Tugomer
| Tugomer: Historična tragedija iz dobe bojev polabskih Slovenov s Franki Josip Jurčič |
| |||||||||||
OSEBJE
GERON mejni grof in namestnik frankovskega kralja
TUGOMER slovenske knežje rodovine
NEKLON njegov mlajši sorodnik
ZOVOLJ slep svečenik in pevec Slovenom
FRANKOVSKI MENIH
ZORISLAVA vdova slovenskega kneza in vojvode Čeligoja
GROZDANA njena sorodnica
VRZA stara mati Čeligojeva
BATOG
VOLKAN
KAJAZNIK
LASTON slovenski županje in velmožje
HOTJEBOR
ŠPITIGNJEV
RADULJŠČIK
FRANKOVSKI KUPEC
CVETIČEK, majhen dečko, Zovoljev vodja Dva slovenska starca
Frankovski vojaki
Prvi akt
[uredi]Prvi prizor
[uredi]Samoten kraj. Zadaj gore. Dva starca, na hrbtu polne mehove noseča, gresta po gorskem potu preko odra. Zadaj je menihova hišica
PRVI STAREC Žalostno je. Zlo bode na svetu.
DRUGI STAREC Joj, joj, joj!
PRVI STAREC Torej si tudi ti že čul?
DRUGI STAREC Da, da, da! Vojno bodemo imeli. Nemški ljudje, tisti Franki, pridejo nad nas. Poslušam, kako ljudje govore med seboj in kako ugibljejo. Ne slišim že več dobro vsega, a vprašati nečem rad; star in gluh sem, in mladi ljudje ne odgovarjajo z veseljem; nadložen sem jim že. Kako si ti slišal?
PRVI STAREC Jaz vidim še in slišim dobro.
DRUGI STAREC Kako si rekel?
PRVI STAREC Vprav tako. Nemci bodo nas vse Slovene podse spravili, vse nam bodo vzeli, tele iz krave in žito iz domov, dete iz matere. Kogar ne bodo ubili, ta bode moral zanje delati, desetek in davek plačevati. Veliko vojsko pripeljejo k nam in krvavi meč prinesó.
DRUGI STAREC Joj, joj, joj!
PRVI STAREC Da, ter bogove nam vzemó!
DRUGI STAREC Vzemó?! Joj, joj!! kdo bode potem čuval nas?
PRVI STAREC To je! — A oni imajo svojega boga in svoje svečenike. Te nam dadó, da vladajo nad nami.
DRUGI STAREC E, zlo bode to, slabo. Ali se ne bodo naši nič v bran postavili?
PRVI STAREC Perun pomagaj! Kdo? Naši mlajši niso taki, kakor so bili prej možje. Res, da je bil prej mir pred Nemci in bridkega orožja nismo nosili. A kadar so čez mejo prišli, jeli jim niso dobro pesti pokazali? Krepki možje so bili nekdaj, ni res tako?
DRUGI STAREC Tako je, res je!
PRVI STAREC Kaj je pa zdaj? Nekdaj so stari vedeli dober svet. Sedaj pak vsak hoče svojo pravdo znati, vsak na svojo vleče. A moči in uma ni več. Ob bradi si tipati dadé, ne da bi se postavili; da bi tega ne doživel!
DRUGI STAREC O Morana, Morana!
PRVI STAREC Stara sva, stara, brate, Prav je, da umreva kmalu.
Zlo je na svetu in še slabše bode za našo domovino. Pomagati ne moreva več.
Naj si pomagajo, ako hočejo.
DRUGI STAREC Da, ne moreva, ne moreva.
Drugi prizor
[uredi]Menih pride iz svoje hiše in prejšnja
MENIH Stojta, moža, čujta iz mojih ust besedo božjo.
DRUGI STAREC Kaj pravi?
PRVI STAREC Ta je tisti, ki nemško vero uči, pojdiva, ni dobro blizu čarovnika biti.
MENIH Čakajta, moža!
DRUGI STAREC Uzmi te črt!
Odideta.
Tretji prizor
[uredi]MENIH sam: Po strani me tu ljudje gledajo in bežé pred menoj. Dobro še, da so tako krotke čudi. Ko bi bili divji kakor moji rojaki Franki, zaboga bi ne bilo obstanka tukaj, ubili bi me. Dobro je i to, da ne vedo, zakaj sem tu.
Ko bi znali, da na ukaz frankovskega kralja delam! Slab posel je to misijonarstvo in nehvaležen nalog je ljudem v nebesa pomagati.
Jaz jim, mislil bi, dobro hočem, ko jih pregovarjam, naj puste svoje slovenske bogove in naj se pokristjane, a zato me še zaničujejo. In dalje ne vem, čemu bi ti Sloveni živeli sami zase. Primerno in dostojno je, da se drugi narodi našim nemškim šegam pokoré. Svoboda ni za vse. Sv. cerkvi morajo pridobljeni biti, a prej ne bodo, dokler jih s silo ne ukrotimo. Da z lepo in mirno besedo ne ide, to sem izkušal. Z zvijačo mora iti, in kar zvijača in prevara ne da, naj naš gospodar Geron z mečem stori.
Veliko je moje delo. Sv. cerkvi ili Kristu pridobiti toliko rodov, Peruna vreči in križ zasaditi, rojakom germanskim podvreči tako bogate slovenske okrajine, to bode moje delo! V letopise in cerkvene knjige se zapiše potem moje ime, ako se mi delo posreči; svit velikega Bonifacija bode obseval mojo glavo in hvaležna cerkev me povzdigne iz tihega, ponižnega meniha do sijajnih prestolov svojih vladik, svojih prvorojenih sinov. Ali kako izvršiti to velikansko delo?
Kako morem premagati nezaupnost teh Slovenov, katere vsi naši knezje v mnogih bojih niso premagati mogli niti z ukanjenim govorom niti z orožjem?
Četrti prizor
[uredi]Frankovski kupec s krošnjo na hrbtu. Prejšnji
MENIH O, hvaljen bog! Ti, prijatelj, prihajaš? Dobra poročila prinašaš?
KUPEC odloži krošnjo pred hišico: Težko sem nosil.
MENIH Počiješ se pri meni. Zdaj govori, kaj ti je naročeno?
KUPEC Prinašam ti pismo, mož božji, ono ti bode več razložilo, nego je meni povedano. Tu je.
MENIH Od samega našega mejnega grofa Gerona! Daj.
KUPEC Tiho, ti bi moral dobro vedeti, da, če tukaj kak Sloven čuje to ime našega frankovskega poveljnika in če sluti, kaj govoriva, ne prideva več od tod živa v svojo domovino.
Naši gospodje vsi so mi naročali od tebe pismo prinesti, kako je tukaj in kaj si opazil in opravil; jaz sam sem na potu do sem več gledal, nego to drobnjavo iz krošnje prodajal.
MENIH odpira pismo: In kaj si videl?
KUPEC Da si ti malo opravil, mož božji. Cerkve ni nobene nikjer, torej za naša nebesa nisi ulovil ni ene slovenske duše. Sicer pa ne vem, če ne bodo naši vojaki še tršega pota imeli, ko bi zopet mejo v to deželo prestopili, nego so ga imeli do sedaj, ko je bilo vselej malo sreče. Kakor vidim, ima že vsak slovenski dečak orožje na sebi. Nekdaj baje orožja ti ljudje niti poznali niso, in še tačas jih niso mogli naši Franki pod svojo vlado spraviti. Meni se zdi, da tudi tvoje kristjanjenje ne bode mnogo boljšega rodilo, kajti med potom sem moral večkrat boga zatajiti kakor sv. Peter in lagati Slovenom, ki so kaj od mene kupili, da na Peruna, na Morano in na vse slovanske bogove verujem in molim. In skoraj bi bil prej celo krošnjo pustil in pobegnil domov, preden sem do tebe prišel, ko bi se le ne bil doma Gerona bal in ko bi plačilo že v roki imel, ki mi je obljubljeno, če od tebe kaj poročila prinesem.
— A kaj je v Geronovem pismu?
Kisel obraz delaš, meniše, meni se zdi, da te naš mejni grof v tem pismu baš ne hvali močno.
MENIH Da, dobre svete je laže dajati nego jih izvrševati. Geron, njegovi knezje in moj cerkveni vladika so nezadovoljni z mojim dosedanjim delom, a sami naj bi poskusili.
KUPEC Kakor midva, dve lisici, ki sta si tako daleč upali, kamor se volkovi ne drznejo. Po resnici ti povem, mož božji, jaz se svoji hrabrosti močno čudim. Da bi še sedaj srečno utegnil domov! Drugi pot se skrijem, če me pošljejo še k tebi.
MENIH v pismo zroč: Vedno o Tugomeru!
KUPEC Tugomer, dobro, da si me domislil, mož božji, gotovo bi bil Tugomera pozabil.
MENIH Kaj je, jeli ga ti poznaš?
KUPEC Prav nič. Samo ime Tugomer sem čul pri Geronu in, če mi ti ne poveš, kdo je ta Sloven in kaj imajo z njim, jaz morda prej umrjem, nego bi izvedel.
MENIH Nu, Tugomer je eden tukajšnjih slovenskih knezov, bil je Geronov vojni ujetnik, a pred kratkim izpuščen, in je po krstu kristjan.
KUPEC Zatorej!
MENIH Pri Geronu si čul o njem govoriti. Kaj? Tudi v tem pismu Tugomera omenjajo, zato sem radoveden, kaj se je reklo.
KUPEC Nič takega, le ko mi je Geron to pismo do tebe dajal, rekel mi je vladika, ki je poleg bil, naj ti rečem, da je posebno važno, kar se tu čita o Tugomeru. To bi bil skoro pozabil, ko bi se ne bil ti sam domislil. A kaj si čital tu o njem?
MENIH Ukaz, naj ga skušam z vsemi silami pridobiti za kristjanstvo in za nas. On je že kristjan iz časa našega ujetništva, a prezgodaj so ga izpustili. On ni dovolj prepričan, tu ga pa ne morem navdušiti, ker neče o veri niti govoriti z menoj. Z drugimi rečmi si pa ne upam pred njim na dan.
KUPEC Razumno, kajti če je Sloven, kdo ti je porok, da bi te tako ne potipal, da bi vdrugič jaz ne našel ni meniha ni kute.
MENIH Kar sva govorila, bilo je le med nama govorjeno.
Odgovor mejnemu grofu ti spišem.
KUPEC Zdi se mi, da tam doli nekdo prihaja.
MENIH Tak je kakor Tugomer, da, on je! Skrij se v moje domovanje. Nečem, da te vidi pri meni.
KUPEC vleče krošnjo proti menihovi hišici: Ali se dobi kaj menišjega dobrega vina v tvoji koči, mož božji?
MENIH Že najdeš.
KUPEC In kaka slovenska klobasa ali gnjat?
MENIH Pojdi!
Peti prizor
[uredi]MENIH sam: Čudno, da vprav sedaj Tugomer pride in, kakor se mi vidi, naravnost k meni.
Morda: ga ipak vleče vera in duševna potreba k meni, o katerem ve, da sem duševni pastir. O, da bi mogel njega pridobiti za vse, kar bi jaz rad in kar moji gospodarji želé.
Šesti prizor
[uredi]Tugomer, prejšnji
MENIH Pozdravljen bodi, brat v Kristu. Kaka sreča, da te samega vidim pri sebi, slavni knez.
Cerkev je mene, nevrednega sina, postavila tudi tebi kakor vsem, ki tu pristopijo v njeno zveličavno naročje, za dušnega pastirja.
In veseli me, da prideš od mene poslušat božjo besedo.
TUGOMER Pustiva tvojo božjo besedo. Jaz bi rad od tebe drugačne pomoči, in na škodo ti ne bode, ako mi jo daš.
MENIH Govori, kneže. Ako je na božjo slavo, jaz ti služim.
TUGOMER Ti si učen. Učene knjige rimske znaš čitati, na pismo se umeješ, in vaši svečeniki so te učili nadnaravne reči.
MENIH Darovi božji. Kako ti morem pomagati?
TUGOMER Ti znaš ozdravljati bolezni, moraš znati ali tudi mene ozdraviti ali pa s čimer koli, z zlim ali dobrim duhom, pomoči, da dobim ono, po čemer hrepeni moja strast.
MENIH Natančneje povedi, dober svet se najde.
TUGOMER Zberi svoje znanje, meniše, in daj mi kak urok, kak zarek, kak svet, kako zelišče ali kar znaš, da dobim žensko, za katero se mi je srčna kri vnela, žensko, katere ne morem iz misli pustiti, ki pa se od mene proč obrača.
MENIH na stran: Tu pa treba več izvedeti. Tugomeru: Katera in kakova je ta ženska?
Svetovati morem samo, ako vse do zadnjega izvem.
