Turistika in zdravje
| Turistika in zdravje Anton Švigelj |
v originalu spisal dr. K. Chodounský
| |||||||||||||
Boj za obstanek na eni in razkošje ter uživanje do izžetja na drugi strani tirajo dandanes človeka v kulturnih središčih v degeneracijo mnogo bolj nego poprejšnje dobe, ko še nismo živeli s parno in električno brzino in ko se je le neznatno število rodbin ponašalo s kupi zlata. Po ulicah velikega mesta bega večina prebivalstva s trebuhom za kruhom, izmozgana in utrujena do dna duše, ostali del pa hiti blaziran od užitka do užitka do dušne in telesne preperelosti. Naravno življenje onemogočujeta i krutost razmer i prenapeta kultura, ki prepad med človekom in prirodo le globi in rajširja — s tem pripravljajoč degeneracijo.
To nevarnost pa meščan instinktivno sluti in ji skuša uteči; vsled tega je prišlo do ustanovitve stalnih dopustov v uradih, ki jih preživlja meščan najrajši na deželi. Tu je iskati tudi vzrokov, zakaj se je razvil šport vprav v dandanašnjih dneh. Mestni človek je začutil, da se je nevarno oddalil od življenja, ki bi mu jamčilo za trajno trdno zdravje in mu tako omogočilo pravo srečo v življenju.
Vsak, kogar razkošje in uživanje še ni izželo, vsak nedegeneriranec torej išče rešitve po svoje, bodi na pravo, bodi na zlo stran.
Brezdvojbno si moremo okrepčati oslabele sile organizma, če si jih osvežimo. To pa dosežemo le z navečjim, sosebno telesnim mirom in odpočitkom — kakor se vobče misli. Pogoj človeškega zdravja je normalno harmonično učinkovanje vseh delov organizma. Zdravja torej ni, če so dalj časa preveč delovali isti telesni organi, drugi pa so bili zanemarjeni. Ta nedostatek pa se pojavlja spočetka le takrat, če je prilično treba večje telesne delavnosti. Tako na pr. človek, ki po poklicu mnogo sedi, a se po končanem delu ne vdaja telesnim vajam, le s težavo nastopa tudi na manjše hribe, ki normalnemu človeku ne delajo težkoč. Najprej se pojavi nedovoljno srčno in pljučno delovanje. Mišice so oslabele, ne da bi bil človek opazil. Oslabelo je srce in dihalno mišičje in temu nasleduje cela vrsta drugih slabosti. Najvažnejša med njimi je počasnejše pretvarjanje snovi in zmanjšano odvajanje razkrojin iz telesne tkanine, ki se zato v telesu kopičijo — vir raznim boleznim — ter grade počasi, a sigurno temelj onemogli prebavi. Tak človek se čuti predvsem le izmučenega in utrujenega in skuša zato dobiti novih moči z odpočitkom z izdatnejšo hrano pa tudi z uživanjem alkohola.
Vendar pa te telesne oslabelosti ni moči drugače ozdraviti nego le z vadbo utrujenih in zanemarjenih organov. Krepčanja iščemo zaman v telesnem odpočitku in še bolj zaman v pomnoženi prehrani; s tem se mišičje sploh ne krepi, krepi se le z delom in vadbo.
Delo in vadba za človeka, ki se čuti utrujenega in oslabelega! Trpka naloga, ki naj jo izvaja v času, ko bi se imel od dela odpočiti! Seveda, ako bi to delo in ta vadba ne nudili nikakršnih prijetnosti in tudi ne donašali izboljšanja, — bila bi taka zahteva res kruta.
Vendar pa ni namen teh vrstic, opozarjati na to, kako se vedno lahko ujame dovolj časa za telesno vadbo — povedati nam je le, kako baš turistika na dopustu in o počitnicah lahko zravna škodo celoletnega presedavanja v uradih.
Turistika je širok pojem kakor glede obsega, tako glede izvrševanja: izprehode po složnem gorskem terenu, lahke nastope in prehode čez gorska sedla, štejemo sem prav tako kakor najtežje probleme turistov-plezalcev, za katere treba moči, preudarka in poguma, strokovne izkušenosti in drznosti napram raznim nevarnostim. Ker si pa lahko vsak sam umeri obseg in smer, je turistika dostopna vsakomur brez izjeme.
