Turki pervikrat na Koroškem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Turki pervikrat na Koroškem.
Janez Parapat
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (23. zvezek), 1870
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V treh letih bode 400 let, odkar je ljuti Turek pervikrat stopil na Koroško zemljo. Slovence na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem je nadlegoval že 70 let sem, Koroški Slovenci so pa še le leta 1473 pervikrat ugledali krive, britke sablje turške in slišali divje dirjanje čilih majhnih konjičev krutega sovražnika, kteremu ni sledilo druzega ko neusmiljena morija in požiganje. Turek je bil tisti čas strah in groza, pred njim so trepetale dežele, tresli se cesarji in kralji. Kako to? vprašaš morebiti, ljubi bralec. Naj ti tedaj to stvar razložim, predno si bolje na tanko ogledamo dogodbo pervega napada na Koroško zemljo.

V srednjej Aziji je pod raznimi poglavarji živelo mnogo rodov, ki so se pa med seboj vedno vojskovali. Eno koleno, Oguzje, pomikalo se je če dalje bolj proti zahodu. Prišlo je najpoprej v Armenijo, potem v malo Azijo. Tu so se oguški Turki tako srečno borili z drugimi narodi, da se je njih glavar Osman I. okoli leta 1300 kar naravnost izklical za pervega sultana turškega ali osmanskega cesarstva. Njegov sin Urhan I. je pridobil mnogo imenitnih mest in napravil si redno armado ali vojsko, v kterej so v kratkem časi janičari grozno slavo dobili po vsej Evropi. Ti janičari so bili vjeti kerščanski otroci. Lovili in ropali so jih, kjer je bilo mogoče, vteknili v rudečo obleko ter jih 4—5 let pripravljali za vojaški stan. Učili so jih se ve da v turškej veri in vdihali jim strastno ljubezen do njih gospodarja sultana, ob enem pa tudi tako sovraštvo do vsega kerščanskega, da so v bitvah kakor besni divjali zoper kristijane. Zato so sultani grozno zaupali janičarskim četam, darove jim dajali, sploh pri vseh priložnostih jim posebno čislanje izkazovali. Bili so pa tudi skoraj nepremagljivi in kedar janičari niso nič opravili, bilo je vse drago prizadevanje zastonj, vse izgubljeno. Od kraja jih je bilo 12.000 potem 20.000 in po potrebah še več in vsi so bili kerščanskih staršev otroci. — Koliko jih je prišlo tedaj ob pravo vero in ljubezen do domovine! Kdo more sešteti tisoče nedolžnih otročičev, ki jih je kruti nečloveški trinog iztergal tudi slovenskim materam z naročja in neusmiljeno odpeljal tje v daljno Turčijo, da so se potem vračali ko neverni janičari v domačijo svojo in divjali zoper lastne svoje rojake, kterih niso več poznali! Leta 1637 še le je sultan Murad IV. ostavil to neslišano napravo in janičarov so si iskali drugod.

Urhanu, začetniku janičarov, bilo je pa v Aziji pretesno, poželjivo je gledal na Evropo. In posrečila se mu je ta želja. Leta 1356 se namreč prepelje njegov hrabri sin Sulejman čez Helespont, to je tisti ozki kos morja, ki loči Azijo od Evrope, in si prisvoji slabo zavarovano terdnjavo poleg morja. Mesto za mestom mu pride sedaj v roke.

Drugi sin Urhanov Murad potolče najprej Bulgare, dežela njih postane turška pokrajina, komaj da si je njih kralj Šišman življenje izprosil. Za tem se oberne zoper Serbe, na Kosovem polji je bila rešena njih osoda. Murad in zlasti njegov sin Bajesid sta velikansko serbsko vojsko razdrobila, knez Lazar je ležal ubit in serbska deržava je prestala za vselej. Pa Murad se ni dolgo veselil zmage: na bojišču pridere 12 junakov v njegov šotor in Miloš ga z mečem prebode. To se je zgodilo leta 1389.

Nesreča na Kosovem polji zdrami ogerskega kralja Sigmunda, da se dvigne zoper Osmana dvakrat. Pervikrat mu je šlo po sreči, toda v drugo mu je spodletelo. Bajesid, Ilderim, to je blisk, po primku, otepe namreč 28. sept. 1396. leta njegovo blizo 100.000 močno vojsko tako, da je Sigismund sam komaj utekel. 20.000 kristijanov je bilo ubitih in toliko vjetih, med njimi berž ko ne več ali mani Slovencev, ker gotovo je, da so bili tudi naši rojaki v Sigismundovi armadi. Ko sultan Bajesid sprevidi, da je tudi on grozno veliko — pravijo, da 60.000 mož — zgubil, ukaže naslednji dan ves razkačen več tisoč vjetih kristjanov brez usmiljenja pomoriti.

