Tuja deklica
| Tuja deklica Mara Stepanova |
| |||||||||||||
Iz dnevnika: V jeseni 193...
»Mati, ne vem, če se še spominjaš onega dogodka. Ti mati onega mladega osmošolca Samija, čigar okno sobe je bilo tako blizu oknu moje sobe, da sem ga lahko slišala, kako mi je tiho voščil dobro jutro. Jaz pač nisem mogla nič za to. Še manj sem mu mogla zabraniti, da bi vedno in vedno ne slonel ob njem in ne zrl k meni. Moje bele gardine mu niso mogle zapreti pogleda. Potem pa si me neki dan srečala ti in takrat ... Veš, po tistem sem dolgo šetala ob Miljacki brez misli. Kajti udarec je bil prehud. Pa sem kljub temu sklonila glavo pred teboj, ker vedela sem: ljubezen majčina ima pravico udarjati.«
Tiste dni je bila jesen. Zadnji oktoberski dnevi, ko je sonce zahajalo v škrlatni luči in so se vrhovi Trebeviča počasi odevali v prosojne meglice. Miljacka je vsa mirna tekla skozi mesto in barvovite strehe mošej so bile prečudno tuje lepe. Na stotine golobov je sedelo po njih in njih drobna telesca so se iskrila.
Takrat se je Zalka vživljala v mesto. Počasi, počasi, kajti zemlja domača je klicala silno in valovita polja, prepolna stelnikov in brez so prečudno rastla v njene sanje sleherno noč. Želela si je neizmerno, da bi nekje mogla najti vsaj košček one daljne lepote, ob kateri bi se ji za trenutek odpočila mlada osamela duša. Pa ni imela drugega, razen mrzlih sivih zidov in pa in pa ... Da, okno nasproti svojemu, veliko bogato okno, ob katerem je v popoldanskih urah vedno in vedno slonel mlad osmošolec. Ta je bil ves njen svet. In če si je v hipih zaželela sonca iz tega okna, kdo bi ji zameril?! Toda ...
Tiste dni sta se prvič srečala zunaj na stopnicah. Menda je pazil, kedaj bo izšla. Brez obotavljanja je stopil pred njo in se ji predstavil ... Obstala je, a ni rekla ničesar. Mislila je na besede, ki so ji bile rečene neki dan:
»Čuvajte se ga! Vsako za tem oknom zalezuje, vas bo tembolj.« Ni si mogla misliti, zakaj bi njo zalezoval bolj kakor druge. Morda zato, ker se ji menda že na prvi pogled pozna, da ima mehko dušico. Take dušice pa se dajo menda prav hitro omrežiti. Zalka pač ni pomislila na svoje lepe sinje oči in rožna lica.
Fant je dolgo obdržal njeno roko v svoji.
»Ne bodite predrzni!« je dejala. Videla je, da je lep, da ima črne lase in temne oči. Razen tega bi ji lahko bil mlajši brat.
Na njene besede je postal rahlo užaljen.
»Oprostite gospodična, jaz si vedno prizadevam ostati v mejah gentlemanstva. — Ampak, da vam povem, kar sem se namenil. Veste, jaz se mnogo lažje učim, če vidim vas. Hotel bi, da vas vidim vedno in vedno. Takole, ko slonim ob oknu in gledam tako lepo božjo stvarco ... «
Zalka je hotela oditi.
»Oprostite, nisem vas mislil žaliti. In če se mi ob pogledu na vas odpočijejo misli, kaj morem za to!«
»Dvomim, da je tako učenje kaj vredno. Tudi jaz sem hodila v šolo in zato vem, da učenje zahteva zbranosti. Vaši gospej mami bi nasvetovala, naj vam da raje sobo kje na drugem koncu stanovanja.« Nasmehnila se je rahlo.
»Kar poskusite,« se je nasmehnil tudi on. »Ne verujete mi, pa, bože. — In vi, gospodična, zakaj ste včasih tako otožni? Gledam vas, kako slonite in so vaše oči tako žalostne. Pomagati bi vam hotel.«
»Vi mi ne morete pomagati. -— Zakaj sem otožna? Sam bogvedi, saj včasih niti sama dobro ne vem zakaj.«
Študentove oči so postale čudno mehke. Zalka se je za hip, dva zazrla vanje ... Mar morejo te oči lagati? Mar je zmožno to mlado, lepo lice nositi krinko? Pa se je spomnila življenja mest in je verjela, da je mogoče. Bridko ji je postalo v duši. In se ji je zazdelo, da bi moral biti nekje nekdo, ki bi takim zaljubljencem podal belo roko in jih vodil mimo ostudnosti življenja v čisti hram svetle luči in vzvišene pesmi pravega dojemanja življenja. Mar ni dolžnost človeka, da je angel varuh?
