Tukaj tam onkraj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Tukaj tam onkraj
Jože Zupan
Spisano: Uredil Gašper Kump
Viri: Zupan, Jože (2010). Tukaj tam onkraj. Slovenija: Samozaložba. 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



ŽALOSTINKA ZA IZGUBLJENEGA HROŠČKA

Nekega poletnega dne si vznak prekucnjen na stezi sredi travnika v obupu klatil z drobnimi nožicami. Prišla sta deklica v pisanem krilcu (kot sitotisk poletnega travnika) in deček s prifrknjenim noskom, ki je vsak večer ob mami ponavljal liba, laca, lak. Tukaj sta te našla in opazila, kako rad bi nadaljeval svojo pot. S slamico sta te obrnila, in hitro si stekel med trave, ne da bi se ustavil. Vsak dan ob istem času na istem mestu sta te čakala, a ti, čudni hrošček, si se zopet predajal slastem brezskrbnih poletnih dni. Imel si celo krila, vendar te je bilo vedno malce strah leteti. V zraku si se držal čudno pokonci – pravo nasprotje aerodinamike. Tudi s tvojo navigacijo je bilo nekaj narobe, saj si po cikcakastem letu večkrat pristal na mestu, kjer si vzletel. Kot da ti je bilo žal, da si šel na pot. Da ne govorim o pristajanju. Včasih se z nožicami nisi pravočasno oprijel listov in si nerodno štrbunknil na tla. Potem so ti čipkasta krilca še dolgo štrlela izpod črnega oklepa, kot bi gledal kombinežo naše stare tete. Komu je mar zate, čudni hrošček, ki ne znaš ne prav leteti in se tudi na tleh ne znajdeš?

Deček, ki je vsak večer tarnal mami, da se je čudni hrošček nekje izgubil, je govoril ´´hloscek´´ namesto hrošček. A mama je vedela, da se bosta gotovo še kdaj srečala, čudni hrošček in deček s prifrknjenim noskom.


REKA

Že zdavnaj ne prihajaš več v šumih

in komaj slišnem klokotanju v sanje

skozi odprto okno poletne noči.

Že zdavnaj si odnesla s seboj

mandale moje mladosti.

V skritih zalivih smo jih zamaknjeno

ustvarjali v času upanj in ljubezni.


Že zdavnaj si odnesla s seboj

bregove in zalive.

Iz tolmunov so izginili dragi kamni.

Za teboj je ostala le še

pusta struga.


Že zdavnaj ni več nikogar,

ki bi želel odpotovati s tabo,

da vidi tuja mesta

na tvojih bregovih.

In kam odnašaš sanje

naših dni.


VEČNI KROG


MODREC


MAMA


JESENSKA


POLETNA


STAREC IN GORA


NEKI


ZIMSKA


POMLADNA


V REBRI


GOZD


PTICA


NOČNI LOV

Slačiš oblačila svetlobnih odtenkov

odtenkov barv

nekega pravkar minulega dne.

Umika se blišč

zakladov nevidnih.

Izginja v obzorje čez

nevidno črto.


Ogrinjaš se v ogrinjalo noči.

Lovil boš misli.

Begajoče in neulovljive.

Kot kresnice.

Do jutra.

V prvem jutranjem svitu

bodo ugasnile.

Kot da jih nikoli ni bilo.


NIKOLI NE RECI ...


PRIBLIŽEVANJE


JE


PRIJATELJ

Na kamnitem ležišču

počasi toneš v spanec.

Voda klokoče

v nedrjih gore.

Prek nje se spušča

zastor teme.

Spodaj v rušju

se kotrljajo kamni.

Iz brezna se tu in tam

dvigne ledeni piš.


Mrmraš v sanjah

z blaženim nasmeškom

na obrazu.

Govoriš

nerazumljive besede.

Samo ti veš,

od kod so.

Ne slišiš,

kako klokoče voda.

In kako se trkljajo

kamni v rušju.


Ko se bo gora izvila iz teme,

bo tvoj nasmeh izginil,

kod da sanj nikoli ni bilo.

zrl boš v goro in rekel

Greva!


MOLITEV


NOČ


OČE


LJUBEZENSKA


SPOZNANJE

Stik s svetom so le še

ostre konice kovine.

Gibi so samodejni.

Neusahljiva moč ne prihaja

več iz telesa.

Nekdo mi jo pošilja.

Zelena modrina ledu ima

vonj.

Vonj pračasa.

Okruški ledu izpod mojih nog drsijo

v vznožje gore.

Imajo srebrn zven.

Zvenenje ne poneha,

tudi ko obmirujejo pod prepadi.

Zvok kovine prodira v smaragdno goro.

Tam bo ostal za večno.

Vroča glava želja počiva

na mrzlem ledu.

Mraz ohlaja ogenj želja.

Kmalu jih ne bo več.

Iz okruškov ledu izpod mojih nog

nastaja nova gora.

A to ne bo več moja gora.

Nikoli se je ne bom dotaknil.

Nekdo drug bo tam hladil

vročo glavo želja.

Razvozlaval bo prastare modrečeve znake

z roko na pragu templja.


HIMALAJA JE ...