Turistika in znanost
| Turistika in znanost Alfonz Paulin |
| |||||||||||||
Nastopila je zopet slehernemu človeku, osobito pa turistu zaželena spomlad, kateri se polagoma umika zimsko lice naših prekrasnih gora. Hrepeneč se nam sedaj ozirajo oči na daljnje sinje vrhove, kamor nas vabi in miče srce. Sedaj, ko se radostno spominjamo preteklih truda polnih, a duh in telo poživljajočih izletov in morda tudi obupnih bojev z golim pečevjem ter se pripravljamo na nova potovanja, bi bilo menda umestno presojati nagibe, ki posameznika ženejo v divne planinske doline in na njih velikanske mejaše.
V tem oziru bi delil turiste v tri skupine. K prvim spadajo hribolazci, katerim je nevarnost in drzoviti boj z divjo prirodo edini smoter, glavno veselje. Kogar napoti ta nagon, temu je potovanje po planinah šport. Šport, ki je bil svoje dni omejen na lov in ježo, se širi vedno bolj in postaja tem mnogovrstnejši, čim bolj omejujejo socijalne razmere in poklic človeka. Šport je zabava, tista zabava, ki sili človeka, umikajočega se poklicnemu delu in neslano pretirani omiki človeške družbe, v naročje prirode. Taka zabava je pa tudi planinski šport. Športniku je n. pr. Triglav malenkosten grič in Montblank prenavaden, in zbok tega se izkuša morebiti z groznim uspehom na Materhornu, sčasoma prepleza celo Kasbek in Ararat in naposled si morebiti na golih pečinah Evresta obrusi junaško svoje zobovje. Drznost je umestna, kadar je smoter vreden, da greš v nevarnost ali da tvegaš celo življenje. To pa presoditi, je stvar posameznika. Ne grajam torej divje turistike, a ji tudi nikakor ne pojem slave. Pač se pa po pravici očita predrznemu planinskemu športu, da si mnogokrat sam smatra za resno delo. Delo in šport je dvojno. Šport je in ostane igrača, naj bode še toliko drzen in izpodbadljiv. Čine izvrševati, katere poludorasel gams ali maček izvršuje veliko spretneje in elegantneje, ni resno početje in tudi nikakor ne zasluži lovorovega vencá — k večjemu par novih krampežev na leto.
Drugi plemenitejši nagib, ki miče turista v gore, je čisto veselje nad lepoto in veličastnostjo proste prirode. Le-tega razveseljuje nepopačena in nepopisna prirodna poezija ter ga navdaje z novo močjo. Te vrste turisti — imenoval bi jih lepočutne turiste — iščejo v krasoti narave čvrstosti in zdravja za borbo z neprilikami vsakdanjega poklica in ju tudi najdejo. Vsakdo, kogar ne ovirajo posebne okoliščine in komur je do telesnega zdravja in do duševne čvrstobe, naj bi postal turist v tem smislu.
Tretjo skupino planinskih potovalcev napotuje vednostni nagon, da znanstveno raziskujejo kraje, po katerih potujejo, ter v raznih strokah služijo znanosti. V tem oziru so planinska tla duševnemu delu jako bogato in raznovrstno polje. Tu imajo geograf, meteorolog, zoolog, botanik in geolog pa tudi kulturni zgodovinar dovolj posla. Sploh je pa ni skoraj človeške vede, ki ne bi našla v planinah zanimivega gradiva. Vsled tega so tudi v tej skupini strokovnjaki najraznovrstnejših ved.
Oziraje se na te različne skupine turistov, si hočemo ogledati, je li mogoče vse te združiti v kako skupno delovanje, ne da bi moral posameznik popolnoma zanemarjati svoj prvotni smoter.
Kar se tiče turistov prve vrste, bi bil po mojem mnenju trud brezuspešen, ako bi jih izkušal pridobiti za kako drugo smer. Oni smatrajo šport za resno podjetje in napenjajo vse svoje sile in uporabljajo ves svoj čas, da se mu posvečujejo popolnoma. Pač pa menim, da ne bi bilo težavno najti ožje vezi med turisti druge in tretje skupine, sosebno ker jim je itak skupno veselje nad krasoto prirode in občudovanje njene mogočnosti in tisočerne različnosti. Čas, katerega športni turist do cela porabi v drznem boju z divjo prirodo, preostaje lepočutnemu turistu z večine v toliko, da mu je mogoče svoje moči, četudi le deloma, posvetiti znanosti ter tako delovati v prospeh ene ali druge vede, katera že posamezniku najbolj ugaja. Sploh naj bi si vsak izmed teh turistov izbral kak višji smoter, bodi si kateri koli.