Zakaj iti mimo človeka, ki se je zgubil v temotah in beznicah mesta, z obrazom obrnjenim v stran, dokler imaš morda v svojih rokah moč, da ga dvigneš iz vsega tega in ga otmeš zlu? Mar nam ni Odrešenik sam najbolje pokazal, kako reševati zablodle duše? Se je mar čuval velikih grešnikov? Ne, šel je ter pustil, da mu je velika grešnica umivala noge, potem, ko ji je pomagal, da je našla Njega samega. Od te minute dalje je Zalka občutila dolžnost. Sveto dolžnost sestre, da reši brata in mu pokaže pot, ki jo je zgrešil.
Ko ji je potem dal pismo s prošnjo za odgovor nanj, ga je vzela. Prej bi tega ne bila storila. Sedaj pa je nekaj v njej vedno močneje klicalo: Kar so porušile druge, zgradi ti iznova! Prižgi mu luč, daj mu čistega sonca, vrni mu v srce spoštovanje do človeškega dostojanstva! Temu mlademu fantu, ki sleherni dan iz svojega okna išče v tvoje oči, da bi vzbudil v tebi željo po grehu in te premagal.
Zalko je bolelo, da misli nekdo nekaj takega o njej. O njej, ki ljubi samo luč in sonce in belino cvetja. Ko sta se razšla, je opazila, da ima fant upanje. Seveda, saj drugače ni mogel, ko pa je bila tako prijazna z njim! A njej je bilo neznosno že to, da je v nekom, četudi samo za moment, prižgala upanje na nekaj, kar ni vredno poštenega človeka in kar ponižuje njegovo dostojanstvo. Zato je pač sklenila, da mu mora na pismo odgovoriti takoj.
Drugi dan je Sami čital:
»Da sem Vam simpatična, pravite. Mogoče. Ampak nikar ne poskušajte, da si me osvojite in me premagate, ker to Vam ne bo uspelo. Meni je namreč jasno, za kaj Vam gre. Pa četudi moj sedanji položaj nikakor ni rožnat, v blato vseeno nočem. Skozi trnje in kamenje do zvezd! Da mi želite in hočete pomagati? Zelo plemenite besede, samo, če so poleg plemenite tudi misli. A o tem močno dvomim. Oprostite, toda drugače ne morem, če pomislim na današnjo mestno mladino. Danes ni več idealizma. Materija je, ki vlada vsem in vsemu. A kjer je materija, tam je egoizem najvišje in vse. A ta še nikoli ni bližnjemu želel dobro, še nikdar ni bratu pomagal. Vse to mrzim iz dna duše, ker to ponižuje človeško dostojanstvo. Jaz pa si želim sonca, čistega in vzvišenega sonca, belih, močnih duš. Tega pa mi Vi ne morete dati, kajti neznana Vam je ta lepota.
Oprostite, če sem Vas morda užalila. Tega nikakor nisem hotela, še manj mi je želja, da me radi tega zamrzite. Nasprotno, meni bi bilo drago, da ostaneva prijatelja še naprej, v koliko se tukaj o prijateljstvu more govoriti.
Torej, prijatelj dragi, poglejte vàse, bodite pravični v presoji samega sebe in ostanite zdravi!«
Sami se je čutil poraženega.
»Dekle, zaenkrat si me ugnalo v rog. Ampak na miru te ne bom pustil. Da znaš biti tako ostra? Kdo bi si mislil!« Potem je dvignil zaveso in se zazrl v njeno okno. Pa je ni bilo. On, mlad, bogat fant je moral danes podvomiti o svoji moči. Kaj takega se mu še zlepa ni pripetilo. Prečital je pismo še enkrat. Čeprav mu ni ugajalo, raztrgati ga vseeno ni hotel. Pisava, odločna, lepa ženska pisava mu je nehote ustvarjala še večjo simpatijo do tujega dekleta. Zraven pa še tisto: »Oprostite, če sem Vas morda užalila. Tega nikakor nisem hotela, še manj mi je želja, da me radi tega zamrzite. Nasprotno, drago bi mi bilo, da ostaneva prijatelja še naprej ... « Silno je fina in obzirna. Vkljub temu, da me je razkrinkala in mi vidi v dno duše. Bogme, boljšega psihologa še nisem imel čast spoznati. Čestitati ji moram. — Zasmejal se je in si prižgal cigareto. A od okna se ni premaknil. Ko jo je za hip opazil, ji je zaklical:
»Čestitam vam, gospodična! Sijajen psiholog ste!«
Zalka ni vedela, kako naj obrne te besede. Ali je užaljen? Ali priznava? Prezrla je njega in njegove besede in se odmaknila.