TUGOMER Zorislava, vdova Čeligojeva.
MENIH Čeligojeva? Onega, ki je pred štirimi leti v mejni bitvi vaš vojvoda bil in poginil?
TUGOMER Ona.
MENIH In zakaj te neče?
TUGOMER To baš tebe vprašam, meniše! To mi povedi ali pa mi povedi, da li je vredno krepkega moža, da li je dostojno pogumnega moževega srca in trdne duše, da vse svoje misli, vse svoje hrepenenje obrača do ene ženske?
Ali je vredno hrabrega vojnika, ki ima trdno voljo, da mora hoteti ono, ki njega neče? Zakaj misel nanjo nadvladuje vse druge misli, zakaj se dajem od nje poniževati, in vendar hrepenim po njej, da bi ji služil za sužnja, samo da je moja? Zakaj ne morem prezirno mimo nje iti, kakor ona hladna ide mimo mene? Zakaj mi vsa kri vzkipi, kadar jo vidim, in vendar so i druge ženske na svetu? Kako je to, da se tolikokrat razžaljeno srce s samim sovraštvom do nje ne napolni in, tolikokrat odbijano ne zaduši te nevredne ljubezni? In vendar bi zanjo storil vse, vse.
MENIH Vse, praviš, vse?
TUGOMER Kaj mi še ostaje? Zanjo sem izdal že vero svojega naroda, zarad nje mi teži — čuj nekaj, česar nikdo ne ve — umor mojega sobojevnika vest, kri prijateljeva, zavratno prelita, vpije za menoj, vse — zarad nje.
Meniše, je li mogoče še več za žensko storiti?
MENIH Milost ti božja! Umor, kri!?
TUGOMER Da, umor! Čuj — ti me rojakom ne izdaš — tebi naj povem vse, morda najdem potem mirnejše spanje, morda utešim zmijo, ki mi leti v nedrju in me kolje. Nikdo je ne pozna, nikdo ne ve med sorodniki, da je Čeligoja ubila moja desnica.
MENIH Bog, Čeligoja, moža one ženske?
TUGOMER Moža one Zorislave. — Čul si o oni nočni bitvi na meji pred štirimi leti, ko so vaši ljudje mene ujeli in me odgnali v frankovsko ujetništvo, kjer si me spoznal. V njej je Čeligoj bil usmrčen. Moji rojaki misle, da ga je zadelo sovražno orožje. Nikdo ne sluti, da mu je v nočni bojni gneči Tugomerov buzdovan črepinjo razklal, da je padel, mahnjen od bojnega prijatelja.
MENIH In to zarad njegove žene?
TUGOMER Zarad njegove žene Zorislave. Ž njo sva vzrasla oba, jaz in on. Ko je bila še majhna dvanajstletna deklica in jaz mladenič ne mnogo starejši, vžgalo se je moje srce zanjo.
Kjer sem jo mislil in mogel videti, tja sem hodil. Kar ji je bilo ljubo, to sem ji donašal. In ako prej mi ni nikdar mogla iz duše beseda, ki bi ji bila povedala, kaj v meni gori, in ji naznanila blazno hrepenenje po njej, mislil sem ipak, da me tudi ona rada vidi. — Čeligoj je bil moj tovariš, bil z menoj in z njo mnogokrat skupaj, a nikdar nisem pri njem opazil kake naklonjenosti do nje, ki bi bila meni opasna. Trajalo je to več časa. Ona se je razcvela in bila je najlepša devica našega plemena. Osrčil sem se in ji svoje srce ponudil. Ni bila ognjena kakor jaz, a odrekla mi ljubezni ni. I njen otec, zdaj že umrl, obljubil mi jo je. Tu pride on, Čeligoj, prekleto ime v grobu! On, lepši in večji, a ne imenitnejši od mene, poskuša mi jo izneveriti in sebi nakloniti.
Vendar se je trudil brez uspeha — dokler ni prišla nevarnost vojne s tvojimi rojaki Franki. Mi smo morali meje braniti. Volil se je vojvoda.
Po vsem pravu je vodstvo meni šlo, moj otec in praded sta vodila slovenske vojske, ki so naše meje branile. A nehvaležni ta narod ni volil Tugomera, nego z večino je dobil prvo mesto moj protivnik Čeligoj, on je bil vojvoda.
MENIH In potem se je ona od tebe proč obrnila in njemu vdala, ki je imel več časti. Da, to je žensko.
TUGOMER Čeligoj je bil njen mož, takoj, še pred vojno.
Besnost se je polastila moje duše, srce, prej mehko in dobro, okrutilo se je v neznanem sovraštvu do njega in do nje, vse bi bil ugonobil, njega, ki mi jo je iztrgal, in njo, ki ni hotela iti za menoj. Črtil sem jo, a nisem je mogel pozabiti in v svojem črtu in v svoji razjarjenosti sem spoznal, da jo ljubim, kakor bi mi možgani oblazneli ...
MENIH Ubogi mož, in niti tolažil svete cerkve ni imel niti sv. Pavla vedel, ki pravi, da je še bolje brez ženske biti.
TUGOMER Molči mi s svojo cerkvijo, a čuj dalje, če znaš pomagati. — Ne samo sovraštvo in ljubezen, ne le ta čudno mešana strast je moje srce razjedala, nego bridko me je prijela in v dušo mi je rezala tudi krivica, ki so mi jo rojaki storili, da niso postavili mene na ono mesto, ki je meni spadalo, nego njega, Čeligoja. Mislil sem in vedno bolj uverjen sem bil, da je ta volitev, samo to ponižanje mojega imena krivo, da se mi je Zorislava izneverila. — Tako pride vojna, ona bitva. Dan je bil naš, zmaga naša. Podili smo vaše vojnike do meje. Noč nastane.
Malo krdelce onemoglih se nam vzpostavi, v tem hipu pridem za Čeligoja, sama sva bila, kri se mi vzburi, vzdignem buzdovan in zapel je moj udar po njegovi glavi, da se je zgruzil za vselej na tla! Nihče me ni videl.
A kakor je njemu po glavi vzadnjič in smrtno zašumelo, tako se je tudi meni zvrtelo, omahnilo mi je orožje, ničesar nisem videl od straha svojega naglega krvavega čina. Tako so me že bežeči sovražniki prijeli, razorožili in v vojno sužnost k vam odveli.
Sramota je bila moja kazen.
MENIH Ni bila kazen. Hvali, vojvoda, boga na višavah in sina njegovega, ki nas je odrešil, za to ujetništvo. Ujetnik mojih rojakov Frankov si dobil priliko, spoznati sv. krščansko vero, prejel si zakrament sv. krsta, ki ti je vse prejšnje grehe, tudi ta grozoviti umor, z duše izbrisal.
Bog je bil milostljiv s teboj, da te je vodil v ujetništvo, njega hvalimo.
Spoznal si pri nas resnico in deležen bodeš za to večnega izveličanja.
TUGOMER Ha, ha, ha! Nečem te varati niti v tem, meniše, ne bilo bi moško. Ako sem ti vse povedal, naj ti povem i to, da z menoj ni istina, kar si vprav govoril.
MENIH Kako? Ali nisi krščen? Niso li te naši bratje pokristjanili?
TUGOMER Da! Ali spokorili ne, prepričali ne. Jaz sem se pokristjaniti dal samo zarad nje, zarad Zorislave.
MENIH A ona je še zdaj poganka!
TUGOMER Je. Ali jaz bi bil še dandanes vojni ujetnik pri vaših frankovskih knezih, ko bi si ne bil svobode s tem kupil, da sem se dal krstiti in sem prišel sem, kjer je ona.
MENIH Moj bog v nebesih! Moji bratje v Kristu te niso podučili? Ne preverili, da je le eden edini pravi bog in vaši slovenski maliki nič nego iznajdba hudobnega duha?
TUGOMER Ne! Krst vaš sem prejel, a ne vem, kaj je resnica. Ne znam, ali vlada slovenski bog Perun nad nami ali tvoj troedini, kakor ga zovete.
MENIH Vera je dar božji, milost božja, in moliti hočem, da ti vsemožni bog razsvetli um in da spoznanje, da je Kristova vera edino prava.
TUGOMER Naš slovenski svečenik, sivolasi starec Zóvolj isto pravi, isto trdi o Perunu. Kolne in roti se na Črta, moli in zdihuje do Morane, priseza na Peruna, kakor ti po svoje. Komu naj verujem? Ljubezen in šega me veže na bogove mojih otcev, a greh, uboj in blazna ljubezen do ženske so me priveli k vam in vdal sem se vašemu uku, ne zarad vas, nego da sem se rešil ujetništva in prišel sem nazaj, kjer je ona.
MENIH Nevernik in kristjan! Bog in vsi svetniki, pomagajte mi, blagoslovite moj jezik, da govori z apostolskim ognjem, da rešim to omagujočo dušo, ki hoče kreniti s pravega pota!
TUGOMER Jaz nisem nevernik ne vernik, jaz ne utegnem o tem misliti. Pusti zdaj svoje molitve, a pomagaj mi, če znaš. Pomagaj mi, da dobim to žensko, katero hočem, potem vse verujem, kar hočeš. Stori, da se ne bode odvračala več od mene, naredi, da nisem zastonj ubil bojnega tovariša, in jaz sam ti pomagam, če hočeš razširiti tvoj uk med Sloveni.
MENIH Ti, ti sam? O, ko bi ...!
TUGOMER Da. Ti si svečenik, ti pripovéduješ o čudesih, ki so jih delali oznanjevalci tvoje in sedaj moje navidezne vere. Ti si naslednik njih, naredi čudo in tvoj sem, za kar me prosiš. Molitev, zdravilo, strup, čudo — vse, kar hočeš, me za tebe pridobi, samo ustrezi mi, Zorislava naj bode moja. In če tega ne znaš, čemu ti je tvoj križ, čemu tvoja knjiga, kje je tvoja učenost, kako smeš hoteti narode spokoravati?
MENIH Bog poostri mojo misel, moj vid! — Tu se mi sveti veliki cilj dosežen, tu je pot do njega, ne daj, da ga izgubim. — Prijatelj, knez Tugomer, jaz ti moram pomagati, moram sredstvo najti!
TUGOMER Ti moreš?
MENIH Hočem, moram! Stoj! Ne. Pusti me misliti! Kako!
TUGOMER Misli. Pridem kasneje zopet. Ne odrivaj dolgo.
Odide.
Sedmi prizor
[uredi]MENIH sam: Slava, slava bogu! Tu bode zmaga! Tu morem zasaditi početek! Ta bode pridobljen, mora biti! Kako, tega ne vem še, samo ono stran sem našel, kjer mu moremo do živega priti, kakor doslej ni bilo mogoče.
Ženska! Slaba stvar, možu pokorna že iz Adamovega raja, in vendar kako velike reči se mogó zarad nje goditi! — Ako mu morem svetovati, kako do te ženske pride, potem stori vse za nas, vse, tako je rekel, potem je ta lepa dežela celo naša in meni vladištvo ne uide. Eno žensko pridobiti, kjer gre za toliko stvar! Če tega ne morem, če tega ne dosežem s kakršnimi sredstvi koli, je li vredno, da delamo pri činu, kateri bode po vsem svetu zaslovel?
Drugi akt
[uredi]Prvi prizor
[uredi]Stara Vrza sedi zadaj na stolu sključena, Zorislava, Grozdana delate moški plašč
ZORISLAVA In kaj ti je Neklon rekel?
GROZDANA Ničesar.
ZORISLAVA Sta li molčala?
GROZDANA Molčala nisva, govorila sva. Ali ne znaš, kako se govori?
ZORISLAVA In ti ni ničesar rekel?
GROZDANA No, ako sva govorila, nekaj je moral reči, ne?
ZORISLAVA O čem sta govorila?
GROZDANA Ne vem več. Ti tudi vse sprašaš. — Daj mi drugo nit, ta se trga. — Neumno delo je to in nepotrebno, zares.
ZORISLAVA Ali ni rekel, da te ljubi?
GROZDANA To se ve, da je rekel, to je že tolikokrat rekel.
Zmerom to govori.
ZORISLAVA Zmerom!
— In ti tudi njega ljubiš? Močno?
GROZDANA Nič ga ne ljubim, nalašč ne! Nočem ga ljubiti, zato ker vprašaš, a sem ti že povedala, da ga.
ZORISLAVA Zakaj ga ne bi? Ni li lep, mlad junak? Tako dober, srčen, vesel kakor noben drug? In kadar s teboj govori, pogledaš, kako sije njegovo oko, in vidiš mu v srce, ki je tvoje, ker si ti v njem. In ti praviš, da ga ne ljubiš!
GROZDANA A on mora tudi mene ljubiti.
ZORISLAVA Mora?
GROZDANA Da, mora, mora ...!
