Turki pred Dunajem leta 1683

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Turki pred Dunajem leta 1683.
Ivan Vrhovec
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1883; Slovenske večernice, 37
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I. Turki se pripravljajo za vojsko.[uredi]

Ravno letos po leti steka se dve sto let, ko je ležal pod dunajskim zidovjem Turek z vso svojo grozovito močjo ter treskal vanj in pokal, da se niso le tresle dunajske hiše in dunajska srca, ampak trepetal je ves krščanski svet. Gorjé kristjanom in Evropi, če se Dunaj Turkom vkloni. Nič čuda, če je kipelo milijone in milijone pobožnih duš v gorki molitvi k najvišjemu Gospodu, naj odvrne velikansko nevarnost, ki žuga zadušiti ne le avstrijansko cesarstvo, ampak tudi marsikaj druzega krščanskega sveta. Za Dunaj so bili to hudi hudi časi. Komaj je dobro minula črna kuga, za katero je pomrlo na Dunaji po več tisoč ljudi na dan in sedaj bliža se druga, še grozoviteja — turška kuga. Še ena rana se ni dobro zacelila in že žuga nova nevarnejša.

Turek je v naših dneh že onemogel. Naši kralji in cesarji so si njegove dežele že večjidel razdelili, ter vadljajo sedaj za njegovo glavno mesto Carigrad. Ne bo minulo dolgo, ko ga bodemo pognali iz Evrope tje čez Črno morje od koder je prišel, ter ga pokorili vsaj nekoliko za neštevilne nesreče in težave, ki jih je zavdajal našim sprednikom več sto let.

A drugače, ko sedaj, bilo je pred dve sto leti. Turek je bil takrat močen in velik strah za ves krščanski svet. Razun sedanje Turčije bila je že tudi Srbija, Rumunija, Bosnija in velik del ogrske dežele v njegovih rokah. V Temešvaru, v Budapešti, glavnem ogrskem mestu gospodovali so turške paše in že so ga imeli Turki izvoljenega tudi moža, kogar so odmenili za pašo na Dunaji. Tadanji avstrijanski cesar, Leopold I., bil je eden najpobožnejših vladarjev, mož sila dobrega srca. Kacih 20 let poprej, l. 1664 potolkla je njegova armada Turka pri sv. Grothardu na Ogrskem tako zeló, da se dolzih 20 let za tem ni upal vdariti na Avstrijance. Zmaga je bila velika, vendar pak ne tolika, da bi se bil moral Turek z Ogrskega popolnoma umakniti; prinesla ni cesarju Leopoldu I. druzega dobička, kakor da je imel za drag denar dolzih 20 let mir pred Turki, in imel bi ga bil še dalj, ko ne bi sedel ravno tisti čas na francoskem tronu kralj, ki noč in dan ni mislil na nič druzega, kakor kakó bi škodoval in pritiskal našega tedanjega cesarja.

Bil je to Ludovik XIV., francoski kralj tega imena. Leopoldu I. škodoval je, kakor je vedel in znal; spuščal se je z vojskami nad-nj, trgal mu je najlepše dežele iz njegove krone ter podpihoval najmogočneje njegove podložnike proti njemu. A vse to mu je bilo še premalo, želel ga je popolnoma zadušiti in ker je bil zato sam preslab, obrnil se je s prošnjo za pomoč celó do Turkov, da si tudi se je imenoval sam in so ga imenovali po vsej Evropi najbolj krščanskega kralja. On in eden ali dva njegovih prednikov bili so edini krščanski vladarji, ki so se spuščali s Turki v zvezo.

Več let drezal je v Turke, obetal jim zlate gradove in vso svojo vojsko za pomoč, če planejo na ubozega Leopolda I.

Tadanji turški sultan je bil Mahomed IV., a vso vlado in vso njegovo vojsko je imel njegov prvi minister Kara Mustafa v svojih rokah. Zeló po čudnih potih dospel je ta človek do te visoke časti. Rojen je bil Kara Mustafa v neki majhni vasici v Mali Aziji. Njegov oče, reven branjevec, pošiljal je sadje v Carigrad ter tudi svojega sina v tem podučeval. Nekega dne ostal je fant v Carigradu čez noč, ter se vstopil drugo jutro pred palačo velicega vezirja Keprilija, ter opazoval množice, ki so se k temu mogočnemu gospodu vun in noter prerivale. Mogočnost in slava velicega vezirja ga prevzamete tako, da je sklenil branjarijo popustiti, ter se v Keprilijevi palači ponuditi za bodisi kakoršnega sluga ali hlapca, kajti fanté je bil sila močan in vstrajen; česar se je lotil, od tega ni odjenjal prej, da je dogotovil. Vstrašil se ni nobene težave in ker je bil silen in predrzen, priril je celó do Keprilija, komur se je v kratkem tako prikupil, da je fanteta med svoje posle sprejel. Kara Mustafa se je svojega gospodarja vedno držal in pri teh prilikah izpoznal ga je turški sultan Mahomed IV. sam. Tudi temu je fant dopadel. V Keprilijevi palači priučil se je ljudi od njihovih dobrih in slabih strani spoznavati in spoznal je sultana samega. Mahomed IV. je bil namreč sila lakomen. Kara Mustafa takrat še ni imel premoženja; prihranil si je le nekoliko novcev, a še to malo, kar je imel, poklonil je svojemu lakomnemu cesarju v dar, ter ga zgrabil s tem za njegovo najbolj občutljivo žilico. Ta mali dar mu je izkoval njegovo srečo. Odsihmal ga je dvigal sultan vedno više iz ene častne in imenitne službe v drugo. Ko je umrl Keprili, napravil ga je sultan kaimakama, to se pravi prvega gospoda za velikim vezirjem.

Tako je postal Kara Mustafa drugi za cesarjem. Takrat ni znal še niti brati, niti pisati. Dan na dan prinašali so mu v njegovo dragoceno palačo cele kope pisanj, a črke bile so za tega velicega gospoda nerešljive zastavice. Pisma in prošnje morali so mu njegovi pisači po kancelijah prebirati. Spoznal je, da tako ne bo več dalje šlo in sklenil je poprijeti se učenja. In res, v kratkem navadil se je branja in pisanja celó do dobra. Na vsem Turškem je bil takrat za cesarjem edini veliki vezir večji gospod, kakor Kara Mustafa. Edini ta mu je stal do najvišje časti na poti, ko pak je ta umrl, postal je Kara Mustafa sam veliki vezir, ter dosegel najvišo čast, ki je na Turškem mogoča.

