Tuje dete

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tuje dete
V. Škvarkin
Komedija v treh dejanjih (petih slikah).
Izdano: Književnost 7-11/3 (1935), 238-248, 327-335, 379-392
Viri: dLib 7, dLib 8-9, dLib 10-11
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


S to številko začenjamo s prevodom eno izmed najboljših in najnovejših ruskih komedij, ki žanje tako na ruskih kakor na izven ruskih odrih velike uspehe. V pretekli sezoni so jo uprizorila Narodna gledališča v Beogradu, Zagrebu in Osjeku, prihodnjo sezono jo bo uprizorilo tudi ljubljansko gledališče.

OSEBE:[uredi]

Karaulov Sergej Petrovič — star glasbenik, igra v orkestru na violončelo.

Olga Pavlovna — njegova žena. Pred 30 leti je dovršila gimnazijo, potem se je bavila izključno z gospodinjstvom.

Manja — njuna hčerka, 20 letna, dramska igralka — začetnica.

Pribilev Fjodor Fjodorovič — inženjer, štiridesetletnik.

Kostja — študent — praktikant.

Jakov (Jusef) — študent — praktikant — Adžarec ( = kavkaško pleme).

Agripina Semjonovna — babica.

Zina — Manjina tovarišica na letovišču.

Senečka Perčatkin — mlad zobotehnik.

Raja — visokošolka.

Aleksander Mironovič — Rajin oče.

Rivkind — prileten zobozdravnik, soliden človek.

Senečkin prijatelj — skoro ne govori.

Pismonoša.

Dejanje se godi na letovišču pri Moskvi, poleti 1. 1933.

PRVO DEJANJE.[uredi]

Prva slika.[uredi]

Gozdnata pokrajina. Dve stari »jokajoči brezi«. Okrog in okrog mladikovina. – Pročelje manjše vile s teraso in z balkonom pod krovom. Ploščad, mizica, klopi, cvetlična greda.

KOSTJA (pride na balkon. Zasanjano se ozira okoli). Za njim Jakov.

JAKOV: Kostja, kam pa si ti pravzaprav prišel? Na letovišče ali na prakso? Vprašam te: po kaj si pa prišel? Cesto merit?

KOSTJA: No da, cesto.

JAKOV: V belih hlačah se lahko čas meri, ne pa cesta. (Poda Kost ji knjigo.) Čitaj!

KOSTJA: Nekako čuden glas imam. Nekam hripav sem ...

JAKOV: Hripav? Dobro. Sedi. (Vzame knjigo, išče.) Ceste ... Tako ... Poslušaš pa lahko.

KOSTJA: No da, lahko.

JAKOV: Povprečni profil ...

KOSTJA (se ozira. Na ploščad prihaja Manja z zvezkom v roki).

JAKOV (čita): »Pod povprečnim profilom projektirane ceste razumemo njen povprečni prerez.«

KOSTJA (z očmi na Manji): Pravilno.

JAKOV (nadaljuje): »Ta prerez nam kaže položaj ceste z ozirom na zemeljsko površino.«

KOSTJA: Točno.

JAKOV (dvigne glavo in nadaljuje z istim glasom): Jaz se trudim, čitam mu kot dojenčku, on – mezek – pa me sploh ne posluša.

KOSTJA: Pravilno. (Jakov molči.) No? Profil ceste ...

JAKOV (vstaja, vidi Manjo): Lažeš, profil je na cesti. Sedaj vse razumem: i hripavost i hlače.

KOSTJA: Prosim, ne tako glasno.

JAKOV: Moral bi me na to, prosim, opozoriti.

KOSTJA: Na kaj?

JAKOV: Na svoj bedni položaj. Ljudje, bolni na tifusu ali na gripi, morajo druge na to opozoriti.

KOSTJA: Jaz vendar nimam tifusa.

JAKOV: To je vseeno: zaljubljen si in to pomeni – bolan.

KOSTJA: Jakov, ona je tu ... Ne zabavljaj tako glasno.

JAKOV: In jaz moram živeti z zaljubljencem v eni sobi!

KOSTJA: To vendar ni nalezljivo.

JAKOV: Je pa neprijetno. Vsak dan se boš bril, danes hlače, jutri ovratnik, potem boš nosil še celo kravato. No, odkrito povej: si prinesel s seboj kravato?

KOSTJA: No, sem.

JAKOV: Če je tako, kako pa naj jaz s teboj stanujem?

KOSTJA (ko vidi, da je Manja odšla, glasno): Presneta guvernanta! Ali ne znaš govoriti, ne da bi se drl!

JAKOV: Od normalnega človeka ne bi prenesel »guvernante«.

KOSTJA: Saj vendar nisi brez srca, razumi, jaz vendar, z mano vendar, mene vendar ... Jaša, prijatelj! (objema Jakova).

JAKOV: Ljudi je začel napadati. Popolen mesečnik!

MANJA (pride vnovič na ploščad).

JAKOV: Potožil se ji bom. Ma...

KOSTJA (poriva Jakova skozi vrata v podstrešno sobo).

MANJA (z vlogo v roki): Sama sem na odru ... Tu je rampa, tam je občinstvo ... Mučno ... oh, kako mučno je to! Tam so – gledalci. Kako strašni so vsi! ... Bolje, da jih ne gledam. Oni vendar ne vedo, da je to moja prva vloga. Glavna stvar, ne vznemirjati se. Tako. Tišina. Dobro – tišina. Kaj pa, če v gledališki dvorani kašljajo kot v sanatoriju za tuberkulozne? Kaj pa če naenkrat pogorim? Pravijo, da je neka igralka pri nastopu tako propadla, da ji je od gorja lasulja posivela? Na odru je vse mogoče. Ne, jaz bom igrala izborno. Ampak kako naj igram, ko vloge ne razumem? Zadeva se dogaja pred revolucijo. Deklica se je spečala s svojim ljubčkom. Nič posebnega. On jo je pustil. Prosim, jaz niti solze ne bi potočila. Morala bo roditi. Tudi to ni nič nadnaravnega. O tem izvedo starši in naženejo hčer iz hiše. Pomisli – tragedija – vzela je otroka in se preselila. Vsi znanci so jo zapustili. Jaz bi pljunila na take znance. Navsezadnje sreča junakinja študenta. Ona se je popolnoma navezala nanj, on pa na njo. Ko pa je zvedel za otroka, ga ni bilo več blizu. Naj gre k vragu. Ona pa trpi, 4 dejanja in 8 slik trpi. Zakaj? Zakaj? Kako grdo so ljudje živeli! Ah, ko bi mogla srečati vsaj eno takih deklet! Pogledati jo, povprašati ... Ne razumem ... Hotela sem se obrniti na avtorja – toda pokazalo se je, da je umrl naravne smrti: od pomanjkanja honorarja. Blagor njemu, toda jaz imam čez mesec dni premiero. Tako-le rampa, publika ... Jaz vstopim ... in ničesar ne razumem-

(Iz hiše pride na teraso Olga Puvlovna.)

MANJA: Mama, mama!

OLGA PAVLOVNA: Kaj hočeš?

MANJA: Ali si imela kdaj ljubčke?

OLGA PAVLOVNA (spusti čašo iz rok): Da te jezik ne boli, ko sprašuješ mater tako nesramnost. Pri vsakem tvojem vprašanju razbijem posodo.

MANJA: In znanci te niso zapustili?

OLGA PAVLOVNA: V poletju postajaš neumna. (Iz vile se sliši violončelo.)

MANJA: Ne, odgovarjaj resno: ali je tvoja mladost res prešla brez vsakih doživljajev?

OLGA PAVLOVNA: Jaz nisem Sherlock Holmes.

MANJA: Za kaj si le porabila svoje življenje?

OLGA PAVLOVNA: Hvala, sva se že dogovorili.

MANJA: Za kaj si le porabila svoje življenje?

OLGA PAVLOVNA: Zate, zate sem ga porabila.

MANJA: To je bilo popolnoma odveč.

OLGA PAVLOVNA: Sedaj sama vidim, da je bilo odveč.

MANJA: Ali hočete, da vas jaz prevzgojim?

OLGA PAVLOVNA (spusti čašo): Ne govori ničesar, ko držim posodo v rokah (kliče). Serjoža, Sergej Petrovič!

(Prihaja Karaulov z góselnim lokom v rokah.)

KARAULOV: Olga Pavlovna, poglej, Čajkovskega si mi uničila!

OGLA PAVLOVNA: Kaj Čajkovskega – posodo sem uničila! Rajši poslušaj govorjenje svoje hčerke.

MANJA: Oče, prosim te, povej mi, ali se je ubila radi tebe vsaj ena ženska?

OLGA PAVLOVNA: Evo ti.

KARAULOV: Radi mene? Dve sta se radi mene skoro ubili.

MANJA: Sta se ustrelili ali utopili?

KARAULOV: Zastrupili sta se. Komaj sta se rešili.

MANJA: Nič se ne sramuj. Vse povej: kje je to bilo?

KARAULOV: Doma, pri nas.

MANJA: S čim sta se zastrupili.

KARAULOV: Z ribo, ko sta pri meni jedli.

MANJA: Jaz ne sprašujem po tem. Ali je kdo radi ljubezni do tebe trpel? Ti si umetnik, glasbenik, mogoče, da si bil zanimiv človek.

OLGA PAVLOVNA: Kaj še!

KARAULOV: Bil sem, bil.

MANJA: Ne kregajta se. No? Ali si pošiljal v smrt svoje častilke?

KARAULOV: Jaz te ne razumem – kakša morilska dejanja hočeš od mene?! Jaz sem skoro vse življenje igral v orkestru, ženske pa so se ubijale samo radi solistov in še za te ne do smrti.

MANJA: Zakaj sta vidva tako pusta?

OLGA PAVLOVNA: Midva pusta? To je razžaljivo.

MANJA: Oh, ko bi me mogli nagnati z doma! Noč ... Mraz ... Brez kožuha odhajam in se zavijam samo v klasično, teatersko ruto ... Solze mi zmrzujejo na očeh in metež me žene po pustih ulicah ... (odide »kot na sliki«).

OLGA PAVLOVNA: Bože, od česa ji je to prišlo?

KARAULOV: Bodisi od ljubezni, ali pa od slabe hrane.

OLGA PAVLOVNA: »Klasična noč brez kožuha« – od ljubezni.

KARAULOV: Koga pa ljubi?

OLGA PAVLOVNA: Jaz si že mislim, koga ... Najbrž kakšnega moškega.

KARAULOV: Ti rajši ničesar ne misli, ampak povej, kdo zahaja v našo hišo.

OLGA PAVLOVNA: Dandanašnji mladi ljudje ne zahajajo v hiše, oni vedo, kje je njihovo mesto: dalje od terase ne gredo.

KARAULOV: S to žensko je križ! ... No, kdo pa na terasi dvori Manji?

OLGA PAVLOVNA: Dandanes nikdo nikomur ne dvori: niti na terasi, niti kje drugje.

KARAULOV: Kako pa se oni ... no, srečujejo, kako si ljubezen odkrivajo?

OLGA PAVLOVNA: Kako to delajo – ne vem, še celo predstaviti si to bojim. Sodobni kavalirji spadajo po večini med izmečke človeštva. Jaz jih skušam odganjati od vile. Pojdiva proč, eden že od jutra tod hodi (poriva moža k vratom). Delaj se, kot da naju ni doma.

(Prihaja Senečka z gitaro. Gleda na okna. Vsede se proti vili na nasprotnem kraju ploščadi. Poje.)

