Tujec (Rado Murnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Tujec
Rado Murnik
Izdano: Prosveta, 1943, letnik 35, številka 20–42
Viri: dLib 20, 21, 22, 24, 25, 26, 27, 29, 30, 31, 32, 34, 35, 36, 37, 39, 40, 41, 42
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1[uredi]

“Mati, grajska kočija!” je javila natakarica Mima, jako močna, pa že dokaj jesenska devica. Stala je na pragu Valenčakove gostilnice sredi precej velike južnoštajerske vasi Podgore in si z levico senčila oči proti dopoldanjemu solncu julijskemu.

Slišal se je zamolkel klopot konjskih kopit in drdranje koles.

“Pelje se že mimo šole, mati!” je dejala in se obrnila v vežo nazaj.

“No, no. Mimika, prava reč!” je odvrnila gostilničarka Reza Valenčakova, majhna in lepo okrogla žena z mozoljastim licem in kljukastim nosom. Prizadevala si je prikrivati radovednost in naglo zabijala poslednje žebljičke v zaboj, namenjen sinu Roku, ki je služil pri vojakih.

“Grajski Tina pelje mladega tujca,” je poročala vestna Mimika. “Zdaj sta že pri cerkvi.”

Tedaj mati Reza Valenčakova niso več mogli krotiti težko zatajevane zvedavosti. Pustili so kladivce na mizi, stopili k bujni natakarici in ob njeni rami kakor želva pomolili glavo iz hiše.

Oprašena, ne čisto nova kočija je bila že prav blizu. V njej je sedel gosposki človek ob osemindvajsetih ali tridesetih letih. Obraz mu je bil neveden, ne duhovit, ne glup, ne lep, ne grd — peč pa nekam predrzen. Na kratkem topem nosu mu je jahal zlato okvirjen ščipalnik, privezan na črnem motvozku. Sedel je nekoliko po strani; kakor z višjega stališča velikomestnega prebivalca je motril vas in vaščane napol prizanesljivo, napol zaničljivo ter nonšalantno odkimaval pozdravljajočim “kulturno zaostalim hribovcem”.

Gabronov Tina, suhi, zelo dolgoudni kočijaž grajski je nategnil rjave vajeti, zasikal in ustavil konja pred Valenčakovo veliko in čedno hišo. Tujec je skočil iz kočije in odložil lahki sivi plašč zoper prah na sedež. Elegantna turistovska obleka se je dobro podalajala vitki postavi. Valenčakove mati so izginili z zabojem, vsi veseli, da je počastil gosposki gost njihovo krčmo — ne pa sosedove, Kolaričeve.

Tujec je pozdravil nemški, odšel za natakarico na desno skozi točilnico v lepšo sobo in naročil zase piva, za voznika pa polič vina. Snel je sive rokavice in obesil klobuk z gamsovo brado na klin; videlo se je, da je žoltolasi gospodek skrbno počesan.

Zamolklomodre oči so se ozirale po sobi. Bila je svetla, prostorna, vzorno snažna; od visokih oken je zaudarjalo po še ne docela suhi barvi. Na mizah so stale lične vaze s pisanimi šopki, krožniki s velikimi, dolgimi žemljami, posodice za olje in jesih, za poper in sol in za zobotrebce. Na stranski mizici so počivale citre pred stojalom z odprtimi notami. Stene so krasile nedrage tvorniške kopije lovskih slik in rogovja srnjakov. Nad vrati sta čepeli napaženi šoji in veverice z orehom v krempeljcih. Na kljukah so viseli Slovenski Narod, Slovenec in Slovenski Gospodar. Ne deleč od sebe je videl na mizi nabiralnik Ciril-Metodov, belo-modro-rdečo škatlico za užigalice in košarico s slovenskimi razglednicami.

“Ein stockwindisches Nest!” je zamrmral in si vihal rumene, proti sencem štrleče brke.

Natakarica mu je prinesla piva in ga slovenski vprašala, ali želi kaj za kosilce.

“Kaj imate?” je vprašal nemški.

“Ledvice, golaš ...”

“Golaš, prosim. Gospodična, ali ne znate nemški?”

“Premalo, gospod!”

“Šolal sem se nekaj časa v Mariboru in razumem nekoliko slovenski, govoriti sem pa skoraj popolnoma pozabil. Govoriva zatorej v božjem imenu — vi slovenski, jaz nemški!”

Ko je odšla, si je mislil: “Zna že, samo noče.” Nejevoljen je pogledal skozi okno na cesto. Iz nasprotne hiše je zaslišal doslej neznano mu glasbilo. Dozdevalo se mu je, da kapljajo tanki gosti zvoki kakor biseri po zraku. Ne posebno močan, toda čist glas je zapel: “Slovenec sem!”

“Kakšen instrument je to?” je vprašal Mimo, ko se je vrnila s kadečim se golašem.

“Tamburica.”

“Kaj?”

“Tamburica! Podobna je majhni gitari, samo da ima drugačne strune.”

“Kdo pa igra in poje?”

“Velikošolec. Za profesorja študira; zdaj je na počitnicah.”

Še mnogo bolj nego vse drugo mu je naglašala pesem in tamburica, da je tujec, in obhajal ga je neprijetni čut osamelosti. Pogledal je skozi drugo okno in na dvorišču uzrl mlado dekle v rožnati obleki. Odganjala je purice in race ter potresala iz predpasnika rumenim piščetom, ki so čivkala okoli nje in okoli debelo kokljajoče kokle. Prožno postavo je držala nekoliko uklonjeno. Dve dolgi črni kiti sta ji padali po belem vratu in po ramenih, še dekliško nežnih, vendar že polnih. Obraza ni mogel videti, ampak le del rahlo zaokroženega lica, rožno ušesce in goste črne trepalnice. V njenem gibanju je bilo toliko ljubkega, toliko prirodno dražestnega in čarovitega, da se ni mogel nagledati in da je skoraj pozabil jesti.

Poklical je še merico piva in vljudno vprašal trdovratno Mimo v prečudni slovenščini: “Kdo je ta gospodična?”

“Milka, domača hči,” je odgovorila natakarica s komaj vidnim nasmehom in odhitela, ker je trkal v točilni gost ob kozarec.

Medtem je stopila krčmarica h Gabronovemu Tini, stoječemu na dvorišču v senci pri konjih, ki jima je že davno uvenil cvet prve mladosti; prevelika trebuha sta jima hudo kazila pravo konjsko lepoto.

“No, Tina, kakšnega gospoda si pa pripeljal?”

Gabron je vzel s kozla polič, pil, pohvalil vino, potem pa še tujca: “Malo takih! Kakšne cigare mi je dal! In kar tri krone za pijačo vnaprej! Nobel gospod! Iz Gradca je, mati, iz Gradca! Kakšne cigare, ej! Nobel! Pa prav nič po naše ne zna! Nobel gospod!”

Valenčakova Reza je bila le nekaj ur v Gradcu in si predstavljala s tem imenom nekaj neizmerno lepega in vabljivega. Že od nekdaj jo je veselilo, ako so njeno gostilnico obiskali “boljši” gostje; toda ti so bili večinoma jara gospoda. Zdaj pa je prišel nobel gospod iz Gradca! Ali se bo jezil sosed-gostilničar Kolarič! Že vnaprej si je mislila o novem gostu vse najboljše. Pogledala je elegantni kovčeg in vprašala: “Ali je ta gospod baronov sorodnik?”

“Ni,” je odgovoril Tina važno in odgnal muho z dolgega nosu. “Čakajte, kako se že piše? Hu ... Hu ... Že zopet sem pozabil! Vidite, tako nobel ime je, da sem ga pozabil, četudi imam dosti opraviti z gospodo. Hu ... Hu ... Naš oskrbnik Lang mi je dal listek s sabo ...” Poiskal je po žepih, izvlekel pomečkan kos papirja, naredil učen obraz in bral: “Edgar Hu-bin-ger.” Shranil je listek in nadaljeval: “Aha, Edgar Hubinger. Nobel ime, kaj?” Ponosno je dvignil podolgasto glavo, kakor bi odsvit tujčeve glorije ozarjal tudi njega. Moško je pogledal krčmarico, češ: Tako gospodo vozimo. Mi smo mi!

“Kaj pa bo pri vas?”

“Gospod baron hočejo ves grad prenoviti, prezidati, in ne vem kaj še. In ta gospod Hu... Hubinger bo ukazoval zidarjem. Učen je, inženir je, ali kaj takega.”

Valenčakovka ni samo rada občevala z gospodo, ampak tudi rada prodajala borne ostanke svoje mariborske nemščine. Odhitela je v obiteljsko sobo, si opasala lepši predpasnik in stopila s prav prijaznim obrazom pred Hubingerja.

“Vroče je bilo medpotoma, vroče, kajne, gospod?” jo je urezala nemški. Govoreč mu je ugledala na roko in z velikim veselje opazila, da nima poročnega prstana.

Edgar Hubinger je bil vesel, da govori žena njegov jezik. Prizadeval si je, da bi kljub njeni božjastni nemščini delal resen obraz, in je odgovoril kar najprijazneje: “Vozil sem se prav prijetno. Pokrajina mi je jako ugajala, cenjena gospa!”

Naslov “gospa” iz njegovih ust ji je kaj prijetno požgečkal drobno srce.

“Ali je še daleč do podgorskega gradu?”

“Z vozom komaj četrt ure, gospod inženir! Pešec pride pa še prej, če gre skozi hosto, po bližnjici.”

Hubinger se je nasmehnil in rekel: “Inženir nisem, ampak le stavbni mojster. Kdo pa igra na citre?”

“Moja hči. Po navadi je zvečer več gostov kakor podnevi ... pojo, godejo ...”

Vse, kako se je vedel, kako je govoril, kako je sedel, kako je držal glavo, vse ji je bilo izredno povšeči. Zdelo se ji je, da je prinesel s sabo nekaj — kaj neki? — nekaj iz velemesta, ki ji je veljalo za višek vsega zanimivega in krasnega. Zato ga je imenovala venomer inženirja, dasi je bil samo graditelj ali stavbni mojster. On je takoj opazil, da ji je imponiral in jo pridno pital z “gospo”.

2[uredi]

Ko se ji je utrgala nit zgovornosti, se je priporočila in šla v kuhinjo. Ondukaj se sedela komaj sedemnajstletna Milka ob odprtem oknu na klopi in se strastno naslajala s prelepim nemškim romanom, ki mu je bil dražestni naslov: “Peklenska nevesta ali pošastni maščevalci” in ki ga je zagrešil preplodoviti, svoj čas neizrečeno priljubljeni dunajski dramatik in romanopisec Gleich-Dellarosa.

Valenčakova Milka je preživela zadnji dve leti pri nemškutarsko navdahnjeni ujni v Gradcu in se tam navzela preveč tujega duha. Dan na dan je poslušala hvalospev nemštvu in pa grajo in zaničevanje slovenstva in slovanstva. Od kraja se je oglašala v njej upornost, polagoma pa ji je zaspala narodna zavednost in verjela je modri teti-nemškuti, da so Slovenci manj vredni in da nimajo nobene prihodnosti. Graška teta ji je podarila imenitno “Peklensko nevesto” in več drugih takih leposlovnih biserov.

Mati je nekaj časa ropotala z loncu na ognjišču, nato pa dejala hčeri: “Milka, mlad inženir sedi v sobi. Vodil bo poprave na gradu.”

Milka se je zganila, kakor bi se zbudila iz sanj; nejevoljno je pomajala glavo, da so se črni kodri zazibali ob lepem belem čelu. Sanjavo so pogledale črne oči skozi okno in vprašala je malomarno: “Kakšen pa je?”

“Fin in prav prijazen.”

Po veži so udarjali težki koraki; prišel je krčmar Miha Valenčak. Ponosno glavo s širokim čelom in ravni, jaki život je nosil trdo pokoncu. Na sebi ni imel ne suknje, ne telovnika; korenjaške, močno oblokane prsi so razpenjale belo srajco. Prigospodaril in prikrčmaril si je lepo imovino: njive, travnike, vinograde in nekaj gozda.

Obrnil je resni, skoraj strogi obraz k ženi in vprašal: “Si poslala za Roka na pošto?”

“Poslala. — Milka, ne greš malo noter?”

“Čemu?” je vprašal mož in žena je povedala, kdo sedi v lepi sobi.

“Kakšen slepar,” je rekel mož.

“Inženir! Grajski ga je pripeljal. — Milka, ne pojdeš?”

“Rajša sem tukaj.”

Mati jo je pogledala manj prijazno in ji očitala: “Ne vem, čemu si bila v Gradcu! Ne vem, čemu si se učila nemški!”

“Jaz tudi ne!” je pristavil Valenčak počasi in s poudarkom. “Čisto po nepotrebnem je bila v Gradcu. Kakšna se je vrnila domov! Kako so jo izdelali! Klobuk, velik ko gnezdo planinskega orla — prej je nosila ruto — klobuk, da bi lahko spal na njem, rokavice, muf, pajčolan! Cela maškara! Mati ruto, hči klobuk — kmalu jo bo sram iti s tabo k maši. Čudno, da ne kuga v rokavicah!”

Milka, vsa zardela, je v hudi zadregi drgnila knjigo ob klopi. Proseče je dvignila oči in zašepetala: “Ata!”

“Molči! — Pa kaj še cape! Tvoja sestra jo je tako pregnetla, da najin otrok ne šteje ne med kmete, ne med gospodo, da ni ne prava Slovenka, ne prava Nemka, ne tič, ne miš. Naj bi rajša v Ljubljano ali v Zagreb. Čemu tista nemščine?”

“Nemški mora znati vsak omikani človek,” je zaorglala žena.

“Kdo ti je pa spet to neumnost natvezel? Nobena reč me bolj ne jezi, kakor če hoče kdo po vsej sili več biti kakor je!”

“Beži, beži, nič ne privoščiš svojemu otroku!” je zastokala in dejala novo poleno pod ogenj.

“Tako?” je vzkipel oče. “Za koga se pa peham, če ne za sina in hčer! Toda tvoja šola se mi zdi popolnoma narobe. Ali misliš, da pride grof ali baron ponjo?”

Milka se je stisnila v kot, mati Reza pa se je upirala: “Bogve. Zakaj pa ne?”

“O ti —! S tabo ni več mogoče pametno govoriti.”

Užaljena žena je jezno vrgla kuhalnico po ognjišču, da je zacvrknilo in da je puhnil par proti stropu. Pisano je pogledala moža in sprožila jokavo: “To je pa že res od sile!” Dvignila je predpasnik k licu; to je bilo zanesljivo znamenje, da se namerava jokati. Mož je takoj uganil, da se bliža huda ura: zato se je umaknil preteči plohi njenih solza in njene zgovornosti.

“Mati, zdaj pa pojdem,” je rekla Milka, vzela svojo “Peklensko nevesto” in odšla.

V veži je stal pri mizi mladi mizarski mojster Matek Zorko, vitek, pa žilav korenjak z mirnim, resnim obrazom. Široki slamnik si je bil nekoliko po strani posadil na temnorjave lase. Natakal si je piva iz steklenice v visok kozarec. Ko je zagledal Milko, se mu je zaiskrilo v rjavih očeh in obličje mu je olepšal vesel nasmeh. Njegovi pogledi so s tiho, toda gorečo radostjo objemali dražestno mlado postavo in nežno zaokroženi, še nekoliko otroški obraz.

“Dobro jutro, Milka!” Dvignil je slanik in stopil pred deklico, očitno namenjen, da bi se kaj več pomenil ž njo.

Oče Miha Valenčak, ki je prihajal za njo, ju je motril zadovoljno in si mislil: “Lep par!”

Milka je odzdravila ter se ognila ob zidu. Zasmejala se je in poletela po stopnicah v svojo sobico v prvem nadstropju.

Zorko je osupel gledal za njo in dejal nekoliko v zadregi: “Ušla mi je.”

“Ženske imajo svoje muhe,” je dejal Valenčak. “Ne greš noter?”

“Takoj odidem.”

“Le ostani še malo, saj se ti tako ne mudi,” ga je vabil Valenčak, ki je stopal po stopnicah v klet.

Mladi mizar je zrl zamišljen predse. Ljubil je Milko vroče, toda še tiho, tajno. Resne besede še ni bilo med njima; zdela se mu je še premlada. Čakal je tiho, zaupljivo, zvesto, dasi so ga predostikrat mučili dvomi in morilna bojazen negotovosti. Videl jo je vsak dan, bil ji je vedno tako blizu in ostajal vendar tako daleč. Danes je bila izredno prijazna z njim, se šalila, smejala, ga dražila — drugi dan ga je komaj pogledala; danes je bil v sedmih nebesih, vriskal bi in pel, mladost in veselje sta utripala in prekipevala v njem — drugi dan je bil pobit, na smrt žalosten, iskal miru in tolažbe v delavnici in delal neutrudno, strastno. Kadar se je pa Milka zopet prijazno prismejala predenj, je bilo pozabljeno vse ljuto trpljenje in gorje, štel se je najsrečnejšega zemljana pod solncem in pod oblaki, vse ga je veselilo in ker objel bi vsakega.

Milka je stopila v svoji stanici pred ogledalo in si popravila frizuro. Kmalu pa se je zopet pokazala v veži, da bi šla materi na ljubo v lepšo sobo paradirat z nemščino.

Prišla je pa prepozno. “Inženir” Edgar Hubinger je že odhajal. V veži so se za nekaj trenutkov srečale njune oči. Ona je pomotrila tujca z dekliško boječim, radovednim pogledom, on pa je z veliko naslado užival plahi pogled deviških oči, ki so tako milo, tako čisto in jasno sijale iz lepo oblikanih okvirov.

