Turki v Butalah

Turki v Butalah Butalci Fran Milčinski

Spisano:	Tatjana Šiško, Martina Žemljič
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

To je bilo tiste dni, ko je Turek, krivoverna ta nesnaga, strašil po deželi in robil živino in mladino. Pa so se zbali tudi v Butalah, da ne pride še nad nje, in so imeli vzroka, da se boje, kajti so bili ponosni na svoje krave in junice. Pa so moževali in sklenili, da se brez boja ne vdajo. Nego da na cesti, ki jim pelje v staroslavne Butale, postavijo napis: »Turkom prepovedana pot!«

Se je oglasil glas: »Ne bodimo zajci!« Napišimo: »Strogo prepovedana pot!«

Pa je navdušeno obveljalo županovo, da s Turkom nič usmiljenja in se naj zapiše: »Najstrožje prepovedana pot.« Toda je v Butalah dan le podnevi, ponoči pa je tema, in se je bilo po pravici bati, da bo Turek prišel ponoči in ne bo videl neustrašene prepovedi. Pa so izbrali čuvaja in mu dali helebardo ali sulico, da bo ponoči stražil, in če bi se zgodilo in bi nenadoma pritisnil Turek, krivoverna ta nesnaga, naj ga brez usmiljenja ustavi. Če Turek ne bi ubogal, naj pa pri tej priči zbudi župana in može, da bodo storili svojo dolžnost.

Pa se je zgodilo, da je čuvaja sredi noči zavilo v trebuhu. Stopil je v kraj, da se olajša. Helebardo je zasadil v tla in lepo počenil. Ondi pa so rasle robide, in ko je hotel vstati, so se mu zapele v hlače. Pa je v smrtnem strahu zarjul: »Jojata, ojojata! Turek me drži! Pomagajte, pomagajte!«

Župan in možje so slišali divje kričanje, pa so planili kvišku in se hiteli posvetovat. In so sklenili, da sedajle ni časa za posvet in za sklepe. Nego so kar zbežali v hrib. V hribu so čakali dne. In ko je napočil dan in ni bilo od Turka ne duha ne sluha, so sklenili, napis da je dober, napis da ostane, robide pa da se morajo iztrebiti in požgati.