Tuje življenje
| Tuje življenje Ivan Cankar |
| |||||||||||||
To je pravica! Glorija!
... Najprej smo imeli lisjaka, plemenito žival, samosvojo, zakrknjeno vase in v spomin na svobodo. Polakomnili smo se njegove židane dlake in smo ga ubili brez milosti. Dvajsetkrat je planil pod kolom, preden se je zgrudil molče, brezmejno sovraštvo v steklenih, rumenih očeh.
Koj za njim je šel v smrt gosposki, slokonogi Žaba. Obsodili smo ga samo zategadelj, ker se mu je bil krog nežnega smrčka nabral lišaj. Ne zacvilil, ne zalajal ni: plešoč je nastopil svojo zadnjo pot.
Njegov brat, moj črni Firbec, me je prosil sam. Trikrat se je vzdignil, da bi prišel do kolena, trikrat je padel. Nazadnje je položil gobec v pesek ter me pogledal s svetlimi očmi, dolgo in udano. »Daj ... saj vidiš, kako je!« Moj črni Firbec!
Belokrili, čopasti kakaduj se je branil do zadnjega. Pobesnel je v obupu, sekal z jeklenim kljunom, kričal do nebes v jeziku svoje malajske domovine. Zadavili smo ga, ker se nam je zdelo primerno, da bi nabasana vreča njegova zaljšala steno nad ogledalom.
Prekletstvo je nad človekom. Kadarkoli poseže samovoljno v življenje, ki ni njegovo, mu je hudodelska roka do komolca krvava. Pokriža se in s Kajnovim znamenjem na čelu moli Boga, ki ga je bil ustvaril po svoji podobi.
Še zdaj vidim sinje, mirne, porcelanaste oči mlade sove. Gledala je iz brezdanje globočine, iz vesoljne tišine, iz krajev, kjer so matere. Dvoje sovičev smo bili ugrabili iz gnezda. Koj prvo noč je prišel oče pogledat, kako da je otrokoma. Da bi se ne bil oglasil! Napadli smo ga ter ga sramotno premagali. Ni se dal nabasati za olepšavo knjižnice, ker se mu je bilo v strašnem boju perje vse razcefralo in razdrapalo in je bil tudi krog kljuna razbit in krvav. Drugo noč je prišla mati. Zaloputnili smo okno, pokrili jo s težko plahto; metala se je divje, dokler se ni zadušila. Od obeh otrok je bil eden bolj slabotnega telesa in nežne čudi. Umrl je kmalu; zdi se mi, da zaradi bridkosti, ki je ni mogel dopovedati nikomur. Zdaj stojita mati in sin drugoma na gladko polirani veji ter strmita s topimi očmi od stekla.
Sinjeoki mladi junak, svojega roda poslednji, je izginil brez sledu, pobegnil čudežno iz zaprte in zadelane kajbe.
Vzdramil sem se ponoči, planil trepetaje kvišku, kakor da je bil kdo s čisto človeškim, hudodelskim glasom vzkriknil pod oknom, oznanil s smehom in jokom svojo strahotno slavo.
"Hej-joj-joj-joj!"
Vso noč, da je sekalo in bičalo do samih zvezd.
Zjutraj je ležala v prahu grlica, iz svoje gosposke kletke siloma ugrabljena; ležala je tam, kakor za nalašč in v zasmeh pred prag položena, razcefrana in razmesarjena, oči izkljuvane, ena sama kepa krvi in perja. Sladka grlica, od zore do mraka zaljubljena, brez nehanja pohotno gruleča, človeku družica, vsa po njegovi podobi ustvarjena.
Imeli smo golobčka, nežno, čisto belo, milooko stvarco. Zobal je z dlani, nosil je košat rep, v kolobarju sršeč, vozil se je po dvorišču nečimrno, sam vase zamaknjen.
"Hej-joj-joj-joj!"
Zjutraj je ležal golobček v prahu, sam sebi nič več podoben, krvav, razsekan in povaljan.
V vežo je hodil v goste mlad ščinkavec. Približal se je bil človeku, tretjo noč je bil smrti deležen. Ubogo pisano perjiče je bilo razsuta pred prag, za pismo in znamenje.
Smrt je položila svojo roko na hišo, na splašena srca. S silnimi perutmi je plahutala mimo oken vsako noč.
"Hej-joj-joj-joj!"
Kdo pride zdaj na vrsto? Kdo ima oči še neizkljuvane?
To je pravica, človek, kakor si jo bil sam ustanovil!