Turški Pavliha
| Turški Pavliha M. |
Popravlja Luka Pavlin
| |||||||||||
Zbirkam podučnih pripovedek in šaljivih kratkočasnic se je povsod taka godila, da Jim je narodova domišljija vrinila posebnega možá, ki je vseh zgodeb sam doživel, in vso modrost tako rekoč ponevedoma in kakor igraje iztuhtal. Bilo je v početku vsega početka človeškemu duhu vse osebno; osebe so mu bile ne le živali, ampak tudi zelišča, reke, goré, solnce, grom, blisk, in Bog vé, kaj še. Pa tudi vsako modro djanje, dà, vsaka umna misel, ki se je pripovedovala o njej, morala je biti zvezana s posebno osebo. Bilo bi jih pa preveč, ko bi za vsako tako djanje, za vsako tako misel, oglašala se druga oseba in jo hotla imeti kot lastnino. Modrost bi bi bila razkosana, in nobena teh oseb ne zanimiva. Čeravno jih je torej iz početka veča množica, prikupi se vendarle kmalo narodu ena najbolje; druge začnó hirati iu poginejo počasi, ona pa podeduje po vsej pravici celo modro premoženje vseh bratov in bratrancev in stričkov, in večkrat tudi rejencev, to je tistih, ki niso domači, ampak so priromali od drugod, pa se počasi vdomačili, ker so bilí novi domovini po vseči. Znano je tudi, da kratkočasnice, ki ne slové zavoljo obilnosti, temuč zavoljo pomanjkanja nmetnosti, pripisujejo se večidel le enemu kraju. Na Kranjskem jih nosi vse skupaj ubogi Ribničan, na Štajarskem pa imajo po nekdanjih pripovedkah Vicka Dragana Verbovčani ta monopol. Taka je z zabavljicami. Prebrisane šale pa so večidel lastnina enega človeka, ali zato, ker se godi tako, kakor sem ravno kar rekel, ali pa zato, ker se vsacih deset let rodí le en modrijan, kakor pravi pregovor.
K nam so pripeljali, mislim da je tega več kot petnajst let, nemškega Pavliha. Gospod Giontiui v Ljubljani mu je naročil slovensko obleko, in rajni Malavašič, če se ne motim, mu jo je skrojil. Nemški Pavliha pa je že od mladih nog bolehen in slaboten, in podaja mu se še nemška obleka kaj malo, v slovenski pa je celó štorast. Čutil je to menda Malavašič sam, zato je pisal v predgovoru, da vé, da bi bilo bravcem ljubše, brati kaj od slovenskega Pavliha, od kterega se posebno po Gorenskem toliko pripoveduje, pa da bi bilo tudi njemu ljubše povedati kaj od domačega. Pa pomagaj si, kdor si more; kakor sicer, pravi, godi se nam Slovencem tudi taka, da od tujih več vemo in povedati znamo, kakor od domačih. Dal nam je torej nemškega Pavliha v slovenski obleki. Upal je gotovo, da se bo našel kdo, ki bo našemu domačemu, slovenskemu Pavlihu obleko skupaj zbral. Ali ima jo še dan današnji vso raztreseno, in kdor mu najde čevlje, imel bo še dovolj opraviti, predno najde nogovic; potem pa je še zelo verjetno, da nogovice nosi nad čevlji, ker tak mož je Pavliha. — Godi se torej tudi meni taka, da čakam, kdaj bo kdo to vse skupaj zuosil, kar je našega rojaka, za danes pa se oziram na turškega Pavliha. Izbral sem pa tega zató prav rad, ker je brihtnejši kot marsikteri, in pa tudi zató, ker so nam Turki sosedje in pa stari znanci. Morebiti se za vračilo najde na Turškem kdo, ki nam bo vedel povedati kaj o slovenskem Pavlihu.
