Trubarjev zbornik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Trubarjev zbornik
uredil dr. Fran Ilešič
Spisano: Ureja Mojca
Viri: V LJUBLJANI, 1908. NATISNIL DRAGOTIN HRIBAR.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Primož Trubar in njegova doba.[uredi]

Ljubav in mržnja, ki spremljata in značita razvoj vsega sveta, sta prečesto dali značaj tudi spominu na Primoža Trubarja ter stvarno spoznanje potisnili v ozadje. Ljubav je narekovala besede:

„(Trubar), ti si velikan! Med
nami prvi bojeval si sveti boj
za svetlobo in vesti svobodo —
in ves narod šel je za teboj!"

Mržnja pa je slovenski učenosti posodila besedo o »neodkritosrčnem in zlobnem« odpadniku (o Speratu v Solnogradu), o razširjevalcih protestantizma kot »drugih janičarjih", o »predrznih novotarjih«, o »volkovih verne črede« itd. Moralno ocenjujoč dogodke, je naša učenost trdila, da bi stal dunajski škof Sladkonja (1513—1522), Slovenec rodom, osramočen pred zgodovino, ako bi si o njem morali misliti, da je oženjenemu duhovniku dovolil, propovedovati.

S tega nestvarnega stališča je vsekakor treba rešiti naše spoznanje.

Sodbo o Trubarju je večkrat motilo tudi omejevanje pogleda. Sliki je treba ozadja in uvaževati moramo takisto razmerje motrene osebe do vseh ostalih oseb in do vseh pojavov njenega časa.

Vsekakor je na Trubarjevi sliki poleg njega samega videti tudi Klombnerja in pa Wienerja v Ljubljani in Vergerija v Kopru ter na Nemškem, daleč zadi pa poleg Lutra, Zwinglija in Kalvina našega Istrana Matijo Vlačiča Ilirca; videti je Vlahoviča v Metliki, v Kranju Rokavca, Cvečiča in Zivčiča v Istri; ob Trubarju literatu vidimo nadalje Konzula in Dalmato, Krelja, Bohoriča in Dalmatina.

Ko se je pred 400 leti narodil Primož Trubar, je bila zapadna in srednja Evropa katoliška in v malone vseh pojavih kulturnega življenja latinska; nova iznajdba tiska se je par desetletij prej veselila prvih svojih plodov.

Baš v rojstnem letu Trubarjevem, l. 1508. je v Wittenbergu zasedel vseučiliško stolico menih-avguštinec Martin Luter, ustanovitelj nove, nemške veroizpovedi in graditelj enotnega nemškega knjižnega jezika.

Istega leta se jerodil v Ninu v Dalmaciji Peter Zoranič, pesnik hrvatskih „Planin", ki je zazrl vrt Slave in na njem 4 vile: Latinko, Grkinjo, Kaldejko, pa tudi Hrvatico; tožeč, da ima Hrvatica le malo zlatih jabolk, ker nje sinovi rajši pišejo v tujem jeziku, nam je dokaz o probujeriosti slovanske narodnosti v onodobni Dalmaciji. Sploh je takrat vso Dalmacijo prevzel italijanski humanizem in ji dal bogato humanistovsko kulturo, literaturo in šolo.

Pa premaknimo panoramo! Okoli l. 1527. je Trubar, dijak-teolog, pri humanistu škofu Bonomu v Trstu. V Ljubljani se že zbirajo Lutrovi pristaši v hiši Klombnerjevi. To kulturno življenje moti glas z bojišč; Turki pustošijo Trubarjevo domovino, njegov dolenjski domači kraj; po mohaški bitki (1526) so bili zasegli vso Slavonijo ter vedno huje ugrožavali tudi slovenske dežele. Draginja je bila velika, beračev so bila polna sela in mesta. V teh težkih časih si pogrešal zadovoljnega slovenskega kmeta; graščak mu je bil vzel »staro pravdo«  (pravico); kmet se je (1515) dvignil proti svojemu gospodu, baš tudi v Trubarjevi dolenjski domovini, a popoln poraz te kmetske bune je moral zreti deček Trubar. Bilo je takrat voliti med bojem zoper Turka, med bojem zoper graščaka in med bojem zoper papeža. Trubar se je udeležil boja zoper papeža.

Štirideset let pozneje je bil papež na Kranjskem premagan; protestantski superintendent Trubar je v zvezi z nemškimi stanovi organiziral kranjsko protestantsko cerkev. Med tem sta šla Turek in kmet svojo pot. Zopet je bil zmagovit Turek; Siget je padel (1566) in z njim Zrinjski. Tam doli ob Sotli je zrl kmet svoj spas v samostalnem cesarskem namestništvu v Zagrebu — zaman; nekaj let pozneje so v Ljubljani kmetom rezali ušesa in v Zagrebu krvavo-kruto kronali Matijo Gubca. Trubar se je bil takrat za vedno preselil na Nemško ter bil tam župnik v Derendingenu.

Ob smrti Trubarjevi (1586) je bil le majhen del ljubljanskih prebivalcev — štela jih je Ljubljana kakih 7000 — katoličanov, in to iz najnižjih slojev. Precej razširjen je bil protestantizem tudi v Cerknici, v Loki, Kranju, Kamniku, Novem mestu, Kostanjevici, Žužempergu, Ribnici, Celju, Rogatcu. Metlika je bila Lutrova, takisto Črnomelj in trdnjave Hrv. Krajine. V Istri je močno zavladal novi duh in v Rifenbergu ter okoli Sv. Križa na Vipavskem je bilo ljudstvo, če tudi ne formalno, protestantsko.

Nekoliko let pozneje pa je bilo vsega tega konec. V smislu ukazov vladarja, nadvojvode Ferdinanda je škof Hren v par letih (izza 1598) dal deželi zopet katoliški značaj; njegovo odločnost in zavest moči kaže prvi korak, ki ga je storil v to svrho: šel je v središče protest pokreta v Ljubljani, v cerkev Sv. Elizabete (v današnji Stritarjevi ulici) in tam raztrgal protestantski evangelij. Predikanti in šolniki so šli iz dežele, knjig je mnogo zgorelo.

Tega poraza, te rušitve svojega templja niso več videli njega utemeljitelji; prej so že bili polegli v grobove. Trubar počiva daleč na nemškem Wurtemberškem, v Ljubljani pri Sv. Petru počivajo predikanti Dalmatin in Vlahovič, Schweiger, Juričič in Živčič, Slovenci in Hrvati, a pozabljeni so njih grobovi.

Toda mrtvi se vračajo, vsaj tisti, ki so — zares živeli, ki so živeli življenje idej. Ali so naši protestanti umrli ali pa žive še v nas in v naši dobi? Ali sega ogenj 16. veka neprekinjeno do nas? Na prvi hip bi človek pritrdil; saj si tudi dandanes cesto slovenska tabora stojita drug proti drugemu baš kakor v XVI. veku, baš kakor dva sovražna naroda.

Tradicije.[uredi]

V tradiciji, zgodovinski kontinuiteti je delovalo tisto dalje, kar je pravi in neminljivi pomen protestanske dobe, namreč književni jezik in deloma knjižeznost. Med koroškimi Slovenci so se do konca 18. stoletja prepisovali slovenski protestantski molitveniki in pesmarice, dà, celo ponatisnila se je prod 124 leti v Celovcu protestantska slovenska knjiga. Faktično so služile knjige, zlasti Dalmatinovo sv. pismo tudi katoliškim svečenikom, ki so jih čitali „po dnevi in po noči brez strahu in ozira na papeško izobčenje", in katoliške pesmarice so zajemale iz protestantskega vira. Trubar in Krelj sta zasnovala prevode nabožnih knjig in jezik s pravopisom, Dalmatin in Bohorič sta to dovršila; celo »Evangeliji« protireformatorja Hrena, ki so doživeli toliko izdaj, se naslanjajo na njih; preko Hipolita, Marka Pohlina in Japlja sega Bohorič tja do Vodnika in Kopitarja, ki se je prvi temeljiteje brigal za začetke naše književnosti. Zgodovinska podlaga naši književni slovenščini in nje slovnici je jezik (dolenjskih) naših protest, pisateljev. Vendar pa po vsebini in povodih književni in kulturni naš preporod v dobi Vodnika in Cojza nima zveze s protestantsko dobo; nastal pi pač bil tudi, ako bi Cojz in Vodnik ne poznala 16. veka naše prošlosti.

Verski pokret 16. stoletja je med Slovenci le hipen pojav. Kralj Matjaž, v narodni pesmi spasitelj našega naroda, se ne bori za protestantizem, ampak za »staro vero«, za vero romarjev-katoličanov ter je izraz „luteran" našemu narodu izraz brezbožnosti in grdobe; našemu seljaku je človek druge vere zlikovec, izgubljenec. Trajno prerojena je bila vsled reformacije v naših krajih le katoliška cerkev. Koliko koncilijev je izkušalo prej preosnovati cerkev „na glavi in na udih"! A šele v viharju 16. veka se je prezračila. Vsakdo, ki hvali tridentinski koncilij, plod protestantskega gibanja, kot začetek današnje cerkvene discipline in cerkveno-odgojnega delovanja, mora biti reformacije vesel, ki je zbudila tolik vihar in s tem posredno dvignila tudi katoliško cerkev. Posebe bi bilo vredno, se z dr. Prijateljem vsaj vprašati, ali ni naš narod tako pobožen baš, odkar mu je z umljivo besedo in brezdvomnim navdušenjem zbudil srce protestantski predikant, najsi je tudi za dobo verskega boja hipno posirovelo življenje. Navdušenost je formalen pojem in se prenese z ene vsebine na drugo.

A če se že junak selske naše pesmi bori za katoliško vero, pa poteka morebiti umetna pesem našega mesta o svobodi misli in vesti iz protestantskega pokreta Trubarjevih časov? Ali ni naša »nova reformacija« ogenj, vzplamtel iz iskre, ki je stoletja tlela pod pepelom naše zgodovine?

Kar se imenuje pri nas včasih „nova reformacija", a običajno svobodomiselnost, je od stare naše reformacije neodvisno in bi bilo nastalo, i ako bi nikoli ne bili imeli reformacije 16. veka. Stara in nova naša reformacija sta si sestri (starejša in mlajša), ne mati in hči; kontinuitete na naših tleh ni. Baš zato se pa tudi razlikujeta čisto očitno; že na vnanje: Reformacija 16. veka je izšla iz cerkve same; bivši katoliški svečeniki so ji bili glavni stebri; mnogo duhovništva je takrat prestopalo v novi tabor sicer iz vnanjih, osebnih in svetnih vzrokov, mnogo pa tudi iz globljega spoznanja; duhovniki, ki so najbolj poznali zle razmere, in tisti, ki so mislili in hoteli dobro, so si želeli izprememb. Vsaka prava reformacija izide iz krogov dotične korporacije same, ki poznajo in čutijo dishormonijo med idealom in istino — pernicies et salus tua ex te — a nova reformacija ne izhaja iz cerkve in ne bo rodila cerkve.

Drugo bistveno razliko je iskati v vsebini reformacije. Trubarju je njegovo delo bilo vredno radi pozitivne verske vsebine; on in tovariši so bili iskreno in globoko pobožni možje. »Novi reformaciji« pa izgublja ta vsebina vrednost; velja ji le oblika Trubarjeva dela, njegov „protest"; ne velja ji njegova pozitivna, velja ji le negativna stran, ne predmet nego metoda. Prisegajoč na evangelij in na sv. pismo, smatrajoč ljudi druge veroizpovedi za Bogu sovražne ljudi, bi se Trubar čudil trditvam naših časov, češ, da je bila njegova vera le formula nove svobode, svobode vesti; ne umel bi jih. Pojmujoč pojem vere, je rekel Trubar, da o tem ne gre disputirati; tu da je treba verjeti, na onem svetu pa bomo spoznali. Bil je torej ne samo pobožen, ampak tudi glokoko veren mož; veroval ni v papeža in ceremonije, a veroval je v dogme.

Niti naše selo niti naše mesto se po tem takem ne more ponašati z verskimi tradicijami Trubarjevimi. Verska reformacija Trubarjeva je bila za nas epizoda, ne plodovita zgodovina.

Kako je mogel tako ugasniti ogenj 16. veka? Lutru in Husu je bilo usojeno daljše življenje in globlji spomin.

Trubar — Hus — Luter.[uredi]

Pač je panegirika cesto in svečano zatrjevala, da je Trubar naš Hus, naš Luter, a obenem je — v ostrem nasprotju s to trditvijo — tožila, češ: „Padli smo brez slave, brez zmage. Nimamo Bele gore ali Kosovega polja, imamo ljubljanski trg, kjer so zgorele slovenske knjige ... Slovence je uničil en sam škof Hren in nekaj jezuitov."

Lahko je zatreti duševni pokret v majhnem narodu. Ako ga zadeneš na enem mestu, je zadet in uničen sploh. Pa uničuj upornega zmaja v velikem narodu! Tu si ga pogodil, a tam mu zraste nova glava! Zato v velikem narodu ne uničiš izlahka kulturnega protivnika, v malih narodih pa so kulturni upori preradi tragični poizkusi.

Bitke pri nas ni bilo in je ni moglo biti, ker že davno nismo imeli — orožja, nikake državne organizacije. Pa tudi v socialnem oziru niso bile naše dežele niti enota niti celota. Končno »dobrodušni Slovenci«, kakor jih imenuje Trubar, pod vplivom lutrovstva niso mogli postati bojeviti; drugače bi nas bil vzgojil kalvinizem.

Zvesto pokorni Trubar je sam prevedel pesem, ki svetuje: „Duhovskih ter deželskih viših se buj!" Moliti k Bogu, prositi vladarja, ako pa to nič ne izda, trpeti in končno popotna palica, to je bila odporna sila tudi naših deželnih stanov.

Ko se je na Češkem pripravljala Bela gora, so se v Notranji Avstriji na eni strani zaman bali, na drugi zaman nadejali vstaje. Naši predikantje, šolniki in plemiči so bili pobegnili.

Pobegnil je iz domovine tudi Trubar, kakor je za njim pobegnil Prešernov Črtomir. Vojvoda wurtemberški mu je l. 1560. moral odločiti, ali naj se izpostavi nevarnosti ter gre v domovino zaradi evangelija. Trubarja je dičila bolj opreznost in oportunizem politike nego neomajna in brezobzirna kultura. Skoro ga v tem oziru zasenčuje trdni metliški Vlahovič, pazinski Živčič, krški Weixler, zlasti pa njegov ljubljanski tovariš, kanonik Wiener, ki je na ljubljanskem Gradu trpel smrtni strah in v smrtni nevarnosti na Dunaju pred kraljem, pred pismouki in škofi stal za svoje uverjenje, baš takrat, ko je Trubar prvič pobegnil iz domovine. Previdnost in konservatizem pomeni Trubar tudi v primeri s Klombnerjem. Taka oprezna premišljenost pač more roditi konkretne uspehe, a jemlje življenju tragiko.

Mnogo bi pridobilo junaštvo Trubarjevo, ako bi mogli trditi, da se je stalno in trajno držal besedi, ki jih je govoril l. 1562., češ, da hoče rajši umreti za Kristusa nego bežati; a seveda to je bil čas, ko se je bližal Ferdinand I. svojemu koncu in je protestantski pokret pri nas dosezal vrhunec svoje sile in svobode.

Luter je zmagal, Hus je umrl, Trubar ni zmagal, kakor je zmagal Luter, pa tudi ni umrl, kakor je umrl Hus; potomstvo se pa trajno spominja le mučenikov in zmagovalcev, hraneč jim spomin globoko „pod domačo goro". Zmaga v življenju ali smrti je seme bodočnosti.

Značilno za naš protestantski pokret in pomembno za primerjavo Trubarja z Lutrom je to, da nam je narodna tradicija namesto Trubarjevega imena ohranila ime Lutrovo, oziroma da se je v tradiciji Primož Trubar skril za Lutrom. To je naravna posledica dejstva, da vera, ki je za pol veka zavladala v naših krajih, ni bila vera Trubarjeva, ampak Lutrova. Trubar ni ustanovitelj nove vere ali veroizpovedi, ampak je le propagator (razširjevatelj) nemškega evangeljskega verstva.

„Wiclif je rodil Husa, Hus Lutra, Luter Trubarja," tega rodoslovnika ne moremo aprobirati; Trubar ni sin Lutrov, učenec mu je.

Husa ali Lutra sploh mi nismo mogli dobiti.

Bogati zakladi duševnega dela in bogastva morajo ležati v deželi, kjer naj nastane nova vera. Iz njih zašije misel, da ogreje potem tudi srce.

O duševnem življenju našega naroda v oni dobi ni govoriti; ohromel je bil (glava je bila tuja in srce, plemstvo in visoka duhovščina ni bila naša in meščanstvo po večini ne). Sploh pa duševnega življenja naše dežele v oni dobi niso imele; ni bilo kulturnih središč, ne vseučilišč in o šolstvu se da jedva govoriti. Bili smo na mejah kulturnega življenja, na mejah Nemčije in na meji Italije. Srečnejša je bila v tem oziru Dalmacija, ki se je vsa solnčila v siju italijanskega humanizma.

Humanistovske študije, ki so položile temelj protestantizmu, baveč se s sv. pismom, cerkvenimi očeti, ais pogansko modrostjo, pri nas niso imele mesta. Ker se ta temelj pri nas ni položil ozir. ker ga ni bilo, je protestantsko zgradbo hitro podrl vihar. Radi tega je ostal ves pokret na naših tleh za znanost in umetnost prilično neplodovit in se nikakor ne da o njem pri nas reči, da je sinteza vseh časovnih stremljenj. Vsekakor pa vsaj Trubar sam ni taka sinteza; popolnjuje ga humanistni Bohorič. Trubarju je bilo bolj za predmet, nego za prikazovanje (obliko).[1]

Sploh je Trubarju manjkalo tiste teoretično znanstvene višine, ki bi bila potrebna za samostalen verski pokret. Tistih jezikov, v katerih je spisan vir evangeljske cerkve, hebrejščine in grščine ni znal, a niti latinščina mu ni šla docela gladko; navezan je bil, sprejemati iz druge roke, iz nemške. Ni se uril v „svobodnih umetnostih in znanostih" po vseučiliščih, Hus in Luter pa sta delovala na visokih šolah.

Simbolsko za razliko med Lutrom in Trubarjem je njuno pokolenje: Lutrov oče je bil rudokop, ki sam išče zaklade prirode, Trubarjev pa mlinar, tesar in cerkveni ključar.

Ako ljudje sami iščejo resnice, morajo med njimi naravno nastati sekte, razkoli in dvomi; Trubar pa vesel poudarja, da pri Slovencih „hvala Bogu" ni sekt in da „nekar en vsakteri iz suje lastne pameti oli misli kake vere gori ne vzdigne".

S tem je v zvezi, da pri Trubarju ne čujemo nič o duševnih borbah pred notranjim prelomom. Zato nam v njegovem življenju manjka tisti poetično-tragični hip, ko se mož po težki borbi odloči za korak: alea iacta![2] Sploh je Trubar že vzrastel v novem duhu. Ko je Trubar nastopil, je bil verski razkol že davno dovršen in tudi Ljubljano je že dosegel val pokreta, ko je Trubar bil jedva kakih 14 let star. Klombnerjeva hiša v Ljubljani je bila zbirališče protestantski mislečih meščanov in svečenikov, ko je bil Trubar še v kantoriji škofa Bonoma v Trstu, in ni bil sam v odporu zoper razvade cerkvenega življenja, ko je l. 1530. začel v Loki pridigovati proti prikaznim in romanju; bilo je že prej več takih „ponosnih popov in kaplanov".

Trubar je pod Lutrom, ne poleg njega. Poleg Lutra, Zwinglija in Kalvina pa stoji neki drug naš zemljak, Labinjanin Matthias Flacius Illyricus (Vlačič Ilirec), ki je direktno in samostalno posegel v svetovni boj proti papežu; a njegovo delo se je vršilo v Nemčiji (Saški) in je le kakor v valovju seglo k nam (na Štajersko in zlasti na Koroško — znani A. Lang, prej propovednik v Celju, je v Celovcu deloval za flacijanizem). Trubar je, držeč se oficijelne cerkve, bil nasprotnik flacijanizmu.[3] Razen bojevitega Flacija je tu imenovati še koprskega škofa, potem papeškega legata Petra Pavla Vergerija, rojenega, da „stoji pred kralji", enega izmed najplodovitejših protestantsko-polemičnih latinskih pisateljev, ki pa ima velik pomen tudi za Trubarjevo literarno lelo.[4]

Odkazujoč Trubarju in tovarišem baš označeno mesto, pa ne more in ne sme nikdo krajšati njihovih zaslug za moralni in intelektualni napredek naših dežel, oziroma tajiti, da bi v tem oziru ne bili imeli najplemenitejših namer.

Plemenita namera je narekovala besede: „Vunanja dobra dela, vunanje božje službe inu ceremonije mogo tudi ti hinavci sturiti inu doprnesti." Tako govori pravi učitelj pravega verstva in učitelj verstva, ne ustanovitelj nove vere je bil Trubar. Iz zlih naših domačih razmer, ki pa so bile slične razmeram drugih dežela, so vsaj deloma vzrastle njegove namere, a sredstvo je bilo izposojeno.

  1. ^ Prim. slike Dalmatinovi bibliji in pesmarici 1584! Dr. Robitsch, Geschichte des Protestantismus in der Steierm. (Graz, 1859) očita Dalmatinu radi slik v sv. pismu „schmutzigen Naturalismus" in poroča, da so v dveh primerkih Dalm. biblije, ki sta v graških javnih knjižnicah, te „obscenitete" prelepljene.
  2. ^ Prim. pa Vergerija ob bolniški postelji obupanega Fr. Spiere (Francesco Spiera) v Padovi.
  3. ^ O Vlačiču glej delo Stankovića P. „Biografia degli uomini distini" itd., Trst 1829. in Preger W.; Matth. Flacius Illyricus und seine Zeit (Erlangen 1859 in 1861).
  4. ^ Sixt Chr., Petrus Paulus Vergerius, Braunschweig, 1855.— Gl.Vergerijevo sliko na str. 23. tega „Zbornika".

Turško vprašanje.[uredi]

Kakor je verska borba malo ne izginila iz narodne tradicije, tako je v njo globoke brazde zarezala turška nevarnost; odmeva vsepovsod po naših narodnih pesmih; naš kralj Matjaž se bori s Turki.

Od Eneja Silvija (15. stoletje) do Leibnitza je donel po Evropi „turški klic". Papež, cesar in humanisti so se družili v tej misli; saj jim je hrvatski ban malone dan na dan ob Kolpi in Dravi z lumbardami javil, da se bliža Turek. „Hrvatska mira nikada nema," to je kratek opis vnanjega stanja naših dežel v Trubarjevih časih; narod je gradil trdnjave in stal na straži. Tudi Trubarjev dom je trpel.

Sredi te turške nevarnosti, ko so seljaki kri in novce žrtvovali zoper Turke, pa so stanovi notranje-avstrijski za Dalmatinovo biblijo dali 8000 fl. In zgodovina je rekla: Zoper Turke in za gradbo trdnjav stanovi niso imeli denarja. Kako pa so mogli denar dajati za sv. pismo?

Bil je to dvojen boj: boj duha in boj orožja. Rešiti svoje prepričanje se je zdelo važnejše in silnejše delo nego poganjati vnanjega sovražnika. Slične pojave imamo v zgodovini vseh dob, tudi v najnovejši slovenski.

Čisto v smislu Erazma Rotterdamskega so smatrali protestanti papeštvo za nevarnost, enako nevarnosti turški. Zato imenujejo kot antikriste vzporedno „Turke in papežnike".

In vendar se ti zdi, ko gledaš naše dežele zatopljene v verski boj, da vidiš mlajšega vrstnika tem dogodkom, cesarja Rudolfa II., kako se je v Pragi zaprl v svoje dvorane in se bavil z astrologijo in slikarstvom, po zvezdah iskal usodo svoje hiše, ko je Hrvatska plavala v krvi. Zdi se ti, da vidiš človeka le moliti, ko mu razbojnik razdira hišo.

Težko bi bilo očitkov braniti onega človeka, težko protestante Trubarjeve, ako bi turško vprašanje na drug način ne bilo našlo mesta v njihovem programu. V istini so imeli protestanti vso turško nesrečo za posledico neevangeljskega življenja. Tako so odposlanci naših dežel 1541 v Reznu splošno nevoljo, turško silo, ogenj in kugo pripisovali edino-le popolnemu zanemarjanju in zatiranju nove, čiste vere in nespokornosti ljudi (istotako istega leta na sestanku v Pragi, češ, da poteka vsa nesreča onih dni iz brezbožnosti). Bog pač po antikristih in enakih ljudeh izkuša ljudi (Trubar). Vzrok je treba odstraniti, pa ne bo posledic; evangeljski je treba živeti, pa ne bo šibe božje (srda božjega, nesreč).

Nadalje nam je uvaževati namero, s katero so med drugim protestanti tako vneto pospeševali naš protestantski pokret. Ipreobrniti so hoteli Turke, in sicer s slovansko (hrvatsko) besedo in knjigo. Ta ideja, ki pomeni veliko kulturno misijo slovanstva, prvotno ni bila Trubarjeva niti je bila, ko jo je spoznal, glavna svrha njegovega delovanja. Tako idejo je mogel započeti mož, ki je gledal dalje in drugam; mož kakor Ungnad jo je mogel gojiti, ker je posvetil prvo polovico svojega življenja bojem s Turki, a konec hrvatskemu tisku.

Brez te ideje pade senca turške nevarnosti na naše protestante, — Hutten je rekel, da bi tri reči mogle ustrahovati Rim: ozbiljnost knezov, nepotrpežljivost ljudstva in turška vojska pred rimskim zidovjem — zadene jih očitek, da so šli bolj za tujim zgledom nego se ravnali po posebnih razmerah svoje domovine. Dakako nemški protestanti so si s Ferdinandom I. vred, ki je bil odgojen na Španskem in bil tujec v drugi svoji domovini, mogli izvoliti duševni boj, ker niso na svoje oči videli niti sami čutili krvavih ran, ki jih je zadajal Turek Jugoslovanu.

Sicer pa je misel, s krščanstvom kultivirati Turke, deloma izgrešila smer, zakaj cesarske čete so na Hrvatskem cesto huje pustošile nego Turki, izgrešila pa je tudi sredstvo, zakaj Turkov ni gnala po Evropi samo vera, ampak tudi čisto politični cilji.

Socialni moment.[uredi]

Turško vprašanje je bilo za naše dežele, zlasti za našega seljaka one dobe eminentno socialno vprašanje. Dom in polje, življenje in blagostanje mu je bilo odvisno od njega rešitve. In turško vprašanje je protestantizem, kolikor ga je sploh reševal, reševal z neprimernimi sredstvi.

Poleg turške sile je bila v oni dobi socialno posebno akutna kmetska „stara pravda"; zaradi nje je dvakrat planila krvava buna (1515, 1573). Trubar je priznaval krivice, ki so se godile kmetskemu ljudstvu, ter je svaril graščake, češ, da bode gospoščina, ki z ubogimi postopa nasilno in krivično, ki nalaga prevelike davke in pretežko tlako, „podvržena božjemu srdu"; a na drugi strani je absolutno obsojal socialno kmetsko samopomoč, „nekar punte oli avstrije začenjati oli same sebe meščovati, koker so ... ti Kranjci v tim 1515. inu ti Dolenjci v tim 1573., ti Štajeri v tim 1528. bili sturili, ali so per tim hud konec vzeli ..."; kmetje so dolžni, voljno trpeti, ako jim gospoščina nalaga prevelik davek, „pravdo, činže, nove cole, aufšlage, tlake inu bodo od hudih flegarjev, hlapcev, županov, valpetov inu beričev obrečeni, ovadeni inu oblegani, de njim bode tu njih po krivici vzetu, štrajfani, v ječo verženi ..."[1]

To stališče je pač posledica Trubarjevega krščanskega naziranja o potrebi potrpežljivega prenašanja vseh krivic, posledica spoštovanja oblastev, a tudi znak kmetskim puntom neprijaznega Lutrovega mišljenja. Končno se ne bomo motili, ako trdimo, da Trubar ni nastopil zoper plemenitaše ker jih je — krvavo potreboval za svoj verski pokret. Verskemu pokretu je bil žrtvovan socialni probitek. Versko vprašanje je stalo tako v ospredju, da se je socialno uvaževalo le, kolikor je bilo del verskega; zato je bil Trubar neprijatelj na pr. prekrščevalstvu, ki je z verskimi nauki spajalo socializem.

Protestantski pokret Trubarjev je deloval s faktorjema, ki sta si bila socialno silno nasprotna, z graščakom in s kmetom, a v tem nasprotju je bil eden izmed vzrokov njegovih končnih neuspehov. Predikant graščakov je govoril: „Evangelij!", kmet ga je slušal, a zaklical „Stara pravda!" in tako sta se slabo umela. To pa je vendar konstatirati, da je upor l. 1573. nastal v krajih, kjer protestantizem ni bil razvit.

Te opreke med plemičem in kmetom ni znala in mogla izrabiti katoliška cerkev, zakaj i ona je s svojimi bogatimi posestvi bila med „graščaki" ter so bili njeni višji dostojanstveniki vzeti iz plemstva.

Dasi kmetski punti niso bili učinek protestantskega gibanja. — saj so se na pr. na Koroškem dvignili kmetje že pol veka pred razmahom luteranstva — in dasi niso niti ustrezali mišljenju pokretnikov nove vere, se vendar ne da tajiti, da je ob propovedovanju evangeljske svobode v seljaštvu rastel in moral rasti prevratni duh. S tega stališča more demokrat le priznanje izreči evangeljskemu pokretu. Baš iz strahu pred takimi učinki so kranjski stanovi primeroma dolgo oklevali, se pridružiti lutrovstvu, ki se je bilo začelo med meščanstvom, zlasti med mestno duhovščino. Ko so se oklenili nove vere, jim je bilo to sredstvo, kar je bilo reformatorjem namen in smoter; za isto stvar so se navduševali, a ne iz istih vzrokov.

Res je, da so se naši reformatorji družili z nasilniki našega ljudstva, res pa je tudi, da so stanovi pomenili takrat ustavni odpor proti absolutizmu; ko je bil ta odpor strt — in to se je zgodilo baš o protireformaciji — je bila uničena tudi vsaka ustava in zavladalo se je absolutno od zgoraj.

Naši protestanti sicer niso želeli kamoli pospeševali socialnega prevrata v razmerju stanov, a z marsičem so vendar ustvarjali zdrave uvete socialnega napredka.

Zoper „žlahtnike" in „purgarje" so bile obrnjene Trubarjeve besede o „oferti, požreščini, nepridnih potratah, suseb s tem gvantom inu gostovanjem", češ, da pokrivamo zdaj „te naše smrkove glave, te smrdeče trebuhe, blatne noge zgolj z žametom, damaškom, škrlatom" (Nov. test. pusl. deil, 1577); „nikdar popreje se ni toliko dragih sladkih mnogoterih jedi ino riht kmalu naprej neslo." A plemiči so se pritoževali, da so meščani vdani nečimurnosti in razkošnosti, dočim morajo oni bivati v slabih, cesto lesenih hišah.

Trubar je navedene očitke iznašal pač bolj z verskega stališča, a vendar so bile faktično z njimizadete zle socialne prilike.

Trezno gospodarstvo je imel Trubar pred očmi, ko je dejal, da je bolje, trositi za vole nego za svetnike in kapele, vendar je premalo čuvstva, preveč računa v teh besedah. Isto je reči o propovedih zoper božja pota in zoper zidanje cerkev. Sicer pa je, kadar ni šlo za vnanjosti verskega življenja, ampak za njega vsebino, verstvo stavil daleč nad svet, češ, da je katekizem „bulši inu pridniši vsakemu človeku, kakor vse zlatu, srebru, žlahtnu kamenje ali blagu, čast inu veselje tiga sveta", t. j., duh je vrednejši od snovi, nebesa so vrednejša od zemlje.

Naš narod preveč veruje v pomoč svetnikov, je dejal Trubar ter je ves čas vneto govoril zoper njih čaščenje, zlasti tudi zoper prikazni in vraže. S tem je hotel zbuditi vero v delo. Metliški Vlahovič je delo posvetil z lastnim zgledom.

Na lastne noge bi bila narod spravila intelektualna naobrazba. Pač se je v petdesetih letih (1550 — 1595) razpečalo po našem svetu kakih 50000 knjig, a vpraša se, koliko jih je prišlo med prosti narod, ki je bil po večini nepismen. Vsekakor je bilo velike važnosti, da se je naš narod, kolikor se je učil, učil citati v umljivem jeziku.

Za sodbo o kulturi kake dobe je važno vprašanje, koliko in kako se ga udeležuje ženstvo; o Trubarjevih propovedih v Ljubljani vemo, da se jih je posebno veselil „devotus femineus sexus"; še l. 1614 je bilo na Dolenjskem zlasti več „nekatoliških žensk".

Lep zgled energije in odločnosti, vztrajnosti in oduševljenosti za stvar, ki so tolikega pomena v socialnem življenju, je bil Trubar s svojimi tovariši; res je, da v tem ne zaostaja za njim protireformator Tomaž Hren; toda dočim je protestantizem rodil navdušenost, jo je protireformacija le prenesla na svojo vsebino, da izenači orožje.

Jasnega uma in veselega dela je treba narodu, potem ne govori ob smrti deteta, kakor govori naš narod: „Bolje je, da je umrlo."

  1. ^ „Domovina" Celje, z dne 16. sept. 1908, in „Let. Mat. Slov." 1891, 144.

Rodoljubje.[uredi]

S socialnim momentom smo se taknili rodoljubja.

Je li Trubar bil rodoljub, narodnjak? Eni so rekli, da je bil, drugi pa so to tajili, češ, da je deloval iz zgolj verske vneme, ne iz patriotizma.

Tekom časa izpreminjajo z izpremenjenim naziranjem besede svojo vsebino, svoj pomen.

V dobi romantike, ki je razvila „narodnost", to je, zadnjih sto let je „rodoljubje" pomenilo ljubezen zlasti do rodnega jezika kot takega; ker je jezik najrazločnejši znak moje individualnosti, mojega pokolenja, zato ga ljubim in čuvam, tako rekoč kot del samega sebe. Romantik piše iz ljubezni do jezika.

Drugače je bilo pred romantiko in ti stari časi se dandanes mnogokje vračajo. Po tem mišljenju ni jezik sam za sebe zanimiv, ampak le kot sredstvo za dosego koristnih ali lepih svrh. Kdor napiše kaj koristnega ali lepega ali stori drugače kaj za duševno, osobito pa tudi za materijelno kulturo naroda, ta je pravi rodoljub. Dandanašnji ne pišemo, le da bi pisali, ampak pišemo, da kaj napišemo.

Ali je torej Trubar bil rodoljub? V prvi svoji knjigi se je podpisal „domoljub ilirski" (Philopatridus Illyricus); imenoval se je „prijatelja vseh Slovencev", njih „služabnika in pastirja"; poklanjajoč „svojim ljubim Slovenom" Novi testament, se je na starost poslavljal od njih kot njih „zvesti stari pastir". Dalmatin je prevedel „Pasijon", „um seinem Vaterlande zu dienen", celo sveto pismo „aus gottseligem Eifer und besonderer Liebe zu meinem Vaterlande", pesmarico je izdal l. 1584. „aus Christlichem eyfer und liebe des Vaterlandes". Bohorič pa je naravnost ponosen na svoj slovanski narod.

Skoro kakor romantika doni to, zlasti ako uvažujemo, da se je Trubar l. 1566. na Nemškem počutil kakor „in einem anderen Patmos" ter očividno poln domotožja pošiljal v domovino psalter iz svojega »Nikdirdoma'.

Pa ipak njegova ljubezen ni bila ljubezen to tega, kar je njega in njegove rojake ločilo od inorodnikov, njegova ljubezen ni šla za tem, ohraniti svojo in svojih zemljakov individualnost (ego), ampak šla je zatem, jih osrečiti (alter). Trubar se je 1562 vrnil v domovino „dem Vaterlande zum guten."

Trubar, osebno zgled dobrotnega človeka, ne zatrjuje le, da ljubi domovino, temveč pravi izrecno, da ji služi, to je, da dela za njo. In kolikor je delal socialno, toliko ga je imenovati rodoljuba.

Smilil se mu je, ne toliko radi Turkov kakor radi moralne in intelektualne zapuščenosti ta „ubogi slovenski in hrvatski narod" in želel ga je dvigniti; vendar mu končna svrha ni bila kak novodoben „estetsko lep človek", marveč zveličanje v nebesih; da mu narod-gojenec pride v nebesa, je na tem svetu treba „prave krščanske vere" in pobožnega, bogoljubnega življenja, zlasti tudi molitve. „Molite zame, kakor jaz za Vas" (1582).

Moliti in za nebesa skrbeti je učil Trubar Slovence! Ta vsebina njegovega dela ustreza bolj mišljenju in teženju onih, ki ne slave Trubarja, nego onih, ki najbolj poudarjajo njegovo narodnjaštvo.

O rodoljubju v romantičnem smislu ni govoriti pri Trubarju, prej pri Bohoriču, ki je bil humanist.[1]

S tem je že tudi označeno njegovo stališče do jezika. Jezik mu je le sredstvo; zato voli tisti jezik, ki kot sredstvo najbolj služi konkretni svrhi, to je, slovenski jezik, in sicer domače narečje. Več ko verjetno je, da bi Trubar ne bil pisal slovenski, ko bi ljudstvo znalo tudi nemški in moglo v nemškem jeziku sprejemati evangeljsko vero. Izrecno poudarjajo paši protestantski pisatelji, da zato pišejo slovenski, da bi umeli tudi tisti, ki ne znajo nemški ali latinski. „Mi Kranjci, Spodnještajerci, Korošci in Slovenci rabimo s preprostim kmetskim ljudstvom slovenski jezik," pravi Trubar (1582). Ako bi bil drug jezik uspešnejše občilo, bi ga pisal in govoril, kakor to dela še dandanes prostak, ki ne ve nič o narodnih individualitetah in o potrebi, da se te-le čuvajo. In res je Trubar, baš ko je stal na vrhuncu svojih uspehov (1567), izdal dvojezičen katekizem, po katerem naj bi se Slovenci učili nemški; ustroj knjige je z metodičnega stališča očividno sicer slabo odgovarjal tej nameri, a o nameri sami se ne da dvomiti. (Gl. Jagićev Archiv XXIV, 155).

Zgodovinska dejstva nam kažejo, da so vnanje okolnosti prvič potisnile Trubarju v roko pisateljsko pero. Prognanstvo, oddaljenost od rojakov je bil glavni in končni vzrok, da se je lotil pisma in tiska. Pač je očividno že prej v domovini mislil o tem, a težave slovenskega pisanja so se mu zdele prevelike; zato celih 17 let, kar je pred svojim begom propovedoval med rojaki po „latinskih in nemških knjigah", ni prišel do slovenskega literarnega dela." Pa tudi pozneje se je ustavil, ko je ob prvih dveh knjigah Spoznal težkoče izdavanja slovenskih knjig; šele ko ga je pognal podjetni Vergerij, ki je imel širok pogled po svetu, se je začelo njegovo neprekinjeno in vztrajno pisateljsko delovanje.

Oprezno je treba sprejemati tudi trditve o narodnem značaju našega protestantskega šolstva. S predikantom je šel šolnik in ta šolnik naj bi učil kmete, otroke, „purgarske in kmetiške", slovenski čitati in pisati; to izrecno svetuje in prosi Trubar. Toda faktično je bilo šolstvo slovensko le, dokler drugačno ni moglo biti. Zato ljubljanska srednja šola (stanovska šola) ni bila slovenska šola, ampak latinska; toda to se zdi naravno ob takratni veljavi latinskega jezika; značilneje je za posebne naše razmere, da je slovenščina na tej srednji šoli bila zapostavljena tudi nemščini, da je bila torej na Kranjskem tretji jezik. Edini katekizem se je na stanovski šoli učil tudi slovenski; dočim so učenci še v 3. razredu smeli občevati nemški, jim je bila slovenščina že prepovedana, „da se navadijo polagoma nemškega jezika".

Vse to je bilo spričo naših razmer pač naravno, a okaniti se moramo tega, da bi te razmere prošlosti gledali v lepši luči, nego so bile. Trubar je storil, kar je bilo naravno. Pred njim se ni storilo niti to.

Najsi je Trubar začel pisateljevati iz vnanjih vzrokov in iz verskih nagibov, najsi je torej o njegovi subjektivni zaslugi soditi tako ali drugače, objektivno je in ostane činjenica, da je pisateljeval, in ta učinek je vrednost.

Najsi je bilo šolstvo slovensko le, ker in dokler ni moglo biti inojezično, začetki slovenskega šolstva so bili faktično podani in to je vrednost.

  1. ^ Čisto ciceronski se glase besede Vramčeve, češ, da ga ni „ambitionis aut inanis gloriae stimulus, sed patriae, cui permultum debemus, amor ad id laboris impulerit (Kronika).

Cerkev.[uredi]

Trubar ni samo reformno deloval, marveč je končno (a šele v šestdesetih letih) ustvaril cerkveno organizacijo, to je, stvari je dal tudi obliko. Napisal je „Cerkovno ordningo" ter bil sam prvi superintendent.

Trubar je bil cerkven mož, vnet za cerkveni red, in tu ni puščal nikakoršnih svoboščin. Bil je pač protiriraskega, a ne proticerkvenega duha (v odpravi ceremonij je bil mnogo manj radikalen nego na pr. Klombner); eno cerkev je zamenjal z drugo. Odločno se je zavzel zoper vse sekte in je 1577 s posebno vnemo delal za tako zvano konkordijsko formulo, ki je hotela preprečiti vse dogmatične spore evangeljske cerkve. V svoji duši je bil izprva zwinglijanec, a je pač iz cerkveno-političnih razlogov postal luteran; bil je odvisen od Würtemberške, a ta je bila pravoverno luteranska. Ta akomodacija se mu je v novejši dobi zaračunavala kot znak modernega mišljenja, ki ne gleda na vnanjosti; a to tolmačenje je anahronizem pri presoji moža, ki je zmogel besede, da so „ajdje, Turki, Judi, papežniki tiga hudiča inu antikristi". Sploh pa vsako akomodacijo daleč presega Trubarjeva prisega, da hoče prevajati le dela avgsburške veroizpovedi.

Trubar govori o „pravi cerkvi božji tiga slovenskiga jezika", o „novi slovenski cerkvi". Njegov sin Felicijan izdaja pesmarico za cerkev, „so in Windischer Sprach dem Herrn Christo gesamblet würdt", in jo posvečuje Juriju Kiselnu, „der Kirchen in Krain getrewen Nutritio".

Kdor ve, kako važna je v življenju narodov cerkvena organizacija kot oblika verskega življenja, sliši rad besedo o „slovenski cerkvi", o slovenski cerkveni osamosvojitvi.

Čisto „rimske" niso bile naše dežele že v 15. stoletju. V dobi, ko je Pegam-Vitovec s svojo husitsko sablo žvenketal po slovenskih tleh, so morali Ivan Kapistran, avguštinec Andrej in požunski frančiškanski gvardijan po Kranjskem, btajerskem in Koroškem propovedovati proti husitizmu (1451, 1469, 1491). In za bazelskega koncilija so stali cerkveni knezi, ki so vladali naše dežele, v taboru protipapeža.

Nasproti oglejskemu patriarhatu so naše pokrajine dobile nekako samostalnost z ustanovitvijo posebnega vikariata za avstrijske dele patriarhata. A za protiutež proti vsakemu oglejsko-beneškemu vplivu je cesar Friderik III. l. 1461. ustanovil ljubljansko škofijo kot svojo ekspozituro. Oglejski patriarh, solnograški nadškof in ljubljanski škof so si delili pri nas cerkveno besedo; ljubljanski škof, ki pa je imel le malo župnij, je bil obenem političen činitelj.

V to cerkveno odvisnost in razcepkanost, ki nam je dala „duhovnike-krčmarje, lovce, trgovce, pijance in prešestnike" (dr. Gruden) in ki je povzročila, da so poleg množečih se samostanov posvetni duhovniki izgubili veljavo, je posegel protestantski pokret s Trubarjevo „slovensko cerkvijo". Ali bi nam torej protestantizem prinesel narodno cerkveno avtonomijo?

Trubar je izdal slovenski cerkveni red. Slovenec je bil tudi njegov naslednik v superintendenturi, Seb. Krelj.

Po smrti Sebastijana Krelja (1567) so se kranjski stanovi obrnili na superintendenta Nik. Galla v Reznu s prošnjo, naj jim čim preje pošlje sposobnega naslednika, najbolje takega, ki je zmožen nemškega in slovenskega jezika in ako bi takega ne bilo dobiti, nemškega. Gallus je odgovoril, da je skoro nemogoče, dobiti moža, obeh jezikov zmožnega. Trubar, ki je bil ob svojem odhodu (1565) priporočil Seb. Krelja za superintendenta, se je tudi takrat trudil, da bi našel Krelju naslednika, in se je dogovarjal z več nemškimi propovedniki; zares je dosegel, da je prišel Kr. Spindler, jedva 23 let star, iz Göppingena za superintendenta v Ljubljano.

Po smrti Spindlerjevi (1591) je nastala delitev superintendenture, tako da je bil Jernej Simplicius nemški, a Primožev sin Felicijan slovenski vrhovni pastor ljubljanski (superintendent); ta delitev se je izvršila pač radi tega, ker Simplicius po vsej priliki ni znal slovenski.

Trubarjevo mesto je zavzemal Simplicius in bil očividno glavni superintendent. Po Simplicijevi smrti je bil Felicijan edini (in zadnji) superintendent; treba pa je pripomniti, da je Felicijan, prišedši 1580 v Ljubljano, propovedoval le v nemškem jeziku in še pet let pozneje mu slovenski ni šlo prav ročno.[1]

Kakor je razvidno iz pravkar prikazanih dejstev, je šlo Trubarju le za to, da se v njegovi domovini utrdi in organizra nova vera; uprava nove organizacije pa bi mogla biti tudi nemška. Spričo tega si njegove „slovenske cerkve" ni tolmačiti v smislu slovenske upravne organizacije, ampak v smislu slovenske duhovne občine, občine slovenskih vernikov, (Vsaj večina bi bila slovenska, ako bi nova vera obveljala na kmetih).

Kot organizacija je Trubarjeva „slovenska cerkev" bila „die Kirche in Krain", kakor jo je imenoval Felicijan, organizirana po vzorcu avgsburške, würtemberške in saške cerkve. O kaki splošnoslovenski cerkvi se ne more govoriti; pač pa se opažajo začetki notranje-avstrijske protestantske cerkve, to je, cerkve, ki bi obsegala dežele Štajersko, Koroško in Kranjsko, takrat dinastno-politično združene.

Že izza l. 1411. so se dežele Štajerska, Koroška in Kranjska s pripadajočimi predeli dinastno sklenile; Štajerska je bila glavna dežela, Gradec prvo mesto kot mesto vlade in uprave. Njih tesnejša zveza se je kazala na vnanje najbolj v takozvanih „odbornih deželnih zborih" (Ausschuβlandtage, zastopstva ali delegacije vseh treh dež. zborov, izza 1470 vedno češče). Ko je imenovane dežele z Goriško 1564 podedoval Karel II., je pojem „Notranja Avstrija" (skupno ime teh dežel) dobil jasen in ostro omejen političen pomen.

Skupno so postopale te tri dežele zoper Turke in zoper katoliške vladarje.

Posebno znan je odborni deželni zbor v Brucka 1578. Izza tega zbora, ki je stanovom dal svobodo avgsburške veroizpovedi, so se stanovi kranjski in koroški v svojih sklepih ravnali po štajerskih tovariših: „Graz hat den Vorstreich," se je poudarjalo in Korošcem se je — v sili 1591 — zdelo neprimerno in pred potomci neopravičljivo, prekiniti vez teh dežel — bila je to „Schutz- und Trutz-zveza" proti nadvojvodi. Dalmatinovo sveto pismo se je rodilo pod patronanco vseh treh dežel, a baš ob tej priliki se je pokazala graška želja po prvenstvu v kolu; graški Homberger je hotel, da bi se sestanek teologov vršil v Gradcu, češ, da je le primerno sklepom bruškega zbora, „ako druge deželne cerkve iščejo sveta in pojasnil pri glavni cerkvi". Tako je vse merilo na centralizacijo treh dežel s Štajersko in Gradcem v ospredju.

