Turistika in parlament

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Turistika in parlament.
Savinčan
Spisal Savinčan.
Izdano: Planinski vestnik(1896), leto 2, številka 12, str. 192-195
Viri: dLib 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mnoge prežalostne nesreče v planinah so napotile poslanca dra. Roserja, da je v seji avstrijske poslanske zbornice dne 6. oktobra t.l. stavil ta-le predlog: „Z ozirom na to, da se grozne nesreče v Alpah, zlasti na Raxalpi, vedno bolj množe, da se je po poročilu v listu „Neues Wiener Tagblatt" od l. 1889. pa dosedaj strmoglavilo 48 oseb, katerih se je 37 ubilo in 11 hudo poškodovalo, in da je samo l. 1896. bilo 27 mrtvih in 3 hudo ranjeni, potem z ozirom na to, da bi se marsikatera nezgoda dala zabraniti, ako bi se prebivalstvo poučilo, napravili svarilni napisi, pomnožile planinske koče, naredili trdni držaji in primerni poti, nastavili natančno izprašani gorski vodniki, izdale stroge prepovedi, da se brez vodnika hribolazci ne smejo lotevati vratolomnih tur: se pozivlje vlada, naj razmišlja, ali in kako bi se te človeškemu življenju strašno grozeče nevarnosti dale zabraniti."

O tem predlogu so izrekli že razni strokovni listi [1] svoje mnenje, zato smo dolžni, da tudi čitatelje „Planinskega Vestnika" o tem obvestimo na kratko.

Namen predlogu je zares človekoljuben in dober, vendar pa dvomimo, da bi se s postavnimi naredbami dalo kaj doseči. Oglejmo si posamezne zahteve. Prebivalstvo naj bi se poučilo. Ker ni natančneje označen ta pouk, si mislimo tako, da je prebivalce v gorskih krajih poučiti, kako se morajo vesti, ako se tam kaka nesreča prigodi. O tem so poučeni gorski vodniki, kateri so prvi dolžni hiteti na pomoč in tudi pripravnih ljudi s seboj vzeti. Sicer so pa planinska društva že razglasila planinska znamenja za silo. Ti razglasi naj bi se pri občinah pa tudi raz prižnice vsako leto v gorskih cerkvah oznanili in raztolmačili. Ob enem naj bi se ljudstvu zabičilo, naj ne kvari samopašno markacij, postavljenih tabel in napisov ter planinskih koč. Na važnem kraju odstranjeno znamenje ali tabla turista lahko zmoti v megli, da krene na napačno stran ter se ponesreči. Ljudstvo pač poučujejo planinska društva, naj bi je le še tudi učitelji, duhovniki, občina in država. Edina postavna naredba, ki bi v tem oziru bila uspešna, bi bila ta, da se vsak, kdor poškoduje znamenja po potih, table in koče planinskih društev, strogo kaznuje.

Na drugi strani je še ljudstvo opozoriti na nevarnosti, katere groze hribolazcu. Tudi v tem oziru store planinska društva in njih strokovni listi vse, kar je mogoče ukreniti. V turistični literaturi se nahaja cela vrsta knjig in spisov, ki dajo potrebne navode hribolazcem. Tudi pri poročilih o nesrečah in njih vzrokih strokovni listi ostro grajajo vsako lahkomiselnost ali predrznost, katere nasledki naj bi bili drugim svarilen vzgled. S tem se da število nesreč zmanjšati, toda ne odpraviti.

Dr. Roser priporoča dalje vladi, da bi se postavile svarilne table in držaji, napravili poti in pomnožile planinske koče. Ali ne izvršujejo tega razna planinska društva prav nesebično že mnogo let? Lahko rečemo, da se je ravno v tem oziru največ storilo; kajti nekatere nasvetovane stvari so že nekam tako popolne, da si boljših skoraj misliti ne moremo. Ako bi vlada v tem oziru hotela kaj storiti, naj pospešuje napravo in izpeljavo dobrih cest v planinske kraje in doline; s tem lahko največ koristi domačemu prebivalstvu in turistom. Ob enem pa naj izda, kakor smo že omenili, naredbo, po kateri se vsak zločinec, ki kaj poškoduje, še posebej ostro kaznuje, ako v tem oziru že ne zadostuje kazenski zakonik. Mnogo pa je še tudi takih posestnikov ali lovskih najemnikov, kateri ne pojmijo važnosti turistike ali je nočejo umeti ter planinska društva celo ovirajo v njih delovanju, prepovedujoč jim zaznamenavati in popravljati ali napravljati pote, postavljati table in planinske koče. Na take nasprotnike ali na bogate najemnike lova, katerim je življenje divje koze ali srnjaka več vredno nego življenje posameznega turista, bi lahko vlada ugodno vplivala, zaslišavši poprej planinsko društvo o potrebi in važnosti raznih naprav, ki jih je odrediti ravno, v varnost hribolazcu. Vzgledov za take nasprotnike je dovolj tudi pri nas.