Do tega surovega, krvolačnega, od dne do dne lakomnejšega človeka, pred vsem pa najgroznejšega sovražnika kristjanov, obračal se je francoski kralj Ludevik XIV. s prošnjami, naj plane na Dunaj, ter si avstrijansko cesarstvo, ki so si ga spravili njegovi predniki že velik kos pod noge, popolnoma podkloni, ubozega cesarja Leopolda I. pa spodi s prestola in iz dežele. Kar se njega samega, namreč Ludovika tiče, pomagal bo Turkom kolikor se bo največ dalo. Tako zeló preslepi človeka zavist, napačna slava, hlepnost in sovraštvo.

Seveda sta Kara Mustafa in njegov cesar Mahomed IV. to ponudbo z obema rokama sprejela, ter že leta 1676 obljubila, da planeta tekoj drugo leto na Ogrsko, kolikor je takrat še ni bilo v njuni lasti.

Ko je prišlo to poročilo na Francosko v Pariz, oglasil se je samo en minister proti tej turški zvezi, a kaj je opravil en sam mož proti obilici druzih, ki so vsemu pritrdili, kar je njihov veljavni kralj želel, naj je bilo pošteno ali ne.

Francoska zveza s Turki se je toraj sklenila, a Turki niso mogli še dolgih šest let vojske pričeti, ker so jih Rusi zadrževali. Rusi so bili najhujši sovražniki Turkov od prvega trenutka, ko so se srečali z njimi, pa do denašnjega dne. A leta 1682 se je vojska z Rusi končala.

To dolgo čakanje je francoskega kralja sila hudo peklo. Prej ko prej bi bil rad videl Turke pred Dunajem, če jih pa že ni mogel privabiti pred Dunaj, dokler so imeli Turki opravek z Rusi, vsaj rok ni maral med tem križem držati, ampak planil je večkrat na Leopolda I., ter mu odvzel n. pr. leta 1679 nekoliko dežele in dve leti za tem prilastil si je Strassburg, jedno najlepših njegovih mest. A tudi to mu je bilo še premalo. Na Ogrskem razsajala je takrat huda ustaja. Ogri so bili nad avstrijanskim cesarjem silno razburjeni, ker jim ni dovolil, da se ločijo od katoliške cerkve ter postanejo protestantje. In kaj so Ogri storili? Jeli so se z Turki dogovarjati, podajali so jim vsakovrstne ponudbe ter se rajše poklonili turškemu cesarju. Le malo jih je bilo, ki so še vedno upali, da se bodo z Leopoldom I. še pobotali, zato so se sicer še z orožjem v roci Avstrijancem upirali, s Turki pak vendar niso marali pritisniti. Ko bi se bili Ogri z Leopoldom I. pobotali, kdo ve, bi li pridrli Turki kdaj pred Dunaj. Tega se je Ludovik XIV. najbolj bal, ter je vse moči napel, da vstaja na Ogrskem ne pojenja. Podpihoval je uporne Ogre proti avstrijanskemu cesarju ter jim pošiljal dan za dnem denar v deželo, da bi se tim ložej upirali Leopoldu I. To se mu je do dobra posrečilo. Ko so Turki po končanej ruski vojski zbrali svoje čete proti cesarju Leopoldu I., razsajal je upor na vseh koncih in krajih velike ogrske dežele, kakor poprej še nikoli.

II. Avstrijanske priprave za čvrsto sprejetje turške sile.[uredi]

Med takimi homatijami, za ktere pak Avstrijanci niso do malega nič vedeli, prišlo je leto 1683. Ker se je dvajsetletni mir s Turki svojemu koncu bližal, poslal je cesar Leopold svoje poslance v Carigrad, da se mir s Turki podaljša. V Carigradu so znali že pred šest leti sklenjeno in sedaj nameravano vojsko pred avstrijanskimi poslanci dobro skrivati. Da se sicer Turki za vojsko pripravljajo, bilo je vsakemu jasno, a kam se bodo zasukali? O tem se ni vedelo v Carigradu do malega nič. Avstrijanskim ponudbam za podaljšanje miru, ni odgovoril Kara Mustafa niti z da, niti z ne, ampak odrival jih je od sebe z izgovorom, da bo stari mir trajal še dobro leto. Časa za podaljšanje je toraj še dovelj.

A koliko se je smelo turškim besedam verjeti, pokazalo se je kmalo po novem letu 1683, en dan pred svetim Pavlom, 24. januarija. Nad sultanovo in Kara Mustafino palačo in zatem nad hišami janičarskih ag zavihrali so konjski repi. To je turško znamnje, da je dobila armada povelje za odhod v vojsko. Sedaj so bili avstrijanski poslanci seveda prepričani, da Turke pot pelje proti Dunaju, da si tudi so jim Turki to odločno tajili. Poslanci so se toraj odločili Carigrad zapustiti ter se vrniti na Dunaj. A Kari Mustafi to ni bilo po godu; bal se je, da izdajo Leopoldu I., koliko in kakošno vojsko tira proti Dunaju. Zato jih je pridržal pri sebi, ter jih prisilil ostati pri njegovi armadi v turškem taboru in se z njegovo vojsko dalje pomikati. Kam? — tega jim seveda ni razodel.

Na Dunaji so sicer že jeseni leto poprej mislili na to, da bi jo znali Turki vendar nad Dunaj vdariti. Dunajsko mesto je bilo takrat z visokim in močnim zidovjem obdano; trden obroč je bil to, toda okoli in okoli njega zrastlo je počasi novo, lepo, in celó večje mesto kakor je bil Dunaj sam. Ker so avstrijanski poslanci v enomer iz Carigrada sporočali, kake velikanske vojskine priprave delajo Turki, jela je ta nevarnost Dunajčanom vendar le nekoliko preglavic delati. Dunajske meščane jeli so uriti v orožji; mestna gosposka začela je voziti živež v mesto od vseh strani; globoke prekope pod mestnim zidom dali so iztrebiti in ozidje na mnogih krajih popraviti. Dalo se je celó povelje zvunaj, po predmestjih stanujočim hišnikom, da se jim bodo hiše podrle, če tega sami ne storé, ker sicer bi imel Turek, ko bi vendar le prilomastil pred Dunaj, v predmestjih preveč zaslombe. Toda tu je bilo toliko drazih in velikih palač, toliko lepih vrtov, da so se ljudje proti temu grozovitemu povelju z vso silo uprli. Ali bi se temu čudili? Kdo bi šel li rad svojo hišo podirat, ter se dal s ženo in otroci pahniti vun pod milo nebo? — Cesarsko povelje se je moralo preklicati, zlasti ker je bila tudi velika vojaška gospoda te misli, da se Turek ne bo upal pred Dunaj. V januariju, toraj tisti čas, ko so bili Turki že na poti proti Dunaju, pozabili so Dunajčanje vse nevarnosti ter se sami sebe pregovarjali, da Turka ne bo pred Dunaj.