Naša »širša javnost« je vobče neprijazna turistiki, ker obsoja vsakega turista za lahkomiselnika. Novine utrjujejo to naziranje s svojo stalno rubriko »nezgode v Alpah«. Tudi mi nočemo zakrivati te temne strani turistike, ker je res, da zahteva vsako leto svoje žrtve. Ako pa zasledujemo vzroke teh nezgod (kakor jih turistiški časniki), prepričamo se lahko, da največkrat zakrivijo nezgode lehkomiselnost, neizurjenost in popolno neznanje zahtev za večje alpske ture. Ljudje, ki višjih Alp niti niso videli, si upajo brez vodnika na strme pečine in varljive lednike, in kolikokrat še brez najpotrebnejše oprave! Pojma nimajo o razpokah in varljivih prepadih na lednikih ter o obsegu in labirintu omotičnih globočin visokega sveta. Nevarnosti snežnih plazov in padajočega kamenja so jim tuje, in kaj vedo o poledenelih skalah ter o krhkosti prijemov in stopov? Za take turiste pa ni odgovorna turistika. Naopak, ta uči, kako se je ogibati in kljubovati nevarnostim, in jih odpravlja z gradnjo preskrbljenih koč, dobrih steza, z organiziranjem vodništva i.t.d. Nezgode, ki so neodvisne od vaje in izkušenosti turista, se dogajajo le redko, gotovo pa ne bolj pogostoma nego pri popotnikih v vpreženih vozeh in na železnici in redkeje nego pri raznih športih (avtomobil, ježa, lov, dirke i.t.d.). Saj proti navadnim nezgodam niti šetalec na ulici ni varen.
Ugovarja se tudi, da je turistika nevarna zdravju, da je prevnetim turistom in vodnikom po daljši dobi oslabelo srčno mišičje. To pa se dogaja sploh pri vsakem prenapenjanju telesnih sil bodi pri telovadbi, bodi pri borbi ali veslanju i.t.d., in kakor to dejstvo samo na sebi ne more dati razloga proti telovadbi, oziroma telesnim športom, tako ga ne more dajati proti turistiki, tem manj, ker se ne ve, je li to oslabšanje srca znak bolezni ali je le mimogredočega pomena. Vsak človek delavec ima razmeroma večje srce nego nedelavec — ima pa tudi drugo mišičje neprimerno močnejše. Za svoje zdravje mora torej imeti močnejše srce in zato je le tedaj moči govoriti o bolni oslabelosti, če velikost srca ni v sorazmerju z razvitkom drugih mišic.
Mi pa baš hočemo, da si z vajo okrepimo srce in razvijemo mišičje, ki bi sicer oboje oslabelo in ne zadostovalo za delo. Zato nas tudi ni skrb, da bi s temi vrsticami pretiravali pomen vadbe nad pravo mero.
Tu pa moramo že opozarjati na važne okolnosti. Mera vadbe se mora ravnati vprav po osebni zmožnosti srca in pljuč. Te ne smemo prekoračiti, sosebno v prvih dobah izvrševanja turistike je treba gledati na odpočitke, če naj se užitek gorskega izprehoda ne obrne v trpljenje in če naj namesto prijetnega osveženja ne nastane škodljiva oslabelost.
Ponehujoče delovanje srca se ob hoji pojavlja z močnejšim utripanjem, dihanje je hitrejše, žila naglo bije. Na take pojave je treba vselej paziti in brez izjeme tako dolgo počivati, dokler se utripanje srca ne umiri. Tak pojav kaže tudi, da je bila hoja prehitra, prehuda. Kdor se ravna po tem pravilu, ta si srce in mišičje v kratkem času vzgoji k večji delavnosti — in kdor se na ta način vadi ob svojem bivanju v gorah, si ohrani normalno zdravje do najvišje starosti. Ko pa je premagal prve težkoče, mu bodo daljši pohodi po gorah le užitek, ker ga ne bodo trudili, ampak le čvrstili.
Turistika ne le da ne vpliva škodljivo na zdravje, temuč je tudi posebna vrsta telesne vadbe, ki utrujenemu in oslabelemu človeku vrača telesno delavnost na vprav prijeten in lahek način.
Toda reklo se bo: starost vendar izključuje negovanje alpizma! — Kakšna starost? Postara se, kdor preperi, in če se izvrše vsled prerazkošnega življenja trajne izpremembe v organizmu, prime človeka starost že v mladosti. Leta ne morejo omejevati turistike, temuč le zdravje, to pa se da ohraniti do najzadnje dobe življenja, kar dokazujejo ne samo sivolasci sploh, nego tudi turisti, ki so visoko v sedemdesetih letih.