Jaz bi s svojega stališča obračal pozornost pred vsem na krasno našo floro že zategadelj, ker je rastlinstvo najzanimivejša stvar, katero v prirodi srečavamo. Ako pomislimo na mnogotere vezi, ki nas vežejo na ta organska bitja, se ne bodemo čudili, da se peča človeštvo že od nekdaj z rastlinstvom. Povodi seveda, ki človeka nagibljejo, da obrača svojo pozornost na rastlinska bitja, so zavisni od individualnosti opazovalčeve. Ogromni množini ljudstva so drevesa gradivo in kurivo, zelišča so jim zelenjava in krma ali cenjena zdravila in smrtonosna trovila in k večjemu še posamezne cvetke lišp in nakit. Koder koli sem hodil, koder koli nabiral rastline, povsod so me zvedavi priprosti ljudje enako popraševali. Povsod naj bi razjasnil, je li rastlina, katero sem nabiral, otrovna ali ne, je li zoper to ali ono bolezen uspešen lek, po čem se spoznajo zdravilne ali sploh koristne rastline, in po čem se razločujejo od drugih. In kakor dandanes, je ravnala velika množina prostega ljudstva v davno minolih časih. Z istega stališča presojajo tudi večinoma športni turisti rastlinstvo. Drugo vzvišeno stališče zavzema v tem oziru lepočutni turist. Njemu je rastlinstvo zemeljska odeja, katera pokriva kakor pisana preproga njeno skalovito telo, oblažuje njene oblike ter navdaje sploh vso prirodo z živahnim življenjem. Čim bolj pisana, raznovrstna in premenljiva je ta odeja, tem živahnejši in veličastnejši so vtiski, katere provzroča celotna krajinska slika. Kdor je vajen uživati krasoto prirode le po vtiskih, katere vzprejema iz te slike, temu zadosti ta kratki pesniški podatek. Kdor si je pa v svesti svojih duševnih moči, se ne zadovolji s takim lehkotnim užitkom, temveč bode natančneje razmotroval vzroke vzprejetih vtiskov ter nehote iskal v raznovrstnosti prikazni edinost, v edinosti mnogovrstnost ter končno v vsem občudoval divno ubranost. Kdor pa tako premišljuje, se preveri, da natančnejše opazovanje in raziskovanje ni le prijetno in mično, ampak tudi krepilno in bodrilno. To ga pa tudi izpodbode, da bode razmotaval velikansko prirodno sestavo rastlinstva ter se vglobil v mnogoličnost rastlinskih bitij in njih življenja, in tako se bo učil razvrščevati rastline po zunanji podobnosti v večje in manjše skupine in razločevati in spoznavati posamezne vrste.
Marsikdo bi se pač z veseljem vglobil v botanično vedo v označeni smeri, a to mu ni možno, ker mu deloma nedostaje časa, deloma pa tudi nima potrebnih osnovnih vednosti. In v tem položaju je gotovo mnogo gg. udov našega društva. A vkljub tem ovirajočim razlogom bi imel vendar vsak omikani turist priliko, da se natančneje pouči o domači flori. Treba je le nekoliko dobre volje ter na izletih pridno nabirati posamezne rastlinske vrste in jih kakemu veščaku izročiti v preiskovanje. Sleherni strokovnjak bode gotovo z veseljem prevzel to delo in dotičniku dal potrebna pojasnila o nabranih rastlinah. Nabiralec bi si na ta način razširil svoje znanje, pridobil bi si pa tudi zaslugo, da je koristil vedi v obče. V razvoj rastlinoslovja je mogoče vse uporabiti: neobdelane skale in ostro rezane kamene, velike in majhne odlomke in vezni cement, nauke, katere proizvaja strokovnjak iz posušenega bilja v muzeju, kakor sveže rastline, katere je diletant na novo zasledil vrh mogočnih gora ali v tihi planinski dolini.