A kakor strela z jasnega vdarilo je med nje pismo, ki ga je po skrivnih potih poslal eden onih v turškem taboru pridržanih poslancev. „Dunajčanje, pripravite se“, pisal jim je, „Kara Mustafa vdaril bo na Dunaj, ter pripeljal seboj 160.000 oboroženih vojakov, in še mnogo druzega ljudstva.“

Za cesarja Leopolda I. je bila to grozna novica, ker njegova vojska je bila silno skromna. Cesarji prejšnih časov niso imeli lastne armade, kakor jo imajo sedaj, ampak posamezne dežele in deželice, knezi, velikaši, škofje, opati in drugi velikaši morali so o času nevarnosti pošiljati cesarju natanko določeno število vojakov. Oborožiti pak so jih morali sami. Seveda so ti vojaki gospodo mnogo denarja stali, ker nekteri velikaši oborožiti so jih morali več 1000; zato so se tega pošiljanja ognili, kadarkoli so mogli. Zastonj jih je skliceval cesar k posvetovanji; prišli so sicer, in celo v obilnem številu v zbor, toda samo zato, da so cesarju enoglasno oznanili, da ni nobene sile in nevarnosti, ter da se Turek njegovega cesarstva ne bo lotil; če pak uporne in nezveste Ogre, da si tudi so avstrijanski podložniki, nekoliko premekasti, zgodilo se jim bo prav. Izgovorov našli so vedno dovelj. Ko jih je cesar leta 1682. zopet v Regensburg sklical, pritrdili so sicer vsi, da je nevarnost velika, sklenilo se je zbrati 42.000 vojakov, a ko se je prašalo, kako in s čegavim denarjem naj se plača in vzdržuje, bilo je toliko pomiselkov, da je naposled vsa armada le na papirji ostala.

K vsej nesreči je pak še francoski kralj Ludovik nemško gospodo v enomer podpihoval ter vse svoje moči napenjal proti cesarju Leopoldu. Mnogo nemških knezov in velikašev je z dražim denarjem celó do tega pripravil, da so poslali svoje vojake raje na Francosko, mesto h cesarski armadi.

Tako slabo se je godilo Leopoldu I. v pričetku leta 1683., toraj tisti čas, ko so Turki že iz Carigrada marširali proti Dunaju. Vojskovati se je moral, a imel ni ne vojakov, ne denarja. Kamor se je ozrl, od nikodar ni mogel pričakovati pomoči, ker vse njegove sosede na okoli in okoli je francoski denar tako preslepil, da so pozabili vso nevarnost.

Edini sosed, o kterem je bilo upati, da si ga cesar pridobi na svojo stran, je bil poljski kralj Ivan Sobieski, a tudi tukaj mu je bil francoski kralj s svojim podpihovanjem in svojimi cekini na poti. Ivan Sobieski je bil mimo cesarja Leopolda I. in francoskega Ludovika XIV. najmogočnejši krščanski vladar v Evropi in velik sovražnik Turkov, ki so mu ves čas njegovega kraljevanja mnogo sitnosti delali, a vselej jih je srečno pobil in potolkel. Sobieski bi se bil s cesarjem Leopoldom I. sila rad združil, a francoski poslanci na Poljskem so na skrivnem med veliko gospodo denar trosili ter z vso močjo proti tej zvezi delali. A njihove homatije in goljufije prišle so še o pravem času na dan. Poljsko ljudstvo so te sleparije neizrečeno razkačile; v državnem zboru sklenili so Poljaki, naj se njihov kralj Jan Sobieski takoj spusti z Leopoldom I. zastran zveze v dogovor. A še le mesca sušca bila je zveza dognana. Ker se takrat še ni za gotovo vedelo, na ktero stran se bodo Turki zavili, ali proti Leopoldu I. ali proti Sobieskemu, zató sta se ta dva vladarja tako-le pobotala: če prilomastijo Turki pred Dunaj, priskočil bo Sobieski cesarju z 40.000 mož na pomoč; ko bi pak morebiti udarili na Poljsko, na Sobieskega, poslal mu bo cesar 60.000 vojakov.

A treba je bilo hiteti. Po avstrijanskih poročilih iz turškega tabora imeli so Turki 160.000 mož. Koliko pak cesar Leopold? Samo 32.000 pešcev in konjikov in 56 kanonov; za poveljnika izvolil si je lorenškega princa Karola. Cesarska vojska je bila toraj petkrat manjša, upanje za zmago sila majhno.

Turška armada se je s početka celó počasi proti Dunaju pomikala, silno dolgo mudila se je v Belem gradu in na južnem Ogerskem. Tim urneje pa so drli Turki, čim bolj so se bližali Dunaju. Pet mesecev po odhodu iz Carigrada pokazovali so se že okoli ogerskega mesta Raba, že ne daleč od avstrijanske meje. V 24 urah pridirjal je lehko uren konjik od tod na Dunaj. Tjekaj pred Rabo poslal je cesar princa Karola, naj odbija Turke od daljne poti proti Dunaju. Imel je kacih 10.000 vojakov seboj, a Turkov je bila tolika množica, da so se morali kristjani kolikor mogoče urno proti Dunaju nazaj pomakniti, za njimi pa so dirjali turški konjiki, na konjih urnih kakor blisk. Godilo se je to 6. julija o binkoštnem času in en dan po sv. Cirilu in Metodu, a že 7. julija ugledali so Dunajčanje prve turške pošasti, klatiti se po dunajski okolici in požigati po bližnjih vaseh in moriti, kar je le njihov meč doseči mogel.

Dunajčanov se je polastila pri tem pogledu nepopisljiva groza. Po mestu je nastala tolika zmešnjava, da popisovalcem iz teh časov besed primanjkuje. Razlegal se je jok in stok, kakor bi Turki že razsajali po dunajskih cestah. Groza je pak nastala še večja, ko se je izvedelo, da je cesar zvečer 8. julija s svojo družino iz mesta pobegnil. Ves ljud je hotel ob enem iz Dunaja izbežati; še to noč in prihodne dni pobegnilo jih je kacih 60.000. Ceste bile so z vozmi in s peš bežečimi tako napolnjene, da so morali vojaki, ki so spremljevali cesarsko družino, na mnogih krajih s silo pot delati. Dostikrat so se celo z ljudstvom sprejeli, ker vsaki hotel je kolikor preje toliko bolje ubežati pred Turki v kak varen kotiček. Pri tej zbeganosti pozabili so na vse, in cesarska rodovina morala je mnogokrat marsikaj grenkih besedi slišati; celo zabavljalo se ji je in se ji dajali ne kaj lepi priimki. Vsak je skrbel le za-se in za svoje ljudi. Po cestah je bilo toliko ubežnikov, da so se zajezili in en pot moral je cesar s svojo družino na kupu slame pod milim nebom prenočiti. Petletni sinček, princ Jožef in njegova sestrica prejokala sta vso noč, deloma zavoljo lakote in mraza, deloma zavoljo take nevajene postelje.