ZORISLAVA Kako te bode ljubil, če ti praviš: »Nič ga ne ljubim, nalašč ne, nečem.«
GROZDANA izpusti delo iz rok, začne se jokati in objame Zorislavo.
ZORISLAVA Ljubo, srečno dete. Saj znam, da ga ljubiš, da ti je srce polno. Plakaj, plakaj. Daj teči solzam prepolne sreče. Druge solze naj ti ostanejo neumljive; tvojega srca očesa, ki je na prvi pogled v lepi svet že zagledalo svoje svetlo sonce, naj ne moči grenkost samote in trpljenja.
GROZDANA Ne smeš mu povedati, kaj sem rekla.
VRZA Kdo je v domu?
GROZDANA Stara mati kliče.
ZORISLAVA Jaz in Grozdana, babica.
VRZA Kdo?
ZORISLAVA gre k starki: Jaz in Grozdana.
VRZA Govorite o čem?
ZORISLAVA Da, govorive ves čas.
VRZA O Čeligoju, ne?
ZORISLAVA Ne, o Neklonu.
VRZA Jaz ga ne vidim Neklona; je tu?
ZORISLAVA Ni ga tu.
VRZA A zakaj ne govoriš o Čeligoju?
Odmor
VRZA O! O!
ZORISLAVA se vrne zopet k delu. Grozdani: Primi tu.
GROZDANA Ti, ne smeš me več tako izpraševati. Nečem jokati. Ako bodeš pa ti izpraševala, hočem jaz tudi, in jokala bodeš ti potem.
ZORISLAVA Morda ne. Moje solze že niso več tako blizu kot tvoje, ljubica.
GROZDANA Čakaj. — Si li ti svojega moža Čeligoja tako ljubila kakor jaz Neklona — tako močno?
ZORISLAVA Tiho!
GROZDANA A zakaj tako ozbiljno lice narediš? Povedi rajša. Zakaj pa jaz tebi moram praviti?
ZORISLAVA To ni zate.
GROZDANA Ti misliš, da sem jaz še dete. A nisem. Jaz vse vidim. Ne znaš še, kaj sem opazila.
Smem povedati?
ZORISLAVA Povej.
GROZDANA Tvoj Čeligoj je bil gotovo lepši nego ta Tugomer.
Ne? In ne tako neprijazen.
ZORISLAVA osorno: Kaj imaš s tem? Kaj ti je Tugomer?
GROZDANA Ne bodi huda. Nečem se te bati. A to vem, da Tugomer zarad tebe sem bodi. A rada ga ne smeš imeti, jaz ga ne morem videti, bojim se ga, zelo.
ZORISLAVA Tiho. Tebe to nima brigati in ne govôri.
Drugi prizor
[uredi]Prejšnji. Neklon
NEKLON Kdo o meni govori?
GROZDANA Jaz. Teče mu nasproti in ga z eno roko objame.
NEKLON Kaj delaš?
GROZDANA Zorislavi pomagam.
VRZA ki je bila na stolu zadremala, se spne pokonci: Moj Čeligoj, moj sin! Čeligoj.
ZORISLAVA Mati.
Gre k starki ter jo obstreže, da s stola ne pade. Neklon je prišel.
VRZA Neklon? a!
NEKLON se tudi starki približa, ona ga strastno za roko prime.
VRZA Čeligoja nisi s seboj privel?
NEKLON Ne, mati! Zorislavi: Ali zopet več ne ve njegove smrti?
VRZA Kaj si rekel?
ZORISLAVA Idete li spat, mati?
VRZA Idem, idem. Čeligoja ni več k meni, vse me pozablja, nihče več me neče, da, idem. Zorislava jo odvede v izbico na strani.
Tretji prizor
[uredi]Neklon, Grozdana
NEKLON Ti si plakala, duša moja?
GROZDANA O ne.
NEKLON Ne taji, na očeh se ti vidi. Povej, zakaj so tekle iz teh ljubih oči solze, ali te je kdo razžalil? Kdo?
GROZDANA Nihče ne.
NEKLON In zakaj si plakala?
GROZDANA Za nič.
NEKLON Jaz bi rad vedel, povedi, srčece.
GROZDANA Ti si neusmiljen človek, pusti me, nič ni bilo.
NEKLON Ne poveš?
GROZDANA Ne, baš zdaj ne.
Objame ga, on jo na srce pritisne.
NEKLON Ti ljubo dete, čakaj.
Četrti prizor
[uredi]Prejšnja, Zorislava
NEKLON Zorislavo vprašam, če ne poveš sama.
ZORISLAVA Kaj hočeš vedeti?
NEKLON Zakaj je plakala, neče povedati.
GROZDANA skoči s smehom pokonci in Zorislavi prste na usta položi.
ZORISLAVA rahlo jo odstrani: Ljubi te in ljubezen plaka v sreči kakor v nesreči. Ona v sreči. Grozdana, pojdi malo k materi, ona želi, da si pri njej; menim, da kmalu zaspi.
GROZDANA Neklonu: Ako počakaš, da pridem nazaj.
NEKLON Gotovo, duša.
GROZDANA Ako prej odideš, nikdar več te ne pogledam, čuješ, nikdar.
ZORISLAVA Vrneš se lahko precej, babica je trudna in kmalu zaspi; le da jo zdaj same ne pustimo, ko se ji v možganih blodi.
Peti prizor
[uredi]Neklon in Zorislava
NEKLON Za koga je to delo?
ZORISLAVA To je moški plašč.
NEKLON Vidim. A komu je namenjen?
ZORISLAVA Kdor ga bode zaslužil.
NEKLON Morda uganem kdo.
ZORISLAVA Ne lahko, tudi ni treba ugibati.
NEKLON Zakaj skrivaš? Komu drugemu bi bil plašč, vezen v tvoji roki, namenjen, nego onemu, ki ti svoje ljubezni ne skriva, Tugomeru.
Čudno, da ga ni tu. Videl sem ga sem iti. —
Veš ti, jaz ne razumejem, zakaj se ti tako mrzlo vedeš proti njemu. Ali hočeš vdova ostati?
ZORISLAVA Uživaj ti nedolžno ljubezen one svoje nedolžne deklice, za druge pak se ne brigaj.
Ljubi jo kakor ona tebe, Ker morda tudi njej in tebi ne bode cvelo na večno cvetje prve mladosti; a Zorislava Čeligojeva si ne daje že rada svetov dajati, osobito ne v teh rečeh. Zdi se mi, da si to že čul iz mojih ust, Neklon.
Čemu me siliš ponavljati?
Šesti prizor
[uredi]Grozdana in prejšnja
GROZDANA Neklon, Neklon, babica neče zaspati, moraš še ti priti, pravi, in ji govoriti ne znam kaj. Pojdi. ZORISLAVA Idi z njo v izbo. Grozdani dajaj dobre svete ali, kar je le pametnejše, dobre poljube.
NEKLON Ne srdi se name, Zorislava.
ZORISLAVA Idi.
Odideta.
Sedmi prizor
[uredi]ZORISLAVA sama: »Ali hočeš vdova ostati?« — to vprašanje, kolikokrat sem ga od sorodnikov in drugih že slišala. Bogovi, zakaj ste hoteli, da sem ženska, stvar, ki ni ljudem za drugo, nego da se moži — tem ljudem brez močnega srca, tem dušam brez jake ljubezni in brez sovraštva. Jedva so umite deske dobro posušile se, katere je okrvavilo truplo ljubljenega moža, mojega Čeligoja, in jaz naj že drugemu možu dam roko, katera je njemu zvestobo prisegala!
Kdo je maščeval Čeligojevo smrt, kdo osvetil njegovo življenje?
Nihče ne, narod ne niti oni, ki me prosijo ljubezni. In te mračne slutnje, ki me obhajajo, kadar babico Vrzo čujem imenovati njegovo ime, v mislih, da še žive, zakaj jih ne morem pregnati. Nasloni se. Čeligoj, Čeligoj, zakaj si padel vprav ti, zakaj ne kdo drug.
Odmor.
Osmi prizor
[uredi]Zorislava. Tugomer
ZORISLAVA Kdo prihaja?
TUGOMER Jaz sem, Tugomer.
ZORISLAVA Zdrav!
TUGOMER Videl sem luč in vstopil, dasi je pozno.
ZORISLAVA Da pač, pozno je že.
TUGOMER Hočeš li s tem potrditi, da sem neugoden, ko sem prišel?
ZORISLAVA V našem domu ni noben gost neugoden, Tugomer, najmanj pak more znanec in sorodnjak neugoden biti, kakor si ti.
TUGOMER Znanec! Znanec samo! Torej niti ne prijatelj, dober prijatelj?
Več pa celo ne? Zorislava, Zorislava, kdaj se ti omehča srce za mojo ljubezen? Zakaj me zametaš?
ZORISLAVA Jaz te ne zametam.
TUGOMER Zakaj me ne ljubiš?
ZORISLAVA Čuj. Sama vidim, da je čas, da ti povem, kakor Mislim ...
TUGOMER Govori, a ne reci, Zorislava, da me nečeš ljubiti, ne mori srca v meni, ne jemlji mi z eno kruto besedo več nego življenje.
ZORISLAVA Ako mi ukazuješ, kako naj govorim, rajša molčim.
TUGOMER Ne molči, izgovori, naj bode tvoja sodba morilna ali osvobojujoča, jaz jo hočem slišati. Ti me ne moreš zavreči, ti si me nekdaj ljubila.
ZORISLAVA Preden sem bila Čeligojeva žena, ljubila sem te toliko kakor Čeligoja.
TUGOMER Zorislava!
ZORISLAVA Stoj, da izgovorim. Ljubila nisem prej niti Čeligoja niti tebe, ker nisem znala, kaj je ljubezen. S teboj mi je bilo ugodneje občiti, ker si več pri meni bil. Čeligoja sem izvolila, ker mi je bolj po očeh bil. A ljubiti sem začela Čeligoja stoprv, ko sem bila njegova, ko sem spoznala velikost njegovega poguma in blagost njegovega srca.
In ljubila sem ga tačas najbolj, ko se je, v boj idoč, od mene poslovil, vodja tega naroda, prvi boritelj za njegovo svobodo, v boj, iz katerega se ni več vrnil. In srce mi je pokalo, in stoprv tačas sem spoznala, kako sem ga ljubila, ko so mi ga prinesli iz boja ubitega, krvavega, in jaz niti solz nisem imela, da bi mu bila izprala kri z junaške glave, katero so razbili sovražniki — med katerimi si ti bil do zdaj ujetnik! Jaz sem se mu bila vdala, ker je bil prvi, dasi bi bil mogel ti biti. A ko sta šla v boj za domovino oba, padel je on v ljutem boju za domovino, ti si se dal z orožjem v roki ujeti. Reci, če smeš, da si vreden biti naslednik Čeligojev, in jaz sem tvoja žena.
TUGOMER srdit: Sem!
ZORISLAVA Nisi, a moreš biti.
TUGOMER Kaj želiš, da storim?
ZORISLAVA Pokaži, da si knežji sin.
TUGOMER Kako?
ZORISLAVA Mož si in to ženo vprašaš! A ti ne čuješ, kar govore vsa usta, kar poročajo vsi glasi?
Franki, ki so Čeligoja ubili, bližajo se vedno bolj našim mejam.
Vi jih čakate, križem držite roke, zaupni in krotki, pravi Slovenje!
TUGOMER Kadar pride do boja, Tugomer ne bode zadnji.
ZORISLAVA Ne bode zadnji? To mu že zadostuje? Čeligoj je bil prvi!
TUGOMER zase: Prekleto ime!
ZORISLAVA Zakaj se od mene obračaš, ali nimaš srca prvi biti v tem narodu?
TUGOMER Ti to terjaš?
ZORISLAVA Ako hočeš roko Čeligojeve vdove, da! Idi, zbiraj slovenski narod, svari ga, naj ne čaka, da sovražni Franki že vse svoje sile zbero in v našo deželo prihrume, paleč naše dome in moreč naše ljudi. Idi, in kadar se prvak tega naroda in zmagovalen poveljnik vrneš, osvetivši nad Franki tudi moje sovraštvo do njih, oglasi se pri Zorislavi za njeno srce, idi, a čuvaj, da te zopet ne ujemo, znaš, Tugomer?
TUGOMER Ti me hočeš zasmehovati?
ZORISLAVA Ne, Tugomer, tako nisem mislila. Idi in bodi mož, bodi prvi sin domovine in jaz sem tvoja. Sedaj ne. Odide v izbo skozi srednje duri.
Deveti prizor
[uredi]TUGOMER sam: Torej je istina. Častilakomnost jo je vodila, ne ljubezen, kakor sem tudi slutil.
Ne ljubi me! Ljubila me nikdar ne bode!