SENEČKA:

Naj ne sliši zdaj naša me doba,
Samo tebi zaupam skrivnost,
Da slabo se počutiš, črv gloda
Moje zdravje in mojo mladost.

(Gleda v okna, eno od njih se zapira. Senečka poje tišje.)

Vem: izgledov na »da« je kaj malo,
Moje nade tak često zvene,
To gitaro razbil bom ob skalo ...
Tu ni skal – pa v grmovje naj gre.

(Zaloputnilo in zaprlo se je drugo okno. Senečka po je s tragičnim šepetom.)

Je bodočnost vsa črna pred mano,
toda moram že najti izhod ...
Kar pod vlak – to zaceli mi rano –
še smejal se bom – to bo grohot.

(Okno se streskom odpre. Videti je glavo Karaulova.)

KARAULOV: Če se radi Manje trudite, je vse zastonj, ker je ni doma. V to smer pojdite. (Jezno zapira okno.)

SENEČKA: Zopet se je zadeva nekako mučno končala.

(Približa se k oknu in narahlo potrka. Obe okni se odpreta. V enem je glava Karaulova, v drugem – Olge Pavlovne. Senečka se obrača zdaj k eni, zdaj k drugi glavi.)

OLGA PAVLOVNA: Kaj pa še hočete?

SENEČKA: Oprostite, da Vas motim.

KARAULOV: Ničesar drugega?

SENEČKA (Olgi Pavlovni): Nekako nekulturno se je ta moja zadeva končala. (Olga Pavlovna zaloputne okno. Senečka Karaulovu.) To se pravi, hotel sem se Vam opravičiti za neorganizirano petje v kraju okrog vaše vile.

KARAULOV: To je vse?

SENEČKA: Vse.

KARAULOV (zapirajoč okno): Caruzo!

SENEČKA (odhajajoč): Caruzo ... Zakaj. Če se nisi rodil kot prostak, ne moreš pri nas živeti.

(Vljudno, plaho se priklanja vili in odide. Na terasi se pojavita Olga Pavlovna in Karaulov.)

KARAULOV: Napotil sem ga v krivo smer. Poglej, kdo pa je to?

OLGA PAVLOVNA: Kje?

KARAULOV: Tam na poti. Približuje se Manji.

OLGA PAVLOVNA: To je vendar Pribilev. Fjodor Fjodorovič. Ta naj le hodi z njo. Gradil bo tu cesto. Glej: roko poljublja.

KARAULOV: Zakaj pa si se naenkrat ustavila? Delaj se kot da nič ni in srkaj sveži zrak. Počakaj no, saj vendar sedaj v družbi ne poljubljajo rok.

OLGA PAVLOVNA: Onadva nista v družbi, ampak v gozdu.

KARAULOV: Na, zopet in še v dlan. Tudi v gozdu morajo biti gotove meje.

OLGA PAVLOVNA: Temu lahko oprostimo: ima svojo vilo, je inženjer, je korekten, skoro tujec. Le daj bog, le daj bog! ...

KARAULOV: Komu naj da? Kaj naj?

OLGA PAVLOVNA: Manji naj da, sreče ji naj da. Sem gresta ... (Poriva Karulova v sobo.)

KARAULOV: Kam me rineš?

OLGA PAVLOVNA: Pojdi s terase, ne hodi jima pred oči.

(Odideta. Prideta Manja in Pribilev.)

PRIBILEV: Manja, Marusja, Margo ... Vi ste igralka. Ako ne poznate ljubezni in strasti, nimate pravice stopiti na oder.

(Izteguje k njej roko. Manja stopi korak v stran.)

PRIBILEV: Mislite, da ste se sedajle od mene oddaljili? Ne, od umetnosti ste se oddaljili. Zavedajte se, da so vse velike umetnice ljubile.

MANJA: Toda vas niso ljubile.

PRIBILEV: Manja, Marusja, Margo, vi nočete razumeti. Pojasnim vam ... (Jo prime za roko.) Stopiva v vašo sobo.

MANJA: Ne, tega niti v sobi ne bom razumela (izmakne roko).

PRIBILEV: Kako se naj po vsem tem še shajam z mladino! Kaj bi! Odbijte me, naženite me ... Zaprl se bom, vase se bom poglobil ... Ste se že seznanili s tragedijo individualizma? (Skloni glavo in jo podpre z rokami.) Ali se hočete peljati v avtomobilu?

MANJA: Ne.

PRIB1LEV: Kako grenka je samota! ... A v motornem čolnu?

MANJA: Tudi ne.

PRIBILEV: Po čem se razlikujete od prejšnjih gospodičen, ki jih je pomedla revolucija?

MANJA: Po tem, da vam ne verjamem.

PRIBILEV: Izborno, dokažem vam. Dokažem. Poglejte no v moje srce, pa magari samo iz umetniške radovednosti.

MANJA: Dobro. Bom že kako pogledala, toda sedaj moram delati.

PRIBILEV (odhaja, umikajoč se): Manja, Marusja, Margo... (Zadene se ob Senečko.) Štor! Oprostite, malo sem se zmotil. (Odide.)

SENEČKA: Razumem. To je nesramen namig ... Treba mu je reči nekaj takega ... Na, ne pride mi tako hitro na misel prava nesramnost. (Kriči za Pribilevim.) Štor sem slišal. Marija Sergejevna, kaj pa ima vaš papa proti meni?

MANJA (gleda v zvezek): Kdo vam je pa to rekel?

SENEČKA: Kar je res, je res. Povprašal sem za vas, on pa me je poslal v napačno stran, tja v jarek me je poslal. Pod nič kaj prida zvezdo sem se rodil.

MANJA: Na primer?

SENEČKA: Pravijo, da so takšna nepridiprav ozvezdja – Rak, Vodolij ... Mogoče, da lažejo. Jaz sem se prav gotovo rodil pod eno teh grdobij. Lahko prisedem?

MANJA: Sedite, samo ne dolgo (čita vlogo).

SENEČKA: Seveda, z mojo srečo samo v ječi lahko dolgo sedim. Marija Sergejevna, muči me neko popolnoma teoretično vprašanje. Ali je moj poklic zelo ostuden?

MANJA: Zakaj? Vi ste potreben človek, tehnik ...

SENEČKA: No da! Toda kakšen tehnik? Zobni. Polje mojega delovanja – oprostite, da sem tako intimen – je ustna votlina. Namenil sem se, da se iztrgam iz nje. V življenju hočem imeti perspektive, kakšni horizonti pa naj bodo – v ustni duplini.

MANJA: No, kaj bi to, učite se, delajte.

SENEČKA: Mar ne delam? Med nami rečeno: »Veliko enciklopedijo« čitam. To ti je grdobija, pa kako težka!

MANJA: Ste že veliko prečitali?

SENEČKA: V prvem zvezku sem prišel do »absurda«. Jaz živim po načrtu. (Privleče zapisnik iz žepa.) Evo vam, moj bodoči program: v juniju – nabaviti si ob dobri priliki obleko, v juliju pa – predelati svojo psihologijo. Marija Sergejevna ... (Hoče Manjo objeti, pa ne sme, roka mu ostane v zraku.) Marija Sergejevna, odločil sem se za nesramnost. (Poskoči.) Moja biografija je v vaših rokah!

MANJA: Kaj je z vami? (Pobesi roke z vlogo.)

SENEČKA: Samo to, da se mi zdi, kot bi moral sedajle s padalom skakati iz aeroplana. Okrog na okrog – vihar, do zemlje je več kot osem km, od zadaj me porivajo, – da bi pa skočil, mi manjka nesramnosti. Kaj pa, če se padalo ne odpre? Kaj pa potem? Deformirana masa in meščanska zadušnica.

MANJA: Senečka, kaj pa je z vami?

SENEČKA (z roko si pokriva oči): Glejte, skačem! Ljubim vas! Letim in čakam odgovora! Ena, in dve, in tri, in štiri ...

(Iz vile prideta Olga Pavlovna in Karaulov. Merita naravnost k Senečki.)

(Odide, kar zanaša ga od sreče.)

SENEČKA: Ljubim! ... In pet, in šest ... in sedem ...

OLGA PAVLOVNA: Kaj pa vi? Z zaprtimi očmi kompromitirate našo hčer?

SENEČKA (odkrivajoč oči): Razbil sem se.

OLGA PAVLOVNA: Sergej Petrovič, naženite tega meščana, naženite ga!

KARAULOV (vodi izpod rok Senečko vstran): Sprehajajte se mladenič, tam-le se sprehajajte.

SENEČKA: Najprej se seznanite z menoj; morda pa sem čisto dober človek.

MANJA: Le še pridite, Senečka, vi mi zelo ugajate! ...

SENEČKA: Ugajam? Vam? Jaz? (Poljublja Karaulova.) Papa! ... (Odide, kar zanaša ga od sreče.)

MANJA: Zakaj sta ga nagnala?

OLGA PAVLOVNA: Radi količine. Preveč jih je. Manja, drži se Fjodora Fjodoroviča. Fjodori Fjodoroviči se v življenju dvakrat ne najdejo.

MANJA: O čem to govorite.

OLGA PAVLOVNA: Videla sva, kako je bil pri tebi ves razburjen.

KARAULOV: Kaj ti je pravil?

MANJA: Neumnosti.

KARAULOV: Kakšne neumnosti?

MANJA: Navadne.

OLGA PAVLOVNA: Ali ti je odkril ljubezen?

MANJA: Zakaj ste vi, starci, tako erotično nastrojeni. »Kdo je govoril? Kaj je govoril?« Človek vendar ne sme biti tako vsiljiv! Kako rada bi vas enkrat za vselej proučila! No, zakaj sta pa tako nenadoma odrevenela? Sedita!

(Karaulov in Olga Pavlovna sedeta drug poleg drugega na klopico in spremljata z očmi Manjo, ki hodi po poti sem in tja.)

MANJA: Radi sebe se čudim: kako sem se le mogla roditi v taki družini? Materi je to odpustljivo: njo je mož eksploatiral kot gospodinjo. Ampak ti – umetnik! Kje imaš ti čut za lepoto? No, kje? Kaj hočeta?

OLGA PAVLOVNA: Tebi hočeva srečo.

MANJA: Dobra specialista, inštruktorja za srečo! V čem pa je po vajinem mnenju sreča?

OLGA PAVLOVNA: V Fjodoru Fjodoroviču.

MANJA: Fjodor Fjodorovič ... Če se mi hoče, jih lahko imam deset.

KARAULOV: Prav tega naju je strah.

OLGA PAVLOVNA: Prosim te, preskrbi se že nekako, pusti naju v miru umreti.

MANJA: Ne pustim vaju v miru umreti. Zapomnita si enkrat za vselej: jaz bom hodila, s komer bom hotela.

OLGA PAVLOVNA: Oh!

MANJA: Kjer bom hotela ...

OLGA PAVLOVNA: Oj ...

MANJA: In kakor bom hotela.

KARAULOV: Da, obsežen program.

MANJA: Da, vaju pa prosim, da se ne mešata v moje privatno življenje. To je netaktno. Potrudita se, da se poboljšata in da me ne bosta nadlegovala s takimi neumnostmi kot je možitev. Jaz preživljam zdaj dramo (tolče po zvezku). Tragedijo! (Odide.)

KARAULOV: Nam jo zaupaj. Kam si jo v grmovje pobegnila preživljat? ...

OLGA PAVLOVNA: In midva zopet sediva pod terorjem ...

(Pride Zina.)

KARAULOV: Zina, Zinečka ...