»Ampak lepo dekle,« je moral misliti študent. »Tukaj se menda uveljavlja tista: V lepem telesu lepa duša.«
Odslej jo je opazoval še pogosteje. Sam ni vedel zakaj, saj upanje gojiti še naprej bi bila neumnost. Gnan od neke sile je slonel ob oknu vedno in vedno, četudi je ves popoldan ni niti opazil. Končno so mu postale drage že same njene gardine in tista dva mala, majcena kaktusa v zelenih lončkih ...
Zalka je hitela na ulico. Preden je stopila skozi glavna hišna vrata je srečala starejšo gospo. »Njegova mati,« jo je spreletelo. Videla jo je parkrat v njegovi sobi, kako je spuščala težke zavese, ki jih je odgrnil sin. Nehote jo je pozdravila. Sama ni vedela, kako ji je prišlo to na misel.
»Gospodična, pustite mojega sina!« ji je nenadoma dejala.
Zalka je strmela.
»Ne pokvarjajte mi ga; i brez vas jih je dovolj, ki lahko to delo izvrše. Ni potrebno, da še v tistih par urah, ki jih posveča študiju, misli na druge neumnosti.«
Bog! ... V dekletu ni bilo jasne misli. Torej tako daleč je mnenje njegove matere o njej? O, Sami, Sami in tisto tvoje nesrečno okno! ...
»Gospa, dajte gospodu sinu drugo sobo, ali pa se moram preseliti jaz. Toda meni, je nemogoče ... « Zalka ni mogla misliti in govoriti ničesar več in je šla.
Zunaj je sijalo jesensko sonce. Vrhovi Trebeviča so se kopali v njegovi slabi, medli luči in orumeneli jagnjedi ob vodi so bili prečudno tiho lepi. Tako tihe in lepe so breze na domačih brdih. Vse to ji je delalo bolečino trpkejšo. Menda zato, ker jo je spominjalo na domačo zemljo, na tisto tiho in mirno življenje vasi, na preprosta srca in bele duše ... Ona pa je tukaj, sama, sama in njeno ime je ime ...
Ob bregovih Miljacke je bilo vse polno ljudi. Menda so se hoteli opiti poslednjega sonca in si natrgati zadnjih rož. Med njimi je šetala Zalka brez misli. Potem je končno našla cerkev. Zadnje solze je pustila v njej in pred kipom Najčistejše je goreče molila: — Ti veš, Mati, moje misli! Da ni bilo niti za trenutek nečiste želje v mojem srcu, da sem mislila vedno na tega zgubljenega fanta kot na brata. Ti veš, da mu hočem pomagati, da mu želim podati roko in ga voditi mimo beznic in opolzkih potov v božji hram čiste lepote. Mati, pomagaj mi, blagoslovi moje misli in želje, da ne bo v njih nikdar ničesar, kar ne bi ugajalo Tebi! Sprejmi njega in mene v svoje materinsko varstvo. — Tu šele jo je navdal mir. Oni neskončni mir človeka, ki je obdolžen ostudnega greha, a mu je v zavesti sladko, da je nedolžen. Potem ni mislila več na sebe. Morala je misliti na njegovo mater, ki je iz dneva v dan živela v bojazni, da ji nečiste duše pokvarjajo sina ... Čija bolečina je sedaj večja? Uboga, uboga mati! Zazdelo se ji je, da bi morala stopiti k njej in poljubiti njene stopinje. Zato, ker je spoznala, kako je ljubezen majčina neizmerna, kako ji je sreča otrokova vse in najsvetejša. Zato, ker gre ravno in prav nič ne vpraša: si kriv, nisi? — temveč udari, kakor hitro zasluti sovražnika. Mati, tvoja ljubezen je ljubezen Božja!