Lahko si mislimo, kaj bi kaka „notranjeavstrijska" cerkvena uprava v 19. stoletju delala s slovenskimi cerkvenimi občinami, ki bi bile v manjšini. I ako bi bili propovedniki Slovenci in cerkveni jezik slovenski, bi od zgoraj pihala sapa, ki bi bila tem opasnejša, ker bi se krila s političnimi tendencami.

S kakimi pogledi gleda današnji nemški predikant na 16. vek, pričajo jasno besede, ki jih čitam v Schmidtovi študiji o protestantizmu na Goriškem, oz. v poročilu o delovanju na novo v Gorico došlih jezuitov: „Die Jesuiten waren in unserem Ländchen die Totengräber der deutschen Reichs- und Einheitssprache". Jezuiti so namreč ondi s seboj prinesli in gojili italijanščino, to je enega izmed tamošnjih živih in domačih jezikov.[2]

S Schmidtom bi dandanes harmonirali potomci tistih Turjačanov, Gallenbergov in Kiselnov, ki so bili podporniki in. prijatelji Trubarju.

V oni dobi so res te plemenite rodovine podpirale Trubarja, a če kdo trdi, da se je „čuditi požrtvovalnosti tujcev", prezre, da so plemenitaši zrli v pokretu protestantizem in stanovski svoj probitek, ne slovenske narodnosti, kakor je večinoma niso zrli niti naši možje; med seboj so bili slovenski reformatorji in nemški plemenitaši nemška družba, kakor je razvidno iz plemenitašem naipenjenih predgovorov, ki so nemški. Punt, ki je nastal proti plemenitašem, so ti-le imenovali ne „kmetska zveza", ampak „Bindischer Bund" ter v nasprotju s seboj, ki so „der fromme getreue Adel". govorili o „dem ungetreuen windischen Bauern".[3]

Zgodovini bije v obraz, kdor imenuje onodobne Turjačane, Turne, Kiselne itd. slovenske ljudi. Ne na slovenskem, ampak na verskem stališču stoji tisti, komur so to „naši" plemenitaši, češ, da so stali na čelu reformacije in so podpirali mlado slovensko kulturo proti Dunaju in Rimu ...; s tega stališča morejo obratno takisto Nemci naše reformatorje imeti za „svoje", saj so širili nemško reformacijo.

Trubarja je podpiral tudi vojvoda würtemberški, Krištof, „groβ um seiner deutschen Gesinnung willen und wegen seiner Hingebung an die Idee des Reiches". Nadalje je cesar Maksimilijan II. ki je bil v svojem srcu protestant, moralno in gmotno podpiral jugoslovanski pokret, a vendar je baš on na Ogrskem in Hrvatskem napel nemško-absolutistne strune; v ogrskem državnem zboru je govoril nemški in je preziral stare tradicije; ob njegovi smrti je bila Hrvatska ozlovoljena, pod njim je padel Siget in Hrvatska je zaman klicala na pomoč.

Sodelovanje s temi činitelji svedoči, da naš protestantski pokret ni bil narodnosten. Luter, ki v njem časte Nemci izliv in tipus nemškega dulia, je Vergeriju, ko je bil ta-le še legat rimsko-romanskega papeža, odgovoril ostro „deutsch". V tem smislu „slovenski" ni Trubar zavrnil nikogar. Nemci so se direktno borili proti Rimu, mi pa s posredovanjem Nemcev. Zato je pri Nemcih protestantizem pomenil narodni odpor proti rimstvu in romanstvu, pri nas pa ne odpora proti nemštvu.

Kolikor je Trubar delal v nemškem prijateljstvu, toliko se tudi s te strani njegovo delo razločuje od husitizma, ki je verstvo spojil z narodnim odporom proti nemštvu.

V cerkveno-političnem oziru bi nas torej reformacija ne bila osvobodila „zunanjih in tujih vplivov". Kar pa velja o cerkveno-političnih razmerah, to je reči tudi o šolstvu; zakaj protestantsko šolstvo je bilo (kakor prej in pozneje katoliško) v tesni zvezi s (protestantsko) cerkvijo. Tako so bili mestni predikanti ljubljanski (in pred vsem superintendent) obenem nadzorniki „stanovske šole" (gimnazije). V prvem cerkvenem svetu kranjskem, ki je bil s tem tudi prvi šolski svet, je bilo kakih pet Slovencev in vsaj deset Nemcev.[4] Superintendent Spindler je dal „trhlega" rektorja Bohoriča penzionirati in na Bohoričevo mesto je prišel Würtemberžan Frischlin. Tako sta bila 1582 že superintendent in gimnazijiski ravnatelj tujca.

Ako uvažujemo te cerkvene in šolske razmere, pa še nadalje pomislimo, da se je Trubar s prisego privezal na eno nemško konfesijo, nam je jasno, kaj si je misliti ob običajnih trditvah, češ, da bi nas reformacija rešila „vseh zunanjih in tujih vplivov" ali čelo, da je bila „boj proti tujstvu"*. „Tujec" bi se bil izpremenil; namesto rimstva bi stopilo nemštvo. Na vnanje vsaj bi bil to korak z dežja pod kap; zakaj novi „tujec" bi bil bliže in bi s cerkveno silo družil tudi politično. Kar pa se tiče notranjosti, se ne da tajiti, da bi evangeljska vera kot taka — a ne nje Trubarjevo shvačanje! — po svojem bistvu pospešila naš intelektualni napredek in s tem pripravljala tla za notranje osamosvojenje.

Naš prostak je takrat začel citati; čital in čul je kritiko in s tem je postajal „človek", „jaz", ki pomeni zavest samega sebe poleg drugega človeka. To je bila šele priprava za probujo „slovenskega človeka".

  1. ^ Pisal je Felicijan le nemške predgovore. Ob svojem slovesu iz Kranjske je stanovom ostavil slovenske knjige in jih prosil, naj mu v nadomestilo dado podporo za nabavd drugih (nemških) knjig. S tem so se množili slovenski knjižniški zakladi v Ljubljani.
  2. ^ Jahrb. für die Geschichte des Prot. in Osterr., 1908. — Med Kašubi štejejo vsi lutrovci za Nemce, katoličani pa za Poljake; v katoliških cerkvah se prepoveduje poljski ali poljski in nemški, v luteranskih se je do konca 18. veka prepovedovalo kašubski, a centralna cerkvena oblast berolinska je prepovedovala kašubske propovedi; sedaj se v luteranskih cerkvah prepoveduje nemški. (Slov. Přehled, II. 33).
  3. ^ Abditus, Reform, in soc. boji slov. kmetov, Ljubljana, 1908 (Schwentner), str. 51.
  4. ^ Dimitz, II. 146.

Slovenska celokupnost[uredi]

Trubar je prepovedoval najprej v „celjski grofiji" ob Savinji, potem na Kranjskem in enkrat na Goriškem. Beseda je preko Metlike zavzela tudi Hrv. Krajino; s knjigo je zasegel Trubar i Koroško. V Istri sta potaknila novi pokret škof koprski in puljski, brata Vergerija; Istra je ostala v tesni zvezi s Trubarjevim delom. Iztočna Štajerska pa ni spadala v področje te versko-kulturne struje.

Navedeno področje našega protestantizma se nikakor ne krije z današnjimi narodnostnimi mejami. Istra sega preko slovenskega knjižnega jezika; obratno pa je Metlika s Črnomljem dandanes slovenska, dočim je bila za Trubarja povsem v področju banovine (tudi Trubarju so tamošnji prebivalci „skoro kakor Hrvati in Srbi").

Izraz „Slovenec" nima Trubarju današnje vsebine. Tudi izraz „Windisch" se mu ne omejuje na današnje slovensko ozemlje. Samega sebe imenuje stalno „Kranjca", a Kranjci so mu obenem „Slovenci". Slovenski jezik mu govore drugače Kranjci, drugače Korošci, drugače Štajerci in Dolenjci ter Bezjaki, drugače Kraševci in Istrani, drugače Hrvati (1555).[1] A že dve leti pozneje med „Windischen" ne navaja več „Hrvatov", dà, govori celo o tem, kako umevajo Kranjci in Slovenci hrvatski jezik, in o „nenavadnih ter hrvatskih besedah"; to je pač odsev konflikta z Vergerijem in pa posledica njegove zveze z deželnimi stanovi, ki so kajpada pred vsem mislili le na ozemlje, kjer so imeli moč in kjer jim je šlo za politično veljavo. Ko se je pozneje vsled Vergerijevega in Ungnadovega prizadevanja posebe začel hrvatski tisk, je govoril seveda Trubar o „slovenskem in hrvatskem jeziku", o slov. in hrv. knjigah.

Pred tem posebnim hrvatskim tiskom je Trubar najbrž mislil, da bi narečje njegovih knjig moglo obveljati tja preko kranjskih mej; zdelo se mu je namreč, da bi ga mogli „zastopiti tudi tih drugih dežel ludi". Ko je s smrtjo Ungnadovo obtičal hrvatski tisk, je šel (kakor kaže register Biblije 1584) za istim ciljem tudi Dalmatin. Na kaj takega je mogel Trubar tem laže misliti, ker mu takratna glagolska cerkvena književnost po svoji kakovosti („temni in nerazumljivi prevodi") ni imponirala; dalmatinsko-hrvatska književnost (v latinici) radi posvetnega svojega značaja za verskega reformatorja ni prišla v poštev, a vrhu tega je bila Trubarju najbrž neznana.[2]

Za nabožno hrvatsko literaturo je vedel Trubar.

Zaznal jo je pač že v zgodnji mladosti, ko je bival na Reki, v mestu glagolskega tiska, staroslovenske božje službe in slovanskega kapiteljna. L. 1547. je bežal k škofu tržaškemu Jozefiču, ki je bil prej škof senjski in občeval s „slovinskim" gospodom Krištofom Frankopanom. Izza 14. veka so med beneškimi Slovenci delovali večinoma glagoljaši-svečeniki iz hrv. Primorja in iz Dalmacije in še sredi 16. veka se je sirom Kranjske glagoljalo, kakor zatrjuje Trubar sam.[3] In v davnino so segale cerkvene zveze slovenskih in hrvatskih dežel.

Slovenci in Hrvati si takrat nismo bili „tujci" niti „bratje", bili smo prav za prav eno. Razlika je bila v imenu, prav tako kakor imenuje napr. dandanes štajerski Slovenec svojega politično ločenega ogrskega sojezičnika le „Vogra".

Mešali so se Hrvati in Slovenci tudi še za protestantske dobe, predikantje prav tako pri delu, kakor kmetje v svojih bunah, ter je sodelovanje Slovencev in Hrvatov pri protestantskem pokretu le nadaljevanje starih razmer.

Hrvat Juri Juričić iz Vinodola je propovednik v Ljubljani in v Kamniku ter sodeluje pri slovenskih in hrvatskih knjigah, da, 1561/62 je na predlog stanov nadomeščal celo odsotnega Trubarja v pastorstvu (superintendenturi). Hrvat Konzul je kandidat za evangeljsko superintendenturo v LjubIjani. Ivan Lamella, rojen v Pazinu, je župnik v Toplicah na Dolenjskem. Pazinčan Cvečič je evangeljski propovednik v Senožečah, pozneje župnik v Idriji. Pri Klombnerjevi slovenski pesmarici so sodelovali Hrvati Juričić, Vlahović, Cvečić in Živčić. Klombnerjev sin prevaja pod vodstvom Hrvata Dalmate „Hišno postilo" Lutrovo na slovenski jezik. Pazinčan Živčič je 1581 v komisiji za recenzijo Dalmatinovega prevoda sv. pisma.

Za tako slovensko- hrvatsko skupnost so baš za protestantizma vnanje politične razmere postale ugodnejše. Ne le da je turška opasnost približala vlade in stanove in ljudstvo, dobili smo takrat Slovenci in Hrvati v Habsburžanih tudi skupne vladarje (1527). In če je že junak 15. veka, Matija Korvin, ki trajno ni vladal slovenskih dežel, postal junak slovenske narodne pesmi, bi tem laže mogli na enoto misliti v 16. stoletju.

Kljub temu smo Slovenci in Hrvati jezično-kulturno postali dvoje baš v protestantski dobi. Ostala je in se nadaljevala hrvatska literatura, ker je imela že tradicije, nastala je in veselo-mlado začela živeti slovenska literatura, plod kulturnoverske revolucije; ta revolucija je prišla prej, nego je mogla ona prva, glagolsko-hrvatska literatura po slovenskih deželah pognati globoke korenike.

Najsi je tudi misliti, da je glagoljaštvo v mnogih krajih bilo le importirano, to nič ne izpremeni verjetnosti podmene, da bi se tekom časa ukoreninilo in rodilo plod. Saj se je baš tudi pri nas na jugu že parkrat selila književnost; tako je izginila kajkavska književnost in na svojem domu dala mesta štokavsko-ilirski; tako so iztočni Štajerci ob razmaku 18. in 19. veka sprejeli kranjsko književnost, dasi so imeli dotle hrvatsko-kajkavsko.

Ako bi se bila glagolska književnost enkrat ukoreninila, bi se bila ob koncu 18. in v začetku 19. veka laže ohranila skupnost slovensko-hrvatska. Oblika bi ostala, izpremenila bi se le vsebina.

Toda drugače, nego je prišlo, ni moglo lahko priti, in sicer radi vnanjih okoliščin ne, v katerih se je rodila slovenska književnost. Trubar je začel pisati na Nemškem; tu ni imel pri rokah niti glagolskih knjig niti glagolske tiskarne, a šlo mu je za hipen in hiter uspeh. Pa tudi ako bi bil imel vse to, bi v pravopisu naravno krenil rajši na nemško-latinsko stran; misel nemškega reformatorja bi Trubarju za seboj povlekla tudi črko; ne kaže namreč, ločiti črke, kjer je stvar zvezana, oziroma družiti črke, kjer hočem stvar ločiti (glagolska književnost je bila izključno katoliška!). Verjetno je, da bi se bil Trubar prej oklenil hrvatskega knjižnega jezika, ako bi bila hrvatska nabožna knjiga pisana v latinici in v živi hrvatski govorici; ne bilo bi potem tolikega prepada med virom njegove vere in med dotedanjo jugoslov. literaturo.

Trubar je že rano prišel iz bližine glagoljaške v nemške kraje, v Solnograd in na Dunaj; postal je tako „zapadnjak" in edino s tem si moremo tolmačiti, da se v 20 letih svojega delovanja v domovini ni naučil glagolice niti citati niti pisati, dasi sam pravi, da so hrvatski glagol jasi bivali „allenthalben in den Windischen Ländern". Bolj slovanski razvoj je imel na pr. Bohorič, ki je študiral v Wittenbergu (Lužičani, Poljaki!) in potem deloval na Krškem, področju hrvatskem; Dalmatin je bil njegov učenec, a Sebastijan Krelj je študiral v Jeni pod Istranom „Ilircem" Vlačićem.

Ker je Trubar prvi slovenski pisatelj, so ga imenovali našega „Kolumba" in primerjali z Lutrom, pravim ukoreniteljem nove nemščine.

Kolumbovstvo Trubarjevo je iskati le v tem, da je dal prvi tiskati knjižico v kranjskem narečju; zakaj pisalo se je slovenski za cerkvene potrebe že prej, kakor je ob sebi umevno in kakor nam pričajo ohranjeni rokopisi, ki jih je pa bilo brez sumnje mnogo več; le da je to vse bilo brez organizacije. Nadalje nam je pomisliti, da je povsod po Kranjskem bilo glagolskih knjig, da je bila ob vhodu v kranjsko deželo na Reki celo glagoliška tiskarna; slovanski vzorec za svoje delo je torej Trubar imel v pisanju in tisku sosednjega jezika. Sicer pa je bil tudi baš v Nürnbergu, kamor je prispel prvič Trubar iz domovine, češki tisk dobro znan; Trubar ga omenja.

Z Lutrom pa sta si manj podobna nego različna. Luter je s svojim delom združil Nemce preko vseh političnih in verskih mej v enem knjižnem jeziku, Trubar nas je prej ločil. Luter ni uvedel novega jezika niti narečja, Trubar je uvedel nov jezik, narečje. Za osnovo svojega jezika je vzel Luter mešanico narečij, kakor je nastala v nemških knežjih pisarnah — „daβ mich beide, Ober- und Niederlander verstehen mögen, ich rede nach der sächsischen Kanzlei, welcher nachfolgen alle Fürsten und Könige in Deutschland"; za Nižjo Nemčijo in Švico je njegov jezik pomenil oktroá. Trubar pa je, želeč, biti umljiv kakor Luter, rabil drugačno sredstvo nego Luter, namreč svoje rodno narečje. Pri nas pač ni bilo nobenega knežjega dvora niti nobene visoke pisarne, ki bi bila dala kateremu narečju moč in veljavo in ugled. Pač je Reka trgovala s Šibenikom in je modruški škof in reški literat Kožičić bil rodom Zadranin, a to so bile le rahle zveze, ne pa moč. Tako nam je v naših neugodnih političnih razmerah, ki so nas raztrgale in nam v naših deželah ostavile le slovanskega seljaka, iskati končnega vzroka uvedbe dolenjskega narečja v knjigo.

Ta nastanek slovenskega knjižnega jezika budi človeku razne misli. Trubar je 1550 uvedel slovenski knjižni jezik tako rekoč v sili, nujno zasledujoč konkreten cilj. Ali pa človek v sili voli orodje, ki bo za stalno služilo najizvrstneje? Eno smemo reči: Število drži in velikanska vrednost je široka razprostranjenost knjižnega jezika. Trubar sam ni mogel spravljati niti nabožnih knjig brez tuje pomoči na dan. Na razpotju l. 1555., ko je šlo za to, ali naj se tiska hrvatski ali slovenski, so vmes posegli tudi kranjski deželni stanovi ter so opominjali Trubarja, „se velle habere versionem in propria eorum lingua nec curare, ut admisceantur vocabula elegantiora". Kakor so v Bleiweisovi dobi nedvomni neprijatelji zahtevali „kranjsko špraho" namesto „slovenskega" jezika in kakor z izvestne strani še dandanes izhaja parola o „windische Sprache" namesto „nove slovenščine"!

Toda vse to je le razmišljanje o tem, kar ni. Faktično pa je postala uvedba živega dolenjskega narečja kal čvrstega novega razvoja; Trubarjev jezik je diandanes obrušena posoda najglobljih čuvstev in misli. Ta naš jezik pomeni še dandanes realno stališče, s katerega gremo za duševnim napredkom naroda. Proti temu stališču ni uspel niti Skalić niti Gaj. Seveda slovensko-hrvatski odnošaji, ki smo jih videli pred Trubarjem in še za Trubarja in ki so naravna posledica že geografskega našega položaja, so delovali vedno na razvoj našega jezika; drugače ne more biti. Že Trubar je očividno pod vplivom Vergerijevim dialektno obliko „aden" 1555 začel nadomeščati z „eden"; Bohorič se pri besedotvorju ozira na srbo-hrvaščino; isto svrho ima znani Dalmatinov „Register nekaterih besed, katere kranjski, koroški, slovenski ali bezjački, hrvatski, dalmatinski, istranski ali kraški drugače govore". Ta struja, ki širi domače narečje z besednim zakladom, ne izgublja niti naravne podlage izpod sebe niti svrhe izpred oči, ki nam jo določujeta naš zemljepis in naša zgodovina, ter pomeni razvoj. In ta razvoj se nam javi brž zopet v Japeljnovih - Gutsmannovih - Vodnikovih časih, ki so za nas začetek novega, odšle neprekinjenega kulturnega življenja, ter sega preko sedanjosti v bodočnost. Uvidiš to brž, ako primerjaš n. pr. prve letnike „Novic" z današnjim našim jezikom.[4] Tako deluje sila naravnih razmer. Je pač prav govoril Trubar, da smo „Kranjci in Slovenci, to je, Kranjci, Štajerci, Istrani itd. in Hrvati". Trubar sam bi ne bil postal to, kar je postal, ko bi se ne združil z Vergerijem, ki je bil Hrvat, kolikor je bil Slovan; Vergerij ga je izpodbodel, ko je obstal na poti svojega literarnega dela, in mu je naklonil tistega činitelja, ki ga je potem najbolj držal, Krištofa Wurtemberškega; pri tem-le ga je namreč Vergerij „gelobet und sonderlich commendiert". Notranja moč, ki pa jo mori plahost, dobi pomočnico v večji vnanji sili. Oboje daje popolnost.

  1. ^ Po Klombnerju si želi hrvatski ban Erdödy metliškega Vlahoviča „ins windisch landt auf seine Heuser". Prim. tudi „Windische" na Hrvatskem pri Kostrenčiču, 221. V hrv. „Nov. test." so celo Trubarju 1562 Dolenjska, Metlika, Novomesto, Krško „obere windische Länder".
  2. ^ Trideset let pred prvo Trubarjevo knjigo, bas nelcako takrat, ko je Trubar bil na Reki, je spesnil Marko Marulič svojo „Judito", zato v našem jeziku, „neka ju budu razumili i oni, ki nisu naučni knjige latinske aliti dijačke". Humanizem, ki je povzdigoval latinščino in njeno hčerko italijanščino, je v Dalmaciji ustvaril ostra narodnostna nasprotja; zato je nastala tam narodna, dà, celo rodoljubna poezija „vile Slovinke".
  3. ^ Na pr. v Cerknici, pri Sv. Križu poleg Kostanjevice, pri Beli cerkvi, v Novem mestu, v Šmihelu, v Dobrničah, v Šmarju itd., nadalje v Kamenjah pri Črničah, v Dolini pri Trstu in na Vrhoolju, na Blokah, v Križih, in vse to „iz potrebe ilirskega jezika". — V Črnomlju je bila glagolska šola.
  4. ^ „O pouku slov. jezika", pri „Slov. Šolski Matici" 1902, str. 68. sl.

Razvoj in demokratizem.[uredi]

Kakor v jeziku nam je treba razvoja tudi v mišljenju. Razvoj mišljenja je duševni napredek.

Vsak razvoj se začne pri konkretnih individualnostih, a ne stoji trajno ob njih; razvoj išče smeri in ciljev.

Bistvo učenja je razvijanje. Zato začenja učitelj z duševnim obzorjem učenčevim, a ne obstoji za stalno ob njem, marveč gre z njim više in dalje.

Kristus sam se ni zadovoljil s tem, da je živel med človeštvom, to je, da se je učlovečil. Kristus je tudi dvigal človeka k sebi, k božanstvu.

Trubar je govoril besedo, umljivo narodu, a ni hvalil vsega, kar je videl na njem; duševno stališče naroda mu je bilo izhodišče, a ne ideal.

Kdor stoji na stališču naroda, njegovega mišljenja in hotenja, se imenuje demokrat, a ni demokrat po Kristusovi volji niti je učitelj naroda, kdor le stoji na stališču ljudstva ter vidi v njem ves svoj program; izhodišče ima, a smeri in ciljev nima. Tak demokratizem je stanje, a stanje je nazadovanje.

Demokratizem ni stanje ob izhodišču, pa tudi ni postavljanje golih ciljev. Demokratizem je postopanje, metoda, razvoj.

Razvoj in metoda značita ves novi vek. Novi vek ni mirovanje, a tudi ni strmenje v cilje brez konkretnih izhodišč; novi vek je razvijanje.

Ob koncu starega veka se rušijo mesta, padajo cesarstva, in novi narodi nastopajo vsepovsod. Novega veka ne začenjajo novi narodi, ampak novi ljudje, to je, razviti, preobraženi, reformirani ljudje — prav kakor se mesta v začetku novega veka niso rušila. Zidovje je postalo odveč in mesta so se preko njih širila in razvijala. To je znak in simbol nove dobe.

Radi tega ne spada v novi vek, kdor trdi, naj narod ostane, kakršen je. Tak vzgojitelj bo pač kazal v preteklost, a ne v bodočnost; njega in njegovega učenca bode strah novih misli. Zares je govorila slovenska žena, od prirode sicer lepo obdarovana z umskimi zmožnostimi: „Strah me je pred študiranimi ljudmi! Kakšne misli dobijo takšni ljudje! Hvala Bogu. da nimam sina! Nobenega bi ne dala študirat"

Takih bodočnosti škodljivih nazorov so krivi ljudje, ki govore na nesokratski način, da „vedo vse",

NEJASNO BESEDILO

Adam je bil iz raja prognan, naj bi si sam skrbel za telesno hrano. Ali bi potem mogla biti božja volja, da bi duševno hrano sprejemal pasivno, brez lastnega truda, in bi govoril s Trubarjem: „O tem in tem ni treba disputirati!"?

Zdi se mi, da greši zoper božjo voljo, kdor si s skalami zastavlja pot spoznanja.

Tak človek nalikuje svetopisemskemu hlapcu, ki je od gospoda dobil talent, pa ga ni izrabljal in množil, ampak ga hranil, to je, zakopal. Gospod pa je sodil.


IZ PREDGOVOROV NAŠIH PROTESTANTSKIH PISATELJEV.[uredi]

Priobčil dr. Janko Lokar.

UVOD.[uredi]

Vredno je, poznati nazore naših protestantskih pisateljev o jeziku, v katerem so pisali, in o narodu, za katerega so delali. V to svrho je treba, pogledati v predgovore njihovim knjigam. Ti pregovori — nemški, slovenski in hrvatski[1] — zanimajo že radi tega, ker pisatelji v njih posvečujejo svoja dela možem, ki so jih podpirali moralno ali gmotno. Vsled raznih preganjanj so bili potrebni moralne pomoči, gmotne pa še bolj, ker je tisk knjig požrl velikanske vsote, uprava tiskarne, stavci in prevajalci, vse je bilo drago; poleg tega je misliti še na vezavo knjig in na njih razpošiljanje iz Nemčije k nam. Prodajati jih nikakor niso mogli za drag denar, ker so v njih širili novo vero in so bile naše dežele vsled nezgod in turških vojsk silno ubožne. Nad polovico knjig so razdelili zastonj, kakor pravi Trubar v svojem l. 1561. v Tübingenu izišlem zapisniku slovenskih knjig.

Brez tuje pomoči bi se protestantsko gibanje pri nas ne bilo moglo nikdar tako razviti, kakor se je razvilo. Zlasti nemškim plemičem in mestom so bili Trubar in njegovi pomočniki dolžni velike hvale. Tako na pr. je dal kralj Maksimilijan leta 1561. štiristo goldinarjev. Würtemberški vojvoda Krištof, ki se je živo zanimal za protestantsko gibanje na slovanskem jugu, je našim oznanjevalcem Lutrove vere nakazal letnih 300 gld. Filip, deželni grof hesenski, je dal 200 gld. Z enako vsoto se jih je spomnil Avgust, volilni knez saški. Lahko bi našteli še več podpornikov. Seveda niso bili vsi, ki so bili naprošeni, enako darežljivi. Nekateri so želeli prosilcem le sreče in so jih odpravili s praznimi obljubami. Drugi pa niso ničesar obljubili in ničesar dali. Volilni knez brandenburški Joahim na pr. se jih je odkrižal, rekoč, da mora svoji hčerki Zofiji skrbeti za nevestno opravo; ni pa se branil knjig, ki so jih hkratu s prošnjo poklanjali prosilci.

Kakor plemenitaši, tako tudi mesta niso skoparila napram lutrovcem. Straβburg je dal 460 gld, Nürnberg 400, Ulm 300, Frankfurt 200, Memmingen 100, Rothenburg ob Tauberi 100, Kempten 62 itd. Tudi poedine osebe neplemenitega stanu so se vnemale za razširjanje protestantizma ob jadranski obali. Tako so na pr. avgsburški meščani zložili 240 gld.[2] Poleg tega so uživali slovenski dijaki na nemških vseučiliščih izdatne podpore. Velikih žrtev Ungnadovih niti ne omenjam, ker so večinoma znane; prav tako je tudi znano, kako so novi pokret podpirali notranjeavstrijski deželni stanovi, mesta, plemiči in velikaši.

Nekatera posvetila so splošna. Trubar na pr. govori v nemškem predgovoru k „Temu pervemu deilu tiga noviga testamenta - - -" (1557) „den gottseligen Christen in den Landen, Crein, Vntersteyr, Karhenten, Karst, Histerreich, vnd in der Windischen Marck". Dalmatin je posvetil svojo „Biblijo" (1584) „den wolgebornen, Edien, Gestrengen, Ehrnuesten, Fürsichtigen, Ehrsamen vnd weysen Herrn, Grauen, Freyherrn, Rittern, denen vom Adel, Bürgern vnd allen Gottseligen Christen, in Fürstenthumen, Steyr, Kernten, vnd Crein, sampt den Incorporirten Herrschaften Windischer March, Metling, Vstereich, vnd Carst e. t. c gesessen." Bohorič vidi kot učitelj samo mladino in bodri v „Praefatiunculi" svojih „Zimskih uric" (1584) „illustrium Styriae, Carinthiae et Carnioliae procerum filios; vniverfam Equeftris ordinis ingenuam iuventutem", da naj bode vedno vneta za čast domovine in Boga po zgledu slavnih in nikdar dovolj hvaljenih mož „Francifci Comitis de Turri, Liberi, in Sancta Cruce, Baronis e. c. t. Domini Lipnizij et Teüzhenbrodij e. c. t. Tumquoq; Sigifmundi ab Herberstain, Liberi in Najdperg et Guetenhag, e. c. t. Baronis, felicis memoriae."

Izmed poedinih podpornikov, ki so se jih v predgovorih spomnili naši protestantski pisatelji, omenjam kralja Maksimilijana II. (Gl. der ander halb Theil des newen Testaments ... 1560; Der Catechismus, mit kurtzen Auβlegungen ... in der Crobatischen Sprach ... 1561; Catechiβmus, mit auβlegung, in der Syruischen Sprach ... 1561; Der erst halb Theil des newen Testaments ... in die Crobatische Sprach verdolmetscht, vnd mit Glagolitischen Buchstaben getruckt .... 1562[3]), würtenberškega vojvoda Krištofa (gl. Kurtze Auβlegung über die Sontags, vnnd der fürnembsten Fest Euangelia ... in Crobatischer Sprach mit Crobatischen Buchstaben getrukt ... 1562; Articoli oli Deili, te prave stare vere ... 1562), Ivana Friderika in Ivana Viljema, vojvodi saška (gl. Confessio oder Bekanntnuβ des Glaubens ... 1562), Filipa, deželnega grofa hesenskega (gl. Artikoli ili deli .... [ciril.] 1562), Ivana Ungnada (gl. Register vnd summarischer Innhalt aller der Windischen Bücher ... 1561; ime tega barona čitamo tudi sicer v predgovorih del, ki so posvečena drugim), turnskega barona Ahacija (gl. Passion ... 1576 ...; Karszanske lepe molitve ... 1584 in 1595), barona Jurija Kisla (gl. Ta celi Catechismus, eni Psalmi ... 1574, 1579 1584, 1595), gospoda Franca Jurija „von Rein, zum Stermall"[4]) e. c. t (gl. Catehismos s dveima islagama ... 1575).

V predgovorih so torej naši protestantski pisatelji zahvaljevali svoje podpornike, obenem pa so v njih polagali nekak račun o svojem delovanju in o uporabi prejetih darov.

Služili so jim pregovori tudi v to svrho, da so se v njih branili proti napadom raznih skrivnih in očitnih klevetnikov, ki so jih obrekovali, češ, da ne uče prave evangeljske vere (ti-le so dobro vedeli, da jih uničijo, ako jim odvzemo podporo nemških zaščitnikov). Zlasti Trubar poudarja o vsaki priliki, da je zvest pristaš avgsburške veroizpovedi in da v njegovih in v spisih njegovih pomočnikov ni nič razkolniškega (gl. Ta celi novi testament ... 1582 in dr.). Iz hrvatskega „Prvega dela novoga testamenta" zvemo, da so morali „inn beysein aines Würtenbergischen Raths" Trubar in njegovi sodelavci obljubiti Ungnadu, da bodo prevajali samo dela avgsburške konfesije. Istotako je zahteval Ungnad pojasnila, če so glagolske in cirilske pismenke dobro ulite in če prevajajo za Srbohrvate in Bolgare v razumljivem jeziku; pravoslavna popa sta to potrdila, češ, da jih bodejo lahko čitali in razumeli ne samo duhovniki in učenjaki, ampak tudi lajiki po vsej Hrvatski, Dalmaciji, Bosni, Srbiji in Bolgariji, dasi morda „etliche Wörter vnnd Buchstaben nicht jederman gefallen, dann die Crobaten vnnd Dallmatiner reden etliche wörter anderst, dann die Boβner vnd Siruier, vnd in der Cyrulischen geschrifft, schreiben sie etlich Buchstaben auch nicht gleich, wie wir in der Lateinischen vnd Teutschen Geschrifft auch thun". Zato so tudi dali tiskati 4000 malih abecedarijev, da bi se naučilo ljudstvo najprej glagolske in cirilske abecede.

Obenem so se v predgovorih pritoževali nad svojimi preganjalci, češ, da jih „papeshniki taku sylnu souurashio, kelno, zhes nas lasheio, ouadaio, fratuio inu preganeio. Tu ta rogati hudi Sludi dela, kir taku vnih, suseb v tim osteklim, nesramnim, lashniuim Menihu per S. Miclaushu V lublani, inu vnega touarishih, subper to nasho vero, katera ie od samiga Boga vti S. Troyci postaulena inu skusi Cristusa nom resodienna dyuia, resbya, prity, inu vse slu subper nas smishlaua inu sazhene." Tako se huduje Trubar v prevodu „Tega celega psaltra Dauidovega" ... (1566) nad papežniki, ki so jih imenovali tudi romaniste (gl. Register vnd summarischer Innhalt ...)

Pa tudi o namenih naših protestantov se lahko poučimo iz predgovorov. Predvsem so seveda bili glasniki Lutrovega nauka. Svojim rojakom-trpinom so hoteli dati v roke tiskano besedo božjo, ki naj bi jih hrabrila v stiskah in nadlogah njihovega ubogega življenja. Zato so prevajali samo taka dela, ki „dem Armen, gemainen ainfeltigen Mann zu seiner Seelen hail zuwissen von nötten, vnnd was latter, Warhafft, verstendig, trostlich, vund zu pflannzung vnd erhaltung der waren Religion, dienstlich vnd Nutzlich ist" (gl. predgovor hrv. Prvemu delu novoga testamenta). Iz svetih knjig, pisanih v njemu razumljivem jeziku, naj bi črpalo naše ljudstvo veselje do bornega žitja, težkega zlasti vsled neprestanih turških napadov. Vera v večno življenje naj bi jih čuvala obupa v nadlogah in bridkostih! Ta lepa misel, polna usmiljenja in bratoljubja, se vleče kakor rdeča nit skozi vsa dela. A s pravo sv. vero niso hoteli seznaniti le Jugoslovana, hoteli so z njo seznaniti tudi Turka. „Dann will man die rechte Gottselige vnd seligmachende Religion, vnder dem jungen vnd einfältigen volck vnd in der Turkey pflantzen vnd anrichten, so mag solches durch kein anderen weg oder mittel füglicher vnd fürderlicher geschehen, dann mit dem Catechismo vnd Symbolo Athanasij," piše Trubar v hrvatskem katekizmu iz l .1561. Pa tudi drugod izražajo on in njegovi sodelavci isto misel.

To naj bi bila „slovenska (slovanska) cerkev" na jugu (gl. „Ta Slovenski kolendar ... 1557), kakor je mislil ustanoviti Luter nemško na severu. Dalmatin govori v „ Bibliji" o sreči onih narodov, katerim je izkazal Bog to milost, da so čuli njegovo besedo v svojem jeziku; za to so skrbeli apostoli in njih nasledniki, ki so se ravnali po Kristusovem nauku ter „auch den gantzen Kirchendienst in solcher jhrer Landsgebreuchiger bekanter sprach verrichtet." Enako piše Bohorič v svoji slovnici. In Trubar naglasa, govoreč o pravoslavnih Srbih, vedno njih bogoslužje v narodnem jeziku.

Da bi pa novo vero bolj utrdili, so izdajali pesmarice. Godba in petje pobožno povzdigujeta človeško srce, ako se prav izvajata.[5]) David je branil Savla s psalmi in harfo satanovih izkušnjav in Elizeja je navduševala godba pri prerokovanju, nam pa povzdiguje v cerkvi srce. Ob petju in godbi poslušamo rajši pridige in prejemamo rajši sv. zakramente {prim. Ta celi Catehismus, eni Psalmi ... 1579). Verska pesem pa naj bi izpodbujala ljudi tudi k nravnosti. Kjer se namreč pojejo take pesmi, tam ginejo „die andern vnnützen vnd ergerlichen Bulerlieder" (prim. Ta celi Catechismus, eni Psalmi ... 1584).[6]

Nekatera dela so pa potekla zgolj iz obrambnih namenov. Ko so katoliški duhovniki ob razširjanju nove vere spoznali moč knjige, so začeli tudi sami pisati in polemizirati z verskimi nasprotniki. Jezuit Leonhard Pachenecker je izdal l. 1574. v Gradcu: „Compendium Catechifmi Catholici in Sclauonica lingua". Knjiga je prišla med narod, a Trubar je že naslednjega leta nastopil proti trditvam, da so luterški ljudje „Sepelanci, kizarij," da uče novo, krivo vero in zametujejo staro, da je nastalo vse zlo na svetu zaradi njih i. t. d. Izdal je namreč: „Catechismos s dveima islagama", da bi mogel vsakdo „vſakimu Papeshnikouimu ſuper gouorienu odgouoriti, ſagouoriti inu ſprizhati, de ta nih Vera, ie Noua, kriua, ſalsh, lashniua, hudizheua inu Malikouska, kir te ludi od Buga, od nega beſſede inu pokorszhine, odpelaua inu ſapelaua vſa Fekal." Še jeseni l. 1574. so bili Trubarju jezuitovo knjigo poslali „ettlich gut Christen vnnd trewe Diener der Kirchen Gottes im Lands Crain." Trubar poroča o knjigi, češ, da v tem „novem jezuitskem katekizmu" (in windischer Sprach) „der gut Münch, die Bäpſtischen ſiben Sacrament, die ſiben Todsünd die vier Slinde, wölche in die Himmel ſchreien die ſiben Werck der Barmhertzigkeit deir Heiligen anrüffen, das Aue Maria vnd andere Müβbreuch vertheidigt vnnd für Catholifch ausgibt"

Na to je bilo treba odgovora. „Dieweil die Jefuitiſshen auch in Windischer Sprach wie obgemelt wider vnſere Euangeliſche Lehr zuſchreiben angeſangen," je Trubar „alſo alt, kranck vnnd lam die nachvolgende lange Predig zuſammen colligiert, dictiert vnd neben dem Catechiſmo trucken laſſen", to je, izdal je bas „Catehismos s dveima islagama", ki kot plod polemike posebno odločno razkriva rak-rano takratnega našega cerkvenega življenja.

Razen Pacheneckerja pa je istega leta in istotam izdal neki drug graški jezuit oster polemičen (pač nemški) spis proti protestantom, „in wölchem er mit verkerten vngereumbten fälſchlich angezogenen Sprüchen, Hiftorien vnd Exempeln auβ der heiligen Sſchrifft alten Vättern vnd Concilien beweisen will, dass die jetzige Bäpſtiſche Römische Kirche die rechte Catholifche vnd Apoſtoliſche vnnd die vnſer vnrechte vnd Ketzerifche ſey." (Trubar v nemškem predgovoru „Catehisma s dveima islagama").

Oba ta jezuita imenuje Trubar „vnsere Landsleut" in učenca jezuitov, ki proti volji staršev po vseh deželah nabirajo nadarjene dečke in jih vzgajajo po svojih šolah, podobnih oni, ki jo je na prigovarjanje jezuitov pred kratkim ustanovil papež v Rimu, in to v prvi vrsti za Nemce.

  1. ^ Vsaka knjiga ima navadno nemški in slovenski, oziroma srbo-hrvatski (v cirilici ali glagolici) predgovor. Za nas je zanimivejši prvi, ker govori slovenski ali srbo-hrvatski večinoma le o kakovosti in pomenu biblijskih del. Bohoričeve slovnice „Arcticae horulae" predgovor je — kakor vsa knjiga — latinski. — Oziral sem se na predgovore del, katera so mi bila pristopna.
  2. ^ Gl. Christian Friedrich Schnurrer, Slavischer Bücherdruck in Würtemberg im 16. Jahrhundert, Tübingen 1799 — str. 55. sl.
  3. ^ To delo je posvečeno Maksimilijanu ne samo, ker je izdatno podpiral naše protestante, ampak tudi zato (kakor pravi Trubar v predgovoru), ker „wir die Dollmetscher alle sampt vnder dem loblichen Hauβ Osterreich geborn, vnd derhalben E. Kün. May. als vnserm gnädigisten Erbherren, auch dem löblichen Haus Osterreich in vnderthänigsten Treuen zu dienen genaigt, vnd schuldig erkennen. Zu dem auch alle ... Völcker, denen sollich vnser dolmetschen vnd Bücher zu gutem nutzen, vnnd befürderung jrer Seelen Hail vnnd Seligkeit, geraichen vnd gedeyen, auch mit Gottes Hilff, ohne frucht nit abgehn werden, vnder Hochgemelten loblichen Haus Osterreich vnnd der Cron Hungern gesessen, der wegen E. Kün. May. als jrem natürlichen, rechten von Gott gegebnen vnnd verordneten Erbherren Künig vnnd fürsten vnderworffen vnd zugehörig seyen."
  4. ^ Trubar je bil njegov krstni boter. Očetu in staremu očetu tega Franca Jurija (roj. l. 1562.) je bil dober prijatelj.
  5. ^ Kot ljubitelja glasbe slavi Trubar v delu „Ta Celi Catehismus, eni Pſalmi ..." (1574) Vida Kisla, starega očeta omenjenemu Juriju Kislu. Vid kisel je bil dolgo let ljubljanski župan in je pregovoril svoje meščane „daβ sie den Edlen vnnd hochgelerten, in Sprachen vnd freyen Künsten, sonderlich in der Muſika hocherſahrnen Magiſtrum Leonhardum Budinam, meinen lieben Herren Geuattern, zu einem besondern eignen Schulmeister jhren Kindern, vnnd neben jhme vier Kunstreicher auff allerley Instrumenten, vnd Seittenspil, Trommeter vnnd Turner, auffgenommmen vnd Prouisioniert."
  6. ^ Gl. študijo dr. Jos. Čerina v tem „Zborniku"!

I. NAZORI O JEZIKU.[uredi]

Dalmatin pripoveduje v nemškem predgovoru svoje „Biblije", da so mnogi zavoljo posebne in za druge narode v nekaterih besedah nenavadne in težke izreke slovenskega jezika dvomili, da bi se v njem lahko pisalo ali tiskalo z latinico, na sv. pismo v našem jeziku pa da sploh ni mislil nihče. Da se ni pisalo v slovenščini pred Trubarjem, to poudarjajo naši protestantski pisatelji kaj radi. Trubar n. pr. pravi v hrvatskem „Prvem delu novoga testamenta" — pa tudi drugod —, da „die Windische Sprach vor der Zeit (Trubarjevim) ist nie geschriben noch gelesen worden", Hrvati, Dalmatinci, Bošnjaki, Srbi in Bolgari da so pač že prej pisali z glagolico in cirilico, toda samo brevirje, molitvenike in masne knjige, ki pa so nerazumljive, „mit ettlichen leteinischen Wörtern vermischt vnd verdolmetscht", celega sv. pisma in katekizma pa pogreša pri njih. In Dalmatin pravi v svoji „Bibliji", da „die Windische Sprach, besonders, wie die in diesen Landen gebreuchig, nit vor hundert oder mehr, sondern allererst bey dreyssig Jaren, nit geschriben, oder auff Papyr gebracht worden." Pri teh in enakih trditvah moramo seveda misliti na večja pisana ali tiskana dela, ne pa na manjše zapiske v slovenskem jeziku, ki so bili gotovo znani tako Trubarju, kakor Dalmatinu.

Trubar je potem s činom dokazal neupravičenost vseh dvomov o sposobnosti slovenščine za tisk ali pismo. Ljudje so se osrčili in spomnili tujih rodov, ki tudi dolgo časa niso pisali v svojem jeziku. Dalmatin ve iz kronistov, da so pisali Nemci za Karla Velikega vse pogodbe in pisma v latinščini. Luter je prebil led (na Nemškem, pri nas pa Trubar, ki je imel izprva največ težave s pravopisom. O tem piše Trubar l. 1555. — pet let po svojem prvem delu —: „Lubi Slouenci! — Mi ſmo, Bug vei, doſti ſmishlouali, s kakouimi puhſtabi to nasho beſſedo bi mogli prou, po tei Orthographi shtaltnu inuſaſtopnu piſſati, di bi preueliku puchſtabou oli Conſonantou kani lillabi ne iemali, koker ty Peami inu drugi deio, kateru ie gerdu viditi. Taku mi nelmo mogli sdai vnashi laſtopnoſti drigazhi naiti, temuzh de ſe ta H ſa Ch, ta V ſa pul F pisheio inu poſtauio, inu de ſe ty shtimouci isreko poshegi nashiga ieſiga (gl. „Ta evangeli — svetiga Matevsha" ...)". Pozneje bomo videli, da mu je bilo mnogo do pravega izgovora besed, ker se vedno iznova vrača k pravopisnim navodilom. V pravkar imenovanem delu piše v slovenskem predgovoru o jeziku, da „ta Slouenski Jeſig ſe pouſod glih inu veni vishi ne gouori, drigazhi gouore s doſtimi beſſedami Crainci, drigazhi Coroshci, drigazhi Shtaierzij inu Dolenci tar Beſiaki, drigazhi Krashouci inu Iſriani, drigazhi Crouati". Obelodanil pa je svoje delo v kranjščini največ zbog tega, ker jo lahko razumejo, kakor se mu zdi, ljudje drugih dežel. Prevajajoč pa ni iskal lepih, gladkih, visokih „kunſtnih" ali neznanih besed, „temuzh te gmainske Crainske preproſte beſſede, katere uſaki dobri preproſti sloueniz lahko more ſaſtopiti: Sakai ta muzh ſuetiga Euangelia inu nashe Isualizhane, ne ſtoy vlepih oſertnih beſſedah, temuzh vtim duhei vti riſnici vti praui veri inu venim luetim kershanskim lebnu." Obenem pa prosi čitatelje, da bi mu brž naznanili morebitne napake v vsebini in jeziku.

Dve leti pozneje je izšel „Ta pervi deil tiga noviga testamenta", kjer govori malo natančneje o hrvaščini. Pravi, da se hrvaščina piše z dvojnimi pismenkami in da jo govore ne samo po vsej Hrvatski in Dalmaciji, ampak veliko celo na Turškem. Od mnogih je tudi slišal, da jo rabijo v Carigradu na cesarskem dvoru samem. Ima pa precej sorodnosti s slovenščino, kajti „wir Creiner vnd Windische versteen sie nach aller notturft vil bösser, dann die Behemische oder Polnische."

Pozna hrvatski misal in breviarij, ki pa sta tako slabo prevedena, da duhovniki sami ne razumejo mnogih besed na najbolj rabljenih mestih. Zato se je pred sedmimi leti odločil za poizkus, če se dasta pisati in citati slovenščina in hrvaščina z latinskimi ali nemškimi črkami. Poizkus se je obnesel, a navaditi se je treba izgovarjati V za mehki F, H za Ch, samoglasnike in zloge Sha, Zha, Ish, Ozh in podobne pa po načinu našega jezika. Tudi se je prepričal, „das so vil Buchstaben oder Consonanten zu einem Wort oder zu einer Silben, wie etlich Behem vnd Besyacken vermeinen, von wegen der groben vnd wischpelten pronunciation (darumb die Crobaten in irem Alphabet so vil S vnd Z haben) nicht bedürffe, Sonder, es ligt am meisten an der übung, vnd am gebrauch, wie mit den anderen Sprachen vnd Schrifften allen." Nemec na pr., ki se ni naučil drugega jezika nego svojega, ne more nikdar pravilno citati ali izgovarjati latinskega ali laškega jezika, najsi sta pisana ali tiskana še s tako dobrimi črkami. Enako se godi Lahu in Špancu pri nemščini. Istotako ne bodemo mogli nikdar pisati slovenščine z nemškimi, latinskimi ali grškimi pismenkami tako, da bi jo izgovarjal Nemec, Lah ali Grk kakor rojen Slovenec.