Da so potrebni počitki, pa je deloma posledica atmosferskih činiteljev v gorskih višavah, deloma napora, ki ga provzroča hoja po gorah. Kar se tiče zraka, se pojavlja vpliv atmosfere šele v višinah okoli 2000 m. Ne vpliva pa samo zredčeni zrak, temuč cela vrsta drugih vzrokov: svetlobni trakovi posebne vrste, jonizacija vzduha, električni toki itd. Vse to vpliva na ves organizem, najbolj pa seveda na krvni tok in na dihanje. Udarci žile se pomnože med 2500 do 3000 m višine od 60 na 76 in tudi na 84, dihanje od 9 na 12 do 15 v minuti; dih pa je globočji, a ne vsled redkejšega zraka, kakor se je doslej mislilo.
Razredčenje krvi se pa pojavlja kar najugodneje pri pretvarjanju snovi; čim bolj sili kri na površino telesa, tem večje olajšanje nastaja v notranjih delih. Ta pojav dokazuje n. pr., zakaj začne v velikih višinah kri teči iz nosu in zakaj slabi in suhi ljudje, ki trpé v nižinah za krvavenjem iz pljuč, v višinskih sanatorjih okrevajo od te bolezni. Dognano je tudi, da dobi človek po daljšem bivanju na gorah trajno več rdečih krvnih telesec: prav zato se priporoča slabokrvnim bivanje na gorskih višinah.
Najdragocenejši seveda pa je vpliv višavja na presnovo telesa. Preživela telesa se okrepé vsled samega bivanja v gorah in brez daljnega delovanja z mišičjem; to je nedvomno dokazala cela vrsta točnih poskusov.
Že samo bivanje na gorah torej učinkuje vprav blagodejno na vsakega človeka — in tako tudi na starega — zato ni vzroka, da bi se ravno starim ljudem odrekalo.
In vendar se bi moralo — pravijo —, češ, da jim grozi kap, ker vsled prevelikega krvnega pritiska lahko počijo nekatere možganske žilice.
Pri starih ljudeh okoreva ožilje, je vedno manj prožno in kap se res v starosti raje pojavlja nego v mladosti. Vendar pa zadeva kap le neznaten delec starih ljudi, torej niti okorele žilice niso tako krhke, da ne bi odolele i znatnejšim premembam krvnega pritiska, ki so sicer staremu človeku vobče nevarne. Nasprotno pa zaseže kap starega človeka često tudi, ko je v največjem miru, ko spava v postelji — zasega pa takó tudi primeroma mlade ljudi. Ožilje pa ne postaja krhko toliko le vsled okorevanja, marveč zlasti, tudi če se delajo po njem tenke vzbokline, kar se je opažalo pri ljudeh, ki so prežili težko življenje ali nalezli infekcijsko bolezen (lues i.t.d.). Kdor je bil vse svoje življenje zdrav, se mu ni treba bati kapi.
Pa recimo tudi, da grozi vsakemu staremu človeku kap ob količkaj večjem krvnem pritisku: kakor zgoraj razloženo, bi mu ravno bivanje na višinah z nizkim barometrskim tlakom in z ugodnim vplivanjem na krvni tok v notrajnih organih morali le priporočati. Odrekati bi mu smeli le nastopanje na gore, kajti pri težavnem nastopanju se zveča krvni pritisk. Ali kdo bo težaven nastop priporočal preperelemu starcu? Kdo narobe ga bo zdravemu starejšemu možu prepovedoval? Saj se mu tudi ne more prepovedovati privajeno telesno delo, torej tudi ne turistika ali izprehod.
Nepravilna in škodljiva so le vsa prenapeta in pretiravana zdravstvena stremljenja, ki se ž njimi človeška delavnost brez potrebe slabi in životna moč izpodkopuje. Zdrav star človek naj si brez strahú upa na gore in naj ondi poišče tur in nastopov, primernih njegovim močem in zmožnostim: s tem si ohranja čvrstost, utrjuje zdravje in se na boljši način ogiblje kapi, nego bi se je mogel v nižavah.
Očiten prid in hasek telesnemu zdravju pa je le ena dobra stran turistike; dosti izdatnejše je učinkovanje na dušo. Potujočega po gorah te presenečajo močni in novi vtiski, ki se jim duh odziva s čuti radosti; ti se vedno ponavljajo in te napolnjujejo z nekim posebnim zadovoljstvom. Ako hodimo sami, nas ne mika družabno kratkočasje, ampak kar naravnost čutimo blagodejno razliko od vsakdanjega življenja, ki nas sicer obdaja. Težko se zdržujem, da ne bi s sijajnejšimi besedami izrazil nekaj takih trenotkov, ko je duša radosti vznesena in in ko se v nas naseli harmonija popolne sreče. Ni to fraza, če pravim, da sem na gorskih izprehodih docela srečen človek, uživajoč čisto radost, ki mi je ne kalé zle misli in bridki spomini. Pojdi tja, kdor v življenju zaman iščeš in čakaš vsaj enega trenotka pravega veselja in prave sreče!