OLGA PAVLOVNA: Zinečka, ne odbijte najine prošnje.

KARAULOV: Obračava se na vas kot na starejšega prijatelja.

ZINA: Kaj pa je? Kaj pa je?

KARAULOV: Ali vam ni Manja ničesar takšnega tragičnega pripovedovala?

ZINA: Kaj? Kaj?

OLGA PAVLOVNA: Ne veva, ampak z njo se je nekaj zgodilo, ali pa se sedaj dogaja ... Tam je ...

KARAULOV: Vidite, kako strašno hodi? ... (Olgi Pavlovni): Skrij se, drugače jih zopet dobiva.

(Odideta v sobe. Vstopi Manja. Zina se ji odzadaj počasi približuje.)

MANJA (iz vloge): »Kaj naj storim?« Ne, ne tako. »Kaj naj storim? ... Naj povem materi? ... Ona tega ne preživi. Oditi? Kam? In kaj bo z otrokom? Kakšno življenje ga čaka? ... Mojega otroka ... Mojega otroka! Umreti?«

ZINA: Le obupati ne! Manja, ljuba Manja, vse sem slišala. Ali je vendar mogoče radi tega umreti?

(Manja v prvem trenutku ne razume, potem se grohoče.)

ZINA: Seveda, ti si igralka in se smeješ zelo prirodno, le da jaz vse razumem.

MANJA: Tebi nič, meni nič sem sama s seboj glasno govorila, vlogo sem študirala.

ZINA: Lažeš, govorila si s solzami v očeh. Starše je seveda treba varati, toda prijateljico – to je svinjarija. Takega odnosa do sebe nisem zaslužila.

MANJA (se je odločila): Dobro. Pomagaj mi. Kaj naj storim? Kaj naj storim?

ZINA: Prva stvar – ne obupaj, druga – daj mi besedo, da ne boš v nobenem slučaju umrla. Ničesar ne bom spraševala, samo to mi povej – je to Kostja?

MANJA: Potem, potem.

ZINA: Razumem. Poslušaj: imam naslov. Nazivajo jo Agripina Semjonovna. Odvedem te tja.

MANJA: Sem proti temu.

ZINA: Zakaj? Me sploh nismo dolžne, da se pustimo voditi na vajetih od nekakšne narave, mi ji moramo nasprotovati. Vsi so tega mišljenja, i socialisti, i jaz ... Ne, otroci se ne prilegajo našemu življenju. Spominjam se: videla sem eno v parku: v desnici otrok, v levici aktovka. Niti premakniti se ne more, niti misliti ne more. Jaz sem ji naravnost svetovala: otroka v aktovko – aktovko pa pozabiti na klopi. Ne, k Agripini Semjonovni pojdeva, k njej vse zahajajo popolnoma mirno.

MANJA: In odhajajo?

ZINA: In odhajajo še bolj mirno, prirodno.

MANJA: Poglej no, poglej ... To pomeni, da bova tam srečali tista dekleta, ženske.

ZINA: One te vendar ne poznajo.

MANJA: Tega se ne bojim. Jaz celo ... Sijajno! Soglašam.

ZINA: Torej jutri z jutranjim vlakom v Moskvo. Manja, ničesar ne bom spraševala, samo to mi povej – je to Kostja?

MANJA: Potem izveš. Zapomni si, Zina, nikomur niti besedice.

ZINA: Manja! (Pokaže na svoja prsa.) Pozabljen, molčeč grob.

(Na balkonu se pojavi Kostja.)

ZINA: On? Da? Ne bom motila. (Odide.)

MANJA: Danes imamo dovolj gradiva za svoj dnevnik.

(Kostja z balkona moli Manji roko.)

KOSTJA: Manja, imam ti zelo veliko povedati.

MANJA: Jaz tebi tudi.

KOSTJA: No, govori.

MANJA: Ne, najprej govori ti.

(Pavza.)

KOSTJA: Ali ti je dobro?

MANJA: Dobro.

(Pavza.)

MANJA: In tebi?

KOSTJA: Zelo dobro.

(V vratih se pojavi Jakov, prime Kostjo in ga vleče v sobo.)

KOSTJA: Presneta guvernanta! ...

Druga slika.[uredi]

(Soba v stanovanju Agripine Semjonovne. Dvoje vrat. Španska stena.)

AGRIPINA (sama, poje):

Nocoj sem sanjala sladko,
vso srečo z vami sem užila.
Ali, če mogoče bi bilo,
se ne bi nič več prebudila.

(Nekdo trka.) Kdo je? (Odpira. Vstopi Senečka.)

AGRIPINA:. Kje ste hodili tako dolgo? Osem mučnih dni. Zdaj pa prihajate ob uri, ki sem jo določila neki državljanki. Čemu to? Razumljivo, zato, da bova čim manj časa sama. Moj bog, komu na ljubo sem ovdovela?

SENEČKA: Kako to »komu na ljubo«? Saj ste nehote ovdoveli.

AGRIPINA: Ne, ovdovela sem nalašč.

SENEČKA: Agripina Semjonovna, Agripina Semjonovna! ...

AGRIPINA: Trideset let sem že Agripina Semjonovna.

SENEČKA: Kako so vas pa nazivali prvih deset let?

AGRIPINA: Vi hočete reči, da sem stara?

SENEČKA: Ne ravno stari, toda niste se znali ohraniti.

AGRIPINA: Tak tako! Zakaj ste potem hodili sem?

SENEČKA: Po opravkih. Dobavljali ste mi zlato za krone, intimnosti pa med nama ni bilo.

AGRIPINA: Kaj pa po tem takem čutite do mene? (Joče.)

SENEČKA: Ta trenotek – sožalje.

AGRIPINA: Torej sva tudi na divanu skupaj sedela iz sožalja? Tudi čaj ste pili pri meni iz sožalja? Po vsem tem me morate ljubiti, ne pa pomilovati.

SENEČKA: Logično vas bi seveda moral, toda fizično vas ne morem. Agripina Semjonovna, v teh okolnostih lahko padem na ploskev. Pred kratkim so nam v službi naročili napisati svoje biografije. Sedel sem. Papir imam, pero imam, a biografije nimam. Dve uri sem sedel, pa nisem našel svoje biografije. Začel sem vzbujati spomine in moje življenje se je razgrnilo pred menoj bolj sivo kot gasilski jopič. Pogledal sem, kaj pišejo sosedje. Vsak ima kaj: ta osem glob, oni dve tožbi na vratu. Samo jaz sem pozabljen na prazniku življenja. Sreče mi osebne dajte, vsaj deloma! Ne maram biti več brez biografije. In včeraj se je pričela. Pripravite se, najino razmerje je usahnilo.

AGRIPINA: Torej ste se ohladili do mene?

SENEČKA: Da, ohladil. Pripetil se mi je liričen dogodek. Ne vprašujte, kako: bilo bi vam neprijetno.

AGRIPINA: Liričen dogodek – nekje pod roko. Ne, ne, to moram že vprašati. Kdaj, kje, s kom?

SENEČKA: Srečal sem sodobno dekle ... Ne delajte pornografskega obraza. Nobenih realnih dejstev ni med nama – sami abstraktni sprehodi po gozdu.

AGRIP1NA: Po gozdu? Oj ... Kdo je ona?

SENEČKA: Imena ne povem.

AGRTPINA: Ne vprašujem po imenu, kako se piše, hočem vedeti: Kaj je?

SENEČKA (ponosno): Igralka.

AGRIPINA: Igralka? Gledališka? Ah, če je igralka, potem pa kar križ čez vas. Igralka? Prosim. Navdaja me groza, toda ljubosumna nisem.

SENEČKA: Kako to?

AGRIPINA: Če bi videla, da vas hoče pogoltniti morski volk, ali bi bila ljubosumna na morskega volka? Mogoče se še premislite zaradi svoje neumnosti. (Objema Senečko zdaj iz te, zdaj iz one strani.) Ozrite se malo – ali res ni več simpatičnih žensk? Ozrite se malo.

SENEČKA (se umika): Ne dramite v meni temnih instinktov! Prerastel sem vaše stanovanje. Na zrak! Da se sveži veter sodobnosti poigra z gubami mojega plašča!

AGRTPINA: Do smrti vas prepiha, Senečka! Senečka, ali res ne čutite ničesar do mene?

SENEČKA: Bili ste samo etapa in prešel sem preko vas. Sprejmite moje zadnje »na svidenje«.

AGRTPINA: Senečka. (Nekdo trka.) To je ona državljanka. Prestrašili bi jo. Sedite za špansko steno: nisem se še vsa izpovedala.

SENEČKA: Rajši pojdem.

AGRIPINA (kriči): Posloviti se vendar morava!?

SENEČKA (smukne za špansko steno. Trkanje se ponavlja.)

AGRIPINA: Kdo je? (Odpira vrata. Vstopi Raja.)

RAJA: Telefonirala sem vam. Prišla sem po nasvet.

AGRTPINA: Pojdi te sem. (Pusti Rajo v sosednjo sobo. Gre za njo. Vnovič trkanje.) Takoj pridem. (K vratom.) Kdo je? (Odpira. Vstopi Zina.)

ZINA: Pozdravljeni, Agripina Semjonovna ... Manja, vstopi! Vstopi no! (Pripelje Manjo za roko. Španska stena se zamaje in premakne.)

AGRIPINA: Draga moja, zdaj je prepozno za sramežljivost. Prej bi vas moralo biti sram. Ali prihajata obe?

ZINA: Lepo vas prosim – jaz vendar ne. Jaz sem samo njena prijateljica.

AGRIPINA: Počakajta, takoj bom prosta. (Gre k notranjim vratom. Ustavi se, ne da bi se ozrla v Manjo.) Koliko je ura na vaši?

MANJA (gledajoč na uro): Okrog treh.

AGRIPINA: Pozno sta prišli.

MANJA: Oprostite, nisva vedeli.

AGRIPINA: Hm, nista vedeli?! ... (Odide skozi notranja vrata.)

MANJA (se ogleduje): Sami sva tukaj. Zdi se mi, da ne bom ... Nobene ne bova srečali.

ZINA: Seveda nobene, samo ne razburjaj se.

MANJA: Ti ne veš, kako težko je priti sem. Stene so kot da bi bile seženj debele, in ljudje, ulica – kakor preko sto vrst odtod. Grobna tišina. Zaprto. Ona je najbrže čakala ravno v taki sobi.

ZINA: Kdo?

MANJA: Neka znanka. (Sede.) Takole je sedela ... Ali takole. Ali pa je hodila sem in tja ... (Hodi.)

ZINA: Pomiri se, Manja, meni gre na jok.

MANJA: Kako odvratno je tukaj ... Zina, jaz pojdem.

ZINA: Kam? Čemu?

MANJA: Kamorkoli, samo da ne ostanem tu.

(Vstopi Raja. Popolnoma potrla je. Vsede se in spusti glavo v dlani. Manja se tekom nadaljnjega prizora često ozira na njo.)

MANJA: Ne razumem žensk, ki prihajajo sem. Kaj jih tira? Skrajna sila? Lahkomiselnost? Strahopetnost?

ZINA: Kje neki, kje neki! Takoj otroka, to vendar ne gre.

MANJA: Kdaj pa gre? Ko bom imela stanovanje, pohištvo, pestunje? Da? Čez štirideset let? Takrat so kot navržek k pohištvu dovoljeni tudi otroci? Lepo v miru, buržujsko in ogabno. Bati se otroka, se pravi, ne verjeti v bodočnost, ne verjeti v naše življenje.