Gorje Dunaju, ko bi se bila vsa turška armada od Rabe tekoj proti Dunaju vsula! K sreči pa je trajalo še šest dni, predno so pridrli Turki pod mestno ozidje. Mesto bilo je skoraj brez vseh priprav za obrambo, ker cesar in njegovi svetovalci niso hoteli nikakor verjeti, da so jo Turki na Dunaj nakanili. Tisti večer, ko je cesar ubežal iz Dunaja, bilo je v vsem mestu le 1200 mož. Kaj bi reve počele, ko bi zdirjali Turki od Rabe tekoj pred Dunaj.

Dunajčanje so v svoji brezskrbnosti marsikaj zamudili, tim hlastneje so se morale delati sedaj priprave za odbijanje Turkov od mesta. Šest dni je sicer kratek čas, a v tacih razmerah, kakor so bile te, vendar jako dragocen čas! Vse ljudstvo v mestu moralo je prijeti za delo. Dunajski župan je prvi pričel voziti samotež zemljo iz mestnih prekopov. Mnihi popustili so svoje cerkvene knjige in navadna duhovska opravila ter prijeli za krampe, motike in sekire. Po samostanskih mostovžih, poprej tako mirnih, ropotalo in zvenčalo je orožje in po vrtih so bile postavljene tarče, kjer so se vadili mnihi v streljanji. Delalo je vse: duhovniki in neduhovniki, starčki in otroci, žene in dekleta. V kratkem so se po mestnem zidovji stojala za kanone dogotovila, in kmalo so se razpostavili kanoni po njih, 236 malih in velikih. Od vseh strani vozilo se je v mesto strelivo, živež, les, itd. Dolge vrste kolov molele so okoli in okoli mesta kviško. Ona lepa predmestja pred Dunajem, ki bi bila Turkom lahko varna skrivališča, in ki jih Dunajčanje še leto poprej nikakor niso hoteli podreti, izginila so v nekterih dneh: gospodarji hiteli so sami svoje hiše požigat in podirat. Ko so se jele šesti dan po cesarjevem begu prve turške trume okoli mesta prikazovati, bil je Dunaj že precej dobro zapažen in zidovje s kanoni nasajeno. Sicer s trepetajočim srcem, vendar pak ne obupani, pričakovali so Dunajčanje neusmiljenega sovražnika. Vojakov nabralo in nateklo se je v mesto kacih 12.000; mnogo pogumnih mož prišlo je iz proste volje v mesto, Dunajčanom na pomoč. Povelje nad to malo armadico izročil je cesar pred svojim odhodom iz Dunaja generalu Ridigerju Starembergu; princ Karol lorenški pak je ostal s svojimi konjiki in pešci zvunaj mesta, unstran reke Donave, ki teče mimo Dunaja. Skušal je Turkom zabraniti, da mesta okoli in okoli ne obležejo; to bi bilo jako važno; na tej strani bi se lahko v mesto sem in tje kako sporočilo ali kaka pomoč poslala. A ni se mu posrečilo, moral se je čez Donavo umakniti ter prežal tu na Turke, ko bi jim prišlo kdaj na misel Donavo prekoračiti.

III. Turki obležejo Dunaj.[uredi]

Ko se je zdanil 15. julij 1683. leta, posijalo je jutranje solnce na požgana in podrta predmestja dunajska in na velikansk kolobar belih turških šotorov. V malo dneh izrastlo je okoli Dunaja novo turško mesto iz samih belih šotorov, mesto, ki je bilo večje in bogatejše ko Dunaj sam, ker s turškimi vojaki prišle so dolge procesije trgovcev iz vseh krajev sveta ter prinesle na Velblodih neprecenljive dragocenosti. Tisoč in tisoč konj, govedi in velblodov napajalo se je v bistri Donavi. Po noči plavalo je nebó v gorečem žaru, ker pri vsaki zastavi in vsaki straži gorele so svitle gromade. Vso božjo noč pokali so turški kanoni in protu glasilo se vmes divje klicanje turških duhovnov, ki so spodbujali vojake k jutranji molitvi. Sredi šotorov stal je dragoceni šotor velikega vezirja Kare Mustafe. Za svojo postrežbo je imel 150 strežajev; njegova osoda, njegovo orožje je bilo zlato in sreberno, in s žlahtnim kamenjem posuto, šotor obšit znotraj s svilo in žametom.

Turki, kterim je bil nek turšk inženir vodnik in učitelj pri oblegi, pričeli so z obleganjem takoj drug dan 16. julija, in že ta dan jele so frčati goreče bombe[1] v mesto, ki je bilo takrat še na dostih krajih z deskami pokrito; zato se je gospodarjem tacih hiš zavkazalo, naj jih odkrijejo ter naj imajo pod streho pripravljene čebre vode. Pred vsako hišo stala je kad z vodo. Dunajčanje so imeli veliko sreče, dva dni metali so Turki goreče bombe v mesto. Zastonj! Prvo bombo, ki je v mesto prifrčala, ugasil je 3 leten deček, predno se je razpočila s tem, da jo je na cesti se igraje z vodo polil. Turške bombe so bile k sreči tako slabo napravljene, da se je le redkokdaj ktera užgala in razpočila. Še le tretji dan užgala je prva, a še za to so ogenj urno zadušili. Sploh so imeli Turki s streljanjem malo sreče, največkrat se njihove bombe niso užgale in razpočile, ali pak se je zgodilo prekmalo, dokler so še po zraku frčale. V veliko in lepo cerkev sv. Štefana na Dunaji vdarila je bomba skozi okno v steber, kjer je stala leča ali prižnica. Ljudstva bila je cerkev natlačena, a bomba ni napravila druge nesreče, kakor da je razdrobila nekej ženski nogo, ko je od stebra odskočila.

Tako in enako zgodilo se je mnogokrat, a na preži proti ognju in proti turškim naskokom morali so biti Dunajčanje noč in dan, najvestneji, najpazljivejši pak je bil dunajski glavar sam, Kidiger Staremberg, ki je zastavil cesarju Leopoldu I. pri njegovem odhodu za Dunaj svojo glavo. Med obleganjem videl se je Staremberg, kjer in kadar ga je kdo hotel. Koj prve dni razdrobila je turška kroglja kamen v mestnem zidovji; en kosec je tako nesrečno v Staremberga odskočil, da so ga morali nezavednega proč nesti. A zginil ni za dolgo, že v treh dneh dal se je v nosilnici po zidovji okoli kanonov in brambovcev nositi.