Ko je Vergerij pismeno vprašal Trubarja, ali se ne bi upal prevesti sv. pisma v slovenščino in hrvaščino, mu je Trubar odgovoril, da ne pozna nobene hebrejske črke, grščine pa da ne čita dobro. Nadalje se je izgovarjal tako-le: „Dieweil aber die Windische sprach an ihr selbst arm, vnnd gar mangelhafftig an vielen Wörtern sey, höt auch viel Aequiuoca, das ein Wort mancherley bedeüt. Vnd sie wird nicht allein in einem Land anderst, dann in den anderen, sondern oft über 2. oder 3. Meil, ja auch offt in einem Dorff mit vielen Wörtern vnd Accentibus anderst vnd vngleich geredt, zudem, so kann ich nicht krobatisch, weder lesen noch Screiben. Deshalben, sagt ich dazumal, wil mich diser hoher vnd schwärer arbeit des dolmetschens der Bibel, allein nicht vndersteen."

Lotil bi se prevoda, ko bi se mu dodelila dva kranjska ali spodnještajerska duhovnika ali druga učenjaka iz istih krajev, ki znata dobro slovenski in razumeta latinski in nemški. Istotako bi potreboval dva Hrvata, ki dobro govorita dalmatinski in bosenski in pravilno pišeta hrvatsko in cirilsko abecedo.

Toda teh pomočnikov niso mogli takoj dobiti. Zato je začel Trubar sam prevajati. A delo mu je šlo počasi izpod rok, nekaj zaradi stanovskih poslov, nekaj zaradi tega, ker je pri prevajanju rabil dva latinska[1], dva nemška in en laški novi testament, razen tega hrvatski misal, tiskan v Benetkah z latinico, in različne komentatorje, na pr. Erazma Rotterdamskega. Delala mu je pa tudi slovenščina preglavico. Sicer mu je pri imenu in glagolu ugajala dvojina, ki odgovarja grščini, in pa moški in ženski spol pri glagolu, toda nagajal mu je besedni zaklad- Rad bi videl tistega, ki bi mu naslednje latinske besede mogel povedati „proprie Windisch": salutatio, exultatio, iubilatio, laeticia, hilaritas, iucunditas, perrequutio, opprobrium, contentio, seditio, infidiae, tumultus, moleltia, occasio, locus, opportunitas, skandalum, virtus, gloria, bracchium, adoptio, abominatio, turba, affectus, stupor, pietas, impietas, adorare, religio, superstitio, afsiduitas, sors, sacramentum, tabernaculum, panes propofitionis in „dergleichen vnzelich". „Ave Maria" na pr. se ne da prav prevesti. „Die Windischen sagen, zheftzhena li Maria, das ist, geehret seistu Maria, die Crobaten, Sdrava bodi ti Maria, das ist. Sey du gesund Maria, ich habs aber verdolmetschet, Velfelifle Maria, Erfrew dich Maria."

Ta primer je klasičen zgled za način Trubarjevega prevajanja. Izraz „veselje" mu je seveda bil znan, a hotel je biti natančen ter je iskal zaznamovanj tudi za fine razlike, ki so izražene v imenovanih besedah in ki jih je navadno najti v slovarjih. Vobče pa pravi o svojem prevajanju: „vnd ich hab mich beflissen in disem dolmetschen, mit den Wörtern vnd Stylo, auff das ein jeglicher Windischer, er sey ein Creiner, Vntersteyrer, Karner. Kahrstner, Histerreicher, Niderländer oder Belyack, müge leicht versteen. Vnd deswegen, bin ich schlecht bey Bewrischer Windischer sprach, vnd wie mans auff der Rastzhitz redet, da ich geboren bin, bliben, Vnd vngewonliche vnd Crobatische wörter darein nicht mengen, auch newe nicht wollen erdichten." Tu je pač še dodati, kar pravi Trubar v slovenskem predgovoru „Catehisma s dveima islagama": „Vtim textu tiga Catechifma te ene beſſede, koker kerszhenik, Criſtian, Jefus ie Vgrob poloshen, Jefus ie pokopan inu tim glich, ſe vnglih vmei Crainci Sloueni inu Crouati tolmazhio. Na tim ſe nema oben ſmotiti." (Prim. tudi Trubarjevo opombo o Očenašu v „Catehismu s dveima islagama" 106. (Let. M. Slov. 1891, 139.)

Tudi pravopis mu je grenil tolmačenje, kakor sem že omenil. V „Catechismus, in der Windischen Sprach, sambt einer kürtzen Auβlegung in gesang weiβ ..." (1550) pravi o tem: „lieber Leser, in dieser vnserer Windischen sprach mueβ du das V. gemeinklich för ein lindes f. oder Griechiscb Vitta, vnd das β scharff wie die teutschen ir Ch, Vnd das L. zu zeiten grob auff Vngrisch et Bisyackhisch, Darnach die vocal nach aigentschafft vnserer sprach, auszusprechen dich gewönen, Vnd entsetze dich nicht, ob dir am ersten gedungkt seltzam vnd schwer, sonder lise vnd schreib die sprach selbst wie ich ein zeit lang gethan alls dann wir dest befinden vund gar pald sehen vnd mercken, das auch dise vnsere sprach so wol als di Teütsche zierlich guet zuschreiben vnd zulesen ist, praucht wenig Articulos vnd zu den Prepositionibus ein ainigen buchstaben." Za zgled navaja: ozha — der vatter, kozhu — zu dem vatteren; nebu — der himel, Vnebi — in dem himel; nam — vns, k nam — zu vns; jogri — dijüngerr, Siogri — mit den Jüngeren i. t. d.

Enako navodilo daje „Abecedarium vnd der klein Catechismus In der Windischen Sprach ..." (1550): „Vy Shulmastri pag inu vy vsi kir snate poprei brati, samerkaite inu druge vuzhite de ta V. skorai vselei v sazhetki inu na konzu vsake besede sa an f, inu ta H sa ch. inu ta L. debellu, inu te štimouce po tej shegi nashiga Jesiga se nauadite isrezhi, Vy veiste, de te stymouce vsag Jesig oli deshella dregaci isgouori, Htimu inu vsimu dobrumu dai Jesus Christus suy: o gnado Amen/ Na istem mestu piše: „Lvbi Slouenci, Vam ie potreba ſe nauuzhiti inu nauaditi ta H. po lashku, oli koker ti Nemci, Ch. ta V. ſa pul F. žheſtu inu ta L. zhaſi debelu po Beſiashku iſrezhi. Taku bote ta nash slouenski ieſig prou tar lahku brali inu piſſali."

Pri „Evangeliju sv. Matevža" smo videli, da imenuje Trubar jezik, v katerega je „postavil" to svoje delo, „Crat??? Jeſig", kakor se je tudi sam podpisoval za Kranjca. Slo ??? se ne imenuje, pač pa nazivlje s tem imenom one, ki so ??? bile namenjene njegove knjige. Nemški izraz za „slovenski" je pri njem „windisch„. „Windische" so včasih Slovenci, včasih Jugoslovani, oziroma Slovani sploh, a s „Kranjci" razume Gorenjce in ljubljanske okoličane v širšem pomenu besede.

„Crainzi inu Sloueni" — tako kliče Trubar svoje verske somišljenike. Razumejo mu njegov jezik jako dobro Kranjci, Spodnještajerci, Korošci, Kraševci, Istrani in prebivalci Slovenske Krajine. Hrvatski pa govore vsi Hrvati, Dalmatinci, Bošnjaki, Srbi in Turki tja do Carigrada (prim. „Ta drugi deil tiga noviga Testamenta ..."). Glagolico imenuje tudi prosto hrvatsko abecedo, dočim je cirilica pravopis kristjanov na Turškem in pravopis evpropskih Turkov samih (gl. „Der erst halb Theil des newen Testaments ... in die Crobatische Sprach verdolmetscht ...") O njegovem pojmovanju jugoslovanskih rodov zvemo še nekoliko v drugem poglavju.

Sebastijan Krelj je spisal svojo „Postillo Slovensko" (1567) za Slovence slovenski. Nemškega predgovora nima. Sploh je bolj redkobeseden in jedrnat nego Trubar, Dalmatin in Bohorič. Ti govore veliko o pomenu sv. pisma, Krelj ni storil niti tega; ne ljubi zgovornosti, ki zavaja v nejasnost in nepreglednost. Pri njem govori o sv. pismu Luter sam.

Kreljev jezik ne odgovarja le enemu narečju. Krelj namreč ni pozabil onih ljudi našega imena in jezika, ki stanujejo okoli nas in skoro povsod čisteje govore nego po „Kraniu inu Koroshki desheli, do polu nembſhki." K onim, ki prebivajo okrog nas, šteje Dolenjce, Istrane in Vipavce.

Kakor jezik, tako si je ustvaril deloma tudi lasten pravopis, a ve, da ne bo delal težave tistim, ki so se navadili na „Goſpod Truberiovo Kranſchino". ch moramo čitati za zh in C vedno c, nikdar za k. Razlike med s in ſ, sh ???? kmalu vsak sam, a naš jezik jih zahteva. — Svojega pravopisa ne smatra za popolnega, a tolaži se s tem, da pri človeških delih ne moremo govoriti o popolnosti. Eni, pravi Krelj, so navajeni na staro slovensko, hrvatsko in cirilsko pismo. Bog daj, da bi mogli to-le, zlasti „to lepo ??? zopet spraviti med ljudi. Toda v časih, ko vzdihujejo skoro vse naše dežele pod turško šilo, moramo biti tudi brez cirilice zadovoljni in, kakor pravi Nemec: Stühle und Banke auf den Tisch stellen. K^r se torej ne da mnogo izpremeniti, glejmo vsaj, da prilagodimo latinico — ki jo skoro izključno pišemo in tiskamo — zahtevam svojega jezika in da ne bode imela vsaka vas, vsako mesto svojega pravopisa.

Dalmatin ni imel toliko reformatornega duha za jezik. Prevoda sv. pisma se je na prigovarjanje mnogih mož lotil iz ???djubnosti in ljubezni do domovine. Pozna sv. pismo in ??? krščanske knjige „in französischer, Wälischer, Polniwier, Behemischer, Reusischer, Dänmerckischer, vnnd in andern mehr sprachen", zato bi ga bolelo, ako bi ostali „wir Windische" brez pismenosti, ko vendar „die Windische Sprach" ni skrita v kotu, ampak je razširjena čez mnoga mogočna kraljestva, razdeljena seveda v več narečij. Govore pa ta jezik ne samo Kranjci, Štajerci, Korošci in njihovi mejaši, kakor: Hrvati, Dalmatinci, prebivalci Slovenske in Metliške Krajine, Krasa, Istre, ampak tudi Čehi, Moskoviti, Rusi, Bošnjaki, Valahi in skoro vsi narodi, ki so naseljeni v deželah, katere je iztrgal krščanstvu Turek, njegov največji sovražnik. Na Turškem je n. pr. občevalni in uradni jezik „die Windische, auch ein Heubtsprach". Izkušnja ga uči, da razumejo nešteti narodi naš deželni jezik laže, nego mi njihovega. Seveda moramo prav izgovarjati ali pisati. Jeziki naših sosedov so mu malo umljivi vsled težkega in posebnega izgovora in pravopisa. Pri Dalmatinu je torej kakor pri Trubarju „windisch" toliko kakor „slovanski".

Piše Dalmatin kot Kranjec kranjščino. Da ga pa ne bi razumeli samo na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in Koroškem, je pridejal na koncu svoje „Biblije" „Register nekaterih beſed, katere, Crajnſki, Coroſhki, Slovenſki ali Besjazhki, Hervazki, Dalmatinſki, Iſtrianſki, ali Craſki, le drugazhi govore", n. pr.:

Crajnſki Coroſhki Slovenſki oli Besjazhki

dejzhla — diviza

ptuj nesnan tuia, tugina

neveſta — ſnaha, sarozhniza

Harvazhki, Dalmatinſki, Iſtranſki, Cralſki divojka tuiza, priſhlaz, priſhelz -

Kakor Dalmatin, tako govori tudi Adam Bohorič v latinskem predgovoru svoje slovnice „Arcticae horulae" najprej o sv. pismu; kot učen in naobražen mož piše obširno in začne pri Adamu in Evi, da dokaže časovno prvenstvo hebrejščine, kaldejščine, grščine in latinščine. Sv. pisma našteva ista kakor Dolmatin, le danskega prevoda ne omenja. Končno vzklikne: „Illuxit illa laeta dies, qua etiam Carniolanis et Slauis Deum iplum, Patriarchas, Prophetas, Apoftolos et Evangeliftas, Carniolana ligua loquentes, videre et audire licet." Dalmatinovi in in Trubarjevi „Windische" so torej pri Bohoriču „Slaui". Spisal je svojo slovnico v latinici, češ, da je raba cirilice in glagolice izginila v Karnioli. O prvi pravi, da je navadna v turškem cesarstvu, zlasti pri janičarjih, dalje pri Bošnjakih, Rutenih in Moskovitih in da se strinja z grško abecedo, glagolico pa da je izumil „Hieronymus Stridonenfis" za svoje rojake Hrvate, razlikuje pa da se od cirilice „figuris lolum".

Glede pravopisa ne zavzema torej tako absolutno slovanskega stališča kakor Krelj.

  1. ^ V hrv. „Prvem delu novoga testamenta" čitamo, da prevodilci rabijo latinsko, nemško in laško, dalje tudi češko sv. pismo, zadnje „von wegen etlicher alten Windischen wörter. „Eraβmi vnnd Lutheri Translation" sta pa najvažnejši. Po končanem prevodu novega testamenta bo vprašati teologe, podkovane v hebrejščini, katerega latinskega, nemškega ali laškega prevoda sv. pisma naj se drže. Gl. razpravo prof. Iv. Polovica v tem „Zborniku".

II. NAZORI O NARODU.[uredi]

V nemškem predgovoru hrvatskega „Prvega dela novoga testamenta" (1562), „darinn sein die vier Euangelisten, vnd der Apostel Geschicht, jetzt zum ersten mal in die Crobatische Sprach verdolmetscht, vnd mit Glagolitischen Buchstaben getruckt", hoče Trubar „auffs kürtzest, ordenlich vnnd grundtlich" povedati, „was das arm Cristlich Windisch vnd Crobatisch Volk, wöches an den Türckischen Gräntzen, vnd vnder den Türcken, in Boβna, in Seruia, in Bulgaria, vnd in denselbigen vmbligenden Landern wonet[1] (die alle sich der Windischen Sprach gebrauchen, vnd eins das ander nach notturfft versteht) für ein Art, Eigenschafft, Sitten vnd Religion habe, wie vnd mit was Ceremonien, sie jre Gottesdienst vollbringen, vnd wie sie biβher kein gantze Bibel, noch Catechiβmum in jrer Sprach vnd Geschrifft gehabt, vnd was für grosse Angst, Nott vnd Trübsal, gemelte Völcker, von den Türcken on vnderlaβ leiden. Item, wie sich ettlich alt sittsam Türcken gegen den Christen halten, vnd was sie in Glaubens sachen zu zeitten mit jnen reden vnd disputieren." Delo je posvečeno kralju Maksimilijanu, a Njegovega Veličanstva noče Trubar poučevati o teh stvareh, ker kot spodoben človek ve, da so kralju znane brez Trubarjevega popisa, omenja jih le radi onih pobožnih, bogaboječih Nemcev, pri katerih so našli on in njegovi pomočniki pribežališče in kateri so jim pomagali napraviti hrvatsko in cirilsko abecedo in tiskarno, dalje zavoljo onih dobrih kristjanov, ki prebivajo daleč od turških mej in vedo o imenovanem narodu malo ali nič. Upa pa, da bodo čitatelji spoznali iz njegovih besed, da je reformatorski trud božje in potrebno delo, ki zasluži vsestransko pomoč.[2]

Z ostalimi Jugoslovani so seznanili Trubarja vitez Sigismund Weyxelberger, ki je potoval po slovanskem jugu, dalje nekateri trgovci in pa pravoslavna popa Maleševac in Popovič.

V tem obširnem nemškem uvodu glagolskega „Prvega dela novoga testamenta" (1562) torej, ki ga je prevodilcema Konzulu in Dalmati napisal in podpisal Trubar, čitamo, da so Hrvati in Srbi kristjani, po večini prijazni in gostoljubni. Tujce sprejemajo prijazno in jih pogoščajo zastonj. Ubožce obdarujejo po svojih močeh. Celo nesrečnih se čutijo, ako se siromaki ne oglašajo pogostoma. Razuzdanega življenja in zakonolomstva ne trpe, ker so takih misli, „das man ein gantz Geschlecht oder Freundtschaft höher nit smähen könde, dann durch solliche Vnzucht".

Kristjani v Srbiji in deloma v Bosni in okoli Bosne so — kakor sami pravijo — grške vere. Za rimsko mašo se ne brigajo, temveč imajo lastno, a dolgo mašo v navadni srbščini in hrvaščini, ki jo imenujejo „Liturgia des Guldenmudts". To je, kakor se je Trubar s pomočjo imenovanih dohovnikov uveril iz njihovih masnih knjig, od besede do besede maša, ki jo je pred leti iz grščine v latinščino preložil „Erasmus Roterodamus" in se nahaja na koncu 5. knjige Ivana Zlatoustega, nadškoja carigrajskega. Imajo pa tudi krajšo mašo. To služijo na večer velikih praznikov. Poprej se postijo ves dan, zvečer pa se zbero na tešče v cerkvah, služijo omenjeno mašo in obhajajo ljudstvo.

Cerkve so razdeljene v tri dele. V prvem se mašnik obleče, izreze iz hleba, zamešenega s kvasom, srednji komad, zaznamovan z zvezdico, ga zdrobi v kelih, oblije z vinom in moli nad njim. Nato gre v mašniški obleki s kelihom in z diakonom v drugi del cerkve, v kor, kjer stoji oltar. Ta del ima svoje zagrinjalo. Tu so samo duhovniki in diakoni.

Ko položi kelih na oltar, začne maševati, sedaj tiho, sedaj glasno, a v srbščini. Vmes moli diakon ljudstvu litanije štirikrat. V zadnjem koncu cerkve stoje ljudje in in mu odgovarjajo: Gospod, usmili se nas! ... Ves obred traja dolgo. Ko so z mašo pri kraju — pri maši ne povzdigujejo zakramenta, niti ga ne nosijo okrog — gredo izpovedanci k obhajilu. Iz keliha se obhajajo z žlico v obeh podobah. Na Binkošti in velikega tedna shranijo duhovniki komad omenjenega blagoslovljenega kruha v škatlici doma ali v cerkvi. In kadar previdevajo bolnika, vržejo drobtino tega kruha v žlico vina in in jo dado umirajočemu. Krstijo kar z neblagoslovljeno vodo „one Salcz, Staub vnnd öll". Javno ne pridigujejo. To bi sicer lahko storili, ker prepovedujejo Turki samo zvonjenje. Zato pa kaznujejo duhovniki in menihi svoje ovčice tem bolj pri izpovedi in v zasebnih hišah. Za vsak greh jim nalože posebno pokoro in jim ukazujejo, veliko darovati, za maše plačevati, dajati miloščino, moliti, se postiti i. t. d. Toda narod sluša rad svoje dušne pastirje in se boji njihove kletve bolj nego smrti. Zato jih ljudje časte in vabijo na vse gostjje. Duhovniki in menihi jim tudi prepovedujejo, pohajati v družbi s Turki nad kristjane. V tem jih pa ne sluša drzna mladina, ki jo Turki celo silijo k takim pohodom. No, starejši so pametnejši in boljši. Ti ne vzemo niti beliča od bojnega plena in ga tudi ne trpe pri hiši.

Duhovniki in menihi pojejo, čitajo in molijo v cerkvah vsak dan zjutraj in zvečer dolgo iz breviarijev in molitvenikov, spisanih v domačem jeziku. Pri božji službi porabijo veliko kadila. Ljudstva se zbere mnogo pri vsaki maši. Nimajo pa v cerkvah kipov ali rezbarij, ampak samo slike, „fürnämlich das Crucifix, darauff geschribem mit Cyrilischen Buchstaben, Jezus von Nazaret ein Künig der Juden. Si haben andere Gemäl auch, als vnser frawen, Johannes des Teüffers vnd der Apostel."

Duhovniki se pred posvetitvijo lahko ženijo, posvečeni pa se ne morejo, ako hočejo ostati mašniki. Njihov patriarh je mogočen gospod, ker „reittet offt selbander auff einem Esel, dem Keiser zu Constantinopel gehn Hoff, hat freyen zugang zu jm". Menihi se žive od dela svojih rok. Obljubiti morajo večno devištvo; če pa prelomijo obljubo, oziroma če jih zasačijo pri prestopkih zoper obljubo, jih sežgo Turki. Ker ni prijetna taka smrt, se puste rajši skopiti in se poturčijo.

Vsi — duhovniki in lajiki — se postijo vsako sredo in petek, sedem tednov pred Vuzmom, štiri tedne pred Sv. Petrom in Pavlom, petnajst dni pred Marijinim vnebohodom in šest tednov pred Božičem. Sicer ne jedo „von keinem erstickten, noch von Blut, darumb, das Moises gesagt hat, im Blut sey das leben".

Če umre kak bogatin, služijo za njim duhovniki in menihi štirideset dni zaporedoma maše, „die zalt man mit des abgestorbnen Gelt, oder Ochsen, Khu, Roβ, oder Eseln. V teh štiridesetih dneh prirede pokojniku na čast in v prid njegove duše štiri velike pojedine. Med povabljenci so duhovniki in menihi, dalje vse sorodstvo in sosedstvo. Pred jedjo in po jedi molijo za dušo umrlega.

Ostali kristjani v Bosni in okoli Bosne so rimski katočani. Zlasti menihom-bosopetcem se godi dobro pri njih.

„Vnd dise Christen in der Türckey alle sampt, wiewol sie von jren Höfen, Grunden vnd Heüsern, darauff sie sitzen, vnd mit jrer eignen Handarbeit sich schwärlich erneren, jren auffgelegten Zinβ, einer mehr dann der ander, Item den zöhenden, ettlich den sibenden theil, von allen jren wachssenden früchten, vnd von allem jrem Vich geben vnd bezalen. Nichts desto weniger, als offt der Türckisch Keiser oder seine Wascha vnd Hauptleut, wider den Sophy, oder wider die Christen ziehen, so müssen sie auch wölche tauglich zum Krieg vnd starck sein, mit jnen ziehen, vnd mit jrem Vich das Geschütz vnd Prouiant auff jren eignen Vnkosten nachfüren. Item, so werden sie gar offt von den Türcken, vmb liederlich Vrsachen, wann sie sich vor jnen nicht neigen, auff die seitten tretten, oder vor jnen vom Roβ nicht abstehn, vnd offt vmb nichte, jämerlich mit Kolben zu boden vnd zu todt geschlagen. Sie werden auch gar offt von den bösen muttwilligen Türkischen Rotten und Buben, in jren Heusern, bey tag vnd bey der nacht überfallen, die nemen jnen was sie haben, offt binden sie die Männer im Hauβ an die Seulen, oder an die Thür, vnd treiben Schand vnd Gewalt mit jren Weibern vnd Tochtern, zu dem muβ der Man vnd Vatter zusehen. Offt nemen sie jnen die Hochzeitterin, fürens hinweg, vnd über ettlich Tag schickens sies jnen wider. Ettlich begeren von den Christen jre Töchtern zu der Ehe, denen mussen sie es geben, fürens alsdann hinweg, vnnd verkauffens jhenseitt des Mers in Asia. In Summa, die Turcken werden von jrer Oberkeit nit gestrafft, sie thuen den Christen was sie wollen."

Žive pa tudi pošteni in skromni Turki in Turkinje, ki se jim smilijo ujeti kristjani. Nagovarjajo jih prijazno in jim dajejo denar, češ, da naj prosijo zanje svojega Boga. Usmiljene turške žene govore ujetim kristjankam: „O du armes Weib, warum bist du nit geflohen, da dich die Kree mit jrem empsigen Geschrey gewarnet hat." Iz ljudi se ne norčujejo, saj je tudi pohabljence ustvaril Bog, toda če vidijo pijanca, pljunejo nanj, rekoč: Pfui Pyana Suina. „Vnd auβ den langen, breitten, zerschnittnen Teutschen Teuffels Hosen, treiben sie auch groβ Gespött." Če pride k imovitemu Turku kristjan in ga prosi kruha ali prenočišča, ga ne odpodi, ampak ga s svojimi hlapci vede v hišo za tujce — tako ima poleg svojega stanja vsak premožni Turek — ga vpraša, odkod je in kam ga vodi pot, ter postreže tudi njegovemu konju. Razgovarja se z njim o verskih stvareh: o sv. Trojici, o sodnem dnevu ... in ne zameri, če zine v takih razgovorih kristjan kaj slabega o turški veri, ampak pravi po dolgem pričkanju: Bog nam daj vsem pravo vero! Veliko imenitnih Turkov da celo svoje otroke skrivaj krstiti in pozneje, ko dorastejo, k kristjanom v vzgojo, da se nauče krščanske vere. Sicer pa ne razumejo šale v verskih stvareh, temveč se hitro razjeze in navale na obrekovalca svoje vere. Če ga ne potolčejo, ga prisilijo, da se da skopiti in da sprejme njihovo vero.

Kristjani, ki stanujejo ob turških mejah, toda pod krščanskimi vladarji, so „die Crobaten, Dalmatiner, die Windischen oder Sclauen". Hrvati, „die man sonst Husern nennt", so pošteni, močni in silni vojniki, ki se ne ustrašijo Turka v nobenem boju. Zelo so zgovorni, toda pijejo radi ter napijajo svoji gosposki in prijateljem. V bojnem taboru ne trpe nobene ženske. Te so zveste, poslušne in poštene. Možje ne puste, da bi se kdo dotaknil njihovih soprog, najsi bi bilo tudi pri plesu ali v šali.

Hrvatje so vsi rimski katoličani. Prelomitev posta smatrajo za večJi greh nego tatvino konj. Duhovniki služijo mašo v hrvaščini, tudi pridigujejo včasih, „aber die gröbsten erdichten Fabeln."

Dalmatinci so napol Lahi, z laškimi šegami in z enako vero.

Bezjaki[3] ali „Sclauen" imajo skoro ogrske in hrvatske običaje in lastnosti. Verski obredi so isti kakor pri Hrvatih. Razlika je edino ta, da mašujejo duhovniki latinski. Tudi so Bezjaki vneti za daljna romanja.

Prebivalci Slovenske Krajine in novomeške in krške okolice so napol Hrvati in Srbi; mnogo jih je pribežalo sem pred Turki. Kraševci, Goričani in Istrani so po šegah in veri deloma Hrvati, deloma Lahi. Kranjci, Spodnještajerci in Korošci pa imajo nemške šege in obleko, „allein das die Weiber tragen besondere lange Schlayer am Kopff". Njihova gosposka, grofi, baroni in drugi plemenitaši govore dabro nemški, mnogi so podkovani tudi v latinščini in laščini. Tudi mnogo meščanov, duhovnikov in menihov govori nemščino, navadno ljudstvo pa le slovenščino. To-le je dobro, zvesto, odkrito, poslušno, postrežljivo in prijazno, a preveč so babjeverni, kajti, „sie wöllen alle jre Sachen bey Got, bey def Jungfrawen Maria, vnd bey den Heiligen, nur mit vil Mefi lesen hören, stifften, mit Begengnussen, opffern, Rosenkrantzen, mit vil feyren, Kertzenbrennen, mit Creützen vmgehn, mit geweichten Wasser, Saltz, Palmen, mit reüchen vnd sprengen, mit weitten Wallfarten, vnd mit newen Kirchenbawen auβrichten. Vnd alles Vnglück, alle Straffen Gottes, allerley Kranckheiten, Tewrung, Krieg, Vngewitter, abwenden. Item, die Teüffel aus den Wolcken, auβ dem Veld, vom Hoff, vom Vich, vom Haus vnd vom Beth vertreiben, vnd gute Jar, vil Traid, Wein, Vich, Frid vor dem Türcken, vnd lang leben, damitt vnd dadurch überkommen. Ja auch den verstorbnen auβ dem Fegfewr gehn Himmel helffen, vnd die ewige Seligkeit erlangen. Vnd wann ettwann eins in einem Hauβ kranck wurdt, so thut der Kranck, oder ein anders, als Vatter oder Mutter an des Krancken stat, ein Gelübt, ein groβ Opffer der Jungfrawen Maria, oder einem andern Heiligen, bey der oder jhener Kirchen, zubringen vnd zugeben, es sey ein Kind, Ochs, Kalb, Schaaff, ettlich pfund Wachs, oder souil Gelts, oder des Krancken bösst, schönest Kleid, oder ein weitte Wallfart zuuolbringen. Deβwegen Wallfarten sie gar offt gehn Rom, gehn Loreto, gehn Otting, gehn sanct Wolffgang - ins Beyerland, vnd allweg über siben Jar biβ gehn Aach ins Niderlandt. Vnd haben gebawt, vnd bawen noch, neben jhren Pfarrkirchen schier auff allen Höffen, Bergen vnd schönen Ebnen, in Walden vnnd Höltzern grosse Kirchen, offt zwu beyeinander, das in vilen Pfarren, bey vier vnd zweintzig, vnd mehr neben Kirchen vnd Capellen erbawt seind, vnd noch täglich erbawt werden. Vnd solche grosse Abgötische vnd vnnütze Gebew, thun vnd vollbringen sie nur auβ angeben, geheiβ vnd beuelöh der leichtfertigen, wohnsinnigen vnd ehrlosen Leütten, die jnen also fürgeben vnd sagen, die Jungfraw Maria, oder sonst ein anderer Heilig oder Heiligin, seind jnen im Trawm oder Schlaff, oder sonst in der Nacht erschinen. Ettlich fallen nider bey Tag vor den Leütten, als sie den hinfallenden Siechtag hetten, vnd nach langem zittern vnd zappeln, heben sie an zusagen, die Jungfraw Maria, oder ein ander Heilig oder Heiligin, hab sie dermassen nidergeworffen, mit jnen geredt, vnd beuolhen, das man jetzund an disem, jetzund am jhenen Berg, Thal oder Wald, ein Kirchen bawen, vnd dahin mit Creutzen gehn, Opffern, Meβ lesen vnd Wallfarten soli, vnd wo mans nicht thun werde, alsdann die jnen erscheinte Marie, Heilig oder Heiligin, wollen alles Getreid im Feld vnd Weinberg mit dem Hagel oder Schawer erschiagen, vnd ein soichen grossen Sterben über die Menschen vnnd Vich schicken, das der dritte theil nicht soli bey dem leben uberbleiben."

Toliko je Trubar s svojimi sotrudniki sporočil Nemcem o življenju in značaju Jugoslovanov.[4]

O posebno težkih razmerah, ki so nastale vsled turških vojsk, govori Juri Dalmatin v posvetilu „Karſzhanſkih lepih molitev (1584) ter pravi, da je sedaj posebno živa potreba, pridno moliti; „es vermanet vnd treibt vns gleich dazu auch die höchte not, mit welcher in diesen letzten Zeiten fast die gantze Christenheit, am meisten aber wir arme Windischen an vnsern Grentzen von Türcken, vnd sonst je lenger je mehr beladen werden ... Demnach ich guter hoffnung bin, es werden verstendige fromme Christen vmb desto weniger mirs vbel deuten mögen, daš ich des herrn Doctoris Andreae Mulculi Betbüchlein vnd etliche aridere andechtige gebetlein für mich genommen vnd unserm armen Windischen gemeinen Man zum besten in vnsere windische Sprach verdolmetscht vnd auff eigen vnkosten drucken lassen."

Kakor je Trubar izkušal dati karakteristiko Jugoslovanov, tako je Bohorič z etimologijo hotel dokazati znapienitost našega rodu. Bili so namreč že takrat ljudje, ki so — kakor pravi Bohorič — ali iz nevednosti ali iz same hudobije zlobno in grdo govorili o Slovanih. In vendar to niso narod, ki bi prebival na ozkem, oddaljenem ozemlju. Saj so Slovani vsi oni, ki govore slovanski ali o katerih izpričuje vsaj njihov jezik sorodstvo s Slovani. Vsi zgodovinarji so edini v tem, da so Heneti, Veneti ali Venedi, Vindi, Vandali in Slovani isti rod.[5] Vsako izmed naštetih imen zaznamenuje isto ljudstvo. To pa se je mnogo preseljevalo, zato je dobilo toliko imen. Zadnje zaznamenovanje — Slovani — prihaja od slavnih činov, od slave, „hinc Slavi, quafi laudabiles, celebres et clari dicuntur". Zakaj nikdar ne moreš pravilneje raztolmačiti kakega izraza nego „ex cujurque gentis propria lingua". Kakor so dobili Germani ali Alemani svoje ime — ali po pravici ali

>'j

") 18


krivici, kdo more to povedati? — od „gar manne" ali ^.alle manne" — ta razlaga »Carolo etiam magno placuisse legitur* — tako se ne moti oni, ki izvaja Slovane od „slava". Ime samo je za nas zelo pomembno. Zgodovinarji pišejo namreč brez izjeme, da smo bili radi svoje bojevitosti narodom strah. Celo* Ciceron, »pater eloquentiae", ne zanika tega, ko pravi: „Dalmatae semper habiti sunt bellicosi." „Neque enim 6|x6YXa)TTov gentem a nostra difiungo," pristavlja Bohorič k temu. seveda ne manjka ljudi, ki trdijo, da smo si nadeli to ime zgolj iz bahatosti. Da pa ti nimajo prav in da govori iz njih samo sovraštvo, to nam priznavajo mnogi učenjaki, med njimi celo nemški.

Rod Slovanov je star. Že stari Grki so poklicali Henete na pomoč zoper Trojo. In stari Mizijci, sedanji Bošnjaki, do- kazujejo baš tako visoko starost Slovanov. Razprostirajo se Slovani čez velik del sveta, če ne čez vso zemljo.

Na jugu prebivajo ob jadranskem zalivu, ki se imenuje zato »sinus Venetus". Mogočno in bogato mesto Veneta, „a noltra gente lic dieta", stoji tu. Celo v Afriki, kjer so si bili ustanovili nekdaj Slovani kraljestvo (Vandali !), ne manjka slo- vanski govorečih ljudi. Na Turškem se poleg grščine govori slovanščina ; goje jo zlasti janičarji. Tu je v tolikih časteh, da izpodriva celo domači turški jezik.

Na severu in proti severu bivajo »Mofhi" ali »Mofho- viti" in Ruteni, sploh vsi, o katerih piše Ptolomej, da so za- sedli „sinum Venedicum Arcticum". Med tem zalivom in med „veneclskim jadranskim zalivom" bivajo v sredini »Litvani, Poloni, Bojemi, Lufati, uel Wendi," ob obeh bregovih Labe pa »Moravi, Walachi, Rafcij et Bulgari pleriq; in Auiria vero magna pars ž ledibus fuis a Tiranno Turca pulfi, vltra citraq; Danubium funt, qui exercent terram et agros. In inferiori Sty- ria magna pars: inde in specie dieti Slavi (vulgo Besjakos appellant) : Et paulo infra, tota Poshega : Tota Carniola noftra, et magna pars inferioris Carinthiae: Corufci, Hifriani omnes attingentes eam vrbem, que Pola dicitur Venetis parens, ab Argonautis , vt Strabo refert, condita."

Vse to je naše! Od morja do morja biva rod Slovanov.

Toda lahko bi prišel kdo in bi rekel : vsi ti rodovi, ki si jih naštel, ne govore istega jezika, ampak se med seboj ne- koliko razlikujejo po izgovoru in pisavi, torej niso Slovani! No, Bohorič bi ga vprašal, ali so Svevi in njihovi sosedi Germani, Belgijci, Saši in drugi pa ne. Vsi ti so Germani, in vendar je razlika v njihovem jeziku večja nego pri Henetih, Venetih in Vindih !

Razen tega govori o imenitnosti Slovanov cela kopa slovanskih imen v Germaniji in izven nje.

19 2=*=


»Molhi** prihaja od molh, Ruteni ali RuBi od ^Rolfojeni, id est diffeminati", Poloni od pojle, Bojemi od boj, enako Ba- vari, to je, Bojari ali Vojari = duces, Moravi od reke Morave. »Pomerani" imajo ime od primorje (a primorjii, quali dicas marini feu accolae maris). Celo Ogrom se je priljubila slovan- ščina tako, da imajo vojvode, ki jim pravijo napačno wayda. Med temi imenuje Hunjada, ogrskega Ahila, očeta kralju Matjažu.

Beligrad je slovansko ime, enako Carigrad in Gradec.

Tudi »Leipzig* se mora izvajati od lipa, po njegovem domnevanju zato, ker je kraj bogat lip. „Chemnicium civitas" se zove po kamenju, torej Kamenica, „quasi lapidosa dieta". Duben med Lipskim in Witenbergom izvaja od dub, torej du- bina — quercetum. Ime „Witeberga" se mu zdi popačeno. Če prihaja „ab albo monte", „vt ex Saxonico Idiomate appellari videtur", ne umeva, zakaj se ne imenuje rajši „Schwartzberg", ker leži mesto v ravnini in ni bele ni črne gore. Zato je mnenja onih, ki izvajajo ime od »beli Brud" ali „Beli Breg", ker je bil nekoč tam brod in se vidi obrežje belo. Enako izvaja »Pretin" in „Prezh" „ab Traiectis", Torga od trg i. t. d.

S temi in podobnimi, srečnimi in nesrečnimi izpeljavami izkuša Bohorič prepričati o starosti, veljavi in slavi Slo- vanov.^ ^) *

  • *

Nazori naših protestantskih pisateljev o jeziku in narodu so sicer deloma nejasni, nedoločni in prožni, a temu se ne bomo čudili, če pomislimo, da so ti možje živeli v drugi po- lovici XVI. stoletja in so posvetili svoje življenje verskemu vprašanju. Jezikovno so stremili pred vsem za tem, da. bi bili razumljivi ; prosijo tu in tam, da bi se jim naznanile morebitne napake v jeziku. Celo do Maksimiljana II. so se obrnili, da bi njih delo dal strokovnjakom presoditi (Gl. na pr. »Catechifimus, mit AuBlegung, in der Syruischen Sprach . . . 1561).^*) Da se narod ni spotikal nad njihovo pisavo, nam kažejo Trubarjeve besede v hrvatskem »Prvem delu novoga testamenta" (1562): Diese Bucher lesen nun, Gott lob, auch die Windischen Bauern vnnd Kinder wol vnnd fertig. Slično se je izrazil 13 let pozneje o petju (»Cateh. s dveima islagama", str. 178): „Mi luterski poiemo laltopnu vtim slouenskim iefiku, de vfi ludie faftopio te plalme, molitue inu duhoufke peifmi is s. pilma vlete inu sloshene."


^8) Nekaj podatkov za životopis Trubarjev, vzetih iz predgovorov, podam na koncu tega »Zbornika". Ur,

") O kritiki Skaličevi gl. Ilešičev spis „0 pouku slov. jezika str. 69.


20


Odnošaji Primoža Trubara prama hrvat- sko] tiskari u Wurtemberškoj.

Napisao dr. Fr. Bučar (Zagreb).


Trubar je več od prije vodio slovensku tiskaru u Tii- bingenu, a kad je ovoj g. 1560. pripojena i hrvatska tiskara, bio je iz prvine povjeren Trubaru nadzor i nad hrvatskom tiskarom. Vrhovni nadzor nad tim poduzečima imao je medju- tim po nalogu wurtemberškog vojvode Krištofa Ivan grof U n g n a d , koji se je poglavito brinuo za materijalno stanje čitavog (vsega) poduzeča, dočim je Trubar rukovodio knji- ževnom stranom hrvatske, kao i slovenske tiskare. Trubar je n. pr. s Ungnadom odlučivao kod hrvatskog poduzeča, sto če se štampati i prevoditi, pisao je njemačke predgovore hrvat- skim knjigama te je u vanjskom svietu, osobito kako se je Petar Pavao Vergerij ml. prestao zanimati za slovensko i hrvatsko to poduzeče, napose na jugu bio glavnim zastupni- kom čitavog slovenskog i hrvatskog protestantskog književnog pokreta.

A Trubar nije aktivno književnički djelovao kod hrvat- skog tiska, jerbo (ker) nije bio vješt hrvatskom jeziku niti glagolskom ili čirilskom pismu, te su za hrvatsku tiskaru, koja je izdavala protestantske knjige na glagolskim, čirilskim i la- tinskim pismenima, dobavljeni posebni hrvatski radnici (de- lavci), vješti glagolici i cirilici, koji su prevodih, pisali, a iz prvine i sami slagali hrvatske knjige. U tom pogledu dogovo- rio se je bio Trubar sa Petrom Pavlom Vergerijem, koji ni sam nije bio skroz vješt hrvatskom jeziku i poglavito pismu, te obojica složno nastojaše oko dobave hrvatskih rad- nika (sta se trudila za . . .).

Pošto (ker) je slovenska protestantska tiskara izdala več (že) mnogo slovenskih protestantskih knjiga, bude odlučeno, da se imadu te iste slovenske knjige samo na hrvatski prevesti te izdati glagolicom i čirilicom, dočim su kasnije dodana još

21


k tome i izdanja latinicom. Da se uzmognu knjige štampati (tiskati) glagolicom i čirilicom, trebalo je najprije dati načiniti takova slova (črke), dalje trebalo je hrvatskih slagara (stavcev) i korektora, a glavno i prevodilaca, čega svega tada u WUrtem- berškoj n i j e bilo. Trošak oko novo ustrojene hrvatske tiskare imao se je namaknuti dobrovoljnim prinosima, sto je na sebe preuzeo Ungnad, koji je ujedno u tu svrhu predujmljivao i znatne svote. Još prije, dok se je još Vergerije interesovao za hrvatsku tiskarn, bio je i on obečao, da če se zauzeti, da na- makne troškove za uzdržavanje protestantske tiskare, nu kako je otišao, ostala je sva briga na samom Ungnadu. Glavna za- dača Trubara i Ungnada bila je sada, da se dobave Hrvati^ koji su vješti glagolici i cirilici, i da preuzmu prevodjenje pro- testantskih knjiga na hrvatski jezik. Posrednik za dobavu Hr- vata za hrvatsku tiskarn bio je Matija K 1 o m b n e r, staleški pisar (tajnik) u Ljubljani, koji je i u glavnom vodio promet sa slovenskim knjigama, te bio glavnim posrednikom izmedju kranjskih reformatora i Trubara. Prvi, na koga je Klombner upozorio, da bi mogao raditi kod hrvatske tiskare kano pre- vodilac, bio je Matija Flacius Illyricus, koji je tada boravio u Wurtemberškoj. Klombner je dva puta, g. 1561. i 1562. preporučao Flacija Ungnadu za hrvatsku tiskarn. Bilo bi dobro, pridjeliti ga Primusovim Ijudima, nu ne zna se, sto če Trubar na to, jer je on u toj službi glava. Medjutim neka je Trubaru dosta časti i slave, da je on potaknuo čitavo to poduzeče oko izdavanja hrvatskih i slovenskih protestantskih knjiga.i)

Poradi njegovih vjerskih opreka na polju reformacije, t j., radi tako zv. Flacijanizma nije medjutim uzet u obzir Flacije, koji bi po svojoj velikoj učenosti i vještini hrvatskog jezika bio mogao biti od velike koristi kod hrvatskog tog poduzeča.

Ungnad je kasnije našao dva svečenika, koji su bili vješti cirilici i glagolici te su bili odpremljeni u Njemačku. Jedan od tih, Slovenac, umre još na putu, dočim drugi, Dalmatinac, dodje u Tiibingen i donese sobom več prevedenu i glagolicom napisanu Vulgatu. Na čudo sviju taj Dalmatinac več poslie četiri dana ostavi Tiibingen, jer da je samo htio pokazati, da postoji več prievod svetog pisma, i da bi bilo suvišno i pre- skupo, prevadjati bibliju na novo. Za istu bibliju rekao je taj Dalmatinac, da ju je prevodio od god. 1547 — 1554. Ujedno je izjavio, da če njegov prievod biti štampan, nu nije htio reči gdje i kada.2) Nije dapače (celo, niti) dao ni, da se njegov prievod sporedi sa drugima, makar da mu je Vergerije obečao bio 200 for.8) Trubar je mislio, da je to biblija, koju je stari

1) Tiibingen, Slawischer Biicherdruck, Fasc. I. 38. rkp.

2) Dimitz, Geschichte Krains, 11. 228.

8) Šafafik, Geschichte der sudslav. Lit.. II. 170.

22



Vcrgcrius,olim Pontificum Rom.nunc vero Icfu Chrifti, Dci gratia. Epifčopus & Lcgatus.


23


hrvatski knez Bernardin Frankopan dao prevesti peto- rid popova. O njoj je cesto čuo pripoviedati, dok je još prije 36 godina polazio školu na Rieci. Prama tome je ta biblija morala biti več gotova, a onaj Dalmatinac tek ju je prepisao i u Tiibingenu izdavao za svoje dielo. Trubar je kasnije pod- uzeo živahnu akciju, ne bi H se profiašla Frankopanova ili onoga Dalmatinca biblija, nu sve potrage ostale su bez- uspješne.

Osobito se je na jugu brinuo, da pronadje več gotovu bibliju kapetan riečki Fran j o grof Barbo od Waxensteina. U lipnju (juniju) god. 1561. doznao je Barbo od njekog čovjeka sa otoka Raba, da se ondje u samostanu nahodi hrvatska bi- blija, kojoj je bio vlastnikom fra Nikola Mojses, koji je dosao sa otoka Krka.*) U studenom (nov.) god. 1562..doveo je Barbo ovog fratra u Ljubljanu, gdje se je konstatovalo, da je taj prie- vod još djelomično onaj Frankopanov. Ovu bibliju su bez dvojbe prepisivali razni fratri, a tako i po svoj prilici i onaj, koji ju je donio (donesel) u Tiibingen. Na dan sv. Katarine god. 1562. skupiše se (so se zbrali) radi toga u Ljubljani u gradskoj vlečnici staleži i plemstvo Kranjske, a Barbo dovede tamo tog fratra. Fratar je tamo tvrdio, da je taj prievod nje- govo dielo, te da jepotrošio mnogo godina, prievodeči iz ori- ginala. On bi to dielo odstupio, ako bi mu izhodili mjesto biskupa u Trstu ili u Pičnu kraj Pazina. Ako mu dadu 300 dukata provizije, on da če tu bibliju prepisati za tri godine i prirediti za štampu. Pošto su to bili zahtjevi pretjerani, ne bude od svega toga nista, te se fratar povrati kuči (domov), ali umre na putu na otok Krk. Barbo je, začuvši za to, poslao skoroteču, ne bi li dobio tu bibliju, ali bez uspjeha. Barbo se je nato bio obratio i na njekog prijatelja tog fratra, na Hani- bala de Commitibus iz Gradišča (koji je možda ipak došao do te biblije, pošto je jednu bibliju uručio g. 1563. Trubaru, kad se je isti ponovno nalazio u Ljubljani).

Klombner je pisao Ungnadu, ne bi li se on zauzeo i kod kralja Maximilijana, da on nastoji tu bibliju pribaviti iz kojeg samostana, pošto se biblija svakako negdje nalazi.^) Klombner se je osobito i kasnije bio zauzeo, da nadje knjigu kraljeva, koju da je Hannibal de Commitibus donio (1563) Trubaru u Ljubljanu. Za tim djelom pošao jeijuraj Cvečič, koji je bio takodjer u službi hrvatske tiskare, na sam otok Krk, te je našao taj dio biblije, koja se je tamo prepisivala. Dapače se je i pogodio za istu pod uvjetom, da je ima za dva mjeseca opet povratiti. Nu nije nista konačno mogao ugo- voriti, jer poglavari samostana nisu bili kod kuče (doma). Ova


  • ) Kostrenčič, Urkundl. BeitrSge, 84.

«*) Tiibingen, SIaw. Biicherdruck, Fasc. I. br. 69. rkp.


24


ona B ai?am3?aF8 a^ms ^ Buh ooA^ tiva-s^ifl^snns •



S'EPHA; CON; PINC; I


SaFiIiFsa oasiasAs ssoia*

Mat. 11. Govori Is. Ht. Pridite kamne vsi ki se trudite i obremenjeni este, ja vas hoču ispokoiti.