(Raja dviga glavo.)

MANJA: Pogubiti svoje najdražje, najlepše in najljubše ... In si mogoče za vse življenje zapomniti to gnusno mučilnico? Jaz grem.

(Raja naglo vstane in objame Manjo.)

RAJA: Res je, res je! Vse je res ...

ZINA: Nova zadeva!

RAJA: Kolikokrat sem sama tako mislila ... Do poslednjega trenotka se nisem mogla odločiti ... Nenadoma pa vi .. . Tako resnično, tako lepo ste to povedali ... Tudi jaz ne pridem več sem.

MANJA (zmedeno): Počakajte ... Nisem hotela, da bi moje besede tako silno delovale ... Mogoče so najini življenjski pogoji in okoliščine različne ...

RAJA: Ste omoženi?

MANJA: N-ne ...

RAJA: Jaz tudi ne.

MANJA: Toda draga moja, moj položaj je vendarle veliko lažji.

RAJA: Zakaj neki?

MANJA: Je, je, le verjemite. Ne bi me smeli poslušati.

RAJA: Ne, ne. Govorili ste čudovito. Odločila sem se. Pojdiva skupaj.

ZINA: In tvoji starši? Kaj se to pravi? Namenili sta se sem, se odpravljali in mislili, zdaj pa si premislita. Ne, jaz ne pojdem nikamor.

MANJA: Pa ostani.

ZINA: Jaz? Čemu? To je kratkomalo nesramno.

RAJA (Manji): Ali me hočete za prijateljico?

ZINA: Pa se sprijaznita. In hitro odtod, če sta si premislili.

(Agripina Semjonovna odpira vrata.)

ZINA: Oh!

AGRIPINA: Pojdi te sem!

MANJA: Oprostite, premislila sem si, ne potrebujem vaše pomoči.

RAJA: Oprostite, jaz tudi ne. Ne huduj te se radi tega.

AGRIPINA: Torej sta si obe premislili? (Manja in Raja odideta. Zini): A vi?

ZINA: Jaz niti nameravala nisem. Jaz sem samo prijateljica.

AGRIPINA: Dovolite ...

ZINA: Zbogom, babica. (Zbeži.)

AGRIPINA: Počakajte ... Državljanke! Čemu so sploh prišle? Torbica je ostala ... Kaj, če so od kake špijonske brigade? Še ovadijo me. Senja, Senečka! Ali so kaj nevarnega govorile? Senečka, ali ste zaspali? (Senečka pride izza španske stene.) Kaj pa vam je?

SENEČKA (bega v žalostnem razburjenju po sobi, zaletava se v stole, razteguje roke, kakor bi iskal odgovora od sten, od vrat, od Agripine Semjonovne).

AGRIPINA: Zaboga, pa menda niste oslepeli?

SENEČKA: Ne oslepel, izpregledal sem! Na lastne oči sem jo videl ... Ona ... Tu ... Na tem kraju – ona!

AGRIPINA: Kakšna ona? Pa ne vaša igralka? Iskreno čestitam. Dovolite, bile so tri ... Katera je, katera?

SENEČKA (ihteč): V modrem.

AGRIPINA: Zelo čedna.

SENEČKA: Kaj pa, če je to vse skupaj nenadna prevara vseh petih čutov? Ej, Semjon, zbudi se ... Ne ... Prišla je, si premislila in odšla ...

AGRIPINA: Da, odšla. Oprostite ... Kaj pa si tako jemljete k srcu? Mogoče to, da si je premislila? No, da ... Dovolite, dovolite ... Zakaj pa se je obrnila ravno name? Kdo jo je napotil k meni? Ali so bili po tem takem samo sprehodi po gozdu med vama? Zašla sta precej daleč. Da vas ni sram, dati ji moj naslov. Moj naslov – njej! Njej! Naslov! Moj!

SENEČKA (oponašajoč jo): »Naslov, moj« ... »Oj« ... Žrtev sem, vsestranska žrtev. Vi pa – brezčutna trapa.

AGRIPINA: No, hvala bogu, potem je vse dobro.

SENEČKA: Biografija ...

AGRIPINA: Kaj je?

SENEČKA: Moja biografija se je začela s packo!

Tretja slika.[uredi]

Prizorišče kot v prvi sliki – na letovišču.
(Manja in Kostja pregledujeta načrte, ki leže na mizi. Njune roke in glave se postopoma približujejo.)

KOSTJA: Vidiš, Manja, odtod bomo speljali cesto. Od postaje, takole mimo vaše vile, takole, skozi gozd ... Tu bo most, potem takole skozi vas in naravnost v sovhoz.

MANJA: To mi je pravil Fjodor Fjodorovič.

KOSTJA: Spet?

MANJA: Kaj – spet?

KOSTJA: Ne, ne – prosim. Absolutna svoboda, popolno zaupanje, nobenega meščanstva. Predsodke je treba odvreči. Toda kako, da mu dovoljuješ poljubljati roko? To je vendar ...

MANJA: Kaj?

KOSTJA: To je nehigijenično! Banalno. Manja, ne vem, kaj še čakava. (Sede poleg nje in jo objema. Vstopi Jakov.)

JAKOV: Ali smem mimo?

MANJA: Jusuf, Jaša, pojdite sem.

JAKOV: Ne grem. Vidva se objemata, a jaz? Nerodno mi je z vama: kakor treznemu v pijani bratovščini.

MANJA: Jaša, svetujte mi: ali naj se omožim z njim ali ne?

JAKOV: Lepo vas prosim, dajte se. Tega vas prosim v svojem imenu. Pošteno sem ga že sit. Vzemite ga, naredite me srečnega.

KOSTJA: Predlagam, da še danes poveva tvojim staršem in jutri se greva zapisat.

JAKOV: Ne tako. Rajši se zapišita danes, jutri pa jima povejta. To je veliko bolj gotovo. Svatbo pa naredimo pri nas, na Kavkazu. Saj ni več kot tri tisoč kilometrov od tod. Ženinu nakodramo lase. Da boš kot oven, pravi oven. Sicer pa tebe zato niti kodrati ni treba. Kefaliko spečemo. Ste že jedli kefaliko? Ne? To se pravi, da še sploh niste nič jedli v življenju. Potem nekaj vina – vedro rdečega in kako vedro belega. Potem bomo spremljali mladi par. Ponoči. Z bakljami. Z godbo. Z velikim orkestrom. Zurna, boben, flavta ... Ozreš se okrog sebe: modro morje, zelene gore, bogata priroda! ... Le da je ni videti, zato, ker je noč. Ničesar ni videti. Samo psi lajajo in pri duši ti je dobro. Na Kavkaz, otroka! Hitro po vozne listke!

MANJA: Jakob, vi ste dober človek.

JAKOV: To si mislim! Zelo dober človek.

MANJA: Kostja, pokliči očeta. Če bo vpil – se nič ne zmeni.

KOSTJA (stopi k okrni): Sergej Petrovič ... Verjameš, da sem razburjen.

JAKOV: Da si ti razburjen, razumem, zakaj sem pa jaz razburjen, mi pa res ne gre v glavo.

(Iz vile pride Sergej Petrovič. Z druge strani se pojavi Senečka. Je skrajno razburjen in mogoče ne popolnoma trezen. V rokah drži steklenico vina.)

KARAULOV: Kdo me je klical?

SENEČKA: Jaz sem vas klical. (Naenkrat postavi steklenico na mizo.) Vsi ste povabljeni. Veselite se na državljanski zadušnici za Semjonom Perčatkinom. Skočil je iz letala. Na glavo je skočil, toda padalo (kaže na Manjo), krasno, toda lažnjivo padalo, je bilo gnilo! ... Gnilo! ... In Senečka se je razletel na drobne koščke. Pred vami stoji slaven pokojnik! ...

JAKOV: To je od vročine. Pokrijte si glavo, tovariš!

SENEČKA: Molči, »Kavkaški ujetnik«.

KARAULOV: Čemu ste prav za prav spet tukaj?

SENEČKA: Napačnega gonite. Prepozno ga gonite. Zaman ste stražili, državljan Karaulov.

MANJA: Kaj pa vam je, Senečka? Kje ste bili?

SENEČKA: Kje ste bili pa vi? Včeraj »okrog treh«, da, »okrog treh«? Marja Sergejevna, brez nesramnosti sem vas ljubil, spoštljivo, kakor Dante svojo Petrarko. In sem s temile ušesi slišal: »Senečka, ugajate mi ...« Čemu? Zbogom ... In če se vam rodi dekle, ne učite je lagati!

(Splošno razburjenje. Jakov in Kostja zgrabita Senečko za pleča.)

KARAULOV: Kakšno dekle?

MANJA: Neumnosti. In vi verjamete! Nikjer nisem bila včeraj.

(Vstopi Zina.)

SENEČKA: Da ne? (Zini): Državljanka, stopite bliže. Odgovarjajte kot na bivšem sodnem dnevu. Ali sta bili včeraj pri Agripini Semjonovni? Vse mi je znano. Vsako besedo lahko ponovim.

ZINA: Manja, draga, kaj je to? Častna beseda, da nisem nikomur nič povedala.

(Kostja in Jakov odideta od Senečke.)

SENEČKA: Bo otrok ali ne? (Zina joče.) No? Ali sem lagal? Papa, žalili ste me, toda pokazalo se je, da nisem Karuzo jaz, ampak je Karuzo nekdo drugi. (Odide.)

ZINA: Manja, k je je izvedel? Jaz nisem kriva. Joj ...

(Manja odriva Zino od sebe. Zina zbeži. Kuraulov stoji ves osupel.)

MANJA (hiti k očetu): Papa, to ni res, vse ti povem. Res sem bila tam, toda to je bila samo šala! ...

KARAULOV: Šala? Tebi je to šala? Proč! – Proč! (Opotekaje se odide v vilo.)

JAKOV: Pred petimi minutami je bilo vse dobro, mahoma pa je vse narobe. Kostja, tvoj prijatelj sem ti, razumeš? Toda jaz sam nič ne razumem. (Odide.)

(Manja stoji naslonjena na teraso. Kostja se počasi približa in gleda Manjo, kot bi ne vedel, zakaj gre.)

MANJA: Nisem mislila, da bo očeta tako zadelo.

KOSTJA: Torej? Ne verjamem! ... To je vendar ostudno, kar ti je podtikal.

MANJA: Zakaj ostudno?

KOSTJA: Torej je res?

MANJA: In če je? Ali to na stvari kaj spremeni? Oba sva nova človeka ...

KOSTJA: Oba? Ne, jaz nisem delal ostudnosti. In ti ... Ti si vendar govorila, da me ... da me ... da se ... A-a-a!

MANJA: Da, ljubim te!

KOSTJA: In pri tem ... Ne, ne, pri tem, temveč pred tem, z nekakšnim lopovom, banditom! A-a-a!

MANJA: Zakaj naj bi bil lopov?

KOSTJA: Zato, ker je propalica ... Kdo je?

MANJA: Ali hočeš vedeti ime, ali poklic?

KOSTJA: Ubiti ga hočem!

MANJA: Ali sem se res motila v tebi?

KOSTJA: Ti – o meni? Ona si upa še govoriti, da se je zmotila. Ona! Predrznica! (Beži in se drži za glavo. Od strani se pojavi Jakov, prehiti Kostjo in ga odvede.)

JAKOV: Nekoliko razburjen je! (Oponaša Kostjino kretnjo). Nič, nič, se ima že spet v rokah.