Obleganje so pričeli Turki z veliko resnobo; sicer so napadali mesto na več ali vseh krajih in od vseh strani, a določno in z vso močjo so se ga lotili tam, kjer je stala dvorna in lobelska bastijona. Od svojih šotorov skopali so Turki prav tje do mestnega zidu, dolge in globoke grape, po dolgem in počez, pokrili jih z močnimi tramovi naložili nanje peska in prsti, ter tam potem lahko brez nevarnosti, kakor krti, vedno bliže proti mestnemu zidovji rili. Vrh zemlje in pod zemljo morali so se Dunajčanje s Turkom biti, a podzemeljska nevarnost je bila še večja, kakor ona vrh zemlje. Ko je Kara Mustafa spoznal, kako malo njegovi napadi vrhu zemlje izdajo, sklenil je po krtje, po podzemeljskih ljuknjah v mesto priti. Velik del turške vojske zaril se je v zemljo ter kopal tu noč in dan. Ti podzemeljski podkopi segali so prav pod mestno ozidje. Vanje nasipal se je smodnik ter zažigal. Prva dva podkopa zažgali so Turki 23. julija, toraj osmi dan po obkoljenji mesta. Prvi podkop ni napravil nikake škode, a drugi je vrgel toliko zemlje kviško, da je takoj 10 Dunajčanov zasulo. Z groznim rjovenjem, med godbo in žvenketanjem svojega orožja planejo Turki na brambovce, ki pak jih vselej srečno odbijejo. To se je ponavljalo vsak pot, kadar se je kak podkop zažgal in razpočil.

Ta boj proti nevidnemu podzemeljskemu sovražniku je bil sila nevaren. Ves Dunaj je trepetal, in zavkazalo se je hišnikom, da morajo postavljati noč in dan straže po kletih, na ušesih naj ležé, ter naznanijo takoj gosposki, ko bi se pod zemljo čulo kako kopanje in kak ropot.

Sevéda so pak bile vse te priprave nedostatne; neizogibno je bilo potreba, da Dunajčanje s kopanjem podzemeljskih ljukenj Turkom nasproti delajo, a čudno med vsemi Dunajčani in cesarskimi vojaki ga ni bilo niti enega, ki bi bil tega posla vešč. Naposled se oglasita dva tujca, en Belgec in en Lotaringec, a ko sta se dela lotila, pokazalo se je, da sta se ali malo učila, ali pak veliko pozabila. Največ pričakovali so še obleganci od necega Benečana Komučija, ki se je že dolgo let vojskoval, ter si v raznih vojskah pridobil marsikaj znanja v tem poslu. Ti trije in še nek Hafner, vodili so odslej podzemeljska dela, namenjena, da delajo Turkom nasproti.

V vojski je zeló dobro, če se more sovražnika opazovati, kaj počenja in kako se suče in obrača. Dunajčanje so tudi to lahko storili, ker iz lin visocega Štefanskega zvonika, vidi se daleč po deželi na okoli. Opazovanje Turkov iz te višave doli naročil je Staremberg očetom jezuitom; po dva in dva bila sta noč in dan na straži. Kar sta opazovala in se jima je zdelo važno za vojskovanje, napisovala sta na listke ter jih v kamen zavite doli metala.

Staremberg je mislil na vse, ne ene važne stvari ni znemar pustil. Ker je bila nevarnost, da turške bombe užgejo mesto, vedno večja, ni mu bilo dovelj, da je dal odkriti lesene strehe, ampak napravil je kompanijo 250 mož, ki so hodili po mestu, ter zdaj na tem, zdaj na unem konci mesta ogenj gasili.

Najhujše je bilo, da je bilo mesto od druzega sveta popolnoma odtrgano in s Turki tako gosto zašpaljeno, da ne bi niti miš skoz ušla. Ko bi mogel Staremberg poslati iz mesta vsaj kako pismo, kako se mu godi, česa mu manjka in koliko škode so mu Turki že napravili. In tudi za princa Karola lotarinškega, ki je ostal, kakor nam znano, z nekterimi tisoči vojakov zvunaj mesta in onstran Donave, da odbije Turke, če bi hoteli čez Donavo vdariti, tudi za princa Karola in cesarja Leopolda je bilo jako važno, če bi mogla vsaj sem in tje poslati kako pismo v mesto. A kdo za Boga svetega bi se ponudil za tako smrtno nevaren posel? In vendar so se našli predrzni ljudje, ki so se prikradli skoz turške šotore, ter nosili poročila iz mesta in v mesto. Staremberg popisoval je princu Karolu svojo zadrego s živimi barvami, ter ga prosil, naj mu pride z veliko vojsko gotovo in prej ko mogoče na pomoč. Eno tacih pisem so Turki prestregli ter ga okoli pušice navitega v mesto ustrelili z dostavkom, da pošilja Dunajčanom pismo nazaj in da vé princ Karol in ves krščanski svet že sam dosti dobro za revo dunajskega mesta.

Sicer pak so bili Dunajčanje prvi čas oblege dobre volje in nikakor ne pobiti. Tepli so se s Turki kakor levi. Niti ped zemlje si Turki niso prisvojili, če je niso Dunajčanom s tisoči mrličev odkupili. Kjerkoli so se poskusih ugnjezditi, sprejeli so jih Dunajčanje s tako silo, da se niso upali pokaziti svojih glav vun izpod zemlje, izpod rovov in podkopov. Ko so en pot zopet en podkop zažgali, razvalil se je precej velik kos ozidja v mestno grapo pred njim. Z grozovito silo udarijo Turki na to zevajočo odprtino v zidovji, a Dunajčanje so jih srečno nazaj odbili. Kmalo se je ljuknja v zidu zamašila. „Sicer pak se naši ljudje,“ pisal je Staremberg enkrat princu Karolu, „Turkov do malega nič ne boje. Dvajset ali trideset naših ljudi so sto in še več Turkom kos in vselej jih gotovo odbijejo. Danes so mi pripeljali ujetega janičarja, ki je pravil, da smo pobili Turkom že čez 11.000 mož, da jim primanjkuje vsega, streliva in živeža. Včeraj (18. avgusta) zažgali so zopet en podkop, potem pak jih je planilo tisoče mož na nas, a mi smo jih dobro sprejeli in jih kacih 300 pobili. Danes sem dal en podkop pod njimi zažgati, ki jih je nekoliko podsul, druge pa odpodil. V tem trenutku pričakujemo enak pozdrav od turške strani; če bom pak jaz poprej gotov, spustil bom jaz en podkop kvišku v zrak na zdravje Vaše visokosti.“

Iz tega pisma se razvidi, da so bili Dunajčanje še vedno dobrega poguma, da si tudi je trajala oblega že dalj ko en mesec. Celó Turki so postajali že nevoljni. Za kristjane, vjete po deželi, bila je velika nesreča, da je jelo Turkom primanjkovati živeža. Čemu li še kristjane redili! Zavoljo tega odposlali so Turki 20.000 najkrepkejših moških v sužnost na Turško, druge pak so poklali. Otroke so najurneje usmrtili s tem, da so jih za noge prijemali ter jim glavé ob zid razbijali. V nekem cesarskem vrtu so jih en dan čez 10.000 poklali.