Imé je turškemu Pavlihu Khoja Nasr-il-din Effendi. Da pa začnemo prav po Pavlihovo, govorimo najpred o njegovem grobu. Kakor kažejo v Möllnu na Lauenburškem grob nemškega Pavliha, ravno tako ga ima v Skadru Khoja Nasr-il-din Eflendi. Grob sam pa je že pavlihovstvo, ker ograje nima, vrata za ograjo pa imá. Beržčas so vrata na grobu stala pred, ko se je jelo prípovedati o Khoju, in le ker so bila vrata brez ograje čuduo-smešna, postala je pripovedka, all pa se je vsaj zvezala z imenom nesrečnega Khoja, čegar naslednikom je morebiti le denarja zmanjkalo, da postavijo ograjo potem, ko so bila vrata z nasipom že gotova. Ne vem, ali se pripovedka derži tudi v tem groba, da stavi Khoja v čas sultana Bajazeta. O življenji njegovem pa govori bolj določno, kot je navadno pri takih možéh. Študiral je, pokaže se potem kot zanikaren učenjak — kdaj si je pridobil priimek Effendi, ni znano — oženi se, gospodari v majhni hisici z vertom v Skadru, preoberne se nanagloma ter postane pobožen, in slednjič je po priporočilih razlagavec korana pri majhini mošeji. V mošeji pa ni za dlako boljši kot je bil poprej; to je celo cesarskemu dvoru znauo, tam pa ga še čislajo in smejé se njegovim burkam.
Šegav je turški Pavliha, to se ne da tajiti, in igrati zna dobro ali z logiko, ali pa z raznimi podobami. Šala njegova pa je, čeravno ne kosmata, vendar le včasih preprosta. Naj tega Pavlihu nihče ne zameri. Saj je z druge strani to s tém popravil, da se ni skoraj nikdar takó zmotil, da bi bil začel modrost naravnost oznanovati. In zavoljo tega ga moramo hvaliti. — Oblika mu je zmiraj zelo kratka, ne besede ni več, ko je ravno potrebno. V reči je moč, ne v obliki. Zato tudi ni treba prevajati od besede do besede. Vseh povest je sedemdeset, tu-le bom zapisal le nektere izmed njih; soditi bo mogoče, kakošen je celi Khoja, ker povesti niso izbrane.
Kmalo potem ko se je Khoja oženil — to se vé, da je dobil Ksantipo — sreča četo softijev, dijakov; bili so njegovi nekdanji pajdaši. Prime ga želja, da se skaže gospodarja v svoji hiši; povabi je torej na pilaf, ter je vleče vse s seboj, da bi je pogostil. Ali spodleti mu. „Kaj pa misliš“, reče žena, „ti, ki nimaš ne pare zaslužka, ti češ gostiti te brate prepeljuhe? S čim? Pilafa ni?“ — Žalosten pobesi Khoja glavo, odnese iz kuhinje prazno skledo, pa jo postavi pred dijake ter pravi: „Tu-le je tista skleda, ki bi vam bil dal pilafa v njej, ko bi ga hotla dati moja žena.“
Žena pa je resnico govorila, ker Kboja ni res čisto nič služil; nekaj časa je menda vse, karkoli je ženi za gospodarstvo dajal, le nepošteno skupaj spravljal. Posebno sosed vertnar je vedel kaj povedati o tem. Bil je med vertoma zid, ravno tako visok kakor Khojeva lestev. Enega due je stala lestev pri zidu ne na Khojevi, ampak na sosedovi strani, zraven pa je stal tudi Khoja. Vertnar pa je bil prežal na-nj, pa pristopi in pravi: „Kaj pa imaš ti opraviti na mojem vertu, sosed Khoja?“ „O“, odgovori Khoja z nedolžnim obrazom, „hotel sem ti le lestev ponuditi na prodaj.“ — „Prav, prav“, reče vertnar, „ali zakaj pa nisi prišel skoz vrata?“ Ali spravi ti Khoja v zadrego! „Lej sosed“, zaverne mu, „ni li bilo najboljše, da sem ti koj pokazal, kako pripravna in koristna da je?“ — „Pa, res“, reče vertnar in kupi lestev.