Povesila je goste dolge trepalnice in zardela od nejevolje; njegov drzovito ocenjevalni pogled ji je bil neprijeten, zoprn. Obhajala jo je doslej neznana bojazen. Tiho je odzdravila njegovemu pozdravu in odhitela po stopnicah nazaj v prvo nadstropje.

Graditelj se je obrnil za njo, videl je pa le še njene rumene čeveljčke. Mizar Zorko ga ni gledal nič kaj prijazno; mestni gizdalin se mu je priskutil takoj na prvi videz.

“To gostilnico moram še večkrat obiskati,” si je mislil tujec, ko je sedel zopet v kočiji.

3.[uredi]

Po obedu sta graditelj Edgar Hubinger in grajski oskrbnik Alfred Lang še nekoliko posedela pri črni kavi, pušila cigarete in se pogovarjala o časih, ko sta še sošolca bojevala obupen boj zoper hude profesorje.

Oskrbnik Alfred Lang je bil majhen, debel in jako prijazen mož. Napeta, precej ogorela lica so žarela v dobrem zdravju; obraz mu je spodaj obrobljal tolst podbradek.

“Edgar, kaj si delal poslednja leta?” je vprašal ter naslonil hrbet in do kože ostriženo glavo na stol. Govoril je jako hitro, skoraj hlastno.

“A — nič posebnega. Nekaj časa sem se zanimal za kolesarski sport. Človeku se zdi, da je imenitno in važno tisto, za kar se ravno ogreva, pozneje pa vidi, da je vse skupaj figa. Tako mimogrede sem se tudi zaročil.”

“Oho? Čestitam, čestitam!” je viknil jovialni oskrbnik in mu ponudil desnico.

“Hvala lepa, dragi Alfred! Moja vroča ljubljena nevesta Suzi ni ravno lepotica, pač pa ima obilo ...” Pomencal je palec ob kazalec.

“Jako me veseli, da si prišel, Edgar! Ostaneš lahko, dokler se ti ljubi. Naš baron trati denar na Gorenjem Avstrijskem, v Gmundinu, in se ne vrne pred trgatvijo. Njemu bo pač vse eno, kako dolgo boš tukaj. Le vse temeljito prenovi! Zidovje poka in se lušči in drobi, okna in vrata slabo zapirajo, podgane rajajo po hodnikih in sobah; vsiljuje se mi domneva, da so ti parasiti same aristokratske živalce, ker so tako požrešne. Prebival boš na gradu kakor v prijetnem letovišču, ali pa še prijetneje. Kako lep mir boš užival!

Tukaj ni nobenega ropota, nobenega nadležnega klavirja, nobenih kričavih paglavcev, nobenega prahu, nobenih slabih dišavic, ne drugih mestnih dobrot. Kako se ti osvežijo in ukrepe živci, prsi in ohlade ušesa! Hodil boš na lov — ali bova kvartala — tudi biljard imamo, imeniten biljard, neznansko dolg in širok, menda še iz dobe Napoleonove. Popeljeva se doli v Brežice ... ali dalje gori v rogaško zdravilišče ... ali v Krapinske Toplice. Ugajalo ti bo tukaj. Južna Štajerska je krasna; tudi tujcu se kmalu tako omili, da jo nerad zapušča. Izvoli!”

Oskrbnik je vstal in povabil stavbnega mojstra k oknu; vprek vsej debelosti se je gibal hitro in lahko. Gledala sta skozi okno.

Takoj pod grajskim ozidjem so se širili marljivo negovani vinogradi po rebri, spodaj v dolini pa travniki, pašniki in polja, zlasti dolge njive visoke koruze. Napol zakrita od vrbovja in drugega drevja, se je vila majhna reka v kaprioznih ovinkih in kolenih proti jugu.

“Alfred, kako je tej vodi ime?”

“Sotla. Zdaj je majhna. Ob jesenskih nalivih pa poplavi ravan daleč naokoli, da je kakor veliko jezero. Sotla je interesantna pa tudi nestanovitna in muhasta kakor razvajena dama. Tukaj hiti veselo po strugi, da vidiš vsako skalico, vsak kamenček, vsako školjko, vsakega polžka; tam zopet stoji leno, čemerno, vsa kalna, rumenorjava, stoji in se ne gane. Brez respekta do meje mad Predlitavskim in Zalitavskim izpreminja tek, zamaši ovinek in si odpre novega, vzame kos zemlje Slovencem in ga podari Hrvatom ali pa narobe. Mnogotere ribe žive v njej, kapitalni somi in ščuke. Ribolov ni prepovedan; zato lovi le malokdo. Rakov ni več.”

Oskrbnik je stopil k omari, poiskal daljnogled in ga dal graditelju, rekoč: “Onostran Sotle vidiš del hrvatskega Zagorja, del “hrvatske Švice”. Krasno, kaj?”

Onkraj Sotle se je v lahnem ritmu dvigalo brdo do brda, hribček za hribčkom kakor valovje mahoma začaranega in obstalega morja. Veseli vinogradi, svetla polja in travniki so se solnčili in smehljali med zamišljenimi, melanholičnimi šumicami. Cerkvice in zidanice so gorele v jarkem solncu ko beli pismeni iz zelenje proti bujni, skoraj južni modrini vedrega neba. Zamikajoč, mehak čar je trepetal nad to jugoslovansko krajino, ki je bila, kakor narodna pesem, polna prijazne ljubkosti, skromne pobožnosti, sanjave milote in tihe lepote.

“Enkrat morava v Trans,” je povzel oskrbnik Lang. “Hrvatje so veseli ljudje, ej, boš videl, jako prijazni in gostoljubni. Seljaki in njih deca vljudno pozdravljajo tudi neznanega človeka: “Hvaljen Isus!”

“Medpotoma so me pozdravljali tudi štajerski kmetje in otroci. — Kakšne so pa sicer tukajšnje razmere?” je vprašal Edgar Hubinger, ko sta zopet sedla.

Oskrbnik je malo nagubal čelo in odgovoril: “Nemci nismo posebno priljubljeni. Slovenci se bore zoper nas za svojo narodnost, za svoj ostanek. Hm, ali nimajo čisto prav? Toda ... meni je narodni boj zoprn — ali nismo vsi ljudje, vsi enaki? Po mojem naj bi mel vsak narod enake pravice, enako prostost v resnici, ne le na papirju! Vsak narod odločaj samostojno o narodnih stvareh. Nemci naj ne bi hrepeneli po vladi nad drugimi narodi.”

Hubinger ga je debelo gledal in si jel brisati ščipalnik.

“Nemci se moramo vendar že enkrat otresti starih predsodkov in se odpovedati otročjim fantazijam in jalovim sanjam. Še zmerom si domišljujemo, ne, še zmerom verjamemo, da je Avstrija nemška država in da pristaja prvo mesto Nemcem. To so stare fraze, dobre za bombastične resolucije. Malo nam hasne, da ob vsaki priliki in nepriliki poudarjamo nemški kurz, nemški značaj, kričimo “Heil!” — delamo pa premalo. Slovenci store in žrtvujejo mnogo več za svoj narod.”

“Ljubi Alfred, zdi se mi, da si že napol sloveniran,” ga je karal Edgar in hitreje brisal nanosnik.

“Govorim odkritosrčno, prijatelj prijatelju,” je odvrnil oskrbnik in si zapalil novo cigareto. “Poudarjam ti, nam Nemcem kaže slabo. Pravega državnika nismo imeli že dolgo, dolgo ne. Ministri so enostranski strokovnjaki. Ni ga nobenega med njimi, da bi bil kos zavozlanemu avstrijskemu problemu. Naši titulami državniki poslujejo avtomatsko dalje po ljubem starem kopitu. Nekateremu se včasi posreči lep ministrski govor, kaj velikega, kaj odločilnega pa ne.”

“Pesimist!”

“Naši poslanci preveč koketirajo z vlado; socialnodemokratski so vse drugačni ptički! Nemci potrebujemo brezobzirnih, krepkovoljnih mož, ne pa rokavic in sladkih obrazov. Zahtevajmo narodno politiko, ne maramo več politike dvornih svetnikov! Narodna blaginja je našim poslancem deveta briga. Kar store, store vse zgolj iz samoljubja, iz častihlepnosti, iz veselja, vtikati se v vsak močnik in igrati vlogo, iz želje in skrbi, da bi si ohranili preljubi mandatek in si zagotovili ministrsko kandidaturo. Na shodih in zborovanjih pitajo uboge volilce z bonboni “Edelvolk” in “Herrenvolk”, deklamirajo in prežvekujejo pogrete fraze, nabrane iz dnevnikov, revij in knjig. Komedijo nam igrajo, prežalostno komedijo megalomanskih političnih bajcev.”

Edgar je pomajal glavo, in oporekal: “Bil sem predkratkim v Mariboru, Ptuju, Celju, v Ljubljani in Trstu — povsodi sem slišal nemški.”

“Verjamem. Toliko pa se ne govori več nemški kakor nekdaj. Toda pravtako važen se mi zdi napredek in uspeh njihovega socialnega dela, njih gospodarske zadružne organizacije. Slovenec seje in žanje, mi ne vidimo — nočemo videti! Kadar nas vendar kaj zbode v oči, pa gledamo debelo! Človek ne bi verjel, koliko moreta storiti dva navdušena delavca v svojem kraju za narodno stvar. Dva, ali pa tudi samo eden! Pred nekaj leti je tukaj v podgorski vasi še spalo. Najprvo je nadučitelj dramil narod, pozneje mu je pomagal mlad modroslovec. Zdaj imajo bralno društvo, pevsko in tamburaško društvo, prirejajo narodne veselice, dramatične in glasbene večere ... To so važna pomagala za razširjanje in za gojitev narodne misli. Svoje dni se je sukalo skoraj vse družabno življenje okoli tombole in okoli plesa gasilnega društva.”

Langova izvajanja so Hubingerju ugajala čimdalje manj. Zdelo se mu je, da Slovence pretirano hvali, Nemce pa pretirano graja.

“Ti si mi vrl Nemec, Alfred!” mu je očital in čudno dvigal rumene obrvi.

“Saj sva sama. Pričo Slovenca bi govoril drugače.”

“Drugače. Prav. Vsak človek je kolikortoliko hinavec. E — ljubi moj Alfred, jaz nisem politik, verjemi mi! Kdor se preveč peča s politiko, dobi trda jetra. Zakaj vsak politik se mora neprenehoma jeziti; jeza slabo vpliva na žolč, žolč pa na jetra. Tako mi je pravil star doktor, star zdravnik. Politika pa tudi izpridi še tako lep značaj.”

“Tako, tako. Haha!”

“Da, tako, dragi moj! Nič: haha! Politika pokvari človeku jetra in značaj.”

“Mhm, hm.”

“Zato se ogibam politike, kolikor morem. V dnevnikih me zanimajo le dnevne novice o goljufijah, ubojih, umorih in večjih nesrečah, ki prijetno razvedre bralca. Moja filozofija veli: Poglavitno je, da človek uživa in se lepo zabava, kar največ more. Saj tako prekmalu hudič vzame vse skupaj!”

“Tak si ti, Edgar, in takih je žalibog na tisoče drugih naših mož. Prvega absorbira lov, drugega šport, tretjega alkohol, četrtega karte, petega ženske —”

“Ženske, ženske! Mene ženske! Das ewig Weibliche ...” je hitel Hubinger, jako vesel, da se je zasukal pogovor na predmet, ki mu je bil najljubši.

“Ali še zmeraj dirkaš za predpasniki?”

“O še zmeraj, dragi Lang, še zmeraj!” se je požuril zatrjevati sovražnik politike.

“Saj si vendar zaročen!” se je čudil oskrbnik.

“Celo jako zaročen, ljubček moj! Ali to nič ne de, nič ne de. Moja ljubezen je neizmerna! Moja zlata Suzana sama ne bi prenesla toliko ljubezni, ne, zadušili bi jo občutki. Zato dirkam tudi za drugimi, dasi ljubim Suzano in njeni dve trinadstropni hiši v Gradcu kakor sam sebe. Suzi pa ne ve ničesar o mojih dirkah in je pravtako srečna, kakor vsaka druga vesela nevesta. Tako je, vidiš, in oba imava mir in vsak ima svoje veselja.” Suzi ne sluti in ne ve nič in tudi ne sme nič vedeti o mojih tajnih zabavicah!”

“Ne šali se tako ... teko čudno!” ga je zavrnil oskrbnik.

Hubingerjev obraz je spačil ciničen posmeh.

“Čudno? Morala in ideali in tako dalje, kajne, Alfred moj? Idealov sem se iznebil že davno, ideali porajajo le nezadovoljnost in brez morale živiš mnogo laglje.”

“Lepo, jako lepo, Edgar!” je vzkliknil Lang in mu ploskal ironično.

“Čuj! Danes sem se med potoma ustavil v vasi tu doli v veliki gostilnici blizu cerkve. Tam sem istaknil mlado dekle, sočno, zdravo lilijo. Povšeči mi je bila na prvo oko. Kakor nalašč za kratek čas! Ime ji je Milka.”

“Valenčakova Milka je še napol otrok.”

“No, recimo, tri četrtinke. Nič ne de. To trdnjavo moram osvojiti. Tako vzamem vražjim Slovencem nekaj “narodne posesti”. Ali ni to hvalevredna “dejanska politika?” Nemci naj bi pobrali Slovencem vsa dekleta, a? He, he...”

“Pri Valenčakovi že ne boš nič opravil, Edgar! Ponosna je in dekleta te dobe so najbolj izbirčna.”

“Ne, take ptičke najrajše lete v mrežo. Znati moraš!”

“Oče Valenčak jo je namenil mlademu mizarskemu mojstru Zorku; njega ima v največji ceni.”

Hubinger se je frivolno zasmejal in se veselil: “Tem bolje. Bo pa mojster Zorko moj dedič. Hehe! Hehe!”

“Pazi! Zorko ima jeklene pesti, veš. — Pazi!”

“Že jutri popoldne pojdem zopet tja. Podnevi ni toliko gostov, mi je rekla gostilničarka.”

“Pusti tuja dekleta in drži se rajši svoje Suzane!”

“Suzani se ne maram izneveriti; pisal ji bom vsak dan, kako v potu svojega obraza popravljam baronu grad in kako pridno mislim nanjo vsako uro, ne, vsakih pet minut. Tvoja dražestna podoba mi je vedno pred očmi in tako lepo dalje. Njej bom pisal, zabaval se bom pa z Milko.”

“Pomisli posledice! Dve dekleti utegneta biti nesrečni zaradi tebe in — dve obitelji!”

Hubinger se je priklonil in dejal s smešnim poudarkom: “Hvala lepa za očetovsko svarilo. — Upam, da me čaka nekaj sladkih uric!”

IV.[uredi]

Drugega popoldne je v Valenčakovi točilnici sedel Leskovarjev Anza, majhen, porastel možiček z zabuhlim, kakor oteklim obličjem, medlimi plavajočimi očmi in podolgastim tenkim nosom, visečim med razmršene, po žganju olužene brke. Akotudi že postaren, se je vendar še čilo in ravno držal pokonci. Posvetne ničemurnosti mu nisi mogel očitati. Brado in lase si je česal samo ob večjih praznikih; obleka mu je bila umazana in oguljena, vendar še cela. Na razkuštranih laseh mu je čepel pomečkan klobuk, ki je že davno izgubil lepo obliko in barvo; na njem so bingljale modre zvončice pa zelena praprot in plamtel mak. Pred sabo je imel merico žganja. Na desni mu je slonela ob klopi debela gorjača poleg zavitka, prevezanega z dvema jermenoma. Okoli njega je dišalo po žganju, tobačni člindri in znoju.

Anza je potegnil pipico iz široko zevajočega žepa rjavkaste suknje, užgal dve žveplenki ob hlačah in začel dimiti. Zakašljal je, se naslonil z levim komolcem na mizo in pogledaval skozl okno na cesto.

Svoje dni je imel lepo imenje. Služil je več let pri vojakih in tam se je odvadil delati. Prevzel je posestvo po rajnem bratu, toda prehuda žeja ga je kmalu spravila na nič. Ostala mu je le revna bajta konec vasi. Najrajši je pil žganega, pa tudi sirovega možiček ni zaničeval. Ker je zahteval ponavadi “en frakeljček”, se ga je to ime prijelo. Anza ga ni rad slišal; ljubši nego “Frakeljček” mu je bil priimek “Kačar”. Poleti je namreč lovil gade in drugo gomazen ter pošiljal profesorju v Gradec. Nabiral je pa tudi gobe, zdravilne rastline in jagode, kopal korenine, nastavljal ribam v Sotli ter barantal s kožuhovino in jajci. Klatil se je ob Sotli in Savi, po Štajerski, Hrvatski in Kranjski. Marsikaterikrat je prenočil pod milim nebom.

V “lojpi” (veži) je slišal poluglasno petje in lahke korake ter obrnil glavo proti vratom. Prišla je Milka in obstala pri njegovi mizi.

“No, Kačar, kod ste pa hodili, da vas tako dolgo ni bilo pri nas?”

Anza je zazibal kratki život in odgovoril čemerno: “Kod? Tam okoli Rogatca. Tako se vrtimo po svetu in lovimo srečo ko mlad pes svoj repek.”

Milka se je veselo zasmejala in vprašala: “Kako pa že kaj, Kačar?”

Možiček je zamahnil s pegavo roko in se nakremžil: “Ej tako, tako, veš ... ne posebno dobro. Vidiš, star sem že, star! Blagor Tebi, ki si še mlada! Posebne sile mi res ni, pa vendar — — Ne bom več dolgo, vem. Zato ga pijem, saj na onem svetu ga ne bo nič. Kje pa je Mima?”

“Peljala se je v Brežice, da si kupi novo obleko. Kačar, kaj pa kupčija?”

“Vse je slabše — kaj bi na dolgo pripovedoval. Včasi so mi po tri krone plačali za gadjo glavo, zdaj dajo le po eno. Taka je tudi z drugimi stvarmi.”