V poslednjem oziru je v domači naši flori še mnogo neobdelanega polja, še razsežne ledine se morajo orati. Ne da bi obširneje govoril o tem, omenim le, da je edina znanstvena knjiga, ki nas poučuje o rastlinskih odnošajih naše krasne domovine, latinsko pisana „Flora Carniolica," katero je slavni prirodoslovec J. A. Scopoli leta 1772. v drugi izdaji dal na svetlo. Kajti pregled flore kranjske (Übersicht der Flora von Krain), ki se je tiskal v izvestjih Kranjske kmetiške družbe za leto 1844. in katerega je sestavil A. Fleischmann, je kompilacija, polna gorostasnih napak in brez vsake vrednosti. Da pa tudi več nego zastarela Scopolijeva „Flora Carniolica" nikakor ne zadostuje današnjim zahtevam znanstvene flore, je pač lahko umevno. O vseh drugih deželah našega cesarstva imamo že znanstvene flore, ki so izšle v novejšem času, le naša ožja domovina je še na stališču, katero je zavzemala pred več nego sto leti, dasiravno je naša lepa Kranjska tudi glede flore ena najbolj zanimivih evropskih dežel. Bila bi torej častna dolžnost, prej ko mogoče izdati novo floro kranjske dežele, ki bi bila spisana po sedaj veljavnih načelih ter bi tako zadostovala sedanjim zahtevam znanosti. Taka knjiga ne podaje samo natančnega pregleda o rastlinskih odnošajih dotične dežele, temveč tvori s podobnimi knjigami, ki opisujejo rastlinstvo posameznih dežel in zemeljskih delov, podlago, na kateri snuje rastlinski geograf svojo vedo. Rastlinska geografija pa, dasi botanična veda, je zvezana na tesno z najmnogovrstnejšimi smermi drugih zemljepisnih znanosti: s specijalno geografijo, geografično geologijo in zoologijo, s klimatologijo in hidrografijo. S tem pa stopi rastlinska geografija iz ožjega okvira botanične vede v širši krog tistih znanosti, ki v svojem medsebojnem razmerju tvorijo fizikalno geografijo v najširšem smislu.
Pomen znanstvenih lokalnih flor sega torej daleč črez meje dotičnih dežel. Znanstveno floro je pa mogoče spisati le tedaj, ako ima pisatelj na razpolago obširno znanstveno porabno gradivo iz vseh delov in krajev dotične dežele. Takega gradiva nam pa ravno glede Kranjske zelo primanjkuje, osobito ker so rastline, katere hrani Ljubljanski muzej v svojih herbarjih, večinoma radi nedostatnih podatkov na priloženih listkih brez vrednosti. Dela je torej v tem oziru še mnogo v raznih krajih naše lepe domovine, in č. g. člani našega društva bi si pridobili velikih zaslug, ako bi drage volje sodelovali v zgoraj označenem smislu. (Konec prih.)
(Konec.)
Končno naj podam še kratko navodilo, na katero naj bi se turisti ozirali, nabirajoč rastline v znanstveno svrho. Pred vsem je paziti na razdelbo in medsebojno razmerje posameznih naravnih rastlinskih združb. Rastlinske združbe imenujemo tiste pogostne in prav stalne skupine poedinih ali mnogoštevilnih rastlinskih vrst, katere se vsled skupnih potrebščin za življenje naselijo na enih in istih tleh. Različno porazdeljene in razvrščene podajejo te združbe zemljišču, katero pokrivajo, določeno obliko. Spoznavanje rastlinskih združb je v mnogoterem oziru zelo važno; kajti one ne pojasnjujejo le medsebojnega razmerja dotičnih zbok enakih ali podobnih okoliščin združenih vrst, temveč nas tudi uče, kako da zavisi rastlinstvo od krajevnih, klimatičnih in geologiških odnošajev. Smelo trdimo, da nista v nobeni prikazni geologiški značaj in podnebje raznih zemeljskih pasov tako primerno označena kakor ravno v rastlinskih združbah, in vsled tega je tudi njih spoznavanje in opisovanje jako važen del zemljepisa.