2. Timot. 3. Vsi koi hote bogoljubno va Is. He živeti, prognanie trpeii budu.


25


samostanska radnja bila bi dobro došla za prispodobu sa radnjama, koju su medjutim več njekoji Hrvati po uputi Tru- bara bili započeli.®)

Uza sva nastojanja (kljub vsemu prizadevanju) Trubara, Vergerija, Klombnera, Barba i drugih nije se moglo doči do gotovog prievoda hrvatske biblije, pa se je zato moralo uda- riti drugim, več napomenutim putom, t. j., nači hrvatske rad- nike, koji če prevoditi ne samo bibliju nego i druge prote- stantske knjige na hrvatski jezik te razumieti dobro glagolicu i čirilicu.

Barbo je g. 1561. začuo i za njekog padovanskog doktora i profesora hebrejskog jezika, rodjenog Dubrovčanina, te je s njim počeo ugovarati, ne bi li došao za prevodioca na hr- vatski jezik u Ljubljanu. Sljedeče je godine spomenuti doktor prešao u Mljetke (Benetke), gdje su se pregovori nastavljali. Konačno je taj Dubrovčanin pisao Barbi, da je voljan, stupiti u službu Ungnadu za 120 kruna u zlatu na godinu, i da treba na pomoč još jednog Hrvata^ Još na početku sljedeče godine živio je taj doktor u Mljetcima (Benetkah), a u listopadu (oktobru) izjavio se je, da je spreman, preuzeti stari zavjet, ako mu Ungnad osigura mirovinu, jer se vise ne če povratiti u strogo katoličkii Dalmaciju.

Dvoje je bilo potrebno: radnici za prevadjanje i radnici u štampariji. Dočim bi se po raznim krajevima imalo prevo- diti i prepisivati na hrvatski, u Ljubljani bi se pregledalo i odposlalo u Urach za štampu. Hrvatskih radnika trebalo je i u samoj hrvatskoj tiskari, zato se je Trubar pobrinuo, da dobije stalne hrvatske radnike u Urach.

Glavni radnici kod tog poduzeča bili su Stjepan Istra- nin Konzul i Antun Dalmatin — Aleksandrovič (Anton Dalmata).^)

«) ib. Fasc. II. 123; rkp.

O Stjepan Istranin ili nazvan Konzul rodio se u Buzetu u Istri, te je g. 1549. radi pristajanja uz novu vjeru prognan, prošao u Ijub- Ijansku biskupiju, a posllje i odavle (odtod) prognan, prešao je u Nje- mačku, gdje se uzdržavaše poučavanjem i propoviedanjem. Posjetivši Trubara u Rottenburgu na Tauberi, a godinu kasnije (1553) u Kemptenu, razmišljao je s Trubarom po nagovoru Vergerija, kako da protestantske knjige prevede na hrvatski. Konzul je služio u to vrieme kao učitelj na evangelijskim školama u Regensburgu i Chamu u Bavarskoj, gdje je sa svojom obitelji živio sa kukavnom plačom od 80 fr na godinu. Na sam Božič g. 1557. započeo je Konzul po nagovoru Trubara prevoditi bibliju iz slovenskog na hrvatski jezik i to glagolicom. God. 1558. ostavi svoju službu, ponukan (izpodbujen) i opet Trubarom, te se dade sasvim na hrvatsko prevodjenje. U Ijetu g. 1559. podje sa svojim glagolskim ruko- pisom u Ljubljanu i Metliku sa svrhom, da dade svoje djelo izpitati. Konzulov rukopis odobriše glasoviti tada protestantski propovjednik Grgur Vlahovič i komptur M. Zmajič u Metlici, Stj. Stipanič u Ozlju i Ivan Ko- lonič kod Sv. Križa, oba kaplani grofova Zrinjskih, načelnik metlički Ivan Pričnik, četiri gradjanina i još nekoji drugi, koji odobriše Konzulov prie-

26


ona^s , ifiihoniiLffl nnoDaip sOceAnDS/via 8 amiM^ m3p3 ♦



EXVJL^


IPa .aunaBOiisAia QDf)iQDK»Ai3 ©irarfiBaSDns , s <rhffb bOhpd/vI^


Psal. 91. Nate gospodine ufah, da nepostidimse vaveki, pravdu tvoju izbavime i otmi mene.

Ne otvrzime vavrime starosti, i. kad iznemore krepost moja ne ostavime, i proč. —


27


Prvo dielo Konzulovo bilo je prievod Trubarovog Kate- kizma s kratkim tumačenjem, sto (kar) je več bilo poslano iz Ljubljane u Tiibingen, te je Konzul sam s time imao več po- četi još prije, nego su došli obečani hrvatski pomočnici. Naj- prije bude štampan .»Abecedarium*' u 200 primjeraka i razaslan u Beč, Ljubljanu, osobito pak strukovnjacima na jug, da izreknu svoje mnienje o slovima. Ti strukovnjaci bili su po Klombne- rovoj uputi : Ivan Fabijančič, svečenik u Pazinu ; Ivan Lamella, župnik u Toplicama kraj Novog Mjesta u Dolenjskoj, župnik u Vipavi i župnik pod »Starim Gradom" (unter Altenburg) (valjda Šmarjeta u Dolenjskoj), Grgur Vlahovič i Juraj Pisec, pisar u Metlici.

Drugi glavni suradnik kod hrvatske protestantske tiskare bio je Antun Aleksandrovič Dalmatin (Antonius ab Alexandro Dalmata), koji je bio pozvan u Njemačku pogla- vito poradi cirilice.®)

Po naputku Dalmate budu sada u Urachu čirilska slova izrezana i lievana, što je tri mjeseca trajalo. Sam Dalmata bio je iz prvine takodjer i slagar i tiskar, dok nisu došli drugi hr- vatski pomočnici i dok se Nijemci nisu naučili raditi. Trubar

vod (Isp. Steklasovu raspravu!). Ujedno izjaviše, da bi se ove knjige lako izdavale i čirilicom, te u tom pogledu odmah sastaviše i molbenicu (prošnjo).

Pošto nije bilo nade, da če strogo katolički car Ferdinand dozvo- liti utemeljenje protestantske tiskare u Ljubljani, odluči se Ungnad po nagovoru samog carevog sina Maksimilijana, da osnuje n Wurtemberškoi hrvatska tiskaru, te uzme po nagovoru Trubara odmah Konzula u svoju službu sa godišnjih 170 fr. i bezplatnim stanom u dvoru Sv. Amanda u Urachu. Konzul morao je najprije poči (iti) u Niirnberg, gdje su se po njegovim uputama i pod njegovim nadzorom rezala i Ijevala glagolska slova. Pošto je Trubar imao u to vrieme poči opet u Ljubljanu za propoviednika, to je prije toga htio vidjeti, kako če se hrvatski štampati, te je još u zimi g.

1560. pozvao Konzula sa slovima u Tiibingen, kamo je došao i Ungnad iz Uracha, te su se dogovorili glede štampanja. Ujedno su se dogovorili da kranjski staleži pošalju jedno dva Hrvata u Wurtemberšku sa več ko- rigovanim prievodima Konzula, što se je medjutim v Ljubljani obavljalo. Isti bi obavljali korekturu, jerbo (ker) če slagati i njemački slagari, koji slažu i grčki i hebrejski, makar da jezika ne poznadu.

8) Dalmata, po svoj prilici Dalmatinac, bio je svečenikom u Istri. Godlne 1559. i 1560. boravio je Dalmata u Ljubljani kod Klombnera te je, od Konzula predobljen za hrvatsko protestantsko poduzeče, prevodio na hrvatski i izpravljao Konzulove prievode. Kod toga posla su pomagali Dalmatinu Grgur Vlahovič te hrvatski reformovani svečenici Juraj Jurišič i Matija Živčič, koji su sa Dalmatom i jezik dobro prorešetali. Godine

1561. podje Dalmatin u pratnji (spremstvu) jednog Ijubljanskog gradjanina Ivana Mošnarja, po svoj prilici na poziv Trubara, najprije k njemu u Kempten, a iza osam dana krene Ungnadu u Urach. Ungnad pošalje Dal- matina vojvodi Krištofu od Wurtemberga, koji je uzdržavao to čitavo pod- uzeče, te ga primi u službu hrvatske tiskare za 36 fr. na godinu i čitavu obskrbu. Dalmatin je bio čovjek mirne čudi, pa se je sa svima slagao te je radio u Urachu za hrvatsku tiskaru zajedno sa Konzulom, dok nije ova smrču Ungnadovom god. 1565. prestala djelovati.

28


se je za prvog izdan ja glagolicom, a tako i sada kod početka čirilskog štampanja knjiga svojski (pošteno) zauzeo, da pribavi za hrvatsku tiskaru što više (čim največ) sredstava. Preko voj- vode od Wurteriiberga nastojao je, da steče moralnu i materi- jalnu pomoč od kralja Maksimilijana i od strane hrvatskih i ugarskih velmoža te njemačkog plemstva, da priteku u pomoč hrvatskoj tiskari tim više, što imadu svi dosta podanika, koji govore hrvatski, kao što mnogi odnarodjeni Turci, koje da bi laglje bilo predobiti biblijom nego puškom i kopljem. Kada je Trubar g. 1561. izdao popis do tada izdanih svojih slovenskih knjiga, spomenuo je u predgovoru, koliko su se trsili (trudili) za hrvatsku tiskaru, za hrvatske radnike i njihove obitelji voj- voda od Wurtemberga i barun Ungnad. Specijalno stavlja na srce Ungnadu, koji se je najviše brinuo oko slovenske tiskare, da se jednakom brigom zauzme i za glagolsku i čirilsku tiskaru.

Pošto je Konzul sa Dalmatom de fakto sve kod hrvatske tiskare radio, nastala je doskora op reka izmed ju njega i Trubara, koji je po svom položaju kod slovenske tiskare htio i kod hrvatske voditi sve glavne administrativne poslove, čemu se je ali Konzul brzo opro (uprl), htijuči sam igrati ' giavnu ulogu kod hrvatske tiskare. Častohleplje Trubara i Konzula urodi velikom svadjom (velik prepir), koja je bila razlogom, da je hrvatsko poduzeče slabije napredovalo i da je skoro i propalo. Uslied zavade (spora) počeo je Trubar sumnjati u spo- sobnost Konzula i Dalmate. Tako je Trubar pisao (19. III. 1561) iz Uracha svojim prijateljima u Ljubljanu, da sad ima mnogo brige, da li če moči dobro izači sa prievodom i ortografijom Konzula i Dalmate, jer da prvi nije ni Hrvat, a drugi ne može ni da uredno pročita, što jednom prevede i napiše.^)

Radi čistoče jezika najradje bi htio Trubar kojeg Bosanca ili Uskoka, koji znade dobro čirilicu, ako i ne zna latinski i talijanski. Trubar je takodjer (tudi) računao, da če se refor- macija laglje razširiti medju svečenstvom, koje je več i od prije upotrebljavalo hrvatski jezik u svojoj crkvi. U spomenu- tom pismu tužio se je Trubar, da se u hrvatskoj tiskari štampa „Mali Luterov Katekizam", a drži, da bi bilo bolje, da se je preveo njegov Katekizam. Konzul se je bio emancipovao, te nije u svemu htio da se pokorava Trubaru i da prevodi pogla- vito samo njegova diela. Trubaru podje u istinu za rukom, te je dobavio za hrvatsku tiskaru dva nova radnika i to Matiju Popoviča iz Srbije i Ivana Maleševcaiz Bosne, koji su po svoj prilici obojica onda boravili u Žumberku, te je za njih lako mogao Trubar saznati preko Metlike. Klombner na-


9) Elze, Jahrbucher fiir Geschichte des Protestantismus In Oester- reich, XVI. 119.


29


makne putni trošak za oba uskočka popa, jer su bas onda koruški staleži dopitali za hrvatsku tiskam 100 talira, te se isti uputiše odmah u Urach.

Medjutim iza 13 godišnjeg izbivanja iz svoje domovine dao se je Trubar napokon težkom mukom nagovoriti, te se je opet povratio u Ljubljanu, ostavivši svoju župu u Kemptenu. Nu najviše mu je sad bila na srcu hrvatska tiskara. Kad je več napustio hrvatsku tiskaru, morali su mu staleži obečati, da če mu dozvoliti u Njemačku slati vrstne hrvatske radnike, koje če on sam u Ljubljani nači i savjestno izpitati njihovo znanje. Trubar je, boraveči u Ljubljani, občio i dopisivao sa svim hr- vatskim piscima i svečenicima, zvao ih k sebi u goste, po- klanjao im knjige i molio ih, da mu pomognu iste razpačati.^®

Kad se je Trubar preselio ponovno u Ljubljanu, pomi- Šljao je dapače, da preseli i slovensku i hrvatsku tiskaru u Ljubljanu, sto je bilo ali poradi prevelikih troškova neizve- divo, makar da je teško bilo upravljati tiskarama u dalekoj tudjini.

Sam Trubar povede u kolovozu (avgustu) g. 1562. oba uskočka popa u Njemačku. Trubar je vodio sobom još dva glasnika i jednog magarca, koji je nosio uskočke knjige, te jednog mladog Turčina, koji je u Tiibingenu imao izučiti tis- karski posao, pa da kasnije podigne protestantsku tiskaru medju Turcima. Putovali su na konjima preko Tirola, Kemp- tena, Memmingena u Urach. Put trajao je 20 dana, a potro- šili su 34 fr., od česa je mnogo odpalo na Uskoke, koji su mnogo pili. Medjutim ti svečenici nisu odgovarali zahtjevima kano prevodioci i korektori te su posli je 20 tjedana poslani opet natrag (nazaj) u Kranjsku; dne 18. III. 1563 stignuli su u Ljubljanu. Tako se je evo taj pokus sa ova dva uskočka popa sasvim izjalovio.

Glavni tadanji faktor hrvatske tiskare Stjepan Konzul Istranin pokušao je naskoro, da se sasvim emancipuje od Trubarovog upliva, kojemu je iz prvine bio donekle (do neke meje) podčinjen, te je htio sebe i svoje drugove i uopče čitavo hrvatsko poduzeče osoviti na vlastite noge. U tu svrhu dobro mu je došla odsutnost Trubara, za koje vrieme je Konzul u istinu i sam sasvim upravljao hrvatskom tiskarom. Za to vrie- me pošlo je za rukom Konzulu, sasvim na svoju stranu pre- dobiti Ungnada, o kojem je konačno ovisilo to čitavo poduzeče. Iz tog odnošaja rodila se je velika svadja izmedju Trubara, Ungnada i hrvatskih radnika u Njemačkoj i na jugu. Rezultat svadje bio je taj, da se je još više pazilo u svakom pogledu kod izdavanja hrvatskih knjiga, i to koli na čistoču jezika, toli na štamparske pogrieške, kao i na izbor gradiva.


»o Kostrenčič, op. cit. 101.

30


Interesantno je znati, da su čitavu tu svadju započele Trubarova i Konzulova žena. Konzul je bio u prvo doba na hrani i obskrbi kod Trubara u njegovom župnbm stanu. Kad je Trubar pošao u Ljubljanu (prvi put), zavade se njihove žene poradi djece i kuhanja, te su svaka počele svog supruga hvaliti, da je najviše učinio kod hrvatske tis- kare. Konzul je naravno pristao uz svoju ženu, te se je da- pače grozio Trubarovoj ženi i s batinama. Na to su se Kon- zulovi preselili u posebni stan. Kad se je Trubar povratio, svadja zapeče na novo, pošto je Trubar pozvao Konzula na odgovornost, te je tu svadju morao dapače i sam Ungnad i njegova gospodja utišati.")

I. Klombner je nastojao, da se emancipuje od Tru- bara, kojemu je takodjer bio podčinjen, te je odmah pristao uz hrvatske reformatore a protiv Trubara. Kako je bio po- srednikom Konzula u Ljubljani, poduzimao je s njim u savezu i bez znanja Trubara i njegovog odobrenja razne korake u pogledu prevodjenja na hrvatski, što je sve javljao Ungnadu, boječi se, da to ne bi Trubar spriečio, a znajuči več una- pried, da če biti Trubar protiv svakog njegovog koraka. Ne jedanput spominje Klombner, kako je velika šteta (škoda), da Trubar ne drži uz njih, jer da bi čitavo poduzeče mnogo bolje uspjevalo.^2)

Svadja, nastala izmedju Trubara i hrvatskih radnika, vrlo je interesantna i karakteristična koli za odnošaje u čita- vom tom poduzeču, toli i za karaktere Trubara i drugova, pa čemo nastojati, da je što izcrpljivije ovdje (tu) obrazložimo, da što jasnije prikažemo odnošaj Trubara u poslu hrvatske pro- testantske tiskare i hrvatskih radnika kod toga poduzeča.

Ponajprije pisao je Trubar Ungnadu (4. XI. 1561.) dugo pismo protiv Konzula,^«) htijuči Ungnadu prikazati nesposob- nost i nekarakternost Konzula, te ga napada u tom pismu iz pet razloga. Prvi je razlog taj, što Konzul i Skalič tvrde, da po Trubarju pronadjeni i poslani uskočki popovi nista ne znadu. Trubar je pak pred Konzulom i Ungnadovim tajnikom Filipom Gugerom tvrdio, da su isti, odgojeni i rodjeni u Bosni, dobro poslužili svojim knjigama i jezikom, dočim da Konzul nije do sada ni jedne knjige, dapače ni „očenaš" dobro napisao. Trubar je naime Konzula smatrao Talijanom, a ne Hrvatom.

Istodobno nalazio se je u Tiibingenu i poznati hrvatski pustolov Pavao Skalič (Graf Dr. Scalicius), koji je več za slovenske tiskare htio igrati njeku ulogu. Kad je bio prvi arak (pola) glagolskog Katekizma gotov, dodao mu je Skalič nje-

  • •) Elze, Trubers Briefe, 332.

»2) Slaw. Bucherdruk, Tubingen, Fasc. I. 69. rkp.

'3) Elze, Trubers Briefe Nr. 23.

31


mački predgovor, u kojem je izticao zasluge njekolicine osoba za podignuče hrvatske tiskare, te je to sve poslao bez znanja Ungnada i Trubara kralju Maksimilijanu, htijuči tako iztaknuti na dvoru svoju osobu. To mu ali nije uspjelo, jer je čitavu stvar kasnije Ungnad izpričao kralju Maksimilijanu, te je dao onaj predgovor uništiti i na novo štarapati, izpustivši sve hva- lospjeve pojedinim osobama. Trubar je nadalje spomenuo, da i njeki pisar iz Senja, koji je bio u službi kod kranjskog grofa Herbarta Auersperga i koga je htio na svaki način ta- kodjer Klombner predobiti za hivatsku tiskaru, istotako tvrdi, da je Konzul nesposoban. Otac toga pisara bio je kancelar u Senju te nije dozvolio, da mu sin ide u to ime u Ljubljanu.

Drugi r a z 1 o g bio je taj, što Konzul i njegova žena tvrde, da je Konzul glavni pokretač i radnik u tiskari, a Tru- bar da samo pobira novce. Trubar medjutim iztiče, da se može i izkazati računima, koliko njega tiskara več stoji. Kon- zul da se nije osobito mučio oko sačinjenja glagolskih pismena, pošto su nurnberški majstori imali kod sebe (pri sebi) mnogo mletačkih (beneških) glagolskih i čirilskih, ruskih te ostalih hrvatskih i čirilskih slova. Što je Konzul iz prvine naredio, moralo se je još sve jedared preljevati.

Treci razlog jest, što je Konzul dvojio o poštenju Trubara glede primanja prinosa za hrvatsku tiskaru. Trubar naprotiv da imade dokaza, da Konzul u tom pogledu nije pošten, jer da daje naokolo sabirati novac, tvrdeči, da štampa hrvatsku i tursku bibliju.

Četvrti razlog jest, da je Konzul i dobrog starog Antuna Dalmatu protiv Trubara nahuškao. Kad je on jedared u tiskari zapitao Dalmatu glede jedne zlo prevedene rieči i da se neka ravna po njemu, koji je dobro prema Luteru pre- vodio, izdere se Dalmata na njega, da se neče on nipošto (nikakor) nanj vezati.

Peti razlog je taj, što Konzul okrivljuje Trubara, da je on kriv, što nije u Tiibingen na pomoč došao njeki učeni Srbin Demetrije. Za njega su uskočki popovi tvrdili, da je vrlo učen, jer da zna grčki i druge jezike. Konzul je pak obratno tvrdio, da njegovo pismo i prievod ne valjaju nista. Uskoci su tvrdili, da je njegovo pismo pravo zlato i da ne bi uz njega više nitko bio nuždan za čirilicu. Tog Demetrija ku- šao je pouzdanik kralja Maksimilijana i bečki poznati knjižar te raspačavatelj hrvatskih i slovenskih protestantskih knjiga Ambrož Frohlich predobiti za hrvatsku tiskaru, kad je Deme- trije dolazio g. 1560. i 1561. u Beč. Demetrije je pripoviedao, da je mnogo godina bio notar kod vlaškog vojvode i cari- gradskog patrijarke. Njeko vrieme bio je u Wittembergu s Me- lanchtonom, te je prešao na protestantizam. Materinji jezik bio

32


mu je srbski, nu poznavao je još: latinski, talijanski, grčki, rumunjski i turški. Trubar ga je smatrao za pustolova. Deme- trije je odputovao iz Beča, a Frohlich je za njim pisao još g. 1561. te je onda javio Ungnadu C23 IX.), da je Demetrije pošao u Eperieš njekomu Dr. Sigmundu Tordiju. Frohlich je na to pisao tome Dr. Tordiju, a istome je još pisao i njeki Dn Gjuro Tannern, krščanskim tim stvarima vrlo verziran čovjek i rodjak Demetriju i Tordiju.")

Frohlich je g. 1562. medjutim saznao, da je Demetrije ostao kod vlaškog despote, i tako je i taj učeni radnik bio izgubljen za^ hrvatsku tiskarn. Despota vlaški protjerao je vojvodu Aleksandra te je trebao učene Ijude za podizanje škola i crkava. Zato je ostao Demetrije kod tog despote, gdje je bio u velikom ugledu.^^)

Na koncu tog svog pisma veli Trubar, da je Konzul dobar i prijazan prama Ijudima, kad što očekuje, a u protiv- nom slučaju da če svakog ogovarati i svakome o zlu raditi. On da je dulje vremena hranio i držao Konzula u svojoj kučf u Kemptenu i Rottenburgu, a sada ga Konzul hoče učiniti lažcem i tatom. Isto takova mu je i žena, koja neda nikomu mira. Završujuči veli Trubar, da Ungnad slobodno pokaže to pismo i Konzulu, da on na nj odgovori, a on da je pripra- van, pred Ungnadom, Gugerom i samim Konzulom to sve potvrditi i posvjedočiti.

Na ovo pismo, koje je bilo prezentovano Konzulu, ovaj domala odgovori Ungnadu.")

Prelazeči na pojedine točke, odgovara Konzul, da uskočki popovi nisu kadri (sposobni), ni jednog poglavlja sami pre- vesti; nu za pisanje i korekturu, ako se još bolje uvježbaju, mogli bi se rabiti. Osim (razen) toga da su dobri radi jezika, jer da su pravi i čisti Hrvati. Konzul je medjutim več i prije, nego li su došla ta dva uskočka popa, sam naštampao gla- golski i čirilski Katekizam, koji je prema kritici stručnjaka sasvim dobro uspio. Priznaje rado i pogrieške, jer nije izu- ceni štampar, te je za mjesec dana sve morao naučiti, a bio je osim toga još i bolestan. Što je Trubar prigovarao, da ne- maju nista gotova za štampu, pa da trebaju za to pomočnike, odgovara Konzul, da imadu več prevedena i prepisana četiri evangjelista, što se je več moglo i naštampati.

Mnogo je zadavalo posla, raditi uz njemačke slagare, koji nisu poznavali ni glapolice ni cirilice. Poslije zajedničkog prevodjenja moralo se je sve u štampanim slovima na čisto prepisivati, jer slagari naravno nisu poznavali glag. kurentice.


1*) Tubingen, SIaw. Bucherdruck Fasc. I, 21. rkp. »») Tubingen, Slaw. Bucherdruck Fasc. I, 35. rkp. »6) Elze, Trubers Briefe, 152.

33


Na drugu točku odgovara Konzul, da kako je to, da Trubar tek sada iza četiri godine zajedničkog rada opaža, da on nije sposoban za, rad — sada, kad se on več toliko godina muči oko svoje službe, dočim je Trubar več dobro obskrbljen. Bolje bi mu bilo, da je ostao kod kuče, gdje bi imao bolju eksistenciju i ugodniju službu.

Na treču točku odgovara Konzul, da nije mislio, da je Trubar što novaca za se pridržao, ali da i on može za sv^ primljene novce račun položiti.

Na četvrtu točku glede Antuna Dalmate odgovara Kon- zul, neka se ovaj sam opravda.

Na petu točku glede Demetrija odgovara Konzul, da je Trubar sam iz Ljubljane pisao Frohlichu, neka Demetrije, koji je imao doči u Urach s njekim Wassermannom, mladim tiska- rom iz Beča, ne dodje u hrvatsku tiskarn.

Priznaje da su iz prvine njeke rieči bile netočne kano i (kakor tudi) njeka slova, što se je ali skoro popravilo. Da što Trubaru duguje, za to on (Konzul) nista ne zna, osim da mu je poslije požara njegove kuče u Chamu u Bavarskoj Trubar posudio jedan dukat, koji če mu on ali što prije i vratiti. Što pak ima pristojno odielo, a istotako i njegova žena, to si je on na pošteni način za četiri godine zaslužio, kao i svoje kučanstvo od cinka. Glede svog poštenja iznaša takodjer i svjedočbu tada veleuglednog superintendenta u Re- gensburgu Nikole Gallusa, druga Flacijeva, koji je upoznao Konzula za njegova boravka u Regensburgu.

Ungnad je na ta pisma odgovorio u smislu zajedničkog izmirenja, koje če biti samo na korist i slavu čitavog podu- zeča. Trubar nije dobio nikakve zadovoljštine, asvadja izmedju njega i hrvatskih reformatora rasla je sve više i više, tim više, što je Trubar onda boravio u Ljubljani, te je Konzul u istinu bio zapremio njegovo mjesto u hrvatskoj tiskari.

Napetost tih odnošaja još se je više zaostrila, kada je opet Turbar iz Ljubljane pisao Ungnadu, da on na jugu sve pripravlja, kako če udesiti (urediti) s najboljim i najučenijim piscima daljnji prievod sv. pisma na hrvatski jezik, jer da Konzuov i Cvečičev rad mnogo ne vriedi, kako su se izjavili mnogi hrv. popovi, i da je zato bolje, da se sve prevodi na jugu.

U ono vrieme nalazio se je u Ljubljani neki f r a n j e - vac iz Bihača, kojemu je takodjer dao Trubar da pro- sudi rad Konzula i Dalmate, i to Novi Zavjet. Dotični fra Ivan poznavao je dobro Konzula, a boraveči jedared u Njemačkoj, pohodio je i Trubara u Stuttgartu; bio je vješt hrvatskom jeziku i pismu. Taj fratar je inače živio u Novom Mjestu (u Dolenjskoj Kranjskoj), a sada se je nalazio bolestan u Ljub- ljani u franjevačkom samostanu. Kad je njegov liečnik Gjuro

34


Reuffinger pošao jedared k fratru, dade ga Trubar upitati, što misli o hrvatskem prievodu. Kad je fratar liečniku izjavio, da je prievod dobar, ali da je stil i jezik slab, podje Trubar u društvu baruna od Thurna i tamošnjeg .gvardijana, koji je bio Dalmatinac, osobno k njemu, te ga još jednom pred svje- docima upita za njegov sud o hrvatskim knjigama. Fra Ivan opetuje, da je prievod dobar, nu da ima mnogo pogriešaka u frazeologiji, konstrukciji i ortografiji. Katekizam pak da je još lošije preveden te da če se takove knjige teško moči pro- davati.^0

Na tu izjavu fratra skočili su odmah Klombner i Vlaho- vič, da obrane rad hrvatskih reformatora. Klombner piše o tom Ungnadu (15. V. 1563.), da je Vlahovič došao u Ljubljanu i da je napao Trubara, neka mu kaže, koje pogrieške je našao fra Ivan. Trubar mu ih je pokazao tek onda, kada se je Vla- hovič za to napose morao obratiti na kranjske staleže, na što se je Vlahovič izjavio, da se te pogrieške mogu kano Errata na koncu knjige dodati.^®) Kad je Trubar bio s Vlahovičem u Ljubljani, pokazivao mu je i pogrieške u predgovoru Novog Zavjeta, našto mu je ali Vlahovič odmah rekao, da je to nje- govo dielo, za koje neka sam odgovara. Vlahovič je svakako sam htio govoriti s tim fratrom, nu Trubar ga nikako nije htio k njemu voditi.^®) Vlahovič je s mjesta oprovrgao prigovore; odmah je rekao, da fratar ne zna ni jezik ni pismo točno, pa da če zato fratra javno napasti i izazvati, što je i učinio, te ga je javno nazvao bezbožnikom. Klombner je o tome javio obširno Ungnadu dne 24. VI. 1563, te ga uvjeravao, da neka ne dvoji o hrvatskom radu. Ortografija je dosta dotjerana, jasna, a sve je i dobro prevedeno. Neka se ne gleda na osobe, več samo na djelo, koje nije ni od Konzula ni od Dalmatina, več od Boga. Do sada u istinu još nije nitko došao, koji bi znao pogrieške prstom pokazati ili nači više Errata nego Dal- matin sam. Svi, koji tom dielu prigovaraju, nisu ga dostojni, a nitko od njih neče u to ime ni jednu noč radnje žrtvovati, kako su zasliepljeni.^®) Fratar je medjutim ostavio Ljubljanu, nije više se povratio, te je doskora i umro.

Fratrova kritika uzbunila je silno sve duhove oko hrvatske tiskare, nu najviše se je uzrujavao sam Ungnad. Do konca svog života pisao je neprestano duga pisma u tom smislu na Trubara i na kranjske staleže, tražeči od njih protivne dokaze glede ne- točnosti hrvatskih njegovih namještenika. Kad su mu krantski


") Elze, Trubers Briefe, 263.

»8) Slawischer Bucherdruck, Tiibingen, Fasc. II. 98.

>») ib. Fasc. II. 100.

a°) ib. Fasc. U. 103.


35 3*


staleži po priedlogu Trubara preporučili, da se korektura hrvatskih prievoda obavlja u Ljubljani, i to, da je obavljaju svečenici pod Trubarovim nadzorom, Ungnad je to srdito i velikom indigna- cijom odbio.^^) Pošto se je fratar bio izrazio, da u hrvatskim knjigama ima »viel falsch", bojao se je Ungnad jako, da ne bi bili oni popovi, ko]e bi u Ljubljani najmili, potajni papiste ili kalvini. A pošto Trubar i onako ne zna dobro hrvatski, kako če on nadzirati posao, koji ne razumije! Za to podu- zeče nužna je po Ungnadovom mnienju največa opreznost, jef čitava tiskara ovisila je skoro od prinosa dobrih krščana, koji ali traže (zahtevajo) i račun za ono, što podupiru. Tako je n. pr. saški pfalzgraf poslao svog tajnika, da izpita, je li Ungnad i razumije one knjige, koje se štampaju. Činovnik javi, da se Ungnad slabo razumije u to, ali da ima tri pouz- dana (zanesljiva) svečenika. Na to je knez klimao glavom i iztaknuo, da se na takova poduzeča mora vrlo paziti. A kad se još pročuje za Trubarov »viel falsch", što če onda biti od svega toga?

Konzul i Dalmata brane se opet na napadaje Trubara glede izjave onog fratra. iz Ljubljane o dugim pismom (12. XL 1562.)^^)

U tom odgovoru vele hrvatski reformatori, da njihov jezik nije tako nerazumljiv, kao u dosadanjim hrvatskim gla- golskim brevijarima i misalima, osobito psalmima, gdje da ima mnogo čeških, poljskih i. ruskih (a bit če staroslovjenskih) rieči. Medjutim su i hrvatski reformatori u Urachu i Ljubljani rabili i češke i poljske biblije, kako je to spomenuto i u pred- govoru Novom Zavjetu. Dalje spominju Hrvati, da su u svo- jim prievodima, posavjetovavši se sa dr. Skaličem, ispustili slovo „jer", pošto se rabi samo »ornatus causa", nu ipak da su ga gdjedje (kje kje) ostavili, da ini to hrvatski popovi ne bi zamjeriJi i da im ne bi knjige prezreli. Odlučno oporiču sumnju, da su heretici, te istotako izriču sumnju, da bi se to poduzeče moglo nastaviti i iz Kranjske u istom duhu, kako je započeto.

Kano javno mnienje, da su knjige bile razumljive i do- bre, možemo uzeti i kasnija svjedočanstva dviju svečenika iz Istre, koji su kano glagoljaši svakako mogli prosuditi rad hr- vatskih reformatora. Sačuvala su se dva pisma župnika Vern- kovica iz Tinjana (Antignana) u Istri na hrvatskog radnika kod tiskare u Urachu Matiju Pomazaniča. U prvbm se spo- minju Konzul i Dalmata kano drugi Ciril i Metodije, koji su sveto pismo i pravu vjeru hrvatskim jezikom prikazali Hrva- tima (28. Xn. 1562.). U drugom pismu od dne 10. X. g. 1563,


2») Elze, Trubers Briefe, 192. ^») Elze, Trubers Briefe, 235.


36


piše isti Vernikovič Pomazaniču, da je čuo, da njetko iz Kranjske (Trubar) napada na hrvatske knjige, da su lose i krive; ovaj laže bezobrazno, jer su hrvatske knjige dobre i razumljive.*®) Jednako pišu Pomazaniču i njegovi roditelji i njegov plovan iz Stinjana dne 29. X. 1563, da su culi, kako je njetko iz Kranjske Ungnadu pisao, da su knjige hrvatske lose. Onaj (Trubar) možda želi, da budu te knjige više na kranj- ski, nu onda.ih Hrvati ne bi razumieli. Na koncu moli gla- golski Novi* Zavjet i sve knjige, koje če izači, „da ih se na- gledam preje moje smerti".^*)

Trubaru spočitavaju dalje Konzul i Dalmata njegovu sa- mostalnost u religiji. Oni se drže strogo Lutera i augsburške konfesije, dočim je Trubar sastavio svoju posebnu konfesiju iz tri vjeroizpoviesti, t. j. augsburške, saške i wurtemberške, što je učinilo toliku smetnju, da se je kasnije morala izdati po- novno prava augsburška konfesija.

Trubar se brani pred staležima, te prikazuje Konzula u vrlo crnom svietlu.^^) Tako mu je njeki Jos. Nikolič, vrlo ugledni pristaša reformacije u Istri, javio o nemoralnoj bolesti Konzula i Cvečiča. Na osvadu (obdolžitev), zašto nije Trubar odmah ustao protiv Konzula, iztiče on, da je to i učinio. poslavši ga s njegovim prievodima, da ih dade izpitati u Ljubljani, pa da još k tome nije bio Dalmata u Urachu, sve bi bilo vrlo ža- lostno izpalo.

Na tužbu, da je Trubar želio tiskarn premjestiti u Ljub- Ijanu, odgovara on, da je to htio učiniti i zato, jer je sada na- stalo vrlo težko vrieme za uvažanje protestantskih knjiga. Što se tiče prigovora, da je Trubar konfesiju samostalno obra- dio, upozoruje on na one, koji čitaju i slušaju njegove pripo- viedi, a Konzul neka se sjeti radje, kako je on sve račune pobrkao i kakove je smetnje kod tiskanja Katekizma učinio, tako da je nato sam Frohlich iz Beča upozorio Trubara.

Na daljnji prigovor Trubaru, da se on nije još jasno izrazio o njekim točkama vjere, odlučno on sve pobija i po- ziva se na svoje slovenske spise.

Ta sumnja je žalibože doprla i do ušiju (segla do ušes) samog kralja Maksimilijana i vojvode od Wurtemberga, no on je od svake sumnje slobodan, za što imade i dokaza. Na pri- govor, da je Trubar imao dobru župu u Urachu, odgovara on, da je zato i dosta od svojih dohodaka trošio za hrvatsku tiskarn i prievode, što mu nije nikada povračeno.*®)


") Slaw. Biicherdruck, Tubingen. Fasc. II. 119. «*) Vjestnik hrv. zem. arkiva, g. VI. 1904, p. 190. ") Elze, Trubers Briefe, 245. ") Elze, Trubers Briefe, 255.


37


Trubara je bila ta svadja več tako razljutila, da je pisao Ungnadu iz Ljubljane (22. XI. 1562.); da več neče da ima ka- kova posla sa hrvatskom tiskarom.

Dočim su prije Konzul i Dalmata predbacivali Trubaru, da kani hrvatsku tiskaru prenjeti (prenesti) u Ljubljanu, sada su mu baš protivno predbacivali, da je odbio priliku, da se u Ljubljani osnuje tiskara, kad je bio tamo došao tiskar Augu- stin Friess iz Strassburga. Trubara su dapače sami staleži morali braniti, jer bi bilo suvišno, utemeljiti novu tiskaru, dok postoji takova u Tubingenu, i jer se sa strane biskupa i into- lerancije dvora ne bi ni mogla izhoditi dozvola za takovu tiskaru u Ljubljani.

Kranjski staleži stavili su se u toj svadji sasvim na stranu Trubara, dočim su na nj neprestano još i dalje napa- dali Konzul i Klombner. Dalmata je samo kano puko orudje Konzulovo sve te navale tek podpisivao. U isto tako rekuči vrierae piše Trubar Dalmati vrlo Ijubazno pismo (21. X. 1562),*^) u kojem mu dapače obečaje, da če ga uzeti k sebi u Ljubljanu za prevodioca, kada je bio namislio prevadjanje na jugu na- staviti, i da je bez dvojbe iz neznanja podpisao Konzulovo pismo protiv njega.

Kako se je Trubar smatrao principalom i hrvatske tis- kare, najbolji nam je dokaz, sto je on pisao i za hrvatske knjige njemačke predgovore, da njemačku protestantsku pu- bliku, koja se je za to poduzeče zauzela materijalno i mo- ralno, uputi o djelovanju hrvatske tiskare. Sad su hrvatski feformatori ustali i protiv toga, da Trubar i nadalje piše pred- govore hrvatskim knjigama, koje da on samostalno sastavlja, mjesto da ih prevede iz drugih raznih diela, od česa bi bila veča korist.^®)

Trubar je medjutim i dalje svoje predgovore večinom originalno sastavljao, čemu imamo zahvaliti mnoge dragocie- ne podatke o Hrvatiraa i uopče Jugoslavenima, koje je Trubar napomenuo u svojim predgovorima koli slovenskim, toli i hrvatskim knjigama.

. Ungnada je najviše boljelo, što je Trubar pisao, da se u hrvatskim knjigama po izjavama onog fratra nalazi »viel falsch", pa kako če on i od koga dalje moči tražiti podpore za hrvatsku tiskaru, kako če se moči pred onima opravdati, koji su za tu tiskaru sve darovali, i kako če on doči do svo- jih novaca, koje je u to ime tiskari bio predujmio. A kako je Ungnad bio oduševljen za hrvatsku tiskaru, najbolji nam je dokaz, što je, sigurno računajuči na njezin največi uspjeh, od svog novca posudio za tada veliku svotu od 3.500 forinti.


«7) ib. 260. 28) ib. 273


38


Sve to dopisivanje nije još nista koristilo te Ungnad nije bio dobro upučen, da povjeruje Trubaru, a da osudi rad hr- vatskih reformatora. Da se stvar konačno uredi, pošalje Un- gnad posebnog povjerljivog svog čovjeka Cvečiča sa pismom na kranjske staleže (19. IX. 1562.) sa zahtievom, da Trubar svoj „viel falsch** prema kazivanju onog fratra Cvečiču točno označi na jednom primjerku koje knjige: na kojim listovima, redcima, u kojim izrekama, riečima ili slovima jest pogrieška, te kako bi se tome moglo pomoči, da se od sada uzmogne dobro prevoditi i štampati.

Kad se je Cvečič nalazio na jugu, pošao je i u Metliku po nova svjedočanstva za izpravni rad hrvatskih reformatora. Kao što su g. 1559. u Metlici mnogi ugledni i pismeni Hrvati pregledali i odobrili prvi Konzulov rad i prievod, tako su i sada ponovno izdali svjedočbe o radu Konzula i druge trojice uglednih Hrvata, i to opet u Metlici, koja je bila prema tome jedno od središta glagolske inteligencije. Sačuvala su nam se tri pisma i sva tri datovana iz Metlike od dne 19. L 1563.^®) U prvom pismu potvrdjuje Petar Krajačič Ozljanin, da su mu donieli na ogled najprije Katekizam, a poslije i druge hrvatske knjige, štampaae u Tubingenu, koje on pronalazi pravim i do- brim knjigama hrvatskim. Isto su potvrdili i Antun Bočič Modrušanin, bivši kancelar i pisar kneza Bernandina Frankopana (kako je to bio več potvrdio i g. 1559.), te Nikola Drinovački Bošnjanin, koji izjavljuje, da je sa svojim prijateljima, koji znadu hrvatski, sve donesene mu knjige pregledao i našao valjanima za porabu u krščanskoj crkvi, te da če ih svi Hrvati razumieti.

Trubar se je morao o Konzulu izraziti, da je on kriva svjedočanstva njemu donio o valjanosti hrvatskih prievoda te ga tako zavarao. Klombner piše o tome Ungnadu iztičuči, da to nije istina, jer je osim Metličana pohvalio Konzulov rad i sam hrvatski ban Petar Erdody od Eberave, koji se je mnogo brinuo za hrvatsku protestantsku tiskarn, nastojao pribaviti radnike za nju i razpačavati hrvatske protestantske knjige. ^^) Ujedno je Klombner poslao Cvečiča u Metliku Vlahoviču, da vidi laži tog fratra.^0

U velikoj svojoj ogorčenosti nije Ungnad mogao doče- kati ni odgovora krajnskih staleža te je doskoro več i opet urgirao odgovor na svoje pismo. U ono vrieme je naravno trebalo i dulje vremena, da je mogao doči službeni odgovor na takovo pismo. Dobivši medjutim. i opet odgovor, u kojem su staleži branili Trubara, nije se Ungnad, nahuckan Konzu-

=*») Vjestnik hrv. zem. arkiva, g. VI 1904, p. 186. s*^) Slaw. Bucherdruck, Tubingen. Fasc. II. 88. »*) ib. Fasc. II. 98.

39


Joni, još mogao pravo osvjedočiti, na kome je krivnja, te je i opet ponovno pisao kranjskim staležima veliko pismo, opisu- juči i opetuju6i sve na daleko i široko, napadajuči Trubara, a braneči svoje Ijude, koji da su tako marljivi, da se dano- mice ustaju u dva, tri sata (ura) u jutro te prevode i izprav- Ijaju i prepisuju, a svaku rieč i izreku, koja je isto važnija, ozbiljno pretresuju te izporedjuju s pravim tekstom. Prema tome zaista ne treba više drugih ljudi, dok se ovi bave knji- gama Brencija, Melanchthota i Lutera.^^)

Ungnad se je bio tako razljutio, da je na vrieme obu- stavio svako daljnje štampanje hrvatskih knjiga kao i njihovo razašiljanje na jug, dok se čitava stvar točno ne razbistri. I kada se je poslije Cvečič povratio sa odgovorima Trubara i kranjskih staleža (21. II. 56 3.), Ungnad i opet još nije bio zadovoljan. U Kranjskoj je onda nastalo upravo doba reakcije, koja je osobito bila naperena protiv Trubara, da se izažene iz Kranjske, pa zato ni Trubar ni kranjski staleži nisu imali ni vremena ni volje, da vode i dalje polemiku sa Ungnadom, dočim su več više puta i jasno izrazili svoje stanovište. U ime staleža izpričao se je Ungnadu Jošt od Gallenberga, tješeči ga, da de biti naskoro sazvan kranjski sabor i da če mu se zatim obširnije odgovoriti.

Ungnad nije ni dalje još mirovao, te je dapače o tom svemu obaviestio i samog vojvodu Krištofa od Wurtemberga, a Konzul i Dalmata su morali podpisati veliku i obširnu su- plikaciju na nj dne 24. II. g. 1563. Vojvoda od Wurtemberga nije se htio mješati u taj proces, te je i nadalje ostao Trubaru sklon, pa kada je bio ponovno Trubar morao ostaviti Ljub- Ijanu i austrijske zemlje, primio ga je nanovo i dao mu uto- čište u svojoj zemlji, kano i prvi put.«0 Vojvoda Wurtember- ški je jedno vrieme sumnjao, da je Trubar Zvinglijanac, na što ga je upozorio kancelar tiibinške univerze, glasoviti teolog i profesor Jakob A^drea. Ovaj je predložio, da se Trubarova slovenska ^Cirkvena ordninga" dade Konzulu izpitati, da li odgovara posvema augsburškoj vjeroizpoviesti. Trubar je naime u jednom pismu iz Ljubljane (1563.), koje je pi- sao na Nikolu od Gravenecka, činovnika wurtemberškog voj- vode u Urachu, izrazio se glede sv. pričesti (obhajila) u Žwin- glijevom duhu. Graveneck je to pismo pokazivao svojim pri- jateljima, a medju inim i župniku i superintendentu M. Krištofu Binderu u Nordlingenu. Binder je to javio Andreju u Tubingen, a ovaj dalje vojvodi od Wurtemberga.^*)


32) Elze, Trubers Briefe, 280.

33) Elze, Trubers Briefe, 337. 3^) ib. 559.


40


Pošto seje Trubarova »Cirkvena ordninga" imala prevesti i na hrvatski, to je odmah naravno i opet planuo Ungnad te je obustavio daljnje tiskanje slovenske knjige, koja je bila ved na pol gotova. Ungnad je naložio Dalmati i Konzulu, da pre- vedu točno rieč po rieč sve one stavke, koje se tiču pričesti. O svemu tomu obaviestio je Ungnad vojvodu od Wurtem- berga i Trubara te Jošta od Gallenberga, tražeči, da mu se sto prije razjasne zablude Trubara.

Da se čitava stvar uredi i knjige ponovno izpitaju, bio je odredjen posebni dan, kada su se imali sastati strukovnjaci. Medjutim do toga nije došlo. Kad je Klombner pitao za uzrok tomu Trubara, izgovorio se je on, da je njegov tajnik one osobe, koje su u to ime bile zamoljene, propustio pozvati, našto je Klombner to odmah (28. VIL 1563.) referovao Ungnadu.«*^)

Kranjski staleži napokon obširno odgovoriše Ungnadu (9. XII. 1563.), a i samomu wurtemberškom vojvodi, uvjerava- juči ih, da Trubar nije napustio augsburšku konfesiju. Ungnadu su napose kranjski staleži referovali o vrstnoči hrvatskih knjiga, o čemu je toliko pisao. Pošto su knjige dali na ogled vjerodostojnim popovima i drugim osobama iz bližnjih i dalj- nih mjesta, prešavši čitavu hrvatsku granicu poradi turških provala, osvjedočili su se, da su knjige prave i dobro evan- djeoske u substanciji, jedino da je jezik djelomice slab, što su priznali i sami korektori u Njemačkoj, a kod te izjave oni i ostaju. Što se tiče jasnog razumievanja tih knjiga, jasno je> da ako i Istrani, Dalmatinci, Hrvati, Bezjaci, Bošnjaci govore do- nekle in terminis različno, ipak gie isti i s malo muke i truda mogu razumjeti, kano što je slično i u Njemačkoj. Istranima i njihovim susjedima Dalmatincima te Bošnjacima su hrvatske te knjige razumljivije nego Hrvatima i Bezjacima, koji nisu gla- golici toli vješti. Na koncu savjetuju kranjski staleži Ungnada, da neka bude na oprezu, i da ne da prevoditi bibliju njekim Ijudima, koji ne znadu pravo ni njemački ni latinski (naravno Konzul i drugovi), jer je to i za učene velik i težak posao. A velika bi šteta bila, da bude takav veliki posao uzalud.

