi mogla storiti vasi, da je ne bi pozabli, ko bo odšla. Naučila je dekleta klinčkati čipke za prodajo, da nekaj zaslužijo pozimi; osnovala je vaško knjižnico in nabrala najboljše slovenske knjige za njo. Tudi v šoli je pripovedovala otrokom in učila jih mnogo več, kakor je bilo predpisano. Vsak dan se je spomnila na kaj novega, kar jim še ni rekla, a kar bi jim moglo biti pozneje v življenju v korist. Kupila si je lepo spominsko knjigo in dala jo je otrokom, da ji vsaki od njih nekaj notri napiše. Karkoli. In tako se je nabralo v nji mnogo smešnih, lepih in ganljivih stvari. Pisali so ji po cele strani, kakor pisma. Eden je pisal, kako so klali svinje, drugi da bo pošten in pameten mož, ko odraste, tretji, kateremu je bila mati bolna, da je hudo in žalostno za celo družino, če mati oboli, a četrti, da ima konja Liska najrajši od vseh konj na svetu, ker ni nihče tako pametenin imeniten, kakor Lisko.

Po Božiču je sedela nekoč sama v svoji sobici in je brala. Bile so že počitnice, otroci niso prihajali v šolo, pa je imela časa za-se in za čitanje.

Tedaj je nekdo potrkal na vrata in Tone vstopi. Bil je bled in nekako prepadlega obraza.

»Prišel sem na pomenek,« je rekel.

»Samo dalje,« povabi ga ona in kolena se ji zašibe od vznemirjenja. »Sedite k mizi. Ravno kuham čaj, bom še vam postregla ž njim, ako hočete.«

»Da, prosim,« pravi on in se zagleda v njo. »Zakaj vas je ustvaril Bog tako lepo in pametno!« vzdihne.

»Preveč hvale naenkrat!« nasmehne se ona. »Kako živite?«

»Slabo,« odgovori on mrko in obmolči. Ona mu nalije čaja.

»Gospodična, jaz bi vas nekaj vprašal,« začne on.

»Le vprašajte!«

»Ali se spominjate, kako sva se vozila takrat v jeseni navozu v gozd?« vpraša.

»Spominjam se.«

»Ali niste pozabili?«

»Nisem. In ne bom nikoli.«

»No, potem je dobro. Tudi jaz nisem pozabil. Ne morem. Saj vidite kakšen sem. Skoro bolan sem. Vedno me nekaj sili k vam. Ali jaz nečem. Ko je neumo, kaj ne?«

Minka je molčala.

»Vidite, vem, da je neumno,« je nadaljeval. »Ali govorite srcu, če ne verjame. Mnogo sem razmišljal o tem. Dobro vem, da ni pomoči. Samo eno, ali ...«

Jezik mu postane nekako težek in neroden in vse ono, kar je še hotel reči, ostane mu v grlu. Obrne se in odide k oknu. Tam je stala pisalna mizica in na njej je opazil fotografije mlade učiteljice.

Kako ste krasni,« pravi in naivno gleda sliko. »Dajte mi jo za spomin.«

»Vzemite,« je rekla Minka in bilo ji je težko in čudno. Najrajše bi se bila razjokala, a da ni sama, ni vedela zakaj.

»Kaj sem že hotel reči ...,« je začel zopet on ... »Za moža me vzemite,« je izustil s pridušenim in vročim glasom ter se zagledal skozi okno ven. »Vi se bodete smejali ali to ni smešno. Jaz vas imam zelo rad. Nihče na svetu vas nikdar ne bo imel tako rad, kakor vas imam jaz. In tudi vi bi me ljubili, če bi bil gospod. Pa tudi tako, čeprav nisem gospod, bi me mogli imeti radi. In ne bi se vam hudo godilo, če bi bili moja žena. Priden in delaven človek sem, in pozneje bi gotovo zaslužil se več, ko bi imel za koga. Rad bi vas imel in na rokah bi vas nosil. In nisem niti neumen. Lahko bi se sčasoma vsega naučil kar še ne vem. In o vsem bi lahko govorili z menoj. Čez dan bi delal, a zvečer bi se pogovarjala, knjige brala, pela bi skupaj. Srečna bi bila oba. Kajti moja ljubezen, to pravim, je velika ljubezen.«

Nekaj posebnega je bilo v njegovem glasu in dotikalo se je nežno in proseče njenega srca.

»Ne morem,« odgovori ona. »In tudi zaročena sem. Nemogoče je.«

Neko grenko bolečino začuti v duši in nove neka misli se ji zaredajo za belim, mladim čelom: Zaka j nemogoče?! Zaradi neumnih predsodkov?! Zato, ker se bojim, kaj bodo rekli ljudje?!