Njegovi nasledniki so turško kraljestvo vedno bolj razširjali. Serbija, Bosnija, Bulgarija, Vlaška in Gerška so bile ukrotene in ko je Mohamed II. 29. majnika l. 1453 siloma vzel mesto Carigrad in trohljivo, puhlo izhodno cesarstvo popolnoma zaterl, razlili so se kakor povodenj hrabri in čversti Turčini po ogerskih in slovenskih deželah. Kako se pa je godilo v tistih časih našej domovini? Zgodovina odgovarja: da slabo. Nadvojvoda, poznejši cesar Friderik, ki bi bil imel varovati slovenske pokrajine, bil je v vednih prepirih in vojskah sedaj s celjskimi grofi, sedaj s svojimi upniki, ki so se puntali, ker ni plačal dolgov, sedaj zopet z Madjari zavoljo ogerske krone. Tako so po deželah hrule celjske in madjarske, iz vseh narodov sestavljene druhali, ki so se dostikrat slabše obnašale, kakor celó Turki. Verh tega so se vzdignili nezadovoljni upniki ter napadali cesarske gradove in mesta. Zmešnjav tedaj brez konca in kraja, denarja pa nič! Cesar je skliceval zbor za zborom, needini Nemci so sicer mnogo govorili, a sklenili nič, kar bi bilo hasnilo slovenskim deželam, da-si so jih šteli k nemškej deržavi. Druga ni toraj kazala, kakor davke nakladati. In res, v tem so jo daleč dognali. Od bogatina do najbornejšega berača nobenemu celó detetu na maternih persih niso prizanesli, sleherni je moral dajati turški davek. In še ta kervavi davek so obračali le prevečkrat za vse druge namene; za zavarovanje deželnih mej, za napravo čverste vojske se je storilo, Beg me! jako pičlo. Grajščaki so se poskrivali po svojih terdnih gradovih, kedar je priderl hudournik, narod pa je ostal brez pomoči ter se branil, kakor je vedel in znal. Slovenske dežele so turški davek plačevale, kedar je pa Turek res prišel v deželo, morale so se vendar same braniti!

Take so bile razmere skoraj vse petnajsto stoletje. Na enej strani vidimo sicer sirove vendar pa že vmehkužene, zmage in sreče pijane Turčine, na drugej strani pa deržave, ki so prežale sumljivo druga na drugo ter se ne ganile zoper novega iz jutrovega prišlega sovražnika, ker kopita njegovih konj še niso peketala po njih zemlji, in borne slovenske pokrajine brez terdnjav in orožja, brez denarja in vnanje pomoči odperte vsem napadom in vsakoršnej sili!

Teh okoliščin so se Turki res jako pridno posluževali. Navadno so se vzdignili v Bosni in čez Uno in Kupo prigermeli na južno Štajersko in v Metliški okraj in na Kočevsko. Od tod so se razlivali po dolinah na vse kraje. Četertek po sv. Matevžu 23. septembra l. 1473 primahajo zopet čez Žumberk na Slovensko, terdijo, da jih je bilo 27000. Dirjaje mimo Novega Mesta vjamejo Korošca po imeni Miha Cvitar, moral jim je biti kažipot. Potem jo udarijo skozi Mirnopeč, Trebno proti Ljubljani. Mesta se niso lotili, zakaj takrat so bili namenjeni nekoliko dalje pogledati. Po noči od petka na soboto se spusté Kranjske terdnjave ogibaje se mimo Šentjurja v Kokro in zjutraj 25. septembra stojé nenadoma, kakor bi bili z neba padli, pred prestrašeno Kaplo. Pot proti rebru bi se jim bila lehko zastavila, toda tistih dob še niso stale poznejše močne terdnjave, kterih ostanki še dandanes molčé pričajo, koliko so terpeli in kako junaški so bili njih zidarji.

Lehko se umé, kako so bili Kaplečani preplašeni, ko tako nepričakovano ugledajo širokohlačneže z zakrivljenimi sabljami v roci in s pisanimi túrbani na glavi. Druzega niso mogli storiti, ko umekniti se. Pobegnejo toraj na goré poleg Bele in valijo iz visočine velikanske skale v dolino na dolge verste turške. 17 nevernikov in 200 konj so ubili na ta način. Vendar to ne zbega sovražnika, neustrašen dere naprej in dospé na Reber. Tu se razdeli na tri kampe. Pervi je ropal in požigal okoli Moglič, drugi je razgrajal okoli Doberlevesi, Pliberka, Guštajna in Laboda in se všotorí pri Breziji na desnem bregu Drave. Celó v Velikovec bi bili prišli na semenj, ali o pravem času jih še zapazita neki Kamničan in domač kmet. Urno podereta kos mostú in otmeta mesto velike nesreče.