MANJA (kliče): Kostja! Kostja! (Zacepeta z nogami.) A tako? Zelo lepo. (Kriči za njim): Novi človek! Študent tretje kategorije! (Zbeži v hišo, odkoder se takoj pojavi Karaulov z obvezano glavo. Obrača se in govori Manji skozi vrata v vilo).

KARAULOV: Pojdi mi izpred oči, deklina nemarna! Le slučajno, da me ni zadela kap. Zato pa bo zadela tvojo mamo, častna beseda, da jo bo! Kako ji naj sploh povem?! (Obrača se in zagleda vračajočo se Olgo Pavlovno s torbico v rokah): Oj ...

OLGA: Zakaj imaš obvezano glavo? Ali je danes tako vroče?

KARAULOV: Da, precej vroče je bilo.

OLGA: Jaz nisem nič opazila.

KARAULOV: Le počakaj, boš že še. Prisedi!

OLGA (ne da bi sedla, razklada na mizo droben nakup).

KARAULOV ( v stran): Treba je začeti po ovinkih. Olga!

OLGA: Hočeš kislega mleka?

KARAULOV: Silno resno stvar ti imam povedati. Le poslušaj. Stvar bo zanimiva.

OLGA: Poleti se ti pamet suši. Povej že, kar misliš.

KARAULOV: Oh! Torej naj povem: jaz hočem, da bi midva imela otroka.

OLGA: Midva? Pa se ti res pamet suši poleti.

KARAULOV: To ne, ampak, če bi nama Manja darovala vnuka.

OLGA: Kdaj se bo še možila! Na to bova pa še dolgo čakala.

KARAULOV: Niti ne tako dolgo, pri moji duši, da ne tako dolgo. Sedi!

OLGA: Ali jo je nekdo zasnubil? Kdo?

KARAULOV: Zasnubil ne, ampak nekaj podobnega. Sedi. Pripravi se na veliko ... veselje. (Snema z glave obvezo.) Sama je povedala ... Skratka ... Manja bo imela otroka.

(Olgi Pavlovni se zašibijo nogo. Sesede se na klop.)

KARAULOV: Saj sem ti rekel, da sedi. (Obvezuje ji čelo.)

OLGA: Manja? Kakšnega otroka?

KARAULOV: Majčkenega.

OLGA: S kom?

KARAULOV: Podrobnosti ne vem. (Olga Pavlovna se zgrudi.)

KARAULOV: Nič, nič, samo globoko dihaj.

OLGA: Manja! Kje je? ... Noge so mi odpovedale! Manja!

(Iz hiše pride Manja. Obe si hitita nasproti in se objemata. Olga Pavlovna joče.

OLGA: Manjica, otrok moj!

MANJA: Mama, nisem vedela, da si že zunaj. Ali si slišala? Saj je vse skupaj samo bedasta šala, čuden slučaj ... Kako se moreš tako razburjati radi takih neumnosti?

OLGA (se odmakne): Radi neumnosti? To so neumnosti? Materi so ohromele noge, ona pa ... ona pa še govori, se smehlja … Pošteno dekle bi umrlo od gorja, utopilo bi se. To je vendar nesreča, prava nesreča!

MANJA: Nobene nesreče ni in je ni bilo.

OLGA: Ne govori mi tako cinično!

MANJA: A tako? Niti besedice več ne boste slišali od mene. (Gre k vili.)

OLGA (Karaulovu): In ti to trpiš?

KARAULOV (gre za hčerko): Manjica, ne bodi takšna.

MANJA (se obrne): Ka-a-a-aj?

KARAULOV (odide k Olgi Pavlovni): Bojim se je.

(Manja je odšla. Karaulov in Olga Pavlovna sedeta drug poleg drugega- )
(Pribiljov sede.)

OLGA: Kaj se godi na svetu? Boga ni, sramu ni. Manja bo imela otroka. In vsega so krivi boljševiki!

KARAULOV: Morda ga pa nima z boljševikom.

OLGA: Toda s kom? S kom? Še dobro, če je ta lopov spodoben človek, toda kaj, če ni! – Manja ... Hči ... Ali sva jo tega učila? Zdaj pa! Nerazumljiva stvar!

KARAULOV: Znanost bo sčasoma vse pojasnila.

OLGA: Sčasoma! A kaj sedaj? (Oba ihtita. Vstopi Pribiljov.)

PRIBILJOV: Dober dan želim. Ali vas je kaj doletelo?

OLGA: Ne, kaj neki ... nasprotno. (Ihti.)

KARAULOV: Prav nič se ni zgodilo.

PRIBILJOV: Dandanes je navada, da starše ignorirajo ...

KARAULOV: Da, v drugih družinah bo že tako.

PRIBILJOV: V takih zadevah se držim starih nazorov in odločil sem se, govoriti ravno z roditelji. Govoril bi rad o vajini hčerki. Midva sva znanca, celo zelo dobra znanca.

KARAULOV (budi se mu upanje): Dobro, dobro, dobro ...

PRIBILJOV: Ljubim jo, toda med nama je prišlo do nekam čudnih odnosov.

KARAULOV: Ah... Nič več nisva huda.

PRIBILJOV: Čemu bi se tudi hudovali. Pripravljen sem jo vzeti, magari jutri.

OLGA: Vendar je še bog v nebesih! Vi ste plemenit človek, Serjoža ...

KARAULOV: Olga... (Stara se objameta.)

OLGA: Ah. Fjodor Fjodorovič, kako ste naju pomirili.

KARAULOV: Kakšen Fjodor Fjodorovič ... Fedja ... Fedjuša ... (Objema Pribiljova.)

PRIBILJOV: Toda Marja Sergejevna ima ...

KARAULOV: Manja ima, Manja.

PRIBILJOV: Manja ima očividno čudne nazore o zakonu. Nekake muhe ima.

OLGA: No da. V njenem položaju je to razumljivo.

PRTBILJOV: Torej mi pomoreta?

KARAULOV: Njemu, pa še pomagati! Ti svetohlinec ti! Njemu pomagati? Ah, Fedja,, Fedja! ... Vina bi bilo treba, poglej no, kot nalašč. (Naliva vsem iz steklenice, ki jo je pustil Senečka. Pribiljevu): Za Manjino, tvoje in ... njegovo zdravje.

PRIBILJOV: Oprostite, za čigavo – njegovo?

OLGA: Prepozno prihajate s svojo prebrisanostjo, prepozno.

KARAULOV: Lepo pa res ni, Fedja. Lahko bi nama bil prej povedal, tako smo morali danes izvedeti od tujih ljudi. Lop! Manja bo imela otroka!

PRIBILJOV: Kakšnega otroka?

KARAULOV: Saj, saj. Njo je skoraj mrtvoud zadel. (Pribiljov sede.) Da, kar sesedla se je. (Pribiljov vstane. Karaulov naliva vino v kozarec, ki ga drži Pribiljov.)

PRIBILJOV: Čigav je otrok?

KARAULOV: Tvoj ... vaš ...

(Pribiljov in Karaulov gresta narazen drug od drugega. Karaulov izliva vino na tla.)

PRIBILJOV: Ali ste znoreli?

KARAULOV: Precej bom! (Zastor.)

DRUGO DEJANJE[uredi]

Četrta slika.[uredi]

Isto prizorišče – pred vilo Karaulovih. Vstopi Jakov. Hodi v krogu po ploščadi in za njim, držeč ga za rokav, Kostja.

KOSTJA : Jakov, poslušaj me do kraja ...

JAK.OV: Že dvakrat sem te poslušal do kraja, ti pa na koncu spet začneš od kraja! Zamoril si me že s to svojo psihologijo.

KOSTJA: Jakov, vsi živci so mi popustili. Morda sem z eno nogo že v norišnici ... pa nimam človeka, ki bi mi pomagal prenašati!

JAKOV (sede): Dobro. Naloži mi moj delež!

KOSTJA: Poslušaj. Manja se je sestajala s tistim svojim ... no, z nekakim ... državljanom, ko je jaz niti poznal nisem. Je tako, ali ne? Dobro.

JAKOV: Dobrega je za enkrat malo.

KOSTJA: Počakaj, prevdari! Potem pa se je zaljubila vame ... To vendar veš; saj si sam videl. Kaj se je torej izpremenilo? Nič, popolnoma nič. Biti ljubosumen, in še na preteklost, - to je vendar banalno. Razumi vendar, Jakov: ta njena ljubezen, oziroma niti ne ljubezen, temveč nekakšna zaljubljenost, in niti ne zaljubljenost, temveč trenotna pijanost – to je vendar že minilo ... ali ni res? To je minulost. Se strinjaš?

JAKOV: Ne, ne strinjaš se. Prvič je ta minulost breja samih posledic ...

KOSTJA: Breja? (Pokaže na trebuh, nosečnost) ... A-a-ah ... Breja!

JAKOV: Drugič, sem o Manji boljšega mnenja. To ni dekle, ki bi v trenotni pijanosti ... Ne, ne, to je moralo biti že resnično čuvstvo ... ona njega ...

KOSTJA: Njega! Koga njega? Jaz že izvem zanj ... za »njega«! Ga že še najdem, tega »njega« ... Se bom že maščeval temu »njemu«, da, maščeval!

JAKOV: Ti? Maščeval? Kako? Govori, kako se boš maščeval?!

KOSTJA: Vpričo nje bi ga zbil na tla ... In sam ne vem ... kaj bi storil z njim!

JAKOV: Res je, da sam ne veš. Ali se človek tako maščuje? Kako se to dela? Vzemi kindžal v roke, pravim. Izsili ji priznanje, izvedi tisto prekleto ime! Poišči vraga! Zakriči nanj, in ko se obrne, ustreli vanj šestkrat zapovrstjo! Zažgi vilo! Nji ... nji pa kamen na vrat in v Čoroh z njo, ali po vaše v reko Moskvo. Pojdi na Kavkaz, starci te nauče! Pojdi, kupi vozni listek!

KOSTJA: S teboj je še huje kot z menoj; ti si že z obema nogama v norišnici. Norec! Manji kamen na vrat ... Manji! Saj jo vendar ljubim, norec ... Jaz sem kriv pred njo ... »Študent tretje skupine«! Toda ali se ne vedem, kakor kak lastniček, meščanček? Jakov, midva sva vendar nova človeka.

JAKOV: Morala bi biti. Toda v tebi je novega za prgišče. In kaj bo, ko se rodi tisti ... recimo ne popolnoma tvoj otrok? Lep bo, pameten – skratka, prav nič tebi podoben ...

KOSTJA: A-a-ah! To je neznosno!

JAKOV: Potem pa si predstavi: Ti greš z Manjo po ulici in neki moški jo pozdravi. Kaj, če je on? On!

KOSTJA: Jaz ji ne bom dovolil, da bi jo moški pozdravljali! Ne, ne, naj jo pozdravljajo!

JAKOV: Ali pa: sediš na klopi; a mogoče je ravno na tej klopi sedela Manja z njim. Poljubljala sta se na njej ...

KOSTJA: (skoči pokonci, pobere kamen in zamahne z njim proti Jakovu).

JAKOV: Novi človek iz kamene dobe!

KOSTJA: Ne straši me! In vendarle jo vzamem in izvijem iz sebe to nesnago.

JAKOV: Napak. Najprej si izbij nesnago, potlej se pa oženi. (Gre proti vili.)

KOSTJA: Počakaj! In če se zaljubiš, ona pa pobegne k drugemu ...

JAKOV: K drugemu? Od mene? To ni mogoče.

KOSTJA: No, recimo: da se zaljubiš, potem pa izveš, da ona že ljubi drugega. Kaj potem?