Trubar je uobče tvrdio, da su hrvatski radnici premalo inteligentni. Konzul ga nije nipošto zadovoljavao, Cvečič još manje, jer je i siromašan, a Dalmata da je prestar i ne pred- stavlja pred svietom nista. Klombner zato piše Ungnadu, da Bog hoče, da se baš i s malim Ijudima stvaraju čuda, makar da se Trubar od njih siromaka odvaja, nu kad če biti u ne- volji, več če uvidjeti, tko mu je dobro savjetovao. Najbolje je, da se Trubar pusti sasvim na miru, a Hrvati neka rade, kako znadu, a za prvi početak su i dosta učinili. Hoče li Trubar pomagati, d obro, ne če li, neka ih pusti na miru. 3«)

86 SIaw. Biicherdruck, Tiibingen. II. Fasc. IIO. »« Slaw. Biicherdruck, Tubingen. II. Fasc. 88.

41


Uslied tog ponovnog obilnog pisanja savjetovao je sam vojvoda od Wurtemberga Trubaru, da pazi što piše, i da ne smije ni na oko napisati sta zla. Razumije se samo po sebi, da se je Ungnad i opet silno razljutio poradi savjeta, da pazi glede prievoda biblije, tvrdeči, da su njegovi ljudi (Konzul i drugovi) do sada sve najbolje radili, jer i sin božji ni je raz- pravljao rieč božju sa naučenjacima nego s jednosta\^nim Iju- dima, koji nisu kao ni apostoli posječivali sveučilišta i t. d.

Ungnad nije naravno bio zadovoljan odgovorom 'kranj- skih staleža glede Trubarovog „viel falsch*" te je stvar tjerao tako daleko, da je dapače pisao Joštu od Gallenberga i gro- zio se (21. XII. 1563.), da če biti prisiljen čitavu stvar dapače predali i samomu kralju Maksimilijanu.

Još se je svadja više zaostrila, kad se je Ugnad s Kon- zulom stao dapače za odsutnosti Trubara miešati u same Tru- barove stvari, a da ga nisu ni pitali za savjet. Još g. 1561. odredio je Ungnad, da če se Trubar i Konzul uviek medju- sobno posavjetovati glede zajedničkog rada, što če se prevo- diti i štampati, a g. 1562. bude dapače zaključeno, da če Trubar upravljali slovenskom, a Konzul hrvatskom tiskarom, pošto su se bili medjusobno zavadili i razišli.

Na nagovor Klombnera, koji je stojao uviek uz Ungnada i Konzula, dao je Ungnad po Konzulu i drugu mu Juriju Ju- ričiču, koji je bio takodjer pridjeljen hrvatskoj tiskari, štampati njeke slovenske pesme protiv volje i znanja Tru- bara, koji se je onda nalazio u Ljubljani, a medju inim ime- nima suradnika spomenulo se" je i Trubarevo ime. Medju tim pjesmama bilo je i njekoliko pogrdnih protestantskih pjesama, a iste su se imale prevesti i na hrvatski te izdati glagolicom i čirilicom, pa da se prošire i po Turskoj, gdje (kje) če si- gurno dobro djelovati. Protiv toga su naravno odmah prote- stovali u ime Trubara sami kranjski staleži, a te pjesme nisu izašle nikada u hrvatskom prievodu.

Klombner se je živo bio zauzeo i za izdanje lih pjesama, kako to vidimo iz pisma od dne 6. XII. 1563., upravljenog na Ungnada. Glede pjesama piše Klombner, neka Trubar označi one, koje ne vriede, jer su ih oni več pjevali prije u Kranj- skoj, nego se je Trubar povratio po drugi put u Ljubljanu. Trubar se je tužio, da su njegove pjesme drugim pripisali, što medjutim ne stoji, što on može opravdati, kao što nije tako- djer istina, da on radi protiv Trubara, več baš protivno. Klombner tu dapače iztiče, kako je Trubara spasio od zatvora, i da nije bilo njega, Trubar ne bi nikada slovenski ni pisao ni štampao.«^) Sto se tiče ove poslednje tvrdnje Klombnera,

»') Slaw. Bucherdruck, Tubingen, Fasc. 11. 130.

42


mi je ne možemo kontrolirati, pošto nam je još premalD poznat odnošaj Klombnera s Trubarom u prvotno doba Trubarovog za- početog slovenskog književnog rada.

Klombner je spomenuo dalje, da mu je rekao barun Thurn, da su imali te pjesme prije dati Trubaru pregledati, a na to se Klombner izpričava, da kad su god Trubara za sto molili, da on nije htio učiniti, jer sve prezire, sto nije od njega. ^®)

Kako su za odsuča (odsotnosti) Trubara iz Uracha bili svi upravo protiv njega, učinili su mu doskora još jednu ne- priliku. Pošto je napokon vojvoda od Wurtemberga dozvolio, da se Trubarova „Cirkvena ordninga" doštampa, ne htjedoše Ungnad i drugovi, da se štampa Trubarov dugi nje- mački predgovor, pun doktrinarskog razpravljanja, več poslaše staležima novi i krači predgovor od g. Andrea s molbom, da ga Trubar prevede na slovenski. Klombner je spomenuo, da je Trubar djetinjast u svojim predgovorima, jer neče nista prevoditi, več sve radi samo po svojoj glavi. Kranjski staleži to neče da uvide, on bi im rado o tome govorio, nu sve nista ne hasni. Na taj način medjutim Trubar stvari više samo ko- risti mjesto da škodi. «^)

Staleži ne pristadoše naravno na to,, več ostadoše (so ostali) kod Trubarovog predgovora, našto Andrea izposluje kod vojvode od Wurtemberga, da se je knjiga štampala bez ikakvog predgovora.*^)

Trubaru su prigovarali, da se ne brine nista za prodaju hrvatskih knjiga u Ljubljani, jer da tamošnji knjigoveze vežu i razpačavaju osim slovenskih knjiga samo latinske i njemačke. Zato neka Ungnad, tako savjetuje Klombner, predade razpa- čavanje hrvatskih knjiga jednom posebnom knjižaru, koji neka uz proviziju veže i razpačava samo hrvatske knjige. Vlahovič je obečao knjige razpačavati po Hrvatskoj, dočim če ih uskoci po Bosni i Turskoj medju svojim suplemenicima. Trubar se neče ni zašto brinuti, što ne ide po njemu, zato bi naj- bolje bilo ipak, da se svi slože, što če ali težko iči>0 Dapače i kranjski staleži i zastupnici su se obvezali, razpačavati hr- vatske knjige, nu sada čine baš protivno, te sprečavaju razpa- čavanje hrvatskih knjiga po Hrvatskoj, susjednim zemljama, naročito i u Bosnu.*^)

Čitava svadja prestala je napokon pod konac g. 1564., kad je Ungnad um.ro (dne 25. XII.), a iz njegovog posljednjeg

38) ib.

»») Slaw. Bucherdruck, Tubingen. Fasc. II. 83.

  • °) Elze, Trubers Briefe 420.
  • ») Slaw. Bucherdruck, Tubingen, Fasc. II. 94 rkp.

") ib. Fasc. 123, rkp.

43


pisma od dne 20. XI. vidimo, da se je on sasvim razišao sa Trubarom.

Poslije smrti Ungnadove na sam Božič g. 1564. razpalo se je čitavo hrvatslco poduzeče, Icoje sinovi Ungnada nisu htjeli nastaviti, a Konzul i ifjegovi drugovi nisu imali sredstava zato, dočim se nije našao novi i oduševljeni mecena poput Ungnada. Vojvoda od Wurtemberga je to čitavo hrvatslco poduzeče do- duše pomagao, nu nije ga vodio. Iz Hrvatske nije takodjer bilo dovoljno moralne, a kamo li pak i materijalne pomoči. Posljedica svega toga bila je, da je hrvatska tiskara prestala, da su hrvatski suradnici i radnici bili izplačeni i odpušteni, te su se razišli kojekuda iz Uracha. Medjutim je pak Trubar, koji je imao za sobom poglavito več protestantske kranjske staleže i čitavu dobro več organizovanu protestantsku crkvu u Kranj- skoj, mogao svoj započeti još dalje rad nastaviti, poglavito pak, kada se je opet morao nastaniti u Wurtemberškoj, i to u De- redingenu kraj Tiibingena, gdje je do svoje smrti radio za svoju slovensku protestantsku tiskarn. Konzul i Dalmata osta- vili su svoju službu u Urachu, dobivši od vojvode wiirtember- škoga krasne svjedočbe, te krenuše u Regensburg, gdje su izdali „Postilu" latinicom g. 1568., posljednje svoje dielo i ujedno posljednje hrvatsko dielo iz dobe reformacije. Tu Po- stilu izdali su Konzul i Dalmatin za ugarske Hrvate, k^ji su se, pobjegavši iz Bosne, naselili oko Železnog grada. Tamo krene poslije, i Konzul za propovjednika, te je po svoj prilici i ondje umro. Dalmata pak krene kasnije u Ljubljanu, gdje je i umro g. 1579.

Tako su eto ova trojica revnih i vrlo agilnih reformatora završili svoj mukotrpvi život, pun borbe i medjusobne zavade, svaki za sebe i na miru bez ikakvog daljnjeg zajedničkog sa- obračaja. Svi zajedno su radili i nastojali oko hrvatske knjige, koliko su samo mogli, pa če zato i njihova imena biti vječno ubilježena u povjesti naše književnosti.


44


Ungnadovi stiki z mestom Frankfurtom

ob M.

Priobčil dr. Ljudevit Pivko (Maribor).


Baron Ivan Ungnad je poleg svojega premoženja upo- rabil tudi ves svoj vpliv, da bi z nemškimi denarnimi podpo* rami utrdil jugoslovansko književno podjetje in razširil evan- gelij med Slovenci, Hrvati in Srbi. Že septembra leta 1561. si je naprosil precejšnje podpore nemških knezov, v posebni okrožnici slikajoč versko stanje južnih Slovanov, posebno turških podložnikov, pomanjkanje verskega pouka in dobrih prevodov svetih knjig.

Ta sredstva pa so se kmalu izčrpala. Po dveh letih je Ungnada prisilila potreba, ponoviti prošnjo. Takrat pa se okrožnica ni poslala samo vladarjem in knezom, ampak tudi upravam nekaterih bogatih mest, od katerih se je Ungnad na- dejal denarnih prispevkov. Štefan Konzul si je naložil voziček dotiskanih knjig in hodil s prošnjo od mesta do mesta, povsod puščajoč kot Ungnadov dar po en iztis vsake knjige ter pobi- rajoč podpore.

Med mesti, ki so Ungnadovemu podjetju pomogla z večjim darom, nahajamo tudi državno mesto Frankfurt ob M., ki je poslalo 200 gld.

Bivajoč v tem bogatem trgovskem mestu, sem se spomnil one neznatne zveze naših verskih reformartorjev s Frankfurtom ter sem si predstavljal, kako je po tistih starih ulicah drdral Konzulov voziček s prvimi slovenskimi in hrvatskimi knjigami in z Ungnadovo prošnjo.

Ungnad frankfurtskih mestnih očetov ni prosil samo de- narne pomoči, kakor po drugih mestih. Znano nam je pismo frankfurtskega mestnega sveta, pisano dne 14. septembra 1563.

45


leta, v katerem potrjujejo očetje, da so prejeli Ungnadovo prošnjo in knjige, omenjajo pa še neko posebno Ungnadovo pismo, v katerem se govori o nabavi svetopisemskih slik.^)

Iz tega pisma je razvidno, da je hotel Ungnad okrasiti slovensko in hrvatsko sv. pismo z biblijskimi figurami frank- furtskih tiskarjev in da se je Štefan Konzul sam ustno pogajal z lastniki onih figur.

Ali so Konzulova pogajanja imela uspeh ? Ali se hrani v mestu še Ungnadova prošnja in ono drugo neznano pismo? Ali se hranijo v Frankfurtu še naše knjige ? Ali je v mestnem arhivu še kaj drugih sledov književne zveze naših reforma- torjev s Frankfurtom?

Ta vprašanja so zahtevala pojasnila.


V frankfurlskem mestnem arhivu se hrani več listin, ki so v zvezi z Ungnadovim imenom. Njih vsebina nam je de- loma že znana iz drugih virov, a vendar je med njimi tudi nekoliko novih, ki nam zopet kažejo Ungnadovo neutrudljivo Skrb za jugoslovansko knjigo.^)

1. Ungnadova prošnja se hrani v arhivu in je zelo podobna prošnjam, ki jih je pisal Ungnad drugim mestom. Podpisal jo je v Urahu dne 1. septembra 1563. leta Ungnad sam, Anton Dalmata in Štefan Konzul.*)

Po dolgem, lepem pozdravu pripoveduje Ungnad, da je prava beseda božja največja in najblažja vrednost. Ostro ob- soja one, ki kvarijo čisto besedo božjo in jo nalašč preobra- čajo. Posebno naše (t. j., nemško) ljudstvo izgublja pravo vero, ki z njo ravnajo »papisti" tako, da bi se je lahko usmilil kamen. Kako celo drugačni pa so Slovenci, Hrvatje in druga sosedna ljudstva, ki srčno hrepene po božji besedi, čeravno so neugledna in so bila prej sploh surova in brezbožna, ne poznavajoč niti Boga niti njegovih zapovedi, ukazov, njegove svete besede in volje, in ki tisoč let niso imela nikogar, ki bi jih bil poučil krščansko. Ta ljudstva nimajo in niso imela

^) Ivan Kostrenčič, Urkundliche Beitrage zur Geschichte der pro- testantischen Literatur der Siidslaven in den Jahren 1559—1565, Dunaj 1874, str. 185. pismo CXX.

») Pri iskanju listin v mestnem arhivu me je ljubeznivo podpiral tamošnji višji knjižničar dr. Jung. — Treba je še omeniti, da sem pre- gledal z dovoljenjem frankfurtskega konsistorija tudi arhiv in zapisnike nekdanjega ministerija, a prepričal sem se, da ni v njih nobenega spo- mina kake književne zveze naših reformatorjev s Frankfurtom.

») Den Edlen Ehmuesten, Fiirsichtigen, Ersamen vnd weisen Herrn N. vnd N. Burgermeister vnd Rath der Loblichen Reichsstatt Frankforth am Mayn Meinen Sonderen Lieben Freundt = Graw Hans Vngnad Frei- herr zu Sonnegk. Pismo se je oddalo dne 11. septembra 1563.

46


nikdar nobenega popolnega sv. pisma niti drugih krščanskih knjig v svojem jeziku. Ponekod že imajo sicer biblijo, toda tako popačeno, da jim je v večjo škodo nego korist.

Sklicujoč se na sveto pismo dokazuje Ungnad, da je treba razširiti pravo vero na vse narode. Tako želi Bog zve- ličanje tudi imenovanih narodov (Slovencev in Hrvatov) in ga je začel že izvrševati* Mestni očetje naj vedo, da je med Slovenci in njihovimi sosedi že na delu nekaj pobožnih in razsvetljenih mož, med njimi posebno Primož Trubar, ki sedaj^) na poziv deželnih stanov pridiga v Ljubljani, Anton Dalmata in Štefan Konzul, ki podpisujeta z njim to-le pismo. Prevajajo se že knjige, sveto pismo in najglavnejše knjige krščanskega nauka na slovenski in hrvatski jezik, slovenske z latinskimi pismenkami, hrvatske pa z glagolskimi in cirilskimi. Da bi se tiskala božja beseda v teh jezikih čista in nepopačena, to se ni zgodilo še, odkar stoji svet.

Z velikimi troški so se rezale in ulivale glagolske črke v Niirnbergu in cirilske v Urahu. Delavstvo, rezarje in livarje in imenovana gospoda (Konzula in Dalmato), ki podajata na- vodila, ima Ungnad v svoji lastni hiši, ki mu jo je podaril wflrtemberški vojvoda. Dosle ima še pri sebi vso tiskarno in vse potrebne osebe, stavce, tiskarje, popravljalce, prevajalce, vse na svoj račun, ker se brez prestanka tiskajo knjige. Kake knjige se tiskajo, naj uvidijo mestni očetje iz priloženega imenika in poslanih knjig. Te knjige, posebno hrvatske (glagolske in cirilske) se čitajo in razumejo povsem Hrvatskem, po Dalmaciji, Bosni, Srbskem, Bolgarskem do Carigrada in bodo sredstvo, s katerim bo pobil Bog Turke.

Toda to sveto veliko delo ima svoje težave in sovražnike. Hudič se ne bode bal nobenega truda, da bi škodoval temu delu, ker si ne da razdejati svojega kraljestva. Zato je po- trebno, da se postopa sedaj s knjigami zelo previdno.

Imenovani narodi so zelo ubožni. Tlačijo jih Turki in njihova lastna gospoda, posebno duhovna, da si takih knjig ne morejo kupovati. Ubogi so tako, da se komaj žive. Saj se še duhovniki in župniki morajo pri njih oprijemati pluga in se pečati s poljedelstvom. Če se torej hoče, da pride božja be- seda in božje kraljestvo tudi k tem narodom, se jim morajo puščati knjige za polovično ceno in še ceneje, deloma tudi zastonj, a celo vezane, ker nimajo sami nikakih knjigarjev.

Velikega izkupila torej ni upati. Razen tega pa se morajo drago plačevati ljudje, ki razdeljujejo knjige, ker so na daljni poti in po sovražnih deželah v veliki nevarnosti knjige in ljudje.

  • ) Od marca leta 1562.

47


Naj torej presodijo mestni očetje, česa vsega je treba: d€vet delavcev je pri tisku, katerih nobenega ni možno pogre- šati; drago se plačujejo možje, ki so se privabili iz oddaljenih dežel, da prevajajo knjige ; nagrade se dajejo učenim možem, ki po naročilu prevajajo knjige doma na Kranjskem in Hrvat- skem; končno so še drugi troški za papir, barve itd.

Ungnad opozarja mestne očete, da ga podpira tudi kralj Maksimilijan, ki mu je naložil skrb za to delo in ki mu po- nuja svojo pomoč tudi v prihodnje, kakor naj razvidijo iz Maksimilijanovega pisma, ki jim ga prinese gospod Štefan. Tudi drugi knezi in mesta mu pomagajo, posebno wurtemberški vojvoda z vsakoletnim darom. Štefan Konzul bo jim poročal, kako so prispevala mesta, na pr. Nurnberg in Ulm.

A vendar vsa ta denarna pomoč ne zadošča. Ungnad je dodajal iz lastnega premoženja,, kolikor je sploh mogel, kar hoče tudi v bodoče, in če bo treba sleči i suknjo. Sam je ostavil ljubljeno domovino, visoka ugledna mesta zaradi časti božje in sv. evangelija, iz krščanske ljubezni, da bi z imeno- vanimi možmi pomagal ubogim, nevednim ljudstvom v blagor in zveličanje, a -Bogu v Čast in hvalo. Njegova lastna pomoč je preslaba, od dela pa se jenjati ne sme.

Naj torej priskoči tudi mesto Frankfurt na krščansko, pomoč temu blagemu in koristnemu delu za slovenski in hrvatski (glagolski in cirilski) tisk, kar mu bo v slavo na svetu in kar mu Bog povrne.

Štefan Konzul prinese pobotnico, ki so jo podpisali Ungnad, Konzul in Dalmata. Prispevek se ne porabi drugače nego za omenjeno delo, o čemer se lahko prepričajo, ker bo z imenovanima gospodoma o vseh dohodkih in troških dajal račun vseučiliškemu svetu v Tiibingenu in wiirtember- škemu vojvodi. Na zahtevo pa pošlje račun tudi frankfurtskemu mestnemu Svetu.

Na to slede podpisi in datum.*)

V prošnji naznanja Ungnad, da prinese Konzul v Frank- furt a) imenik vseh dotle tiskanih knjig, b) nekoliko knjig, c) pismo kralja Maksimilijana, d) pobotnico, ki jo pusti kot potrdilo prispevka, e) da bo poročal Konzul o prispevanju drugih mest, kakor Ulma in Niirnberga. Nobene opazke pa ni nikjer o Ungnadovi drugi prošnji za svetopisemske figure, ki jo je prinesel tudi Konzul.

2. Imenik tiskanih knjig obsega vse slovenske, hrvatske (glagolske), cirilske in laške knjige, od prvih poiz- kusnih listov do knjig, ki so bile v tisku dne 1. septembra


^) Podobne prošnje je pošiljal Ungnad tudi v druga mesta. Primer je tiskan v zbirki Ivana Kostrenčiča, stran 172, CVl.

48



Ivan Ungnad, baron Sovneški.


49


1563.«) Pri vsaki knjigi se navaja število tiskanih izvodov, kar se strinja vse z znanimi podatki.'^) Kot zadnje tiskane knjige se navajajo slovenske Duhovne pesmi, 1000 izvodov,®) in gla- golske pridige o toči, 1000 izvodov. Nato pa se naznanja pro- gram, kaj se tiska sedaj in kaj se bo tiskalo v bodočih dneh. O cirilskem Novem zakonu se poroča, da bo dotiskan v osmih dneh.O

3. Razen tega imenika je izročil Konzul frankfurtskemu mestnemu sveta seznam ek onih knjig, ki jih je da- roval Ungnad.^^) Po tem seznamku je pripeljal Konzul v Frankfurt 15 knjig, namreč prvi in drugi del slovenskega No- vega zakona,^^) prvi del glagolski, glagolsko in cirilsko postilo, glagolske in cirilske loči communes, glagolsko in cirilsko avgsburško veroizpovedanje, glagolski in cirilski katekizem z razlago, glagolski in cirilski abecednik, laški katekizem in laško avgsburško veroizpovedanje, torej 2 slovenski, 6 glagol- skih, 5 cirilskih in 2 laški knjigi.

Kje so danes te knjige? — O tem pozneje,

4. Ungnad se sklicuje v prošnji na pomoč kralja Maksimilijana, poznejšega cesarja M. II., čigar pismo je prinesel Konzul, da se o tem prepričajo očetje v Frankfurtu. Konzul je izročil precej točen prepis pisma, ki ga je pisal Maksimilijan dne 5. maja 1561 Ungnadu. Iz pisma seva resnično zanimanje kraljevo za slovensko in hrvatsko knjigo. Maksimi- lijan naznanja, da je prejel poizkuse prvega glagolskega tiska, in navdušuje Ungnada, naj nadaljuje hvalevredno krščansko delo. Svojo pomoč mu ponuja in poroča, da je daroval za začetek 500 gld. in da bo dajal tudi v bodoče, dobro vedoč, koliko bo S e troškov. Naj ga samo opomnijo. ^2)

«) Verzžiichnus, Was fiir windisch, Crabatisch, Cirulisch, vnd w61fche biiecher getrukht Worden.

') Popis knjig in tiskanih izvodov se nahaja v knjižici Chr. Fr. Schnurrerja, Slavischer Biicherdruck in Wiirtemberg im 16* Jahrhundert, Tiibingen 1799, v Dimitzovi Geschichte Krains II., v Safafikovi Zgodovini slovanskega slovstva, doloma tudi v Glaserjevi Zgodovini slov. slovstva in drugod.

8) Item (hat man gedruckht) Pfalmen Vnd Kirchengesang Crainerisch mit Lateinischen Buechstaben 1000 Ex., Item ein SummaetlicherPredigten vom Hagel, mit Crabatischen Buechstaben 1000 Ex.

») Item truckht man das Neu Testament mit Cirulichen buechstaben, Welchs Inner . 8 . tagen auch fertig wirdt — 1000 Ex.

Vnd hinfiiran, soli man die haufipostill Lutherii, die khinder Postil Viti Dietrichs die Postili Spangenbergi das Wittembergisch, der Ordi- nanden, Examen, die Repetition der Augspurgischen Confession, Vnd Anndre Christliche Biiecher Truckhen.

^°) Was den Herrn der Stat Franckhfort fur Biiecher hiemit zuge- schickht vnd verehrt Worden.

") Drugi del Novega zakona ima v seznamku opazko : Neu Testa- ment der Ander thail mit Ein Punden, kar menda znači „|iit einpunden" — nevezan.

»2) Gl. Kostrenčič str. 29, XV., Schnurrer str. 85, Dimitz II. 243.

50


5. Konzul je imel po besedah Ungnadove prošnje poro- čatr frankfurtskim očetom o podporah, ki so jih poslala nekatera mesta, na pr. Niirnberg in Ulm. Toda v potrdilo svojega ustnega poročila je izročil tudi prepis listin, s katerima sta darovali mesti Niirnberg in Ulm svoje prispevke za jugo- slovanski tisk.

Niirnberški mestni svet piše v sredo dne 12. maja 1563. leta Ungnadu, da je prejel njegovo pismo in knjige in da je doznal z velikim veseljem, kaj vse je storil Ungnad, da bi razširil vero med tujimi narodi in v tujih kraljestvih.^0 Mestni svet ne dvomi, da bo dovršil delo. Po svojih močeh mu hoče pomagati, zato je izročil Konzulu 400 gld. in ni zahteval po- trdila. Dal bi še več, toda tarejo ga vojske in druge nevolje, zaradi katerih je zabredel v dolgove.

Podobno odgovarja tudj mesto Ulm, ki piše v petek, dne 2. julija 1563 in daruje 300 gld.")

6. Konzul je izročil obenem s prošnjo in omenjenimi prilogami frankfurtskemu mestnemu svetu še drugo, posebno pismo,^ ki se omenja v frankfurtskem odgovoru.") Tudi ta prošnja" je pisana 1. septembra. Podpisala sta jo le Ungnad in Dalmata brez Konzula. Konzul jo je oddal v Frankfurtu 11. septembra,

Ungnad ponavlja, kar je povedal že v prvi prošnji, da se prelaga in tiska Novi zakon v treh jezikih (t. j. slovenski, glagolski in cirilski; o cirilskem pravi v seznamu tiskanih knjig, da se dovrši v 8 dneh). Možje, ki so na delu, imajo namen, preložiti tudi ves Stari zakon, ki ga hoče Ungnad iz- dati okrašenega s podobami. Toda podob še nima. A znano . mu je, da je pokojni vojvoda in volilni knez Oton Henrik začel v Frankfurtu tiskati sveto pismo z lepimi podo- bami in da je izdajo dovršil sedanji vojvoda in volilni knez Friderik.^^) Zato prosi, da bi mu pomagal mestni svet pri na- bavi tistih figur. Poroča mu naj, kje se hranijo sedaj te figure in če bi se mu mogle posoditi za neko dobo.^^) Ungnad je voljan, jamčiti ali pa založiti mestnemu svetu kaj za slučaj, če bi se na figurah kaj polomilo ali izgubilo, kar bi povrnil z ve- seljem. Porabil bi jih še to zimo (1563/1564), ko se začne^- tiskati vse sveto pismo, če Bog da. Po uporabi jih pp^ne,

") „sonderlich bei den betruebten vertruekten Christenn Inn fliojgern^ Crabaten vnnd anderen daran stoffenden landenn. i ^

Kostrenčič navaja pismo le po vsebini (str. 179, CVIII.), pislii» dne J 7. maja 1563. V^ . :

i*) Kostrenčič, str. 182, CXII. V ^

»6) Kostrenčič str. 185. CXX.

1«) Ungnad misli 1. izdajo svetega pisma s podobami, ki je leta 1560. v založbi tiskarjev Feyerabend, Zopfel in Rasch.

") Konzul je ponujal 200 gld., če se mu posodijo figure. O tem se govori v sodni razpravi pozneje, str. 53.

51 4=^



nepoškodovane, kakor jih prejme. O vsem tem bo jim po- drobneje poročal Konzul, ki mu naj mestni očetje zaupajo^ kakor njemu (Ungnadu) samemu in naj so mu uslužni in pri- jazni v tej stvari, ki je Bogu v hvalo in mnogim ljudem v blagor. Bog jim te skrbi gotovo ne pusti brez povračila. Ungnad jim obeta svojo uslužnost in prijaznost, voljan, postreči mestnemu svetu, kadar bo nanesla prilika.

To je vsebina druge prošnje, s katero se pojasnjuje ne- koliko točk v odgovoru mestnega sveta.

7. Koncept f r ankf urtskega odgovora, ki nam je znan že iz Kostrenčičeve zbirke, se tudi še hrani v arhivu. Kot koncept je seveda pisan zelo slabo. Mnogo se je črtalo in popravljalo v njem. Potrebno je, da se navede kratka vse- bina tega pisma.

Mestni očetje so prejeli Ungnadovo prošnjo s poslanimi vezanimi knjigami in tudi ono posebno pismo, ki ga je pisal zaradi svetopisemskih figur. Z osobitim veseljem so čitali, da se je lotil Ungnad takega lepega dela, ter upajo, da ga po- polnoma dovrši, k čemur mu naj podari Bog pomoči, moči in dolgega življenja. Tudi oni hočejo dali prispevek iz svojega malega premoženja in so izročili Štefanu Konzulu 200 gld. Radi bi dali več, toda Ugnadu samemu je gotovo znano, da imajo v zadnji dobi polno strašnih bojev, obleganj in nebrojno drugih neprijetnosti, ki so jih gmotno oslabile.^®) Prosijo torej Ungnada, naj sprejme ta drobni prispevek in ga porabi v pro- speh svojega krščanskega dela. Da stori tako, o tem celo nič ne dvomijo, zatorej jim ni treba niti potrdila niti računa, niti ne iščejo nikake slave. Kar pa se tiče svetopisemskih figur, o tem bo mu poročal gospod Štefan, ki se je sam osebno po- gajal z lastniki tistih figur. V drugih stvareh so zopet radi na uslugo. V torek, dne 14. septembra 1563.

8. Kaj je poročal Konzul Ungnadu? Bog ve česa ni do- segel, ker je pisal poosmih mesecih Ungnad drugič frankfurtskemu magistratu zaradi figur.

Dne 10. aprila 1564. je pisal namreč pismo s to-le vsebino:

Prejel je odgovor od mestnih očetov, pisan dne 14. sep- tembra 1563., in 200 gld. dne 20. septembra 1563. po Konzulu Štefanu. Zahvaljuje jih za lepo pomoč, ki jo jim povrne Bog. Drugič pa prijazno opozarja gospodo, da Štefan ni prinesel nobenega odgovora od onih oseb, ki imajo svetopisemske fi-


  • 8) Mesto Frankfurt je resnično bilo gmotno propadlo, ker je mo-

ralo po šmalkaldski vojski skrbeti za cesarske posadke, razen tega pa je imelo izrednih vojnih troškov četrt milijona gld. Tudi vojna leta 1552. je prinesla Frankfurtu nova bremena (gl. Archiv fiir Frankfurts Geschichte und Kunst, 4. sešitek 1847, str. 114 n., 131 n).

52


gure.^^) Sedaj pošilja zaradi te in drugih reči svojega slugo in konjarja v Frankfurt, da se pogodita z dotičnimi osebami, če bi se mu posodile figure. Zelo pa ga skrbi, da mu figur najbrž ne bodo hoteli posoditi — ker tako je razumel Konzula. Figure so pa vendar zelo potrebne, ker bi se knjige s slikami brezbožnim Hrvatom mnogo bolj prikupile; zato prosi prijazno in iskreno mestne očete, naj mu jih preskrbe. Če jih ni možno drugače dobiti, naj se kupijo. Iskreno prosi gospode, naj jih plačajo, ako bi jim ne bilo preveč z ozirom na prejšnji veliki dar, in naj jih podarijo njegovemu krščanskemu podjetju za večen spomin. Bog jim povrne to dobroto drugje tisočkrat in tudi oni, ki bodo čitali te knjige, bodo hvalili in slavili nji- hovo žrtev. — Kjerkoli bi lahko storil gospodi kako prijaz- nost, dobroto ali uslugo, bo to storil vedno rad in voljari. V Urahu dne 10. aprila 1564. Podpisani so Ungnad, Dalmata in Konzul.

To pismo sta oddala Ungnadova služabnika v Frank- furtu v torek, dne 18. aprila 1564.

Kaj se je zgodilo in kako se je ugodilo Ungnadovi želji, o tem molči arhiv. Ungnad odšle ni več pisal v Frankfurt. Smrt mu je pretrgala požrtvovalno delo še koncem istega leta. —

Prav verjetno pa je, da se je mudil Štefan Konzul še je- seni 1564. leta zopet v Frankfurtu zaradi teh slik.^«)

9. Zadnjič pa se imenuje Ungnadov trud za svetopisemske podobe — pred sodiščem.

Frankfurtski tiskar David Zopfel je prejel dne 10. julija leta 1563. v Strassburgu 450 gld. kot kaparo (zadav), ki mu jo je izročil Wendel Rihel ob neki kupčiji. Zopfel pa je umrl decembra istega leta. Dne 25. avgusta leta 1565. tirjajo Rihe- lovi upniki, naj jim vrneta varuha Zopfelovih otrok tisto vsoto. Varuha Tomaž Drechsler in Janez Wolff (tudi tiskar) pa sta izjavila, da imata 400 gld. škode, ker sta pokojna David Zopfel in vdova Rascheva zanemarjala trgovino in tiskarno od Velike noči do jeseni leta 1563, („Handell vnnd Truckerey lassen stili stehen"). Razen tega jima je ušlo v tej dobi 200 gld., ki jih je ponujal neki ogerski Freiherr Hans Ungnadt, bivajoč takrat v Urahu na Wiirtemberškem, da bi se mu prepustile na posodo svetopisemske figure za tisk njegove »Biblije uff Cra- batische vnd Zirulische sprach."^^)

»») To so tiskarji Feyerabend, Zopfel in Rasch.

a*) Elze, Primus Trubers Briefe. Tubingen 1897, str. 425 : Ungnad piše Trubarju dne 20. septembra 1564: „Ihr habt herrn Stephan ein Schreiben gethan, das hab ich eroffnet. Er ist aber zu Frankfurt.**

") Gl. Archiv f. Frankfurts Gesphichte und Kunst, Neue Folge, herausgeg. v. d. Vereine f. Gesch. und Alterthumskunde zu Fr. a. M. VII. Band, 1881. BI. 16—21 der Acta Wendell Ruells von Strassburg Cre- ditorn contra Dauid Zepflins Kinder vormunder.

53


Besedilo te tirjatve, ki slučajno imenuje Ungnadovo po- nudbo, nam pravi jasno, da je ponujal Ungnad že leta 1563. to veliko vsoto za figure. Z gotovostjo lahko trdimo, da se je vršilo to pogajanje sredi septembra, torej takrat, ko se je Konzul prvift mudil v Frankfurtu. 200 gld. je Konzul prejel kot dar mestnega sveta in — 200 gld ponuja za figure. Zdi se, da je bil pooblaščen, dati vse, kolikorkoli dobi od mest- nega sveta, da priskrbi za vsako ceno svetopisemske figure. Da se niti prvič niti pozneje ni mogla skleniti nikaka po- godba, tega je kriva skopost in zanikarnost njih frankfurtskih lastnikov.^2)

Nekoliko besed še o knjigah, ki jih je poslal Ungnad v Frankfurt. Zaradi velike redkosti prvih jugoslovanskih Tcnjig je važno, da vemo za vsak kraj, kjer se hrani kak iztis.

Ungnadov dai" se v Frankfurtu ne hrani več v mestnem arhivu. Našle pa so se knjige v javni mestni knjižnici.

Izmed navedenih 15 knjig, ki jih je prinesel Konzul, se jih je našlo 11, in sicer vse razen abecednikov (glagolskega in cirilskega) ter laških dveh (katekizma in avgsb. veroizpove- danja). Toda ni izključeno, da se hranijo še tudi te knjige skrite za kakim nenavadnim naslovom.

„Ta pervi deil" je dobro ohranjena vezana knjiga z zlato obrezo in z zlatimi podobami na platnicah (Trubar na pred- njih. Konzul in Dalmata na zadnjih). Nemškega predgovora nima, kakor več znanih iztisov.^^) Drugi primerek je v rdečih mehkih platnicah, tudi popoln. Po velikem uvodu sledi naj- prej „En regishter", potem šele „Ta evangeli".

Tudi druge knjige so se skoro vse zelo dobro ohranile. Zlato obrezo in zlato sliko Trubarjevo, Dalmatovo in Konzu- lovo imajo slovenski „Ta pervi deil", cirilska in glagolska po- stila,^*) cirilski Loči communes in glagolsko avgsburško vero- izpovedanje. Zlato obrezo imata tudi katekizma.^«)

V preproste bele platnice s črnimi slikami in brez zlate obreze so vezani glagolski Loči communes, glagolski Novi za- kon in cirilska avgsburška konfesija.


") Ob tej priliki se lahko opozori tudi na pogajanja, ki so se vr- šila med Slovenci in frankfurtskimf tiskarji zaradi svetopisemskih podob pozneje, ko se je imela tiskati Dalmatinova biblija. Poleg Egenolfovih figur so zopet najbolj mikale iste Feyerabendove. Gl. Elze, Primus Tru- bers Briefe, str. 551, 553 in 554. Juri Gruppenbach, tiskar tiibinški, na- znanja 23. IX. 1582 Dalmatinu, da se je s Feyerabendovimi zelo pridno pogajal za figure, da pa zahtevajo za posojilo 150 gld., .welches gar ein unbillig begehren", ker so njihove figure že deloma obrabljene in ne več tako krasne kakor nekdaj. Egenolfove so pozneje veljale 90 gld.

28) Prim. Schnurrer str. 25.

2*) Glagolska postila je že precej oglodana in slike na platnicah so deloma nejasne.

")) Cirilski katekizem je na hrbtu nekoliko poškodovan.

54


Preseneti pa -nas lahko cirilski Novi zakon, ki se tudi nahaja v knjižnici. Ko je odhajal Konzul prvič v Frankfurt, še ta knjiga ni bila dotiskana; obetal se je nje zvršetek za osem dni. Tudi ta knjiga ima zlate slike na platnicah in zlato ob- rezo, toda nepopolna je in zelo poškodovana.^^ Najbrž je prišla nepopolna že v Frankfurt. Pred Konzulovim odhodom se je bilo lahko zvezalo, kar je bilo dotiskanih pol, in tako se je darovala Frankfurtu tudi najnovejša knjiga-

Te listine, knjige in slučajna tožba so spomin naših prvih književnih stikov s Frankfurtom.


««) Manjka naslov, ves nemški in del cir. predgovora; tega so se ohranili le zadnji trije listi (začetek besedila: vazda napoželentje . .) Konca tudi ni. Zadnji list je Aa II.

55


Evangelij sv. Matevža v protestantskem glagolskem „Prvem delu Novoga Testa- menta" iz 1. 1562.

Prof. Ivan Polovic (Kočevje).


v svoji razpravi „Das dalmatinisch - serbische Missale Romanum der Leipziger Stadtbibliotek"^) je opisal prof. Les- kien knjigo, ki je ciriiski prepis prve (iz 1. 1495.) ali druge izdaje (iz 1. 1543.) Bernardinovega lekcionarja. V dodatku k svoji razpravi je navedel več primerov, ki nam kažejo veliko sličnost med tem cirilskim misalom in protestantsko- glagolskimprevodom evangelijev iz 1. 1 562. Zato se mu ni zdelo neverjetno, da sta poznala Anton Dalmata in Stjepan Konzul, prirejevalca protestantskega glagolskega prevoda, enega imenovanih tiskov (iz 1. 1495. ali 1543.). Raz- pravo končuje Leskien z besedami: „Wer diese [namreč lekc. iz 1. 1495. in 1543.] einsehen kann, wird nach den von mir mitgeteilten Stiicken leicht constatieren konnen, ob es der Fall war oder ob Abweichungen vorkommen, die darauf schlieBen lassen, daB jene MSnner eine andere handschriftliche Redak- tion beniitzten."

To Leskienovo domnevo omenjata mimogrede Rešetar* in Oblak^); Vidic pa misli na možnost dokaza, da se hrvatski glagolski protestantski prevodi evangelijev naslanjajo na stare hrvatske cerkvenoslovanske prevode*). In baš Vidičeva misel me je napotila, da sem se lotil raziskavanja v tej smeri. Izku- šal sem dognati vire, iz katerih sta zajemala


») Ber. u. Verh. d. kon. sachs. Ges. d. Wiss. zu Leipzig. Phil.-hist. Gruppe, 33. Bd. 1881.

») Arch. f. si. Phil. Xm. str. 184.

»; Ljublj. Zv. XV. str. 314. in Arch. XVin. str. 239.

<) Nekaj o razmerju slov. Trub. spisov k prot. hrv. knjigam (Let. Mat. Slov. 1898. str. 128).

56


Anton Dalmata in Stjepan Konzul, pri- rejajoč „Prvi del Novoga Testamenta* iz 1. 1562., in sem prišel do zanimivih zaključkov; za sedaj objavljam samo rezultate svoje preiskave na podlagi Ma t e v- ževega evangelija.

Da dobi razpravica trdnejšo podlago, hočem najprej po- dati kratko zgodovino prevodov sv. pisma pri Hrvatih.

Službo božjo na cerkvenoslovanskem jeziku sta uvedla pri Hrvatih že sv. Ciril in Metod ali pa njiju najbližji učenci in nasledniki, ki so pobegnili z Moravskega in iz Panonije. S službo božjo so prišli k Hrvatom obenem tudi cerkvenoslo- vanski prevodi sv. pisma (razen nekaterih delov) in obrednih knjig, ki sta jih bila priredila slovanska apostola za moravske in panonske Slovane po grških izvirnikih. Nikjer se nič ne poroča o kakem novem prevodu sv. pisma na cerkvenoslo- vanski jezik; hrvatska tradicija pripisuje te prevode soglasno sv. Cirilu in Metodu^).

Kmalu, mogoče že za sv. Metodija, kakor misli Jagič^), ali pa po mnenju Mihajlova) šele proti koncu 11. stoletja, se je začel iztočni obred približevati zapadnemu, rimskokatoliš- kemu; v tem smislu so se seveda izpreminjale tudi obredne knjige. Lahko rečemo, da so bili za protestantskih pisateljev (v 16. stoletju), kar se tiče obsega, teksti cerkvenoslovanskih in latinskih obrednih knjig skoro v vsem enaki. Posebe o od- lomkih sv. pisma za nedelje in praznike razvidimo to jasno, ako primerjamo Berčičeve »Ulomke sv. pisma", cerkvenoslo- vanske odlomke v Berčičevi »Čitanki" in Jagičevih ^Primerih II." s tekstom latinskih cerkvenih knjig in hrvatskih lekcio- narjev.

Že zgodaj, najpozneje v 14. stoletju, so se začele v cer- kvah z rimskokatoliškim obredom prevajati epistole in evan- geliji na narodni jezik. Prevajalo se je neposredno iz latinskih obrednih knjig, kakor je dokazal Maretič pred vsem iz latin- skih besed, ki jih je prevoditelj napačno razumel^). O cerkve- noslovanskem vplivu se po Maretičevem mnenju skoro ne more govoriti, razen v par oblikah- na nekaterih mestih: slaviši, cesar, cesarstvo . . . Vendar bi se morala stvar še enkrat pre- iskati, zakaj cerkvenoslovanski vpliv je gotovo znatnejši; poleg lastnih imen (Isus, Irud, Ivan, Jakov . . .), ki se rabijo kakor


^) F. M i h^ j 1 o vt, K'b voprosu o literaturnomi. nasledil svv. Kirilla i Mefodija etc. (Russkij Filol. Vrstniki* tomt 51. str. 1 d.).

B r o z , Črtice iz hrv. knjiž. I. str. 104.

«) Glagolitica, str. 6.-8.

n L. C. str. 33.

«) Lekcionarij Bernardina Splječanina, po prvom izdanju iz 1495. izdao T. Maretič (Djela jugoslav. akad. 1885) str. XII.— XIII.

57


v cksl.®) literaturi, nahajamo v lekcionarju na odgovarjajočih si mestih še oblike, kakor n. pr. padet, pridet, odpuščajut se... Navajam natančneje samo sledeča dva primera: pogl. 7,19 ima B e r n. : posičet se i u ogaii vržet se ; po B e r n . stoji v K o n z. : posičetse i voganj vržetse. C k s 1. : posečet se i v ogant vvržet se. P o g 1. 8, 12 ima B e r n. : a sinove ovoga kralefstva izrenut se, K o n z. : a sinove ovoga kraljestva izre- nut se. C k s 1. : a sinove cesarstvie izrenut se.

V 15. stoletju imamo že tri redakcije lekcionarja : najsta- rejšo nahajamo v lekcionarju zaderskem, drugo v lekcionarju, ki ga je dal prvič tiskati 1. 1495. o. Bernardin Spljetski, v drugi izdaji pa Zborovčič I 1543. (Bern.), tretjo pa v lekcio- narju, ki ga je prepisal 1. 1508. Dubrovčan Nikša Ranjina. Razen teh popolnih lekcionarjev in v začetku omenjenega ci- rilskega prepisa se je ohranilo še nekaj odlomkov. Najbrž iz- hajajo vse te redakcije iz iste matice. Nekje v hrvatskem Pri- morju je bil preveden lekcionar iz latinskega in ta prevod se je prepisoval za razna primorska mesta. Pri tem prepisovanju se je prvotna oblika čimdalje bolj menjavala. Menjale so se oblike, besede, celi stavki, pogosto tudi slog, ker je vestnejši prepisovalec pogledal v latinski tekst in videl,' da njegova predloga ne odgovarja natančno latinskemu originalu^^).

Protestantskima pisateljema torej ni bilo več treba le- dine orati ob prirejanju Novega testamenta.

Poleg cerkvenoslovanskega in hrvatskega prevoda lekcio- narjev sta imela še slovenskega Trubarjevega, ki sta ga lakko porabila, saj pravita sama (v hrvatskem pred- govoru k »Prvemu delu Nov. Test), da »kranjski jezik s hr- vackim jezikom mnogo se sklada, tako da jedan hrvackoga jezika človek upotrebe more jednoga Kranjca razumeti."

Ali sta rabila hrvatska prirejevalca te vire in katere druge poleg teh?

V nemškem predgovoru k „Prvemu delu Nov. Test." piše Trubar: „Wie wir haben vnnd gebrauchen gleichwol mehr dann ein Lateinische, Teutsche vnnd Walische (vnnd von wegen etlicher alten Windischen worter ein Behomische) Doll- metschungen der Bibtl, aber wir halten uns vnnd volgen am


») C k s 1. = cerkvenoslov. prevod sv. pisma hrvatske recenz. v Ber- čičevih „Ulomcih/

K o n z. = Konzulov in Dalmatov prot. glag. prevod Novega test. iz 1. 1562.

T r u b. = Trubarjev „Ta perui deil tiga Noviga testamenta" iz leta 1557.

Bern. = Bernardinov lekcionar v Maretičevem izdanju.

V u 1 g. = vulgata.

^^) R e š e t a r , Primorski lekcijonari XV. vijeka (Rad jugosl. ak. str. 81).

M edini, Povjest hrv. knjiž. str. 8.-9.

58


Maisten des EraBmi und Lutheri Translation/ (Gl. gori Lo- karjev članek!) Kakor bomo videli, ta Trubarjeva trditev, zlasti nje zadnji del, ne velja popolnoma za prot. glag. pre- vod, ampak za njegovega slovenskega, ki se tesno oklepa Lutrovega.

Važnejše je, kar pravita prirejevalca sama v hrvatskem predgovoru: »Zacelijo jesmo Novi Testamenta vant izt naibo- lega Latinskoga, Vlaškoga, Nemškoga i Kranjskoga tlmačenja u Hrvacki jezikt tlmačiti ...

Mi paki takajše ijure dobro znamo, da vsakomu ovo naše tumačenje, i ova naša slova nebude ugodno. Nato vi predragi dobri Kristiani Hrvate znajte, da jesnio s tim našim tumačenjem vsim slovenskoga jezika ljudem služiti hoteli, naj- prvo vam, Hrvatom i Dalmatinom, Potom takajše Bošnakom, Bezjakom, Srblanom i Bulgarom . . . Toga radi jesmo va ovo naše tumačenje ove priproste, navadne, razumne, občene, vsagdanje, sadašnjega vremena besede, koje Hrvate, Dalma- tini, i drugi Slovenci, i Kranjci največe vanjih govorenju go- vore, hoteli postaviti ... Da nesmo paki povsuda svih besed, kakono uvaših Misalih i Brvialih stoi vaovo n'aše tlmačenje postavili, to jesmo volno učinili, zato da v do.sta Mestih u Misalih našlismo pismenim načinom (kako niki prave) pisano ili nikim tujim nerazumnim jezikom, kako sami znate, i ne- kude krivo tlmačeno."

Analiza teksta pa mi je dala sledeči rezultat:


L

Posamezna poglavja evangeljskega teksta niso razdeljena na verze, ampak na večje oddelke, ki imajo na robu kratke sumarije. Ti sumariji se v prot glag. pre- vodu skoro povsod zlagajo s Trubarje- vimi. Tupatam so vzporedna mesta citirana v drugem redu ali je pa kako drugače kaj malega popravljenega: vsebina razširjena, okrajšana ali kaka manj znana beseda opisana. Na različnih mestih je ušla hrvatskima pisateljema tudi kaka spe- cifično slovenska beseda ali oblika in členek, ki se ga sicer skrbno ogibljeta. Tudi sta včasi napačno razumela slovenski tekst.