Doma je napisala pismo:
»Prijatelj dragi, ne odgrinjajte zaves pri oknu in ne glejte k meni! Bodite gentleman, če mi res želite dobro. Nočem, da Vaša gospa mamica trpi v zavesti, da Vas zapeljujem in pokvarjam. Vi sami najbolje veste, kolika je moja krivda glede tega, zato imate Vi edini pravico, da me sodite. Sodba drugih je krivična in me boli v dno duše.«
Po tem pismu je nenadoma potrkal na njena vrata. Prestrašila se je tega obiska.
»Oprostite, gospodična, nočem, da trpite radi mene. Tu moja roka, da bom skušal popraviti, kar sem zakrivil.«
Povedala mu je srečanje z materjo.
»Da me pokvarjate? Vi, gospodična Zalka?« Pomislil je malo in se nato nasmehnil.
»Žal, da bi bilo skoro obratno, če bi ne bil naletel na tako močno in čisto dušo.« Stisnil ji je desnico in pristavil:
»Jaz vas spoštujem! Mislim, da je s tem dovolj povedano. Še več bi bilo povedano, če bi vedeli, kako je bilo doslej z menoj v tem oziru. — Upam, da s tem ni končano najino prijateljstvo. Mi dovolite, da smem tu pa tam malo misliti na vas?«
Zalka se je nasmehnila.
»Smete, zakaj ne! Ampak samo kot na sestro. Veste, jaz bi bila zelo rada vaša sestra. Da bi vam pomagala pri učenju in prav povsod.«
Sami je malo pomislil.
»Dobro, mislil bom na vas kot na sestro. Saj sestre itak nimam. In tu pa tam bom pač smel malo obstati ob oknu in pogledati k vam?«
»Smete, gospod Sami, za pozdrav. Toda prej morate gospej mami razložiti vso stvar, da ji bo jasno.«
Od Zalke je šel naravnost k materi.
»Čuj, ne žali one deklice tam.« Dal ji je prečkati oboje pisem, ki mu jih je pisala.
»Ona ni zmožna pokvarjati. Nasprotno: ona zida. Veš, mati, lepo je, če človeku po dolgem času luč prižgo. Če je nekje nekdo, ki te skuša z belo roko dvigniti in te voditi v doslej neslutene lepote. Lepo je, če si zopet zmožen spoštovati nekaj, česar doslej nisi mogel. Mar ti lahko spoštuješ cunjo? Mislim, da bi bilo tako spoštovanje silno smešno. Vsaj meni je zelo, zelo smešno. Zakaj bi človek spoštoval nekoga, kateri samega sebe ne spoštuje?! Veš, mati, tvojemu sinu je močna duša ugaslo luč prižgala.«
Naslonil se je ob njeno roko in ji povedal prav vse. Potem jo je pobožal po bledem, zaskrbljenem licu in jo vodil v svojo sobo. Tam je stopil k oknu in odgrnil zavese. »Ne boj se, mamica, če boš videla odgrnjene te zavese! Pusti jih in vedi, da je za onim oknom deklica, ki bi ti bila lahko najboljša hčerka, a meni najdražja sestrica.«
Mati je dolgo gledala sina ... Da mu torej ne preti nevarnost od onega okna? Ona pa je vedno mislila, da je obratno. Pač, zelo plemenito dekletce, ona pa ji je pritisnila tako ostuden žig! Uboga, uboga ...
Zvečer je potrkala na Zalkina vrata.
»Oprostite, gospodična, zadnjič sem vas žalila. Veste, nisem vedela, kako stvar stoji, a moj sin ... Mati je mati, kaj hočete! Bojim se zanj, ko je k slabemu že itak nagnjen.«
Zalka je bila zelo vesela tega obiska, saj ji je bilo z njim vrnjeno njeno dobro ime.
»Ne opravičujte se, gospa!« ji je dejala. »Nisem vam zamerila one krivične obsodbe, kajti vedela sem, da govori iz vas samo ljubezen do otroka. Ta pa mi je sveta od nekdaj in jaz klonim glavo pred njo, čeprav biča še tako boleče.« Prijela je ženino desnico in jo poljubila z največjim spoštovanjem. Takega so vredne samo dobre, plemenite matere.
Odslej je Zalka sleherni dan dobivala cvetja z njenih bogatih vrtov.