Turčija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
TURČIJA
Janez Trdina
Spisano: Selma Brdar
Viri: Po Zbranem delu Janeza Trdine.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V tri sto letih je turško cesarstvo tako neizmerno in strašno postalo, da se je bilo bati, da bo skoraj vsa Evropa pred polmescem se uklanjala. Pa drevo je pod Solimanom jenjalo rasti in le verne vojske in splošno oslabotenje, ki je od tod izviralo je bilo zadržek, da Carigrad še dolgo svoje slave ni zgubil. Ko sta pa Avstrija in Rusija k moči prišle in stebre turškega cesarstva tresti jele, ko je Evgen in za njim Lavdon Beli grad vdobil, se je pa jelo kmalu govoriti, da je mohamedanizmu v Evropi odklenkalo in da bo luna skoraj mrknila. In vendar se ni ta govorica še do današnjega dne spolnila. Vzrok je popolno premenjena pomemba, ki jo je začela Turčija med evropejskimi državami imeti. Pozabilo se je na to, da so Turki mohamedani, zato, ker je njih verno navdušenje ugasnilo ni nikomur več škodljivo bilo. Le to se je pretehtavalo, da imajo Turki mnogo dežel v oblasti, katere bi, če bi se oni iz našega dela sveta prepodili, Avstrijani in pa Rusi v pest dobili. Tedaj so druge vlade na to pazile, da bi se Turčija ohranila, in celo branila, da bi se Avstrija in Rusija preveč ne povečali, ker sta bili že sami na sebi kamen, ki je druge vladarje težil, in oster trn, ki se je moral šele okrhati, ne pa s pridobitjem turških dežel še bolj pošpičiti. Vse dobičke Evgenovih zmagi torej Ljudevit XIV. uničil, ker je polmescu na roko šel. Da Lavdon in Suvarov nista Turčije popolnoma prekucnila, je zopet francoska vlada ovrla, ker je Pruse in Švede v pomoč Carigrada naščuvala. Obstoj Turčije je bil zdaj silno potreb pogoj ravnovage vseh držav. Ko je ruski Dibič za Balkan šel, je brž Avstrija na noge stopila. 150.000 mož gre v Bukovino in zakaj? Bi bil Carigrad padel in kak ukaz dežele sultana Petrogradu podvrgel, bi bil Dibič z enim mahom tudi Avstrijo zadušil. Okoli in okoli od Rusov oklenjena bi bila hirala prej ali potlej umrla. Uničenje Turčije niso tedaj države več želele, pa nevarnejši so ji lastni podložni postali. Zbudili so se iz stoletnega spanja in so si svoje narodne in prirojene pravice terjati jeli. Dolgo zadosti jih je bič udarjal, dolgo zadosti jih je breme najkrivičnejšega in tršega despotizma žulilo. Mohamedani so krepost zgubili, kateri so se poprej drugi narodi ukloniti morali, bili so, čeravno vladni in gospodareči narod, vendarle manjšina mimo Slavenov in Grkov. Tudi je mogel izgled Črne gore tem ljudstvom živ dokaz biti, da se oprostiti zamorejo, če se junaško in edino vzdignejo. Vnanji boji so jih tudi dovolj prepričali, da more turška moč v kratkem razpasti. Enega duha se tedaj po slavenskih in grških krajih vstaja prične. Če bi se bilo zložnejše ravnalo, bi bilo Turčiji odzvonilo. Tudi se še narodni duh in pogum, si zgubljene pravice pribojevati, ni povsod zbudil. Vstaja je bila strgana mreža, ki je Carigrad le tu in tam stisnila, pa ga ni zadaviti mogla. Zatorej so se Turki precej srečno iz te homatije izmotali. Le starogrške krajine so zgubili. Kar je pa slavenskih dežel, se je le Srbsko osvoboditi zamoglo. Tedaj je tudi to prvo narodno gibanje cesarstvo le streslo, pa nikakor končalo. Od zdaj je znotraj potihnilo in vnanje nevarnosti so zopet sultanu veliko skrbi napravile. Zgubil je skoraj popolnoma Afriko in čedalje bolj se mu je moč zamejila. Zopet bi bil Carigrad padel ali se vsaj Egipčanom podati moral, pa njegov obstoj se potreben zdi; še enkrat ga Rusija in Avstrija rešita. Ko sta mu pa v sedanjem času ravno te dve državi žugati jeli, ga je vzela Anglija pod svoja krila in ga je zagovarjala in varovala. Pa narodna prekucija se zdaj ponovi. Bosnjaki so vstali, Bolgari vstajajo in Črnogorci pomoč obetajo. Željno gleda Kedić na Hrvaško, pripravljen se Avstriji v naročje vreči, če bi ga kaj hudega zadelo. Gotovo je, da je Turčija na pragu važnih dogodb, ki jih Palmerston ne bo v stanu odvrniti. Če bi pa še tudi ta bart sultanat rešen bil in bi gibanje Slavenov malo uspeha imelo, se vendar ne more dvomiti, da država, ki, je zraven vnanjih stisk toliko notranjim viharjem, ki so še veliko nevarnejši, podvržena, ne stoji na skali, ampak na pesku, ki se naglo izmakne.