Tretji del prebrodi Dravo, maha tiho mimo Celovca, prenoči pri Dhovšah, naslednji dan pa spusti roparje na vse strani. Eni jo uderó proti jugu v Podkernos, Vetrinje, Žihpolje, drugi se obernejo proti severu proti Blatogradu. Tergu in čez hribe v glinsko dolino in dalje mimo Šent-Vida v Šent-Jurij. Iz tega samostana odženó eno nuno, drugi pišejo, da več. Potem se zasuknejo nazaj in sicer mimo Ostrovice dirjaje, snidejo se te in druge dete zopet pri Dhovšah. Odtod jo krenejo z vsem, kar so naropali v dolgih, dolgih verstah zvezanih kristijanov in razne domače živine memo Celovca proti Dravi. Iz mesta Celovškega pa plane nekaj stotin kmetov misleč, da rešijo vsaj nektere svojih vjetih rojakov iz rok kervoločenih Turčinov. Ti potuhnjeno pobegnejo, kmetje pa hrabro za njimi, ko so pa bili daleč od mesta na glanskem polji, obernejo se Turki in peščica okornih kmetov je bila tepena, da je bilo joj; 90 glav so nabrali neverniki in vse kakor v posmeh na en kup sterkljali. Pravijo, da je deželni namestnik sicer poslal nekaj vojakov in kmetov za Turčini, toda predno so se ti sošli, odnesli so divjaki že davnej pete. Pri Mogličah so namreč prebrodili Dravo, drugi so se zbrali pri Brezji, vsi so pa bili v sredo pri Pliberku. Ko junsko dolino do čistega izropajo, odrinejo lepo složno 29. septembra iz dežele. V Guštajnu prenočijo blizo farovža, drugi dan v Slovenskem gradcu, poprej so še dobro otepli oskerbnika tega mesta, ker se je bil mož predenznil s sto druzimi v bran se jim postaviti. V Slovenskem gradcu se vsa roparska vojaka razdeli v dve druhali; da je tudi slovenski Štajer pri tej priložnosti občutil divjo grozovitost krutega nevernika. Ena četa jo udari čez Vitajne v Konjice, kjer se je v farovž sama v gostje povabila, druga skozi Soštajn in Velenje proti Celju. Od 8. ure zjutraj do 4. popoldne so se pomikale sovražne trume in dolge verste vjetih, kterih je bilo najmanj 8000, memo Celjskega mesta proti Šentjuriju, kjer so prenočile. Kristijanje so jim sicer na vse mogočne viže nagajali in jih napadali, toda premajhno njih število ni opravilo mnogo. Kakor hudourni vihar so prigermeli v deželo in ravno tako so jo popihnili skozi Brežice zopet iž nje.

Od četertka 23. septembra do nedelje 2. vinotoka, toraj komaj deset dni so bili na slovenskej zemlji, in kdo more popisati žalost in revščino, ki so jo napravili ti divjaki v tako kratkem času! Pot teh ostudnežev so zaznamovali plamteče vasi in ob cestah raztrešeni merliči. Povsod so ležali otroci ali vbiti ali še živi, matere pa so jim odgnali. Kjer koli so razgrajali, po hribih in dolinah, povsod so skoraj vse ljudstvo iztrebili; kar ni moglo uteči, posekali so neusmiljeno ali kakor neumno živino odpeljali v grozno sužnost. Ženske so oskrunjevali do smerti, nedolžne otročiče natikali na plotove. Koliko so dečkov pograbili, v Turčijo tirali in v janičare vteknili, kdo jih more sešteti? Najsvetejši zakrament po cerkvah so mendrali in teptali, zasramovali podobe Izveličarjeve, njegove svete matere, svetnikov in svetnic, šestdeset Božjih hiš so izropali, sežgali ali drugače pokončali.

Groza in strah je bil splošen, zlasti na Koroškem so bili nekteri kraji bolj pogorišču podobni kakor deželi, kjer ljudje prebivajo. Tihe in žalostne so bile vasi in sela, kjer so malo popred mirno in zadovoljno živeli njih prebivalci, še veselega mukanja domače živine ni bilo slišati. Tiho in mertvo je bilo kakor na pokopališču. Le britki jok in stok se je razlegal po temnih gozdih in zapuščenih selih; ki so poprej pozbežali na gore ali v dupljine, vračali so se namreč domú k svojim ljubim, toda mesto hiš ugledali so okajene razvaline in klic tega po ljubeznjivi materi ali skerbnem očetu, unega po svojih otrocih, znancih in prijatlih je odmeval votlo nazaj: ni jih!

To je bil pervi turški napad na Koroško zemljo. Dežela je sicer koj resno tirjala, naj se jej pomaga, stanovi so pisali do cesarja in razložili žalostni njen stan, ljudstvo je godernjalo zavoljo vedno hujših davkov in vnemarnosti in počasnosti, s ktero so se delale priprave zoper prihodnje napade, toda razmere so ostale do malega take, kakor smo jih že omenili. Prišlo je za Slovence na Koroškem še mnogo mnogo britkih ur, leta 1473 je bil njih začetek.