“Jaz se že ne bi ukvarjala z gadjim lovom! Prenevaren je!”

“Človek mora paziti. Odrezana ali odsekana gadja glavica še več minut odpira žrelo in poizkuša pičiti. Pravijo, da miga do solnčnega zahoda, pa ni res.”

“Ali vas ni še nobeden pičil?”

“Pač, eden me je oklal v nogo, ko ravno nisem imel škornjev na sebi, ampak le čevlje. Najrajši pridejo ponoči k ognju ali k luči. Bilo je meseca avgusta, “o božjem licu”, ko romajo na Gore in je tam tudi semenj. Lovil sem pri svetilki v dolg precep do nepravega drena. Naenkrat me zbode na levi nogi. Bežim iz gozda v vas, da bi oslabil kačji strup z žganjem. Kar zagledam kovačnico, še odprto, svetlo. Razgalim nogo in vidim majhen ubad, okoli njega pa že kožo zelenkasto. Že me boli, v glavi se mi vrti, da moram sesti. S kleščami zgrabim kos živega oglja in ga pritisnem na rano. Kovač obrne glavo stran, ne more gledati. Napne se črnikast mehurec, okoli njega pa več manjših, rdečkastih. Predrem večji mehur in pritisnem, da se odcedi črnikasti sok. Lahko rečem, kovača je bolelo bolj ko pa mene, tako je pačil obraz. Potlej sem obvezal rano in tekel v krčmo, zakaj žganje je najboljše zdravilo zoper kačji strup.”

Milka je nehote potresla glavo. Obrnila se je, da bi šla.

“Kam pa?”

“Malicat.”

“Počakaj še malo. Človek ne more samo jesti in piti, delati in moliti, ampak tudi misliti in kaj modrega povedati.”

Tedaj se je pred gostilno ustavila grajska kočija in skozi točilnico sta prišla oskrbnik Alfred Lang in graditelj Edgar Hubinger. Njega je pogledal Anza posebno pazljivo. Stopil je k oknu in vprašal kočijaža Tino, koga je pripeljal z oskrbnikom. Tina je povedal, kdo je in kaj in dodal važno, bahavo: “Nobel gospod! Samo vino gospodo vozimo!”

Leskovarjevega Anzo je to jezilo in dejal je zaničljivo: “I kaj boš neki ti, Gabronov Tina!”

“Kaj boš pa ti, ti ... Frakeljček!” mu je zabrusil kočijaž in ošabno gledal s kozla. “Frakeljček!”

Kačarja je spekla ta beseda, zato je ožgal protivnika: “O ti večni suženj gosposki! Kakor priklenjen si na svojo gospodo, siromak! Mene poglej, mene!”

“Saj gledam in lepega osla vidim!”

Tudi ta jasna, brezobzirna izjava je zaskelela Kačarja in zasolil je kočijažu: “O ti strupena goba! Jaz sem sam svoj gospod, ti pa ne! Ves dan se lahko izprehajam ali doma ležim ali pa sedim v gostilnici. Kaj boš ti meni šnopec očital, ko mi nisi plačal niti kapljice? Lepo maniro si se naučil pri gospodi, ti grajski čuk!”

Gabronov si je nato nemo potegnil roko okoli dolgega vratu in na ta način Kačarju pantomimično svetoval, naj se obesi.

Bistroumni Anza je takoj razumel zaničljivi pomen kretoslovnega odgovora nasprotnikovega in ga zmerjal: “Obesi se sam! Sram te bodi, rogovila dolga, jetika grajska, obesi se sam!”

Kočijaž pa je mlasknil z jezikom in se počasi odpeljal malo po vasi, ker se je bal, da ne bi oskrbnik kaj slišal. Anza je srdito iztrkal pipico v kotu, potegnil z nogo po pepelu in sedel zopet za mizo.

Medtem so vstopili oskrbnik, graditelj in nekoliko pozneje Milka v lepšo sobo.

“Dober dan, lepa gospodična!” jo je pozdravil prijazni oskrbnik. “Prosim, dovolite! Moj prijatelj Edgar Hubinger, stavbni mojster — gospodična Milka Valenčakova. — Zalo natakarico imamo danes! Prosim, gospodična, meni le majhen kozarec piva! Odpeljem se še dalje in vam pustim prijatelja Hubingerja tule v zastavo, da se kmalu vrnem.”

Tudi Hubinger si je naročil piva in Milka je odhitela, vsa rdeča zavoljo “lepe” gospodične in “zale” natakarice. Hubinger je gledal za njo in občudoval njeno prožno hojo in dolgi črni kiti, spodaj zavezani z rdečo vozo.

Oskrbnik je stoje čakal pijače. Hubinger pa je sedel k mizi med dvema oknoma. Na enem teh oken je zagledal nemški roman in s smešnim poudarkom bral mnogo obetajoči naslov “Mrtvaška sodba o polnoči v strahovitih podzemeljskih jamah”. — Imenitno, hehe, krasno! O nedolžnost!”

Zasmejal se je porogljivo; tudi oskrbnik se je malce nasmehnil in se pogladil po kratko ostriženih laseh in napetih licih.

Milka je prinesla pijačo in posmehljive poteze na Hubingerjevem obličju so se umaknile vljudnosladkemu izrazu. Lang je pozabaval poslušalca z dovtipi o Židih in Madžarih, potem pa pogledal na žepno uro in dejal: “Jako mi je žal, da moram odtod. Vrnem se čim prej. Ljubi Edgar, medtem pa ti zabavaj gospodično! Priporočam se!”

Gabronov se je pravkar vračal z vozom in takoj odpeljal gospoda; Kačar se je zastonj veselil, da bo mogel prevzetemu kočijažu še katero zarobiti.

Hubinger si je zapalil cigareto in vprašal kar najprijazneje: “Gospodična, kje ste se naučili nemški?”

“V Gradcu, gospod Hubinger!”

“Kako vam je tam ugajalo?”

“Jako lepo je tam,” je odgovorila. Stala je še vedno nekoliko v zadregi pri sosednji mizi in popravljala šopek v vazi. “Jako lepo ... Grad, mestni park, Hilmteich, Ruckerlberg, Rosenberg, vile in vrtovi ...”

Primajali so se okrogla, kljukonosa mati Reza. Veselilo jih je, ko so našli “odličnega” gosta in hčer v živahnem pogovoru. Hubinger se jim je slovesno predstavil. Mozoljasti obraz se jim je svetil od zadovoljnosti. Ostati pa niso dolgi pri njiju. Belo oblečen Hrovat je v mokri pletenici prinesel rib naprodaj. Ponujal jih je za “dva rajnška” vse vkup. Mati so odšli z njim v kuhinjo.

“Gospodična, kakšna noša je to?” je vprašal Hubinger.

“Hrvatska.”

“Ali znajo gospa mama tudi hrvatski?”

“Slovenec in Hrvat se razumeta, ako tudi govorita vsak svoj jezik, saj ni dosti razločka.”

Dvignil je rumene obrvi.

“Zdaj mi je še bolj žal, da ne znam slovenski,” je rekel laskavo. “Gospodična, prosim, ali ne bi hoteli kaj slovenskega zasvirati na citre?”

“Ne znam dosti,” se je branila in ga pogledala od strani.

“O gotovo znate. Prosim, gospodična, prosim.”

Sedla je k mizici, vzela je ključek in jela uglašati. Potem je listala med notami in zaigrala: “Je pa davi slan’ca pala ...” Milka ni bila velika umetnica. Tudi ji je branila neka sramežljivost, da bi pričo tujca bolje izražala občutke. Hubinger je puhal dim od sebe in pasel oči na njenih deviških oblikah.

Kačarja je gnala huda radovednost gledat, kaj delata Milka in tujec. Tiho je šel iz točilnice na dvorišče in previdno pogledal skozi tenke ozke prečnice spuščenega zastora.

“Kako strmi vanjo,” si je mislil. “Oblečen je pa kaj lepo, dosti lepše ko jaz. Skoraj belo obleko ima in nanovo je polikana, da se vidijo gube podolgoma. Tudi počesan je lepše ko jaz ali pa Matek. Kako se mu svetijo oči! Potuhnjeno, ko mačku, ki vidi pečenko, pa ne more do nje ...”

Oprezno se je vrnil v točilnico.

“Slovenske pesmi so jako lepe, ali tako otožne,” je povzel Hubinger in se igral z vrvico ščipalnika.

“O, vse niso žalostne.”

Zaigrala je živahno: “Še kikljico prodala bom ...”

Tačas je prikoračil stari Valenčak in ob njegovih težkih korakih se je rahlo zazibala in zabrnela kredenca. Malo začuden in malo nejevoljen je ošvignil hčer s strogimi očmi in prav obkratko pozdravil tujca, se obrnil in meni nič, tebi nič odšel. Hubinger je nekoliko osuplo zrl na njegov široki hrbet in na križajoče se gube močnega tilnika.

“Gospod Valenčak?” je vprašal potihoma.

Milka je pokimala.

Nekaj časa je bilo tiho v sobi. Komaj čuten prepih je rahlo premikal beli prt ob mizi. Na bližnjem zvoniku so zapeli zvonovi.

“Zvonjenje na kmetih mi prija mnogo bolj nego v velikem mestu,” se je oglasil Hubinger. “Zdi se mi skromnejše, prisrčnejše in pobožnejše.”

Kmalu sta se živahno pogovarjala in se celo smejala. Anza v sosednji sobi pa je majal glavo in modroval sam pri sebi: “Kako se smejata! Gosposki dedec ji je všeč. Sladko ji zna pihati na srce. Kdo ve, kaj ji še vse natveze! Ta srakoper nemški bo še Matka izpodrinil. Bo ga, bo! Vse kaže, da ga bo, če bo še kaj dolgo kolovratil tod okoli, merkovca gosposka! Milka je lepo dekle. Desetkrat in tudi dvajsetkrat je lepša ko jaz, zato pa ni tako modra. Še vsa je neumna in ne ve, kakšen je ta strupeni svet. Pa vendar — malo pametnejša bi bila lahko. Slabo srečo ima Matek. Z ljubeznijo je ponajveč križ. — Ali ostanem še, ali pojdem domov? Vprašanje je, ali bo še kaj pijače ali nič?”

“Bo!” je zadovoljno odgovoril sam sebi, ko je skozi okno uzrl mladega mizarja Zorka. “Matek da rad zanj.” “Matek!” je zaklical in mu živo pomigal, naj pride bliže. Ko je stal Matek pri oknu, mu je dejal: “Nekaj novega. Stopi malo noter!”

V točilnici ga je pozdravil z velikim veseljem in se umaknil na klopi, dasi je bilo tudi tako veliko prostora. Zviti Anza je preudarjal natihoma: “Takoj mu ne smem povedati, če ne se ujezi in nič ne pokliče na mizo.”

Mati Reza so postavili polič vina pred Zorka, ki je vprašal: “Kaj je novega?”

Anza ga je sunil pod mizo.

“Kaj bo novega? Nič!” so rekli mati, si obrisali roke v predpasnik in se podvizali v kuhinjo.

Anza je obrnil glavo proti lepši sobi, namežikal Zorku in zapel zateglo: “Kaaaj?”

Matej je slišal iz sosednje sobe glasan pogovor in vesel smeh. S police je vzel še en kozarec in natočil Anzi in sebi. “Kdo je tam, Anza?” Trčila sta.

Kačar je izpil duškoma in odvrnil: “Gosposki srakoper. Z baronovim oskrbnikom sta se peljala in Gabronov Tina, graska pokora, mi je povedal, da je tujec kakor napol inženir iz Gradca in da bo zazidal in zamašil vse grajske razpoke in luknje. Ime mu je pa Hubinger.”

Zorka je obhajalo neprijetno, poslušajočega, kako se zabava Milka s tujcem. Tako prijazno se ni pogovarjala z Zorkom še nikdar. Iz njenih besedi, iz njenega glasu je spoznal dobro, kako si prizadeva, da bi bila tujcu bolj pogodu. Čutil se je ponižanega, samoljubje mu je bilo hudo žaljeno. Jeza mu je tiščala obrvi vkup.

Anza se je pomaknil bliže k njemu in vprašal tiho: “Ali je to prav?”

Zorko se je zadolbel v misli in ni odgovoril.

“Matek, ne zameri mi, naj po pravici povem! Poškilil sem v ono sobo. Nič prida se mi ne vidi ta človek. Oči se mu zasvetijo včasi tako hinavsko ko mačku, če čuti miš, pa ne more do nje.”

Zorko ni rekel nič. Nerodno je bilo Kačarju; pregledal je svete podobe na zidu.

“Kaj prijetnega mu moram povedati, morebiti da še za enega,” si je mislil in mu položil roko na ramo. “Matek, nič ne bodi žalosten! Ni vredno. Saj gospode ne ostane dolgo tukaj. Počakaj, potrpi! Boš že spravil voz na pravi pot, saj imaš nekaj jezika.”

Pridrdral je voz. Oskrbnik Lang je prišel po Hubingerja. Milka ju je spremila do hišnega praga.

Zorko se je oddahnil. Poklical ga je še polič; prinesla ga je Mima, ki se je pravkar vrnila iz Brežic.

“Kje pa je Milka?” jo je vprašal Zorko.

“Zgoraj, v svoji sobi.”

Zorko se je bridko nasmehnil. Stisnjene obrvi so govorile o bolesti in mukah.

Anza ga je izkušal razvedriti in dejal: “Prav, da si dal še za enega! Veš, jaz imam že tako navado, da se ga nalezen vsak dan, če le morem. Nekateri trdijo, da to ni prav, pa jim ne verjamem, ker delajo večinoma tudi sami tako. Zato pa tudi nikdar nimam nobene mrzlice.”

Zorko je plačal in šel, Anza pa je sklenil: “Še enega bom, da me ne bo mora tlačila ponoči! Mimika, še en frakeljček!”

5.[uredi]

Milka je slonela nekaj tednov pozneje vsa zamišljena ob oknu svoje sobice in gledala na cesto proti podgorskemu gradu. Pred njo je ležala napol dogotovljena nogavica, na mizi pa je dehtel šopek grajskih vrtnic, prvo darilo gospoda Hubingerja.

Malone vsak dan je zahajal v Valenčakovo gostilnico. Pripeljal se je ali z oskrbnikovim kolesom ali pa s kočijažem Tino, kadar je moral ta na pošto. Med Milko in Edgarjem se je pričel tih boj. Ta borba je bila Milki tem nevarnejša, ker je mlado srce čutilo zagonetno koprnenje, zamolklo hrepenenje po nečem lepem, novem in ker so borni ostanki narodnega čuta njenega le slabotno zoprvali tujcu.

Ugajal ji je od dne do dne bolj. Polagoma je našla celo vrsto vrlin pri njem: bil je tako skromen, prijazen, nesebičen, zabaven, nežnočuten, plemenit, krotak. Občeval je z njo tako obzirno in fino, kakor z gospodično “najvišjih” krogov. Nikdar ni z najmanjšo besedico zabavljal Slovencem ali Slovenkam; še hvalil jih je. V kratkem se ji je znal tako prilizniti, da ga je cenila kakor vzornega moža, vzvišenega nad vsakdanjimi pritlikavci. Prikupil se je tudi bujni Mimiki; ta pa ga je spoštovala le zavoljo lepe napitnine.

Vsak dan je Milka stregla na uro, kdaj pride, in ako ga nekaj časa ni bilo, se ji je tako tožilo po njem, da se ji ni nič ljubilo. Prihajal je navadno popoldne.

Danes ga dolgo ni bilo. Naposled ga je vendar zagledala. Z veselim nasmehom si je pripela eno njegovih rož na prsi, vzela pletenje in odhitela po stopnicah. V kratkem sta sedela v lepši sobi.

V točilnici je Mima pomivala posodo, za mizo v kotu pa je majal Leskovarjev Anza razmršeno glavo, da so kimale gozdne cvetlice nad njegovim klobukom, in umoval: “Hoho, že spet sta vkup! Zmeraj ji je na ušesih, ona pa ga posluša, kakor bi ji bral sveto pismo. Če bi Matek vedel, kako se pogledujeta, kako si namigujeta in sladke koreninice zobljeta! Tja k oknu naj bi stopil Matek, pa bi videl, kakor sem videl jaz. Zvodil jo bo za nos, če se ne bo še kaj dolgo omuhaval okoli nje. Kakšno pohujšanje, kakšno pohujšanje!

Dekle je še neumno, kaj hočemo. Mlada je še; ko sem bil jaz mlad, sem bil tudi ves neumen. Lazil sem za dekleti in še prehladil sem se in celo tepen sem bil za svojo zvesto ljubezen, ojej! Zdaj me je, hvala Bogu, minulo, hudoba me ne izkuša več. Zdaj je pijača moja ljubica!” Pogledal je s plavajočimi očmi proti omari in jel iztikati po žepih, če ima kje še kakšen zadejan grošek.

“Tamle v omarici je še dovolj žlahtne kapljice,” je vzdihnil, “v žepu pa nič okroglega več! Dva, trije debeli požirki bi se mi kaj prilegli! Nerodno je, da je na svetu več hudega ko dobrega. Ali človek mora včasi žejo trpeti; s tem si služi nebesa. Da bi vsaj Valenčak prišel odkod! Včasi mi ga nalije frakeljček kar tako, ker mu povem marsikaj, kar iztaknem in slišim medpotoma. Danes pa ne bo nič, že vidim, da ne. Oča in mati se prepirata tam zunaj. Hud jezik imajo mati, nobene očetu ne ostanejo na dolgu. Nič ne bo danes pijače več. Pa naj bo za uboge duše v vicah!”

V kuhinji sta se prerekala Valenčak in žena njegova zaradi hčere.

“Že spet čepi pri njem!” se je jezil mož.