Srcé pak je jelo Dunajčanom upadati, ko so se jele med njimi bolezni prikazovati. Najhuja je bila rudeča griža, ki je spravila več ljudi pod zemljo, kakor turške kroglje, turški meč in turški podkopi. Nevarnost postajala je od dne do dne večja. Staremberg je pošiljal od dne do dne iskrene prošnje do princa Karola, naj se nikar ne mudi dalj, sicer je vse izgubljeno in Dunaj pal bo v turške roke.

Čemu sta se li princ Karol in poljski kralj obotavljala? Pač sta hitela zbirati vojsko, a bilo je toliko ovir, da je minul en mesec, pet, šest tednov, in še nista mogla Starembergu sporočiti, kdaj naj jih pričakuje. Ko sta izvedela, da so Turki mesto oblegli, odrinil je Sobieski s svojo vojsko iz dežele; a Poljska je daleč od Dunaja in pot do tje dolga. Zatsonj je zažigal Starembeg na Štefanskem stolpu svitle rakete v znamenje, da je sila grozno velika. Še le konec meseca avgusta zasvetili so se na bližnjih gorah plameni, v znamenje, da se pomoč bliža. Veselje v mestu je bilo nepopisljivo, a nevarnost zastran tega nič manjša, ker Turki so jeli napenjati vse svoje moči. Turška vojska namreč ni dolžna, kako mesto dalj ko 40 dni oblegati. Ta čas je že minul in že so se jeli janičarje upirati. Kara Mustafa, ki pa še nikakor ni dvomil, da mu bo Dunaj padel v roke, drvil je ravno sedaj svoje vojake v boj. Dan za dnevom frčali so podkopi kviško ter trgali iz mestnega zidovja kos za kosem. Enega najmočnejših podkopov zažgali so Turki 4. septembra. Gromenje je bilo toliko, da se je ves Dunaj potresel; pet sežnjev dolg kos zidovja se je razrušil. Čez 4000 Turkov plane na podrtijo. Boj je vroč, kakor poprej še nikoli. Večkrat se prisekajo Turki že na vrh groblje, a kristjanje jih vržejo vselej nazaj. Boj je trajal kako poldrugo uro, potem pak se morajo Turki nazaj pomakniti; izgubili so kacih 500 mož, a tudi kristjanov je obležalo čez 100.

Kar se 4. septembra ni dalo doseči, poskusil je Kara Mustafa dva dni potem. Pripravljenih je imel že mnogo podkopov. Ob 6 zvečer zažge vse naenkrat. Nasledek je bil grozovit. V zidu, 24 čevljev debelem, zazija šest sežnjev široka odprtina. Toliko strahu Dunajčanje doslej še niso prebili in nihče ni dvomil, da klenka mestu poslednja ura. Kamor so človeku oči ušle, povsod jok in stok, povsod podrtije, mrliči in raztrgani kosi človeških trupel. Nevarnost prikipela je do vrha. Mesto je bilo za Turke že skoraj popolnoma odprto. Zaplate, s kterimi so Dunajčanje zidovje zakrpali, zadrževale so Turka le toliko časa, dokler so jih brambovci branili, a gorje jim, če brambovcev zmanjka. Tudi to pot so Turke še odbili, a upanja zavoljo tega niso imeli nič boljšega, saj je bilo znano po mestu, da imajo pripravljeni Turki še devet podkopov in vsak čas se je pričakovalo, da jih zažgo. A čudno ne enega podkopa niso Turki več zažgali, da si tudi je bila zadrega v mestu nepopisljiva; najpogumnejši so že obupali. Če bi bil vdaril Kara Mustafa 7. septembra na Dunaj z vso močjo, — njegov bi bil.

Zakaj li tega ni storil, ampak rajši svoje vojake k veliki in splošni armadi sklical? Vedel je natanko, kako slabo se mestu godi. 5. septembra vjeli so Dunajčana, ki se je skušal iz mesta skoz turške šotore splaziti, ter princu Karolu in poljskemu kralju Sobieskemu sporočiti, da se mesto ne more ne en dan več vzdrževati. Božji sklepi so vendar čudni! To poročilo je Kara Mustafa tako preslepilo, da je odslej za trdno pričakoval, da se mu bodo Dunajčanje podali. Z velikim napadom, z vso svojo armado bi se bil mesta prav lahko polastil, da si tudi je stala krščanska vojska, ki je prihajala Dunaju na pomoč, ta čas že na bližnjih dunajskih gorah, le malo ur od Dunaja.

Pa mu vsaj ni bilo žal za njegove vojake! Čemu jih pehati v boj, če se bode mesto tako podalo? Ne, ljudje so bili Kari Mustafi zadnja briga, vodili so ga drugačni pomisleki. Če vzame Dunaj s silo, razdelili bi si bili po turški vojskini pravici njegovi vojaki dunajske bogatijo med seboj; če pa se podajo Dunajčanje po mirnem potu, je vse njegovo. To in pa še nekaj druzega je lakomnega grozovitneža popolnoma preslepilo. Bil je kaj slab služabnik svojega sultana. Gotovega ne vemo nič, a vse kaže na tó, da si je mislil Dunaj prilastiti, ne za svojega cesarja, ampak za-se. Nameraval je namreč ustanoviti si na zapadu novo turško cesarstvo, Dunaj pa naj bi bilo glavno mesto. Iz tega vzroka je tudi prepovedal v Štefansko cerkev streljati, v eno najlepših cerkev na svetu. Kadar bo Dunaj vzel, tako je nameraval, spremenil jo bo v turško mošejo. Zakaj pa ni dal Štefanskega stolpa v drobne kosce razstreliti, kar bi bil vendar tako lahko storil? Ena sama kroglja je priletela vanj, in še ta gotovo ni bila vanj vstreljena, ampak se je ponesrečila tjekaj.

Človek ugiba, ali Bog ugane.

Dunaj pojemal je že v zadnjih izdihljejih. Posadka je bila že ob vse moči, Dunajčanje popolnoma pobiti. Vsled bolezni, večnih strelov, podzemeljskih bojev in napadov je ljud do dobra otrpnel. Zastonj je tekal škof Dunajskega novega mesta od hiše do hiše, zastonj ljudi tolažil in podžigal. Njegove besede niso mogle nič več izdati. Pobita srca so se še en pot sklonila kviško, ko je prifrčalo osem štorkelj v mesto, češ, da te preroške tiče dobro vedo, da Dunaju ni še poguba namenjena. A kmalo je nastala po mestu prejšna žalost in prejšno obupanje. Saj so bili nesrečniki že skoro dva dolga meseca v mestu zaprti, tisoče in tisoče turških krogelj in bomb je prižvižgalo mimo njihovih glav v mesto. Saj so rili Turki vedno bliže in vedno odločneje pod ozidje, ter ga danes tu jutri tam en kos odkrušili. Rešenika ni bilo od nikoder! Nič čuda da so dunajske reve obupale. Po onem hudem napadu 6. septembra upalo je celó Starembergu srce. Še enkrat je podžgal Dunajčanje k neustrašenemu trdemu delu, dobro vedoč, da je ta poskus za rešitev Dunaja poslednji. Preračunil je, da se more mesto le še malo dni držati. Na stolpu Štefanske cerkve spuščal je odslej vsako noč goste rakete kviško v znamenje, da je mesto v najhujši zadregi.