Njega bode v srcu nosila, kateremu je moj buzdovan pod zemljo pomagal! Da bi mu njo iztrgal, okrvavil sem svoje roke, zavratno ubil tovariša, sobojevnika. In ona se ga drži še, ko ga ni! Zakaj, o, čemu sem to storil, čemu obtežil vest za vse življenje. Ne!
Ha, še enkrat, še stokrat bi ga ubil — zanjo!
O Tugomer, kje je tvoj razum! Zakaj se ponižuješ in poniževati daješ? Ko bi bila ona sama svojega spola na svetu in bi poleg svoje lepote imela sijaje sonca in vsega neba, je li vredno in moževsko, da se takemu ponosu vdajaš, ne da bi s prezirom mimo nje šel? Zakaj ne iztrgam iz sebe te ljubezni, ki mi je toliko bridkih dni, toliko težkih noči delala? Zakaj ne vračam zametanja z zaničevanjem! — Zastonj! Že sem predaleč šel, nazaj ne smem, nečem! Moja mora biti, i če ji moram zvezde z neba potrgati, da ustrežem njenemu ponosu. Prvi v narodu je bil, vodja mu.
Ha! I jaz čem biti prvi, če ne z bogovi ali z bogom, pa s črtom ali hudičem! In ti, ponosna, bodeš se klanjala moji velikosti in slavi — ne, o Zorislava, jaz te moram ljubiti.
Odide.
Deseti prizor
[uredi]Neklon in Grozdana prideta
NEKLON Ali je stara babica zdaj mnogokrat taka, tako duševno iz sebe?
GROZDANA Ne, oče Zovolj se boji, da jo vzame smrt. Ali bi ne bilo zlo, če nam umrje, Neklon?
NEKLON Ne misli o tem, dete moje. A glej, kje je Zorislava?
Ni že več tu. Vendar ni še tako pozno, da bi bila šla k pokoju?
GROZDANA O je, jaz moram tudi iti, sicer je huda.
Zdrav ostani, a kmalu pridi, veš, kmalu, prav kmalu.
NEKLON Ti me od sebe podiš, golobica moja? To ni ljubeznivo.
GROZDANA Ne, ne, ostani, dokler hočeš, še dalje, ne pustim te proč, pri meni bodi.
NEKLON A moram iti, moram. Daj, poljubi me in zopet pridem.
GROZDANA Kmalu?
NEKLON Spremi me do velikih duri. Ali te je strah?
GROZDANA S teboj ne, ljubljeni, s teboj idem do konca sveta.
Odideta.
Enajsti prizor
[uredi]Stara Vrza pride sključena iz spalnice z razmršenimi redkimi sivimi lasmi v ponočni obleki in si z gorečo trsko sveti VRZA Primite ga, držite ga, kje ste, Neklon, Zovolj, Zorislava, Grozdana, držite ga! Tu, tu!
Glejte, kako krvave roke ima in rdeč obraz, primite ga, umorite ga!
Dvanajsti prizor
[uredi]Prejšnja. Zorislava
ZORISLAVA Kaj je, babica? Zakaj ste vstali?
VRZA Vidiš ga tam?
ZORISLAVA Nič ne vidim.
VRZA Ne? Res, ni ga več, šel je iz hiše proč, in vi ga niste ugrabili? In vprav zdaj je tu k meni na posteljo prišel rogat se mi, da mi je sina umoril, mojega Čeligoja. Tu pri nas je bil, pred menoj je stal, in nihče od vas ga ni prijel! O Vrza, stara Vrza, kako si zapuščena, nihče te ne maščuje.
ZORISLAVA Kdo je bil tu?
VRZA Nemec je bil, človek krvav in rdeč, tu pred menoj, in vi ga niste prijeli. O!
ZORISLAVA Vi ste bolni, babica, pojdite spat. Odvede jo.
VRZA O, o!
Odidete.
Tretji akt
[uredi]Prvi prizor
[uredi]Perunišče, tri lipe, bogu Perunu posvečene, na samotnem kraju, zadaj hribovje, na desno malo skalovja, na levo grmovje Menih in frankovski kupec prideta z levice
MENIH Zdaj te pa ne spremljam dalje, prijatelj. Tu je že Perunišče, tukaj ti krivoverski Sloveni svoje malike molijo, glej.
KUPEC In svoja posvetovanja imajo, to sem i jaz čul.
MENIH Tu se posloviva. Tedaj naj ti še enkrat povem in zabičim, da ne pozabiš. Mejnemu grofu Geronu moj ponižni poklon sporoči; jaz sem vdan hlapec njegov in sluga naše svete cerkve. Povedi mu natanko, kaj si ti sam videl in slišal tu med Sloveni in kaj sem ti jaz razložil. Reci Geronu in vsem frankovskim gospodom, da ni brez nevarnosti boriti se s Sloveni, ker oni so močni in za svoj dom hrabri bojevniki. Tudi, se mi zdi, močno že slutijo, da se od Frankov nameravajo njihove pokrajine osvojiti, in pripravljajo se, več nego je dobro, na brambo.
Zato dopovedi mojo ponižno misel, da se pri Slovenih več da za nas doseči z zvijačo nego s silo.
KUPEC Pomnim, kaj si mi povedal, ne skrbi.
MENIH Prekaniti, prevariti moramo Slovene poskušati, reci. In ne pozabi povedati, posebno kar se Tugomera tiče. Iz njega se morda da kaj velikega narediti za našo stvar. Njega pridobimo in mnogo naroda z njim pridobomo, druge male nam bode on sam pridobil, velikih se pa iznebil. Jaz sem že nekaj storil, kar sem mogel; naj naši veliki gospodje dalje mislijo in pomagajo.
KUPEC Posebno njegova ljubezen, rekel si ...
MENIH Da, tudi to razloži. Častilakomnost one ženske in zaljubljenost Tugomerova, vse nam more v priklad biti in ga nam približati.
Da le en korak v naš tabor stori, potem ga hočemo že držati, potem mora i poslednje korake z nami delati. Koliko je že s tem pridobljeno, ko je naše vere.
KUPEC Znam, razkazal si mi že do drobnega.
MENIH I povedi slavnemu mejnemu grofu Geronu, zakaj ti pisma ne dam s seboj, da je namreč že nevarno pisati. Ko bi Sloveni znali, da jaz še kaj drugega, med njimi bivajoč, nameravam nego vero oznanjevati, ubijejo me.
KUPEC In tačas bi jaz ne hotel v tvoji koži tičati, mož božji! — A glej, nekdo prihaja.
MENIH To je slovenski Perunov svečenik Zovolj.
To nekaj pomenja, da prihaja tu na Perunišče.
KUPEC Skrijva se tu v grmovje, da kaj čujeva.
MENIH Jaz se moram, ker stari me črti in njegov črt je nevaren; on ima vpliv. A tebe ne pozna, ti ga kasneje lahko ogovoriš, če hočeš, ker starec je popolnoma slep in na pol gluh.
KUPEC Da vidiva. Umakneta se za grmovje, od koder sta prišla.
Drugi prizor
[uredi]Zovolj, katerega na kratki palici vodi mali deček Cvetiček, z desne strani
ZOVOLJ Sva li na Perunišču?
CVETIČEK Sva.
ZOVOLJ s palico tiplje in dotiplje lipo in kamnen sedež pod njo: Sva li sama, ni še nikogar tu, Cvetiček?
CVETIČEK Sama.
ZOVOLJ sede: O Perun, Perun, bog, ki braniš Slovene, ne ostavi sedaj tega svojega naroda slovenskega, ko so prišli časi narodne pogibeli.
Vzdrži svojim slovenskim sinom pogum, vdihni jim ono ljubezen do domovine, katera jih ohrabri, da mogó umreti za slovenstvo, a ne ga popuščati. Čuvaj svoj slovenski narod pred izdajalci, čuvaj ga pred mehkužniki in strašljivci. Perun, Perun, zakaj dopuščaš, da hira narod, kateremu si polja blagoslovil, kateremu si dal mir in najlepši svet? Dvigni se in bodi varuh naš, ker naši sovražniki so tudi tvoji sovražniki. Kadar tvoj narod poderó, onda poderó i tvoja slovenska svetišča. Potujili se bodo tvoji svobodni sinovi in tujcu služili, in tvoje hčere, katerim si dal blagost srca in lepoto telesno, odvrnó se od Slave, naše matere, in bodo robinje tujcev. Ne pusti, da bode Sloven, vprežen kakor živina v plug frankovskim gospodarjem, pot potil in roke žulil za tvoje in naše vrage. Ne dovoli, da se tvoje svetišče oskruni in da tvoje mesto zavzame bog, ki ga časte protivniki tvoji in slovenski. Glavo povesi in v dlani nasloni.
Tretji prizor
[uredi]Kupec, prejšnja
KUPEC stopi izza grma in Cvetičku, ki se je bil od starca odstranil, kaže svetlo igračo: Dečko, to ti dam, pojdi k meni.
CVETIČEK Nečem.
KUPEC Povej mi, kdo pride sem k Zovolju? Koga čaka?
ZOVOLJ Kdo govori?
KUPEC Molči, dečko, sicer! Žuga s palico. Stari Zovolj, Perun s teboj, kaj čakaš tu?
ZOVOLJ Kdo si, ki z menoj govoriš, ne poznam tvojega glasa.
KUPEC Sloven, ki potuje.
ZOVOLJ Potuj v miru dalje, tu nimaš ničesar opraviti, hodi.
KUPEC Idem! Uhvati Cvetička za roko in bolj tiho: Dečko, ako kaj poveš komu, da sem jaz tu bil, pridem jutri pote, denem te v svoj koš in ponesem te v gozd, tam te pustim in volkovje pridejo in te vzemó in te raztrgajo.
CVETIČEK začne plakati in teče k Zovolju, ko ga kupec izpusti.
KUPEC Zdravo, starec. Odide nazaj v grmovje.
Četrti prizor
[uredi]Zavolj, Cvetiček
ZOVOLJ Zakaj plačeš, dete?
CVETIČEK Mož mi je rekel, da me vzame in nese v gozd, da me volkovi raztrgajo.
ZOVOLJ dvigne palico: Kje je?
CVETIČEK Šel je.
ZOVOLJ Lopov! Sedi k meni in se ne boj. Ne vzame te, jaz te ne dam, ti si moj. Kam je šel?
CVETIČEK Po potu.
ZOVOLJ Jaz te ne dam vzeti. Ti moraš dorasti, in kadar boš velik, moraš biti junak. Umrla sta ti otec i majka. Perun ti bodi otec, domovina mati. Kadar dorasteš, ostaneš veren našemu Perunu in slovenski domovini. Mene že ne bode, moje kosti bodo trohnele v zemlji, kadar bodo i tebe klicali. Tačas vstani, hrabri druge, bodri vse, naj bodo zvesti narodu, naj ljubijo domovino, naj ne zaupajo tujcem, kateri hote naš rod uničiti.
— Sedaj me še ne razumeš, a vsadi si besede slepega Zovolja, katerega vodiš, v srce in domišljaj se jih, kadar v leta prideš, da ti jih bode trebalo razumeti. Žal, žal, da so ti dnevi morda bližji, nego si mislim jaz sam. Ali me poslušaš, Cvetiček?
CVETIČEK Poslušam.
ZOVOLJ Glej, dečko moj, jaz sem slep. V boju s Franki so mi bile ranjene oči, in sedaj ne vidim več sonca ni belega dneva ni mesečne noči. Črno je pred menoj od jutra do mraka, od mraka do dne, večna noč. Jaz ne vidim zelenega polja ni sinjega neba nad našim slovenskim domovjem, ali Zovolj rad umrje slep in ne videč lepot svoje dežele, ako bi vedel in čul, da je moj slovenski narod svoboden za bodočnost in domovina rešena opasnosti.
CVETIČEK Možje prihajajo.
ZOVOLJ Vendar enkrat. Kdo je?
Peti prizor
[uredi]Z desne strani prihajajo županje Volkán, Bátog, Hotjebor, Raduljščik, Lastún. — Prejšnja
VOLKAN Glej, stari Zovolj je prvi na mestu.
LASTUN Ali nas ni on sem pozval? Pozdravljen, stari.
ZOVOLJ Ti si, Lastun? Poznam te na glasu. Kdo je še s teboj?
LASTUN Jaz sem tudi, Zovolj, in Batog, tu Hotjebor, Raduljščik, drugi še pridejo, nekateri pa hočejo naravnost v Selo priti, kjer volimo vojvodo.
BATOG Da, tudi meni jih je več obljubilo, da volijo tako, kakor se tukaj mi med seboj zmenimo. Tako so govorili Trzen, Samorod, Jarožir, Klenovič.
RADULJŠČIK In jaz sem govoril s starešini Bojanov, Domostrojev, Zagonov in Dobrogodov.