") Transkribiram glagolski tekst natančno po originalu v sedaj navadnem hrvatskem pravopisu (ju, č (e) = ja, j, č, č, šč). Polglasnik je, kakor navadno v cksl. knjigah, samo eden = I in se rabi zelo redko ; za- znamujem ga z B. — Črtica nad soglasniki kakor r, k ... je odpadla iz tipografskih vzrokov.

59


Primeri :

Pogl. 2 A.) Trub. Konz.

Kadai inu kei ie Criftus royen. Kadi i kad Isukrst rojen jest,

Tiga ty Vuzheni bogati Aydie is toga ti učeni bogati Pogani iz Per- Persie, kir Sonce vshaie, ifzheio, zie od istoka isču, Mole i daruju. molio, daruio. Luc. 2, Nu 24; Mih. Lu 2, Cislo 24; Mihea 5; Ivan 7. 5; Joh. 7.

Pogl. 5 B.

Pridigary imaio foliti te ludi inu Pripovidavci imaju soliti ljudi, i

nim fueititi fuukom. Criftus ie vfe njim svititi znaukora. Isukrst je sve

sapuuidi dopolnoma doperneffal. zapovedi napuno zvršil.

Marci 9, 4; Luce 14, 8, 16; Mar. 4, 9, 14, .16; Filip. 2; 1

Phil. 2; 1. Pet. 2; Jac. 2. Pet. 2; Jakov 2.

Popolna odvisnost glagolskega teksta od Trubarjevega se pa posebno jasno razvidi iz mest, kjer sta hrv. prirejevalca napačno razumela Trubarja, n. pr. pogl. 3. B Trub.: vuzhe- nike, Konz.: učenike. Učenik pomeni v slovenščini učitelja, v hrvaščini pa učenca ; hrvatska pisatelja pišeta napačno pod Trubarjevim vplivom ravnotako 7. C »učenici" in 24. B za Trub. Jalsh Vuzheniki" Konz.: krivi učenici (falsche Lehrer); 26. A stoji za Trub. »vuzheriiki* pri Konz.: »pisci". Navadno pa pomeni Konz. učenici pri Trub. iogri (lUnger).

Trub.: S. Petra Polnico, Konz.: Svetoga Petra nemoč- nicu 8. B. Polnica pomeni pri Trubarju taščo. Hrvatska pi- satelja sta besedo zamenjala z bolnico in sta tako napisala nesmisel. V dotičnem evangeljskem tekstu imata prav: punica.*)

Drastičen je tudi sledeči primer: Trub.: pred Shoflimi^^) Deklami inu Hlapci, Konz.: pred Biskupi, Rabinjami i slugi 26. I. Mislila sta, da je »shcoflimi" družilnik besede shcof, pa je le svojilni pridevnik = škofjimi. Napačno sta tudi razumela Trub.: Te bodo Aydi ferdamnouali, Konz.: ti isti budu po- gane sudili 12. D; Trub.: inu ga pusti vlouiti, Konz.: i uči- niga ubiti 26. G; Trub.: inu byen, Konz. iubien 26. H, kar vse nasprotuje vsebini evangeljskega teksta. Vse kaže, da su- mariji niso bili sproti pisani, ampak šele, ko je bil ves pre- vod končan, in v naglici, tako da prirejevalca nista utegnila pogledati v dotični evangeljski tekst.

Jezik v sumarijih se znatno razlikuje od jezika v evan- geljskem tekstu: slovenski vpliv je v sumarijih veliko večji. Konzul ima mnogo besed in oblik, ki se nam zde samoslo-


»«) Sumariji posameznih poglavij se v obeh tekstih zaznamujejo s črkami A, B, C . . .

  • ) Polt, s-pol, poltn. Beseda je tudi hrvatska. Ur.

") Pogrešek za: Shcoflimi.

60


venske, lahko iz svojega istrskega narečja; značilno pa je, če stojijo v slovenskem in hrvatskem tekstu na istem mestu iste besede in oblike.

Besede. Trub. piše offri, Konz. ofri 23. B. V dotičnem oddelku evangelija stoji za Trub. offri Konz. zlato. Trub. lotri, Konz. lotri 23. C; Trub. sonce, Konz. sonce 27. F; Trub. rezh, Konz. rič (v pomenu: stvar) 12. D in 17. B; Trub. hudu gre, Konz. zlo gre 5. A; Trub. Pryti (er droht) Judom, de nih rezh bude zhedale hushi, Konz. Priti žudiem da njih rič bude ča dale hue 12. D; Trub. Criftus, Konz. Kristus 15. B, drugje pa stoji povsod Isus, Isukrst ali Isukarst.

Oblike. Trub.: po lodnira dneui, Konz. po sudnim dnevi 20. C Trub. po vfim lueitu, Konz. po vsim svitu 24. A. Trub. od sodniga dne, Konz. od sudnjiga dne 24. B. Trub. k fodnimu dneuu, Konz. ksudnjimu dnevu 24. D.

Večkrat stoji dvojina, tako za Trub. sdueima rybama, Konz. zdvema ribama 14. B. Trub. Dua Jogra proflita, Konz. Dva Učenika prosita 20. C. Trub.: od dueiu finu, Konz. od dviju Sinu 21. E. Da je nista bila prav navajena, kaže sledeči primer: Trub. Dueima Vernima slepzama, Konz. Dvima vernim slipcem 20. D.

Členek. Trub.: ty Vuzheni bogati Aydie, Konz.: ti učeni bogati Pogani 2. A. Trub. timu kushtnimu vprashanu, Konz. tomu himbenomu upitaniju 22. B. Trub. ty Verni, Konz. ti verni 24. A. Trub. Spolna de ie on ta praui Criftus, Konz. Spozna da je on ta pravi Jsukrst 26. H.

Večkrat se prevaja členek z o vi, n. pr. Trub. S to per- gliho od ... Konz. Zovu priliku od ... 21. E, F. 22. A in 25. A, B ; Trub. od tih Dellet Diuiz, Konz. od ovih deset Devočk 25. A; Trub. fteimi pranimi Vernimi, Konz. zovimi pravimi vernimi, 25. A; Trub. od tih Centou oli Funtou, Konz. odovih talenat 25. B.

J e d a n stoji brez potrebe po Trubarju. T r u b. de ie on tudi en Golpud zlies smert, Konz. da jest on takoje jedan gospo- din zverh smrti 9. D.

Na mnogih mestih razširjata, malokdaj okrajšujeta hrv. prevajalca vsebino in opisujeta (glosirata) manj znane be- sede, n. pr.: Trub. na nih dum, Konz. na njih stan i dom 2. C; Trub. posti 40 dni, Konz. posti 40 dni i 40 noči 4. A; Trub. Ie Iprauiti, Konz. spraviti ili smi- ritise 5. C; Trub. hynauske pofte, Konz. hinbene i lici- mirske poste 6. C; Trub. prauim proshnaucem, Konz. pra- vim molečim i prosečim 7. B. Trub. Summa vliga pifma, Konz. summa i stan vsiga pisma 7. B; Trub. vfem prauim Pridigariem, Konz. svim pravim i vernim pripovidavcem 10.

61


B; Trub. Idueina^*) Exempla, Konz. zdvimi nauči i eksempli 12. A; Trub. kar ie Bug poftauil, Konz. stoje Bog naredil i postavil 15. A; Trub. ftyri taushent mosh, K o n z. četiri tisuča muzi i žen 15. E; Trub. hualiti, Konz. častiti i hvaliti 21. B; Trub. v nebeffa, Konz. unebesa ili ukralestvo ne- beško 21. E. Pri Trub. manjka, Konz.: sulicu proboden 27. D. Za Trub. „na eni Galileiski gori" ima Konz.: „na jenoj gori** 15. D. Pri Konz.. manjka, Trub.: Criltus hozhe te sgublene ohraniti 18. A.

V zadnjem sumariju (28. C) stoji pri Trub.: porozhi nim pridigati ta Euangelium vlem ludem inu te iste kerftiti Math. U; Joh. 17, 20; Mar. 16. Konz. ima: zapovidaim Evan- gelie . . . vse drugo manjka, ker stoji to na predzadnji strani na koncu, na zadnji pa ni več bilo prostora za nadaljevanje.

II.

Pri prirejanju evangeljskega teksta sta imela prevoditelja pred seboj obenem : cerkvenoslovanski misal hrvatske recenzij e, Bernardinov lekcionar, Trubarjev slovenski prevod izl. 1557. in vulgato. Nista pa mehanično prepisovala iz teh predlog, ampak sta jih vestno primerjala in porabila, kar se jima je zdelo najboljše.

A.

Najtesneje sta se naslanjala na Bernardinov lekci- ona r**); to je naravno, ker sta našla v njem edini prevod sv. pisma na narodnem jeziku, v katerem sta hotela pisati; zakaj sama pišeta, kakor smo videli (v predgovoru), da sta »hotela post^iviti priproste, navadne, razumne, občene, vsagdanje, sa- dašnjega vremena besede". Iz Bernardina^®) sta jemala ali n e- izpremen jeno, ali pa sta popravljala po cksi. prevodu, po Trubarju in po vulgati. Primeri:


") Pogrešek za: fdueima.

") Vpraša se : ali na prvo izdajo (iz 1. 1495.) ali na drugo (iz 1. 1543.)? Stvar ni posebne važnosti, ker se po Jagičevi sodbi (Arch. f. slav. Phil. II. 723), ki je imel v Odesi v rokah popoln eksemplar druge izdaje ta izdaja kar se tiče jezika in vsebine, nič ne razločuje od prve; samo tupatam se najde razlika v pravopisu. Maretič je primerjal za- grebški (nepopolni) eksemplar druge izdaje s prvo, pa je našel nekaj razlik ; škoda, da navaja samo tri iz Luk. evangelija. Iz teh primerov bi se dalo sklepati, kar je tudi sicer verjetnejše, da sta rabila protestantska pisatelja drugo izdajo (iz 1. 1543.). Prva izdaja ima Luk. 22. 21: na stoli ; druga ; na stolu in Konz. tudi : na stolu. Luk. 22.35 stoji v prvi izdaji : Ne, ništare, v drugi samo : ništare, in istotako tudi Konz. Iz tretjega primera Luk. 22.51 se ne da nič sklepati, ker prevaja Konz. ,doselu* prve in .dosle" druge izdaje po Vulg.: do ovde (usque huc).

^«) V Bernardinovem lekcionarju (in cksl. misalih) se ne nahaja ves Mat. evangelij, marveč na pr. celo 2., 26. in 27. poglavje, ostalih pogla- vij (1., 4. — 25., 28) le oddelki.

62


K on z.


Pogl. 1. 20, 21.


BernjT)


Evo Anjel Gospodnji ukazase njemu usni govoreči: Osipe sinu Davidov, nemoise bočti vazeti kse- bi") Mariju tvoju zaručnicu; Jere začetje ko unjoi jest, po Duhu Svetom e. I ona hoče poroditi sina, I budeš imenovati ime njegovo Jsus*<>). Jere on hoče včiniti spasen pik svoi od grihov njih.


Evo angjel*^) gospodinj ukaza se njemu u sni govoreči: Osipe, sinu Davidof, ne hti se bojati vazeti Ma- riju tvoju zaručnicu, jere začetje, ko u njoj jest, po svetom duhu jest : ona če poroditi sina, i zvati če se jime^O njegovo Isus, jere on če učiniti spasen puk svoj od gri- hof njih.


Pogl. 4. 3 — 6.


Pisano jest, Neusamom") kruhu žive čovik, da uvsakoi riči ka is- hodi iz ust Bosjih. Tada po€") njega Deval u sveti grad, i postavi njega na vrh crikve, i reče nemu:


Pisano jest : ne o samom kruhu žive čovik, da o fsakoj riči, ka is- hodi Iz ust božjih. Toda uzvede njega djaval u sveti grad i postavi njega na vrh crikve i reče njemu


Pogl. 6. 24, 25.


Nemorete Bogu služiti i Mamo- nu«*): Zato govoru vam, ne mojte skrbiti životu vašimu^^j ča budete blago vati i piti, ni lilu vašemu čimga hočete oditi: Nili život veči nere piča, i tilo nego odiča?


Ne morete bogu služiti i djavlu. 1 zato govoru vam: ne mojte se pečaliti životu vašemu , ča čete blagovati, ni tilu vašemu čim čete se oditi. Ni li život vekši nere piča i tilo nere odiča?


Pogl. 17, 1—4.


... i preobrazil se jest pred njimi, i prosvitlise obraz negov ka- kono slnce26), i svite negove učini- šese bile kako svitlost"). I evose prikazaše Moisei, i lie šnjim govo- reči. Odgovorivši tada Petar, reče Isusu. (jospodine dobro e nam ovde biti, ako hočeš, neka učinimo ovdi tri krovi««), tebe edan, Moiseju edan, i Ilii edan.


. , . i priobrazi se prid njimi. I prosvitli se obraz njegof kako sun- ce, a svite njegove učiniše se bile kako snig. 1 ovo se ukazaše Mojzes i Ilija s njim govoreči. Odgovori tada Petar i reče Isusu : Gospo- dine dobro jest nam ofde pribivati; ako hočeš, neka učinimo ofde tri pribiv^išča, tebi jedno, Mojzesu jedno, a Uiji jedno.


") Pišem natančno po Maretičevi transkripciji, ki jo zago\arja v izd. Bern. lekc. str. XIV. i. d. Namesto znanega znaka za omehčani „n" pišem ,nj".

»8) Ta oblika stoji v prvi izdaji, ki jo ie ponatisnil Maretič, tretja (iz 1. 1586.) ima anjel, tako najbrž tudi druga, ker je po njej, ne po prvi, prirejena tretja. Prim. Maretič 1. c. str. IX.

^») Po Trub, ki ima edini (poleg Lutra) ta dostavek.

2<») V u 1 g. Et vocabis nomen eius lesus.

2») Tretja izd. piše ime, tako najbrž tudi druga. Gl. op. 18.

  • ^) Vulg. : non in soIo pane.

w) CksL: Tagda poett i dBCval.

    • ) Na robu: bogastvo.

26) Trub. Ne skerbite nashimu shiuotu. Odtod tudi v Konz. ne- hrvatska oblika: vašimu.

«) Cksl. slnce.

«7) Vulg. ima na robu: lux; Trub. luzh, Cksl. snegt.

") Na robu: prebivališča.


63


To seveda niso vsi primeri; a že ti dovolj izpričujejo vpliv Bern. lekcionarja. Pripomniti pa moram, da prirejevalca zlasti od 20. po gl. pa do konca (28. pogl.) skoro kar prepisujeta iz lekcionarja; drugje pa, zlasti od 13. do 20. pogl., bolj odstopata od njega. Popravljata, kakor sem že omenil, po. cerkvenoslovanskem prevodu hrv. re- cenzije (v misalih,) po Trubarju in vulgat i;

• Govoriti mi je najprej o c k s 1. vplivu. Stvar je pravza- prav lahko umevna: prirejevalca sta bila, kakor vemo, glago- Ijaša, znala sta torej, če že drugega ne, vsaj citati glagolske knjige.

Tudi sta že zavoljo pismen morala imeti v rokah kak glagolski misal. Pa katerega? Poglejmo, kaj stoji -o tem v hr- vatskem predgovoru:

„. . . Vi znate ošce da slova Glagolska, ni Ciruliska povsuda ednako se nepišu. Mi esmo svetom dosta razumniht i učenjihB,' Latinskimi* i Hrvackimt ezikomt Hrvackiht pisac, tere njihb pria pisanjem^ gledajuči na onu staru Hrvacku štampu u Brvialih i Misalih, ova slova od dobrihB i umetlivihB nemškiht Meštar činili izdlesti, izseči, tere izliti..."

Iz navedenih besed se da težko določiti, kaj mislita pod nStaro hrvatsko štampo**. S sigurnostjo bi se stvar dognala, ko bi se primerjal protestantski prevod z vsemi glagolskimi misali in brevirji, tiskanimi do one dobe. Meni to še ni bilo mogoče, zato mora ostati vprašanje za zdaj nerešeno. Slutim pa, da sta prirejevalca imela pred seboj misal, ki ga je priredil za tisk 1. 1 528. frančiškan Pavel Modruški v^ Benetkah po prvotisku iz 1. 1483.*)

Cerkvenoslovanski vpliv se kaže pred vsem v pravo- pisu. Polglasnik rabita, pa zelo redko, kakor pravita (v pred- govoru) „svetomb dobrihB Hrvatov, Latinskoga, grčkoga, i Eu- reiskoga pisma učenihB ..., zaštoda va stenju malo ili ništar prude nego da priprostihBljudimute"- V predgovoru jih je več, in sicer ravno tam, kjer pravita, da je nepotreben, kakor da bi hotela to ad oculos dokazati. V su^ marijih sem ga našel samo dvakrat: ISb (27. B in 28. A), na- vadno se pa piše ISUS ali Isus, Isukrst ali Isukarst, okrajšano ISH. V evangeljskem tekstu (v celem Matevžu) se piše pol- glasnik v sledečih primerih:

Pogl. 15.19: pomišlenBe; 11.18, DBŽvIa; 17.17: dteval, in 25.41 DbčvIu (sicer brezBa); 21.19: HstBe; 21.21, 21.24, — 22.37, 23.1 in 24.4: Isusb; 21.23: oblastBJu; 21.31 in 22.29 : Božbc (sicer navadno: božie ali božje); 21.35 KamenBnjem (23.37 stoji: Kamenjem); 22.5: dugovanBe; 22.11 in 22.13: KralB (sicer kralj ali kral); 22.14: da maloihBe izabranih; 12.15; ugovo-


'") O »Stari Hrvacki štampi" gl. beležko na koncu tega .Zbornika*!

64


rentju; 22.16 in 22.30: Božti (navadno boži ali božji); 22.23: uskrsnutBe; 22.31 : uskrišenBe (22.30: uskršeniju); 24.31 : Antele (navadno: angele ali anjele).

Največ primerov je torej iz 21. in 22. poglavja; vzroka ne vem.

Sploh se kaže v pravopisu nekak dualizem med vplivom cerkvenoslovanskih glagolskih knjig in pisavo po narodni izreki. Tako pišeta pik (cksl. plkB) in puk, tlmačenje in tumačenje, slnce in sunce... brez razločka, celo v istem odstavku. Tudi oblike esi, ere . . . poleg je si, jere . . . so po cksl., ravnotako n. pr. kamenie poleg kamenje, tebe poleg tebi, Ek o v poleg Jakov, moe poleg moja i. t. d., naposled predlog od, ki se piše tudi o t (cksl. otB) in pridevnik pravadan (cksl. pravadan) za Bern. pravedan in prafden.

. Lastna imena se pišejo večinoma kakor v lekcionarju: navadnejša v cksl. obliki (Ivan, Isus, Irud, Jakov . . .), tista pa, ki se rabijo redkeje, po v u 1 g a t i , samo da se protestant- ska pisatelja v nekaterih slučajih še bolj naslanjata na vul- gato, n. pr. Konz. Abias, vulg. Abias, Bern. Abija; Konz. Ozias, vulg. Osias, Bern. Josija. Vendar pa je ušla pro- testantskima pisateljema tudi v takem slučaju cksl. oblika: pogl. 2.22: Konz. Vjudei, Cksl. v ijudei, Bern. u Žudiji; 8.4: Konz. Moisei, Cksl. Moisei, Bern. Mojzes; 12.39: Konz. znamenje Ijune Proroka, Cksl. znamenie Ijuni proroka, Bern. zlamenje Jonne proroka, in 12.40,41 (dvakrat): Konz. Ijuna, Cksl. Ijuna, Bern. Jona.

Protestantska pisatelja sta pisala v prvi vrsti za pre- prosto ljudstvo, zato sta marsikak izraz v lekcionarju, ki se jima ni zdel dovolj jasen, nadomestila z drugim, navadnejšim, pogosto iz cksl. teksta, n. pr. ima v pogl. 1.11 Bern. : u pri- miščenju (babilonskom), Konz.: upreseleniu po Cksl.: v preselenie, in 1.12 Bern.: po primiščenju, Konz.: po preselenju, Cksl.: po prčseleni. 1.18 Bern.: prvo nego se uvitovaše, Konz.: prvo negose znidoše, Cksl.: prežde neže snidosta se. 5.15. B e r n. : i postave ga pod uborkom (sub modio), Konz.: i postavise pod spud, Cksl.: i polagajutt pod spudom. 6.26 Bern.: skupljaju u vetere, Konz.: skuplaju užitnicu, Cksl.: zbirajutB v žitnicu (Trub. : ute kashte).

6.36 Bern.: i ova fsa nadodadut sevam, Konz.: i ova vsa priložetse vam, Cksl.: i sie vsa priložet se vami*. 7.15 Bern.: a iznutra su vuci razdirati, Konz.: a iznutra su vuci razhitni, Cksl.: a vnutre sut vlci razhištni. 11.28 Bern.: na- prčeni, K o n z. : obremenjeni, C k s 1. : obremeneni. 18.24 Bern.: prida ga officijalom, Konz,: predaga mučitelem, Cksl.: preda i mučitelem. 22.15 Bern.: viče svečaše, Konz: stvoriše svet, Cksl.: svetB stvoriše.

65 5


Za jasnost sta si toliko prizadevala^ da sta zapisala na robu pod zvezdico še drug in cel6 tretji izraz, v tekstu iz lekcionarja, na robu pa iz cksl. teksta in narobe, zlasti v poslednjih poglavjih, n. pr.:

2.22 Bern.: ki učini pir, Konz.: ki učini *svadbu (na robu:)* brak, pir, Cksl.: iže stvori brakt. — 23.37 Bern.: pi- pliče, Konz.: *pipliče, (na robu:)* ptence, Cksl.: ptčnce. — 25.6 Bern.: nevistac, Konz.: *nevistac, (na robu:)* ženih, Cksl.: ženih. — 25.10 Bern.: na pir, Konz.: *na pir (na robu:)* brak, Cksl.: na brak. — 26.50 Bern.: prijatelju, Konz.: ♦prižtelju, (na robu:)* druže, Cksl.: druže. — 26.51 Bern.: mač, Konz.: *meč, (na robu:)* nož, Cksl. nož. — 26.55 Bern.: s mači i s palicami, Konz.: z meči i *s pali- cami, (na robn:) *drkoli, Cksl.: s oruziemB i z drkolami. — 28.63 Bern.: hinac, Konz.: *Iastac, (na robu:) hinac, Cksl.: lastac.

Seveda nista vsakikrat samo iz tega vzroka jemala izra- zov iz cksl. teksta, ampak cesto tudi zato, ker sta jih bila kot glagoljaša bolj navajena, tako da so jima nevede ušli pod pero, četudi niso nič bolj jasni, n. pr.:

5.46 Bern.: očitnici, Konz. in Cksl.: niitari.

6.18 Bern.: Otcu tvomu ki jest u sakrivenu, i otac tvoj ki vidi u skrovitu, Konz.: Otcu tvomu, ki jest votaine, i Otac tvoi ki vidi votaine, Cksl.: Otbcu tvoemu, iže estb v'tainš, i otac tvoi videv te v'tainž.

8.4 Bern.: da pojdi i ukazi se redofniku, Konz.: da po- idi i ukažise Jereju, Cksl.: na idi i pokaži se erčomB.

10.27 Bern.: pripovidajte na strihah, Konz.: pripovi- daite na krovih, Cksl.: propovedaite na krovžhB.

Zaimek čto se menjava s ča (gl. n. pr. pogl. 10.26—29) in što. „Čto" stoji vsega skupaj (v celem Matevžu), ako se nisem uštel, 36krat, „ča" tudi 36krat, „što" pa 37krat. Namesto Bern. „dokle" se rabi nekolikokrat „doi deže' (Cksl. don- deže in doideže) in za Bern. predlog ciča večkrat po Cksl. navadno zapostavljen radi, n. pr. 24.9 Konz.: imena moga radi, Cksl.: imene moego radi, Bern.: ciča jimena moga.

Oblike. Cksl. genetivi so: 15.27 Konz.: koje od trpezi gospodov svojih padaju, Cksl.: eže padajut ot trpezi gospodb svojihb, Bern.: Ke padaju od stola gospode svoje. — 11.2 Konz.: dva od Učenik svoih, Cksl: dva ot učenik svoih, Bern.: dva od svojih učenikov. — 16.14 Konz.: jednoga od Prorok, Cksl.: edinoga ot prorokb, Bern.: jednoga od proro- kof. — 25.32 Konz.: od kozlič, Cksl.: ot kozličb, Bern.: od kozličef. — Tretja oseba na —t. Tu ni nikake doslednosti. Včasi stojijo te oblike na istem mestu, kakor v lekcionarju, včasi jih ima lekcionar, Konz. pa ne in narobe. Navajam samo nekaj primerov, ki so potekli neposredno iz cksl. teksta.

66


.10.17 K o n z. : teput vas, CksL: tepu^vi; v B e r n. manjka pogl. 10.16—22. — 15.4 Konz.: da smrtju umret, Cksl.: semrttiju umret, Bern.: da umre osujen. — 15.13 Konz.: iz- korenitse, Cksl.: iskorenit se, Bern.: izkoreni se. — 15.14 Konz.: oba vemu padut, Cksl.: oba v Smu padut, Bern.: oba se u jamu upadu.

Dati v. absol. 13.25 Konz.: a spečim ljudem (doide nepričtel), Cksl.: spžču že človeku, Bern.: i kadaspahu ljudi.

Naposled je cerkvenoslovanski slog:


Konz.: Osanna Sinu Davi- dova. Blagoslovlen«®) ki pride vime Gospod- nje, Osan na va višnih.


21. 9.

CksL: Osanna Sinu Davi- dovu, blagoslovlen iže pride v ime gospodine, Osanna vb višnih.

21. 16.


Bern. : Osana , slava va višnjih sinil Davidovu. Blažen, ki prijde u jime gospodinje.


da iz ust ditinjih i onih, ki sasnu, izvršil si slavu.

vplivu, pa to mora tem lahko reče, da


da iz ust mladenac čko iz ustt mlade-

i sasučih svrsii esi nacb i sasučihL svrsilb hvalu. esi hvalu.

Še bi se dalo kaj povedati o cksl. za zdaj zadoščati. Vsekakor se po vsem sta se prirejevalca poleg Bern. lekcionarja naj- bolj ozirala na cerkvenoslovanski tekst. To po- trjuje tudi sledeči slučaj; Pogl. 10.16—22 manjka v 1. in naj- brž tudi v 2. izdaji Bern. lekcionarja, pač pa se nahaja v cksl. tekstu. In v teh par verzih je kar zaporedoma več cksl. oblik: meju vike; teput; vrh njih i zvrh narod (gen. plur.); čto (dvakrat); ksemrti. Celo v tekstu, ki ga ni ne v lekcionarju, ne v cksl. misalu, se dobio cksl. besede in oblike, n. pr.: 1.25: doideže; 11.19: Se (ecce); 12.4: jereom; 16.4: zlamenje Ijune proroka; 19.19: Počtui Oca, i mater; čto (14krat); 1.22: da isplnitse; 1.23: ča istimačitse; 23.18 in 22: klnetse; kakih 6krat: budet; 9.19: razderutse, prolietse, ohranetse, in na raznih mestih še druge take oblike.

Vpliv Trubarjevega slovenskega prevoda.

V pravopisu. Konz. Barrabas, Trub,: Barrabas, Bern.: Baraban, Vulg. Barabbas 27.16. — Besede in oblike. Razen tega, kar sem že mimogrede omenil, še pogl. 1.19 Konz.: nehtiše nu raznesti, Trub.: nei hotel no refnefti, Bern.: nehtiše nju propovidati. — 2.1 Konz. : mudri od Istoka, Trub.: ti Modri od lutroue deshele , Bern.: kralji od istoka (Cksl.: vlsvi ot istoka). — 6.19 Konz.: are i moli, Trub.: errya inu molli, Bern.: rja i trma. — 6.28 Konz.:


88) V pogl. 23.39 ima Konz. tekst: Blaženi ki pride . . ., po B e rn: blaženi, ki pride . . ., Cksl: Blagoslovlent . . .


67


Pogledaite na lilie, koje jesu na pole, Trub.: Pogledajte na te Lilie na tim polei, B e r n. : Smislite cvitje poljsko. — 9.2 Konz. : Budi dobre vole, Trub.: bodi dobre uole, Bern. : ufaj (Cksl.: upvai, Vulg: confide). — 14.22 Konz.: I pre- mora Isus Učenike svoje, Trub.: Inu lefus ie sdaici permoral fuim logrom, Bern.: zapovidi Isus učenikom. — 1826 Konz.: padši doli tada sluga oni, Trub.: Ta hlapez pag pade doli, Bern.: Pokleknflfši tada pade sluga oni. — 23.5 Konz.: opo-^ minave listi, Trub.: opominaue liltike, Bern.: urešenja od zakona (C k $ 1. : hranilišča, Vulg: phylacteria). — 27. 1 6 K o n z. : uznika razglašenoga. Trub.: resglaffeniga iednika, Bern.: uznika zamirita (Cksl.: naročita). 24.4 Konz.: da vas ki ne ♦zapela, (na robu ?)* ne prelasti po Cksl.: ne prelastit, Trub.: de uas du ne lepela, Bern.: da vas nitko ne prihini. — 26.18 Konz.: *Vazam, (na robu:)* Vazmenoga janjca, pa Trub.: Velikonozhnu lagne, Bern.: vazam.

Vsebino razporejata, popravljata in izpo- polnjujeta po Trubarju:

5. 44.


Konz,: Ljubite nepri- atelevaše, dobro govorite od onih, ki vas kunu, dobro činite o- nim, koi vas ne- navide, molite za onih ki vam ško- de i proganaju vas.


Trub.:

Lubite uashe

fouurashnike,

Gouorite tim

dobro , kir uas

kelnu, Sturite tim dobro, kir uas souurashio, Proffite za te, kir uas reshaluio inu preganeio.


Bern.: Ljubite nepri- jatele vaše, i dobro činite o- nim, ki vas ne- navide, i molite za onih, ki vas progone i ki od vas zlo govore.


Vulg.:

Diligite inimi-^

cos vestros, be-

nefacite his, qui

oderunt vos et

orate pro per-

sequentibus et

calumniantibus

vos.


7. 21.


Konz: Koi čini volju Otca moga, ki na nebesih jest.


Trub: Kateri dei tu uolo muiga ozheta kir ie v nebesih.


Drugi teksti imajo tukaj dostavek:

Cksl.: . . . otca moego, iže estB na nebesiht, ta vni detB v cesar- stv o nebeskoe.


Bern.: Ki čini volju otca moga, ki na nebesih jest, on če ulisti u kraljefstvo ne- beško.


Vulg.: . . . patris mei, qui in caelis est, ipse intrabit in regnum cae 1 orum.


27.34 Konz.: I dašemu o ca t piti žučjom zmišan, Trub: dado nemu elfih pyti leltzhio fmeshan, Bern.: i daše mu vino piti smišano s žučju (Cksl.: vino, Vulg.: vinum). — 20.22 Konz.: i krstom krstitise, skoim sam ja krščen, Trub.: inu fteim keritom Ie kerftiti, skaterim ieft bom kerszhen. —


68


Bern. , Cksl. in Vulg. nimajo tega dostavka, ki je prišel v K on z, tekst preko Trubarja in Lutra iz grškega originala.

Vpliv vulgate.

Pogl. 2.6 Konz. : A ti Betleem zemla Judee, Vulg. Et tu Betlehem terra Juda, Bern.: A ti Betleme grade žudijski.

8.27 Konz.: Kakov jest ovi, jere vetri i more poslušaju njega, Vulg.: quaUs est hic, quiaventiet mare obediunt ei, Bern.: Koliko je moguč of, da vitri i more poslušaju njega <Cksl.: kolik sb e$tb . . ., Trub.: kai ie leta la eniga Mosha, de . . .). —

13.24 Konz: Drugu priliku im postavi naprid govoreč, Vulg: Aliam parabolam proposuit illis dicens; Bern in Cksl. tega nimata. — 18.7 Konz: Gore svitu pred zmutnjami, Vulg. : vae mundo a scandalis, Bern.: Jao ljudem, ki smučuju i jao svitu ciča smučenja. — 22.7 Konz.: *1 j u d o m o r c e , na robu:) *uboice po Cksl. uboice, Bern. ubojice, Vulg.: ho- micidas. —

25.9 Konz.: poidite bole k prodajučim, Vulg.: ite po- tius ad vendentes, Bern.: pojdite brzo k prodajučim.

Še bi se dobila kaka sličnost iz vulgate; vendar lahko rečem, da sta prirejevalca. v oddelkih, kjer sta imela na raz- polago tri slovanske tekste, primeroma malo vzela iz vulgate.

B.

Ostale oddelke, ki se ne nahajajo vlekcionarju (in cksl. misalih), sta priredila hrvatska prevoditelja po vulgati in Trubarju; na Trubarja se tukaj nekoliko bolj ozirata, zlasti zaradi jezika, ker razen njegovega slovenskega v tem delu nista imela nobenega drugega slovanskega prevoda na razpo- lago;*) glavni vir pa jima je vendar vulgata.

Primeri.

Konz: Vulg:

Pogl. 3.1—3.

Vadni one, pride Ivan Krstitel In diebus illis venit Joannes

pripovidajuči vpustinji židovsko! i Baptista praedicans in deserto lu-

govoreči : činite pokoru, blizubo daeae et dicens : poenitentiam agite,

jest kralestvo nebeško, jere ovo appropinquavit enim regnum caelo-

jest oni, od koga Ezaia Prorok go- rum, hic est enim, de quo dictum

vori, ki reče : Glas vapiuči»o) vpu- est per Isaiam Prophetam dicentem:

stinji , pripravite put gospodnji, Vox clamantis in deserto, parate

ravne činite staže njegove. viam Domini, rectas facite semitas

eius.


  • ) Vendar pfim. izjavo v nemškem uvodu „Prvoga dela Nov. test".

30) Drugi teksti imajo vsi gen.; sicer pišeta na pararelnih mestih prav: Luk. 3.4 Glas vapiučega vapustinji, Ivan J. 24 Ja jesam glas vapi- učega u pustinji.

69


Pogl. 12.9—12.

I pošadši otuda pride unjihovu Et cum inde transisset, venit in

Sinagogu: I evo biše čovik imijuči Synagogam eorum. Et ecce homo suhu ruku, i upitaše njega govoreči: erat manum habens aridam, et in- Akose spodobi usubotu Učiti ? Da terrogabant eum dicentes : si licet ga potvore : On tada reče nim : Koi sabbatis curare? ut accusarent eum. budet od vas čovik, ki imati bude Ipse autem dixit illis: Quis erit ex ovču jednu, i ako ova vsobotu pa- vobis homo, qui habeat ovem unam det učmu, ne popadeli nju i dvig- et si ceciderit haec sabbatis in fo- neju? Koliko veče boli jest čovik veam, nonne tenebit et levabit od ovce ? Zato spodobise usubotu eam ? Quanto magis mellior est dobro učiniti. homo ove? Itaque licet sabbatis

benefacere.

Že iz teh primerov razvidimo, kako velik je vpliv vulgate na slog hrv. prirejevalcev. Njunemu jezikovnemu čutu se je nekako upiral Trubarjev skoro popolnoma nemški slog; zato sta v tem rajša sledila vulgato, včasi še preveč in na škodo hrvatskemu jeziku, n. pr. pogl. 12.11 i. d. (gl. zg.).

Latinsko relat. konstr. prevajata dobesedno 28.11: koje kada otidoše, Vulg. : quae cum abiissent; ali vsaj sledijo besede v istem redu 14.13: Ovo kad sliša Isus, Vulg.: quod cum audisset lesus. — Besedni red pri lat. inquit. 14.8: A ona buduč prvo od matere svoje napučena. Daimi, reče, ovdi uzdeli glavu Krstitela, Vulg.: Atilla praemonita a matre sua, Da mihi, iilquit, hic in disco caput loannis Baptistae. — Konstr. z glagolom sum po lat. načinu. 7.29 in 19.22: bišebo imijuči mnoga imene, Vulg.: erat enim habens multas possessiones (Trub.: fakai on ie imel dolti blaga). — Latinske fraze. 14.3: utam niču postavil, Vulg: in carcerem posuit; 17.11: i svaka hoče povratiti, Vulg: et omnia resti- tuet (Trub.: inu [ima] vfe na prauu oberniti); 19.17. — Pre- več doslovno prevajata: 7.4: pusti nekati izvergu, Vulg.: sine eiciam (Trub.: dershi de tebi ifmem smet); 13.35: tere

  • i zr ig nu t i (hoču) otaine, (na robu :)* izgovoriti po T r u b. ifrezhi,

Vulg.: eructabo abscondita; 12,12: Koliko veče boli jest, Vulg.: quanto magis mellior est ; 17.24: ako meštar vaš plača dohodak? reče, takoje, Vulg.: . . . dixit, etiam (Trub.: ... On praui, la).

Napačno sta prevedla committere 252.7; naručifi prominjavcem, Vulg.: committere nummulariis. Committere po- meni naručiti in izručlti, v našem slučaju izručiti.

Pogrešek v skladnji. 11.19: Se žeruča človika i Vino pivca, Očitnikov i grišnikov pričtel, Vulg.: Ecce homo vorax et potator vini, publicanorum et peccatorum amicus.

Manj navadna lastna imena pišeta seveda tudi v teh od- delkih po vulgati; odtod se da razlagati pogrešna oblika 4.13; Ukafarnau,Vulg.: in (civitate) Capharnau, (Trub.: Capernaum). Prezrla sta cirkumfleks nad u-jem, ki pomeni v tedanjih la- tinskih tiskih m; 11.23 in 17.24 pišeta Kapernaum.

70


čeravno je hrv. prirejevalcema v drugem delu vulgata glavni vir, sta se vendar tudi precej ozirala na Trubarja: jezik je v tem delu bližji slovenskemu, ima več slovenskih znakov v oblikah, besedah in v frazeologiji. Ker pišem posebno študijo o vplivu Trubarjevega jezika na jezik hrv. prirejevalcev v celem prvem delu Novega testamenta (4 evang. in dej. ap.) zlasti tam, kjer nista imel a no bene druge slovanske predloge na razpolago, naj ome- nim sedaj samo nekaj stvari.

Trub. piše 13.15 za Joseph (Vulg.) napačno Joles, in ravnotako Konz. : lozes. Pogrešek je torej prešel iz Trub. v K on z. tekst Zanimivo je, da je dotični odstavek sicer popol- noma prirejen po vulgati.

3.3 in večkrat ima Konz.: Ezaia po Trub.: Elaial za Vulg.: Isaias.

Po slovenskem načinu tvorita p r i h o d n j i k 9.15: se budu postilf, Trub.: le bodo poltili, in 28.10: ondi me budu vidčli, Trub.: tamkai bodo oni mene uidili. To sta edina dva primera v celem Matevžu, sicer tvorita prihodnjik vedno z ne- določnikom in budu ali hoču.

Nejasen izraz razlagata na robu po Trubarju 13.21 : nego

  • vrimenan jest, (na robu):* to e, dokratka vrimena ostane,

Vulg.: sed est temporalis, Trub.: temuzh on kratig zhas obitoi. — 19.24: Lagle jest *Kamelu skrozi uši iglene proiti. nego . . ., (na robu): *Misto kamela, morese razumiti on nai debli konop, ki je vnavi, to je Gumina.") Trub.: De ena kamela lashei gre skufi ushefa ene igle, koker . . ., (opomba na robu :) „Kamela, fe more tudi fastopiti ena debela ueruu oli en shtrik." Da je opomba res po Trubarju, vidimo že iz tega, ker se rabi v tekstu moški samostalnik (dajalnik) kamelu, po lat. camelus, v v opombi pa po Trub. ženska oblika. — 22.29 Konz.: Vi ♦bludite, (na robu)* zahačte, Trub.: Vi fahaiete, Vulg.: erratis . — Členka in sploh germanizmov se ogibljeta, pa jima je vendar tudi v tem delu ušla tupatam kaka malenkost, n. pr. 21.31: I rekoše njemu. Ta prvi, Trub.: Oni prauio knemu, Ta perui. 13,19: pride on zali, Trub.: taku pride ta Hudi, Vulg.: venit malus. — 13.38: a Ijul jesu sinove o noga za- loga, Trub.: Ta Lulca, fo ty otroci tiga Hudiga, Vulg.: zizania autem filii sunt neguam. — 23.13: vi negreste unutar, Trub.: Vi ne greite noter, vulg: vos enim non i n tratiš. — 7.25: i ne pade do li, Trub.: inu ta doli nei p a 1 a , vulg: et non c e c i d i t.


3») Vnavi = na ladji. Gummina je P9 akad. rječ. ,vrlo debelo uže, kojijem se vežu velike adje, tal. gomeno." — Rabi se od 16. veka po zapadnih krajih. Med citati manjka v akad. rječ. naše mesto.

71


Vsi ti in slični germanizmi so prešli iz Trub. v Konz. tekst; direktnega vpliva nemške predloge nisem mogel nikjer zaslediti. Sicer se mi zdi napačno Vidičevo mnenje (1. c), da ta protestantska pisatelja »menda itak nista dobro razumela nemškega jezika". Vsaj za Stjepana Konzula je neupravičen vsak dvom. Prišel je bil namreč že 1. 1549. na Nemško, bil tam 1. 1553. kantor (tretji učitelj) na takozvani „Poetenschule" v Reznu in 1. 1556. učitelj v Chamu na Bavarskem. Razen tega se je ohranilo več njegovih nemških pisem, n. pr. Elze, 1. C. str. 152 i. d. Da kljub temu ni najti nemškega vpliva, pri- haja odtod, ker se Trubarjev prevod skoro do besede naslanja na nemško predlogo, ki je torej Konzulu in Dalmati bila nepo- trebna: glede sloga sta sledila vulgato, za izraze pa jima je seveda bolj služil slovenski prevod. Pa tudi Trubar ju je pustil dvakrat na cedilu (govorim o oddelkih, kjer nista imela lekc. in cksl. teksta); tako pišeta 10.10: ni tašku na puti, Vulg: non peram in via, Trub.: inu obeniga Karneria na tim polu, Luter: auch keine Taschen zur Wegfahrt. Za lat. pera nista vedela pravega izraza; Trub. karner jima je bila prene- navadna beseda, zato sta morebiti pogledala v nemški tekst in za Lut. Taschen zapisala taška. Vendar pa sta se besede tudi lahko spominjala iz navadnega govora. — 11.16: priličan e dici na placih sideči, Trub.: ona ie glih tim otrokom, kir na tim plazu lide, Lut.: . .*. an dem Marckt. Vulg: ... in foro. Tukaj je germanizem očividno iz Trubarja.

Tudi o italijanskem vplivu ne morem nič gotovega povedati. Da sta prirejevalca razumela italijanski, za to imamo dokazov. Saj sta izdala leto pozneje (1563) v glagolici knjigo, ki ima naslov: »Govorenje vele prudno od dobročinenja ili dobrote propetoga Is Ha ka kristijanom", ki je prevod 1. 1543. v Benetkah izišle italijanske razprave: »Trattato utilissimo del beneficio di Giesu Christo crocifisso verso i Christiani". L. 1565. sta potem izdala še italijanski original in hrvatski tekst v latinici. ^2)

Italijanizem je na vsak način pleonastična raba predloga od, n. pr. : od veče, ital. di piu, starišine od puka i. d. To je že Kopitar opomnil v svoji slovnici (str. 456.), samo takrat še ni mogel vedeti, da imata prirejevalca ravno njegove primere iz lekcionarja.

Primerjal sem italijansko biblijo, tiskano 1. 1546. v Be- netkah, ki se popolnoma naslanja na vulgato, s Konzulo- vim tekstom, pa sem se kmalu uveril, da prirejevalca nista rabila te izdaje; zakaj na mestih, kjer se razločuje od vulgate, se nista nikjer ozirala nanjo, ampak na katerega izmed zgoraj imenovanih virov. Ko bi se dobila kaka pro- te st. i tal. biblija, potem bi se dala stvar dognati.

3^j „Slovan" 1906 zv. 8 (Dva glagoljaša . . . priobčil L. Pintar).

72


Važno se mi zdi za to vprašanje Trubarjevo pismo Bullingerju z dne 13.3. 1557 (Elze 1. c. str. 27.), kjer mu po- roča: „. . . illa translatio italica, quam nuper a quodam italo Geneve factam, mihi apprime placet et me multum juvat in mea versione schlavica, cum peroptime sicuti germanicam vel latinam intelligo." Temu pismu pristavlja Elze opombo: „Es kann kaum eine andere italienische iibersetzung als die des Ant. Brucioli gemeint sein, doch ist mir kein Genfer druck derselben bekannt, der nach Ort und Zeit nachstgele- gene ware wohl die Lyoner Ausgabe des Neuen Testamentes von 1550, dann die von Venedig 1551."

Verjetno je, da sta imela hrv. prirejevalca bas Trubarjev eksemplar na razpolago, čeravno si seveda ne upam tega trditi s sigurnostjo.

Ob koncu samo še nekaj. Zakaj Stjepan Konzul in Anton Dalmata ne navajata med ostalimi viri tudi glavnega, namr. lekcionarja? — Pri vsej svoji verski gorečnosti so bili pro- testantski pisatelji tudi zelo občutljivi glede pisa- teljske slave. Vergerij je hotel izrabiti Trubarja, ki naj bi prevajal slovenske knjige, on bi jih pa izdajal, seveda pod svojim imenom ali vsaj skupno s Trubarjem. Kakor vemo, je Trubar kmalu izprevidel Vergerijevo nakano in je potem na svojo roko prevajal in izdajal slovenske knjige. Slično raz- merje je bilo med Trubarjem in Konzulom (Ant. Dalmata je bil, kakor se soglasno poroča, mirna duša, ki mu ni bilo nič drugega mar, kakor prevajanje na hrv. jezik). Trubar je hotel biti vodja Ungnadovemu podjetju za izdajanje -jugoslovanskih verskih knjig, Konzul se je pa temu upiral in res tudi deloma izpodrinil Trubarja. Izcimila se je iz tega med njima dolgo- trajna, strastna polemika, polna osebnih napadov in očitkov; v njo je posegal tudi Ungnand, ki je izkušal braniti Kon- zula Trubarjevih napadov (Elze, 1. c. str. 188 i. d.).* Razen tega je bilo prirejanje cerkvenih knjig glavni, da, edini zaslužek hrv. pisateljev. Bilo je torej njima na korist, da sta skrivala glavni vir, ker bi jima bil sicer utegnil kdo reči: Če sta lahko več kot polovico prepisala iz lekcionarja, kaj pa sta potem pravzaprav delala nad štiri leta?

Kljub temu nikakor ne moremo pritrditi Elzeju, ki go- vori prezirljivo o delu hrv. pisateljev, češ, da je samo „ prost prevod iz slovenščine v sorodno hrvaščino" ;^^) moramo biti pravični in pripoznati, da sta svojo nalogo izvršila, kolikor sta mogla, vestno in natančno, kakor smo videli, z najboljšimi in najprimernejšimi pripomočki, ki so jima bili na razpolago.


  • Gl. dr. Bučarjevo razpravo v tem Zborniku.

3») Elze, 1. C. str. 158. Elze ima svojo trditev od Trubarja, ki je bil res sam o tem prepričan, kakor je razvidno iz njegovih pisem.

73


Protestantizem v Istri, v metliški in hrvatski Krajini.

Profesor Ivan Steklasa (Zagreb).


Več nego pol stoletja pred Trubarjevim književnim de- lovanjem se je z glagolico tiskala prva hrvatska knjiga.

Dne 12. febr. 1483 je bil nje tisk končan; bil je to mi- sal, ki so gabili dali glagoljaši tiskati v Benetkah. Deset let pozneje je bil v Benetkah pod nadzorstvom senjskega ka- nonika Blaža Baromiča tiskan brevijar. L. 1494. je misal na novo izšel v Senju in istotam 1496 „Spovid opčena". Izza 1. 1507. je senjska tiskarna živahneje delovala, zlasti s pomočjo ^arhižakna"* in vikarja senjskega Silvestra Bedričiča („Naručnik plebanušev", „Transit sv. Jerolima", „Korizmenjak fratra Ro- berta", ritual in „Mirakuli slavne dive Marije"). Z 1. 1528. se javijo zopet beneški tiski; misal, ki je izšel tega leta v Be- netkah, je priredil najbrž frančiškan Pavao Modruški; iz iste tiskarne je pač izšel tudi »Bukvar" (abecednik, čitanka). Za tisk glagolskih knjig se je posebno brigal modruški škof Simon Kožičič (u. 1536), rojen Zadranin ; v njegovi hiši na Reki se je 1. 1530. tiskalo delo „Oficii blažene devi Marie", a že 1. 1531. je izdal »Misal hrvacki" in pa knjigo „0d žitija rimskih arhijereov i cesarov itd." Nato se je začel protestantski po- kret.^) Nezavisna od tega pokreta in pred njim je zacvela dal- matinsko-hrvatska poezija.