JAKOV: Potem bi svojo ljubezen kot dragoceno stvarco – lepo zavil v čist robček in je ne bi nikdar nikomur pokazal.

KOSTJA: Ali si to že kdaj doživel?

JAKOV: Ne.

(Vstopi Pribiljov z načrtom v rokah in obstane. Opazuje študenta, ki ga ne vidita.)

PRIBILJOV: Seveda, mlada sta oba, živita z Manjo pod eno streho ... Toda kateri? Kdo? Poglejmo! (Približa se.) Tovariša, čez pet dni je treba dati potrditi cestni projekt, toda očividno sem naredil napako. (Razgrne načrt.) Zakaj neki naša cesta dvakrat preseka potok?

KOSTJA: Ker teče potok naokoli, tako, da tvori skoro krog.

PRIBILJOV: Zakaj pa naj sploh lezemo v ta krog? Zakaj se ne bi umaknili, recimo sem-le? Tu ni treba mostov in bliže je do postaje. (Gleda vprašujoče v študenta.)

JAKOV: To bi šlo. Prav.

KOSTJA: Tako bo res boljše.

PRIBILJOV: Res? Sta oba tega mnenja?

JAKOV: Seveda.

KOSTJA: Seveda.

PRIBILJOV: Izvrstno. Toda v tem primeru pojde cesta čez zemljišče, na katerem sedaj stojimo. Tudi vilo Karaulovih bo treba podreti.

(Pogleda na Kostjo, potem na Jakova.)

JAKOV: Oprostite, ali ne bi šla cesta nekoliko bolj severno?

KOSTJA: Oprostite, ali ne bi šla cesta nekoliko, bolj južno?

PRIBILJOV: Severno odtod je udor, na jugu – potok. In tu kaj pride vila spet v cestno območje.

JAKOV in KOSTJA (Hkrati): To je slabo.

PRIBILJOV: Ali sta kar oba zainteresirana? Tudi meni je žal vile Karaulova, toda enemu izmed vaju mora biti to še neprijetneje: podreti bo treba hišo bodočega tasta.

JAKOV: Kakšnega tasta? Kaj pa je to – tast? Testo – vem, kaj je. Toda tast?

PRIBILJOV: Tast se pravi ženinemu očetu.

KOSTJA: Midva nimava tastov, midva sva samska ...

JAKOV: Počakaj ... mogoče še boljši izhod ...

PRIBILJOV: Kakšen?

JAKOV: Cesto lahko pričnemo tudi od druge strani, od postaje. Poglej. Bližje je in tudi teren je bolj raven.

PRIBILJOV: Mislita? Tako ... tako ... Toda tukaj, tukaj ... ne, to ni dobro.

JAKOV: Narobe, zelo dobro je in bliže je do postaje.

PRIBILJOV: Ne, ne, poiščiva kaj drugega! Pojdiva! (Odide z Jakovom.)

KOSTJA (pregleduje načrt): Ali bo treba res podreti?

(Vstopi Senečka. Previdno se ozira. Zagleda Kostjo. Nekoliko sekund zreta drug v drugega.)

SENEČKA: Zmagovalcu – championu – fizkultski zdravo! (Pozdravi Kostjo z dvignjeno pestjo in se izzivalno sprehaja.) Caruzo! Če bi me res premogla kaka osebnost – prosim. Tako pa ... Kaj le je našla Manja Sergejevna na vas? Molčite? Se petelinite? Igrate očeta? Ali hočeš, da naredim opico iz tebe.

KOSTJA: Kakšnega očeta? Kakšno opico?

SENEČKA: A si se ustrašil? Dobro, ne dotaknem se te, samo pojasni mi, kaj je našla na tebi.

KOSTJA: A tako, vi mislite, da sem jaz tisti?

SENEČKA: Da niste? Res ne? (Kostja žalostno zmaje z glavo.) Častna beseda? Uh, hudiči ... Jaz sem pa imel vso noč na sumu vas ... Mislil sem si: študent je, nesramnosti mu ne manjka, potem tudi zunanjost. Kako ne bi imel uspeha? No, in zdaj se je pokazalo, da tudi vi ploh vlečete. Drago mi je. (Stiska Kostji roko.)

(Vstopi Pribiljov, Senečka odriva Kostjo.)

SENEČKA: Tega tipa imam tudi na sumu.

KOSTJA: Pa ste se urezali. Ta hoče Karaulovim podreti vilo.

SENEČKA: To je pesek v oči. Eno podre, drugo pa postavi. Politika.

KOSTJA: Mislite? (Vsi hodijo sem in tja po ploščadi in se sumljivo pogledujejo.)

SENEČKA (se drži Kostje in namiguje na Pribiljova): Prevzvišeni champion! Svetovni bojevnik ... Zlikan, da te la preseka. On je tisti ... on je. Tako bi mu primazal, da zvezde videl ...

PRIBILJOV (se približa Senečki, prime ga pod roko in odpelje stran): Vi ste menda zalotili Manjo Sergejevno pri tisti .. pri tisti osebi?

SENEČKA: Da, jaz. In kaj potem?

PRIBILJOV: Povejte, ali je ni spremljal kak moški? (Namigne na Kostjo.) Ali ni bil moj praktikant z njo?

SENEČKA (veselo): Kje neki? Praktikant ne pride v poštev. (Kriči.) Kostja, to je juridična pomota! Tudi on je tovariš v nesreči.

KOSTJA (se jima približa. Oba stiskata roko Pribiljovu).

SENEČKA: Jaz pa sem sumil vas. Mislil sem si, človek s končano visoko šolo je vsega zmožen. Torej ne? Drago mi je. Prisedite. Če je tak champion za norca, potem se sam sebi ne zdim več tako neumen. Toda dovolite. Vsi pomembnejši moški so tu in vsi »ne«. Kdo pa je potem »da«? To pomeni, da imamo za današnji danes spet uganko. Pssst, Jakova smo prezrli. Mogoče je pa ravno on Caruzo?

KOSTJA: Ne, jakov ni; kje neki Jakov!

PRIBILJOV: Kdo pa potlej? Kdo?

JAKOV (vstopi): Tam je kot ustvarjeno za cesto. (Vsi trije hodijo v krogu in se ozirajo na Jakova.)

SENEČKA: On je in nihče drugi.

JAKOV: Kaj pa imate? (Vsi trije hodijo dal je v krogu.) Ali je to takšna igra, ali kaj? Še z druge strani grem pogledat. (Odide.)

KOSTJA: On ni, on ni!

PRIBILJOV (se tolče po čelu): Pamet neumna! Ona je vendar igralka! Gledališče smo pozabili! Igralce! A-a!

KOSTJA: Igralce? Da, da, igralci, a-a!

PRIBILJOV: Vaje, kulise, zastorji – vse to je zelo zapeljivo.

KOSTJA (stoka): Kulise ... zastorji!

SENEČKA: Suflerska celica!

KOSTJA: Ali je res igralec? Predrzen, obrit, z nagačenimi rameni!

(Vstopi Manja. Namen jenu je k vili, pa se ustavi za njimi.)

SENEČKA: Najdemo ga. Vso tiso ... rampo pretaknem v gledališču. Državljana, v gledališče!

(Vsi se obrnejo in kot odreveneli obstojijo pred Manjo. Kostja zbeži, Pribiljov privzdigne klobuk, se spoštljivo prikloni in odide. Senečka sname klobuk, se ogleduje, toda ne da se mu oditi.)

MANJA: Kaj iščete tukaj?

SENEČKA: Jaz? Sprehajal sem se ... pa sem zgrešil pot.

MANJA: Včeraj ste prisluškovali in izdali mojo skrivnost. Senečka, zakaj to? Ali sem kriva pred vami? Ali sem vam mogoče kaj obljubila? In kaj ste dosegli? Da so se vsi obrnili od mene. Osamljena sem. Nikogar nimam? Ah, vi ... In vi, ki ste predelavah svojo psihologijo! Ki ste sanjarili o horizontih. V tem je bilo nekaj lepega, svežega ... In zdelo se mi je, Senečka, da ste ... (Obrne se in gre k vili.)

SENEČKA: Jaz ... jaz ... Manja Sergejevna ... (Manja je odšla.) Oblatil sem jo, ona pa ... »Senečka«. (Sede na klop in poje.)

Bom črn klobuk na glavo djal,
v Anapo-mesto potoval –
in vse življenje presedel
na slani plaži kot solze.

Pred obličjem sovjetske družbe sedi na zatožni klopi meščan Senečka Perčatkin. Prične se zasliševanje:

»Semjen Perčatkin, ali priznate, da ste podlež?«

»Priznam«.

»Priznate, da ste včeraj gobezdali kot nekulturen pobalin?«

»Priznam«.

»Kaj nam lahko natvezete v svoje opravičilo?«

»Državljan državni pravdnik, popravil bom svojo zaostalost, pri sveti ikoni, da jo bom popravil. (Kot pripombo.) Obtoženca duši jok.

»Spričo odkritosrčnega priznanja dobi Semjon Perčatkin pogojno eno po gobcu. (Prilepi sam sebi mastno zaušnico.) Dvorana se izprazni. (Odide. Iz vile prideta Olga Pavlovna in Karaulov s stekleničko zdravila in kozarčkom v rokah.)

KARAULOV: Olga, vzemi kapljice.

OLGA: Duša me boli. Tvoje valerijanske kapljice mi padajo na dušo.

KARAULOV: Z Manjo morava govoriti mirno. Igralka je, zelo je občutljiva. Ti pa si jo včeraj pošiljala v vodo.

OLGA: Igralka, igralka »ima uspeh« ... Hvala lepa za tak uspeh. Zdaj imamo vence – šopke. Slavo! Umetnica ... Bolje bi bilo, če bi brez te slave tipkala na stroju!

KARAULOV: Razumi vendar, življenje ima zdaj nova načela.

OLGA: Kakšna so načela – ne vem, vem le to, da je konec zmeraj isti.

KARAULOV: Ne ugovarjam. Toda hčerki sva dolžna pomagati, ali ne?

OLGA: S čim?

KARAULOV: Saj sva sklenila, ali ne?

OLGA: Da.

KARAULOV: No, torej. Ti si res neobičajno lepa ženska ... Po duši mislim. Takoj pokličem Manjo. Ampak ne bodi groba z njo. Govori tiho, ljubeznivo ... (Kliče.) Manja, Marušenjka. (Olgi) No, le pomiri se, bog ti pomagaj!

OLGA: Tudi ti se ne razburjaj, bog ti pomagaj!

(Drug drugega prekrižata. Vstopi Manja. Karaulov že pripravlja na mizi kozarec in kapljice.)

KARAULOV: Poslušaj, Manja, zdaj ne govoriva kot starša, temveč kot prijatelja ... Prijatelja. Pogovori se z nama, prosim. Doletela te je nesreča ... Se pravi ne, mogoče celo sreča ... Midva bi ti rada pomagala.

MANJA: Najlepša hvala.

KARAULOV (Olgi): Vidiš, vse gre lepo in brez bolečin. Manja, ali bi nama hotela zaupati, kdo je, tako rekoč, krivec?

MANJA: Nihče. Vsega sem jaz kriva.

OLGA: Sama? Ne, tega ne bom nikoli verjela.

KARAULOV: No, no, no, no ... Nekaj nama pa le lahko poveš: kdo je, kje je tisti tvoj ...?

MANJA: Ljubček?

OLGA: Oh!

KARAULOV: Nič, nič! Drži se! (Manji.) Ljubček, da, ljubček. Kje je?

