Tulipani
| Tulipani Vera Albreht |
| |||||||||||||
Kadar zagledam rdeče tulipane,
prikliče čas mi živopisan cvet,
ko so nas gnali bose, razcapane
skoz vrata taborišča prvič v svet.
Kraj pota drobne sivolase žene,
zaznamovane z znakom verskih sekt,
zasajale so, v lica zaskrbljene,
v neskončnih vrstah širni ves objekt.
In prek obrežja pljuskala je voda,
močila cokle nepreglednih vrst,
ustavili so nas na kraju proda,
grenko je zadišala mokra prst.
Ko zasadile v pesek smo lopate,
se usule iz jamic črne so podgrivke ;
glasno cvrčale so pregnane jate,
ki gnezdile so v temnih rovih mivke.
Do mraka smo nakladale vozičke,
v plasteh se rušil je peščeni svet,
plašno krožile so nad nami ptičke
in tulipani so zaprli cvet.
Opombe urednice
[uredi]Isto tematiko Albrehtova obravnava v pesmi Podgrivke.