  • ) Gl. tudi začetek Bučarjeve in Polovičeve razprave. Ta uvod je

dodalo uredništvo po Surminovi „Pov. knj.".

74


A. Istra., Primorje.*)

Iz Istre so dobili protestanti najodličnejše zagovornike, kakor tržaškega škofa Petra Bonoma (1501 — 1546) in njego- vega naslednika Frana 11. Jozefiča, pa tudi pokretnike slovan- ske književnosti; saj je brez dvoma Primoža Trubarja za ob- sežnejše književno delovanje oduševil senjsko-modruški, kasneje koperski škof Pavel Vergerij (1536—1548), ki ima tudi mnogo zaslug za osnovanje hrvatske tiskarne z glagolskimi in ciril- skimi črkami na Wiirtemberškem. Zaslužna sta za novo vero Matija Vlačic Frankovič (Flaccius Illyricus) in škof senjski, pozneje nadškof spljetski Marko Anton Dominis (Gospodnetič). Za dober prevod glagolskega svetega pisma se je mnogo trudil Fran Barbo, vlastelin na Kožljaku (Waxenstein) v Istri, sicer stotnik na Reki (1563—1569), a eden glavnih pre- voditeljev protestantskih spisov na hrvatski jezik je bil Istra- nin Stjepan Konzul.^)

Večina teh mož je delala za razširitev protestantizma iz- ven Istre; v Istri sami se je nova vera prav malo raz- širila radi gospodstva benečanskega, ki je bilo odločno pro- tivno verski reformaciji ne le radi vere same, nego tudi radi slovanske knjige, ki bi jo bili njeni protivniki radi zatrli tudi v cerkvi. Ker so se oklenili nove vere duhovniki glagoljaši, so imeli tujci dosti povoda, da so preganjali slovanščino iz službe božje. Ko sta bila okoli 1. 1545. do 1549. pregnana s svojih škofovskih stolic privrženca nove vere Pavel Vergerij iz Kopra in Fran Ričan Jozefic iz Trsta, se niso mogli v Istri vzdržati drugi pristaši nove vere ter so se začeli seliti. Med prvimi je bil Stjepan Konzul. Ostali so pa v Istri Ivan Fabijanič in Matevž Živčič, vikar cerkve v Pazinu, Fran Hlej, župnik v Gradišču, Juri Cvečič, Juri Stradiot, Juri lurešič, Nikolaj Mojzes, gospa Moškanova, vlastelinka v Pazinu, in Fran Barbo, ki je kot stotnik na Reki sodeloval pri obrambi hrvatskih mej proti Turkom (zakaj z Reke se je vozila hrana in orožje za čete na mejah). Pri Barbu so se shajali privrženci nove vere.*) Sam Stjepan Konzul je bil 1. 1563. pri njem, da se dogovori z njim o svojem literarnem delu; ker so bili baš prazniki, niso mogli takrat duhovniki na Kožljak; sešli so se pozneje v Pazinu in


2) Sestavljena je vsa razprava g. prof. Steklase po sledečih virih : ,R. Lopašič, Spomenici hrv. Krajine. — R. Lopašič, Poviest grada Za- greba. (Zagreb, 1879.) — Kostrenčič Iv., Urkundliche Beitrage zur Ge- SGhichte der protest. Literatur der Siidslaven in den Jahren 1559—1565. Wien, 1874. — Elze, Trubers Briefe. — Elze, Die Superintendenten. —Sta- rine (Jugoslav. Akad. znanosti i umjetnosti) XIX, XXVI. — Valvasor. — Vrhovec Iv., Zgodovina Novega mesta. — Dimitz, Geschichte Krains etc. U r.

8) Gl. Bučarjevo in Polovičevo razpravo v tem „ Zborniku".

  • ) Prim. Nazorov roman „Krvavi dani" (Zagreb), str. 35. si.

75


tudi tu je bil prisoten Fran Barbo. Barbo pa je i na Reki hotel pospešiti protestantizem ter zahteval kot stotnik za mesto luteranskih propovednikov.

Posebno se je zavzel Fran Barbo za razširitev že tiskanih protestantovskih knjig. Širil je knjige, tiskane z glagolico, ciri- lico in latinico. Leta 1562. odgovarja Ivanu Ungnadu Adam Langenmantel, vlastelin iz Kostela pri Kolpi, da gre na Turško prav malo knjig, ker je vse do Bosne pusto, pa tudi sama Bosna opustošena. Le z Reke bi se moglo kaj več knjig pro- dati, ker je Reka v zvezi s Šibenikom, Trogirom in Dubrov- nikom. Zato naj Ivan Ungnad piše stotniku Franu Barbu, on bi mogel v tem pogledu največ koristiti. Fran Barbo poroča leta 1563, iz Ljubljane Ungnadu, da je prejel le nekaj kate- kizmov; razdelil jih je do sedaj 100, nekaj še jih ima. Knjige naj se tiskajo za Dalmacijo le z latinico, ker gospe tamkaj poznajo le latinska pismena.

Prejemal je Fran Barbo knjige na račun; prodajal je evangeliste po 20 reparjev, postilo po goldinarju, locos in avgsburško konfesijo vezano po 10 ali 12 krajcarjev. V Gra- dišču se je našel mož, pripravljen, prenašati knjige od duhov- nika do duhovnika, vse na račun Barbov. Stjepan Konzul se je nadejal, da bode storil Barbo tudi na Reki, kar bo mogel, da se razproda čim več knjig. Knjigotržec Kirchberger iz Ljubljane se toži Ivanu Ungnadu, da ni dobil od Barba še nobenkrat pravega odgovora, razen, kar je zvedel po Cvečiču, ker je gospod po navadi preobložen z opravki. Prodaja je sploh slaba. Knjige se sicer naročajo, ali ne plačujejo. Tudi Fran Barbo ni točen plačnik. Bržkone se je zahtevalo v tem po- gledu od Barba preveč gmotnih žrtev, kajti kakor je bil za- vzet za to novo književno podjetje, se gotovo ni plašil pri- mernih stroškov; to nam dokazujejo prejšnje navedbe. Zahteve so bile pač prekomerne, da jih Barbo ni mogel izpolnjevati pri vsej dobri volji. Vsekakor pa si je ohranil Barbo v naši književni zgodovini kot njen vnet pospeševalec časten spomin.

V senjski škofiji, v hrvatskem Primorju novi hrvatski prevodi protestantskih knjig niso posebno vplivali na razši- ritev nove vere, ker se je tam itak rabila hrvaščina pri službi božji.

B. Metlika in hrvatska Krajina.

V hrvatski Krajini je bil luteranski pokret živahnejši nego v Primorju, ker so ga tam podpirali stanovi kranjski in štajerski.

Znano je, da so vzdrževali kranjski stanovi posadke v hrvatski, a štajerski v slavonski Krajini ; zato so pa imeli tudi pravico, da so odlični člani njihovega plemstva dobivali v kra- jiških posadkah najboljše službe. Razume se, da so bili vojaški

^ , ■ *'. 76


zapovedniki radi vojaških poslov v vedni zvezi s svojo domo- vino. A ker je baš plemstvo v slovenskih deželah sprejelo skoraj sploh luteransko vero, je bilo naravno, da so bili nje privrženci tudi ti zapovedniki posadek. Najživahneje se je ši- rila nova vera v okolici današnjega Karlovca, ker so ta novi verski pokret podpirali duhovniki glagoljaši okoli Ozlja, Rib- nika in Metlike. Takrat so bile v teh krajih še sledeče glago- Ijaške župe : Trg pri Ozlju, Ozalj pri Sv. Vidu, Ribnik, Lipnik, Sv. Križ v Završju, Hrnetič pri Karlovcu, Mrežnica, Vrhovci, Krašiči, Plešivica, Mekušje (Otok) in Kupčina.

Sploh pa je bilo do sredine 18. veka mnogo glagoljašev v zagrebški škofiji, da, arhidiakonat goriški (okraj karlovški, jastrebarski in Upniški) je bil pretežno glagolski. Isto se more reči za arhidiakonat zagrebški, kolikor ga je bilo preko Save ;slobodno se more trditi, da ni župe v današnjem arhidiako- natu turopoljskem, ki bi ob svojem času ne bila imela duhov- nika glagoljaša (Tkalčič v „Katol. listu" 1873, št. 7-, 8., 1883, št. 33.).

Nova hrvatska protestantska literatura ni v zvezi z že takrat obstoječo hrvatsko dalmatinsko književnostjo.^) To je res; ali je tudi resnica, da je glagolska knjiga, razširjena iz senjske škofije po župah v hrvatski Krajini in zagrebški ško- fiji po že zgoraj omenjenih župah, imela znaten vpliv na raz- vitek hrvatske protestantske književnosti. Pa tudi po sosednih kranjskih župah med Kolpo in Krko je bilo takrat še nekoliko glagoljašev, kar nam dokazujejo imena presojevalcev in sode- lavcev pri hrvatskih protestantskih prevodih.

Baš Metlika, stolica Bele Krajine, je bilo najvažnejše središče novega protestanskega pokreta tudi za hrvatsko Kra- jino. Metlika je bila od početka turških vojsk do postanka Kar- lovca (1. 1579.) najvažnejša točka za vojaška podjetja v hrvat- ski Krajini. Tukaj je bilo skladišče orožja in hrane za vojsko v Krajini. Tudi so se tukaj zbirale čete ter urile v orožju, zato so v Metliko zahajali prav pogostoma krajiški zapovedniki in hrvatski bani na dogovore radi obrambe mej in na pregledbo vojaških čet. Obenem je šla skoz Metliko glavna pošta iz Hrvatske na Ljubljano in dalje. V Metliki je bilo tedaj v onih hudih časih, ko si je moral Slovenec s Hrvatom braniti rodno zemljo, prav živahno občevanje. Potem tudi ni najmanj čudno, da se je v Metliki razširila hitro i nova vera, ki se za njo niso zanimali samo posvetnjaki nego tudi duhovniki bližnje metliške okolice na hrvatski in kranjski strani, posebno, kjer se je rabila še. glagolica. V bližnjem Črnomlju se je takrat učila v šoli še glagolica in cirilica poleg latinice. Takp^J?^ znano, da je 15. novembra 1. 1575. poprosil knez l^-fSr*


O »Prosvjeta" za 1. 1900. 183—186, 219—220.

77


Frankopan, lastnik Črnomlja, kranjske stanove, da bi v Čr- nomlju zopet namestili poprejšnjega učitelja Jerneja Mavrinca, ki uči pisati latinska, cirilska in glagolska pismena, češ, da so na' Kranjskem koristna in potrebna, pa so se jih radi tega tudi vedno učili v črnomeljski šoli.«) Ker se je takrat na Kra- jini dopisovalo še skoraj vse v hrvatskem jeziku, in sicer s cirilico ali latinico, je bilo potrebno, da so se je naučili tudi tuji zapovedniki na Krajini. Turjaški (Herbart, Andrej, Karel), Ivan Lamberg, Fridrik Sauer, Rudolf Ediing, Hanibal Porzia, oba Rabata in celo hudi protivnik Hrvatov Ivan Josip Herber- stein so pisali pravilno hrvaščino ter izdajali listine, pisane z latinico in cirilico. Poleg latinice je bila v rabi glagolica in cirilica ne samo pri duhovnikih nego i pri meščanih v Metliki in Črnomlju. Najboljši dokaz za to so nam razne pre- soje in ocene hrv. prevodov protestantskih knjig. Prva taka presoja se je obavila v Metliki 1. 1559. L. 1559. je po nasvetu Primoža Trubarja prišel Stjepan Konzul Istranin v Metliko s prevodom sv. pisma v hrvatskem jeziku ter ga predložil na presojo tem-le presojevalcem . . .'^) : Protestantskemu propoved- niku Gregorju Vlahoviču, komturju M. Zmaiču v Metliki, ka- pelanu Štefanu Stipaniču v Ozlju, kapelanu Ivanu Koloniču pri Sv. Križu na posestvu grofov Zrinjskih, propovedniku Ivanu Feistenbergu (Tulščaku), upravitelju stotnije v Metliki, Se- bastijanu Romerju, županu Ivanu Pričiku, štirim meščanom Antonu Bočiču (Voščiču). Andreju Jakšiču, Juriju Piscu, mest- nemu pisarju, in M. Bočiču ter še nekaterim drugim, ki se jim pa ne ve za ime. Le-ti so pregledali prevod, ga odobrili ter se izjavili, da bi se mogel izdati tudi s cirilskimi pismeni, kar bi bilo važno za prebivalce Bosne, Srbije in Turške do Cari- grada, ker bi se na ta način mogli pridobiti celo Turki za sveto krščansko vero. Ti razsojevalci so Stjepanu Konzulu dali izpričevalo, da je vešč prevajanju na hrvatski jezik in glagol- skemu pismu.

Stjepan Konzul je v društvu z Jurijem Cvečičem nesel še enkrat svoj prevod v pregled na Kranjsko in v Istro ; Matevž Klombner, pisar (tajnik) kranjskih stanov, najbolj delavni mož za protestantizem na Kranjskem, je priporočil 1. 1560. za ta posel kranjskim stanovom strokovnjake, med njimi tudi župnika iz Krasa in Jurija Pisca, starega hrv. izurjenega pisca v Metliki.®) Za prevoditelje sv. pisma na hrvatski jezik pa predlaga Klombner še posebe Ivana Fabijaniča v Pazinu ;


•) Izvirnik te listine se nahaja v Rudolfinu v Ljubljani. Gl. tudi .Dom in Svet" 1908 str. 268.

') GL Bučarjevo razpravo!

8) Ostale glej v Bučarjevi razpravi!

78


Ivana Weixlerja, župnika v Kostelu; župnika na Bledu; Gašparja Rokavca v Kranju; Ivana Lamelo v Toplicah ter učitelja v Do- bojnici na Hrvatskem.

L. 1561. poroča Klombner iznovič iz Ljubljane Ivanu Un- gnadu o možeh, ki bi bili sposobni za prevajanje sv. pisma na hrvatski jezik. Med drugimi navaja tudi sina senjskega pisarja, ki ga je hotel poslati Herbart Turjaški, ali mu ni dovolil oče. Pridobil pa je za to delo Fran Barbo Gregorja Cvečica, a le-ta Matijo Živčiča, vikarja v Pazinu. Stjepan Konzul omenja tudi nekega Turka, ki je takrat živel v Metliki. Gregor Vla- hovič je bil celo zato, da bi se prevajale knjige tudi na turški jezik, a pri tem poslu bi mu pomagal Ivan, uskoški svečenik, ki zna turški. Dva pribega bosta za novo vero mnogo storila, ko se povrneta v Bosno. Za hrvatsko Krajino treba hrvatskih knjig na stotine, a tudi vsa Turška bi se morala z njimi po- plaviti. A že 20. dec. istega leta poroča Klombner Ungnadu, koliko veselje navdaja vse privržence nove vere radi napredka pri ti^ku z glagolico in cirilico, tudi en kanonik iz Zagreba je pribežal v Metliko.^)

Da je dobil Vlahovič proštijo v Metliki od bana Petra Erdeda, bi bilo tudi sredstev za prevoditelje.^*) Če pride do preganjanja, bo ban gotovo vse branil; je tudi dober pisatelj v hrvatskem in latinskem jeziku. Zato naj piše Ungnad banu, da pošlje v Metliko sposobne ljudi za presojo te knjige, a i ban sam naj bo zraven. Tudi Stjepan Konzul je januarja 1. 1563. potoval radi presoje knjig k banu v Metliko. Ker ga pa ni našel v Metliki, se je podal na njegov grad v Želin (Sluin? Ur.). Naj se tiska več s cirilico, pravi Konzul, ker duhovniki in. trgovci v Metliki zahtevajo knjige s cirilico.

Da bi se delo pospešilo, je Cvečič svetoval, naj se pre-* vod sv. pisma razdeli na tri dele, en del naj se prevede v


• ») G. prof. Steklasa misli na znanega letopisca Vramca, a s tem je primerjati najnovejšo študijo prof. Klaiča .Antonii Vramecz : Kronika" (Monumenta spectantia historiam Siavorum meridionalium , Scriptores, Vol. V., Zagreb. Jugoslav. Akad. 1908) str. VIII. in XXXIV. — Maja 1561 je poročal Klombner Ungnadu, da je Ivan Weixler prevedel na slovenski jezik Spangenbergevo postilo; Webcler da je učen, zna latinski, grški, nemški in tudi hrvatski ter je prav sposoben za prevajanje. Baš takrat je v Metliki odpadel od katol. vere duhovnik Koloman Špeh, ki je do ne- davna še hudo preganjal protestante, sedaj je pa njihov goreč privrženec. V Metliki je ostal le še en katoliški duhovnik.

10) Ban Peter Erded si je prisvojil proštijo bratovščine Sv. Reš- njega Telesa v Metliki z vsemi pripadajočimi posestvi ter jo hotel izro- čiti propovedniku Gregorju Vlahoviču. Toda mestni svet z županom se je uprl temu ter tožil bana 21. oktobra 1. 1562 radi nasilja. Vendar so se nagodili tako, da je mestni svet dajal na dan Sv. Rešnjega Telesa pro- povedniku Vlahoviču na leto 24 goldinarjev. (Dimitz August. Urkunden zur Reformationsgeschichte Krains 1540—1634. Laibach 1868, 4® S. 9. Nr. 24.).

79


Pažinu, drugi v Metliki, tretji pri banu, kjer je zato dosti uče- nih Ijudi/^O

Da je bila Metlika važna za prevajanje, se vidi tudi iz tega, da je Jurij Cvečič odšel naravnost v Metliko, ko ga je pregnal škof iz Istre, ker je mislil, da bo tam najlaže kaj za- služil. L. 1563., 11. nov. pošlje Klombner Ivanu Ungnadu wurtemberški cerkveni red, ki ga je prevel Vlahovič v Metliki, s prav zanimivim priporočilnim pismom, v katerem sodi o so- rodnosti slovanskih jezikov, češ, da imajo vsi temelj in izvor (d en grundt vnd vrsprung) v hrvatskem jeziku.

Značilno je, da so dajali tudi metliški meščani iz- pričevala o pravilnosti prevodov sv. knjig v hrvatskem jeziku. Tako potrdilo jo izdal Nikolaj Drenovački o knjigah, tiskanih z glagolico, kakor tudi o rokopisu Stjepana Konzula (o listu sv. Pavla na Galačane). Drenovački omenja v izpričevalu, da je rojen Bošnjak, a resnico svoje izjave potrjuje s pečatom svojega strica Ivana, upravitelja metliške stotnije. Tudi Anton Bočič, bivši pisar Bernardina Frankopana, Modrušanin, je 1. 1563. posvedočil v Metliki, da so vse dotedaj v Tiibingenu tiskane hrvatske knjige izdane v pravilni hrvaščini, kakor jih je bil presodil že pri prvi presoji 1. 1559. Vse potrjuje s pečatom Vlahovičevim. Isto potrjuje tudi Peter Krajačič, rodom iz Ozlja, s svojim lastnim pečatom v Metliki. Razen teh izpričeval o pravilni hrvaščini v novih knjigah imamo še eno potrdilo od Ivana Lamele, župnika v Toplicah (in der Teplitz vnther Seissemerken). Sploh se hvali pravilnost hrvaščine v vseh do tedaj izdanih knjigah razen nekaterih napak v pravopisu, ki se pa lahko popravijo v drugih izdanjih.

Tudi za razprodajo protestantskih knjig je bila Metlika vrlo važno mesto. Že leta 1561. piše Klombner Ivanu Ungnadu, da treba poslati v Metliko lOO iztisov katehizmov nekemu trgovcu ; istotako hoče on poslati njegovemu sinu v Varaždin 100 iz- tisov in stotniku Rabu v Koprivnici tudi 100 iztisov. Najboljše prodaje knjig pa se nadeja v Benetkah, kamor prihajajo tr- govci iz Grške, Moreje, Dubrovnika, Dalmacije in Carigrada; tako se bodo knjige razširile po celem Turškem, celo v Alek- sandrijo. V Bosni je bila do zdaj slaba razprodaja, ali bo sčasoma boljša; za Moskovijo bo poskrbel gotovo Ivan Un- gnad sam, za Race, Srbe in Požego bi se pa mogel zavzeti njegov sin Krištof; sicer pa naj uredi trgovino s knjigami du- najski knjigar Frohlich skoz Debrecin in Erdelj na iztok. Leta' 1562. poroča Klombner iz Ljubljane Ivanu Ungnadu, da je hrvatskih katekizmov razdelil v Metliko 200, na Reko 410 in

^0 Med njimi se je nahajal bržkone tudi neki Ivan Drugnič, hr- vatski duhovnik, ki ga je priporočil Filip Melanchton, ko se je 1. 1557. iz Nemčije povrnil v svojo domovino, kjer bo mogel širiti nauk božji. (Starine. XXVI. str. 166.)

80


Kiselu 100, a 60 mu jih je ostalo. Dva sodčka cirilskih knjig ležita v Beljaku, ali nikdo ne piše, kaj naj se zgodi z njimi. Ko pride Primož Trubar, bo že vedel, kaj se ima storiti. A Nikolaju Pichlerju, meščanu v Beljaku in tudi trgovcu s knji- gami, poroča z veseljem, da napreduje nova vera prav lepo tudi na Hrvatskem in da bodo prispele hrvatske knjige velike koristi. L. 1563. piše Fabijan Kirchberger, stanovski vojaški tajnik v Ljubljani, Ivanu Ungnadu, da prodaja s knjigami ni najboljša ; od poslanih knjig je prodal nekim duhovnikom v Metliki in drugod čez 30 izvodov Novega zakona, in še neko- liko onih, ki so bili določeni za Zader. Bolj poprašujejo po postili in po avgsburški konfesiji v hrvatskem jeziku, pa se nadeja, da se bodo s temi knjigami, kadar prispejo, tudi druge prodajale bolje. Tudi Stjepan Konzul je poln nade o dobri prodaji knjig, le dobrega knjigoveza bo treba dobiti, da knjige hitro zveze ter proda v Metliko, na Reko, Ptuj in Istro. V Istri so dobili nekega moža iz Gradišča (Gallione, Galignano), ki bo knjige nudil duhovnikom, in sicer vse na račun Frana Barba, ki bo storil vse dobro za razprodajo knjig. A Stjepan Konzul bo sam gledal v Metliki, da s pomočjo bana Erdeda pospeši razpro- dajo. Ban Peter Erdedi obeta zares po dogovoru s Stjepanom Konzulom, da bode podpiral prodajo knjig v Metliki in po vseh svojih posestvih, da tako tudi siromaki postanejo deležni božje besede. Ob enem zahvaljuje Ivana Ungnada za poslane knjige, ki jih je precej razdelil med siromašne duhovnike, da se nauče moliti očenaš.


Ban je naznanil svojemu upravitelju stotnije v Metliki, da se bodo lahko in slobodno prodajale hrvatske in cirilske knjige, čim prispejo v mesto. Zato je upravitelj Ivan Dreno- vački to izjavo banovo razglasil po vsej zemlji, da se bodo mogle omenjene knjige kupiti v Metliki, čim prispejo tjakaj. Tudi on ima v Metliki zvestega moža, ki bo prodajal take knjige in o razprodaji polagal točne račune. Pa tudi okoli Metlike so bogati duhovniki, ki bodo radi kupovali in plačali knjige, siromašnim se bodo pa morale na vsak način knjige ceneje dajati, samo da bodo tudi siromaki poučeni. Že prej omenjeni Kirchberger se toži Ivanu Ungnadu o slabi prodaji knjig, posebno hrvatskih. Knjige se sicer naročajo, ali ne pla- čujejo. Toži se na Vlahoviča v Metliki, na Cvečiča in Barba, da se ne skrbe ter mu ne pošljejo denarja za prodane knjige. Kirchberger navaja v svojem pismu tudi vzrok, zakaj se niso hrvatske knjige razprodale tako dobro, kakor je bila želja. Glavni vzrok je ta, da je bila prodaja 1. 1562. ustavljena, a šele leta 1563. zopet dovoljena. Med tem se je potrudil, da je navezal mnogo knjig ter jih začel ravnokar razpošiljati v

81 6


Metliko, Zagreb, Varaždin, Reko, Senj in Pazin, ter se nadeja boljšega uspeha.^^)

Eden najbolj gorečih luteranskih propovednikov je bil na hrvatskih mejah pop Gregor Vlahovič, rbdom iz Ribnika pri Metliki, kjer je imel še 1. 1570. na potoku Obrhu mlin, ki ga je takrat prodal z dovoljenjem kneza Jurija Zrinjskega Ivanu Radičeviču, grajskemu zapovedniku v Ribniku. Vlahovič pravi sam o sebi, da je pravi in rojen Hrvat in da razume dobro hrvatski. Zato tudi zahvaljuje Ivana Ungnada v ime siromašnih Hrvatov za dobrote, ki jih izkazuje s pošiljanjem glagolskih

  • ^) širitev protestantizma ter slovenske in hrvatske knjige po Kranj-

skem, Istri in Hrvatskem nam kaže vrlo zanimivi troškovnik in dnevnik o potovanju Stjepana Konzula z Jurijem Cvečičem iz Wtirtemberškega na slovanski jug radi slovanske tiskarne. Iz Uracha sta odšla 25. novembra 1. 1562. ter prišla v Spital na Koroškem 10. decembra. Od tukaj sta šla na Beljak, ob Podkorenski Savi v Kranj. Od tukaj sta se podala na Vrh- niko, Planino, Razdrto, Senožeče in Rečico, potem v Sosed, Buzet in Pazin, odkoder sta obiskala prosta v Žminju in v Gradišču župnika Fr. Chlaja, s katerim sta razpravljala o hrvatskem prevodu in o korekturi. Od tukaj je odšel Konzul s Cvečičem v Borut, kjer je govoril z župnikom iz Roča. Pokazal mu je hrvatski prevod, ki ga je pregledal in odobril. Po Novem letu sta se podala iz Pazina v Gradišče in od tukaj na grad Kozjak k reškemu stotniku Franu Barbu. Cvečič je odšel odtod dalje v Ljubljano, Konzul pa je šel v Moščenice in Volosko. Iz Lovrana se je

Srepeljal na Krk, odkoder pa je prispel že 6. januarija v Knežak na [ranjskem in pod noč istega dne v Postojno. Od tukaj je krenil na Vrhniko in skoz Grosuplje in Sotesko v Metliko. Ker pa tukaj ni našel bana Petra Erdeda, kakor se je nadejal, je odšel na Hrvatsko skoz Pe- trovino na Turovem polju v Volavje k Nikolaju Dorotiču. Od tukaj je pri- spel v Mlako k Ivanu Berislaviču in potem k banu Petru Erdedu v Želin, kjer je ostal en dan in dve noči. Od tukaj se je povrnil skoz Brezovico, Jastrebarsko in Petrovino v Prigorju zopet v Metliko. Tukaj se mu je pridružil Juri Vlahovič in z njim je odšel ^v Toplice pri Novem mestu k župniku Ivanu Lameli; skoz Planino in Šmarje sta prispela v Ljubljano 22. januarija. V Ljubljani je počival Konzul pri Klombneru dva dni, Cvečič pa celih 17 dni. V Ljubljani je vzel Konzul s seboj na Nemško Jurija Drenovačkega, sina upravitelja metliške stotnije, da ga izroči Ivanu Un- gnadu. kateremu ga je oče priporočil. Skoz Kranj, Jezero in Žitaro Ves so prišli na Koroško ter prispeli skoz Žinek, Sv. Andrej in Wolfs- berg v Waldstein, kjer je obiskal Konzul upravitelja Reinholdta. Od tukaj sta šla v Sv. Lenart, Plekovič, Hiittenberg, Starigrad in Sv. Vid v Celovec. Od tod je pohitel Konzul v Beljak, kjer je odprl tri sodčke, polne hrvatskih, slovenskih in laških knjig, ter jih zopet zaprl. Iz Beljaka se je povrnil skoz Ljubno (Leoben) nazaj na Nemško. Na vse to potovanje je potrošil Stjepan Konzul nekaj čez 134 goldinarjev. Na tem potovanju je obiskal Stjepan Konzul vse za protestantizem važne kraje in za novi verski pokret znamenite osebe. Iz tega dnevnika se vidi, kako daleč je prodrla nova vera skoz Metliko na Hrvatsko še prej, nego je bil Kar- lovec utemeljen. • V Želinu, v gradu bana Petra Erdeda, je bilo središče verskega pokreta na Turovem polju, ki je bilo v stalni zvezi preko Po- kolpja z Metliko, kamor je prav pogostoma zahajal sam ban. Mnogo vlastelinov turopoljskih je sprejelo novo vero, dasi navaja Konzul samo Nik. Dorotiča in Ivana Berislaviča. — Po prepisu Iv. Kostrenčiča iz vse- učiliške knjižn. v Tubingenu je troškovnik tiskan v »Prosvjeti" (Zagreb) 1900, str. 442 si.

82


knjig. Ni znal niti nemškega niti latinskega jezika, a je pri vsem tem širil z vso vnemo novo vero na deset milj daleč, pa ga zato tudi Klombner zove najboljšega med vsemi propo- vedniki. Seveda so ga radi tega preganjali katoliški duhovniki, posebno ljubljanski škof Peter Seebach (1558—1568), a vrlo so ga cenili in spoštovali glavni zaščitniki nove vere Ivan Ungnad, vrhovni zapovednik pomožne vojske na Hrvatskem (1540—1544) in ban Peter Erdedi (1557—1566), o katerem piše glavar kranjskih protestantov Primož Trubar, da je dober lu teran in da se lepo razume s hrvatskimi popi, ki so se oklenili nove vere,

Vlahovič je prav pogostoma pohajal razne kraje po Hr- vatskem, da bi učil novo vero. Pri tem delu sta ga podpirala razen bana tudi še krajiški general Ivan Lenkovič (1546—1556) in sin sigetskega junaka Juri Zrinjski, ki se je bil odločno zavzel za novo vero. Leta 1563. je propovedal Vlahovič v Zagrebu in pod Okičem v prisotnosti bana Petra Erdeda, zagrebškega škofa Matevža Brumana (1558—1563), uglednega vlastelina Luke Sekelja, vrhovnega zapovednika krajiških čet 1. 1567., ter Grubera in mnogih drugih plemičev iz kraljevine. Vsem je ugodil. Sam piše o tem dogodku Stjepanu Konzulu, kako so ga poprej vsi preganjali, zdaj ga pa hvalijo, da pro- poveduje resnico, kajti njegovi poprejšnji protivniki so molčali in med njimi celo škof. Mnogi so postali njegovi prijatelji ter odpadli od papeža. A ena sama njegova propoved v Cesar- gradu pri Krapini je tako ganila poslušalce, da je prejelo od njega sv. obhajilo pod* obema podobama 251 duš, in celo ta- mošnji katoliški župnik Gašpar je prestopil k novi veri ter pomagal Vlahoviču deliti sv. zakramente. Glas o Gregorju Vlahoviču se je razširil v kratkem na daleč, posebno po hr- vatski Krajini, kamor so ga vabili zapovedniki po raznih po- sadkah. Še posebe so ga zvali Mihael Spalatin (1560—1564) v Bihač, Juri Siegersdorfer (1559—1565) v Senj in Fran Barbo na Reko. Ban pa ga je zval v Zagreb ter ga je prosil, da pri- pelje s seboj še drugih propovednikov v Slavonijo in še zlasti za Sisek. Tudi drugi plemiči so si ga želeli za propovednika in pri ljudstvu je bil v veliki časti. Proti temu protestantskemu pokretu na Hrvatskem so se vzdignili škofje zagrebški Matevž Bruman, pičanski Daniel Barbo in ljubljanski Peter Seebach ter so se sešli v Zagrebu leta 1563. na posvetovanje. Kaj so sklenili na tem zboru, nam ni znano.

Gregor Vlahovič pa je širil novo vero tudi po Sloven- skem. V Metliki je bil posebno cenjen in vpliven. Sedi med presojevalci hrvatskih prevodov svetih knjig, in njegova beseda je v marsičem odločilna. Njega posečajo po navadi sodelavci pri prevodu sv. pisma, in njegov svet je merodajen. Med pri- vrženci nove vere je zavladalo o njem mnenje, da bo pridobil

83 6


vso Krajino za novo vero ter ji s svojo gorečnostjo postavil čvrst temelj. In baš vsled njegove gorečnosti za novi verski pokret je postala Metlika tako znamenita, da so se tukaj opravljali važni književni posli, kakor smo jih že zgoraj ome- nili. Iz Metlike so dobivali tudi novomeški protestanti največ podpore ravno od Vlahoviča. Prišel je v Novomesto že L 1560. ter propovedal novo vero z vso gorečnostjo. Ljubljanski škof Peter Seebach seveda ni mirno gledal tega početja, temveč je dal Vlahoviča dvakrat zapreti. To se je zgodilo najprej v Novem mestu, kjer ga je po škofovi zapovedi novomeški prost Juri Graf imel zaprtega sedem dni. Toda ta kazen ni preplašila Vlahoviča. Šel je celo v savinjsko dolino širit novo vero. Ljubljanski škof ga je dal na Vranskem v drugič zapreti blizu škofovega posestva v Gornjem gradu. Tukaj je bil Vlahovič zaprt 21 dni ob samem plesnivem kruhu in vodi ter je bil iz- puščen iz temnice šele, ko so se odločno zavzeli zanj kranjski stanovi. Klombner ga je vzel na to k sebi, dokler ni okreval. Na to je škof zabranil Vlahoviču, prebivati v njegovi škofiji; toda tako odločno se je protivil temu odloku, da se je Klomb- ner celo bal zanj, češ, da bi mogel lahko postati še kranjski mučenik. Med tem je Vlahovič marljivo širil novo vero po metliški okolici in po Hrvatskem. L. 1567. pa je prišel zopet v Novo mesto, kamor so ga bili poklicali meščani za svojega propovednika, a ker mu duhovščina ni dovolila, da bi prepo- vedoval v kaki cerkvi, je storil to v hiši nekega Scheyerja. V kratkem je izpreobrnil mnogo meščanov, zlasti ker je bil arhi- diakon za Dolenjsko, trebanjski župnik* Ivan Clement, pristaš luteranov; njegov brat je opravljal celo službo deželnega pro- povednika v Ljubljani. Novomeški prost je delal Vlahoviču tudi dalje velike ovire ; pred vsem mu ni dovolil, da bi propovedal v kaki cerkvi. Toda meščani so potegnili s propovednikom, a ne s proštom ter si izmislili zvijačo.^O Vendar se pa zdaj Vlahovič ni dolgo mudil v Novem mestu. Že naslednjega leta 1568 je zaukazal nadvojvoda Karel meščanom, naj zapode iz mesta propovednika Vlahoviča in Weixlerja, ki je bil prišel iz Krškega pomagat Vlahoviču širiti novo vero. Med tem je bil sezidan Karlovec in Metlika je iz gubila svojo poprejšnjo važ- nost. Vlahovič se je preselil slednjič v Ljubljano, kjer je umrl 18. februarja 1. 1581.; pokopan je pri sv. Petru.

Gregor Vlahovič je bil odločen in silno delaven mož. Omenili smo že, kako mu je hotel ban Peter Erded preskr- beti boljše dohodke, toda brez uspeha, le letnih 24 goldinarjev mu je bilo prisojenih. Zato se toži v svojem pismu iz Metlike (L 1563.) Ivanu Ungnadu, da je siromak on in njegova rodo- vina in da je mnogo dolžan. Bil je prisiljen, da se je bavil s

«) Gl. Dimitzevo .Geschichte Krains« III, 20.

84


čoharstvom, samo da preživi sebe in svojo rodovino. A ko so mu oponašali, da se tako delo ne spodobi duhovniku, je odgo- varjal, da se je tudi sv. Pavel bavil z obrtom. Senjski stotnik Herbart Turjaški ga je hotel vzeti za propovednika v Senj ter mu je ponudil popolno oskrbo in dvojno plačo; toda Vlahovič ni hotel zapustiti svojih dobrih Metličanov, dasi ni od njih do- bival nobene podpore, nego se je vzdrževal sam s svojim de- lom ter vedno trdil, da je tako pravo krščansko življenje. Znal je na pamet vse sveto pismo in ker je bil dober in spreten govornik — Trubar sam hvali Vlahoviča kot dobrega govornika, — so ga ^ povsodi z vnemo poslušali^*) Bolj učen nego Vlahovič je bil njegov drug Ivan Tulščak, ker je znal nemški ter tako mogel rabiti nemške knjige; zato ga Klombner priporoča Primožu Trubarju, naj mu pošlje dosti nemških knjig. Govornik pa bržkone ni bil poseben, ker se sploh malo ve o njegovem delovanju.^^)

Poleg Gregorja Vlahoviča je bil glavni prodovednik Lu- trove vere okoli Ozlja in Ribnika Peter Lukič, rodom iz Trga pri Ozlju. Tukaj in v Brezniku je imel precej posestva kot svojo dediščino, ki jo je pomnožil z nakupi, kasneje pa vse prodal plemiču Franu Desiču z dovoljenjem knezov Jurija in Nikolaja Zrinjskih. Lukič, ki se je podpisoval njedan krščan* ske vere vučenik", se je izselil radi progonstva privržencev nove vere za banovanja Tome Erdeda (1584—1595) ter je bi- val odšle v Gradu Krupi pri Črnomlju pri vlastelinih Burgšta- lih, vendar pa je še prihajal med svoje vernike okoli Ozlja in Ribnika.

Še nekaj o Metliki v jezikovnem pogledu. Tudi v tem oziru je bila Metlika, kar je današnji Karlovec. V Metliki so se takrat stikala kakor dandanes v Karlovcu vsa tri narečja: kajkavsko, štokavsko in čakavsko. V Metliki sami <^e je govo- rilo čisto hrvatski^^) v čakavskem narečju, pomešanem s kaj- kavskim, kakor se govori še dandanes med Kolpo in Dobro vse do Karlovca^O Štokavščina pa je prodirala proti Metliki od uskoških naselbin iz Žumberka ter iz okolice črnomaljske, Podbrežja in Vinice.^®) Metlika je bila tedaj vrlo važno mesto

14) R. Lopašič. Poviest grada Karlovca. str. 113. Od rodovine Vla- hovičeve se omenja kasneje prav pogostoma Juri Vlahovič v ribniških in ozaljskih listinah.

") Glej Glaserjevo ,Zgod. slov. slovstva" I, 115.

»«) Valvazor II. 24; VI. 302.

".) R Strohal : Osobine današnjega stativskoga narečja. U godišnjih izvješčih kr. velike realne gimnazije u Rakovcu u Hrvatskoj. God. 1887, 1888, 1889 in 1890.^

>«) Katoliški Zumberčani so še dandanes po obliki in naglasu ča- kavci, a ves narod od Žuml^erka do Kočevja govori zdaj kajkavski z znaki čakavščine v obliki, naglasu in poedinnih besedah. (Žumberk. Kra- jepisna in zgodovinska razprava. Napisal R. Lopašič „ Slovenec" 1. 1885. št. 146,147.)

85


v jezičnem pogledu tudi za sosedne Slovence ter se je ta njen vpliv poznal jako daleč po Dolenjskem. Morda ni samo slučaj, da so se tukaj ocenjevali slovanski prevodi ter snovale nove izdaje slovanskih knjig. Kolike koristi za našo književ- nost, da se je našel takrat mož, ki bi bil s svojim znanjem in ugledom določil ono narečje za književno, ki bi bilo pri te- danjih okolnostih najbolje odgovarjalo potrebam ne samo za Slovence nego tudi za Hrvate! Morda je bilo ravno tedanje metliško hrvatsko narečje za to najbolj pripravno. Nekaj takega so gotovo tudi snovali tedanji prevajalci slovanskih knjig, ker so se s toliko vnemo posvetovali o tem delu ter iskali po- trebnih knjig, izvirnikov glagolskih, da jim bodo prevodi čim čistejši. O važnosti hrvatskega jezika so bili prepričani vsi, kar dokazuje Klombnerjevo že poprej omenjeno pismo Ungnadu o o slovanskih jezikih. Volja je morda bila, toda sile so manjkale. Oba najvažnejša pospeševalca in delavca slovanske knjige Peter Pavel Vergerij (Vergerius) in Primož Trubar nista bila toliko vešča slovanskih jezikov, da bi se bila mogla lotiti takega dela. Pač je bil Vergerij gotovo najbolj bistroumen med vsemi pospeševatelji slovanske knjige, a preveč slavohlepen; hrepenel je po visokih časteh in v to svrho trosil svoje du- ševne sile. Tudi je smatral slovanščino za manje vredno nego laščino, ki jo je imenoval kraljico med jeziki. Primož Trubar pri svoji slabi splošni naobrazbi in slabem poznavanju slo- vanščine tudi ni bil mož, da izvede tako znamenito delo, dasi mu se sicer ne more utajiti odločnost in vztrajnost pri delu. Proti njegovi slovenščini je izšla preko kralja Maksimili- jana ocena Skaličeva, zatrjujoč, da je to samo narečje, znano samo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, dočim ga ne razumejo prebivalci gornje Ogrske in drugih bližnjih županij, še manj pa Poljaki, Rusi, Čehi, Moravci, Ilirci in prebivalci okoli Zagreba. Na vseslovanski jezik se je mislilo najbrž po vplivu samega Vergerija. Stjepan Konzul in Anton Dalmata sta bila dobra pisatelja, toda delala sta po poklicu ter nista mogla biti merodajna v takih vprašanjih. Enako se more so- diti tudi o drugih sotrudnikih tega knjižnega podjetja.

Krajina.

Zapovedniki po krajiških trdnjavah so zahtevali od kranjskih in štajerskih stanov protestantovskih propovednikov. In dasi so se stanovi vedno tožili na prevelike stroške za Kra- jino, so v to svrho brez prigovora radi žrtvovali, kolikor je bilo treba, pa se je zato točno vsako leto med ostalimi stroški določeval za Krajino tudi strošek za luteranske propoved- nike. Tako je v izkazu za 1. 1578. navedena plača za vojaš- kega katoliškega kapelana 12 goldinarjev na mesec. Po izkazu

86


vojske in vojaških potreb za 1. 1579. na hrvatski Krajini je bilo po sklepu zbora v Brucku določenih za luteransk^ega pro- povednika 16 goldinarjev na mesec, a za propovednika v va- raždinski Krajini se je določilo 1. 1580. tudi po sklepu zbora v Brucku celo 20 goldinarjev na mesec, za propovednika v Koprivnici in Ivaniču pa po 16 goldinarjev, dočim je imel propovednlk v Vizvaru je 13 goldinarjev mesečne plače. L. 1564. je dobival luteranski propovednik na Krajini letne plače 140 goldinarjev. Pa tudi sicer so skrbeli stanovi za pro- povednike na Krajini. Tako so dovolili štajerski stanovi po- pravek stana luteranskemu propovedniku v Ivaniču 1. 1594., a leta 1598. so pozvali štajerski deželni stanovi generala Žigo Herbersteina, da oskrbi v Varaždinu propovednika Ossiuma in Seiza, ker sta morala kot deželna propovednika ostaviti Štajer- sko.^^) L. 1582. je poslano deželnim stanovom poročilo o za- puščini propovednika Ivana Gerlacha v Ivaniču, ki je bila spravljena pri Ivanu Kumerseju, graditelju v Koprivnici. Ger- lach je imel 12 knjig v skrinji. Propovednik Ivan Scheibiz v Koprivnici pa je 1. 1581. pozval štajerske odbornike na svojo svatbo.

Izmed krajiških luteranskih propovednikov so nam znani iz 1. 1560. Martin Grgič v Črnomlju, ki je kot vojaški propo- vednik prihajal na Krajino; 1. 1564. je bil Andrej Lelko pro- povednik v slavonski Krajini. Vojni propovednik Juri Juričič je umrl 1. 1578.; njega je nasledil 1. 1579. Tomo Jagodic. V Kar- lovcu sta služila 1582 kot propovednika Anton Novomeščan (Neopolitanus) in Joakim, 1. 1584., Sebastijan Serhnitzer (glaso- vit skladatelj) in Seb. Folberger (je hodil službo božjo oprav- Ijato tudi v Bihač) ; Juri Košir (rešen iz turške sužnosti) in Gre- gor Žitaric 1590—1592, Bartol Knaffl 1591 (po 1592 nemški propovednik v Ljubljani), Bartol Widtman 1596 in Ivan Znojilšek 1599^0.)

Nadvojvoda Karel je moral, dasi je bil močno protiven novi veri, že na zboru v Brucku 1578 podeliti protestantom razne verske svoboščine in povlastice ter dovoliti, da se v Karlovcu namestita dva propovednika, ki sta obavljala službo božjo iz početka v hiši krajiškega zapovednika, generala kar- lovskega. Za generalovanja Andreja Turjaškega (1589—1593) so imeli karlovški protestanti poleg dveh propovednikov tudi svojega učitelja, kakor že poprej katoliki. Andrej Turjaški se je pa tudi trudil, da dobe protestanti v Karlovcu svojo cerkev in pokopališče. Zato so zbirali prinose med seboj po Krajini,

") Starine, XIX, 70.

»^) Bila sta pa v Karlovcu brž po nastanku trdnjave tudi dva ka- toliška svečenika, eden latinski za častnike in tujce, eden glagoljaš pa za Hrvate (Po poznejših listinah; gl. Lopašičevo ,Poviest grada K.", 144.) O Znojilšku gl. .Ljublj. Zvon" 1898, 627 in 1903, str. 423.

87



Ivan Znojilšek.


88


a iskali so pomoči v to svrho tudi pri kranjskih stanovih v Ljubljani, kamor so poslali propovednika Bartola Widtmana in z njim dva vojaka s prošnjo za denarno pomoč in z izkazi o že zbranem denarju. Kranjski stanovi pa so odgovorili 28. aprila 1596, da morajo radi pomanjkanja denarnih sredstev do boljših časov odbiti pomoč. Vendar pa so dali 1. 1597. stanovi kranjski, štajerski in koroški sezidati protestantom v Karlovcu za službo božjo lastno cerkev.

Kakor poprej Metlika, tako je bil sedaj Karlovec važen za razpošiljanje hrvatskih in slovenskih protestantskih knjig, ki so se donašale iz Wurtemberškega skoz Ogrsko (Debrecin) na Hrvatsko, pa so jih potem odpravljali iz Karlovca največ v Ljubljano, na Reko in Trst, a od tukaj dalje v Dalmacijo. Metlika je izgubila odšle tudi v tem pogledu svojo važnost.

Zaščitniki nove vere so se nadejali, da bo preko Krajine prodrla tudi v turške pokrajine ter da se bodo za novo vero pridobili ne samo staroverci nego celo Turki, ki se bodo mogli na ta način najlaže ukrotiti. V to svrho so bile pred vsem namenjene protestantske knjige, tiskane s cirilico. Za ta posel sta bila poslana na Nemško žumberški pop Ivan, ki smo ga že omenili, in neki drugi duhovnik iz Benetek. Mi- sel o izpreobrnitvi Turkov ni navdihovala samo Ivana Ungnada, nego vse njegove sodelavce, samo da se tako odvrnejo vedni napadi na krščanske zemlje. Smatrali pa so vsi za najboljše sredstvo krščanske knjige, tiskane s cirilico, češ, da se to pismo rabi vse do Carigrada. Da so znali Turki tudi na sul- tanovem dvoru dobro hrvatski, je znana stvar, saj so bili večkrat prvi svetovalci sultanovi rojeni Hrvati. Četa, zbrana okoli Ivana Ungnada, je bila prepričana o sveti moči krščan- ske besede, pa so se zato toliko trudili, da izdado sv. knjige tudi v hrvatskem jeziku s cirilico. V mnogih pismih Ungna- dovih, Trubarjevih, Vlahovičevih in drugih nahajamo izraženo nado o izpreobrnitvi Turkov. Kako je predlagal Vlahovič, da se prevede v to svrho sv. pismo tudi na turški jezik, smo že omenili.^i)


") Zanimivo je, kako se je Gregor Vlahovič o tem vprašanju izja- vil v listih, pisanih Stjepanu Konzulu v hrvatskem jeziku. Ohranil se je prevod v nemškem jeziku, in sicer pisem, pisanih v Metliki 1, 1563. V prvem pismu pravi: „Schreibt die vskhokhischen (priester) w611en ime einen drukher auss Tiirkhey bringen, darumb pitt er, wir sollen ime die cyrul- lische schrifft inein sckichhen, damit er khCine etwas klein druchken." V drugem pismu pa piše : „ Woner die oskokhischen priester die druckherei bekhumen, so wolt ich den tiirkhischen Keiser ein buechel drucken lassen, wie von anfang der welt alle propheten geweisaget vnd gepredigt, dass der herr Christus gottes son sei. Mahomet hatt den Tiirkhen verfiirt vnd der bapst die gantze christenheit. Wir wollten den Tiircken bekehren wen gehtilfe vnd solche bueher weren.« (Kostrenčič. Urkundliche Bei- trage str. 210.).