HOTJEBOR In meni je obljubil Strez iz Kruvojič, da hoče z nami vred poslušati, kaj bode Perun iz tebe govoril, Zovolj. Tudi Basnigoja menim lahko dobiti na našo stran.
ZOVOLJ Poznam može, vrli so rojaki. — A kaj čujete izza meje?
LASTUN Slabe stvari. Franki se pripravljajo in mi ne smemo muditi se.
HOTJEBOR Če nismo pripravljeni, pa nas poteró.
ZOVOLJ Da, da, kakor so že nekoliko naših sosedov, ki so nekdaj Slovenje bili, a zdaj z našimi sovražniki proti nam vojujejo, proti bivšim bratom.
BATOG Bes in strela jih udari!
ZOVOLJ A kako je mnenje med vami, koga menite, da izberemo za svojega vojvodo, kar je najprej treba.
LASTUN Mi smo govorili, da bi Tugomera.
HOTJEBOR Tudi naši možje so Tugomera najbolj imenovali.
RADULJŠČIK Tugomer je že, ko smo pokojnega Čeligoja volili, imel največ glasov.
BATOG No, volímo ga.
ZOVOLJ Stojte, možje. Tugomera ne. Neki glas v meni pravi in k vam govori: Tugomera ne.
Izberite katerega med imenitnimi slovenskimi možmi, le ne Tugomera.
LASTUN Zakaj ne, Zovolj?
HOTJEBOR Nimamo mnogo izbire, malo je mož med nami, ki bi znali veliko vojsko voditi.
ZOVOLJ On je bil dve leti pri tujcih in mi ne vemo, kako se je tam vladal.
LASTUN Baš zarad tega, ker je bil pri naših sovražnikih in torej pozna njih šege in moči, nam more biti v boju ž njimi koristen. On se je naučil vseh njih zvijač.
ZOVOLJ Da, naučil se je njih zvijač, ali kdo ti pove, da ni med njimi izgubil srca za naš dom in naše slovenske bogove? On je ves drugačen, nego je bil prej, jaz mu ne zaupam. Poštenje in srce naj nam daje pogum, da zmagamo in pustimo zvijače in laž nasprotnikom.
BATOG Nu, volimo tedaj Neklona.
LASTUN Mlad je še, a naposled volim i jaz Neklona, ako menite, da Tugomera nečemo.
ZOVOLJ Neklona, da!
HOTJEBOR Vsi smo za Neklona.
DRUGI Vsi za Neklona!
Šesti prizor
[uredi]Kájaznik, Špitignjev in drugi. Prejšnji
BATOG O Perun, stari Kajaznik je tudi tu.
LASTUN In Špitignjev s svojimi prijatelji.
KAJAZNIK Pozdrav vam, prijatelji; stari Zovolj, Perun s teboj. Kakov je sklep med vami, možje slovenski? Zakaj ste me zvali sem priti, preden se v Selu snidemo vsi.
BATOG Neklona volimo.
KAJAZNIK Za koga?
BATOG I nu, za vojvodo.
KAJAZNIK Ali mislite v istini brez vsega premisleka v boj vreči se in Franke še prej dražiti nego oni nas? To ni modro. Počasi, možje, in premišljeno.
BATOG Tu ni ničesar premišljevati. Ali hočeš čakati, da ti streha nad glavo gori, zažgana s frankovsko trsko? Takoj udarimo, kakor se bolj proti meji ganejo, to je sklep.
ZOVOLJ Mož je govoril te besede.
DRUGI Res je.
KAJAZNIK Ne prenaglo, možje, poslušajte me!
BATOG Ne bodi baba!
KAJAZNIK Nisem, brate, a kar tako vihrati se mi ne zdi dobro. Prej moramo poskusiti, kako bi mir ohranili z Nemci, če je ikako mogoče.
BATOG Kar pustimo, da nam vrat zavijó!
KAJAZNIK Poskusimo vendar lahko.
LASTUN To je istina. Poskusimo lahko, a kako misliš ti, Kajaznik?
ŠPITIGNJEV Tudi mi smo za mir, če se da doseči.
HOTJEBOR Čujmo, kako?
KAJAZNIK Pošljimo nekoliko naših mož k Frankom k njih vodji, mejnemu grofu Geronu, in le-ti naj porekó: Mi Sloveni smo miroljuben narod, ne želimo vojne niti sovraštva, nečemo vaše zemlje ni vašega imenja; mi smo dobri sosedje in želimo le svojo svobodo, a vašo spoštujemo. Pustite nas, kakor mi vas, in lahko je naš slovenski narod prijatelj vašemu narodu.
ZOVOLJ Pošteno govoriš, Kajaznik, a sovraga ne poznaš, ki ga imamo pred seboj.
KAJAZNIK Ne brani, Zovolj, poskusimo, vi boste videli, da je tako prav. Poslanec, ki ga pošljemo, naj vzame s seboj najdražje darove za Gerona, frankovskega poveljnika; darovi in lepe besede morda rešijo stoterim izmed nas življenje, in nam potem ni treba svoje domovine v opasnost postavljati.
ZOVOLJ Sklenite, kakor mislite, a zaupajte samo sebi in svoji desnici, jaz Franke poznam.
LASTUN No, poskusimo še prej s poslanstvom, ta čas se pa vsekako pripravljajmo tudi za boj, ako bode potreben. Jeli ste za to, možje?
MNOGO NJIH Smo!
LASTUN A koga naj pošljemo? Za to bi bil pač naj boljši Tugomer.
KAJAZNIK Da, Tugomer.
LASTUN Torej zdaj idimo v Selo in volimo v zboru Neklona za vojvodo, Tugomera za poslanca, jeli?
MNOGO NJIH Je, tako je.
LASTUN Izdaj idimo v Selo, čas je. Tako, kakor smo se tu dogovorili, moramo edini biti, vsi enako voliti.
VOLKAN Vsi enako, idimo.
Odhajajo.
BATOG Zovolju: Kaj sodiš?
ZOVOLJ Perun čuvaj Slovene nesreče, katera jim preti.
Odidejo.
Sedmi prizor
[uredi]Kupec s krošnjo in kmalu za njim stopi i menih iz stranskega skrivališča
KUPEC Hoj, meniše, mož božji, sem, sama sva. Jeli si čul?
MENIH Ali so šli vsi?
KUPEC Vsi, in kakor si slišal, imajo dovolj važen posel, da se tako brž ne vrnejo. Jeli si slišal vse?
MENIH Vse. I ti? Geronu povej, kar si čul. Brzo na pot! Sedaj se začne delo! Sedaj je moj čas!
KUPEC oprtuje krošnjo: Zbogom, božji mož, jaz bom za tebe na vse pretege boga prosil, kajti, na mojo vero, jaz bi zdaj nadalje ne hotel več v tvoji koži biti in Slovenom sveto vero trositi za vse vladikovine in vsa opatstva frankovske kraljevine. Zdaj je treba pot pod noge vzeti in proč od tod, bog te varuj!
MENIH Če se mi sedaj posreči!
KUPEC I nu, za tebe ni tako hudo, tebe menda bog varuje, saj si oznanjevalec njegovega nauka.
Za mene je drugo. Ti lahko rečeš Slovenom, da ti je samo za izveličanje njihovih duš, in navsezadnje ti kar verjemó.
Saj veš, da nam tujcem ta narod včasi še rajši veruje nego svojim ljudem, posebno takim, kakor si ti, ki znajo zvito govoriti. Moj jezik se bolj opleta.
MENIH Povedi Geronu, da naj mi kakor brž mogoče pošlje človeka, po katerem bode mogoče poročati.
KUPEC Bog s teboj!
MENIH Ogiblji se velikih potov, a drži se bolj stranskih stez, preden do meje prideš, in poroči vse, kar si čul.
KUPEC In jaz na tvojem mestu bi bolj v svojem brlogu tičal i mnogo molil, da bi me kakov Batog ne spoznal.
Odide.
MENIH Sedaj, sedaj ni izgubiti ni trenutek časa. Pomagaj, kar more! Upanje ni slabo. Sedaj moram gledati, kako se s Tugomerom snidem.
Osmi prizor
[uredi]Pred menihovo kočo. Menih in Tugomer
TUGOMER pride: Ni ga tu, kjer mi je poročil, da me čaka.
Kaj mi ima povedati? Morda je iznašel, česar sem ga prosil: pripomoček, da pridobim Zorislavo. He, menih, pridi ven! V tvojo jazbo ne hodim rad.
MENIH iz koče pride: Ti si? Knez Tugomer, pozdravljen bodi v imenu božjem.
TUGOMER Kaj mi imaš povedati?
MENIH Važne reči. Znaš, da so imeli včeraj vaši županje in knezi shod, v katerem so o tebi sklepali?
TUGOMER Bil sem sam navzočen, kako ne bi znal. A čudim se, kako ti take stvari izveš, meniše.
Ne svetoval bi ti mešati se v svete, ki nimajo s tvojo vero ničesar zajednega, kajti potem bi niti meni ne bilo mogoče braniti te pred svojimi rojaki.
MENIH Mene in moj sveti poklic varuje tudi bog. A kaj praviš — ti nisi bil pri shodu na Perunišču navzočen in tam so vaši možje o tebi sklepali.
TUGOMER Na Perunišču?
Tam ni bilo shoda.
MENIH Jaz sam sem bil tam za grmovjem skrit in sem videl in slišal Zovolja, Batoga, Lastuna, Kajaznika, Hotjebora in mnogo drugih.
Tam so se posvetovali, kako naj volijo potem v shodu na Selih, kjer si tudi ti bil.
TUGOMER Na Perunišču, skrivaj, da jaz niti znal nisem?
MENIH Sklenili so voliti tebe, da ideš h Geronu zarad miru. Pojdeš li?
TUGOMER Če je res, kar ti pripoveduješ, ne pojdem.
Za mojim hrbtom se sklepa?
MENIH Da in še več. Znaš li, kdo ima izvoljen biti ali je že na tihem izvoljen za vojvodo?
TUGOMER Ne jaz?
MENIH Ne, nego Neklon.
TUGOMER Lažeš!
MENIH Svečenik Jezu Krista, ki je resnica in življenje, ne more lagati, Tugomer. In ti, knez, kakor kristjan najmanj smeš mene neistine dolžiti.
TUGOMER Neklona namesto mene! Tega mladiča!
Kdo je to govoril, imena imenuj, jaz ne verujem.
MENIH Vsi, Zovolj, Lastun, Kajaznik, Batog, Raduljščik in več takih, katere niti ne poznam.
Oni priznavajo vsi tvojo moč in tvoj bistri razum, a ljubijo te ne. Jaz ti nečem ponavljati, kako govore o tebi, kako te sumničijo zarad tvojega ujetništva. Jaz na tvojem mestu bi tako ravnal, da bi jih prisilil spoštovati te, kakor zaslužiš in kakor terja Zorislava, da bode. To ne sme vedno biti, da bi taki mladeniči, kakor je Neklon, prednost pred teboj imeli. Ko je treba pametnega in previdnega moža poslati k nam v Franke, vidiš, tu niso nobenega boljšega znali, nego vsi glasovi so tebe imenovali.
TUGOMER A naj tudi za to izberó kako dete ali babo.
MENIH Ne tako brzo, tega ne daj iz rok. Pojdi h Geronu.
Dosežeš mnogo, ako hočeš, vse. Tam spoznaš na novo, da sedaj našim velmožem ni za zatiranje slovenskega naroda, nego samo za razširjanje edino zveličavne vere, za red in pokoj v deželi. Tako koristiš deželi in svojim ljudem, največ pak sebi.
Samo če hočeš, povzdigneš se potem više, nego te tvoji ljudje sami kdaj izvoliti morejo.
Samo privoli in naši prijatelji ti posade prvi stol, s katerega bodeš sam vodil svoj narod, blagoslov in srečo sipal in mogočno ukazoval v polni svobodi. Potem bodeš čaščen in Zorislava, ponosna ženska, za katero si že tako daleč šel, primorana bode z občudovanjem gledati na tvojo višino in se tvoji volji klanjati.
TUGOMER Oživi mi, meniše, te podobe, ki mi jih rišeš, in jaz sem ti na vse usluge.
MENIH Ne odbijaj naloga, ki ga imaš, in brez zamude pojdi k našim v Franke ter stori, kar ti bodo Geron in njegovi velmoži svetovali.
Bodi mož!
TUGOMER A kaj zahtevajo tvoji prijatelji od mene?
MENIH Ničesar, kar ne bi bilo na tvojo korist in na korist tvojega naroda, idi in prepričaj se sam. Razumeje se, da moraš nekoliko poguma in odločnosti na pomoč vzeti in tebi, ki si Čeligoja s pota spravil...