A ko je bila sila najhuja, zasvetijo se Dunajčanom po noči 10. septembra na bližnjih le par ur oddaljenih dunajskih hribih svitle gromade, v znamenje, da se rešitelj bliža.

  1. ^ Bombe so kroglje z gorljivo tvarino napolnjeno, ki se izstreljene razpočijo in užigajo.

IV. Dunaj rešen![uredi]

Prihitela je krščanska vojska na pomoč, nji na čelu sloveči vojskovodja, poljski kralj Jan Sobieski. Koj, komu je cesar poslal sporočilo, da je Dunaj od vseh strani zajet, podal se je takoj na pot, da si tudi je zbral mesto dogovorjenih 40.000 vojakov, komaj polovico, kacih 25.000. Odrinil je precej iz Poljskega, a vendar je potoval do Dunaja skoro dva meseca. Med potjo pritisnilo je tudi mnogo druzih vojakov k njemu. Kacih 20.000 nabral jih je cesar, kacih 25 ali 30.000 poslali so mu jih na pomoč bavarski, saksonski in drugi nemški knezi; seveda pak je moral cesar to pomoč silo drago plačati.

11. septembra, bilo je neko saboto, stala je na hribih blizo Dunaja mogočna krščanska vojska, tolika, kakoršne kristjani doslej še niso proti Turku nikoli zbrali. Bilo je do 70.000 mož. Z dunajskih hribov doli ugledali so kristjani velikanski turški tabor, šotor pri šotoru, ki so se raztezali več ur na dolgo in široko, sred šotorov pak razstreljeno, obupano in onemoglo mesto dunajsko, v kterega so se zaganjali Turki kakor razbeljeni psi v pojemajočega, na tleh ležečega jelena.

Ta pogled je krščansko vojsko tako prevzel, da je hotela planiti na Turka kakor blisk, a kralj Sobieski, izurjen vojskovodja, ki se je s Turkom že marsikdaj sprejel in ga dobro poznal, priporočal je največo previdnost. Ker hoja z hribov doli je bila zavoljo strmin, grap in skrivališč jako nevarna. Prenočili so 11. septembra kristjani še na hribih, ter se drugo jutro, v nedeljo 12. septembra, pomikali počasi z hribov doli proti turškim šotorom. Vsacih 50 ali 100 korakov se ustavijo, ker v naglici poslal je Kara Mustafa en del svoje vojske kristjanom nasproti, z drugo pa je vdaril z vso silo na Dunaj! Turke so kristjani povsod dobro pobijali in jih v tek podili. V petih mogočnih curkih vsipali so se kristjani z hribov doli v ravnino, ki objema Dunaj od vseh strani. Ko ugledajo Dunajčani prve krščanske trume, polasti se jih nepopisljivo veselje. Bilo je ob dveh popoludne. Vojaki, ki so po mestnem zidovji sloneli na svojem orožji, planejo kviško, brez povelja, brez prigovarjanja. Da, nektere so morali celó z orožjem nazaj potiskati. Pijani od nepričakovanega veselja hoteli so v eni sapi vsuti se na sovražnika. A previdni Staremberg jim je to ostro prepovedal. Saj je imel še tako malo ljudi. Ko se je mesto obleglo, bilo je na Dunaju kacih 12.000 vojakov, raje manj ko več. To število se je pa med oblego močno skrčilo; nad 5000 so jih pokopali in kacih 2000 ležalo jih je v bolnišnicah.

Ta dan, 12. septembra je bilo sila vroče, kljub temu pripravijo se kristjani za boj. Kralj Sobieski jezdi od krdela do krdela, spodbuja in navdušuje. Do sedaj so se kristjani poskuševali le z nekterimi oddelki, glavna turška vojska stala je še v taboru. Najgorkeji boj se je še le pričakoval. Kara Mustafa je zbral med tem, ko se je krščanska vojska opoldne nekoliko oddahnila, Turke okoli sebe ter jih razvrstil za boj, ki se je kmalo vnel in trajal do petih popoldne. Turki so padali kakor snopje za ženicami; velika groza in strah se jih polasti. Daleč tam za turškim taborom videli so kristjani dolge čede velblodov, ki so bežale proti Ogerskem. Le veliki vezir Kara Mustafa ni kazal nobenega strahu. Povelje oddal je enemu svojih generalov, sam pak je sedel v svojem dragocenem šotoru ter pil s svojima sinovoma kavo, tako varen, kakor bi sedel doma, v zatišji svoje carigrajske palače. Ta neskrbnost, ta lehkomišeljnost je navdajala Turke le še s toliko večjim strahom.

Zmaga je bila ta dan nedvomljiva, a ker je bila krščanska vojska po vročem boju utrujena, sklenil je Sobieski lotiti se Turkov z vso silo še le drug dan. A kristjanom ni bil počitek na mari. Iz vseh je gorela le ena želja, Turke prej ko prej zadušiti.

Sobieski sklene toraj boj nadaljevati ter se spusti v dir naravnost proti velikanskemu šotoru Kare Mustafe, za njim njegovi strelci in pešci. Tacega napada, take predrznosti Kara Mustafa ni pričakoval. Pripravljen je bil prej za vse drugo, kakor za to, da se bodo kristjani celó njegovega šotora lotili. V naglici zbere okoli sebe Turke, kolikor jih še ni ubežalo, razdeli povelja na vse strani, a tako nespametno, da zmagajo kristjani povsod, kjerkoli se Turkov lotijo. Doslej niso hoteli Turki nikakor verjeti, da je Sobieski sam pri krščanski armadi, to je bil edini vojskovodja, pred kterim so zatrepetali, če so le njegovo ime slišali. Silna groza se jih polasti, ko ga ugledajo na čelu krščanske armade. Boj je bil kratek, a sila vroč. Pet paš in sto in sto turških oficirjev je padlo v njem. Kara Mustafa, vidé kakošen žalosten konec jemlje njegova slava, skoči na konja ter ubeži s svojima sinovoma za bežečo turško vojsko. V nedeljo ob šestih zvečer preskoči Sobieski prekop, ki so ga napravili Turki okoli in okoli svojega tabora, ter zajezdi proti šotoru Kare Mustafe.