Naravne rastlinske združbe nahajamo povsod na takih tleh, katerih človek še ni bistveno predrugačil v svojo svrho. Najvažnejše združbe so gozdi, grmovja, trate (podolski travniki, košenice, planinske senožeti, ledine, goljave), močvirja, mahovja, združbe vodnih rastlin in rastlin pečevnic ter naselnic v laborju (Gerӧllpflanzen). Očividno je, da zavisi kakovost poedine rastlinske združbe od števila in različnosti sestavnih vrst, in da je slika, katero podaje posamezna združba, drugačna, ako je v nji združenih le malo vrst, drugačna pa, če je sestavljena iz mnogo vrst različnih naravnih skupin. Prekoračil bi daleč meje navodilu, ako bi to obširneje razmotroval. Omenim naj torej v tem oziru na primer le različnost gozdov. Razločujemo namreč gozde, v katerih raste listnato drevje, to so Ustniki, in gozde, v katerih raste le šilovje, to so črni gozdi. Listniki so zopet ali sama hrastina, kostanjevina, brezovina, javorina, bukovina i. dr., ali pa so listniki mešani, to je sestavljeni iz raznih vrst listnatega drevja. Črne gozde zopet razločujemo v borovje, smrečje, jelovje, tisovje ali macesnovje, ali pa so sestavljeni tudi iz mešanega šilovja (mešani črni gozdi). So pa tudi mešani gozdi, kateri imajo listnato drevje in šilovje.
Ne zadostuje torej, da si ogledamo združbo le kot celoto, treba je tudi njene sestavine spoznavati. To pa je le mogoče, ako nabiramo vse nam neznane vrste, ki sestavljajo kako združbo.
Rastline, katere nameravaš nabirati, nabiraj le v celih in poučnih eksemplarjih, t. j. take, ki imajo kolikor mogoče vse rastlinske dele: korenino (oziroma koreniko, čebulo ali gomolj), steblo, liste, cvete in plode na sebi. Seveda velja to le o zeliščih. O lesastih rastlinah (drevesih in grmih) zadostujejo listnate vejice s cveti in plodi. Da moreš izgrebsti rastline, potrebuješ približno 10 cm dolgo in 4 cm široko, jekleno, a ne pretrdo lopatico s 25 cm dolgim ročajem; lopatica in ročaj naj bodeta iz celega. Nabrane rastline, katere si poprej osnažil, hrani ali v kositrni pušici (botanični škatli) ali jih pa vloži spotoma med papir. Ker so velike botanične škatle jako neprilične, majhne pa hitro napolniš, priporočal bi rastline le sproti vlagati. V to svrho potrebuješ posebno botanično mapo. To si napraviš iz dveh močnejših, kakih 40 cm dolgih in 25 cm širokih lepenk, med kateri zložiš cele pole polepljenega papirja v večjem številu (porabiš tudi lehko stare časnike). Da moreš mapo na tesno zvezati, si omisli dva po 1 m dolga zatezalna jermena ter ju skleni s posebno naramnico, da ti ni treba nositi mape v rokah. Rastline lepo razgrni med posamezne pole; ako so daljše nego papir, jih moraš upogniti. Ako imaš dovolj papirja pri sebi, vloži med vsako lego rastlin 3 do 4 pole praznega papirja. Rastline, katere sproti vložiš, pa ne smejo nikakor biti premočene; od dežja ali rose mokre rastline je treba poprej posušiti na zraku. Dokler ti to ni mogoče, hrani mokre rastline, na rahlo vložene, v velikem zavojnem papirju, a pazi, da jih ne stlačiš. O večjih vrstah naberi po dva, o srednjih vsaj po tri, o manjših pa vsaj po pet komadov. Sleherni nabrani vrsti prideni listek, na katerem si natanko zabeležil nahajališče (dotično rastlinsko združbo, nadmorsko višino in kakovost podlage). Da se listki ne zamenjajo, jih najbolj kaže natakniti na eden eksemplar dotične vrste. Na ta način nabrane rastline bodo podajale znanstveno porabno gradivo.
Slednjič bi še omenil, da bodem z veseljem sprejemal in določal poslane mi rastline, bodi še sveže ali posušene, ter gospodom nabiralcem prav rad podajal zaželjena pojasnila.