“Saj sedi tudi pri drugih,” je zagovarjala žena Milko. Stala je pri velikem štedilniku in pazila, da ne bo prekipelo mleko, ki se je kuhalo za popoldansko kavo.

“Pri tistem nemčurju!”

“Saj ni farjev ali gobav” so se odrezali mati in grdo pogledali očeta.

“Sama sta, Reza!”

“Saj ne grize, Miha! In Mimika je v prvi sobi.”

“Kako se smejata in koliko imata klepetati!”

“Prava reč, če se malo pomeni z njim! Saj je Nemec tudi človek.”

“Reza, če se le ne bo izkuhal močnik, ki ti ne bo dišal!” je poudarjal glasneje.

“Miha, ti vidiš vse pretemno.”

“Toliko si menda vendar še pametna in ne pričakuješ, da bi jo hotel ta človek vzeti. Saj vendar veš, kdo je on in kdo je ona. Milka naj rajša posluša mizarja Zorka! Zorko je pravi mož zanjo, delaven in čeden fant, dober in pameten, poštenjak, da malo takih! Z njim naj se zmeni, nikdar ji ne bo žal; dobro bo preskrbljena. S tistim polizanim gospodom naj pa nikar ne mlati prazne slame.”

“Ne bo je snedel, ne, Miha!”

“Ti moraš imeti zadnjo besedo.”

“Kajpa!”

“Reza, odgovor boš dajala ti, ne jaz! Le dajaj dekletu potuho!”

Razkačena žena se je obrnila k možu in zavpila: “Kakšno potuho!” Uprla je jezne pesti v bok in nameravala sprožiti sijajen in izviren govor, ki bi nasprotnika nedvomno presenetil, zmešal, omamil, razorožil, porazil. Toda ta slovesni trenutek se je vrnila postarana dekla Neža s polja in obenem je prekipelo mleko iz lonca; zašumelo je po vročem železu in proti stropu se je dvigala meglica, ki ni dišala prijetno. Iz te megle so se kakor toča iz hudournega oblaka usuli na strmečo Nežo očitki, zakaj je ni bilo prej domov — mož pa je porabil zadrego v kuhinji in srečno pobegnil v točilnico.

Ko ga je zagledal Anza, je uganil: “Hud je ko osa! Tako grdo se drži, da Bog pomagaj! Danes ne bo nobene pijače več. Slabi časi, slabi časi!” Na glas je pa dejal: “Mati so pa danes malo sitni, kajne, Miha?”

“Maškare imamo pri nas, maškare, Anza, že zdaj, še pred Veliko mašo. Moja Reza ... pa saj ni, da bi pravil. Nimaš več pijače?”

Anza ga je pogledal ko psiček, ki prosi hrane. Valenčak se ga je usmilil in mu natočil frakelj.

“Bo, bo!” se je oveselil žganjarček, namežiknil z levim očesom, poklimal zadovoljno in pil s slastjo, mežeč. “Miha, Bog ti povrni! Dober človek si. — Z ženskami je pa križ.” Obliznil se je, zacmakal in jel tlačiti tobak iz mehurja v pipo.

“Prav si povedal, Anza!” je potrdil Valenčak in se uprl z rokami na mizo. “Z žensko si človek nakoplje velikanski križ na glavo. Kar si ona izmisli, to mora biti!”

“To mora biti, Miha! Take so ženske, vem. Njihova mora veljati, sicer ne dajo miru. Take so. Vse so take. Kadar so pa jezne, hoho — bi grizle še po svoji senci kakor gad!”

“Pojdi, pojdi, Kačar, kaj boš toliko govoril o ženskah, ti, ki nisi oženjen!”

“Pa bi bil lahko!”

“Boga zahvali do komolca, da nisi!”

“Nikoli nisem dosti maral za ženske, veš.”

“Menda pa le one niso marale zate,” se je šalil Valenčak, že malo boljše volje.

“O, marale, marale! Tisto pa že, Miha! Resnico govorim. Rajši bi se odpovedal pijači, kakor bi se lagal. Hoho, pa še kako so reve silile vame! Zastonj! Ne boš! Miha, nihče mi ne bi verjel, kako so tiščale revice za mano, vdove in dekleta, ko sem bil soldat. Vdove so bile še hujše, posebno, kadar je bil ščep ali polna luna. Hudo kri sem imel, ko sem bil mlad, pa sem se vendar srečno ubranil izkušnjavam. Da bi se vse življenje pokvaril z ženo in njeno sitnostjo? Nič! Ljubezen je huda pokora. Nekaj cvenka v žepu, pred sabo pa poln frakeljček, klobasico in hlebček — to so nebesa na zemlji!”

Proti večeru je prišel Zorko in sedel k Anzi. Mima je prinesla dva kozarca. Anza je veselo dvignil zabuhlo glavo. Mizar je natočil obema in trčil, ne da bi kaj rekel.

Anza mu je položil roko na komolec in dejal: “Ej Matek, ne zameri mi! Človek ima oči, da vidi, in ušesa, da sliši. Nikar ne glej tako pisano! Saj je toliko deklet — več ko bankovcev. Ali boš hud, če ti nekaj povem? Ne bodi hud, Matek moj! Če ne, bom pa rajši tiho.”

“Anza, pij!”

“Žal mi je, Matek, tebe mi je žal — glej, prekesan si!”

“Anza, pij!”

Ponosnega Zorka je bolelo pomilovanje in sočutje kakor ponižanje. Anza je odstavil kozarec, potisnil pomečkan klobuk na tilnik, se pogladil po podolgastem nosu in uprl medle oči v mizarja.

“Bom pa kaj drugega povedal, Matek, samo da se ne boš jezil. Postopač je ta gosposki maček v drugi sobi, že vse popoldne sedi v krčmi kakor jaz. Pa kaj, jaz sem star, rad počivam — on pa slepe miši lovi! Njemu še jaz ne bi dal hčere, če bi katero imel.”

Zorko je molčal. Iz sosednje sobe je slišal Milkin in Hubingerjev glas; vsaka beseda, vsak smeh ga je zabolel v srce. Kaj bi dal, kaj bi storil, ako bi bila z njim tako prijazna, kakor s tem tujcem! Toda, ali ji je smel kaj očitati? Ali ji je povedal, da jo ljubi? Sam bo kriv, ako ga prehiti tujec.

Skoraj nato pa se je zopet tolažil: “Saj ne bo nič hudega!” V duši so mu vstajale podobe, prizori, pogledi, odmevale besede, neznatni in vendar dragi spomini, po katerih je sodil, da Milki ni neljub. Strašno je kopal in iskal po teh spominih, in vsak še tako malenkostni pojav Milkine naklonjenosti mu je bil dragocen.

Tako mu je koprnela duša med upanjem in bojaznijo.

Anza mu je nekaj pripovedoval, Zorko ni slišal. Zdajci je dvignil glavo. Hubinger se je poslovil za danes in šel skozi točilnico. Zorko je gizdalina v elegantni kolesarski obleki premeril od nog do glave. Na obrazu njegovem je videl zadovoljen nasmeh. Zoprn mu je bil ta smeh, silno zoprn ves ta človek. Čutil je, da ga sovraži; še nikdar ga ni navdajala do nikogar taka mržnja, kakor sedaj do tega tujca.

Nenadoma je prišla Milka in jela iskati in prekladati po omari. Zorko se je obrnil k njej in dvignil glavo, kakor bi ji hotel nekaj povedati. Poznalo se mu je, da mu je težko in da mu beseda kar noče z jezika. Anza je naglo izginil v vežo. Mima je bila zunaj. Naposled je Zorko le izpregovoril; njemu samemu se je zdelo, da je njegov glas čuden, tuj.

“Milka, ali ne greš malo sem?”

Ne da bi se ozrla nanj, je odgovorila malomarno: “Ne utegnem.”

Grizel si je ustne. Opazil je izpremembo na njenem obrazu; videl je, da ji ni prijetno sami v njegovi bližini. Mučila ga je jeza in velika žalost.

“Odkod ta mrzlota?” mu je šlo po glavi. “Zakaj se mi odteza, umika?”

“Kaj pa hočeš?” je vprašala ter ga pogledala hitro in nekam nejevoljno.

“Sedi malo k meni! Če sediš pri tujcu, zakaj ne bi pri domačinu?”

“Oh kako si siten!”

Stisnil je zobe; zabolele so ga njene besede. Izbruhnilo mu je: “Milka, včasih si bila drugačna do mene!”

Ozrla se je naglo nanj. Videl je njen začudeni obraz. Zamolklo je dejala: “To se le tebi zdi ...” Vzdihnila je nejevoljno in odšla.

“Kako prijazna je s tujcem in kako se nosi proti meni!” ga je mučilo. “Tujca ceni, jaz pa ji veljam toliko kakor otroku žoga — še toliko ne!”

Ljubosumnost mu je pretresala vse bitje. Bridka bol mu je sevala iz oči. Anza se je vrnil, on ga ni opazil. Nekaj trenutkov je Zorko mislil, da bi šel za njo in ji rekel: “Ne muči me! Meni si ti vse — njemu le igrača! Meni je ljubezen nekaj svetega — njemu zabava! Ne zaupaj tujcu!”

Toda že se je oglasil ponos: “Nič! Nobene miloščine, ničesar vbogajme! Nič!” Zorko je udaril s pestjo po mizi in izgovoril: “Nič!” tako na glas, da se ga je Anza skoraj ustrašil.

“Nič? Nobene pijače več?” je vprašal žganjarček. “No, pa ne! Zato se ti ni treba jeziti. Saj —”

“Molči!” je velel Zorko in ga pogledal tako jezno, da je Anza umolknil z odprtimi usti.

Zunaj je mukala goved, ki se je vračala s paše. V gostilno so prihajali večerni gostje. Zorko je vrgel denar na mizo in šel. Anza je debelo gledal za njim. Mahoma pa si je dejal kazalec na modro čelo in mrmral: “Aha — ljubezen ga mori! Ljubezen je divja kraljica!”

6.[uredi]

Petek pred Velikim Šmarnom je bil jako vroč dan. Stari Valenaček je bil malone ves dan pri delavcih, ki so želi oves.

Popoldne je sedela Milka v lepši sobi in pisala graški teti pismo. Zunaj so udarjali zamolkli udari; nekdo je cepil drva. Na dvorišču je kokodakala kokoš kakor obupana.

Milki se ni prav ljubilo. Pogrešala je primernih izrazov in prave zveze. Vsak čas je pogledala skozi okno.

Avgustno solnce je jarko sijalo na cesto in na oprašeno drevje ob ograji sosedovega vrta. Včasi je prišla mimo okna v senci dekla z vedrico vode na glavi ali z zavitkom iz prodajalnice. Izza ogla je deček pripodil gosi, ki so grdo kričale in razburjeno mahale z nerodnimi perotnicami. Potem so zarojili mimo hiše veseli in glasni šolarčki s knjigami v platnenih torbicah.

Počasi je pisala dalje; glavo je uklonila in držala nekoliko po strani. V sobi se je slišalo le rahlo praskanje raskavega peresa in brenčanje muh. Zunaj je ropotal koleselj. Zopet je pogledala skozi prozor. Seljak je peljal podgorskega zdravnika k bolniku; doktor je bral dnevnik. Za vozom se je dvigal gost prah. Na cerkvenem zvoniku je bila ura z jasnim, prijaznim zvokom.

“Eh, kako mi nagaja!” se je gnevala in prečrtala poslednje besede. Naslonila se je na stolu nazaj, vtaknila rdeče in zeleno peresno držalo med bele zobe in uprla oči v strop, kakor bi tam iskala prikladnih besedi. Naposled je jela po ponesrečenem pismu risati čudne arabeske in križe-kraže, se večkrat zaporedoma imenitno podpisala in se zamislila. Čimdalje, tem močneje je čutila tajinstveno hrepenenje po nečem lepem, milem in radostnem, čemur ni vedela imena.

“Dolgčas je,” je vzdihnila. “Da bi vendar prišel Hubinger! Vedno ve povedati kaj zanimivega. Kako naglo mine čas, kadar je on tukaj!”

Milka se je že tako navadila njegove družbe, da ga je težko pogrešala. Čutila se je vso drugo, kadar je sedela pri njem. O njem je sanjarila, kadar je bila sama, toda te sanje niso bile zmeraj prijetne. Sama ni vedela, kaj se dogaja z njo. Slutila je ljubezen — toda ni je hotela priznati; bala se je sama sebe, bala se je prihodnosti. Večkrat si je dejala: “On odide in potem?” Nehote je primerjala Hubingerja in Zorka: “Hubinger je eleganten, fin, dobrodušen, vesel, zabaven — Zorko pa robat, strog, resen, pust. Kar ne morem trpeti njegovega žalostnega obraza in očitajočih pogledov. Saj nima nobene pravice, da bi mi kaj oponašal. Nikoli nisem bila ž njim prijaznejša kakor s kom drugim. Ako je očetu po volji, kaj meni mar! Lep fant je; lahko dobi drugo.”

Take misli so jo obhajale tudi danes. Iz zamišljenosti jo je predramil bujne Mimike glasni pozdrav: “Klanjam se, gospod inženir!”

Milka je svoje čačke hitro zakrila s pivnikom. Hubinger je paradiral v beli, rumenkasto progasti obleki, v lepo polikanem umotvoru krojaške genialnosti. Ko lilija bel je bil njegov zapeljivo lepi slamnik, piramidalna je bila sramežljivo rdečkasta kravata in tudi rumeni čevlji niso bili napačni. Tako krasan od glave do peta je stopil pred Milko in ji poljubil mehko mlado roko. Zagomezelo je po njej; čudno jo je razburil ta poljub. Živo je zardela.

Mož je znal svoje “osvojevanje” lepo stopnjevati. Prvi teden je dekle imenoval gospodično Valenčakovo, drugi teden že gospodično Milko, potem ji je prinašal rož, danes pa ji je poljubil roko.

Mima je prinesla vrček piva in diskretno odšla v točilnico.

Zagledal je pisalno orodje na mizi. Nasmehnil se je nežno in vprašal sladko: “Zaljubljeno pismo?”

“O ne! Kaj pa mislite, gospod Hubinger!”

“Nič hudega, nič hudega, gospodična Milka,” je odvrnil, obesil prekrasni slamnik na klin, postavil paličico v kot, sedel in snemal rokavice. “Saj vendar ni smrtni greh, če piše mladenka ljubčku.”

Povesila je dolge črne trepalnice in rekla resno: “Pisala sem teti, ne, hotela sem pisati, pa se mi ni posrečilo.” Raztrgala je začeto pismo.

“Gospodična Milka, jutri se odpeljem.”

Milka ga je presenečena pogledala s svojimi otroškimi očmi in hitro vprašala: “Daleč?”

“Domov, v Gradec,” je odvrnil in pozorno opazoval vtis te novice.

Iztežka je zakrivala razburjenost. Nasmehnila se je otožno in je skrivaj plaho vprašala: “Saj se kmalu vrnete?”

“Morda nikdar več,” je vzdihnil potuhnjeno.

Mlado dekle je obledelo, nežne ustne so rahlo zadrhtele. Obšla jo je velika žalost. Ta trenutek je čutila, da ga ljubi. Srce je govorila jasno.

Hubinger je s tajnim veseljem videl učinek svoje zvijače. Udaril je pa še na milejšo struno: “Gospodična Milka me bo kmalu pozabila.”

Ni mu mogla odgovoriti. V veliki zadregi je gladila namizni prt. Ona je težko zatajevala žalost, on pa veselje.

“Ali se me boste kdaj spomnili, gospodična?”

“Gotovo, gospod Hubinger ... Ali vi v Gradcu boste laglje pozabili Podgoro ...”

“Ah, gospodična, tako sam sem tam!” se je lagal medeno. “Tako sam! Ne verjamete, kako sam je marsikdo v velikem mestu.”

“V Gradcu je toliko zabave!”

“Verjemite, da sem se tukaj čutil bolj domačega nego tam. Zato se moram zahvaliti zlasti vaši prijetni druščini.”

“Hvala lepa za pohvalo! — Nemara se pa vendar vrnete?”

Hubinger je dejal milo: “Prosim, gospodična Milka, povejte mi odkritosrčno, ali vam je kaj do tega?”

Sukala je peresno držalo in se smehljala v zadregi. Hubinger pa je rekel: “Vrnem se v nedeljo zvečer ali v ponedeljek zjutraj.” Videl je, kako se je oddahnila.

“Ah, kako se šalite z mano!” je vzkliknila in ga očitajoče pogledala. “Jezna sem na vas.” Njen obrazek pa je govoril drugače.

Hubinger je bil jako zadovoljen. Zdajci je zaslišal v točilnici glas Valenčakovkin in kmalu nato so mati Reza potisnili svoj obili životek skozi vrata in prijazno pozdravili gospoda “inženirja”, ki je sedel z nedolžnim obrazom pri svojem pivu. Mučilo jih je še vedno pereče vprašanje, ali je Hubinger oženj en ali ne.

“Milka, si napisala pismo?”

“Kar nisem mogla! Bom pa jutri Mama, gospod Hubinger se odpelje v Gradec.”

“Pa menda vendar ne? Ste že dogotovili na gradu?”

“Se nismo,” je odgovoril graditelj in si popravljal ščipalnik na topem nosu. “Vrnem se kmalu.”

Radovedna žena si je mislila: “Zdajle je pravi trenutek, da izvem” in vprašala tako mimogrede: “Greste pač svojo gospo obiskavat?”

“Kakšno gospo?” se je začudil.

“Niste oženjeni?”

“Nisem ne.”

“No, saj se še tako ne mudi,” so se zasmejali mati, mu želeli srečno pot in zadovoljni odšli. Kmalu potem se je poslovil tudi Hubinger.