Ali na vertnarjevi strani je moralo biti kaj lepo, ker vidimo ga, čeravno ni imel več lestve, vendar že drngi dan zopet na sosedovem vertu. Danes pa je bil že pri jablani, in deržal je z eno roko poíno vejo, z drugo pa je polnil vrečo. Vertnar ga je bil pustil navlašč tako dolgo, da je bilo že pol vreče jabelk. Kar ga poterka na ramo, ter pravi: „Sosed Khoja, sosed Khoja, zakaj pa si danes prišel na moj vert, in kakó si jo pa izdelal brez lestve?“ Zadnjih besed bi ne bil smel reči, ker Khoja se sam koj, koj prepriča, da je nedolžen. „Čudno je, res čudno“, odgovori Khoja, „ali poslušaj le, kako hrušči vihar! kdo si more kaj, če ga veter vzdigne, in na sosedov vert verže?“ „Ej Khoja, kaj pa ima tvoja roka opraviti tu-le na jablani?“ praša dalje vertnar. „Saj sem se moral prijeti“, reče Khoja, „če ne, bila bi me burja spihala v Bospor.“ Neverni vertnar pa le maja z glavó. „Da, da“, pravi, „ali povej mi le, kakó pa so prišla jabelka v tvojo vrečo?“ Vertnar pogleda Khoja, Khoja pogleda vertnarja. „Čudno res“, reče Khoja, „to sem ravno tudi jaz premišijeval, ko si ti prišel.“
Ne pripoveduje se sicer, kaj je vertnar na to storil, verjetno pa je, da je bil pravi sin tistega časa, ki je te šale porodil, in da ni mogel premagati smeha. Beržčas mu je torej odpustil; za gotovo pa tega ne vemo, in podajamo to le kot ponižno mnenje tistim, ki iinajo navado prašati: kaj pa je bilo potlej?
Té-le tatvinske povesti so pred ko ne domače turške, prave arapske. Smešna situacija je poglavitna reč; če zraven kakšina debela pade, to ne škoduje. S tem wodom pojdimo zopet na sosedov vert. Khoja je že v tretje tam, in danes že gori na drevesu, ker od spodej ga je že obral. Vertnar stoji pod drevesom, in mu žuga s kolom. „Hoj, sosed Khoja, ali te imam zdaj na drevesu. Čakaj le, zdaj jo boš staknil!“ Khoja pa mirno jabelko jé, in vesel kliče z verha doli: „Kaj? saj nisem Khoja.“ „Kdo pa si?“ „Kdo? slavček sem.“ „Zakaj pa ne poješ, če si slavček?“ Kar je Khoja zdaj storil, naj ostane kakoršno je, namreč turško. Bil je sicer glas, ali slavčekov glas res ni bil. „Takô pa vsaj ne poje slavček“, pravi vertnar. „Pač, pač — en kerščanski slavček od ondodle“, odgovori Khoja prederzno, in verni moslem je bil dober v tistem trenutku.
Glas o Khoji iu njegovih burkih se je razlegal kmalo celó do Bajazetovega dvora. Spravili so ga torej tudi skupaj z dvorjani, ki so se štulili kot najbolj šegavi; ali Khoja je je gerdo izplačal. O tem je več pripovedek. Kakó se je pa preobernil in postal pobožen, to je pa posebno vredno, da tu-lè zapišem. Spal je ponoči, kar zasliši šumenje na vertu. Vstane in gré gledat. Na vertu vidi belo podobo, ki se z vzdignjenimi rokami sem ter tje premiče. „Allah je Allah, in Mahomed je njegov prerok!“ zakliče Khoja, lasjé pa se mu vzdigujejo kviško. Vendar sname s stene lok, in naravná pušico. Toliko imá še pogumnosti, da dobro pomeri. Ko je pa strelil, ne upa si več pogledati tje, in ves plah zleze nazaj v posteljo. Ko drugi dan pritava na vert, razjasni se cela skrivnost. Prestrelil je svojo lastno srajco, ki je vísela na vervi in se menda sušila. „Allah je velik!“ zakliče Khoja, „ko bi bil imel jaz srajco na sebi, bil bi zdajle merlič! Njemu, ki je to tako srečno naklonil, njemu naj bo zanaprej posvečeno moje življenje.“ In taka je bila.
