Turške verige

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Ob gozdnem kolovozu na pohorski planini je ležala podolgovata granitna skala, vsa pokrita z zelenim mahom. In na ta mehki mah je padlo iz široko režočega se hojkinega storža dvoje semen. Čez planinsko zimo sta se jelkini semeni zarili na dno zelenega mahu, prav do majčkenih ko¬reninic, ki so glodale v beločrni, zrnati pohorski granit. Spomladi pa sta hojkini semeni pognali v ta beločrna zrnca dvoje majčkenih kali: dvoje mladih jelk se je zasejalo na granitni skali. Ena kal je črpala novo življenje iz belih zrnc, druga pa iz črnih... Planinska jelka in jelič, bratec in sestrica... Skozi hojkin gozd so veli pomladni, zmladletni vetrovi. Jelka in jelič pa sta se trdno držala na zeleni skali in s koreninicami naredila vanjo malo razpoko. V to razpoko so se zagozdile koreninice in tako sta se na skali v polet¬nih vetrih in zimskem ivniku obdržala dva majhna, sre¬brna grmiča. In tako je dvoje planinskih jelkinih koškov, jelič in jelka, raslo drug ob drugem tako tesno, kot bi bila oba le eno drevesce z dvema vrhovoma...

Tam blizu pa je bila sončna poseka, pohorska frata, na kateri so med zrelimi malinami rasli modrikasti cvetovi vrbastega listovca. Vijoličast cvet in rdeča malina! In tedaj so z dveh nasprotnih si strani prizvonili pa¬stirski zvončki. Z ene strani je prišla pastirička z belimi ovčicami, z druge pa pastirček s črnimi. Ovce so se pomešale v mehke beločrne, sive lise, da se je zdelo, kot bi se ustavili oblački v gozdni senci. Bile so kot beločrno granitno zrnje planinskih pečin. Pastirček je podal pasti-rički roko in oba sta šla pred ovčicami in nato sedla na zeleno podolgovato granitno skalo ob vozni poti. Nad njima sta se objemala gozdna sestrica in bratec, jelka in jelič. Tedaj pokaže pastirček na mladega jagnjiča, ga ujame in stisne v naročje: »Tale jagnjič je moj. To je moje letošnje pastirsko plačilo: prvi je!« »In tale, ki je tudi prvi, je moj,« reče tiho pastirička. »Zdaj imava že dva jagnjiča: drugo leto bova zaslužila še dva, ovci bosta tudi dva povrgli in tako jih bova imela že šest, dve ovci in štiri jagnjiče. Služila bova in vsako leto bova imela več ovc in jagnjičev. Ko jih bo že polno okrog naju in ko bova velika kot ti dve jelki, tedaj se bova poročila.« »In potem si bova kupila zemlje in postavila na njej kocko in hlev za najine ovce in jagnjiče.« »Tako bova naredila in bova srečna!« »Srečna, ker bova velika kakor jelič in jelka.« »In če bom moral iti služit drugam?« »Bom šla za teboj! Ce pa tega ne bi mogla, te bom zvesto čakala, dokler ne prideš pome kot ženin!« »Obljubiva si zvestobo pri teh dveh jelkah. Stari gozdar mi je tole pripovedoval: če zraste jelka ali smreka z dvema vrhovoma, ali pa dvoje jelk ali smrek tako tesno druga ob drugi, kot bi bili obe le eno drevo, tedaj je treba oba vrhova splesti in pokaže se pastirčkova sreča ali nesreča.« »Kako? Ne razumem,« pravi pastirička v skrbeh.

»Splesti je treba vrhova in ju povezati z gozdno travo ter cvetjem: če ostaneta vrhova spletena in se zmladleta spletata sama dalje, potem bo sreča.« »In če se travna vez in cvetje raztrgata?« »Potem bo nesreča...« Vstal je na zeleni skali, iz katere sta rasla jelič in jelka, ter narahlo ločil oba vršiča in ju trikrat zvil. Pastirička pa je natrgala gozdne trave lasane ter cvetic in z njimi povezala spletena vrhova. Tedaj je pastirček počasi in rahlo odpiral prste, boječ se, če... »Skupaj sta ostala, spletena!« zapoje pastirička vsa vesela. »Srečna bova!« Okrog njiju so zvonili pastirski zvonci, ovce so se pomešane pasle pod sonč¬nimi lisami, modrikast cvet se je sklonil k rdeči ma¬lini in jo pobožal. Stare hojke in jelke pa so si podale roke, z vejami zašumele svojo planinsko pes¬mico in z njih je padala na gozdna tla opojna medena mana... Sreča v planinskem gozdu...