MANJA: Odpotoval je.

KARAULOV: Kam je odpotoval?

MANJA: N-n-n ... na gradnjo.

OLGA: Ampak kam? Sedaj povsod grade.

MANJA: Recimo, da – v Kazakstan.

KARAULOV: Ali mu pišeš?

MANJA: Ne, ker se je preselil na drugo gradnjo.

OLGA: To se pravi, zmeraj s trebuhom za kruhom?

KARAULOV: No-no-no-no ... Izpij kapljice! (Manji.) Nič hudega, nič. Stara je že. Premestili so ga, dobil je dekret in se je preselil ... To je vse v najlepšem redu. Manja, ali se bo kmalu vrnil?

MANJA: Nikoli več.

OLGA: Ali je umrl?

MANJA: Ne, razšla sva se.

OLGA: Torej te je pustil?

MANJA: Jaz sem pustila.

OLGA; Ti? Oh ... (Karaulov urno naliva kapljice v čašo.) Oh, človek bi umrl od samega strmenja.

KARAULOV: To ni nič čudnega. Jaz ga ne bi samo pustil, jaz bi tega podleža ... hm ... (sam izpije kapljice.) No, zdaj, ko se je hvala bogu vse pojasnilo, se ne vznemirjaj več. Delaj, igraj ... Otroka bova pa že midva z babico odgojila, odpestovala, vzgojila ... Manja ... Trapica ti moja!

MANJA: (se vrže očetu v naročje, potem objema še mater.)

MANJA: Vidiva sta čudoviti starini! Zaslužila bi odlikovanje. Najtežji izpit sta naredila z odličnim uspehom! Zato pa je sedaj konec vajinega trpljenja. Hvala lepa obema. (Očetu): Ti se pa sčasoma razviješ v komsomolca-aktivista.

KARAULOV: Seveda se razvijam.

OLGA: Vsaj očeta mi ne pohujšuj. Za botra vzamemo pa Ivana Mihaliča.

KARAULOV: On ne more biti boter, saj je v stranki. Med dobrimi znanci bi pa morda le šlo.

MANJA: Čemu ga sploh krstiti?

OLGA: Boga vendar mora poznati!? Jelisaveta Nikolajevim je dala svojima otrokoma lepi imeni! Dečka kličejo – Erik, deklico pa – Erotiko! Boga ne poznata niti po obrazu. Mimo cerkve gresta, na steni slika sv. Nikolaja, ki blagoslavlja mimoidoče (pokaže s kretnjo). Erik ga zagleda in vpraša: »Zakaj pa glasuje ta državljan?« Sv. Nikolaj, pa glasovanje!? Da si le jezika ni pregriznil! Lahko me daste v časopise, ampak te-le roke ne bodo nosile nekrščenega otroka!

MANJA: Jaz ga ne pustim krstiti.

KARAULOV: No-no-no-no ... Pa naj otrok sam odloči. Ko bo polnoleten, naj se da krstiti, kakor mu drago.

OLGA: Tebi se pa res poleti možgani kisajo.

MANJA: Čemu se prepirata? Sploh je pa domača vzgoja škodljiva.

OLGA: Mar ga boš dala med »brezprizorne«?

MANJA: Čemu? Saj imamo dečje domove, tako imenovane »jasli«.

OLGA: Jasli so za teleta.

MANJA: To so malomeščanske pravljice.

OLGA: To pomeni, da sem tudi jaz malomeščanka.

KARAULOV: No-no-no-no. (Ženi): Na, kapljice. Nič ne skrbi, Manja, rada ga bova imela. Če bo deček, potem ga bo treba seveda kedaj tudi naklestiti.

MANJA: Mojega sina? Tepsti?

KARAULOV: Seveda samo, če bo zelo poreden.

MANJA: Tega ne dovolim nikoli. Ne pustim, da bi mi otroka pohabili. Pretepal ga bo! Majčkenega ... Neumni, hudobni starec! Ne morem vama zaupati vzgoje.

KARAULOV: Dobro! Kakor želiš! Pa ga ne bom tepel. Naj bo pa capin iz njega.

OLGA: Še jokala boš zaradi njega.

MANJA: Čeprav, toda tepsti ga ne dam.

KARAULOV: Pa kaj bi ga pretepal? Tudi godbe ga bom učil. Imam tudi knjige za mladino ...

MANJA: Kakšno starodavno ropotijo, ne?

KARAULOV: Torej mu ne bo treba kulture?

MANJA: Da, buržujsko kulturo moramo zelo previdno sprejemati. Marsikaj, kar je vas navduševalo, je sedaj nerazumljivo in škodljivo.

KARAULOV: Ah, nerazumljivo? Vam je nerazumljivo? Za vas je to škodljivo? Sijajno! Torej mi ne zaupaš! Konec! (Beži v vilo.)

OLGA: Namesto da bi bila očetu hvaležna, ga mučiš do onemoglosti.

KARAULOV (pribeži iz vile s kupom knjig): Za vnuke sem hranil te »škodljive« knjige. Sedaj vidim, da sem zastonj skrbel. Njim so nerazumljive! ... Konec! (Prime eno od knjig.) »Junak našega časa«. Sedaj ni več junakov, in naši časi so minili! V redu! Kaj je za vas Pečorin? Belogvardejec s kavkaške fronte? Škodljivo! (Vrže knjigo ob tla.)

OLGA (s kozarcem): Oče, kapljice!

KARAULOV (kozarec zažene po tleh in vzame drugo knjigo): Ne-ne-nerazumljivo! (Zažene jo ob tla.)

(Olga Pavlovna in Manja hitita pobirat knjige. Karaulov vzame drugo.)

KARAULOV: Turgenjev: »Zajtrk pri plemiškem načelniku«. Razumljivo? Ne, vam je samo še do požrtije pri gonjaču. (Knjiga leti na tla.) K vragu, stara kultura! (Zopet vzame knjigo, zamahne z njo, toda roka mu zastane.) Puškin ... Aleksander Sergejevič, oprostite, vas ne morem vreči ob tla. (Pritiska knjigo na srce in odide v vilo.)

MANJA (pobere knjige in gre za Karaulovim): Brezumni starec! Temu se tudi mi nikoli ne odrečemo.

OLGA: Hitler, pravi Hitler! Turgenjevu, Ivanu Sergejeviču je vse platnice odrl!

(Pribiljov vstopi in se klanja.)

PRIBILJOV: Kdo pa je tako vpil pri vas? ... In knjige po stopnicah ...

OLGA (odhaja v vilo in ihti): Mi ... mi ... na glas ... smo brali. (Odide.)

PRIBILJOV (zmiga z rameni, brska s palico po knjigah, ki jih je Karaulov razmetal po stopnicah terase, dvigne zvezek in čita): »Dnevnik Manje Karaulove«. Dnevnik? ... (Odpre ga in se ogleduje okoli sebe. Vtakne si ga v notranji žep suknje.) Zanimivo!

(Odide. Z nasprotne strani pride Raja z majhnim kovčegom, in Zina.)

ZINA: Na postaji sem vas takoj spoznala. Tu je vila Karaulovih. Kakšen pekel je zdaj v tej hiši.

RAJA: Kaj pa se je zgodilo?

ZTNA: Vse je prišlo na dan ... da je bila pri Agripini Semjonovni, vse. Očeta in mater je lovila kap. Oboževalci so se razbežali ... In sedaj je cela gonja proti Manji. (Kliče): Manja! Nazadnje je pa čisto prav, saj je bila res že preveč prevzetna – na kaj le. Ne želim ji sicer zlega, malo naj pa le izkusi. (Kliče): Manja, obisk imaš! (Vstopi Manja).

RAJA: Manja!

MANJA: Raja!

ZINA: (Manji): Kako si upadla! ...

MANJA: Prav nič ne!

ZINA: Tako kot je bilo, seveda, ne bo nikoli več, toda ne obupuj.

MANJA: Odkod si pa to pobrala? Pri meni je še vedno vse kot je bilo.

ZINA: Ne vem ... Prej je bilo tu toliko fantov, da se niti obrniti nisi mogla, sedaj so pa vsi izginili.

MANJA: Ni res. Vsi so še tu, in če hočem, se lahko jutri poročim.

ZINA: Res? Potem grem pa kar obleko pripravit za svatovščino. (Odide.)

RAJA: Kako je hudobna ...

MANJA: Vedno mi je zavidala. In kako mi še bo! Ljuba Raja, pred Zino nisem hotela govoriti, toda res imam hude nevšečnosti. Vse je veliko bolj zapleteno in težje, kot sem si mislila.

RAJA: Seveda je težko, zato je pa tem lepše, če se preboriš ... Veš, jaz sem se nekako pomirila. Potem pa ... jaz ga bom zelo ljubila. In ti svojega?

MANJA: No, seveda ga bom ... Hotela sem te vprašati: ali imaš ... no ... samostojen zaslužek?

RAJA: N-ne, nimam, še študiram.

MANJA: Oprosti, ali se bo poročil s teboj?

RAJA: Že dva meseca ga nisem videla ... pa ga tudi nočem več videti.

MANJA: Joj, joj! In tvoji starši?

RAJA: Imam samo očeta. Star je. In v židovskih družinah je glede tega še posebno strogo. Oče še ničesar ne ve, le gleda me nekako čudno.

MANJA: Kaj sem storila! Raja, težko sem se pregrešila nad teboj! Zakaj si mi zadnjič ver jela?

RAJA: Saj še vedno.

MANJA: Ne, ne, zmotila sem se. Ne imej otroka, to je nemogoče. Posebno zate. Raja, oprosti mi, pojdi še enkrat, vrni se k Agripini Semjonovni.

RAJA: Kaj pa ti je?

MANJA: Jaz ne govorim o sebi, ampak o tebi.

RAJA: Kaj pa je to meni? … V jeseni dobim risarsko delo … Samo eno leto se moram še nekako prebiti ... Zaradi očeta mi je ...

MANJA: Tega si nikdar ne odpustim. (Vstopi Jakov.)

RAJA: Jaša?

JAKOV: (se kar strese in obstane).

MANJA: Ali ga poznaš?

RAJA: Saj sva na isti šoli. Kaj pa vi tu kaj?

JAKOV: Prakso delam. (V oknu se pokaže glava Olge Pavlovne.)

OLGA: Manja, oče trga note! (Manja hiti v vilo.)

RAJA: Kaj pa je njen oče?

JAKOV: Čudovit človek.

RAJA: Zakaj vas že pol leta ni bilo k meni?

JAKOV: Bil sem. Spočetka vas ni bilo nikoli doma ...

RAJA: In potem?

JAKOV: Nisem imel časa. (Iz okna leti notni papir.) Nekoliko nervozen je danes. (Ven prileti vezana k nj iga not.) Idite proč, tu ni preveč varno.

RAJA (odhaja z Jakovom): Jaša, v mojem življenju se je marsikaj spremenilo ...

(Nasproti jima pride Kostja. Prime Jakova za rokav.)

KOSTJA: Raja? Ti? ... Ne, ne utegnem se čuditi. Jaška, nujno ... neodložljivo ... dve besedi ... gre za življenje! (Raja je odšla.)

JAKOV: Če natovoriš bivolu dvajset pudov, vleče, trideset pudov – tudi še, če mu pa natovoriš šestdeset pudov – se obrne in pošlje vse skupaj k vragu. (Skuša oditi, toda Kostja se ga oklene).