Zvečer je v boljši sobi sedela običajna družba. Na gorenjem koncu je načeloval zdravnik, doktor Davorin Jug, še zmeraj vitek in gibek petdesetletnik s kratko ostriženo brado. Njemu na desni je sedela bleda, pikantna učiteljica Draga Ogorelčeva. Hrabro je koketirala z neoženjenim doktorjem, ako tudi ji je večkrat oznanil, da je že prestar za zaljubljene burke. Pušila je cigareto za cigareto kakor star harambaša. Drugarica ji je bila Milka. Doktorju Jugu nasproti je stoloval nadučitelj Ante Vidovič, lep, zdrav mož brez nepotrebne masti, saj človekoljubni višji modrijani očetovsko skrbe za to, da se noben učitelj ne zaduši ali zadavi ob nezmerni pojedini. Sosedoval mu je modroslovec Vinko Mravljak, majhen, slok in jako živahen mladenič.

“Danes sem na pošti videla gospoda, ki vodi poprave na gradu,” je dejala učiteljica Draga. “Zanimiv človek. Ime mu je Hubinger.”

“Nemec je ali pa nemškutar, ne vem,” je zavrnil doktor Jug.

“Slovenka naj bi se rajša zanimala za Slovence in Hrvate.”

“Saj se,” se je opravičevala, “sicer je pa ljubezen mednarodna.”

“Slovenka ne glej po Nemcih, Slovenka si pridobi Slovana za moža!” je pritegnil modroslovec doktorju.

Vinko Mravljak, sin neimovitih staršev je mnogo stradal na gimnaziji in na vseučilišču. Zategadelj je bil videti starejši nego je bil v resnici. Upalo, trdo obličje z bliskajočimi se očmi in stisnjenimi ustnami je kazalo neomajno krepkovoljnost. Gosti črni lasje so mu silili nekako kljubovalno kvišku. Lep fant ni bil s svojo redko kozjo bradico, toda v glavi mu je rojilo polno lepih misli. Bil je eden onih ponosnih, plemenitih mladeničev, ki bi za narodno blaginjo radostno žrtvovali srečo, življenje, vse.

“Tako je, svoji k svojim!” je poudarjal nadučitelj. “Slovenka naj pomisli, kako strupeno nas sovražijo Nemci. Povsodi nam teptajo narodne pravice, povsodi nam ovirajo svobodni razvoj narodne kulture, zadržujejo gospodarski in socialni napredek. Ne dovolijo nam slovenskih šol, obenem pa nam očitajo barbarstvo in manjšo vrednost, nas zaničujejo in se nam posmehujejo, samo sebe pa veličajo kot rojene poveljnike. Skoraj vsi višji uradniki na Slovenskem so Nemci ali nemčurji, Slovenci jim moramo delati tlako.”

“Zlobni so, nehvaležni in neusmiljeni,” mu je pomagal doktor Jug in odložil dogorelo viržinko. Slovenec plačuje nemške šole, nemške banke, Slovenec pita nemške uradnike, nemške učitelje, nemške trgovce in obrtnike, v zahvalo ga psujejo in zaničujejo. Nemški učitelji zasramujejo in pretepajo slovenske otroke, ki govore svoj materin jezik. Vlada na višjih in nižjih mestih, zasebni in javni obrati, zlasti južna železnica, sistematično ponemčujejo Slovence in Nemci zmagoslavno naglašajo “nemški” značaj teh navidezno nemških krajev na Štajerskem in Koroškem.”

“Nemški oblastniki premeščajo naše slovenske uradnike v nemške kraje, pri nas pa nastavljajo trde Nemce ali zagrizene nemškutarje,” je pripomnil filozof in nervozno trkal s kazalcem po mizi. “Ako pride Slovenec v napol ponemčen kraj, nima nobene narodne pravice. Bog ne daj, da bi govoril slovenski! Bog ne daj, da bi pel slovenski! Na svojih tleh, doma moramo govoriti tuj jezik! Ako se pa pritepe Nemec k nam, uživa vse pravice. Nemec hoče ukazovati. Germansko pravno načelo veli, da je sila nad pravico.”

“Saj to vse že davno dobro vemo, oprostite!” mu je segla Draga v besedo in se nejevoljno premikala na stolu. Milka se je primaknila nekoliko bliže; še vedno je čutila Hubingerjev poljub na roki.

“Dobro vemo, pa ne uvažujemo,” je očital dijak in sarkastično zakašljal.

“Res, mnogo naših žena in deklet žalibog ne uvažuje vsega tega,” je poprijel nadučitelj, ki je živahno mahal z desnico, dočim je levico tiščal v žep. “Vsak tujec se jim zdi nekaj posebnega, nekaj boljšega, vsaka nemška neslanost se jim zdi izredna duhovitost. Naše titularne narodnjakinje prerade čenčajo nemški, kupujejo in občudujejo nemške knjige in podpirajo nemške novine, zlasti ilustrirane, akotudi se lažejo te knjige in ti časniki o Slovencih in Slovanih tako nesramno, da zemlja poka. Najžalostnejše pa je to: ako vzame Slovenka Nemca, se nemudoma ponemčuri in vse svoje otroke vzgaja v nemškem duhu. Teke slovenske hčere so najhujše narodne izdajalke.”

Milki je bilo skrajno neprijetno; dobro je čutila, da leti vse to nanjo, dasi je bilo navidez naperjeno proti Dragi. Oddahnila se je, ko je sedel nadučitelj k citram in zasviral: “Venček na glavi se ...” Vsi so zspeli. —

Na podgorskem gradu pa sta ob tej uri biljardirala oskrbnik in graditelj.

“Ribica se le vrti okoli vabe!” se je veselo pobahal Hubinger.

“Pusti ubogo dekle! Res, ne bi bilo lojalno —”

“Moralist!”

“Edgar, upal sem, da si premisliš. Ne bom te več svaril, saj nisem tvoj varuh; toda toliko ti pa le rečem, da mene ne bo več s tabo k Valenčakovim.”

Hubinger se je odurno zagrohotal in deklamiral: “Hiti v klošter, sveti mož!”

VII.[uredi]

V torek pred Veliko Gospojnico je sedela Valenčakova Milka po obedu v hladni zeleni utici. Otožne oči so ji trudno gledale na šivanje.

Odkar je odpotoval Hubinger, je bila vsa izpremenjena. Žalostna, zamišljena je hodila po hiši, počasi, kakor utrujena, zaspana. Kadar je zjutraj pospravljala, ni več pela; citre so počivale pozabljene, niti nemških romanov tetinih se ji ni ljubilo brati. Mislila je le na svojo ljubezen, vse drugo ji je presedalo in mrzelo. Poredkoma jo je sredi mehke, tihe otožnosti oživil občutek velike sreče in zasanjala je o zlati prihodnjosti.

“Rekel je, da se vrne vsaj v ponedeljek,” je premišljevala, “danes je pa že torek in še vedno ga ni. Morebiti ga sploh več ne bo!”

Potem se je spomnila, kako so govorili doktor, nadučitelj in velikošolec zoper Nemce.

“A — kaj!” se je tolažila. “Malo prenapeti so vsi trije. Govorili so zoper njega ob njegovi odsotnosti, ko se torej ni mogel zagovarjati in ni mogel ovreči njih trditev, Hubinger je preblag, da bi mogel komu kaj žalega storiti.”

Tu je zagledala Ogorelčevo Drago, prihajajočo preko dvorišča proti vrtu.

“Dober dan, gospodična Valenčakova!” je hitela vesela mlada učiteljica in sukala pisan solnčnik. “O, kako zaspano gledaš! Saj si šla snoči vendar že ob devetih spat. Mene poglej, dušica, mene! Krokali smo snoči ali pravzaprav davi do polidveh ...”

Zaprla je solnčnik, sedla k Milki ne klop in se požurila: “Zunaj je lilo, kar se je dalo. Zato smo ostali tako dolgo: doktor, nadučiteljeva gospa, nadučitelj, filozof Mravljek, poštar Kunej, štacunar Zabukovšek in moja malenkost. Še plesali smo: nadučitelj nam je citral. Imenitno, kaj? Doktor je plačal ne vem koliko litrov vina, ker so Slovenci zopet zmagali pri volitvi nekje “ob periferiji”. Malo sem spala, in vendar sem čila in zdrava kakor sokolica v višavi.”

Milka jo je mirno poslušala iz vljudnosti, ne da bi se zanimala. Draga je risala s solnčnikom po pesku, odgnala oso, položila levo nogo preko desne in jo pozibavala ter nadaljevala urno: “Doktor Jug je nesmiljeno zafrkaval trgovca Zabukovška. Očital mu je, da kriči tukaj: “Živio!” — v Brežicah in v Mariboru pa “Heil!” Imenoval ga je “narodno dvoživko”. Dražestna gospodična, ali je dovoljeno pušiti?”

“Prosim, prosim, ljuba Draga!”

Učiteljica si je zapalila cigareto, puhnila debel oblak predse in povzela: “Politizirali smo tudi, kajpada. Kako lepe solnčnice imate! Grozno so udrihali po Nemcih. No saj imajo prav. Modroslovec Mravljek je obljubil, de bo v nedeljo po Veliki Gospojnici temeljito predaval o krivicah, s katerimi tlačijo in zatirajo Nemci Slovence. Ah, ta včerajšnji dež! Namenila sem se iti danes po šoli kopat v Sotlo, zdaj je pa prekalna. Vinko Mravljak mi je zažugal, de zloži zabavljico name, ako bom koketirala z Nemcem ali nemškutarjem. Grozno, kaj? Nervozen je. Preveč čepi pri knjigah. Koliko jabolk in hrušek leži pri vas v travi! Lešniki bodo tudi kmalu zreli, če že niso. Še nekaj! Čakaj, da ti povem! Izjavila sem, da bi seveda najrajša vzela vrlega Slovenca ali Slovana. (Pogledala je koprneče proti stropu in pritisnila solnčnik na srce.) Ako pa nobenega Slovana ne bo, kaj hočem reva? Ali nej ostanem večna lilija? Ali naj večno učiteljujem in stradam? O — zdaj mi je ugasnila cigareta! (Obljubila sem slovesno, da bodo otroci navdušeni Slovenci, akotudi vzamem Nemca ali pa Kinezarja! Milka, zakaj si tako žalostna?”

Milka jo je nenadoma objela in poljubila, sama ni vedela, zakaj. Čutila je potrebo, da izpove drugi duši vsaj deloma, kaj ji teži srce; vendar se je obotavljala.

“Igla ti sili iz las,” je rekla Draga in ji potisnila lasnico nazaj. “Nekdo te ima v mislih.”

Milka se je primaknila in šepetala Dragi na uho: “Še nikomur nisem izdala, toda tebi naj vendar povem. Ljubim ga —”

“Saj sem si takoj mislila ... Kajne, Hubinger mu je ime?”

“Edgar Hubinger. Moram ga ljubiti. Ah, Draga!”

“Ljubezni se ne more nihče ustavljati,” je dejala Draga modro. “Ali ti je že odkril svoje srce?”

Milka je odkimala.

“Bo že, bo že. Le potrpi! Ah, na svetu ni lepšege kakor je ljubavna izjava. Kajpada mora priti pravi mož. Mene zasleduje v tem trdovratna nesreča. Ko sem hodila še v učiteljišče, mi je napovedal ljubezen frkolin, za glavo manjši od mene. Smejala sem se mu in mu svetovala: “Pojdite prej k birmi, potem pe še malo počakajte in izberite si mlajšo!” Kako pisano me je pogledal! Haha! Kadar ti bo Hubinger odkrival srce, dobro pazi, ljubica moja! Teke reči so presneto zanimive! Natanko si zapomni vse, potlej pa meni povej, kako je bilo. Boš?”

“Že včerej bi se moral vrniti iz Gradca, pa ga še danes ni.”

“Že še pride. Haha, pokrokal je, pe je zaspal v ponedeljek in zamudil vlak. Haha!”

“Misliš?” je vprašala Milka počasi in se mehko nasmehnila.

“Tako bo, pa nič drugače. Prej nisi še nikdar ljubila?”

“Nisem je vzdihnila, Draga pa je izpovedovala veselo in glasno: “Jaz sem bila pa že ne vem kolikrat zaljubljena! Ljubezen je vender nekaj imenitnega, veš. Človek je ves drugačen kakor sicer. Kar po zraku bi letel! Ves svet se mu zdi lepši. Ali ni tako? Žalibog nisem bila nikdar srečna v ljubezni. Vselej sem si izbrala takega, ki se ni zmenil zame; tistega, ki bi me imel rad, pa jaz nisem marala. Ali ni to smola? Kapitalna smola! Danes imam šolo šele ob dveh. Kresen dan je, nič ni vroče. Veš kaj? Rada bi se šla malo izprehajat. Ali greš z meno? Pojdiva!”

Milka je odnesla šivanje v svojo sobo, vzela slamnik in krenili sta po vasi. Dan je bil izredno lep. Dež je odpravil prah; tla so bila ponekod še mehka, vendar brez luž. Oprano in okrepčano drevje se je svetilo sveže, kakor pomlajeno; nad lepo krajino je trepetalo bujno, praznično smehljanje vedrega neba. Od Sotle je pihljala prijetno hladna sapica. Pred njima je skakljal mlad vrabček, ki še ni mogel dobro leteti; vsak čas je počival in naposled prhnil v zeleno seč.

Od šole sta slišali jasne mlade glasove. Ondi so čakali otroci, ki so stanovali predaleč, da bi hodili opoldne domov. Nekateri so jedli kruh in ovočje, drugi so se igrali “roparje in žandarje” ali pa “slepe miši” ali se lovili okoli poslopja. V kletki na levem oknu pri vratih je sameval po nedolžnem interniran kanarček. Ko sta šli Milka in Draga mimo, je glasna zabava vesele mladine potihnila in pozdravljali so: “Hvaljen bodi Jezis Kristus!”

“Ah, še osemnajst dni, pa bom dva meseca prosta!” se je radovala Draga. “Še dobra dva tedna in potem bodo počitnice do Vseh svetih.”

“Ostaneš tukaj?”

“Skoraj gotovo. Čakaj, cigaret si moram kupiti. Ali greš z mano v prodajalnico?”

Komaj je šla Milka nekoliko korakov, že je zagledala grajsko kočijo in Hubingerja. Srečala sta se ravno pred delavnico mizarja Zorka. Milka tega ni opazila, videla je samo Hubingerja, ki je dal takoj ustaviti. Težko je zatajevala veliko, viharno veselje. Srce ji je močno utripalo, oči so se ji svetile od radosti.

Hubinger je dobro opazil njeno razburjenost; okoli usten mu je poigraval zadovoljen, zmagoslaven nasmeh. Pozdravil jo je kar najsloje, ji podal roko in jo obdržal nekoliko dalje, kakor je bilo potrebno.

“Kako dolgo vas ni bilo!” je rekla naivno.

“Nisem mogel precej dobiti, kar sem iskal. Gospodična Milka, prinesel sem vam nekaj lepega iz Gradca.”

“Res? Kaj pa?”

“Boste že jutri videli.”

“Šele jutri?” Hubinger se je še enkrat nasmehnil, pozdravil in se odpeljal. Tu je prišla Draga in šli sta dalje.

Matek Zorko je videl vse to iz delavnice in prihajalo mu je vroče. Milka je govorila s Hubingerjem le nekaj trenutkom, ali Zorku se je zdela to cela večnost. Zlasti je zavrelo po njem, ko je mestni gizdalin držal njeno roko. Prevzela ga je onemogla besnost. Lica so mu obledela, oči so plamtele. Ko je videl Hubingerjev veseli, srečni obraz, mu je vzkipelo sovraštvo in budila se mu je bojaželjnost. Obhajala ga je strašna želja, da bi se poizkusil s tujcem; čutil je v sebi moči za dva taka mehkužca.

Še dolgo mu je srce divje utripalo. Čutil se je silno nesrečnega. Dušo mu je polnila težka grenjava, sovražnost zoper življenje, zoper ljudi, zoper ves svet. Zaželel je, da bi šel kam daleč, daleč, šel in pozabil.

Spominjal se je, kako srečnega se je štel, preden je prišel ta tujec. Kje je sedaj ona sreča, oni mir, ono veselje! V prazen nič so se mu razblinili vsi lepi upi, ki so se mu tako omilili, zlasti upi, ki so mu bili nekdaj nad vse dragocenega, svetega! Ob tem ga je mučila bojazen: ukanil jo bo priliznjenec in pogubil! Solze so mu zalile oči.

Obljubil si je, da ga ne bo več k Valenčaku. Bolelo ga je; trpel je ob tem sklepu, toda zdel se mu je potreben. Vedel je, kako težko se bo ravnal po njem, vedel je, da ga bo srce s čarobno silo vleklo na njen dom. Bal se je prihodnjosti, bal se je popolne teme, sej je bila Milka edina zvezda, ki mu je sijala v pusto noč samotarskega življenja.

Milka pa je bila poslej vsa živa in vesela. Jasno in svetlo ji je bilo v duši, čutila se je tako srečno in lahko, tako vso prerojeno. Venomer se je šalila in smejala. Zvečer je zopet igrala na citre in pela, hudomušno dražila goste in se smejala politikom.

“Kakšna je!” si je dejal stari Valenčak. “Zdaj poveša glavo in prodaja žalost — zdaj zopet skače in nori, da je ni ugnati. Vsa je še prismojena!”

VIII.[uredi]

Drugega popoldne je srečala Milka Hubingerja v veži.

“Kam pa, gospodična?”

“Hotela sem v uto na vrt.”

“Tudi jaz bi sedel rajši zunaj. Gospodična, dovolite, da grem z vami?”

“Prosim, izvolite, gospod Hubinger!”