Na ta način lahko vlada povzdigne turistiko, takisto tudi z napravo in popravljanjem planinskih cest. Za napravo potov in zavetišč pa ji ne bode preostajalo denarja; tudi ni treba, saj so planinska društva za to žrtvovala že velike vsote in jih še bodo, dokler bo kaj hribolazcev.

Tudi zahteva, naj se samo strogo izprašani gorski vodniki nastavijo, je nepotrebno. Vodnike avtorizujejo c. kr. okrajna glavarstva na predlog dotičnih planinskih društev. Očividno je, da plan. društvo ne bode predlagalo takih ljudi, ki niso za to prav nič sposobni in ki niso krepki; sicer pa vlada itak lahko pozve, ali bode prosilec, ki naj se avtorizuje, zmožen in zanesljiv vodnik ali ne. Ravno za izobrazbo vodnikov so storila plan. društva že silno mnogo, zlasti „D. u. Ö . A. V." in „Ö. T. C." imata vsako let več tečajev za gorske vodnike, ki ju stanejo mnogo. Kar se torej tiče vodništva, se je storilo vse, da bi se zabranile kolikor mogoče vse nesreče. Kako je vodniku mogoče zabraniti nesrečo, in kaj mu je storiti ob nezgodi, navodilo o tem obsegajo tudi redi za gorske vodnike.

Zadnja zahteva, da brez vodnika ne sme hribolazec na vratolomne ture, pa je neizvršna. Nikakor si ne moremo misliti, da bi kedaj kaka vlada pogodila pravo logično obliko, po kateri bi se postavno dalo kaj ukreniti zoper take ture. Nesreče v planinah gotovo vsakdo obžaluje in želi vseh naredb, ki bi jih zmanjšale, ali odpraviti se, žal, ne dado. Predno bi se izdale kake prepovedi, bi bilo treba rešiti razna vprašanja. Premotrimo samo označilo „vratolomne ture". Kdo zna pojem „vratolomen" natančno določiti? Katera tura je vratolomna? Vrat si lahko zlomim na čisto lagotnem potu, dočim sem ravnokar preplezal skoraj navpično skalo ob veliki nevarnosti. Temu turistu se zdi ta pot vratolomen, mnogim drugim pa se vidi brez nikake nevarnosti. Kdo sploh more stvarno in nepristransko razrediti razne ture po nevarnosti? Kdo zna določiti, kaj in kedaj je lahka, težavna, nevarna ali vratolomna tura? Ali ni to vse odvisno od hribolazčeve sposobnosti, moči, vaje, oprave, vremena, kakovosti snega in leda, od letnih časov, celo od dnevne dobe in od drugih nepričakovanih, poprej neznanih okolnosti? Pot, ki je enemu igrača, je drugemu težaven ali celo vratolomen. Zato lahko dvomimo, da se ta vprašanja ne bodo dala temeljito in za vse hribolazce pravično rešiti.

Poglejmo, kakšne posledice bi imela v tem oziru izdana prepoved! Kar bi smel eden storiti, bi drugemu policijska sila zabranjevala. Kdo bi potem še šel na planine krepčat si telo in duha, uživat lepoto prirodno in občudovat božja dela, ako bi se smel gibati le po predpisanem potu. Gorje ti, ako bi stopil v stran ali jo zavil po kakšni strmejši bližnjici! Padel bi lahko in se ubil. Ostani rajši doma! Taki koščeni paragrafi, ki bi turistom zadrga vali proste prsi v naših planinah, bi bili pripravni, da bi odpodili hribolazce v druge države, ki imajo pametnejše nazore. Ali bi z narodno-gospodarskega stališča ne bila to velika škoda za nas? Tujci prineso n. pr. samo Tirolski na leto do 7 milijonov goldinarjev.