In spomni se onega prelepega dneva, onega petja, solnca in gozdov, gor in neba. Spomni se, kako lep je bil on, kako jak in mlad, kako jo je prižel na svoje prsi in kako jo je poljubil. Če bi bil takrat rekel ... Morda ...

»Vedel sem, da je nemogoče,« se je oglasil on po daljšem molku. »Ali moral sem slišati to tudi od vas. Umrl bi bil, zadušilo bi me bilo, da vam nisem tega rekel. Pa z Bogom, srečni ostanite!«

In hotel je oditi.

»Ostanite še malo,« mu je rekla ona.

Vsedel se je k mizi. Bil je miren in žalosten. Spremenil se je in njej se je zazdel nekako mehak in dober, kakor otrok.

»Poletu se bodete poročili?«

»Da, poletu, ko se bo šola končala.«

»Ne bo vas pozabila naša vas.«

»Tudi jaz ne bom na njo.«

»Vse vas ima rado, mlado in staro. In lepo je to, da vas imajo vsi radi. Veseli me, kakor da bi mene radi imeli.«

Nasmehnila se je.

»Jaz sem jim hvaležna, da me čislajo.«

Ogledal se je naokrog.

»Moram pogledati kako je pri vas, da bom lahko spominjal pozneje.« Zasmejal se je otročje in ji pogledal v oči. »Jaz vedno na vas mislim.«

»Bodete že pozabili na to!«

»Ne bom. Nikoli ne bom pozabil,« zatrjuje on smehljaje in jo gleda, gleda. »Tako dolgo vas nisem videl od blizu. Lepo je pri vas, v vašem društvu, ali jaz moram vseeno iti. Čim dalje bi ostal, tem težje bi mi bilo oditi.«

On vstane, a ona ga spremi do vrat.

»Nikar se ne jezite na me,« pravi ona in mu roko poda.

»Zakaj bi se jezil,« odgovori on in zadrži njeno roko v svoji. »Ali še pomnite,« vpraša, »kako ste me učili, da je lepo poljubiti roko dekletu, katerega imamo radi?«

»Pomnim,« pritrdi ona in zardi.

On ji počasi in goreče poljubi roko in pritisne prste na svoje oči.

»Moj Bog, kako si krasna in sladka!« zašepeta, spusti njeno roko in odide.

Od takrat ga ni videla do po mladi. Ali spomladi je zopet začel zahajati med vaško mladino. Tudi plesal je, pel in na videz je bil najveselejši od vseh.

Nek e nedelje večer, ko so peli fantje pred šolo, pristopi Minka k njemu in se začne razgovorjati z njim. Kako mu gre, kaj dela, da je lepa pomlad in take reči.

Končno mu reče tudi to: »Veseli me, da ste zopet boljše volje in da prihajate med fante. No, vedela sem, da se bodete kmalu umirili. Ali on se nasmehne: »Niste dobro uganili, gospodična. Nisem se pomiril. V strahu sem, kako hitro gre čas in kako kmalu vas ne bo več tukaj med nami. In zato hodim zopet med ljudi, ker bi se vas rad še malo nagledal. Noč in dan mislim samo na vas, gospodična.«

Odstopil je od nje in izgubil se med fanti.

V vrtni lopi je na mizi zopet vsako jutro ležal šopek svežih cvetlic, a v podvečerje oglasila se je pesem nad vasjo. Njegova koča je stala samotna na drugem koncu vasi. Hiše so se tam že vspenjale po hribu navzgor, a nad njimi so se začenjali pašniki in lazi. Kadar je kdo pel tam na griču, slišalo se je po celi vasi in petje je šlo čez vso dolino do sosednjih hribov, kjer je umiralo v gozdovih.

In kakor prejšnje leto, poslušala je tudi letos učiteljica vsak večer to petje. In zdelo se ji je, da ji cel ta kraj poje na njegova usta najlepše svoje pesmi. Visoke planine ji pojo in zeleni griči pod njimi, potoki in studenci, polja in vasi, — vse ji poje, da se bo nekdaj pozneje v bučnem, tujem gradu lahko lepo spominjala teh mladih dni in svoje krasne dekliške slobode.

Življenje v tuji mali vasici zazdelo se ji je bogato in polno, kakor nikjer drugje na svetu. Večno bi bila hotela ostati tukaj. Včasih tako v predvečerje, kadar misli same, brez lastne volje, predejo zlate niti sem in tam, prišla ji je tudi želja, da ostane tukaj in da se omoži s Tonetom. Ali ni imela dosti poguma, da temeljitejše in vstrajnejše misli o tem. Bala se je razlike izobrazbe med njima. Vedela je, da je tudi izobraženost predsodek, kakor je predsodek stan in premoženje. Vse to je zunanjost. Tudi izobraženost ne vstvarja plemenitih ljudi, ako niso že po naravi plemeniti. Ali ta predsodek izobraženosti je močnejši od predsodka imetka in stanu in čutila je, da ga ne bi mogla premagati.

