Turki na Lambarški gori

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Turki na Lambarški gori
Janez Trdina
Spisano: Andreja Tomc
Viri: Po Zbranem delu Janeza Trdine.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




V starodavnih časih še

čuda polnih – ktere gosta tmina

nam zagrnila že je,

vse razsula groza je Turčina.

Dolnega Slovenskega

kakor krasna gorotanska krožja,

ljudni kraj Notranjskega –

vse čutilo turška je orožja.


Le na gori Limbarški

ni sledu stopinj še Otomana,

čudna moč ga zadrži:

cerkev tam še ni b´la poteptana.

S srdjo vgleda to Zomin

Agmet paša, vodja siloviti,

v prah in kupo razvalin

se priseže koj jo premeniti.


Polomesec – Mahomet!

Divja mu drhal na sproti vriska.

In osupnjen, plaš in bled

k cerkvi vseh strani gorjan pritiska.

Neizmerna trma je trum,

ki goro obdaja in nastopa.

Ure daleč hruje šum

plena in krvi željivga tropa.


Od višava dol do tal

vsak pedanj zasedajo armade,

paša pa na vrhu stav

je ino zaukazoval posade.

Okol svete veže pa

kmet stoji pripravljen, brst za brambo

tempeljna svečanega,

za svobodo, prave vere hrambo.


Ali sto in tokrat več

tujih napadvalcev je število.

Jasno brambovci strmeč

vidijo, da jim je odzvonilo;

cerkve vrata si odpro

z jelovine ometno tesane,

not pobožno stopajo;

duri pa nazaj so zaklepane.


Na kolenih vse kleči,

roke spenja, moli, gor zdihuje,

kjer pomoč se le dobi,

ino spet se v srcih up zbuduje. –

»Bodi hvaljen ti, Alah!

Dal si nam krščanske pse u roke

ti obljubimo – na mah

njih zaslišal smrtne bodeš stoke.«


Tako usti se Usman.

Krog in krog pa silni žar napravi,

da poginil tu gorjan,

v svetega pohištva bi kurjavi. –

Brzno čne se gibanje,

vse ogorke, bakelne prijema.

Radno na požiganje

jih metava gor na strešna tema.


Ali čuda! ogenj, plam

strehe nista, strešne ne končala.

»Božje to moči je znan!«

Truma je zasedenih zagnala.

Agmet paša pa zadre:

»V ognju smrt prenagla je in lahka

ino za kristjana ne –

bolj se mora zasolit mu slahka.«


Urno znam topništvu da.

Možnarjev, topov, hropunov število

okolj cerkve se zazna,

in strašno je treskanje donilo,

al´ nov čudež se godi!

Pok pokvaril nič ni božje veže.

Krogla, buta raztopi

se, še preden zida kam doseže.


»Sam Alah je zoper nas!«

se druhal grozila Mahometa.

»Še nikakršni pokaz! –

Močn tak ni zid!« prav in trepeta.

»Kaj vam je!« sopi Zumin.

Pri ti priči vrata gor vrzite!

Urno na vničevalni čin!

Ropajte, pa živo vse pobijte!«


Radi ne, le morani

se vojščaki spravljajo na delo.

Pa tud zdaj so ukanjeni:

vse počnenje jim je spodletelo. –

Paša ne drži se več,

strah in babstvo on očita truman,

v roci grozoviti meč

in navdušen s črtom in pogumom.


Sam se trdih loti vrat.

Maljej se za mahljejem začuje

celih štiriindvajsetkrat.

Ino zmerom meč le odletuje. –

Kvišku vojski rase las,

vsa v zamaku gleda na Zumina.

Male čbelice bi glas

čul o dob´ ti tiha in strmina.


Paša zmer srdite ji

oster meč visoko je povzdignil

h strašnem – zadnjem mahljeji:

nagleji kot blisk je doli švignil. –

Vrata vdari silna ost

ter od vrha jih do tal razkoli.

Turk že vriskal je radost –

al pobit telebi Agmet doli.


Špira sekanga lesa

bla mu desno je oko staknila,

čutne žile strgala,

se v možgane mu globoko vrila. –

»Zdaj,« kriči, »šele spoznam:

kazen me zaslužena zadene,

zametaval sem božji znam.«

Tak besed´va – in mrtev se sčene.


Trum pa bližnjih divji strah

ino smrtni se obup polasti.

Beg, trepet in plah

v kratkem celo vojsko pooblesti. –

Pa več časa ni za beg,

z cerkve vse je blo za njo planilo,

vstavilo viharni tek

ter do zadnjega moža pobilo. –