Iz tega je dovolj razvidno, da so take prepovedi neprimerne, in da jih je sploh nemogoče spraviti v primerno, rabno obliko, in da bi vsekakor oškodile le avstrijske alpske dežele. Vlada bi vendarle utegnila prepovedati nekatere po njenem mnenju težavne ture, kakor je to že nekdaj storilo c. kr. okrajno glavarstvo v Velikovcu, ko je prepovedalo pot od Grintovca in Skute naravnost v Gornje Jezero. Vsekakor bi bilo želeti, da bi oblastva podelila planinskim društvom večjo avtoriteto ter jim dala v razsodbo in odločbo, sme li hribolazec po tem ali onem potu hoditi z vodnikom ali brez vodnika, na glasu turiste bi pa smela oprostiti vseh tesnih prepovedi. Kdo li drugi pozna natančno pote, kakor baš planinsko društvo, ki deluje v svojem okraju!

Določba, da na težavnejše ture ne sme hribolazec brez vodnika, bi bila vsekakor preostra in bi hribolazce le ovirala v njih namerah. Kdo mi more braniti, da potujem s prijateljem, kateremu je ves gorski svet znan, ki pozna skoraj sleherni kamen! On me hode s svojo večletno izkušnjo morda bolje vodil, nego marsikateri izprašani vodnik; kajti tudi za hribolastvo treba nekaj razbornosti, zmožnosti v orijentovanju ter hitrega preudarka, kaj je v vsakem slučaju storiti. A še nekaj je krivo, da toliko turistov potuje brez vodnikov. Vzrok sta — moda in denar. Skoraj vsak, kdor hoče biti imeniten turist, potuje brez vodnika. To je dandanes imenitno, moderno. Res je, da se ravno takih samopotujočih turistov največ ponesreči; kajti mnogokrat hodijo prvič po neznanih krajih, koder jim vsaka najmanjša brezbrižnost, lahkomiselnost, vsaka neugodnost vremena in druge okolnosti postanejo pogibelne. Ako se torej mlad, neizkušen ali slabo opravljen turist brez vodnika ponesreči, tedaj lahko, ogorčeni po takem lahkomiselnem početju, vzkliknemo: „Prav se ti je zgodilo! Zakaj se nisi opravil z vsem, kar ti je um dal na razpolago v brambo proti nevarnostim v planinah!" Kadar bodo planinska društva kolikor mogoče zatrla modo potovanja brez vodnikov, se bode število nesreč tudi zmanjšalo.

Drugi vzrok, da nekateri brez vodnika potujejo, so velike pristojbine. Bogataš si lahko vse privošči, revež le malo ali nič. Ako bi bilo plačilo vodniku primerno majhno, bi ga marsikdo vzel s seboj, in vodniki bi tudi več zaslužili. V tem oziru torej planinska društva tudi lahko mnogo store, ako skupno po enotnem načrtu povsod določijo majhne tarife vodnikom, seveda primerne njih naporu in odgovornosti.

Toliko smo mislili, da moramo omeniti k predlogu poslanca dra. Roserja, ki je imel dobro voljo, da bi se z vladnimi naredbami onemogočile žalostne nesreče v planinah. Kakor smo dokazali, to ni mogoče. Nesreče se dado po številu zmanjšati, a nikdar — odpraviti. Vlada lahko stori mnogo, ako podpira planinska društva v navedenem smislu, ako izda naredbe, s katerimi bi se naprave planinskih društev (table, poti, koče itd.) bolje varovale, zlasti pa, ako vpliva na take posestnike, ki delajo planinskim društvom le ovire, naposled pa, da pospešuje planinske ceste. Vsaka druga tesnosrčna uklenitev turistike v železne paragrafe je nepotrebna in — nesmiselna; sicer se utegne še primeriti, da se bode moral vsak turist celo izkazati z dokazom sposobnosti ali izpričevalom o prebitem izpitu, kar je že nekoč predlagal grof Wurmbrand v Gradcu na shodu za povzdigo pohoda tujcev v alpskih deželah; predlog je seveda obudil med turiste le smeh.

  1. Mittheilungen des „D. u. Ö. A. V.", št. 20.; Dillinger's „Reise- und Fremdenzeitung"; „Öster. Tour. Ztg." št. 21. in 22.; Mitth. der Section Wienerwald d. „Ö. T. C,"