Iz velikanskega vezirjevega šotora pride mu le en suženj nasproti ter mu ponudi Kara Mustafivega konja in njegova zlata stremena. Krščanska vojska bi najraje po turškem taboru planila, kar pak Sobieski strogo prepové, kdo ve, če turški beg ni zgolj zvijača. Mogoče, da prideró Turki nazaj, kadar se kristjani brezskrbni in zmage pijani razlijejo po šotorih. Le princu Karolu lotaringiškemu zapove turške priprave za obleganje mesta zasesti.

Obilo obilo Turkov tičalo je še okoli Dunaja v podzemeljskih podkopih, ne vedoč, kaj se zgoraj godi, in da so njihovi rojaki že daleč proč od Dunaja. Med tem, ko se je glavna turška vojska s kristjani bila, poskusil je Kara Mustafa zadnji naskok, ker vedno je še pričakoval, da bo zajel Dunaj pred očmi krščanske vojske.

Cesar se je Sobieski bal, ni se zgodilo, Turkov ni bilo več nazaj. Ko se je drugi dan zdanilo, ni bilo o Turkih ne duha ne sluha. Nepregledni turški tabor je bil kakor izmrl; le sledi turške grozovitosti so se v njem lahko opazovale. Tabora niso mogli Turki več braniti, več ga ne rešiti, skušali so ga vsaj uničiti, a tudi za ta posel jim ni ostajalo časa. Celo turški repi, ki so vendar prvo, kar skušajo Turki v najhujši zadregi rešiti, morali so se popustiti. Svoje žene, ki jih je pripeljal Kara Mustafa seboj, dal je poklati, da ne bi pale kristjanom v roke; poklati in pobiti je dal celó divje živali v zverinjaku, sto in sto velblodov in konj in naposled še vjete kristjane, ki jih je nalovil po deželi. Po taboru spodtikali so se kristjani pri vsacem koraku ob poklane in ranjene moške, žene in otroke. Pripovedovali so, da so našli 30.000 tacih nesrečnikov, a toliko in še več živih, ki jih je dal pobožni škof Kolonič po taboru poiskati.

Dragocenosti, ki so pale kristjanom v roke, bile so velikanske. Kara Mustafa pripeljal je seboj dragocenosti miljone v vrednosti. Vso to bogatijo je popustil ter bežal domu. Pravilo se je, da so nabrali zgolj Poljaki po taboru blaga, šest miljonov vrednega. Vojskinih priprav popustili so na zasipe, in ni se kazalo, da jim je česa primanjkovalo. Živine, žita in druzega živeža našlo se je toliko, da je bila vsa krščanska vojska več ko preskrbljena. Dunaj, komur je dan poprej najpotrebnejših stvari primanjkovalo, imel je sedaj vsega v obilici. Vojaki prodajali so vole po dva zlata, en velblod je veljal 4 goldinarje. Kave ostalo je v taboru toliko, da so jo od takrat jeli po Evropi piti reveži in bogatini. Celo navadnim vojakom pripalo je sila veliko zlata, srebra, žlahtnih kamenjev, dragocenih tkanin in sto in sto druzih vrednih reči.

A kaj so vse te vrednosti v primeri z ohranjenim Dunajem. Dvanajsti september 1683. leta je za ves krščanski svet eden najimenitnejših. Uničil je turško oblast za vselej. Od tega dne pojemati je pričela turška sila; danes, 200 let po tem imenitnem dogodku stekajo se ji poslednje ure. Gorje krščanskemu svetu, ko bi bil pal Dunaj Turkom v roke, saj se je Kara Mustafa zaprisegel, da ne bo miroval prej, dokler ne bodo njegovi konji zobali z altarjev cerkve sv. Petra v Rimu. Tako visoko so letele njegove misli, a ravno tako globoko je pal. Carigrada ni videl več; na poti proti domu poslal je njegov cesar sultan Muhamed IV. rabeljne nad-nj, ki so ga v njegovem šotoru zadavili. Z obraza potegnili so mu kožo ter jo poslali v Carigrad, črepinjo pak so dobili krščanski duhovniki v last ter jo poslali na Dunaj, kjer se še danes vidi v mestni orožnici.

Nekako v tistem času, ko dobodo društveniki družbe sv. Mohora ta popis v roke, praznoval se bo na Dunaji sijajno spomin rešitve Dunaja pred 200 leti.

To sijajno zmago pak Sobieski ni pripisoval zgolj sebi, ampak v prvi vrsti Božji pomoči. Gnalo ga je, prej ko prej Bogu izreči hvalo za to pomoč. S turško zastavo v roki jezdil je v pondeljek v mesto, a ne skoz vrata, ampak skoz zevajočo odprtino v mestnem zidovji, skozi ktero bi se bili Turki brez njegove pomoči morebiti ravno tisti dan v mesto vsuli. Po vsem Dunaju zapojó zvonovi in po cestah, posutih še z razvalinami, razleže se namesto prejšnega joka in tarnanja veselje in slavoklici. Iz posipa in razvalin lezejo ljudje na ulice, da pozdravijo junaškega kralja, gnjetó se k njemu ter ga prosijo, naj jim vsaj dovoli, da poljubijo njegove roke in noge, ali vsaj rob njegove obleke. Mimo navdušene množice jezdi Sobieski v avguštinsko cerkev. Duhovščina ni bila na njegov prihod pripravljena, a Sobieski ni maral čakati z dolžno zahvalo, pal je na kolena ter sam zapel: „Te Deum laudamus“.

Novica o dunajski rešitvi razlegla se je po krščanskem svetu. Edini krščanski vladar, ki je na skrivnem obžaloval turško nesrečo, bil je francoski kralj Ludovik XIV., a ves drug svet vnemalo je splošno navdušenje.

Katoličani in protestantje praznovali so Sobieski-jevo zmago pod milim nebom, po cerkvah in palačah.

V Maincu in Benetkah, na Angleškem in Španskem odmevalo je Sobieskijevo ime z prižnic doli. V Rimu zapeli so vsi zvonovi in po cerkvah razpostavilo se je sveto Rešnje telo. V gostih trumah drlo je ljudstvo v cerkve. Z papeževe palače gromelo je pokanje kanonov. Zvečer so se žgale po vsem mestu velike gromade in kdor ni imel druzega ognja, izpraznil je svojo postelj ter zažgal slamo, da pokaže svoje veselje. V Rimu trajale so svečanosti ves mesec. Ko je začul papež Inocencij veselo novico, pal je na kolena ter se zjokal. Starembergu dunajskemu poveljniku pa je poslal zahvalno pismo za njegovo pogumno branitev Dunaja. A tudi papežu poslal se je dragocen spomin na ta važni dogodek: tako zvano Mahomedovo zastavo poslal je Sobieski v Rim. Arabski napisi na nji prestavili so se v vse evropejske jezike in dolgo časa govorilo se je po vsej Evropi le o Sobieskiju, njegovi zmagi in o turški zastavi. Sobieskemu pa so pošiljali knezi in kralji od vseh strani sveta zahvalna pisma, ker njegova zmaga koristila je vsemu svetu.