Na svojega ženina mislila je mirno, ali brez posebnih čustev. Zdelo se ji je, da je v njenih okolnostih najboljši mož za njo. Včasih jo je bilo strah bodočnosti, ker se moži tako brez posebne ljubezni. Kaj ni zločin stopiti s tako malo čustvom v zakon? — Ali tudi končati, pretrgati vse, ostati tukaj, tudi tega jo je bilo strah. Vedela je, da sčasoma ne bi mogla več ubraniti se onih duhtečih cvetlic, ki so jo pozdravljale zjutraj, niti pesmim, ki so ji vsa k večer pele o udani, priprosti, ali veliki ljubezni vaškega mladeniča. A poročiti se ž njim, izvreči se zasmehu ljudi, morda celo bedi, — ne, moj Bog! za to vse je bilo premalo sile v nji!

Ni imela rada takih misli. Ne, rajše brez misli, slepo izpiti to nedolžno, poetično, vaško idilo dokler je še čas. Brez sence in madeža zdela se ji je ta idila, čista in krasna, kakor lepota te čudovite okolice, planin, visokih gor in te mirne vasice.

Čas je hitel, šola se je končala in takoj prvo nedeljo po tem je imela biti Minkina poroka. Cela vas se je okrasila. Šola je bila vsa opletena z zelenimi venci, a na cesti, gori pred vasjo, postavili so fantje slavolok. Raz visokih smrek plapole so po zraku pisane zastave, pri cerkvi na griču so zagrmeli možnarji, ko se je vozila učiteljica v beli obleki v dolgem, prozornem nevestinem pajčolanu od šole navzgor. Lep dan je bil, vsi ljudje so stali pred hišami, cesta k cerkvi je bila polna množice, vse je bilo radostno, le nevesta je bila tiha in njene oči so bile objokane.

Zgodaj zjutraj je vstala in odšla v vrt. Cela vas je še spala, komaj da se je rdečila zlata zora na gorah. Srce ji je trepetalo, ko je šla tako zadnjikrat po svojem vrtu med gredicami polnih rož k vrtni lopi. Ni vedela če j e prav ali je krivo iti ta dan, poročni dan, semkaj na to mesto. Ali nekaj jo je vznemirjalo, prebudilo jo je pred jutranjo zoro, sililo jo je, naj vstane, naj gre pogledat, če jo bo tudi denes čakal na mizi v lopi šopek gozdnih cvetlic.

Ko je odprla lopo, se je zdrznila. Tone je stal pred njo.

»Zakaj ste prišli?« ga je vprašala z drhtečim, slabotnim glasom.

»Odpustite mi, nisem mogel drugače. Danes je zadnji dan, jutri vas ne bo več v naši vasi. Zakaj se možite, Minka? Nikari se ne možite, še je čas!« prosil jo je zamolklo in šepetajoč.

»Molčite! Kaj govorite, kakšne stvari za božjo voljo!« je rekla učiteljica v strahu. »Pojdite, da vas kdo ne zapazi!«

»Pojdem, nikar se ne bojte! Ali mislil sem, da vas moram še enkrat videti, predno se poročite. Vedel sem da bodete došli sem in celo noč sem vas čakal. Ko bi vi vedeli, ko bi slutili, kako vas ljubim! Ob pamet bom. Nikdar ne bom srečen, nikdar ne bom več vesel zaradi vas! In vendar je tako krasno, da sem vas poznal! Samo, da ne bi odšli od tod. Kadar pomislim, da bodete odšli, da vas ne bom videl nikdar več, sem ves iz sebe od bolečin.«

Hotel je oditi ali vrnil se je in objel jo je okoli pasa. »Vidite, hotel sem oditi tako. Ali ne morem. Moj Bog, kako vas ljubim!« vzklikne in začne ji poljubovati lista in oči. Ni se mu mogla niti braniti, tako je bil ves lep in v ognju. Samo srce ji je drhtelo od strahu in od neke sladke in boleče sreče.

Izpustil jo je, pokril si je z roko oči in odšel.

Ko se je vrnila v šolo in ko so prišle potem mati, teta in sestre, da jo oblečejo v belo nevestino obleko — niti ena ni spala pri nji to zadnjo noč, kajti Minka je želela, da ostane do zadnjega trenotka sama s svojo šolo — bilo ji je, kakor da jim mora reči, naj odidejo domov, da ne bo ničesar, nobene poroke, nobene slavnosti. Ali neka čudna slabost jo je zadrževala in ji zapirala usta.

Ko je prišel zaročnik, da jo vidi in poljubi, kakor nevesto, je zajokala, a on se je čudil, da je tako »sentimentalna « in pripovedoval ji je razne šale, da jo spravi v boljšo voljo.

