Učena buča

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Učena buča
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»Ha!« je rekla rumena buča na njivi in se pomembno ozrla okoli sebe. »September je tu – vse buče morajo v šolo.«

Koruza je pošumevala z listi in ni rekla nič. Storži na koruznih steblih, zaviti v mehke zelene liste, so vznemirjeno potrepetavali s čopki svilenih zlato zelenih las in začeli siliti na dan. Koruza pa je nejevoljno zasikala:

»Mir, mularija tam notri! Zorite in debelite se, namesto da poslušate neumnosti, ki jih klati nekakšna buča!«

»Ha!« je spet rekla buča in se napihnila. »Kako lepo sem rumena, kako lepo zalita in okrogla. Zrela za šolo, ni kaj!«

Po poljski poti so hiteli šolarčki s torbami na hrbtu. Strašno so se bali, da ne bi prvi šolski dan zamudili pouka.

»Čas bo,« je rekla buča in se odkotalila za njimi.

Prišli so do šole. Buča za njimi. Stopili so v razred. Buča za njimi. Posedli so v klopi. Buča tudi, seveda! Sedla je v prvo klop in nestrpno čakala, da se začne pouk.

V razred je stopila učiteljica. Buči se je zdela prekrasna, čeprav nekoliko drobna v glavo.

»Dobro jutro,« so si rekli.

Učiteljica je dejala:

»Ko pridem v razred, morate vstati, veste.«

Šolarji so vstali.

»Kaj pa ti?« je vprašala učiteljica bučo. »Zakaj ne vstaneš?«

»Nimam nog,« je rekla buča.

»O, to je pa smola,« je rekla učiteljica. »No, zdaj se bomo učili abecedo.«

Narisala je na tablo veliko črko A. Šolarji so črko prerisali v svoje zvezke, pa precej krevljasto. Buča je pa kar sedela in debelo gledala.

»No, ti,« je rekla učiteljica. »Zakaj ne pišeš?«

»To ni prava črka zame,« je skrivnostno odgovorila buča.

»No, tudi prav,« je rekla učiteljica. »Boš dobila pa cvek.«

»Ga pa bom,« je predrzno odgovorila buča in vsi šolarji so obnemeli, tako so bili osupli zaradi bučine nesramnosti.

In buča je dobila cvek iz abecede.

Vsak dan je dobila nov cvek! V petnajstih dneh je dobila petnajst cvekov! Učiteljica je bila vsa iz sebe.

»Nesrečna buča,« je vpila in se držala za glavo. »Nikoli ne boš ničesar znala!«

»Ha!« je rekla buča in se še bolj napihnila. »Počakajte do jutri!«

Naslednji dan bi morali pisati črko O. Učiteljica je rekla:

»Tole, kar bom zdajle narisala na tablo, je črka O.«

Vzela je kredo in stopila k tabli. Tedaj pa se je naša buča prikotalila iz klopi in zaklicala:

»Jaz! Jaz bom narisala črko O!«

Vsi so se zelo začudili. Buča pa je kar potegnila učiteljici kredo iz roke in narisala na tablo velik krog.

Potem je ponosno pogledala po razredu in zaklicala:

»Tole, vidite, je O, najlepša črka na svetu. To je moja prava črka!«

»Kako neki si vedela, kakšen je O?« je vprašala učiteljica. »Doslej si vendar dobivala same cveke.«

Buča se je zvito namuznila.

»Kako neki,« je ponosno zavpila, »saj ta črka je vendar natanko taka kot jaz, tako lepo okrogla in zalita kot zrela buča, ne?

Veste, kdorkoli gre mimo mene, se ustavi in zakliče: ›Ooooooo, kako debela buča!‹ Zdaj razumete? Ha! Ali bom morala še celo večnost čakati na odlično oceno?«

Vsi so se smejali, učiteljica pa je napisala buči veliko odlično oceno in ji hotela narisati še čebelico.

»Oh, čebelice pa ne potrebujem, hvala,« je rekla buča. »Čebel je na naši njivi več kot dovolj. Sploh pa hvala in adijo, zdaj ko sem dobila odlično oceno, mi ni treba več hoditi v šolo.«

»Pa si res prava buča,« se je zasmejala učiteljica in vsi šolarji tudi. Potem je buča še enkrat rekla: »Ha!« in se odkotalila ven – pa domov, na njivo.

»No, vi,« je rekla koruzi in svojim sestram bučam. »Zdaj sem izobražena. Dobila sem odlično oceno. To je že skoraj toliko kot doktorat.«

Zdaj so jo vsi spoštovali. Celo sončnica se je za hip ozrla nanjo, pa spet brž zamežikala v sonce. To pa, če se sončnica ozre nate, velja na polju za največjo čast. Ha!

Za učeno bučo je slišal tudi prašič Adolf z bližnje kmetije. In nekega popoldneva jo je prišel obiskat in dolgo dolgo sta se pogovarjala o črki O in o tem, kako je buča krasno okrogla in zalita in kako je tudi Adolf lepo okrogel in zalit ... pa sta se nazadnje celo zaljubila drug v drugega. In od same ljubezni je prašič Adolf bučo pojedel – buči je bilo pa to celo všeč.

Zaljubljena buča je pa res – trikrat buča! ...