Oče so šli v “gorco” (vinograd) in ni se bilo bati nobene graje. Stopila sta na vrt in sedla v hladnico. Mima je pogrnila, postavila vrček piva na mizo in odšla. Na belem prtu in na tleh so “igrali zajčki” skozi zeleno perje, ki ga je pozibaval rahel piš; svetloba in sence so menjavale v kratkih, hitrih valih. Majhen polž je lezel po stebru častihlepno v višave. Hubinger je potegnil iz žepa zavitek, odstranil mehki papir in pritisnil na gumbek elegantnega usnjatega toka. Milka je z velikim veseljem zagledala zlato zapestnico na vijoličastem baršunu. Hubinger je stopil k njen.

“V prijazen spomin!” je dejal in ji zapel bracelet na levi roki.

“Kako lepo darilo!” se je veselila. “Najlepša hvala!” Toda njeno radost je takoj okalila misel, da te krasne zapestnice ne bo smela nositi. Kaj bi rekli ata, ako bi jo videli ... “Preradodarni ste, gospod Hubinger!”

“Za vas, gospodična Milka, bi dal vse!”

Zardela je in gledala v hudi zadregi na zapestnico.

“Za vas bi žrtvoval vse, gospodična Milka, ljubim vas!”

Zardela je močneje. Prijel jo je za roko; ni mu je odtegnila.

“Kako te ljubim, Milka, angel moj!” je šepetal, nenadoma objel trepetajočo mladenko, ji dvignil sklonjeno glavo in jo poljubljal.

Branila se je navidezno, s povešenimi očmi. “Gospod Hubinger ... to se ne sme ...”

“O — to se sme!”

“Greh je ...”

“Kakšen greh! Ljubezen je nekaj nebeškega. Kajne da ljubiš tudi ti mene?”

Poljubil jo je strastno. Gorelo ji je na ustnicah. Sopla je kratko in hitro. Sedela je kakor v omotici. On pa ji je slikal prijetno veselo bodočnost, polno ljubezni. Govoril ji je o razkošnem življenju, o krasnem stanovanju, o zabavah in nasladah velikega mesta ... Obetal, prisegal je, da jo zasnubi, kakor hitro uredi gotove stvari v Gradcu ...

Milka ga je zvesto poslušala in se trudila, da bi si kljub omamljenosti zapomnila vsako besedico. Še vedno vsa v zadregi je gledala v stran. Lepo pisan metulj je priplul na rožmarin, počasi dvigal krasna krila in jih zopet spuščal, da so se svetila ko dragulji.

“Kako lahko bom delal zate, tvojo srečo ... Zdaj pa poljubi tudi ti mene, srce moje!”

Poljubila ga je plaho.

“Kako sladak je tvoj poljubček, ljubica moja! O da bi vedela, kako te ljubim! Čuj! Nekaj časa ostanem še tukaj. Videti te moram vsak dan, toda zmeraj se ne moreva shajati tukaj pri vas. Tam za gradom je lepa senčnata pot. Živa duša ne hodi tod. Prosim te, Milka, pridi jutri popoldne tjakaj.”

Odmahnila se mu je; prestrašila se je njegove zahteve.

“Če bi kdo videl ...”

“Nikogar ni nikdar tam.”

“Ne smem.”

Pogledala ga je boječe in zopet povesila oči; mala roka se je igrala od predpasniku.

“Milka, ali me ljubiš?”

“Ljubim.”

“Takoj prvo prošnjo mi hočeš zavrniti? Tako me ljubiš? Tako mi zaupaš?”

“Ah ... Če bi oče zvedeli ... Tako se jih bojim!”

“Saj ne zvedo ničesar! Ali prideš ali ne?”

Domislila se je, da bo jutri Velika maša. Na praznik romajo le okoličani “na Gore”. Tudi oča so nameravali jutri iti na božjo pot.

“Če bi prišla s prijateljico ...”

“S prijateljico drugikrat, jutri pa pridi sama!” Prijel jo je za roko in ji jo poljuboval.

Bojevala je hud boj.

“Lepo te prosim, ljubica zlata ... Prideš?”

“Pridem ...” je obljubila naposled komaj slišno in vzdihnila v mukah. Njemu so se oči čudno zasvetile; ona ni videla tega.

“Najprisrčnejša hvala ... Jutri ob petih!” Poljubil jo je še enkrat in odhitel, tiho žvižgajoč.

Čez nekaj časa so mati Reza vprašali hčer: “Pojdeš jutri z očetom na Gore?”

Milka je vsa zamišljena strmela skozi okno in počasi sukala zapestnico v žepu.

“Milka! Kaj pa ti je danes, da si tako čudna?”

“Nič. Kaj pa želite, mama?”

“Ali na ušesih sediš? Bog ve, kod romajo tvoje misli. V kaj si tako zamaknjena? Vprašala sem te, če hočeš jutri z očetom na Gore.”

“Rajša ostanem doma.”

Zvečer je odšla prej nego po navadi v svojo stanico. Slonela je pri odprtem oknu, gledala v zvezdnato avgustno nebo in sanjarila. Še vedno je čutila njegove poljube na ustnah. Overjena je bila, da je Edgarjeva ljubezen pravtako čista, lepa in velika kakor njena.

Zunaj so zaškripale lesene stopnice.

“Mati gredo. Aj naj jim povem? Zakaj ne bi? Pa vsega ne!”

Mati so vstopili in sedli na stol.

“Milka, izpregovoriti moram resno besedo s teboj. Kaj imata s Hubingerjem?”

Milka je sedla na napol odgrnjeno posteljo in odgovorila: “Nič slabega. Oh, mama, kako sem srečna! Danes mi je obljubil, da me vzame.” Oblile so jo solze radosti.

Mati so se začudili in pomolčali. Materinemu srcu se je laskala misel, da bo hči gospa.

“Iz vsega srca ti želim srečo in ti privoščim, da ti ne bo treba tako trdo delati, kakor meni. Toda bodi previdna! Moške obljube pred poroko so poceni. Opekla se je že marsikatera, ki je prerada verjela.”

“O — zaupam mu. Njemu moram zaupati.”

“Oča bi radi videli, da bi vzela Zorka.”

“Ne morem ga imeti rada.

“Matek bi bil dober mož,” so ga zagovarjali mati, akotudi bi jim bil Hubinger ljubši zet. “Prav srečna bi bila ž njim. Pameten je, varčen, delaven ...”

“Srečna bom le s Hubingerjem. Zorko je preresen, prestrog; skoraj bojim se ga. Dolgočasen je tudi, mama, tako pust je včasih in svojeglaven! Rad se kuja, preobčutljiv je in zamerljiv. Pa kako velike roke ima!”

“No, no ... Prezgovoren res ni. Moder mož rad molči.”

“Hubinger je vse, vse drugačen,” ga je hvalila Milka, skočila k materi, jih burno objela in poljubila.

“Oh — kašna je!” so rekli mati, da bi zakrili ginjenost, Milka pa je hitela pripovedovati, kaj ji je Hubinger vse govoril o prihodnosti.

“Še enkrat ti velim: Bodi previdna, ljuba hči! Oča so mi rekli, naj te posvarim. Zdaj vidiš same rožice. Premisli dobro in pazi! To so jako resne rači, ne pa prijetne igrače.”

“O — saj sem resno preudarila vse!” je zagotavljala hči. “Poglejte, mama, kaj mi je prinesel iz Gradca!” Prižgala je svečo in pokazala zapesnico. “Ali ni lepa?”

“Prav lepa. Toda ... če bi ata —”

“Ata ne smejo zazdaj še nič vedeti,” je dejala hči naglo. “Edgar mora še prej urediti svoje stvari v Gradcu, potem bo že govoril z njimi. Ali bo gledala teta v Gradcu, kadar jo pridem obiskavat kot gospa Hubingerjeva!”

“Bog ti daj srečo!” so dejali mati milo in vstali. “Lahko noč!”

“Lahko noč, mama!”

Dekle je obstalo zamišljeno pri mizi. Ob steni je vestno tiktakala ura. Od spodaj je slišala šum in hrum gostilniški, vpitje, smeh, petje, ropot stolov, žvenket krožnikov in kozarcev. Zatamburali so tamburaši.

Pogledala je na omaro; ondukaj je shranila Hubingerjev prvi šopek v majhni vazi. Poljubila je zapestnico in si jo zapela na roki. Spomiljala se je vsake besede Hubingerjeve, vsake malenkosti in mlada duša se ji je naslajala ob teh lepih svežih spominih in ob pričakovanju še lepše prihodnosti. Čutila je, da se ji je pričelo novo življenje, polno čarovitih tajnosti.

Potem pa se je spomnila, kaj je obljubila Edgarju, in neprijetno ji je bilo pri srcu. Sedla je, si podprla glavo v dlan in premišljevala.

“Prehitro sem mu obljubila ... pa saj ni treba, da bi šla. Najti moram primeren izgovor! Kaj pa, če bi šla z očetom na Gore?”

Potem jo je zopet izkušala radovednost in v duši so ji odmevale njegove sladke besede. Tako je omahovala, ali bi šla jutri, tja za grad, ali ne. Zdajci je stopila s svečo k steni, kjer je visela njena fotografija. Dozdevalo se ji je, da je slabo zadeta in da ima zlasti preširoka usta in premrtve oči.

Upihnlla je svečo in sedla k odprtemu oknu. Izza bukovja je prisvetila luna in obsevala cerkev, sosednje strehe in utico. V vinogradih so zdajinzdaj zaropotali leseni klopotci in daleč naokoli je sviral ogromni zbor neutrudnih čiričkov veličastno himno poletne noči. Povsodi okoli sebe, v tihem drevju, v luninih žarkih, v rahli godbi drobnih umetnikov je čutila nekaj neizrečeno milega, radostnega, lepega. Sanjala je zlate sanje dekliške ...

Na podgorskem gradu pa se je pri večerji pobahal Hubinger Langu: “He ... ribica se je že ujela! Hehe!

“Ničesar ne maram slišati o tem,” ga je zavrnil oskrbnik.

Hubinger pa je bil tako židane volje, da je zapel svojo najljubšo pesem: “Gir girgirgir gari mekmek! O du mein lausiges Schneiderlein ...”

IX.[uredi]

Na Veliko mašo dopoldne je pospravljala Milka spodaj v obiteljski sobi kasneje nego sicer. Snoči dolgo ni mogla zaspati in davi jo je na vse zgodaj prebudilo močno pokanje. Po stari pastirski navadi ženejo na Veliko in Malo mašo živino že ob treh ali štirih zjutraj na pašo in pokajo z biči, kar se da. Navzlic temu, da je malo spala, so ji oči bistro gledale izpod rdeče rute, zavezane na tilniku. Iz točilnice so se slišali udari; nabijali so nov sodček.

Nenadoma so prišli oče in čudno ji je zagomezelo po udih. Njih resni, strogi obraz ni obetal nič prijetnega. Plaho je povesila oči in prenehala delati.

“Milka! Tisto bedasto slepomišenje s stavbnim mojstrom mi nikakor ni povšeči. Upal sem, da te bo vendar srečala pamet, pa si od dne do dne bolj trapasta. Vse vem. Včeraj sta čepela že celo v uti, ds bi bila brez nadležnih prič. Da moreš biti tako nerodna! Sram te bodi, prismoda!”

Hči je strahoma pričakovala še hujših očitkov. Solze so se ji ulile po zardelih licih, drgetajoče roke so gladile posteljno odejo. Oče so stopili čisto blizu pred dekle.

“Milka, Milka! Mlada si še in nespametna. Ne poznaš hudobnega sveta. Pomisli: ti nisi zanj, on pa zate ne! Četudi bi te vzel v zakon, ne bi bila srečna. Zdaj sladko govori, kmalu pa bi ti očital, da si premalo olikana, da imaš premalo dote, da si prekmetska in da nisi za med gospodo. In kako bi te gledala njegova žlahta! Ti reva bi ostala vedno tujka med tujci ... Pa saj te tako ne vzame. Ti si pa tako prismojena, da se mu kar ponujaš!”

Trdo so ji udarjale te besede na uho. Stari Valenčak je svareče dvignil kazalec in velel glasneje, odločno in rezko: “Kratkomalo ti prepovem, da bi še kdaj sedela pri njem. Če imaš le še količkaj zdrave pameti, moraš spoznati, da ti želim le dobro. Streže mu lahko le še enkrat pri njegovi mizi, te bom znal drugače strahovati! Boš pokorna?”

“Bom, ata ...” je zajecljala in si z robcem otirala solze.

Ko so oče odšli, se je globoko oddahnila.

“Vendar ne vedo vsega,” se je tolažila in sklenila, da ne pojde na grad. “Kaj pa, če bi šla vendarle z očetom na Gore?”

Toda že je oddrdral koleselj z Valenčakom in nadučiteljem.

Počasi je minila ura za uro. Milka je prihajala čimdalje bolj razburjena. Zopet je omahovala, ali bi šla ani ne bi. Na cerkvenem stolpu je udarilo tri četrti na pet.

“E — obljubila sam mu. Naj bo ... enkrat ... potem pa nikdar več —”

Materi je rekla, da pojde z učiteljico Drago v gorico gledat, če je že kaj zrelega grozdnja. Vzela je košarico in odšla.

Bil je lep poletenski dan. Vse se je svetilo v pobožnem, prazničnem sijaju. Včasi je veter obliznil cesto in zapodil prah pred sabo.

Milka je zavila mimo zanemarjene koče Anzove s ceste v stran in navkreber. Na desni in levi je rasla bujna srobotina in trnjevo kopinje z rumenkastimi in rdečimi robidnicami.

V kratkem je bila v zahladju za gradom. Debel čmrlj je brenčal nad rdečecvetnimi koprivami, metulji so se lovili nad visokim osatom. Pritisnila si je robec na ustne in se ozrla ... Nikjer nikogar ... Osvajala so jo temna, bridka čuvstva.

“Zdaj morem še vedno nazaj ...”

Toda že je zagledala Hubingerja. Zatrepetala je, ko je stala sama pred njim.

“Kako sem ti hvaležen, da si prišla!” je dejal laskavo, ji dvignil povešeno glavico in jo poljubil na ustne. Rahlo si je njeno levico potegnil pod pazduho; počasi sta stopala ob grajskem zidu in šepetala.

“Kako me gledaš!” se je vznemirila; opazila je za trenotek nekaj divjega v njegovih očeh.

“Ah, ti ne veš, kako te ljubim!” je vzdihnil in jo pogledal zopet prav milo. “Verjemi mi, zlata moja ljubica, v ljubezni je največja sreča! Vse drugo je ničevo.”

“Edgar, kaj porečejo tvoji ljudje, če vzameš Slovenko za ženo?”

“Nič se ne boj, Milka! Boš videla, kako prijazno te sprejmeta moja mati in sestra. Drugih sorodnikov nimam.”

Oddahnila se je vidoma. Njena roka je počivala mehko v njegovi in komaj čutno podrhtavala ob njegovih pritiskih. Iznova jo je vroče poljubil.

Milka se je zopet ozrla. Videla ni žive duše in vendar ju je nekdo opazoval više gori na rebri. Hlapec iz sosednje vasice. Kostanjškov Drejc, je skrival veliko glavo in široke rame za leskovim grmovjem; vračal se je po bližnjici s Svetih gora in uzrl zaljubljeno dvojico.

Medtem je tičal Leskovarjev Anza v Valenčakovi točilnici, ki je bila polna glasnih gostov. Na pomečkanem klobuku se mu je zibal šopek nežnobarvnih soldatov (ciklamov). Snoči je zopet preveč pil; zato je predolgo spal in zamudil pravi čas za na Gore. Leno je gledal po krčmi, kjer je dišalo po tobačnem dimu in politem vinu in pivu.

Tedaj je prišel hlapec Drejc. Pomotrij je Leskovarja s svojimi izbuljenimi, medlomodrimi očmi, prisedel čisto blizu in mu rekel tiho: “Anza, ni še dolgo, kar si mi pravil, da bo mizar Zorko Valenčakov zet. Pa ne bo nič. Anza, če daš za frakelj, pa ti povem še nekaj! Ves denar sem potrošil na Gorah!”

“Hm, hm — kdo ve, če je vredno en frakelj, kar mi hočeš povedati?”

“O — vredno, vredno — tudi dva. Mojo novico prodaš potem lahko Zorku še draže, kadar se vrne z božje poti. Jaz ga pa ne utegnem čakati.”

Anza mu je dal za žganje in Drejc mu je dejal: “Tuj gosposki maček se prilizuje Valenčakovi. Če hočeš nekaj lepega videti, stopi malo gori na reber za grad. Ob zidu se izprehajata.”

“No, en frakelj je že vredno, Drejc, če je res.”

Kmalu potem je opletal Anza proti gradu. Ubral jo je skozi bukovje in pred gozdom z obronka zagledal Hubingerja in Milko. Tiho kakor maček se je splazil med leščevjem doli za gosto kopinje in srobotno ob poti, kjer sta še vedno hodila Edgar in Milka ob grajskem zidu blizu majhnih stranskih vrat.

Otiral si je potno čelo in vrat, odganjal sitne muhe in brenclje in čakal. Koraki so se se bližali. Komaj si je upal dihati. Spodaj v vasi je hripavo in nekam sentimentalno kikirikal mlad petelinček. Anza je zagledal zaljubljeni parček že prav blizu. Hubinger se je ustavil, pred stranskimi vratci, strastno objel Milko in jo poljubil.

“Jej! Jej! Jej!” se je čudil Anza natihoma. “Kako se imata rada! Kako se gledata ... Koliko se imata povedati ... Jej, jej, jej!”

Milkin obraz je sijal od sreče, od ljubavne opojnosti. Hubinger ni odmaknil pogleda od nje. Zopet sta se poljubila.

“Jej, jej, jej! Kako se jima dobro zdi! Kako se poljubujeta ... Še pojedla se bosta! Kaj takega ne vidiš vsak dan ... Ti presneta ljubezen! Če bi Zorko to videl, bi nemudoma iz kože skočil! Ne, to ni prav, da se objemata tukaj na samem, kakor dva cigana. Greh je to — strela božja!”

