Tukaj tam onkraj
| Tukaj tam onkraj Jože Zupan |
| |||||||||||
• ŽALOSTINKA ZA IZGUBLJENEGA HROŠČKA
Nekega poletnega dne si vznak prekucnjen na stezi sredi travnika v obupu klatil z drobnimi nožicami. Prišla sta deklica v pisanem krilcu (kot sitotisk poletnega travnika) in deček s prifrknjenim noskom, ki je vsak večer ob mami ponavljal liba, laca, lak. Tukaj sta te našla in opazila, kako rad bi nadaljeval svojo pot. S slamico sta te obrnila, in hitro si stekel med trave, ne da bi se ustavil. Vsak dan ob istem času na istem mestu sta te čakala, a ti, čudni hrošček, si se zopet predajal slastem brezskrbnih poletnih dni. Imel si celo krila, vendar te je bilo vedno malce strah leteti. V zraku si se držal čudno pokonci – pravo nasprotje aerodinamike. Tudi s tvojo navigacijo je bilo nekaj narobe, saj si po cikcakastem letu večkrat pristal na mestu, kjer si vzletel. Kot da ti je bilo žal, da si šel na pot. Da ne govorim o pristajanju. Včasih se z nožicami nisi pravočasno oprijel listov in si nerodno štrbunknil na tla. Potem so ti čipkasta krilca še dolgo štrlela izpod črnega oklepa, kot bi gledal kombinežo naše stare tete. Komu je mar zate, čudni hrošček, ki ne znaš ne prav leteti in se tudi na tleh ne znajdeš?
Deček, ki je vsak večer tarnal mami, da se je čudni hrošček nekje izgubil, je govoril ´´hloscek´´ namesto hrošček. A mama je vedela, da se bosta gotovo še kdaj srečala, čudni hrošček in deček s prifrknjenim noskom.
• REKA
Že zdavnaj ne prihajaš več v šumih
in komaj slišnem klokotanju v sanje
skozi odprto okno poletne noči.
Že zdavnaj si odnesla s seboj
mandale moje mladosti.
V skritih zalivih smo jih zamaknjeno
ustvarjali v času upanj in ljubezni.
Že zdavnaj si odnesla s seboj
bregove in zalive.
Iz tolmunov so izginili dragi kamni.
Za teboj je ostala le še
pusta struga.
Že zdavnaj ni več nikogar,
ki bi želel odpotovati s tabo,
da vidi tuja mesta
na tvojih bregovih.
In kam odnašaš sanje
naših dni.
• VEČNI KROG
• MODREC
• MAMA
• JESENSKA
• POLETNA
• STAREC IN GORA
• NEKI
• ZIMSKA
• POMLADNA
• V REBRI
• GOZD
• PTICA
• NOČNI LOV
Slačiš oblačila svetlobnih odtenkov
odtenkov barv
nekega pravkar minulega dne.
Umika se blišč
zakladov nevidnih.
Izginja v obzorje čez
nevidno črto.
Ogrinjaš se v ogrinjalo noči.
Lovil boš misli.
Begajoče in neulovljive.
Kot kresnice.
Do jutra.
V prvem jutranjem svitu
bodo ugasnile.
Kot da jih nikoli ni bilo.
• NIKOLI NE RECI ...
• PRIBLIŽEVANJE
• JE
• PRIJATELJ
Na kamnitem ležišču
počasi toneš v spanec.
Voda klokoče
v nedrjih gore.
Prek nje se spušča
zastor teme.
Spodaj v rušju
se kotrljajo kamni.
Iz brezna se tu in tam
dvigne ledeni piš.
Mrmraš v sanjah
z blaženim nasmeškom
na obrazu.
Govoriš
nerazumljive besede.
Samo ti veš,
od kod so.
Ne slišiš,
kako klokoče voda.
In kako se trkljajo
kamni v rušju.
Ko se bo gora izvila iz teme,
bo tvoj nasmeh izginil,
kod da sanj nikoli ni bilo.
zrl boš v goro in rekel
Greva!
• MOLITEV
• NOČ
• OČE
• LJUBEZENSKA
• SPOZNANJE
Stik s svetom so le še
ostre konice kovine.
Gibi so samodejni.
Neusahljiva moč ne prihaja
več iz telesa.
Nekdo mi jo pošilja.
Zelena modrina ledu ima
vonj.
Vonj pračasa.
Okruški ledu izpod mojih nog drsijo
v vznožje gore.
Imajo srebrn zven.
Zvenenje ne poneha,
tudi ko obmirujejo pod prepadi.
Zvok kovine prodira v smaragdno goro.
Tam bo ostal za večno.
Vroča glava želja počiva
na mrzlem ledu.
Mraz ohlaja ogenj želja.
Kmalu jih ne bo več.
Iz okruškov ledu izpod mojih nog
nastaja nova gora.
A to ne bo več moja gora.
Nikoli se je ne bom dotaknil.
Nekdo drug bo tam hladil
vročo glavo želja.
Razvozlaval bo prastare modrečeve znake
z roko na pragu templja.
• HIMALAJA JE ...
 | Vsebina članka je delno ali v celoti izpeljana iz vira {{{source}}}. Imetnik avtorskih pravic je dovolil objavo gradiva pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 Unported. Dokaz za to so potrdili in shranili prostovoljci OTRS pod številko zahtevka {{{id}}}. To predlogo naj dodajajo potrjeni prostovoljci OTRS po prejemu jasne izjave o dovoljenju na naslov permissions-sl  wikimedia.org. Predloge ne uporabljajte za zahtevanje dovoljenja. |