Staremu turistu je to pomlajenje, mladi pa se obvaruje blaziranosti, prezgodnjega postaranja in zamoritve iskrenosti in dobrosrčnosti.
Res je pač, da vedejo mladega moža na gore vse drugi nagibi kakor le zdravstveni, da ga vabi pred vsem želja po delu. Turistika ima pač svojo romantiko smelega pustolovstva, za katero je treba ne le preudarka, temuč tudi poguma, odločnosti, volje do trpljenja in zatajevanja samega sebe, podaje pa tudi obilo veselja po končanem delu in utrjuje samozavest in možatost. Pri tem pa nikdar ne kvari plemenitosti mišljenja, marveč jo le oživlja in jači. Kdo bi branil svojemu sinu, naj ne hodi na gore, kdo bi ga ne imel rad plemenitega, možatega, zdravega?
Nedvomno je torej turistika vprav s tem i na duševno i na telesno stanje učinkujočim vplivom prava preporoditeljica našega zdravja.
Če pa naj imajo gorski nastopi take uspehe, treba izpolniti gotove pogoje.
Predvsem zahteva turistika vaje, trêninga —tu se stika z raznimi telesnimi športi. Od dveh enako zdravih mladih oseb opeša pri kakem delu prej tista, ki se ga ni vadila. Ozrimo se na dva taka turista v skalnatih stenah! S kakšno lahkoto stopa trenirani po skalnih policah, kako ročno premaga visoke skoke, kako hitro prepleza strmi kamin?! Netrenirani pa se obotavlja pri vsakem koraku, krčevito objema skale, vsak stop mu je zapreka, vsak prijem sovražnik, péha se in péha in trudi na smrt ondi, kjer prvemu srce niti za spoznanje hitreje ni udarilo. Za isto delo je prvi očitno porabil manj moči. Vaja ga je naučila uporabljati za vsako delo le toliko telesnih sil, kolikor jih je terén zahteval, naučila ga je s telesnimi silami gospodariti, in vsled treninga se izvršuje tako gospodarstvo s silami vprav avtomatno. Netrenirani turist pa je potratil mnogo nepotrebnih moči, ker je vsled neznanja precenjal težkoče zaprek in terena.
Merilo avtomatizma pri izvrševanju kakršnegakoli telesnega dela je lehkota. Zato nacepi slaboten, a vajen delavec v istem času in izlahka več drv nego nevajenec, in če je prav atlet. Prednost avtomatizma se pa tem lepše kaže, čim lažje je delo — opozarjamo n. pr. na pletenje nogavic, na pisanje itd.
Tudi hribolastvo je delo svoje vrste in moti se, kdor (z neštevilnimi drugimi vred) misli, da je že hribolazec, če je le enkrat zašel v gorski terén. Prišel je pač gori, a iz tega nastopa mu je bilo več truda nego veselja. Zato naj se za gotove nastope združujejo le enako trenirani turisti, ker netreniranec ne zdrži njih tempa, in če ga zdrži, izrabi vse svoje sile do skrajne izmučenosti, naposled pa se umorjen ter razočaran kar odreče daljnemu hribolazenju. Pa si je le sam kriv.
Za male gorske izprehode pač ni treba trêninga, niti ne posebnega znanja — saj tudi ne zahtevajo posebne podjetnosti. Po njih pa vprav dobiš pravi trening, ki ti podaje in nudi krasote in prelepe užitke visokih gorá.
Pa tudi trening sam brez primerne gorske oprave ne zadostuje. Okovani čevlji, kratke hlače, okovana palica ali cepin za potrebo — to mora biti, sicer ne gre. Le dobro podkovani čevlji delajo varen korak in omogočujejo hojo po skalovitih tleh in le v kratkih hlačah si olajšujemo nastop ali sestop. Rabo palice ali cepina si mora pa vsak sam prisvojiti — vaja jamči za uspeh pri težjih nastopih. (O tem se bo v našem listu pač še več pisalo pred letošnjo sezono.)