Hubinger je dvignil njeno težko kito in jo poljubil.

“Jej, ta se zna prilizovati, vsega vraga si izmisli, da bi ji bolj ustregel! Čisto se ji bo prikradel v srce, vse mu bo verjena ... Gladek jezik ima ...”

Hubinger si je pritiskal njeno roko na srce in hitro govoril z zamolklim glasom. Anza je spoznal, da ji goreče prigovarja in da se Milka brani.

“Oh, Matek, kje si zdaj? Škoda, da si šel na Gore.”

Zdajci je Anza še bolj razširil oči in vlekel na ušesa. Slišal je petje in ukanje.

“Nekdo prihaja!” je zašepetal Hubinger. “Milka, hitro!” Odklenil je vrata v grajskem zidu.

Milka je obledela. Branila se je vstopiti. Vsa se je tresla.

“Nikogar ni na vrtu, nihče te ne bo videl!” je hitel graditelj, potegnil prestrašeno brezvoljno devojko za sabo in zaklenil za sabo.

Anza se je vzravnal za grmovjem in majal z glavo.

“Kaj je bilo to? Jej, jej, jej! Greh, greh, greh! Bog nas varuj, to je pač veliko pohujšanje ... Le čakaj, zapeljivec! Zatožim te Zorku in Valenčaku te tudi zatožim tako gotovo, kakor ga rad pijem! O ti nesrečno dekle!”

Tu je zagledal Zorka, ki se je z modroslovcem Mravljakom vračal z božje poti. Mizar je bil videti prav židane volje.

Dotlej se je ogibal hiše Valenčakove, dasi ga je hudo mikalo, izneveriti se sklepu. Molčeč, čemeren in razdražljiv je bil te dni, pust in žalosten se mu je zdel ves svet. Namesto k Valenčaku je šel parkrat v gostilnico h Kolariču, ki je bil oblagodarjen s tremi hčerami, godnimi za možitev. Toda nobena mu ni ugajala tako kakor Valenčakova Milka. Z neznano silo ga je gnalo k njej in izteška se je premagoval. Danes pa je srečal Valenčaka na Svetih Gorah in med pogovorom mu je gostilničar mimogrede omenil, da je davi doma dobro izpovedal neko svojeglavko; povabil ga je, naj le pride kmalu zopet. Zorko se je tega močno obveselil in sklenil, da pojde še drevi spet v Valenčakovo gostilnico.

“Matek je dobre volje, poje in uka,” si je mislil Anza, ki je prilezel izza robidovja na pot. “Mu bom kaj povedal ali ne? Morebiti bo bolje, da ne.”

“Oho — kaj pa ti tukaj, Anza?” je zaklical Zorko že oddaleč. “Še na tak praznik laziš po hosti, divjak! Pojdi rajši z mano k Valenčaku! Danes ga boš pil, kolikor ga boš hotel. Kaj me gledš tako debelo?”

Anza je z velikim veseljem sprejel prijazno ponudbo in modroval med potoma sam pri sebi: “A — nič mu ne bom pravil, da ne bo slabe volje. Naj se veseli, za žalost in jezo je še zmeraj časa dovolj. Grdo bi bilo, če bi mu pokvaril dobro voljo. Matek bi se raztogotil in ne bi hotel več k Valenčaku in ne mara bi naredil še kakšno drugo neumnost. Pameten bodi, Anza, pameten! Kaj bi se vtikal v vsak močnik ko stara baba! Pil bom ko kraška jama in molčal ko grajski zid. Kaj me brigajo tuji grehi?”

Pred Valenčakovo hišo se je Mravljak poslovil, mizar in Anza pa sta stopila v gostilnico.

Zorku je leglo početkoma zopet nekaj mučnega, težkega na dušo, kakor vselej, kadar je prišel na njen dom. Toda navzlic vsemu dosedanjemu trpljenju se je čutil skoraj srečnega na tem kraju, koder je hodila in dihala ona. Veselo so mu zažarele oči, ko jo je zagledal v točilnici.

Še veselejši pa je bil, ko ga je prijazno vprašala: “Ali si bil tudi ti na Gorah?”

“Tudi, tudi.” V njenih očeh je opazil vlažen svit, kakor bi se bila jokala.

“Ali si se dobro imel?”

“Dobro, le škoda, da tebe ni bilo gori.”

Anza pa je mencal tobak v mehurju in zinil: “Matek, Bog ti daj najti rdeč storž, ko boš jeseni zraven Milke kožuhal koruzo!” — Kadar “kožuhajo” ali robkajo turščico, sme po starem narodnem običaju vsak fant, ki mu pride v roke stori z rdečimi zrni, poljubiti dekle, sedeče poleg njega.

Milka se je zasmejala in odšla. Zorku se je zdela krotka in ljubezniva kakor še nikdar ne. “Prejkone je uvidela, da z onim tujcem ne kaže nič dobrega,” si je dejal ves srečen. Budili so se mu nežni, radostni občutki, veselo upanje in duša se mu je topila od miline in blaženosti. Anza pa je pil ko kraška jama in molčal ko grajski zid.

X.[uredi]

Dobra dva tedna pozneje je Leskovarjev Anza sedel v svoji borni koči pri majavi mizi. Pred njim se je na počenem in oškrbanem krožniku kadil v oblicah krompir. Možiček ga je lupil z okrhanim nožem in ga potiskal v skodelico, kjer je bila sol. Poleg krožnika je imel na papirju odrezek slanine in kos kruha. Neprenehoma je odganjal muhe, ki so se pasle okoli njega.

Po revni izbi je bilo vse navlečeno. Postelja že dolgo ni bila postlana; po njej in na skrinji se je valjala obleka in perilo. Lepega stanovanja ni imel Anza, pač pa je bilo jako dobro prezračeno, zakaj skozi razbito okence je mogel noč in dan prihajati sveži zrak iz bližnjega bukovja.

Ko se je namalical, se je prekrižal, zazehal, lopnil še enkrat po muhah in vstal, da bi šel naj prvo k Valenčaku na frakeljček, potem pa v hosto po krhlikovega ljubja; prodajal ga je zagrebškemu lekarju.

Segel je po gorjačo, naslonjeno v kotu. Kar je dvignil razmršeno zabuhlo glavo — mimo prašnega okna je nekaj zabelelo. Pogledal je natančneje skozi razpoko in spoznal Valenčakovo Milko.

Dejal si je kazalec na čelo in umoval: “Skoraj sem pozabil, kaj je bilo na Veliko mašo, dva tedna me ni bilo doma ... Kam neki gre? V gorco? V Valenčakovo trsje pod gradom? A — kaj v trste! K tistemu tujcu se ji mudi. Gotovo sta bila po prazniku vsak dan vkup ali pa vsaj večkrat, jej, jej, jej! Bog nas varuj greha in pohujšanja! O ti prismoda mlada, kako si lahkomiselna in bedasta! Ni prav, da nisem Zorku nič povedal. Danes pa bom. Kar precej k njemu!”

Vzel je gorjačo in klobuk ter se napotil k mizarju. Zorka ni bilo doma. Rekli so Anzi, da je na pošti. Ondukaj so mu dejali, da se je Matek že vrnil domov. Tako ga je iskal dobre pol ure. Naposled ga je našel v delavnici.

Zorko je žagal desko in ga ni zapazil, ko je Leskovar prikolovratil. Mladi mizar je bil dobre volje; vedel je, da Hubingerja po prazniku ni bilo več k Valenčaku.

Anza mu je položil pegavo roko na ramo in mu velel: “Stopi malo v lopo, pa hitro, ker se mudi!” Zunaj mu je naglo povedal vse, kar je videl in slišal.

Kakor da je treščilo predenj, je vrglo osupelega Zorka k zidu nazaj.

“Lažeš, Anza!”

“Zlagal sem se res dostikrat, ne bom tajil, toda večinoma za kratek čas, nikdar pa zato, da bi komu škodovalo. Zdajle pa sem govoril čisto resnico in živ naj pridem v pekel, če sem se le količkaj lagal!”

“Zakaj mi pa nisi povedal prej?”

Anza si je zasukal klobuk na razkuštranih laseh in ni vedel, kaj bi rekel. Naposled se je izgovarjal: “Moral sem z doma. — Kaj pa, če bi molčal le danes? Pa čemu se bova zdaj prepirala? Pred pol ure je šla Milka mimo moje bajte navkreber, najbrže zopet k onemu gosposkemu brglezu. Če se požuriva, ju utegneva še zalotiti tam za gradom.”

Zorko je zaškripal z zobmi. “Pojdiva!” je velel hripavo in se naglo obrnil proti vratom.

“Vzemi vendar slamnik in pomiri se vsaj nekoliko, da se ne bo čudno zdelo ljudem,” je svetoval Anza.

Zorko se je ravnal po njegovih besedah. Molče sta krenila skozi vas. Zorku je šlo po glavi: “Za gradom se nahajata, zato ga ni bilo več k Valenčaku. Kako sem se motil ...”

Ko sts bila na bližnjici med robidovjem, je začel zopet Anza: “Le dobro ga daj, Matek! Ga ne bol? Kaj premišljuješ? Jaz bi ga že! O le daj ga, le, pa preveč ne, da naju ne vtaknejo v kakšno zoprno in nezdravo luknjo, kjer so podgane in uši, slaba menaža in peklenski dolčas ...”

Kakor omamljen po ljutem udaru Zorko ni slišal, kaj govori Leskovar. Komaj se je zavedal, kod hodi.

Nekoliko prej so zaškripala stranska vratca grajska in prikazal se je Hubinger. Previdno se je ozrl naokoli, in ko je videl, da ni nikjer žive duše, je tiho poklical Milko, da je stopila tudi ona z vrta. Obraz ji je gorel, na trepalnicah so blestele solze.

“Ah — da bi mogla s tabo!” je vzdihnila in ga motrila z otožnimi očmi.

“Pametnejše je, da ostaneš doma, dokler se ne vrnem,” je dejal skoraj hladno.

Oklenila se ga je in poljubila. Trepetaje se je naslonila obenj in sklonila glavo na njegove prsi. Obupna žalost se je ovejala v njenem razburjenem vedenju.

Hubinger jo je tolažil in ji govoril z zamolklim glasom. Ali vedno se je oziral v stran. Videlo se je, da mu preseda ta prizor in da komaj čaka njegovega konca. Milka ja dvigala glavo, ge poslušala pozorno in verno, se jokala in zaeno smehljale, kakor otrok, ki ga tešijo z lepimi obljubami. Potegnil ji je roko z objokanega obraza in jo božal.

“Milka, ne jokaj se! Kmalu ti pišem iz Gradca. Nič naj te ne skrbi ...” V njegovih besedah se je skrivelo nekaj prisiljenega, neiskrenega.

“Jeseni se poročiva ... Ah, Edgar, kako bom srečna!”

“To sem slišel danes že večkrat,” je rekel mrzlo in spustil njeno roko.

“Edgar ...” pogledala ga je osuplo. “Slabe volje si danes ...”

“No, kaj še?”

“Ljubim te tako zelo ...”

“Zakaj ponavljaš zmeraj eno pesem?”

“Le ne te mislim, le tebi živim. Umreti bi morala, če me ne bi hotel več ljubiti ...”

“Povej kaj novega!” se je posmehovsl.

“O čem naj govorim, če ne o svoji ljubezni?” je zaihtela.

“Milka, čas je, da se ločiva,” je velel hladnokrvno.

Kakor težko kladivo so jo zadele te besede. Pogledala ga je proseče in šepetala ponižno: “Še malo naj ostanem ... Tako težko mi bo brez tebe.”

“Večno vendar ne morem tukaj ostati!”

“Ah, Edgar ... Odkraja si govoril prijazneje z mano ... Ali se ti nič ne smilim?”

“Zdaj mi že očita —” Obrnil se je od nje.

“Ne zameri mi ... Nisem te hotela žaliti. Če bi vedel, kako mi je hudo ...”

Umolknila je. Srce ji je trgala silna žalost. Ni se upala govoriti; bala se je, da ga zopet ne ozlovolji s kako besedo. Globoko je vzdihnila. Kako bridko je bilo to slovo!

Pogledal je na uro. Bilo je že dobro pozno popoldne.

“Milka, da se kmalu spet vidiva, zdrava in vesela,” je izpregovoril nekoliko prijazneje. Ovila mu je bele roke okoli vratu in mu nemo zrla v oči. Poljubila sta se, potem je stekla proti vasi. Hubinger je gledal za njo z naveličanim obrazom.

Tedej sta stopila Metek in Anza izza kopinja na pot. Zorko je izze grmovja videl, kako sta se poljubila in vse je zavrelo po njem.

“Na mojo gorjačo, Metek! Kar sam opravi, saj si močan; jaz bom pa gledal.”

Zorku je silila kri v glavo in mu napenjala žile. Zgrabil je Anzovo gorjačo in skočil pred Hubingerja. Ko ga je ta zagledal, se je prestrašil in obledel. Umaknil se je nekaj korakov nazaj, toda Zorko mu je prestregel pot.

“Stoj!” je velel; od ljutosti mu je bil glas hripav, divji.

“Kaj želite?” je vprašal Hubinger nemški. “Ne poznavam vas.”

“Kaj laziš za našimi dekleti?” je vprašal Zorko kratko, osorno in butil z gorjačo ob tla.

Hubinger je izvlekel revolver. Nekaj trenotkov sta si stala čisto blizu drug drugemu nasproti in si gledala v sovražne oči. Zorko se je tresel od jeze, Hubinger od strahu. Vendar si je poizkusil graditelj pomagati s predrznostjo in odgovoril navidezno mirno: “Kaj je vam to mar? Ali naj prosim vas dovoljenja?”

“Imaš kaj vesti ali ne?”

“Ali sem vam odgovoren? Nikomur se ne bom opravičeval.”

Ne da bi obrnil oči od njega, je Zorko bliskoma zamahnil z gorjačo in udaril nasprotnika po roki, da mu je odletel revolver in se sprožil. Anza je prestrašen skočil v jarek in se tipal, če ni zadet. Hubinger je od bolečine in jeze spačil obraz. Naglo se je okrenil in jel teči ob zidu, Zorko pa za njim in udrihal po njegovih plečih, da se je begun kar upogibal.

Anza se je overil, da ni ranjen, in se veselo skobacal iz jarka. Videčemu, kako goni Zorko Hubingerja pred sabo, se je zdelo to tako razveseljivo, da se je od smehu upiral za boke.

“Prav, prav, prav!” je izpodbujal Matka. “Le po njem! Le, le, le!”

Naposled je mizar popadel graditelja za ramo, ga stresel in mu dejal: “Dovolj za danes. Zapomni si to! Kadar zepleševa drugič, dobiš več. Sram te bodi! Fej!”

Hubinger je izginil za oglom, Anza pa je domov grede hvalil Zorka: “Dobro si mu postregel, Matek, še mene veseli. Imenitno si ga božal po hrbtu — lop, lop, lop! Komaj še hodi. No, ne bo mu škodovalo ne, čeprav ni vajen takih domačih zdravil. Ali se mu je mudilo! Presneto si hitro mahal, presneto je poskakoval! Še na smrtni postelji te bo pomnil. Pa misliš, da bo kaj izdalo? Nič. Mlad grešnik pa star pes se ne poboljšata. Zdaj bom leglje spal, ko vem, da je prejel pravično kazen. Par dni ga bo že bolelo, če ne več, in še pištolico je izgubil. Boga naj zahvali, da nisem pomagal še jaz! Težko sem se krotil ...”

“Anza, ne govori nikomur o tem!”

“Bog varuj! Saj nisem neumen.”

Dva dni je ležal Hubinger, češ, da se ga je lotil hud revmatizem; tretjo noč pa se je odpeljal v Gradec.

11.[uredi]

Že več dni pred Malo mašo je bilo v Podgori vse živo.

Slovenci in Hrvatje so romali na Svete Gore. Procesije so dospele celo iz Zagreba in Maribora. V podgorski vasi, na cestah in potih v obližju je mrgolelo romarjev in romaric, starih in mladih, s culami in torbami, z odpustki in podobicami, z orglicami od ločja in ustnimi “harmonikami”. Eni so šele šli na Gore, drugi so se že vračali.

Valenčakova gostilnica je bile vedno polna, zlasti poslednji dan, na Mali Šmaren. V kuhinji so neutrudno pekli, cvrli in kuhali. Na mizah se je kadila pečenka poleg orehovih in sirovih potic. Celo beračem se je godilo dobro. Milka se je sredi te vesele, glasne množice čutila še bolj napačno in zapuščeno. Težko, težko je pričakovala njegovega pisma. Sedaj je upala vse najboljše, sedaj se je bala nesreče; sanjala je sedaj o peklu, sedaj o nebesih. Zaupala je poštenosti Hubigerjevi, ali kljub temu so jo včasi mučile temne slutnje, nejasna bojazen, strah glede bodočnosti in duša ji je tavala kakor v gosti megli.

Nemirna in razdražena je pomagala v kuhinji in v gostilnici. Obraz ji je bil bled in pod očmi so se poznali temno-modri polukrogi. V velikem dirindaju niso domači opazili, kako je razburjena.

Ko je šla drugega popoldne na pošto, jo je pri šoli prestregla vesela Draga in ji takoj začela pripovedovati, kako imenitno se je imela včeraj na Svetih Gorah.

“Kar dva kavalirja sem imela, Milka, kar dva! Dva Hrvata. Oba sta bila že tako ljubezniva, da še danes ne vem, kateri mi je bolj pogodu. Bilo je še mnogo druge hrvatske gospode. Imeli so vsake vrste dobrote s sabo, pečenke, krač, peciva, sadja ... Izlepa se nisem zabavala še tako izborno kakor včeraj. Na ledini smo pekli jarca in plesali. Na pošto hočeš? Ali smem s tabo?”