V tem trenutku pa je pri bližnji cerkvi Svetih Treh kraljev pod Velikim vrhom zapel srebrn zvon: žalostno je brnel nad vrhovi starih smrek in jelk. Vsaki je povedal, da po razglednih gorah gore grmade, ki oznanjajo turški napad. Od njih je poskočil srebrni zvon v vas k svojemu sosedu pri Svetem Urhu na Podvrh in se oglasil še niže pri farnem zvonu svetega Petra in Pavla na Htinju. Tri cerkvice pod tremi vrhovi: Vrh, Podvrh in Veliki vrh, in na vseh treh so gorele sredi belega dne grmade.

Tedaj so volarji in kravarice, ovčarji in pasti-ričke odgnali živino v skri¬te dolinice sredi planinskih pragozdov ter ostali pri njej, da se ni bodla in kam razgubila. Zvonce pa so natlačih s travo, da so onemeli. Tudi pastirička z belimi ovčkami je prignala svojo čredo v skrito dolinico in pastirček je storil prav tako. Kmetje in hlapci so na vozeh vozili žito v gozdove, ženske in otroci pa so spravljali hrano in vodo v farno cerkev za visokim taborskim obzidjem. Po razglednih vrhovih so gorele grmade, v cerkvenih zvonikih so se zibali zvonovi, v cerkvah pa so starci z ženicami in otroki trepetali v molitvah. Za cerkveno obzidje so prišli še zadnji ljudje iz dva¬najstih htinjskih vasic in s samotnih planinskih kmetij. Zaprli so taborska vrata in na obrambnem obzidju so čakali možje in fantje, da bodo branili svoje življenje, dom z družino in vero. V nekaj dneh so po gorah ugasnile grmade, a tedaj je zagorelo dvanajst vasic, katere so zažgali Turki, ker niso v njih našli ne vaščanov ne živine. Napadli so cerkveni tabor, a zaman je bil njihov trud: bilo je, kot bi udaril s pestjo v osinjak. Tedaj pa so turški psi v gozdu zaVohali sledi živine. Turki so šli po sledi do skrivališča in zajeli čuvaje in živino ter vse skupaj zvezali in odgnali s seboj. Pastirički pa se je posrečilo pobegniti z belimi in črnimi ovčkami. Turki so moškim narezavali dlani, rane pa posipali z apnom ter jih polivali z gnojnico, da so jim gorele v ognju. Takšni niso mogli prijeti niti orodja niti orožja, da bi jih napadli. Pastiričke pa so povezali in jih odgnali v klet v Visolah, kamor so jih zganjali iz vseh pohorskih in planinskih vasic in bivališč. Vse vasi so zgorele do tal, le dvoje poslopij je ostalo nepožganih: mežnarjeva dimnica pri cerkvi svetih Treh kraljev in Juršnikova v vasici Rep, ker je v njej prebi¬vala med napadom mlada Turkinja z otrokom. Zajeto mladino in živino so gnali pred seboj v daljno Turčijo. Mladino, da bo klala, in živino, da bo zaklana. Med ujetimi pa je bil tudi pastirček s Planine.

V sovražni Turčiji so ga mučili in mu govorili: »Alah je tvoj prerok! Turški jezik je lep, tvoj je pasji! Turčija je tvoja nova domovina!« Pastirček pa je trikrat zakričal: »Ni, ni, ni!« Ker se ni dal spreobrniti v janičarja, so ga vrgli v ječo in mu okovali roke z železnimi verigami. Iz te ječe je mladi pastirček s pohorske planine videl le košček neba, ki je bilo včasih modro in posuto z oblački, belimi kot ovčice na Planini. Sam je bil v ječi in vendar ni bil sam, kajti v duhu so bile pri njem njegove planine, ovčice in pastirička. »Ljubi Bog, ti si moj pravi gospodar, a ne Alah! In moj jezik je najlepši na svetu. Naučil se bom turškega, toda molil bom v svojem in opeval zeleno planino in svoj dom, prelepo sončno frato z modrikastim cvetjem in rdečimi malinami pa še zeleno granitno skalo z jelko in jeličem, ki se v vrhovih sama spletata pod modro nebo. Tam so moje ovčke, moj jagnjič in pastirička! ... Pod Velikim vrhom je bela cerkvica, kot bi bela golobica počivala na zeleni trati!«