O eni važni reči pa nam je vendar še izpregovorit: o živežu in prehrani na gorah. Ne bomo se bavili s turistovim okusom: prepuščamo mu izber provijanta za obed in večerjo, kakor mu drago, samo to moramo pripomniti, naj na daljše ture in v soparnih dneh ne jemlje mesa, ki se rado duši (n. pr. pečene piške itd.). Rešiti nam je pa pač načelno vprašanje o opojninah.
Gotovo je potrebno (in to se je dognalo s poskusi in skušnjami turistov, ki so pisali o tem v raznih razpravah), da se turist vsaj med turo zdržuje vseh opojnin, tudi lahkega vina! Pokrepčanje z opojninami je le navidezno, hipno, v trenotku mine in za njim nastopi le še večja utrujenost; alkohol zelo zmanjšuje delavnost mišičja, zelo ubija tudi duševne zmožnosti, to pa utegne biti v težjem terenu prav nevarno. (Da je utrujenost živčevja znak in pojav le pijanosti — o tem niti ne govorimo.) Alkohol ubija noge in misli.
Dobro sredstvo proti utrujenosti so sladkor, čaj ali kava. Po točnih poskusih učinkuje sladkor hitreje nego marsikatera beljakovina. S sladkorjem se naravnost podpira in poživlja energija mišičja. Kafein kave in čaja vzbuja živčno središče in utrujenost se po njem ne pojavlja tako zgodaj kakor brez njega. Uporabljenih ogljikovih hidratov sicer ne mora nadomestiti, vendar pa že sam na sebi poživlja utrujenega turista. Neprecenljivo je torej, da ima turist s seboj steklenico oslajene močne kave ali čaja, ali vsaj tak izvleček in sladkor. Splošne skušnje turistov in že omenjeni učinki fizijoloških poskusov docela potrjujejo to. Žejo pa si gasi z gorsko vodo iz kateregakoli izvirka in napij se je brez skrbi, če si še tako poten, samo takoj hodi naprej. Vodi izpod lednika ali snežnici prideni malo sladkorja, bikarbonske sode ali soli, sicer ti utegne slabo prijati.
Kdor je utrujen od duševnega dela, vkovan vse leto med štiri stene, komur se toži po prostosti in prijetnem krepčilu — na gore! Pojdi na te solnčne gore, oddaljene od ljudskega hrupa! Tam ti veličastvo prirode razbistri dušo, tam bodeš z duškom vdihaval življenje in radost, tam te minejo skrbi in težave in se ti vzbudi in okrepi živčevje.
Ne bo vplivala nate le nema govorica debelih gozdov, ne le šum bistre studenčine in vonj pisanih livad, ne bo te obajalo le utripanje žarnih boj bližnjega in daljnjega obzorja — novo življenje te bo objemalo in ti doneslo novih moči.
In če boš živel in hodil po istih grebenih in vrhovih leta in leta, ne bodo se ti omrzili — iste ostanejo le konture, intimni prizori pa se menjavajo, kajti gorovje je bogato vtiskov kakor morje. I tu se dvigajo in ponikajo svetlobni valovi, boje se menjavajo v brezkončni raznoličnosti od prvega utrinka žarkega solnca, vzhajajočega iznad zasinjelih gorá, do zadnjega pozdrava, ko tone na zapad ognjenordeče, odsevajoč na skalovite čeri in snežene vrhove. Pravo dihanje neskončnosti čutijo nam prsi le na gorah, ko na njih vrhovih zaman poskušamo skozi blesteči eter ugledati konec ogromnega obzorja.
Dodatek prevajalca.
Ta spis je priobčil starina čeških turistov v letošnjem slavnostnem spisu Češke podružnice : »Ze slovanských hor« pod naslovom: »Horský šport a zdraví«. Jaz ne smatram turistike za šport, dokler se izvršuje, da se zadošča »etičnemu momentu«. Pojem športa obsega štiri bistvene pogoje: moč, ročnost, nevarnost in tekmo. Nevarnosti in tekme pa ne najdemo pri izvrševanju turistike v onem zmislu, ki nam jo je opisal g. dr. Chodounský. Športna je turistika šele tedaj, ko stopa z izhojenih stezá v neznano skalovje, ko išče novih potov in novih ciljev, ko rešuje gorske probleme, nenavadne bodi glede na kakovost in dolžino ture, bodi glede na letni čas (zimske ture), bodi glede na objektivne nevarnosti. Koliko veljajo za tako športno izvrševanje hribolastva nazori tega spisa, pa ne gre presojati v listu, ki naj najširše kroge planincev sploh pridobi za zmerno in zdravo hojo po naših višjih gorah.