Tudi ljubezen

Tudi ljubezen Zofka Kveder

Izdano:	Slovenski narod, 9. november 1903, (36/259), 1
Viri:	dLib 259
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bolna je bila. Ležala je v siromašni, zapuščeni kamri. Vrata v hišo so bila odprta in koklja je prišla iz veže s svojimi piščeti. Stotine muh je posedalo po mizi, kjer je ležalo še nekaj drobtin črnega kruha. Po dvorišču so rili prašiči, od hleva sem se je slišalo jokanje otroka. Surov moški glas je zmerjal med vse. Kmalu na to je stopil mož v kamro. Oblekel se je bil v nedeljsko obleko in v roki je držal bič.

»Kaj res greš?« ga je vprašala žena žalostno.

»Seveda grem. Tri krone! V zapečku jih ne bom zaslužil. Še Bog, da jih!«

»Ali meni je slabo, ostani raje doma!«

»Ne morem!« je rekel in odhajal.

Na pragu se je še enkrat na kratko obrnil. »Pa z Bogom! Bo že bolje!«

Par trenutkov potem je že pokal z bičem na dvorišču in takoj na to je oddrdral voz po cesti. Njegov obraz je bil, kakor navadno, resen in miren. Vaškega trgovca je peljal v mesto. A ta še ni bil pripravljen. Njegova žena je dala med tem vozniku skodelico kave in žemljo. Trenutek si je ogledal oboje. Sline so se mu pocedile. Pravzaprav je bil še zelo lačen in gosposki zajtrk bi mu šel res imenitno v tek. Oči so se mu zasvetile in pokrižal se je.

Nakar pa se je premislil, poklical prvega paglavca, ki so stali na vasi, dal mu kavo in žemljo in mu zapovedal na kratko: »Moji ženi nesi! Bolna je!«

»In ne razlij!« je še zakričal nad fantičem in popravil konju vajeti.