TUGOMER Ne imenuj mi tu njegovega imena.
MENIH Jaz sem samo reči hotel, da pravi mož ne obstane na polovici pota, nego neprestrašen korači do svršetka.
TUGOMER Torej jaz pojdem h Geronu.
MENIH In jaz sem ti s svojim življenjem porok, da do cilja prideš.
TUGOMER Da vidimo.
Odide.
Deveti prizor
[uredi]MENIH sam: Imamo ga! Hitreje je šlo, nego sem upal. Past sem lepo nastavil in odprl. On mora pastirje slovenskega ljudstva vanjo pognati; kadar nam te izroči, razkropimo čredo. Izdajstvo se to zove! Kaj je meni to imenovanje? Velike misli se vršé z velikimi pripomočki. — Sedaj hitro poročat Geronu, da Tugomer pride in kako naj ga z bliščem in obljubami pridobivajo, da nam vse vodje in župane v oblast vrže. Njemu obljubimo kraljevsko krono ali sploh kaj bleščečega in Zorislavo. Ženska je vendar res za vsako rabo.
Četrti akt
[uredi]Na vrtu pri Zorislavi
Prvi prizor
[uredi]Zorislava šiva. Pred njo skače veverica privezana
ZORISLAVA Miruj, živalca, kaj ti je? Živiš brez skrbi in brez bolečin in brez spomina na svoje izgube.
Ti imaš mene in mojo ljubezen, kakor edino bitje, za katero imam po Čeligoju še skrbeti.
Drugi prizor
[uredi]Grozdana priteče, Zorislava
GROZDANA Tugomer je prišel od Frankov nazaj, Tugomer!
ZORISLAVA In kaj poroča?
GROZDANA Veš ti, Zorislava, kadar pride sem, moraš ga kar rada imeti, če ne, ga jaz poljubim.
Ko bi se ga le tako ne bala, poljubim ga.
ZORISLAVA In kaj je?
GROZDANA Tugomer je nazaj prišel od Frankov in tudi Kajaznik ž njim. In veš, kaj je prinesel, kaj pripovedujeta.
ZORISLAVA Kako morem vedeti, ako ne poveš, kaj si čula.
GROZDANA Vojne ne bode, vojne ni treba, mir bode ostal za vselej in moj Neklonček ne pojde v boj, da bi ga tisti grdi Franki ubili — uj! kako sem se bala. Kadar sem se domislila, da bi ga morda iz vojske več domov ne bilo ali da bi ga mrtvega prinesli, kakor so tvojega Čeligoja, morala sem plakati in plakala sem celo noč. Solze ji pridejo.
ZORISLAVA Nevesta mora biti ponosna, da je njen ženin junak. Čemu plačeš, dete? Plakaj rajši, da dandanes možje po take prazne obljube hodijo kakor Tugomer.
GROZDANA A jaz nečem, da bi bil Neklon junak; kaj junak, mene mora rad imeti, doma pri meni biti. Naj bode Tugomer junak, vsi drugi naj bodo junaki, le moj Neklon naj bo moj.
ZORISLAVA Ali ne ljubiš svoje domovine, da bi mu branila v boj zanjo?
GROZDANA Ljubim, ali Neklona še bolj ljubim. Jaz bodem Peruna molila, če hočeš, za domovino tako močno, da me mora uslišati, če je bog, a Neklona ne dam.
ZORISLAVA Ti samopridno srce.
GROZDANA Glej, Tugomer prihaja. Jaz idem. Odide.
Tretji prizor
[uredi]Zorislava, Tugomer
ZORISLAVA Ti si že doma.
TUGOMER Kakor vidiš, sem. In moj prvi pot je k tebi.
ZORISLAVA Kako to, da k meni najprvo? Mislila bi, da poročilo, ki ga prineseš, zanima najprej možé, potem stoprv nas ženske. Zakaj k meni najprej?
TUGOMER Žena, ne govori s tem glasom, ti veš, da me srce k tebi vleče, ti veš, da moram najprej k tebi. Zakaj nečeš tega vedeti!
ZORISLAVA A tu so domovinske stvari in te gotovo morajo možje prej vedeti nego jaz. Ako je istina, da te srce k meni vleče, kakor praviš, lahko bi prišel, kadar si opravil, kar je nujnejše.
TUGOMER Ne govori tako, ti ne veš, kaj je odvisno od tvojih sedanjih besedi.
ZORISLAVA Jaz ne vem? Odkod to ponosno preziranje?
Od Tugomera sem bila vajena do zdaj drugega glasa. Ako niso prošnje pomagale, tudi ponos na svoje zasluge za ta »mir« ne bode mnogo učinil. Jaz ne vem? Vse že vem ... Vprav v tem hipu sem čula, kar si menda že zunaj pripovedoval. Ti si prinesel od Frankov »mir«. No, to je vse. S tem si se hotel meni najnaprvo pohvaliti, zato si k meni prej prišel nego k onim, katere to bolj zanima, posebno onim možem, ki so bojazljivi. Ali meni, Zorislavi, Čeligojevi vdovi, se s tem ne bodeš prikupil, če si mir priprosil. Čeligoj bi bil mir priboril. Priprositi ga zna tudi slaba ženska. Morda si pokleknil pred one ljudi, ki so mojega moža ubili, in nazadnje so se usmilili prosečega Slovena in obljubili, česar izpolnjevati ne mislijo.
Jaz ti ne čestitam niti hvale ne dajem, po katero si morda prišel. Moreš torej zopet oditi.
TUGOMER Ti se mi rogaš, ti me zasmehuješ, preden si iz samih mojih ust izvestno, sigurno in natančno novico čula, kaj sem opravil in kako opravljal.
Ti odpahuješ človeka, ki ni imel drugega v sebi nego ljubezen, ljubezen, ki ga je tirala dalje nego vsakega drugega.
ZORISLAVA A ne razlagaj mi sedaj ljubezni, za to ni časa; nesi svoje novice tja, kjer jih težko čakajo, med sebi enake.
TUGOMER Torej res, da me niti poslušati nečeš?
ZORISLAVA Ne, o tem ne. Mož, kateri hoče moje ljubezni vreden biti, ni se smel niti tako ponižati, da bi se bil drugače postavil proti onim ljudem, ki so Čeligoja ubili in našo domovino že tolikokrat iznenada napali, nego z orožjem v roki. Posebno ti bi se moral stiditi kot svoboden mož prijazno v lice gledati onim frankovskim možem, katerih verige si nosil. Ne govori mi, da te je narod poslal. Hraber mož, zlasti oni, ki hoče Čeligojev naslednik biti, ne daje se od nekaterih slabotnih in strašljivih ljudi iz naroda, kateri drugim trepetanje v žile vženó, voditi na levo in desno, nego sam svoj glas povzdigne in moževsko ravnanje nasvetuje ter se mu na čelo postavi. Iz tega umeješ, da Zorislava ne bode nikdar Tugomerova.
Naglo odide.
Četrti prizor
[uredi]TUGOMER sam: Nikdar moja? Ha! Bodeš, bodeš! Ako nisi hotela biti svobodna žena Tugomerova, bodi sužnja, bodi pokorna dekla, in ako moram poteptati sebe in ves narod, hočem, hočem!
Iztrgana iz tega srca bodi vsa ljubezen, sovraštvo vladaj v njem in vodi moje korake tako daleč, da te na kolenih pred seboj viti se vidim in potrto vse, kar se ti strinja s prekletim imenom, ki sem mu jaz luč življenja upihnil: domovino tvojo — položim ti jo razbito predte.
Prvi moram jaz biti, da ti bode po volji.
Dobro, izpolnim ti željo, prvi bodem. Izkušnjava, kateri sem se do sedaj protivil, ti si ji do zmage pomogla, ti si izdajalec, ne jaz, ti si me pahnila v brezno, pred katerim sem se do sedaj strašil, dasi so mi tudi tvojo podobo v njem kazali.
Brezno, izdajstvo? Kaj! Kamor je šlo eno življenje za tebe, prekleta ženska, naj pojdejo še drugi, naj ide vse. Kdo me more siliti, naj prenašam, da mene vedno zametuje, komur je drago?
Včeraj ta čreda, ki se ji pravi narod, prvega mladiča na mesto izvoli, ki meni pripada, danes govori ta ženska z menoj, kakor da bi bil zadnji med vsemi, jutri pa naj jaz idem in življenje dam za oba? Da bi bil blazen!
Ponujajo mi kraljevsko krono in pomoč, da sem samovladar, ako pripravim kneze in župane Frankom v roke. Kaj me zadržuje sedaj, ko me ona, zarad katere tega ne bi bil storil, s svojim zaničevanjem sili, da se le s tem maščujem? Mar dolžnosti do slovenskega naroda? Do naroda? Kaj sem dolžan temu ljudstvu? Hvaležnosti? Za to, da sem rojen v njem z odličnim imenom, a ipak za življenje, polno nesreče, muk in bridkosti? Za to, da me zametajo povsod in druge pred mene postavljajo? Ha, to je ničvredna množina. Ako me niste spoštovali, ko sem nosil v srcu ljubezen do vas, hočete se me bati, ko vam peto postavim na tilnik.
. . Kratek odmor.
Kleli bodo pozni Sloveni tvoje ime, gnus rojakov bode tvoja slava! Da! Ali kako slavo imam zdaj, kako ljubezen uživam zdaj?
Kaj mi je bodočnost, katera ni več moja?
Ali morem izprati kri, ki mi roke madeži brez uspeha? Kaj je še za nekoliko krvi in kaj za to, če jaz gospodujem nad tem nehvaležnim narodom namesto drugih mnogih?
Nič. Ne omahuj, vzdignjena desnica!
Naprej, le tako je možno, da se mi duša omaščuje dosita.
Peti prizor
[uredi]Menih, prejšnji
MENIH sam zase: Jezen je, stvari so dobre.
TUGOMER ga zagleda: Ti si tu? Prav prideš, a pred eno uro ne znam, kako bi bil prošel.
MENIH Zakaj, knez?
TUGOMER V dvomu sem bil, ali bi ti ne bilo dobro glavo razbiti, kajti nasveti, katere so mi tvoji prijatelji stavili, niso bili tako nedolžni, kakor si mi ti prej govoril.
MENIH In tega dvoma nimaš več?
TUGOMER Ne, sedaj moreš poročati Geronu, da v nekih tednih pridejo oni naših ljudi na njegov obed, katere je po meni povabil.
Za to hočem jaz skrbeti. Mi smo govorili namreč o nekovem obedu.
MENIH Znam vse; tudi moji sli so hitri; hvala bogu vsegamogočnemu, da je tvoj um razsvetlil.
TUGOMER Pusti boga, tu ni imel ničesar opraviti, povedi mi rajši, ali se smem na prisege Geronove zanesti.
MENIH Kakor na sam sebe.
TUGOMER On mi je obljubil, da se našim možem ne bode drugega prigodilo, nego da jih tako dolgo pridrži, dokler tu krščanske vere ne utrdimo.
MENIH In da si ti kralj, zapovedujoč med Sloveni.
Franki ti dajo vso podporo in kar zahtevaš.
TUGOMER Da, kajne, to je plača izdajalčeva ali kako se zove človek, meni podoben?
MENIH Zaboga ne. Ti delaš po volji najvišjega, brez katerega noben las z glave ne pade. Ti moraš tako delati. In jaz blagoslavljam, da sem ta dan učakal in blagovest čul, da si se odločil sodelovati pri velikem delu, ki bode tvoj narod privelo v zveličavno naročje svete krščanske cerkve ter i tvoje ime oslavilo po širnem svetu. Ne omahuj, s tem činom si pridobiš velike zasluge in ponižaš v prah vse svoje protivnike.
TUGOMER Poroči Geronu, kakor si čul od mene. Se daj sem odločen.
MENIH In takoj začneš delati?
TUGOMER Takoj.
MENIH Kak je Kajaznik, ki je bil s teboj pri Geronu?
Ničesar ne sluti?
TUGOMER Ničesar, on bode našim vodjem prigovarjal na Geronovo bed in pomirjenje tako kakor jaz. Pojdi sedaj, Neklon prihaja tam; jaz imam že začeti.
MENIH Za kmalu govori. Zase. Plačilo dobiš po storjenem delu. Samo da bi se ne omajal!
Odide.
Šesti prizor
[uredi]TUGOMER sam: Kaj me srpo gledate, ve stara drevesa?
Da, videla ste me tu ponižanega in zametovanega, zastonj prosečega. Kmalu se vrnem med vas zapovedovalen. Ali mar ste radovedna, kako bode Tugomer znal lagati?
Čujte, izvrstno pojde.
Sedmi prizor
[uredi]Neklon, Tugomer
NEKLON Tugomer, sam? Mislil sem, da si pri Zorislavi.