KOSTJA: Stoj! Ne držim te jaz, temveč popolnoma nov, neznan človek! Jakov, do tega trenotka sta bila moje čuvstvo in moja volja razdvojena ... Tako nekako kot pri Lermontovu.

JAKOV: Zdaj se ne utegnem pogovarjati z Lermontovim. Mogoče se v meni poraja lastna psihologija. (Skuša se mu iztrgati.)

KOSTJA (kriči): Vsaj enkrat v življenju me poslušaj do kraja, hudič zanikrni! Jakov, dragi moj, čestitaj mi: jaz nisem več Lermontov.

JAKOV: Verjamem.

KOSTJA: Poslušaj! Še pred dvajsetimi minutami sem bil tako na psu, da sem skupaj s Pribiljovim in Senečko ugibal in iskal tistega ... Manjinega bivšega ... znanca. Zdaj pa je to daleč za menoj. Zdaj sem le preživel v sebi malomeščana...

JAKOV: V dvajsetih minutah? Ti si pa tič!

KOSTJA: Pribiljov in Perčatkin sta malomeščana: oba sta se ji odrekla, toda jaz jo ljubim kakor prej ... Iskreno si želim poročiti se z njo – moram se, dolžan sem to storiti – Jakov, neizogibno potrebno je, da se oženim.

JAKOV: Če je neizogibno, čemu mi pa potem dokazuješ?

KOSTJA: Sklenjeno. Če mi oprosti, mi pridi čez deset minut čestitat.

JAKOV: Dobro. Samo če se čez pet minut ne prebudi v tebi Lev Tolstoj. (Odide za Rajo.)

KOSTJA: Potrkal bom in ji rekel naravnost in jasno: »Manja, zapisano v preteklosti naj bo izbrisano, zdaj pa se pojdiva podpisat.« (Naredi energično kretnjo, koraka k vili. Pot mu prekriža Pribiljov. Kostja obstane. Pribiljov potrka. Pride ven Manja. Z okna gledata Olga Pavlovna in Karaulov. Medtem ko Pribiljov govori, se Kostja počasi približuje, vse bolj in bolj potrt.)

PRIBILJOV: Marja Sergejevna! Moja ljubezen je močnejša od preteklosti. Prosim vas, bodite moja žena.

KOSTJA: (ostrmi).

OLGA: Vendar je še Bog v nebesih!

PRIBILJOV: Mary, jaz čakam.

OLGA: Marja, odgovori že!

MANJA: Fjodor Fjodorovič, ne ljubim vas, toda spoštovati vas moram. (Gleda Kostjo.) Ko so me drugi žalili, se odvračali od mene, če sem jim prišla pred oči, ste vi ravnali kot se sodobnemu možu spodobi. Potrpite nekoliko, potrudila se bom, da bi vas vzljubila. (Mu poda roko.)

OLGA (pride s Karaulovim na teraso): Potrudila, potrudila, kakor da bi bilo sploh mogoče ne ljubiti vas, Fjodor Fjodorovič?

KARAULOV: Fedja, ti si – blesteča osebnost. Nič ne govori – blesteča osebnost. Ti, ti ... (Zadene se ob Kostjo.) Ne zapletajte se mi pod noge, mladenič!

OLGA: Fjodor Fjodorovič – stopimo v sobo, da se malo pogovorimo.

(Laskata Pribi ljovu in ga pod roko vodita v vilo. Manja gleda Kostjo postrani in prezirljivo. Pavza. Manja se ponosno vzravna in odide v vilo.)

KOSTJA: Na poti sem že bil ... hotel sem iti ... Ravno sem hotel! ... (Počasi odhaja z odra.)

JAKOV (vstopi z Rajo): Da, v vašem življenju se je marsikaj spremenilo.

RAJA: Ni bilo prav, da sem bila tako odkrita z vami. Močno ste se spremenili. Imela sem vas za resničnega prijatelja.

JAKOV: Jaz sem vsem prijatelj. Visoko kvalificiran specijalist za prijateljstvo. Živa blagajna za tu je skrivnosti in doživlja je . Vloge se neprestano množe. Vsi me imajo za računovodjo – za knjigovodjo v srčnih zadevah. Morda pa sem jaz sam v preteklosti v teh stvareh milijonar? Mogoče sem pa tudi ja z vložil vse imetje v neko čudovito podvzetje, pa sem prišel na boben. Sedaj sem še samo blagajnik. Hranim tuje dragocenosti. Le sem z njimi.

RAJA: O čem pa govorite? Ne razumem vas.

JAKOV: Oprostite, Raja. Jaz tudi ne. Toda vse eno sem vaš prijatelj, pobratim. In vse je v najlepšem redu. Jaz ne vprašujem: kdo je tisti? Čemu? Če vas je zapustil – se pravi, da je slab človek. In če vas je zapustil slab človek – zbogom, pa srečno pot. Vse bo še dobro. (Zamahne z roko, da bi jo udar il po plečih, toda zave se in se je samo dotakne.) Sedaj je treba z vami ravnati kak o r s stekleno posodo. (Iz vile pride Manja.) Oj , novi vlagatelji gredo! Blagajnik beži. (Odide.)

MANJA (hiti k Raji): Raja, pozabi vse, kar sem ti danes govorila! Ne boj se ničesar! Rodi in smelo živi! Na svetu so novi, široki ljudje , in eden od njih me ljubi. Res, jaz ljubim … ne, ljubila sem, drugega ... Ah! Danes napišem štirideset strani v svoj dnevnik! Raja, prvič: ti ostaneš pri meni. Kar molči, prosim te. Drugič: imela boš v svoji stroki zaslužek. Cestni inženjer je. Zame bo vse storil. Sicer bo pa tudi brez mene vse v redu; to je plemenit človek.

RAJA: Hvala. Zelo neprijetno mi je sicer, toda delo res potrebujem.

MANJA (hiti v vilo): Takoj ti ga pošljem. Povedala sem mu.

PRIBILJOV (pride iz vile. Ko se sreča z Manjo, ki gre v sobo, ji poljubi roko, prikima ji in se napoti k Raji. Ko se ji približa, se mu ta prikloni): Ti? Ti? (Ogledujeta se.) Čemu ste tu kaj? Če me rabite, bi me lahko poiskali v Moskvi, ali navsezadnje v moji vili.

RAJA: Jaz nisem iskala vas.

PRIBILJOV: Kaj bi radi? Denar ja? Saj ste ga odklonili! Ali hočete narediti škandal? Slišali ste, da se hočem ženiti ...

RAJA: Z Manjo? Torej vi ste tisti najplemenitejši človek na svetu! Kako ste jo preslepili? Sicer pa, nič čudnega ...

PRIBILJOV: Nikogar nisem preslepil in pripravljen sem z Manjo skleniti zakon kjerkoli, magari v cerkvi.

RAJA: Za mesec dni? Ali celo za dva? (Oponaša ga.) »Saj sodobni zakon človeka k ničemur ne veže.« Ne, postavila se bom za Manjo ...

PRIBILJOV: Hudiča ... Rajička, ne delajte škandala, to je banalno. Prosim vas, pojdite od tod ... dobiva se pri moji vili.

RAJA: Čemu neki?

PRIBILJOV: Potem pa pojdite domov ali kamorkoli hočete, samo tukaj ne stojte!

RAJA: Gostila bom pri Karaulovih.

PRIBILJOV: Tukaj? Raja, Rajička, Rajo! Vi ste vendar pametno dekle. Če že hočete, se maščujte, samo lepo vas prosim, potem. Saj priznam, da sem bil do gotove mere malopridnež, deloma tudi podlež, samo pojdite odtod. No, prosim vas! Ah, hu-u-u-diča! Kaj pa stojite tu kot angel-maščevalec? Raja, Rajička, Rajo ... (Opazi bližajočo se Manjo.) Ali pa vsaj molčite. Torej tovariš, vse bom uredil; sedaj p a stopite z mano, da vam dam priporočilo za naš oddelek. Pojdiva, tovariš! Pojdiva vendar, tovariš! No, prosim ...

RAJA: Kakšen tovariš pa sem jaz vam? Nikar se ne pretvarjajte! MANJA: Kaj?!

RAJA: Manja, če ga ljubiš, si usmiljenja vredna.

MANJA: Kako? Zakaj?

RAJA: Tudi ja z sem ga imela za širokogrudnega in plemenitega človeka.

MANJA: Torej vi ste tisti? Vi ste jo pustili v takem položaju? In po vsem tem ste si upali priti k meni? Vi – ničvrednež!

PIBILJOV: Zakaj ničvrednež? V čem je moja preteklost slabša od vaše? Jaz vas jemljem s tujim otrokom. (Pavza.) Ali ste si mogoče mislili, da stopam v zakon nedolžen? Jaz vam tudi nisem stavil takih trgovskih zahtev. Jaz tudi ne brskam po vaši preteklosti, če pa vi hočete mojo poznati, prosim, ne bom vam je skrival. (Manja naredi kretnjo – hoče ga prekiniti.) Trenotek, prosim. Da, res sva si bila dobra. Nato sva se razšla. Za otroka sem zvedel šele kesneje. Takoj sem ji poslal denar in ji svetoval, naj se obrne na zdravnika. (Manja naredi kretnjo.) Samo trenotek. Raja Aleksandrovna mi je odgovorila, da soglaša s tem, da otroka ne bo, in da ... me ne ljubi več. To pismo sem prejel pred dvema mesecema. Ali je res, ali ne?

RAJA: Res je.

PRIBILJOV: Zakaj ste me torej žalili?

MANJA: Fjodor Fjodorovič, nisem pomislila ...

PRIBILJOV: Manja, Marusja, Margo, kje so vaša načela? Kje je tu svoboda?

MANJA: Oprostite mi!

PRIBILJOV: Kaj bi to! Jaz vas že prevzgojim. Raja Aleksandrovna pa ne more imeti nobenih zahtev do mene. Tu je njeno pismo. (Ko jemlje iz žepa pismo, mu pade na tla Manjin dnevnik.)

MANJA: Moj dnevnik! (Ga pobere.) Moj dnevnik? Pri vas? In vi ste ga brali? Podlež! Ah, podlež! Kakšen ostuden podlež ste!

(Iz vile prihajata Olga Pavlovna in Karaulov. S podstrešja gre Jakov.)

OLGA: Fjodor Fjodorovič, pojdite pit čaj! Z vkuhanim sadjem.

MANJA: Če še kedaj prestopite prag naše vile, vas naženem s palico!

OLGA: Koga? Fjodora Fjodoroviča? Jaša! (Omedleva. Jakov jo pridrži.)

MANJA: Vi ste tat! Poberite se!

KARAULOV (si mane oči): Zbudite me! (Prime se z druge strani za Jakova),

(Pribiljov odide. Njemu nasproti pride Kostja.)

KOSTJA: Fjodor Fjodorovič. moram, moja dolžnost je, priznati vašo vzvišenost. Vi ljubite Manjo globlje in plemeniteje ko vsi ostali. Dovolite, da vam stisnem roko.

PRIBILJOV: Zgubite se, vi ... (Odide.)

MANJA (prihiti h Kostji): Ne podajaj mu roke! Na, beri! (Vrže mu dnevnik in zbeži.)

KOSTJA (stopi k Jakovu): Jakov, kaj se je zgodilo? Jakov!

JAKOV (z eno roko drži Olgo Pavlovno, z drugo Karaulova, in ju vodi k vili): Vse zasedeno! Gremo!

ZASTOR.

(Dalje prihodnjič.)[1]

  1. Nadaljevanje ni bilo objavljeno - manjka tretje dejanje.