Milka bi bila šla rajša sama, vendar ni hotela žaliti Drage, ki se ji je že obesila pod pazduho. Na pošti je prejela tako željo pričakovano pisemce in ga skrila v žep.

“Poste restante ...” je šepetala učiteljica, ko sta se vračali. “Kako zanimivo! Milka, kako si srečna ... Ah, meni pa ne piše nihče nič ...” Spremila jo je do doma.

Milka je hitela v svojo sobico in poljubila pismo. Zagibalo ji je v prsih, pritisnila je roko na srce — toliko da ni zavrisnila od burnega veselja. Prvo pismo njegovo ... Sopla je hitro, prsi so se ji naglo dvigale, oči so ji zažarele in lica.

Odprla je in brala. Mahoma je prebledela.

“Cenjena gospodična Valenčakova!”

Ko je čitala te besede, ji je bilo, kakor da se udirajo tla pod nogami. Trepetale so ji ustnice in trepalnice; črke so ji zaplesale pred očmi.

“Ali je to pismo njegovo?” — Pogledala je podpis. “E. Hubinger.”

Z veliko muko je brala dalje. Konec se je glasil: “Pozabiva, kar je bilo. Odpustite mi, gospodična! Kar sem storil, sem storil zgolj iz goreče ljubezni do Vas. Izpovedati Vam moram, da sem oženjen in da sem oče dveh otrok. Prosim, ne zamerite mi, da Vam povem to šele danes. Sicer pa si nimava drug drugemu kaj očitati. Dobro vem, da ste gojili prej ljubavno razmerje z mizarjem Zorkom. Sedaj morete nadaljevati to ljubezen ... in vse bo v najlepšem redu ...”

List je padel iz trepetajočih rok. V ušesih ji je šumelo in na čelo so ji udarile znojne kaplje. Zapahnila je vrata in se kakor pod neznosnim bremenom zgrudila na stol. Ihtela je krčevito, brez solza.

Pobrala je pismo in ga brala še enkrat. Solze so kapale na neusmiljene poteze.

Ugibala je, kdo bi bil Hubingerju kaj rekel o Zorku. Utripalo ji je v sencih in kar ni mogla več misliti mirno, jasno.

Zapel je večerni zvon. Pokleknila je in sklenila roke in jela moliti v vroči, bolestni pobožnosti. Iz oči so lile solze po obledelih licih, kakor bi hotele oprati krivdo.

Na stene in na tla so legale čimdalje temnejše sence. Vstala je in pogledala začudeno, kakor bi se zavedla iz težkih sanj. Stiskalo jo je na vratu, v grlu.

Prižgala je svečo in prečitala pismo iznova. Trudila se je najti kaj rešilnega, iskala je bilke, katere bi se mogla oprijeti. Težko ji je bilo preudarjati strašni položaj. Omahnila je na posteljo in tiščala glavo v blazino. Branila se je, da bi verjela ...

“Ali je mogoče? Kako mi je mogel storiti kaj takega!” Stisnila je ustnice.

Hranila je v svoji ljubezni vse najlepše, vse zaklade mlade duše, in sedaj je videla, da je brezvesten pohotnež malomarno zagnal vse te svetinje v blato. Podrta je bila lepa stavba zlatih upov in duša je ječala pod sipinami razvalin. Ljubila ga je neizmerno, verovala mu je vse, vse je upala od njega — izgubila je vse: ljubezen, vero in upanje.

Vihar ji je pretresal dušo. Zadelo jo je najhujše, kar more zadeti dekle. Ob tej misli jo je peklo in žgalo ko živ ogenj.

“Kaj poreko ata! Zaječala je od strahu. “O da bi mogla kam daleč, daleč, kjer me ne bi nihče poznal. Oh, kam? K teti? Nikdar, nikdar. ... Gorje meni! Zaprta vsa pota, uničeno vse življenje! O da bi umrla ...”

Groza jo je stresla. Vila je roke, duša ji je trepetala v obupu. Jela je zopet moliti. Naposled je ležala otrpla, ne da bi se ganila, z odprtimi očmi. Nenadoma se je zganila; nekdo je poizkušal odpreti.

“Kdo je?”

“Jaz, Milka, odpri!”

Spoznala je materin glas, vstala, skrila pismo v molitvenik in odpahnila.

“Kaj pa ti je, Milka? Taka si, kakor bi vstala iz groba. Ti je slabo?”

Pogledala je mater. V njenih očeh je tlelo toliko vročega gorja, da se je žena močno ustrašila. Milka je sedla na posteljo.

“Ali te boli glava?” so vprašali mati in sedli k hčeri. “Preveč si bila zadnje dni na prepihu.”

Milka je iskala materino roko.

“Hočeš malo čaja?”

“Oh, mama ...” je zaihtela Milka in sobe so ji zadušile glas.

“Kaj pa je? Jokala si se, tvoja blazina je vsa mokra; treba jo bo preobleči.”

“Odpotoval je ...”

“Nikar ne žaluj preveč zavoljo tega. Potrpi in počakaj, da se vrne.” Pobožali so jo nežno po vročem licu in ta materina nežnost jo je bolela. Milka je čutila, da ni vredna materine ljubeznive dobrotnoeti, ker ni bila odkritosrčna proti njim. Strašna resnica kar ni hotela iz ust. Kakor bi ležal svinec na njem, tako težak ji je bil jezik.

“Milka, bolna si. Ali naj pride zdravnik? Spodaj sodi doktor Jug.”

“Oh, ne, ne!” Pritisnila je lice k materinemu.

Božali so jo kakor nebogljenega otroka. Nekaj časa je bilo tiho v sobi. Naposled so mati vzdihnili in dajali: “Zdaj moram doli.”

“Oh — ostanite še malo!” je prosila hči, prijela materino roko in jo poljubljala. Žena se je začudila: kaj takega ni storila Milka že dolgo ne. Vroča solza je kanila materi na roko. Milka je vstala in odprla okno.

“Ti je kaj odleglo?” so vprašali nežno.

“Malo, mama!”

“Večerje ne maraš nobene?”

“Hvala lepa — nobene.”

“Lahko noč, Milka! Dobro spi in zdrava vstani!”

“Lahko noč, mama ... Upam, da bom dobro spala.”

Mati so odšli. Milka se je slekla, upihnila svečo in legla, toda dolgo ni mogla zaspati. Spodaj so zapirali gostilnico, ponočnjaki so še malo porogovilili in poizkušali peti in psi so lajali. Naposled je vse umolknilo, le cerkvena ura je bila vsako četrt uro. Milka je ležala vsa otrpla, z odprtimi očmi. Sove so se oglašale v bukovju. Zadremala je šele, ko so jele ugašati zvezde.

Prebudil jo je jutranji hlad. Medla svetloba je še plaho tipala skozi okno. Petelini so kikirikali.

Zvonilo je dan. Milka je vstala, se umila in oblekla. Pokleknila je pred razpelom in dolgo molila. Večkrat ji je sunkoma pretreslo vse telo. Solze so kapljale na sklenjene roke in vroči vzdihi so kipeli iz osehlih ust.

Spodaj je nekdo hodil in ropotal. Zarožljal je ključ in zaškripala so hišna vrata. Milka je vzela molitvenik, se še enkrat ozrla po sobici in odšla. Ne stopnicah je morala postati. Čutila se je sila trudno, izmučeno, slabotno. Udje so jo boleli kakor prelomljeni. Bala se je, da se ji zavrti v glavi in da se zgrudi v omotici. Kakor v težkih sanjah je tavala počasi dalje.

V veži je bilo že pometeno. Hladno je velo skozi odprte duri. V točilnici je škropila Mimi po tleh, da bi pometla tudi tukaj.

“O — dobro jutro, kam pa tako zgodaj?” se je začudila in zazehala zaspana.

“V cerkev.”

“Še pred zajtrkom?”

Milka je šla v kuhinjo in izpila skodelico mleka, potem se je požurila. Ko je hitela po veži, ji je drknilo Hubingerjevo pismo iz molitvenika in padlo pod mizo ob zidu.

Malo pozneje so šli mati Reza gledat v prvo nadstropje, kako je kaj hčeri. Ko so našli sobo prazno, so ostrmeli in obhajala jih je plaha tesnoba. Pomirila jih je Mima. Ko pa Milke še ni bilo in ni bilo iz cerkve, so pohiteli sami tja. Toda zastonj so jo iskali ondukaj in pri učiteljici Dragi in drugod.

Medtem pa je našel stari Valenčak pismo pod mizo in ves razjarjen videl, da je neslovljeno na Milko. Ker je razumel premelo nemški, je šel k nedučitelju. Ta je bil ne vrtu in mu takoj prevel Hubingerjev list.

Razkačeni Valenčak je bledel, jelo ge je tresti. Ko pa je nadučitelj prevajal neusmiljene besede na zadnji strani, je možu klonila sicer tako ponosna glava in roke so se mu spustile kakor mrtve ob životu. Tiho, zamolklo je izpregovoril z veliko muko: “Če je Milka zapazila, da je izgubila to pismo doma, se ne bo upala več vrniti ...”

Povedal je ženi. Z nobeno besedo ni očital prestrašeni meteri; dal je hitro nepreči in se odpeljal ne železnično postajo. Niti tam Milke ni videla živa duša. Ves potrt se je vrnil domov.

Mati so zdivjali. Neprenehoma so hodili po Milkini sobici, točili solze in vzdihovali: “Kje si, kje si. Drugo jutro je koračil Leskovarjev Anza po stezi, ki je vodila mimo travnikov in pašnikov, mimo koruznih in drugih njiv proti Sotli. Včeraj popoldne je na več krajih nastavil ščukam močne trnke z ribicami; denes je šel gledat, če se je kaj ujelo.

Nad Sotlo in nad vrbovjem so se vznašale nežne meglice. Na jelši se je smejala žolna. Ponekod je kazalo drevje že orumenele liste.

“Jeseni se, kmalu bo bratva,” je mrmral Anza.

Ne pašniku se je gugal mlad pastir na “zibavki”, narejeni od spletenih vej med dvema vrbama, in pel: “Kje so moje rožice ...” Njegov tovariš dalje gori pri skupini orehov ga je izkušal prevpiti in kričal na vse grlo: “Jaz pa pojdem ...”

Anza je stopil na bregu k črni jelši, kjer je bil privezal vrvico z odico in vabo. Sotla je bila tukaj globoka in lena. Potegnil je trnek iz vode.

“Hudič! Ribice ni več, ščuke pa tudi ne!”

Nejevoljno je ovil vrvico na klinec, sedel, si natlačil pipico in jel pušiti. Domislil se je Milke. Majal je z glavo in mrmral: “Morebiti je že v Zagrebu. Včeraj popoldne so jo še videli na hrvatski strani ...”

Potem so se mu zasukale misli drugam: “Grozno rad pijem. Sinoči sem se ga spet preveč nalezel in zdaj mi je v glavi tako čudno, kakor bi se vrtila v njej dva mlina. To ni nič. Če bi toliko delal, kolikor sedim v krčmi, bi bil že davno bogataš.”

Gledal je po rjavkasti vodi, kjer so počasi, počasi plavale belkaste pene. Po cesti onkraj reke je korakal hrvatski financar s puško. Anza se je jezil na ribe; sredi vode so blizu površine nepremično počivali lepi somi ko temna polena.

Anza je vstal, iztrkal in shranil pipico ter mahnil ob reki dalje. Konec ovinka je bila voda čista in je tekla hitreje.

Zdajci je obstal, kakor pribit — v vodi je zagledal belo roko. Odprl je usta in razširil oči. Sotla je na tem kraju izpodglodala ilovnati breg, da je padel kos zemlje z veliko vrbo vred v tolmun. Veje so ujele in držale človeško truplo. Anza se je prestrašil in šepetal: “Sveti križ božji! Tukaj je nekdo utonil!”

Ilovica se mu je drobila pod nogami in se usipala v pljuskajočo vodo. Šel je malo na desno, zlezel bliže k reki in se oprijel grma. Odondod je mogel videti mrličev obraz.

“Za Boga milega — Valenčakova hči!”

Med vejami porušene vrbe je ležala Valenčakova Milka. Okoli belega obraza so plavali črni lasje kakor povodne kače. Oči so bile napol odprte, ustne osinjele. Rahlo jo je zibala Sotla na zelenih vejah, rahlo in nežno, kakor mati svoje dete v zibelki, in skrivnostno ji je pela iz tiho šumljajočih valov.

Anzi je zagomezelo po mozgu in ježili so se mu lasje. Naredil je velik križ, potem pa jo je ubral proti vasi nazaj, kar je mogel! Šele na cesti je nehal bežati in sopihal: “O ti revica ti ... Bog se usmili tvoje duše.”

Ves zasopel je pribežal v vas, zavil k Valenčakovim in planil v kuhinjo. Krčmarica Reza ga je motrila osuplo in plaho.

“Oh! Mati!”

“Kaj pa je? Govori vendar!”

“Nesreča, nesreča ...”

Žena je zaslutila in zatrepetala.

“Mati, ne ustrašite se ...” Znoj mu je kapljal od lica in las.

Prišel je stari Valenčak in vprašal vznemirjen: “Anza, kaj pa ti tukaj?”

“Našel sem jo ...”

“Našo Milko? Kje?!” sta kriknila oče in mati obenem.

“Tam pod Kolaričevim travnikom. Utonila je v Sotli ...”

“Jezus, Marija!” je zavrisnila žena, dvignila roke in jih sklenila nad glavo. Opotekala se je proti zidu in se zgrudila na klop. Glava ji je klonila na stran; pred očmi so se ji sukali rdeči in rumeni kolobarji.

Anzo je gnalo k Zorku.

Valenčak se je iznova prestrašil; domneval je, da je zadela ženo kap.

“Neža, vode! Hitro mrzle vode in jesiha!”

Močili so jo in drgnili. Kmalu je zopet odprla oči in plaho pogledala moža; bala se je očitkov. On je pa molčal; smilila se mu je.

Radovedneži so se jeli zbirati v hiši in okrog nje. Od ust do ust je šla žalostna novica.

Mizar Zorko je tesal novo krsto ... Strahoma je uvidel, da Milke tudi po onem prizoru za gradom ne bo mogel pozabiti. Ljubiti jo je moral kljub vsemu. Žaloval je za njo in ubijala ga je ta brezsolzna toga. Ko mu je pa nadučitelj povedal, kaj je pisal Hubinger, se je umaknila žalost besni jezi, in strastnemu sovraštvu zoper podlega zapeljivca.

Misli so se mu vedno iznova vračale k nesrečnemu dekletu. Sredi dela je popoldne odložil orodje, in odšel na pokopališče.

Septembrsko solnce je prijazno obsevalo gladke kamene in križe in zlate napise, bujno zelenje in pisano cvetje na grobovih. Tu so počivali Podgorci blizu gozda kakor na cvetočem vrtu. Od Sotle je vela rahla sapa in zibala visoko travo in cvetlice.

Pri zidu je škripala lopata in motila resno tihoto. V zevajoči jami se je premikala osivela glava in vedno nanovo sta letela črna prst in belo kamenje na kup.

Zorka je pretreslo in mraz mu je preletel tilnik in hrbet. Ondi bo njen grob ...

Nad nizkim zidom se je pojavila bradata glava.

“Že danes, Juri? — Pogreb bo šele jutri, v četrtek.

“Jutri ne utegnem kopati.”

“Škoda mladega dekleta ...”

“Škoda. Pa kaj ... Vsi pridemo na vrsto, morda prej, kakor si kdo misli.”

“Zbogom, Juri!”

“Srečno!”

Bradata glava je izginila za zidom in Zorko je stopil v mrtvašnico. Blizu vrat je ležal kup žaganja. Dišalo je po svežem ledu in apnu.

Nekaj trdega, težkega je stiskalo Zorku srce. Tiho je bilo tukaj, tako tiho in otožno. Slišal je svoje dihe in dasi je stopal po prstih, so se izdajale stopinje z neprijetnim hreščanjem. Odkril se je in pokrižal.

Na kameniti mizi je ležalo nepremično, pogrnjeno z belo odejo.

Nekaj časa je strmel tja in srce mu je utripalo čimdalje močneje. Počasi je stopil bliže in z rahlimi prsti odgrnil pogrinjalo.

“Milka!” je zaječal bolestno in solze so mu privrele v oči.

Tu je ležala pred njim z voščenim, skoraj prosojnim obrazom, tiha, mrtva ona, ki jo je ljubil nad vse drugo na svetu. Na lepem belem obrazu je togovala globoka žalost, na napol odprtih očeh so temnele mrtvaške sence. Ustna kota sta bila nekoliko pritegnjena, vdrta. Skozi otvorjeno okno je pihljalo in se igralo s krasnimi razpletenimi lasmi, kakor da jih boža nevidna roka ...

Sklonil se je k njej. Hladno je zavelo od mrtve deklice. Omahnil je in se naslonil ob zid. Obstal je brez čuta, brez misli. Te trenotke se je komaj zavedal, kje je. Srce mu je skoraj zastajalo od prevelike muke ...

Vzdramil ga je trdi škripot grobarjeve lopate. Stisnil je zobe, obraz mu je izpreletal krč. Še nikdar se ni tako dobro zavedal človeške ničevosti proti neizprosni prasili.

“Koliko si morala trpeti, ubožica!” je šepetal. Prijel jo je za malo mrzlo roko. “Bog ti odpusti, Milka, kakor ti odpuščam jaz!”

Sklonil se je iznova in poljubil hladne ustne. Zagrnil je odejo in stopil iz mrtvašnice. Pri vhodu na pokopališče je kakor v omitici slišal zamolkle glasove ... Prišla je sodna komisija.