TUGOMER Bila je tukaj.
NEKLON Je li istina, da doneseš miroljubna poročila od Frankov?
TUGOMER Ne bode ti treba slovenske vojske voditi proti njim, mladi prijatelj. To ti je sigurno žal in meni tudi.
NEKLON Jaz vem, da bi se spodobilo tebi voditi jo, in sem ti to povedal. Čemu spominjaš onega dogovora, pri katerem jaz niti navzočen nisem bil. — A povedi, kako je bilo, kaj terjajo od nas in ali meniš, da jim smemo zaupati.
TUGOMER Oni ne terjajo mnogo in zaupamo jim tem laže, ker sem videl, da se nas boje. Vprašaj Kajaznika.
NEKLON Misliš, da niso močnejši nego mi?
TUGOMER Niso. In pripravljeni so mir skleniti z nami, ako se snidemo vodje z njimi na dogovor.
Imenovali so vsa imena.
Oni menijo, da jih mi Sloveni nameravamo napadati, kar ni istina, kakor znaš.
NEKLON To je dobro. A jeli misliš, da moremo brez skrbi na mejo iti na dogovore brez vojske?
Kolikor so Franki iz dozdanjih bojev proti Slovenom znani, ne zaslužijo vere. Jaz jim ne zaupam.
TUGOMER Ni jaz ne toliko. A to se samo ob sebi razumeje, da morajo Franki nam toliko in še več zaupati nego mi njim. Ako izmed nas gre na dogovor toliko mož — veljavni morajo biti oni, katere terjajo, da so dobri poroki pošljejo oni toliko svojih nam v zastavo, dokler se mi ne vrnemo. Jaz, ki sem že govoril, lahko doma ostanem in sprejmem zastavljence frankovske.
NEKLON To je drugo. Naši možje bodo zadovoljni s tem, sodim jaz.
TUGOMER Skliči jih skupaj, kar jih je blizu, potem jim natančneje stvar razložim.
NEKLON Ideš takoj?
TUGOMER Idiva.
Odide.
Osmi prizor
[uredi]Grozdana iz sobe na levi pride in Neklona zagleda
GROZDANA Neklon, Neklon! Ti, v to izbo prideš, a se pri meni niti ne oglasiš? Čakaj ti mene!
NEKLON Kasneje pridem, milica.
GROZDANA Čuješ, ali že veš, da ti ne bode treba na vojsko in kako sem jaz vesela, da te ne bodo videli ti grdi Franki?
NEKLON A me bodo videli, srce. Moral bodem k njim iti, da se o miru dogovorimo. Tako pravi Tugomer.
GROZDANA Ti ne, ne, Neklon! Jaz se tako bojim za tebe, Tugomer naj ide, ti ne.
NEKLON Pusti me, duša draga, da idem za Tugomerom.
Ali spremi me malo, hočeš?
GROZDANA Če mi obljubiš.
Odideta.
Peti akt
[uredi]Izba pri Zorislavi
Prvi prizor
[uredi]Zorislava, Kajaznik
ZORISLAVA Pusti me. Tu hočem ostati in čakati izdajalca.
On je moj ženin! Ha, ha, ha!
KAJAZNIK Ves narod beži v goro, ti sama tu čakaš?
ZORISLAVA Jaz čakam.
KAJAZNIK Tvoji so tudi vsi pobegnili, idi, Zorislava, ne stavljaj se v opasnost. Ne znamo, kaj bode, čudne, grozne govorice lete od ust do ust.
Vendar morda ni še vse resnično.
ZORISLAVA Čula sem, a povedi še ti, kaj je gotovo. Moja domišljija je vajena že najhujšega. Govori o groznosti.
KAJAZNIK Nič gotovega ni. Naših vodjev ni nazaj od Frankov; danes je že sedmi dan, kar bi imeli doma biti, a nobenega poročila od njih ni. Vsi se boje, da so izdani, zaprti, če ne hujšega.
ZORISLAVA In potem smo izgubljeni?
KAJAZNIK Izgubljeni, izdani.
ZORISLAVA Tako ne govori mož. Orožje imate še, še vas je na tisoče, branite se, idi, skliči vojnike, zberite se v gorah in branite dom!
KAJAZNIK Oh, kako! Ujeli so nam vse može, ki so vojvodi bili, mi sami se vladati ne znamo.
ZORISLAVA Strahljivci!
KAJAZNIK Poskušati hočemo, a Perun pomagaj.
ZORISLAVA Stoj, odgovori ti, kar sem že prej vprašala, ali se čuje, kje je Tugomer, kam je izginil, on ni bil šel z onimi k Frankom.
KAJAZNIK Nikdo ne zna, kje je Tugomer. Takoj drugi dan po odhodu naših vodij in županov je izginil on in izginili so oni Franki, ki so bili nam v zastavo dani in Tugomeru izročeni.
ZORISLAVA Izdajalec!
KAJAZNIK Narod ga tako zove.
ZORISLAVA Idi na svoje delo, ohrabri ljudi.
KAJAZNIK Idem, a ti?
ZORISLAVA Jaz imam tu posel, važen, kakor je tvoj. —
A stoj, tu pride sel, ki sem ga pozvedavat poslala.
Drugi prizor
[uredi]Prejšnja. Sel SEL Bežite!
ZORISLAVA Povej, kaj si zvedel.
SEL Bežite! Od vseh krajev že sovražniki v deželo gredo. Vse naše soteske poznajo, za vsako dolino vedo in nagli so kakor blisk.
Nihče se jim ne upa ustavljati, naši ljudje v gore in gozde beže, ni ga moža, ki bi se jim na čelo postavil. Neklona, Lastúna, Volkana, Hotjebora in vse naše vodje, li so bili k Frankom šli, ni nazaj, ubili so jih ali še kaj hujše.
KAJAZNIK Perun, kaj početi?
ZORISLAVA Je li sovražnik že blizu?
SEL S svete gore so že nekatera krdela videli.
Jutri, če ne že drevi, so lahko pri nas. Zato bežite!
ZORISLAVA Tugomera ni nihče videl?
SEL Nihče. A vsi mislijo, da je on porazumljen s Franki. Čul sem pa tudi, da je tisti frankovski menih, kateri je prej pri nas bival in rad s Tugomerom govoril, sedaj pri frankovski vojski viden bil.
KAJAZNIK Tu ni zamujati se. Če se misliš rešiti, pojdi!
ZORISLAVA Jaz sem že povedala, da ostanem tu.
Tretji prizor
[uredi]Prejšnji. Batog, krvav, levico in glavo ima obvezano.
Zovolj in več drugih
VSI PREJŠNJI Batog!
BATOG Da, Batog sam!
ZORISLAVA Sam! Kje so drugi? Kje je Neklon? Govori, je li istinita strašna vest?
ZOVOLJ Perun, zakaj sem doživel te strašne dni!
Onemogel sede na stran, a posluša.
BATOG Res je vse, kar si strašnega misliti morete.
Prevarjeni smo bili in mrtvi so vsi naši, ubiti zahrbtno. Lisjak nas je zvabil v svoje ležišče na gostije, a šli smo v svoj pogin. Jaz sam sem ubegnil, da bi maščeval se nad onim, ki je vedel, kam nas pošilja, nad Tugomerom.
A ušel mi je tudi on, in sedaj nimam drugega nego gledati in čakati, kako gine naša svoboda za veke.
KAJAZNIK Povedi bolj natanko.
BATOG Ti tukaj, Kajaznik! Ti nesrečni človek, i ti si bil med onimi, ki so nam svetovali ta nesrečni pot. O, da bi se ti bil jezik prej usušil, preden si to govoril!
KAJAZNIK Da bi se bil!
ZOVOLJ Pripoveduj!
ZORISLAVA Povej, kako se je godilo strašno dejanje!
BATOG Med potom že, ko se je Tugomer od nas ločil, meni ni bilo po volji, imel sem sum, a bal sem se razodeti ga, da bi me tovariši ne imeli za boječega. Ko smo prišli na meji blizu šotorov Geronovih, sprejeli so nas Franki s prijaznim licem, nihče bi ne bil sodil, da v srcu nosijo izdajstvo in umor. Pri dogovorih o vojni in miru obetali so nam vse in še več, kar smo hoteli. Naši možje so bili veseli. Zaupali so Frankom in mene je tudi sum popustil. Zadovoljni smo hoteli odpočiti se in drugo jutro vrniti se na pot domov. Frankovski knezje in vojvodi nam ponudijo zvečer obed v šotoru mejnega grofa Gerona. Ob dolgih stolih sedimo pri jedi in pijači. Frankov je za polovico več nego nas. Mi se pogovarjamo med seboj, oni med seboj. Mnogo nam oni silijo vina.
Bilo je kasno na večer, ko Neklon vstane in zavpije: »Kje je moj meč?« Ogledamo se in zapazimo, da so Franki skrivaj vsem meče vzeli, kateri so jih bili ob steni naložili. Jaz svojega meča nisem bil odpasal, tudi ne Hotjebor in Lastun. Vsi skočimo pokonci.
Sedaj je bil čas, da so frankovski knezi svoje izdajstvo izvršili. Geron zapiska, Franki meče izderó, od vseh krajev privró orožniki.
Neklon je padel prvi, udarjen z mečem po glavi, za njim Samorod, Trzen in Raduljščik. Hotjebor in Lastun sta se branila, drugi niso imeli drugega orožja nego vrče z mize, tudi jih videl nisem, moral sem se braniti sam. Sedel sem najbliže durim. Dva Franka sem podrl na tla, tretjemu orožje izbil in uskočil skozi duri. Zunaj so stali konji, prvega sem zasel in bil bi prej pri vas, ko bi ne bil že prvo noč naletel na sovražnika na potu. Naglo so Franki poseli naše ceste, ovinke sem moral delati. To je povest našega pogina.
ZOVOLJ O, o!
ZORISLAVA In kaj sedaj? Batog, ne zapusti še ti naroda, pojdi za njim v goro, bodi mu vodja in ohrabri ga, da se krepko brani, ako tudi poginemo.
Pojdi! Sovražnik, pravijo, utegne kmalu tu biti. Jaz ostanem tu in storim, česar ti ne moreš, pojdi.
ZOVOLJ Slušaj ženo, pojdi, umrite slavno!
BATOG Ti, Zovolj, ideš z menoj, ti znaš ljudem govoriti.
ZOVOLJ zmaje z glavo.
ZORISLAVA Zovolj ostane pri meni. Pojdi brzo, da ne bode prekasno, Perun vam pomagaj. — Idite vsi! — Batog, v gori najdeš moje ljudi, tudi mojo milo prijateljico Grozdano. Ne pripoveduj ji, da je Neklon ubit, ne pripoveduj ubožici tako dolgo, da zve, kaj sem jaz storila za domovino, potem bode tudi ona laže trpela izgubo. Idite!
Četrti prizor
[uredi]Zorislava. Zovolj
ZORISLAVA Tako sva sama, starec. Ti bodeš priča mojega dejanja. In če končava oba življenje, koliko je sedaj najino življenje vredno?
ZOVOLJ Perun, Perun! Zapustil si Slovene in sebe.
Ta narod potre tujec, a tudi tvoje svetkovanje uniči. Zaman sem te služil do sivih las, zastonj te prosil in molil, niti mi nisi prej poginiti dal, preden vidim domovino razpadati in slovenstvo umirati.
ZORISLAVA vzame bodalo iz predala in ga ogleduje: Jeklo, kovano za moške roke, bodi le enkrat zvesto ženski slabi moči.
ZOVOLJ Zorislava, kaži mi nož.
ZORISLAVA Tu, Čeligojev je.
ZOVOLJ prime nož, a mu iz rok pade: Poberi, Zovolj nima več moči, da bi se usmrtil. Žena Čeligojeva, usmili se ga, ne pusti ga tugovati.
ZORISLAVA skrije nož v svojo obleko: Ta je za druge prsi, starec. — Tuguj, jaz te tešiti ne morem.
ZOVOLJ O, o!
Glavo povesi in kakor v nesvesti sloni.
Zunaj hrup.
ZORISLAVA Kaj je to? Gre k oknu. Sovražniki so že tu!
Da li je on že med njimi, Tugomer? Divje: Tugomer, Tugomer, sedaj te bode Zorislava poljubila!
Peti prizor
[uredi]Prejšnja. Dva frankovska vojaka, kmalu za njima Menih
PRVI VOJAK Glej, tu lepa ženska, to je zame.
DRUGI VOJAK In zame.
ZORISLAVA Kaj hočeta!
PRVI VOJAK Ta je pogumna.
DRUGI VOJAK Primi jo!
PRVI VOJAK Primi jo ti!
DRUGI VOJAK Skoro da se je bojim.
MENIH pride: Proč od tod, vidva! Ven! Vojaka odideta.