Kmalo potem ko se je bil spreobernil, postal je razlagavec korana pri majhini mošeji, in tu je ostal do konca življenja. Burkal pa je še zmiraj ko popred. Šala je večidel duhovna, kakor jo je derviš dervišu pripovedoval. Šegavost je drugačina, skoraj ali pa prav sofistična; na smešnost situacije se ne gleda toliko. Tu sem stavimo en izgled. Bil je pervi petek (turški praznik), ko je imel opravilo v mošeji. Cela soseska je bila radovedna, kakšin pridigar bo Khoja. Prebral je iz korana besede za tisti dan, in moral bi je zdaj razlagati. „Pobožni moslemi!“ začne govoriti, „kar vam bom o teh-le besedah zdaj govoril, to vam je že pač znano, kaj ne da?“ — „Nikakor ne“, odgovarja soseska in se Čudi, „odkod bi nam bilo to znano? To nam ni znano?“ — „Lejte, lejte“, govori dalje, „tedaj se vam godi ravno taka, kakor meni; meni tudi ni znano“ pa zapre koran in zleze z lece. Lahko si mislimo, kako težko so pričakovali druzega petka, ker vselej si vendar ne bo mogel ravno s tem pomagati. Ko pa prebere besede iz korana, res zopet kakor pervikrat začne govoriti: „Pobožni moslemi! kar Vam bom o teh-le besedah zdaj govoril, to vam je že pač znano, kaj ne da?“ — Čeravno je bila verna soseska na tako svetem kraju, vendar se je tresla od smeha. Sto rok se je vzdignilo, in mu mígalo, in sto glasov je vpilo: „Dà, dà, to nam je znano, to.“ — „O kako prav je to“, nadaljuje Khoja, „zdaj mi ni treba, Vam praviti tega“, pa zapre zopet koran in zleze z lece. Tretji petek je bila mošeja premajhena, toliko ljudi je priderlo tje. Tudi pri dvoru so bill začuli o tem, in pripeljali so s seboj najbolj šegavega
Šaljivca, da bi spravil Khoja v zadrego. Če bo poprašal zopet takó, bilo je zapovedano, morajo vsi tiho biti, kot miš, in le oni šegavec od dvora bo govoril. Prebral je Khoja besede iz korana; bo li premenil navado, ali ne? Ne! ker res zopet začne tako govoriti: „Pobožni moslemi, kar vam bom o teh-le besedah zdaj govoril, to Vam je ze pač znano, kaj ne da?“ Šegavec je bil z odgovorom popolnoma pripravljen. „Častitljivi Khoja!“ reče mu ter se prijazno prikloni, „nekterim je pač res znano; so pa danes nekteri tukaj, ki jim ni znano.“ „Prav, prav“, reče Khoja, „bodo pa tisti, ki jim je znano, povedali unim, ki jim ni znano“, pa zapre koran in zleze z lece. Tak pridigar je bil Khoja.
Toliko naj bo zadosti o turškem Pavlihu. Da bi tistim, ki imajo sposobnost v knjigo sestaviti nam raztreseno blago slovenskega Pavliha, napravil nekoliko veselja in jih spodbodel morebiti z mičnimi deli turškega šegavca, zato sem posnel to-le po nemškem spisu, ker turški se nisem znal pomenkovati s Khojem. To je treba povedati, da ne poreče kdo, da sem se od Khoja naučil hoditi skrivaj na sosedov vert.