Ko je mislil na to cerkvico, je poletela iz njegovega srca še molitev k svetim Trem kraljem: »Rešite me ječe, teme, tujine in turških verig! Rešite me suženjskih spon in ne dajte, da se en vrh spletajočih se jelk posuši ali da ga prelomi strela! Ne dajte, da mi umre moje srce, v katerem nosim tri kralje: dom, jezik in vero!« Tako je pastirček v tujini zaupno molil k svetim Trem kraljem, jih prosil in jokajoč prepeval. In glej, sreča se mu je nasmehnila. Turški poveljnik ga je poklical predse in mu rekel: »Če še nisi v tolikih letih pozabil svoje domovine in jezika, me boš vodil tja ter mi pokazal skrivališče ljudi in živine! Če storiš to, potem ti bodo sneli verige in boš prost. Ali si pripravljen?« »O planine, moj dom,« je zaječal pastirček in nato obljubil: »Popeljem vas.« In tako se je po cestah valila nova tolpa Turkov proti njegovim domačim krajem. Vodil pa jih je on, pastirček s planine, v turških verigah ... Že je videl goreti po gorah kresove in tudi na treh domačih: na Vrhu, Podvrhu in na Velikem vrhu. Peli so domači zvonovi. In peljal je Turke po vozni poti v globok klanec, kjer nikdar ni bila skrita vaška živina, pač pa so tam, kakor vedno, v zasedi čakali vašcani. Zgrmeli so in planili z vseh strani na sovražnike in jih pobili vse do zadnjega. Padel je tudi turški poveljnik, morda sin one mlade Turkinje, ki je bivala nekoč v Juršnikovi koči in je pred davnimi leti niso zažgali. Turke so pokopali v Turški vasi, kakor se še dandanes imenuje vasica; grobov pa ni moči več najti. Vodnika v turških okovih pa so domači spoznali po obrazu in mu niso ničesar storili. Bil je po tolikih letih suženjstva zopet med domačimi in na rodnih tleh.

Tedaj je turški jetnik z verigami na rokah poromal na zeleno planino k cerkvi svetih Treh kraljev pod Veli¬kim vrhom. Pred glavnim oltarjem je padel na sveta tla in od sreče zajokal. V tem trenutku pa se je zgodil čudež: turške verige so se same od sebe razklenile ter padle na tla. Pastirček jih je pobral ter v spomin na srečno vrnitev iz sužnosti pritrdil na južni strani ob velikem oltarju svetih Treh kraljev. Ko pa se je ozrl po veliki romarski cerkvi, je videl, da je vsa polna domačinov. In med njimi je bila tudi pasti-rička s planine, nevesta tega turškega jetnika. Tedaj je stopil pred oltar stari htinjski župnik in ju poročil. Zadonel je srebrni zvon v stolpu in pastirski zvončki so mu pritrkavali.

Zunaj okrog cerkve pa se je zbralo polno belih in črnih ovac z jagnjiči. Tedaj je dejala nevesta: »Vse te ovce so najine! V tistem turškem napadu sem rešila obojno jagnjed, tvojo in mojo. Glej, koliko jih je sedaj!« Šla sta po gozdni poti in za njima čreda ovac in jagnjičev. Ob zeleni granitni skali sta obstala ter se ozrla kvišku: jelič in jelka sta se močno dvignila pod modro nebo in njuna vrhova sta se sama spletala kvišku. Tedaj sta se mladi mož in žena objela pod spletenim drevesom in se zavedela, da je imel stari gozdar prav. Bila sta presrečna! Ozrla sta se na granitno skalo, ki je po dolgem počila in se močno razklala. V njeni razpoki so se razrasle močne korenine obeh jelk: močnejša od granitnega kamna je bila njuna rast! V srcih mladega Planinčana in Planin-čanke je zrasla prava in močna ljubezen.

Minili so hudi časi turških napadov na slovensko zemljo, na slovenske kraje in ljudi. Vaščani in planinci so že davno prignali svojo živino iz pohorskih pragozdnih skri¬vališč na obširne plan je, frate in planinske pašnike. V dobri pohorski gozd pa so se vračali z vozovi po les za nove domove in za nove hleve. Tam pri fari so taborsko obzidje podrli do polovice, tako da se že od daleč vidi župna cerkev svetega Petra in Pavla ter na njej velika stenska slika svetega Krištofa, ki jih je varoval nesreč.

Na Turke pa še dandanes spominja ime Turška vas, z grobom neznanega turškega poveljnika, turška lipa, ki je baje vsajena nad zakopanim turškim zakladom pri cerkvi Svetega Urha pod Podvrhom, in turške verige v trikraljevski cerkvi, kjer vise še dandanes.

Ob romarski poti k njej pa še vedno kažejo podolgo¬vato in razklano skalo, kjer sta se spletala planinski jelič in jelka, sreča mladih planinskih pastirčkov, ter pripovedujejo staro pravljico o turških verigah.