Ne boj se, lepa Zorislava, tebi ne bode nihče ničesar storil, nego častili in spoštovali te bodo naši velikaši bolj od vseh drugih.
Ti bodeš prva v tej deželi. Vladala bodeš nad to zemljo in pozni vnuki bodo tvoje ime častili poleg onega, ki bode na tvoji strani temu narodu prinesel pravo luč in čisto vero.
ZORISLAVA V čigavem imenu govoriš? Kaj želiš tu, na čelu tujih vojakov, ti tujec, ki si med nami užival slovensko gostoljubnost, da si nas izdal in prodal!
Kdo te je k meni poslal?
MENIH Oni, ki je iz ljubezni do tebe k nam pristopil, da kraljevsko krono dobi in jo na tvojo glavo posadi.
ZORISLAVA Meni!
MENIH Vreden je tvoje ljubezni in čin, ki ga je storil, bil mu je težek, a bog mu ga odpusti.
ZORISLAVA Izdajalstvo velik čin! Tugomer, Tugomer v tem društvu? Za to ceno!
MENIH Bodi razumna; koliko dobrega učiniš, kako njega in sebe vzvišiš, ako se mu vdaš in on tebi. Do sedaj ste imeli mnogo gospodarjev, narod je bil razcepljen, sedaj dade naši vojvodi vlado v Tugomerove roke in on jo da tebi; ves sijaj naših kneginj pride v tvoj dom in spoznanje večnih resnic in prave vere ti dušo upokoji in te naredi srečno nad vsemi ženami.
ZORISLAVA Srečno! Da! Idi, teci in prosi ga, naj pride brž s svojo kraljevsko krono, videti jo hočem.
Gotovo se sveti kakor sonce na nebu, ker drago je plačana, z domovino in srcem.
In ako ne bi hotel k meni priti, reci mu, Zorislava je sedaj dekla Tugomerova, ona pride sama k njemu, vrže se na tla pred njim, da občuduje njegov sijaj.
MENIH Mirno govori ž njim, mlada žena.
ZORISLAVA Ali naj se še bolj ponižam pred našim novim kraljem? Kako? Poduči me ti, blagi mož, pri nas tega nismo znali.
MENIH zase: Mi vas že naučimo. Njej: Tugomer bode vesel, ko mu povem, da ga čakaš.
Odide.
Šesti prizor
[uredi]ZORISLAVA Zaradi mene ta strašni dogodek! Bogovi, sem li prav čula? Gorje mi! Ako je istina, in vidi se mi, da je, grešila sem, da ga nisem uslišala, in ko bi bil grd kakor zmaj, star kakor zemlja, zločest kakor kača. Iz ljubezni do mene! Ha! Ali more pa človek ljubiti, kateremu je možno učiniti tako grozovito dejanje? Ne, to ni človek, ta nima srca. Pridi, pridi k ženski, katere ljubezen te je gnala v pogubljenje domovine in umor prijateljev, jaz te hočem vredno sprejeti! Nevesto najdeš pri meni prej ali slej tako, kakor jo zaslužiš.
Sedmi prizor
[uredi]Prejšnji. Tugomer
ZOVOLJ Tugomera zagledavši, se počasi skloni pokonci in stopi korak naprej, s prstom kazaje: Ha, ha!
Perun, ubij ga! Jeli ni strele več na nebu za izdajalca domovine? Zgrudi se nazaj.
ZORISLAVA zase: Bogovi, ohranite mi um in moč le še za ene hipe.
TUGOMER vojakom: Odpravite mi tega besnega starca proč!
ZORISLAVA skoči pred Zovolja: Tugomer, ne skruni gostoljubja tega mojega doma, nekdaj polnega in veselega, kjer si i ti bil -sprejeman. Ta starec je pri meni, vseh drugih že ni več.
TUGOMER Tudi jaz sem bil tu sprejemam. A kakor veš, ne vrlo prijazno. Prosil sem, ko sem prej k tebi hodil sem, zato sedaj pridem, vidiš, tako pridem, da ukažem in pokorščino dobim, kjer ljubezni nisem dobil; ženska, ki me ni ljubila, naj mi bode služila.
ZORISLAVA Ukazuj, Tugomer.
TUGOMER Ta glas? Tako zna nekdaj tako ponosna Zorislava govoriti?
ZORISLAVA Nekdaj Tugomer ni bil gospodar v deželi.
TUGOMER Tako! Ni bil prvi! Torej je istinita moja sodba, da ženska ne ljubi moža, nego to, kar mož je. To mi ti v lice trdiš? Ker jaz nisem bil prvi med narodom, prvi v vojski, nisem bil tebe vreden. Znal sem to, Zorislava, in zategadelj sem sedaj na ta način prvi in edini, edini izmed naših.
ZORISLAVA Drugih ni več med nami, znam.
TUGOMER Da, snubača izmed njih za tebe ne bode tako brzo. Preden se povrnó, urediti se hočemo drugače tukaj.
ZORISLAVA Čujem, Tugomer.
TUGOMER In na javnih shodih in narodnih posvetovanjih ne bode nobeden več izmed njih o tem govoril, ali Tugomer zasluži zaupanje te črede, ki se narod imenuje, nihče več mu ne bode očital, da je nekdaj sramoten ujetnik bil pri Frankih, in nikogar več ne bodo volili na mesto, kamor je on spadal, katero je on zaslužil. Sedaj bodo pokorni, in da bodo, za to hočem od početka s temile tujimi možmi skrbeti.
ZORISLAVA Čujem te, Tugomer, dalje.
TUGOMER Zorislava, take te nisem pričakoval.
ZORISLAVA Ne? Tem bolje zate. Žena, ki te ni ljubila, naj ti služi.
Tako si mi govoril prej. Glej, sedaj se ti klanja Čeligojeva žena, ona prva iz tega naroda, nad katerim hočeš samovladati.
Ni li to po tvoji duši?
TUGOMER I ti mi ne očitaš, kar sem storil?
ZORISLAVA Ti nisi prišel po očitanja, sužnost in po korščino zahtevaš v svojem in v imenu tujcev.
Jaz ti jo dajem prva. Drugi so se ti umaknili.
A valjda i njih dosežete še.
TUGOMER Zorislava, od tebe tega ne! Ljubiti, ljubiti me moraš ti! Strast do tebe me je gnala tako daleč v izdajstvo. Ljubi me in izdajstvo moje postane domoljubje, ljubezen tvoja popravi vse, ona bode blagoslov za narod in dom, ona opere prelito kri, osvobodi mene, tebe in tvojo domovino. Zorislava, ljubi me! Vse mi je še potem mogoče učiniti in popraviti.
ZORISLAVA Jaz te ljubim! — Obudiš li s tem mrtve?
TUGOMER O, izgovori prvo besedo še enkrat, še en krat, a ne tako mrzlo, ne tako!
ZORISLAVA Človek, ali moreš mrtve obuditi, moreš prodano domovino kupiti z mojo ljubeznijo?
Reci kako, in jaz vpijem, da se do neba čuje, da te ljubim.
TUGOMER Ne govori sedaj o mrtvem možu. Njega pozabi in vse drugo bode še dobro.
ZORISLAVA O mrtvem možu? O enem? Kdo govori?
Vsi so mrtvi, tvoj bratranec Neklon, tvoji vojaki Lastún, Hotjebor, Raduljščik, vsi! Ali si že imena rojakov pozabil, preden se je njihova kri na franških mečih ohladila? Ali že ne znaš več klicati žrtev, katere si v mesnico slovenskih sovražnikov na klanje in zavratno morjenje poslal, ko jih tekar jek od vseh gorá ni nehal odmevati? Ne, ne! In ako uideš svoji usodi, naj ti nosi vsaka sapica imena bratov, katere si ubiti dal, na splašeno oko, v temni noči naj te plač prodane domovine iz spanja vzburja, da zopet zagledaš maščevalne podobe najboljših mož svojega naroda, li si jih te dni sovražnikom izročil, da so jih zahrbtno pomorili.
TUGOMER Kaj govoriš? Pomorjeni? Ubiti? Kdo ti je to rekel? To ni istina.
ZORISLAVA Jeli te tvoja nova vera uči tajiti? Da, ko bi jo bili prej poznali, ne bila bi domovina izdana ...
TUGOMER Kdo ti je to rekel?
ZORISLAVA Ne utajiš svojega črnega dejanja. Batog sam, ki je edini ušel, bil je pred teboj tu.
Osmi prizor
[uredi]Menih. Prejšnji. Frankovski vojaki
MENIH Ako našega vojvode Gerona ni prav blizu, nismo brez nevarnosti tukaj. Slovenov je precej mnogo v obližju zbranih.
TUGOMER Menih, povedi tej mladi ženski, da se slovenskim možem, ki so šli v frankovski šotor, ni ničesar zlega zgodilo, da pridejo lahko kasneje v domovino nazaj, kadar je moje kraljestvo in krščanstvo utrjeno.
MENIH Tega ne morem potrditi.
TUGOMER Kaj, človeče!
MENIH Ne morem.
TUGOMER Je li istina?!
MENIH Je. Ali za to nisva midva odgovorna.
TUGOMER To je izdaja! Niso mi držali obljube. Menih, ti si mi porok bil!
MENIH Jaz ne! Jaz sem porok za to, kar so tebi dati obljubili.
TUGOMER Ha, toliko krvi, in vse čez mene! Zorislava, tega sem jaz nedolžen, tega nisem znal, tako jih nisem poznal.
MENIH na stran: Sedaj pa zame opasno postaja; moram stari Vrzi nekaj na uho nesti. Odide tiho skozi srednja vrata.
ZORISLAVA Tudi ko bi vedel ne bil, da jih pomore, tvoj zločin ni nič manjši. Ti si pastirje sovražniku izročil, da bi vladal nad čredo, kakor si prej svoj narod imenoval. Domovino si izdal, a za plačilo bodeš imel, da te tvoji novi prijatelji varajo in pošljejo za onimi, ki si jih pred seboj poslal. Ha, to bi bila za tebe še lepša in vrednejša smrt nego smrt od slovenske roke. Škoda bi bilo skruniti orožja, katero ti je že bilo namenjeno, ko bi se znalo, da ti bodo dali sami Franki kraljestvo na hrastovi veji, namesto krone — lanec okoli vrata, namesto prestola — vzvišenje med nebom in zemljo. — Vidiš, tu imaš že stražo, da ne uideš.
TUGOMER Frankom vojakom: Poberite se od tod!
ZORISLAVA Glej, nobeden se ne umakne.
TUGOMER potegne meč: Prekleti lopovi!
VOJAKI izdero meče.
TUGOMER Kaj je to?
ZORISLAVA Aj, sijajno kraljevanje Tugomerovo!
TUGOMER Izdaja!
ZORISLAVA Plačilo izdajalčevo.
Deveti prizor
[uredi]Stara Vrza, belo oblečena, plane iz srednje izbe, kasneje za njo prileze menih. Prejšnji
VRZA Kje je Tugomer, morilec Čeligojev, mojega Čeligoja. Tu je! Držite ga, ubijte ga, ne, meni ga dajte!
TUGOMER Stara vešča, preč od mene.
VRZA Ubijte ga!
Pade mrtva predenj.
TUGOMER Hu, proč.
Meč mu iz roke pade, oči si pokrije.
ZORISLAVA je iz nedrja potegnila nož in z vzklikom skoči k njemu ter ga bode v prsi: Te je maščevanje Čeligojeve žene, to zasluga izdajalca domovine.
TUGOMER pade: Smrt iz ženske roke!
ZORISLAVA Da bi imela sto rok in ti sto življenj!
ZOVOLJ se iz svoje dosedanje brezčutnosti prebudi: Morana, Morana, osveta, osveta!
MENIH Ženska je besna, primite je!
PRVI VOJAK Ta je vešča.
DRUGI VOJAK Čarovnica s hudičem v zvezi, pustimo jo.
ZORISLAVA odhaja sredi med vojaki, ki se je plašno ognó.
Sedaj v gore!
MENIH Ali je neče nobeden prijeti?
Deseti prizor
[uredi]Markgraf Geron s spremstvom. Prejšnji
GERON Kaj je tu?
MENIH Umorjen je. Tu pred našimi očmi ga je zabola.
GERON Kdo?
MENIH Slovenska žena, ljubica njegova.
GERON Dala mu je zasluženo plačilo. Sedaj ga ne bode nam treba plačevati.
MENIH A kaj bode sedaj za sv. vero! On bi bil pomagal.
GERON Kaj nam sedaj vera! Dežela je naša, drugo ukazujemo.
ZOVOLJ Pride še dan slovanstva in pride osveta, osveta na morilce slovenske svobode!
GERON Kaj hoče starec? Odvedite ga!
Vojaki segnejo po Zovolju, zagrinjalo pade.