Ko so se vračali iz cerkve, čakali so jih pri slavoloku vaški fantje. Imeli so dolg, zelen venec, ki so ga potegnili čez cesto, da so se ustavile kočije. Povsod pri nas na Slovenskem je ta običaj, da se morajo svatovi »odkupiti«, predno gredo dalje v vas. Na zapoved mladega soproga so prinesli vedro vina in ga izročili fantom. Natočili so prvo kupico in Tone jo je vzdignil, da napije zdravico mlademu paru. Fantje so že par dni prej izbrali ravno njega, da govori zdravico.

»Pozdravljam vas, gospa, in čestitam vam,« je začel, — »in vsa naša vas vas pozdravlja in vam čestita na moja usta. Naša dika ste bili in naš ponos in šele zdaj, ko odhajate, čuti naša vas, kaj ste ji bili vi. Naj vas naša ljubezen spremlja v daljni svet. Kdorkoli od nas vas je poznal, vas ne bo pozabil nikoli in tudi vi ne bodete pozabili naše vasi. Pet najlepših vaših let, vaša najlepša mladost bo ostala med nami. Ostala bo v gozdovih našega kraja, na naših visokih planinah, v naših bistrih vodah, v naših srcih, v našem spominu, kakor redek, krasen in dragocen biser. In mi vsi, naša šola, naša vas, naš kraj, naše gore, vsi se vam zahvaljujemo, d a ste nam darovali ta lepi in divni, blagoslovljeni ko s svojega življenja. S svojim delom posejali ste med nami mnogo lepeg a in koristnega. Naša vas ne pozna nobenega človeka, ki bi mu bil dal več, kakor ste mu dali vi. Mladi ste prišli k nam, skoro otrok še, ali v teh petih letih ste zapustili sled, na katero bi bil lahko ponosen zrel mož. Morda je tudi zato palo vsako vaše zrno na tako blagoslovljeno zemljo, ker ste prišli svežega, nedolžnega srca, čiste in nedotaknjene duše med nas. Zdaj odhajate, ne morete nam biti več, kar ste nam bili tako lepo in dolgo. Bili ste učiteljica ne samo naše šole, nego vseh nas. Najmlajši in najstarejši iz naše vasi vam mora biti hvaležen. Kajti delali ste za vse in za vsacega. Niti enega ni med nami, ki se ne bo spominjal na vas z lepimi in iskrenimi čustvi. Z Bogom vam kliče naša vas! Bodite srečni vsak dan in vsako uro svojega življenja! Naj se vam razcvete bodočnost, kakor polna in duhteča roža. In kjerkoli bodete, nikjer in nikdar ne pozabite nas, naše šole, naše vasi, naših polj in gozdov, naših divnih planin in prelepega našega jezera! Ne pozabite najlepših let svojega življenja, katere puščate tukaj med nami! Živio!«

Pristopil je h kočiji in ponudil Minki vino. Skoro ničesar ni videla od silnih solz. In tudi ves svet je jokal, staro in mlado. Vzela je kupico iz njegovih rok in okusila vino. Potem je dala kupico nazaj Tonetu. Izpil je vino do zadnje kaplje in treščil kozarec ob kamenje, da se je razletela steklovina na tisoč koscev.

Možnarji so zagrmeli in kočije so zadrdrale naprej po cesti. Tone se je obrnil in odšel čez polje v gozd. Nihče več ga ni videl tisti dan.

Pri vaškem krčmarju dal je prirediti Minkin mož slavno gostijo. Celo vas je povabil in vsi so prišli, da jo še vidijo, da ji čestitajo od blizu in da ji stisnejo roko v slovo. Rekli so ji gospa in bili so že drugačni ž njo; čutila je, d a jim je že nekako tuja, da ne spada več med nje. Žalostna je bila in solze so ji posili prihajale v oči.

Mati je odšla ž njo popoldne v šolo, da bi se preoblekla za potovanje. V svoji mali, svetli, dekliški sobici se je vrgla na tla in jokala je na ves glas, kakor da mora na mestu umreti.

»Moj Bog, kaj si ob pamet!« je prigovarjala mati. »Namesto da se veseliš, da pojdeš končno enkrat za vselej proč iz tega pustega zakotja, ne veš, kaj bi od žalosti počela! Otrok, otrok, kako si nespametna! Kakšno lepo, brezskrbno življenje te čaka, ti ne veš ceniti sreče!«

»Ne morem iti od tod!« je stokala Minka. »Ne morem! Kaj sem storila, moj Bog! Ne bom mogla živeti drugje, vem da ne!«

Vso bolno od žalosti in obupa jo je odpeljal mož s seboj. Smejal se je, bil je izkušen mož in vedel je, da se nevestine solze hitro suše. Ne ve se v vasi, kako je živela, ko je odšla od njih. Nedavno so izvedeli, da je umrla.