89


Vsled protireformacije, ki jo je izvajal vztrajno in odločno nadvojvoda, kasneje cesar Ferdinand II. v avstrijskih deželah, je ginila počasi Lutrova vera tudi na Hrvatskem, kjer se ni ukoreninila prav za prav nikdar čvrsto. Hrvatski stanovi so se protivili protestantizmu ter odbijali vsako zvezo z ogrskimi pro- testanti, ki so vabili Hrvate na svojo stran v boj za navidezno svobodo. Hrvati so na taka vabila odgovarjali, da ne marajo nove vere. A ko so se jim Ogri zagrozili, da morajo sprejeti zakon, po katerem se daje svoboda protestantom tudi na Hrvatskem, jim je odgovoril ban Tomaž Erded (1584—1595; 1608—1615) tako-le: „S tem mečem bomo izkoreninili to kugo, ako stopi na naša vrata; še imamo tri reke Savo, Dravo in Kolpo, eno izmed teh bomo dali piti novim gostom; in rajši se odtrgamo s celim kraljestvom od krone ogrske, nego li da bode pod mojo vlado ta kuga v naši zemlji." Hrvati so imeli s Turki strašne borbe, pa so dobro znali, da se morejo vzdržati v tem neravnem boju le, če so složni v veri katoliški, ki jih je navduševala tudi za boj. Edinost v veri jim je zares po- mogla, da so si ohranili vsaj ostanke nekdanje hrvatske kralje- vine z glavnim mestom Zagrebom, ki ga Turki niso mogli nikdar osvojiti.

Lutrova vera je slednjič našla neko pribežališče le še pri knezih Zrinjskih in nekaterih hrvatskih plemičih ter po krajiških trdnjavah, kjer so bili Nemci zapovedniki. Zrinjski so bili odločni privrženci nove vere. Že o sigetskem junaku se ve, da je bil prijazen novi veri, dasi ni pristopil očitno k njej. Tembolj goreč pristaš Lutrove vere je bil njegov sin Juri, ki je pomagal župniku Mihaelu Bučiču pri tiskanju kate- kizma v Nedeljišču v Medjimurju. Vsled njegovega od- ločnega delovanja in krepke pomoči plemiča Nikolaja Mlako- vačkega je sprejelo novo vero skoraj celo Medjimurje. Pa tudi po drugih svojih posestvih je skrbel za novo vero. Tako je 1. 1567. sporočil Gregor Vlahovič kranjskim stanovom, da so se potožili kranjski propovedniki knezu Juriju Zrinjskemu na pro- vizorja grada Dubovca pri Karlovcu, da je nasilen proti pro- testantom in da daje njihovo že krščeno deco vnovič krstiti katoliškim duhovnikom. Isto tako nasilno se ponaša proti pro- testantom tudi župnik Nikolaj Vuičič v Ribniku, ki je strogo zabranil luteranskim propovednikom propovedovati. Kaj je na to ukrenil Zrinjski, ni znano. V vojvodstvu (herzogthum), ka- kor so takrat zvali okolico posestev Zrinjskih in Frankopanov okoli Ozlja, Ribnika, Novegagrada, Skrada, Dubovca itd., je bilo navadno pribežališče luteranskih propovednikov. Ko 1. 1574. Metličani niso bili zadovoljni s svojim propovednikom Mihaelom Matičičem radi pohujšljivega življenja, so prosili Gregorja Vlahoviča, da jim preskrbi namesto Matičiča drugega propovednika, in sicer Nikolaja Tuškaniča iz Krupe kraj

90


Črnomlja, kar so dovolili tudi kranjski stanovi. Mihael Matičič je bil odpuščen, a novo župo mu je podelil Juri Zrinjski v svojem vojvodstvu. V svoji prošnji so se še izjavili Metličani, da bodo s Tuškaničem zadovoljni tudi »papisti" in da mu bodo pomagali pri zidanju cerkve. Na prošnji so podpisani metliški meščani: Štefan Razumovič, Mihael Vožič, Simon Gund, Juri Gund in Juri Dorčič. Celo knez Peter Zrinjski, ki je bil katolik, je imel na svojih posestvih v vojvodstvu protestanta Zmajloviča in Druzgaja kot svoja služabnika. Grajski oskrbnik Zmajlovič je umrl v Primorju ter so ga pokopali v cerkvi sv. Nikolaja pri Grižanih. Te cerkve so se kasneje ogibali katoliki, zato je ostala pusta. Toda sami Zrinjski niso ostali dolgo pro- testanti. Že Jurijev sin Juri se je po nagovoru pavlinskega priorja Ivana Bakiča v Čakovcu 1. 1623. zopet pokatoličil. Tudi Nikolaja Mlakovačkega se ie trudil pridobiti za katoliško vero zagrebški škof Benko Vinkovič (1628—1637), ki se je bal, da bi se nova vera ne razširila po okolici zagrebški, kjer je imel Mlakovački Susedgrad in Stubico. Je li se je Mlakovački iz- preobrnil, nam ni znano. Popolnoma pa je zatrl protestantizem na Hrvatskem zagrebški škof Martin Borko vič (1648—1687), ko je pregnal bogatega vlastelina Štefana Jankoviča 1. 1687. kot privrženca Lutrove vere iz domovine.^^)

Kako dolgo se je vzdržala Lutrova vera v hrvatski Kra- jini, v Karlovcu samem in Metliki, se ne da točno dokazati. L. 1598. in 1599. je bilo zabranjeno krajiškemu generalu Juriju Lenkoviču, da bi postavljal še nadalje nekatolike za krajiške za- povednike,23) a 1. 1605. je bilo na saboru hrvatskem sklenjeno, da se morajo pregnati iz Hrvatskega sploh vsi propovedniki nove vere, posebno pa oni, ki so pribežali iz Štajerske in drugih bližnjih dežel v okolico ozaljsko pod obrambo knezov Zrinjskih. Še 1. 1609. je pohajal po posestvih Zrinjskih okoli Ribnika propovednik Miško Vrbec, pregnan iz Toplic pri No- vem mestu. Proti njemu je bil izrečen istega leta progon, ko bi se povrnil na Kranjsko, kamor je pa zahajal vendarle še večkrat. V samoborski okolici so živeli luterani še kasneje. (Naj- več luteranov je bilo v Rudah kraj Samobora, kjer se je kopala ruda. Luteransko vero so semkaj zanesli nemški in slovenski rudarji. Okoli župne cerkve v Rudah je bilo pokopališče, kate- rega del ni bil posvečen, ker je bil določen za luterane). V Rudah je bilo luteranov še 1. 1630. deset, a 1. 1642. še štirje. Službe božje v tem času niso imeli več, kakor še pred nekimi leti (prout olim habuerunt) v svoji lastni cerkvi, morda takrat, ko je bil v Samoboru luteranski propovednik Jernej Widt-


") Starine XXVI. str. 189—194. Listina škofa Martina Borkoviča o protestantih.

  • ») Iv. Kukuljevič. Jura regni Croatiae II. str. 166.

91


niann.2*) Proti protestantom je bil 1618 v Samoboru ustanovljen samostan hrvatsko - bosenskih frančiškanov, ki so luterane iz- preobrnili na katoliško vero**)

Karlovška trdnjava je bila protestantom mnogo let varno zavetišče, tudi še kasneje, ko so bili že luteranski duhovniki prognani iz Kranjskega in Hrvatske. V samem Karlovcu so imeli luterani svojo cerkev še 1. 1645.3«), a poedini protestanti so služili pri karlovški vojski še za generalovanja kneza Vuka Frankopana Trzačkega (1626—1652.")

Tudi v Koprivnici, glavni trdnjavi slavonske Krajine in središču stotnije, so se vzdržali protestanti do polovice se- demnajstega stoletja. Ogrski zgodovinar Gjurikovič*®) pripove- duje, da se je prikazala okoli 1. 1632. nemška sekta anabap- tistov v okolici Ozija na posestvih Zrinjskih, kar potrjuje tudi kronika te sekte, pisana 1. 1648. od Ambroža Rescha.

Tudi v Metliki in okolici se je vzdržala nova vera dlje nego po drugih krajih navzlic ostri protireformaciji. V Metliki se je bil protestantizem močno ukoreninil, posebno vsled vne- tega delovanja propovednika Gregorja Vlahoviča, pa tudi osta- lih propovednikov, kakor Mihaela Matičiča, Nikolaja Tuškaniča Ivana Weixlerja, Štefana Kovačiča, Petra Vukmaniča Hrvata in Vida Subtiliča (1. 1587. v Črnomlju, Krupi, Križu in Pod- brežju).

Razen teh stalno nameščenih propovednikov pa je doha- jalo v Metliko Še dosti drugih, posebno iz bližnje ribniške in ozaljske okolice ter kasneje tudi iz Karlovca. Vkljub protire- formaciji je bila 1. 1581. Metlika še skoraj popolnoma lute- ranska, dasi so bili luteranski propovedniki 1. 1572. pregnani iz mesta (a so se povrnili).

Občinski svet v Metliki se je namreč izjavil v tem času, da je kapiteljska cerkev prazna in pusta. Komtur nemškega reda bi moral imeti dva duhovnika in pet kapelanov, ima pav vsem le enega duhovnika. Zvonovi zvone zastonj ; ako odidejo propovedniki luteranski, ne ostane nobeden, ki bi vršil službo božjo, zato ne morejo odpustiti propovednika in učitelja svojega. Vendar pa je bil že sledečega leta 1582. po cesarski naredbi Peter Vukmanič (Wokhmainius) pregnan iz Metlike ter mu je bilo zabranjeno prepovedovati. Naselil se je blizu Metlike na zemljišču vlastelina Semeniča, od koder je z latinskim pismom prosil višjo oblast, da se sme povrniti v Metliko. Bržkone


24) (Zagrebački arcidijakonat do god. 1642. Napisao Janko Barl^. Preštampano iz Katoličkog lista Zagreb. 1903.)

25) Fassio pro sex Croatiae Conventibus a ministro Provinciali Godofrido Pfeifer a. 1767. Rokopis v arhivu Jugoslav. Akademije.

2«) Ivan Kukuljevič. Književnici u Hrvata, str. 268.

") Starine XXVI. str. 164.

28) Da situ et ambitu Croatie et Slavoniae. T. III. str. 141.

92


mu ni bilo dovoljeno, ker je še 1. 1585. živel na Semeničevem posestvu. L. 1585. pa je ostro nastopil proti luteranskim pro- povednikom komtur nemškega reda Markvard Podpeški ter jih je pregnal iz Metlike; zato se tudi Vukmanič ni mogel več vrniti na svoje staro mesto, nego so mu postavili leseno ka- pelo na Semeničevem posestvu, kjer je dalje propovedoval novo vero. 2^)

V Toplicah pri Novem mestu sta postavila še 1. 1594. kolatorja Herbart in Vajkard Turjaški, ko se je bila iz- praznila župa, Andreja Schweigerja za deželnega propo- vednika.*<^) L. 1598. pa se je zgodilo v Semiču spotikljivo de- janje, ki ni razžalilo samo katoličanov, nego je tudi protestantom mnogo škodilo, tako da so jih preganjali še ostreje. Ko so namreč prišli v Semič deželni konjiki, ki so bili poslani na hrvatsko mejo radi turške nevarnosti, ter so tamkaj počivali, je vojni kapelan 'deželnih stanov Juri Žitaric iz tamošnje župne cerkve nemškega reda odnesel pozlačen kelih, nekoliko svetinj s srebrnimi okviri, nekoliko stolov in dvanajst oltarnih prtov za podstavo svoje obleke. Radi tega zločina se je potožil komtur Markvard Podpeški pri samem nadvojvodi Ferdinandu. Na to je bil Juri Žitaric izgnan iz vseh dednih dežel> kar pa je bilo po mnenju Valvazorjevem preblaga kazen. Kranjski de- želni stanovi so morali poravnati vso škodo po zapovedi sa- mega nadvojvode. Juri Žitaric je pobegnil bržkone na Hrvatsko, kjer je že tudi poprej služil za vojnega kapelana.'^) Odšle je luteranska vera tudi v Metliki in okolici vedno bolj pojemala radi strogih naredeb, ki jih je izdal proti propovednikom posebno nadvojvoda Ferdinand. Ko je 15. oktobra 1. 1615. razgla- sila protireformacijska komisija v Ljubljani, da se imajo vse v posebnem oglasu popisane osebe luteranske veroizpovedi sniti na škofijskem trgu, sicer plačajo po sto cekinov kazni, je bilo iz Ljubljane popisanih samo 8 oseb, v Metliki pa še 38. Od teh 38 se jih je 15 izkazalo za katoličane, drugi pa so bili ali že mrtvi, bolni ali pa odsotni. V Novem mestu je bilo za- pisanih še 17 protestantov, a v Črnomlju le 4 osebe. Iz tega popisa se vidi, da se je vzdržala Lutrova vera v Metliki kot bivšem središču tega verskega in ob enem književhega po- kreta dlje nego v drugih mestih.


«») Valvazor XL 385; VII. 454. »0) Valvazor VU. 461. ") Valvazor VII. 463.


93


Protestantizem v Iztočni Štajerski in Medjimurju.

Priobčil dr. Fr. Kovačič, profesor bogoslovja v Mariboru.


Z izrazom »Iztočna Štajerska" umevamo tukaj slovenski del Štajerske med Muro in Dravo, torej Slovenske gorice in Mursko polje do ogrskomedjimurske meje in do Hrvatske. Na sever in zapad je seveda v dobi, o kateri bomo govorili, segal slovenski živelj veliko dalje nego dandanes. Vsled znane raz- delitve Karla Velikega so Slovenci med Muro in Dravo bili duševno ločeni od svojih rojakov na desni strani Drave ; če torej hočemo govoriti o razširjanju protestantizma med Slo- venci, je potrebno in primerno, da tej skupini odločimo po- sebno razpravo^)

Omejimo jo na naslednje tri točke: 1. Cerkveno-kulturne razmere med panonskimi Slovenci neposredno pred Lutrom; 2. razširjanje protestantizma med Muro in Dravo; 3) katoliška reformacija.

1. Cerkveno-kulturne razmere ob zori Lutrove reformacije.

Za Slovence sploh in zlasti še za panoske Slovence med Muro in Dravo je bilo zelo usodno, da niso imeli v svoji sredi večjega duševnega središča, škofijskega sedeža in višjih učilišč. Odkar je sv. Metodij moral ostaviti Kocelovo zemljo,

») O razširjanju protestantizma med panonskimi Slovenci še celotno in sestavno ni razpravljal nikdo; pri slovenskih pisateljih najdemo le raztresene podatke, nemški zgodovinarji pa govore o tem predmetu le o priliki, v zvezi s protestantizmom na Štajerskem sploh. Tudi sledeča razprava je le pregled; zakaj da bi se predmet izčrpal, bi bilo treba mnogih podrobnih raziskav in večletnih arhivalnih študij. Obilo dela se v tem oziru še nudi „Zgodo vinskemu društvu za Slov. Štajersko*.

94


pa do 1. 1859., ko je Slomšek prestavil sedež lavantinskih škofov v^ Maribor, je bilo slovensko ljudstvo na levo od Drave podložno nadpastirski oblasti solnograških nadškofov in po- zneje sefcovsfcftr §kdk)v. Preogromno ozemlje in pa zgodovinske razmere so prisilile solnograške nadškofe, da so v okrilju svoje oblasti, v obližju slovenskega ozemlja ustanovili tekom 13. stoletja tri škofije : krško, lavantinsko in sekovsko. Lavan- tinska škofija je na Štajerskem obsegala tako imenovano št.- florijansko okrožje, kraje ob gornji Laznici in Sulmi do Pre- dinga in Št Ožbalda ob Dravi; sekovska škofija je v 16. veku, v začetku reformacije teritorijalno imela malone isto velikost, kakor ji je bila določena ob ustanovitvi 1. 1218., t. j., po pri- liki 33 kvadratnih milj, a kot taka ni segala v današnje slov. ozemlje^) Pod solnograško nadškofijo je spadal ves današnji del Štajerske severno in iztočno od Drave.

Sploh so lavantinski in sekovski škofiji bili prideljeni le oni kraji, ki so bili solnograškim nadškofom predaleč in pa težko pristopni. Da bi pa sekovskim škofom oskrbel primerne dohodke, jim je nadškof iz svojega okrožja na Štajerskem inkorporiral ali izročil vsaj patronate 39 župnij. Izmed inkorpo- riranih župnij sta v slovensko ozemlje segali dve : Sv. Jakob v Upnici in Ivan Krstnik v Radgoni. Patronat je pa imela se- kovska škofija nad naslednjimi (takrat obstoječimi) slovenskimi župnijami ali vikarijati: D. Marija v Ivniku (Eibiswald), Sv. Miklavž v Lučanah, Sv. Peter in Pavel v Gomilici, Sv. Jernej v Cmureku, Sv. Miklavž v Halbenrainu, D. Marija v Apačah, Sv. Benedikt in Sv. Anton v Slov. Goricah, Sv. Juri na Ščav- nici. Sv. Križ na Murskem polju, Ivan Krst. v Ljutomeru. Pri inkorporiranih župnijah so škofje dobivali ves dohodek, kar ga je preostalo od določene užitnine ondotnih dušnih pastirjev, pri patronatih pa so dobivali le gotovo davščino v denarju ali v pridelkih. Imeli so pravico, za te župnije solnograškemu nad- škofu v potrjenje predlagati primerne duhovnike (ius praesen- tationis), ter dolžnost, skrbeti za cerkve in šole.

Poleg tega je pa bil sekovskim škofom izročen gene- ralni vikarijat čez ves solnograški del štajerske dežele, in s to službo so imeli več opraviti, kakor z upravo lastne škofije, ki je še 1. 1607., ko je bila že katoliška refor- macija dobro razvita, imela samo 17 svetnih in 18 redovnih duhovnikov. Stik med solnograškim nadškofom in našim sve- tom je bil le rahel.')

Ker so v srednjem veku škofje večinoma bili državni ve- likaši ter so se jim poverjali važni politični in celo vojni posli,

«) Schuster Dr. Leop., Furstbischof Martin Brenner. Grar, 1898, str. 105.-107.

») Podrobnejše poročilo o tem seže preko okvira te razprave.

95


so jih posvetne skrbi pogostoma celo odtegnile njih pravemu poklicu: duhovni upravi škofij. Ta posel so izvrševali veči- noma le arhidiakoni, ki so od 8. stoletja dalje v popolnem po- menu pravni organi in nadziratelji cerkvene discipline ter va- ruhi pravovernosti.

Znanih je pač več slučajev, da so se solnograški nad- škofje mudili v Mariboru, še češče pa v Ptuju, ni pa znan od karolinške dobe dalje slučaj, da bi bil solnograški nadškof ali pa sekovski škof osebno posečal službeno svoje pokrajine. »Oko in roka" mu je bil le arhidiakon, in sicer od starodavnih časov pa do 1. 1607. vsakateri župnik' v Gratweinu nad Gradcem. Ko je 1. 1607. solnograški nadškof Gratwein izročil runskemu samostanu (Reun), se je takratni arhidiakon in župnik grat- weinski preselil v Strassgang.*)

Vsekakor je bilo opuščanje škofovskih vizitarij eden izmed vzrokov, da je propadla disciplina med duhovščino, v ljudstvo se pa zajedla verska brezbrižnost in nevednost. Vendar so razmere v cerkveni upravi bile na levi strani Drave boljše nego na desni strani, v zemljah oglejskega patriarha. Razmere so tamkaj postale uprav nenaravne, odkar se je začelo na- sprotstvo med Benečani in patriarhi z ene strani, pa med no- tranjeavstrijskimi vladarji z druge strani. Dalekovidnejši duhovi so že 1. 1583. priporočali ustanovitev nove škofije v Gorici, in graški nuncij je podpiral to misel, toda patriarh se je trmo- glavo držal svojih historijskih pravic in ves načrt se je izjalo- vil. Vsled napetosti in nezaupnosti med graškim dvorom pa med oglejsko stolico patriarhi dejanski niso mogli izvrševati v naših krajih svoje oblasti; sčasoma je zavladala popolna cer- kvena anarhija.*^) Še celo res koristnim in potrebnim reformam •tridentinskega koncila, ki jih je patriarh objavil v sinodi 14. novembra 1565, so se nadvojvode upirali ter tako nehote in posredno pospeševali propast katoliškega življenja v svojih deželah.

A dasi je cerkvena uprava med Slovenci na levo od Drave bila ^bolj urejena nego v patriarhatu, vendar versko- nravne razmere med duhovščino in ljudstvom niso bile veliko boljše nego drugod. Francesco Barbaro, vizitator oglejskega patriarha Ivana Grimanija in po njegovi smrti (1592) sam pa- tr arh, se v svojem poročilu pritožuje zoper solnograškega nad- škofa in njemu podrejene škofe, da sprejemajo v svoje škofije ubegle duhovnike, ki so v patriarhatu bili kaznovani.«) Iz

  • ) v dobi reformacije sta radgonski in ptujski župnik škofijska

komisarja.

i) Izvestja Muz. dr. za Kr. 1907, str. 123.

«) Eine papstliche Visitation zur Zeit der Kirchenreformation in Steiermark, KMrnten und Krain. Nach einem Manuscripte der Bibliothek della Bona in Gorz. „Tagespost« 1864, št. 239.

96


vizitacijskih zapisnikov 1. 1585., 1602., 1607. in še 1617. vidimo, da sta izpočetka dobri dve tretjini duhovščine bili od vseh mogočih vetrov, domačinov pa je bilo jako malo; prav po- sebno še to velja za naše slovenske kraje, kjer je bila večina duhovnikov iz patriarhata, iz ljubljanske in zagrebške škofije, celo iž Dalmacije. To dejstvo je važno, ker iz njega lahko po- sredno sklepamo na umstveno-nravno kvalifikacijo duhovščine med Muro in Dravo, drugič pa zasledimo v tem dejstvu tudi dobro stran, namreč da je slovensko ljudstvo, dasi pod nem- škimi škofi, imelo duhovnike, zmožne njegovega jezika (sloven- skega, hrvatskega), dočim naletimo v patriarhatu včasi na trde Italijane.

Zgodovinarja zelo mika vprašanje, kakšni so bili vzroki, ki so pripravljali tla reformaciji sploh in zlasti pri nas. A zelo težavno je, o tem vprašanju podati jasno in resnično sliko, prav tako težavno, kakor našteti razne vzroke francoskega pre- vrata. Veliki zgodovinski dogodki so posledek mnogoterih zelo prepletenih činiteljev, ki segajo časovno daleč nazaj, de- loma pa koreninijo v globinah individualne človeške svobode in razpoloženosti ter se sploh ne dado zasledovati. Vsekakor je preozko stališče, navajati kot vzrok reformacije le fazuzda- nost duhovščine in pa kopičenje premoženja v cerkvenih rokah, kakor n. pr. piše Losertih.^)

Razuzdanost duhovščine je res bila velika in splošna. Kratko pa primerno je orisal duhovščino takratnega časa Henrik Teichner: »Poprej so duhovnike navadno slikali s knjigo v roki, sedaj bi bilo boljše, jih predstavljati z žensko ob strani, z igralno deščico v roki, z mečem ali nožem ob boku.*®) Priležništvo, požrešnost in razuzdanost, neotesano go- vorjenje, popivanje in razbijanje po krčmah se splošno očita duhovščini koncem 15. in začetkom 16- stoletja. Pritožbe se množijo, kolikor bolj se približuje čas Lutrovega nastopa.

Značilne so besede nadvojvode Ferdinanda v tajni in- strukciji, da je vsega zla (krivoverstva) krivo zlasti to, ker se na duhovščini kaže veliko bolj meso in svet, kakor pa duh in vera.O Kupovanje, prodajanje, zamenjavanje boljših nadarbin se je izza avinjonskega suženjstva strašno množilo, služba božja in pastirsko delovanje pa zanemarjalo. Škofije, prelature in druge boljše nadarbine so dobivali razni ljudje mnogokrat v nagrado za politične usluge ali kot stalne dohodke, ker vla-


') Die Reformation und Gegenreformation in den innerosterr. Landern. btuttgart 1898, str. 16, 27 i. d.

8) Cit. pri Loserthu n. d. str. 17.

») . . . hoc malum potissimum inde excitatum est, qod fere uni- uersus Ecclesiasticus ordo referat magis carnem et seculum quam spiri- tum et religionem. Izvirnik v c. kr. drž. arhivu na Dunaju, priobčil J. Chmel v .Arhiv fUr Kunde osterr. Geschichtsquellen I. !., 2. zv., str. UL

97 7


dar ni mogel drugače plačevati svojih dvornikov. Lastniki pre- možnih župnij so se dali nadomeščati svojim vikarjem, ki so bili mnogokrat nevedni, nesposobni, slabo plačani in so temu primerno tudi delovali. Občuten nedostatek je bil zlasti za na- še kraje to, da je manjkalo višjih šol in duhovskega izobra- ževališča. Mnogi duhovniki sploh niso imeli nikakšne izobrazbe in se niti ni vedelo, so li res pravilno posvečeni. Odkar sta bili ustanovljeni vseučilišči v Pragi in na Dunaju, so tudi du- hovski kandidatje sekovske in solnograške škofije študirali ondi, toda bilo je naravnost nemogoče, da bi od tod dobili do- voljno število duhovnikov, če se je tudi storilo marsikaj, da bi se tudi siromašnejšim dijakom omogočil pristop na vseučilišča. Ker pri nas daleč naokoli ni bilo visoke šole (zlasti pred usta- novitvijo praške in dunajske univerze), so vseučilišča morale nadomeščati škofijske in samostanske šole. V starih časih sta stolna šola v Solnogradu in samostanska v Chiemsee vzgajali misijonarje tudi za slovenske pokrajine, južno od Drave pa Oglej.") Od 11. stoletja dalje so se povzdignile tudi šole v štajerskih samostanih : v Admontu, Gornjem, gradu, v Runu, v Sekovi, v Borovju (Vorau), v kartuzijah pri Žicah in Jurkloštru, dominikanska šola v Ptuju, avguštinska na Muti, v 13. stol. pa šola nemških vitezov s Gradcu, ki je bila nekaka pred- hodnica poznejše univerze. Vendar se je v 14. in 15. stoletju veliko premalo pazilo na vzgojo in izobrazbo duhovščine; to je imelo razne slabe posledice, ki so pripravljale velikanski vihar 16. stoletja. V vizitacijskih zapisnikih sekovskih škofov koncem 16. in začetkom 17. stoletja čitamo opetovano, da se je škof moral zadovoljiti s tem, če je duhovnik znal pravilno formulo za krst in odvezo. V predgovoru Prvega dela Novega zakona (1557) pravi Trubar, da bo prevod tudi mladim slo- venskim duhovnikom, ki so prerano zleteli iz šole, služil v to, da bodo vsaj tekst evangeljski na propovednici prav čitali m ga ne krivo tolmačili, kakor je pred leti storil oni v Planini („zu Mampreisch«) pod Celjem, ki je »Invenietis asinam alli- gatam et pullum cum ea" prevedel: ;,Bote nesli ono oslico peruezano inu enu pišče per nee." Zgledov nravne propalosti je tudi med Muro in Dravo dovolj in si bomo še ogledali nekatere.

Toda ta kvalifikacija duhovščine mora imeti svoje ozadje in jako pristransko je, če kdo razmotruje le to dejstvo samo za sebe. Družba, ki poraja, vzgaja in redi takšno duhovščino, mora sama bolehati. V resnici nam nešteti zgodovinski viri podajejo jako temno sliko o nravnem življenju plemstva, meščanstva in preprostega ljudstva v 14., 15. in 16. veku v


  • o) Griefsl Dr. Ant, Geschichte des Seckauer Diocesan - Priester-

hauses. Graz 1906. str. 24. — Muchar, Gesch. v Steierm. IV., 77.

98


Italiji, na Francoskem, Angleškem in v deželah nemškega ce- sarstva. Vzroki tega pojava so raznoteri in ne spadajo v okvir naše razprave; prepleteni so z zgodovino humanizma in rene- sanse.

Pretiran, sicer pa v jedru resničen je opis, ki nam ga podaje o življenju na deželi v okolici brežiški dvorni predikant barona Ludovika Ungnada, Andrej Lang v svojih pridigah, ki jih je izdal 1. 1571. Pred vsem pripominja, da je med ljudstvom v okolišu le malo Nemcev, in s tem kaže sam, da moramo njegovo poro- čilo previdno presojati; potem pa pravi, da je ljudstvo za- padlo v raalikovalstvo in praznovernost (v ustih luteranskih predikantov so katoliški obredi in zakramenti sploh že mali- kovalstvo in praznoverje), mnogi se pečajo tudi s čarovništvom. O besedi in volji božji ne vedo nič, jih je tudi težko k temu pripraviti, da bi poslušali. Njih življenje je neredno, pusto- lovno, divje, živinsko, polno nesramnega nečistovanja in zako- nolomstva. Noben kmet ali gospodar ne more dobiti hlapcev ali dekel, če jim ne dovoli, da med seboj uganjajo nesram- nosti; z njimi vred pa niora vzeti v hišo tudi njihove neza- konske otroke. Nikdo jih ne opominja k pokori; njih čuvaji so sami slepi, leni in mutasti ter večinoma sami vdani enakim hudobijam. Vrh tega so ljudje vvedni nevarnosti, da jih Turki ne napadejo, pobijejo, oplenijo in odženejo v sužnost.^0 Slične razmere so bile tudi na levi strani Drave. Senčne strani se javljajo pač tudi med panonskimi Slovenci, vendar splošno je ljudstvo bilo nepopačeno; večen strah pred Turkom je ljudi varoval, da se niso preveč poraehkužili. Vizitacijski zapisnik iz 1. 1528. poroča, da so v župniji Sv. Petra pod Mariborom zasačili 11 zakonolom.cev, enako tudi v Jarenini, kjer čujemo še 1. 1617., da je bila med kmeti sploh navada, po zarokah skupaj živeti; tako so nekateri živeli leta in leta, ne da bi se dali poročiti. Večja mlačnost je bila v mestih, kakor v Mari- boru, v Ptuju, v Radgoni.

Sicer so pa Slovenci med Muro in Dravo živeli v čisto posebnih okoliščinah, ki so deloma tudi prečile razširjanje protestantizma. Če je sploh kmet takratnega časa bolestno vzdihoval: »Kuge, lakote in Turka reši nas, o Gospod," je to še prav posebno veljalo za kraje med Muro in Dravo. Po mohaški bitki so se vgnezdili Turki na Ogrskem ter postali najbližji sosedi Murskemu polju in Slovenskim goricam. Tur- kom so se pridružili ogrski rogovileži, buntovniki in nezado- voljneži, ki niso bili nič boljši od Turka. Kadarkoli je bruhnil plamen na Ogrskem, vselej je obliznil najprej kraje med Muro


") Elze v »Jahrbuch der Gesellschaft fur die Geschichte des Pro- testantismus in Oesterreich" 1893, str. 87, op. 2.

99 7*


in E>ravo. Radgona je bila edina obmejna trdnjava, ki pač ni mogla čuvati odprtega Murskega polja. Srbsko vojvodstvo v Veržeju ni veliko pomoglo, ker so ondi naseljeni Uskoki bili redko kdaj doma, ampak so se v tujini bojevali zoper Turka. Hude rane so tem krajem zadali Turki zlasti 1. 1532., ko so se vračali od brezuspešnega obleganja Kiseka. L 1535. e po naročilu solnograškega nadškofa kraje med Muro in 3ravo posečal lavantinski (takrat še pomožni) škof Filip Renner, ki je skoro povsod moral vnovič posvetiti od Turkov L 1532. požgane in onečaščene cerkve in pokopališča. V takih razmerah seveda o rednem pastirovanju in pouku ni bilo govora; vsled tega se je v ljudstvu vgnezdila velika nevednost in nravna po- divjanost.

Dolgo se je tukaj ohranilo prejemanje obhajila v obeh podobah; v dobi reformacije še tu in tam naletimo na njega sledove in mnogi duhovniki so katoličanom delili obhajilo v eni podobi, »novovercem" pa v obeh. V boju zoper celibat in v rabi obeh podob se je najprej kazal pri nas verski preobrat.

2. Razširjanje protestantizma.

Kdaj, po kom in od katere strani se je prvič zanesel Lutrov nauk v naše kraje, se bo težko kdaj dognalo. Že prvi nastop Lutrov je odmel na Štajerskem med svetnimi in du- hovskimi sloji; mnogi so smatrali to za upravičen odpor proti dejanskim nerednostim in zlorabam na versko-cerkvenem polju. Že 1. 1528. je deželnoknežja komisija, ki jo je sklical nadvoj- voda Ferdinand dogovorno s solnograškim nadškofom in ljub- ljanskim škofom Krištofom Ravbarjem, upraviteljem sekovske škofije, našla na Spodnjem Štajerskem zatrošeno luteranstvo, pa večinoma le po mestih.

V Maribor je prišla komisija v četrtek dne 2. julija 1528. Našla je ondi enega vikarja in 11 beneficijatov; poročilo pravi o njih, da je le malo duhovnikov, ki bi maševali. V verskem oziru so našli v mestu veliko mlačnost; le malo ljudi je za- hajalo v cerkev, sicer pa je o luteranstvu bilo malo kaj zna- nega; a začetki so se že kazali; bilo je oddanih in sežganih več luteranskih knjig; celo župnik v Lempahu jih je imel ne- koliko.

Vikar mariborski se je pritoževal, da mu ljudje odtegu- jejo ječmeno desetino; sploh je tudi drugod nezadovoljnost, upornost in naklonjenost k novi veri dobila najprej konkreten izraz v kratenju desetine, pri duhovnikih pa v boju zoper ce- libat Drugi dan so bili zaslišani tudi meščani (17). Župan Wildenrainer je pismeno podal neko pritožbo. Primož Hurnas je ovadil mojstra Hanza, takrat vikarja v Lipnici, da je z ne- kim samostanskim doktorjem, ki je ta čas bil že gvardijan v

100


Ptuju, med pridigo mnogo ropotal zaradi luteranskih pridig, neki brivec pa je jedel meso ob prepovedanem času in ga je zato mestni sodnik obsodil na post ob samem kruhu in vodi. Sicer med duhovščino in verniki niso zasledili kake zmote; vsi so ostajali pri svojih starih običajih. — V Maribor so bili poklicani duhovniki, cerkveni ključarji in zastopniki občin iz vsega okoliša na levi in desni strani Drave. Iz Kamnice nad Mariborom je prišel župnik Nikolaj Grosman s štirimi kape- lani, oziroma beneficijati, župan Ulrik Reiter, ključarja Mihael Pozna in Juri Potuš ter osem župljanov. V verskem oziru ni bilo nikakšne zmote med njimi, pač pa razne pritožbe. Župnik se je pritožil, da župijani duhovnikom ne dajejo jesti, kadar pri podružnicah opravljajo službo božjo. Naročilo se je, da naj dado kapelanom pri podružnicah jesti ali pa po starem t)bičaju nekaj denarja, če ne, pa naj kapelan ostane doma. Zo- per cerkvene ključarje so se pritožili, da nočejo polagati ra- čunov o dohodkih in izdatkih, župijani pa pravijo, da so nekdaj imeli sedem duhovnikov, ki so župniku pomagali peti in opravljati službo božjo, sedaj pa jih je samo šest, dva izmed njih, Sebastijan Wolfgang in Lenart (Lovrenc?) Paumgartner ne opravljata maš, kakor velevajo ustanove, župniki pa se prepogostoma menjavajo; vsled tega trpi župnijsko poslopje, ker ga nikdo ne popravlja in vsak odpelje vse s seboj. Leta 1545. je bil župnik sam, dočim so pred leti bili še trije du- hovniki, ker zaradi slabih dohodkov ni bilo mogoče dobiti duhovnikov.^*) Od Sv. Petra pod Mariborom je prišel k vizitaciji v Maribor župnik Juri Zwelffer, pomožni duhovnik Juri Momb- preis, kapelan Juri Plassitz (Blažič), cerkveni ključarji Peter Schapla, Toman Scheriuk, Peter Rosaman, Juri Kreidsch in trije drugi župijani. Vsi so bili spoznani za pravoverne brez vsake zmote, samo župnik je naznanil 11 zakonskih prešestnikov, ki so zapustili svoje zakonske žene in živeli z drugimi ali so po- leg svojih žen imeli še priležnice, ali so pa sicer živeli v div- jem zakonu; bili so večinoma iz Metave, Hrenice in Nebove, največ gostači in viničarji.^^)

Protestantizmu ni v dotičnem zapisniku nikakšnega sledu. Tudi o Jareninčanih pravi zapisnik 1. 1528., da glede vere ni med njimi nikakšne zmote. V Svečini je imel župnik Toman Schaff tri kapelane ; zato so mu dajali župijani 12 snopov žita; a takrat so mu to odtegovali. Drugače pa ni bilo med njimi nikakšne zmote, tudi ne pritožbe.

V Mariboru, ki je bil neposredno podložen deželnemu vladarju, se protestantizem tudi pozneje ni mogel prav utrditi, dasi je imel med meščanstvom in plemstvom dokaj privržencev.


") Orožen, n. d. I, str. 580.

") Vizit. zapisnik v kn. šk. arhivu v Gradcu.

101


L. 1576. je na prvo adventno nedeljo organist v mestni cerkvi s šolarji zapel po pridigi luteransko pesem »Aus tiefer Noth schrei ich zu Dir", na to so meščani ostavili cerkev in ostalo je pri maši le nekaj kmetov, — ki pač pesmi niso razumeli. Dve leti poprej se je mestni kapelan „oženil", poročal ga je slovenski kapelan pred cerkvenimi vrati.^*)

Protestantska služba božja je sicer v mestu prenehala že pred 1. 1587., a protestantje so se zatekli v Bedhavo (Winde- nau), ki jo je že od 1585 upravljal Sigmund Herberstein kot jerob maloletnih otrok Jakoba Sekelja; dne 12. marca 1587. pa je najstarejši med njimi, takrat že polnoletni Juri to gra- ščino prodal Wolfu Viljemu Herbersteinu.") Že dne 1. julija je prišel v Bednavo luteranski predikant Sigmund Lierzer ter je ondi začel luteransko bogoslužje. Ker nikjer ni mogel (ali smel) dobiti stanovanja, ga je meščan Lukež Hofer sprejel na svoje posestvo blizu Wildhausa nad Mariborom.") Da bi zagotovili plačo predikantu in si sezidali cerkev, se je ustanovil poseben odbor, ki je med plemstvom in meščanstvom zbiral darove. Iz dotičnih zapiskov^^J je razvidno, da je po Dravskem polju vse polno luteranske gospode. L. 1588. so napravili pokopa- lišče, za katero je Herberstein daroval zemljišče ; ondi naj bi se tudi sezidalo stanovanje za predikanta, kar se je zgodilo naslednje leto. Iz tehtnih razlogov pa Herberstein ni mogel nadalje dovoliti, da bi se v njegovem gradu opravljala služba božja; iskali so torej prostora v Racah, v Slivnici, v maribor- skem gradu in naposled so na novem pokopališču postavili prižnico na lesenih stebrih ;i') potem so z deskami obili za- časno bogomolnico, a so jo že 1. 1591. morali razširiti, ker množica ni imela prostora v njej ; 1. 1595. so jo morali zopet razširiti. Dasiravno je bilo meščanom ob kazni 10—30 gl. ali z izgonom prepovedano, zahajati v Bednavo, ni vse nič pomagalo. Vkljub vsem ukazom so 1. 1589. celo v mestnem svetu mari- borskem sedeli protestantje; povsod se je opažalo kljubovanje, pele so se luteranske pesmi, položaj je postal tako kritičen, da se v letih 1596 — 1599, kakor poroča takratni mestni župnik Juri Pileator (Klobučar), katoličani, zlasti pa katoliški duhov- niki skoro niso smeli pokazati na ulici. Leta 1598. so prote- stantje sklenili, sezidati v Bednavi novo cerkev in stanovanje za predikanta in za šolnika, ki je prej 1. 1596. moral zapustiti mariborsko mesto.

Na okoliško slovensko ljudstvo ta luteranska postojanka najbrž ni imela posebnega vpliva; med darovatelji je sicer

w) Orožen, n. d. I. 570

") Slekovec, Sekciji str. 44 in 46.

") Orožen n. d. I. 320.

") Orožen L 321, i. d.

") Loserth. n. d. 531.

102


več slovenskih imen, a to so obrtnilci in meščani ter nižji ple- miči, samo leta 1591. čitamo, da je z bukovim lesom pri ko* panju studenca za predikanta pomagal neki. Primož Zupan iz Gornjih Hoč.

L. 1600. je bil konec protestantske občine. Dne 8. janua- rija je deželnoknežja komisija s pomočjo vojakov in kmetov deloma v zrak pognala, deloma požgala župnišče, šolo in cerkev; predikant jo je bil že poprej popihal v Race, šolnik pa v Slivnico. Pozneje je predikant bival v Vurbergu. Prote- stantsko pokopališče v Bednavi pa je bilo še tudi pozneje v rabi; še dandanes se v ondotnem gradu vidijo ohranjeni na- grobni spomeniki iz 1. 1613. in 1627»

Vendar je 1. 1601. bilo tudi še med meščani nekaj prote- stantov, ki so skrivoma zahajali k predikantom v bližnje kraje ter ob sobotah jedli meso. Šole so bile prazne in mladina razuz- dana"") L 1611. poroča župnik Pileator, da so bili v mestu še naslednji nekatoličani : Juri Schlanitz z ženo, Nikolaj Cepec z ženo, ki pa trdi, da je v Marenbergu opravil izpoved; An- drej Turanko ; Joahim Haller z ženo ; Filibert Mere z ženo je imel dosle rok, ostati v deželi; le-ti stanujejo redko v mestu pa se dado poučevati in so dobili knjige od njega. Vdova Franca Langerja, Mihael Naglitscher in Krištofa Pisine vdova se še niso predstavili, stanujejo zdaj tu zdaj tam. — V Selnici je bil nekatoličan Wolf Mosperger z ženo in pa Andrej Kle- menčič „ain ledige ergerliche Person in der Religion", oba podložnika Jurija Krištofa bar. Herbersteina v Wildhausu. V Kamnici in pri Sv. Petru ni bilo takrat nobenega nekatoli- čana.a'^)

Tudi v jareninsko župnijo se je sčasoma zatrosil prote- stantizem. Župnik Adam Preprost poroča istega leta, da je doma „in diBer Pfar wiendilsch Jaring" opravilo velikonočno po- božnost 3100. Bilo je še tudi več nekatoliških in upornih oseb, ki so ljudstvu sploh, bile v pohujšanje. Blizu Jarenine je na pr. prebival Mihael Schwiegenstan z ženo, oskrbnik v Neuhausu, in sta hodila večkrat na Ogrsko k predikantu k izpovedi. V Št. Ilju je Andrej Kermauz, podložnik Trautendorffov v Wei- tersfeldu, imel gostilno; bil je čel luteran in je bil s svojim mesojedstvom v veliko pohujšanje. Peter Schmid^ ki je prebi- val z ženo niže Št. Ilja, se ni nikdar izpovedoval po katoliško in je ob postnih dneh hlastno (redlich) jedel meso. Vdova po Hannsu Muratu, podložnica Wolfa Ekhenberga, poprej me- ščanka v Mariboru, je tudi cela luteranka in gre z gospo Ek- henberg večkrat k luteranom k izpovedi. Za Jurija Sallarja, podložnika Wolfa Ekhenberga, se ne ve, ali je luteran ali ka-


") Orožen n. d. I. 572.

«o) Poročilo priobčil M. Slekovec v »Voditelju" 1899, str. 327.


103


toličan; že 11 let ni bil pri izpovedi, živi v divjem zalconu in ima poleg svoje zakonske žene 3 otroke z drugimi; je nepo- boljšljiv. Za več nekatoličanov v župniji ne ve, razen za Simona Juršiča.pri Sv. Jakobu, ki se je pa predstavil mariborskemu župniku po zapovedi avstr. vJade.^^

Na sumu krivoverstva je bil župnik pri Sv. Lenarta v Slov. goricah Ivan Morennus (Mohrhemius). ^Zasledimo ga pri Sv. Lenartu 1. 1600. Po treh letih njegovega župnikovanja so ga spodili kot sumljivega pristaša Lutrovega. Šel je potem za župnika v Maisberg (Monsberg) na Srednjem Štajerskem, pa že 1. 1602. se je izkušal zopet polastiti sveto-lenarške župnije. Proti svojemu nasledniku Feliksu Ivanu Cezarju je hujskal župljane ter se 5. febr. 1602 obrnil na Ivana Friderika barona Herbersteina v Hrastovcu, ki je bil tudi pristaš nove vere, celo na admontskega opata, da bi ga zopet sprejela za župnika pri Sv. Lenartu, njegovega naslednika pa, ki še ni bil potrjen, naj bi opat prestavil kam drugam. Toda opat v io ni privolil, ampak sta dne 22. okt. škofijski komisar in jareninski. upra- vitelj admontskih posestev ustoličila Cezarja za župnika pri Sv. Lenartu. Nato se je Morenus vgnezdil v župnišču pri po- družnici Sv. Jurija v Slov. goricah,^^) odkoder je delal grozne sitnosti sveto-lenarškemu župniku. Vzdrževal se je ondi do 1. 1607. Ko je škof 9. junija 1607 vizitiral cerkev Sv. Jurija, ki ji je Admont Patron, je Morenus še vedno tičal ondi, škofu pa seveda ni prišel pred oči, ampak se je skril. Škof ga v svojem zapisniku tako-le označuje: „Za vikarja se je sam vri- nil Ivan Morenus, ki je prej služil pri cerkvi Sv. Križa {?), je nepokoren človek, ki ne sluša ne škofa ne njegovega komi- sarja. Dognano je, da kupoma izpoveduje in odvezuje ljudi — po 900 oseb v enem dnevu. Naročeno je župniku pri Sv. Le- nartu, da ga spodi od podružnice." Župnik je to storil z vo- jaško silo, a zato mu je Morenus nahujskal ljudstvo, da je prišel v smrtno nevarnost. Potem izgine brez sledu.

V Herbersteinovem gradu Hrastovcu je bil ta čas za oskrbnika neki odpadel duhovnik, a se ne ve, je li delal kako propagando za luteranstvo; pozneje se je povrnil in bil potem pomožni duhovnik v Weizu.28) O »skakačih", ki so imeli pri Sv. Lenartu glavno gnezdo, izpregovorimo na koncu.


V Ptuj je prišla deželnoknežja komisija, v kateri je bil tudi Slovenec dr. Vincenc Furbekh,^*) na Vidovo dne 15. ju- nija 1528 ter je tja poklicala bližnje duhovnike s cerkvenimi

«») Poročilo objavil Slekovec v „ Voditelju« 1901, str. 303.— 304.

") Nekdanje župnišče je stalo na mestu sedanje šole.

") Sporočil mi je to g. Ljubša v Gradcu iz svoje zbirke. Pis.

  • ^) Slekovec, Škofija in nadduhovnija v Ptuji. Maribor, 1889 str. 66.

104


ključarji in župani. Pri Sv. Marjeti nižje Ptuja je bilo takrat pet duhovnikov, župnik (za pravo vikar) Peter Vaselkorcher, duhovna pomočnika Bernard Adelprecher in Miklavž Gras- perger ter kapelan Janez Žiher. Duhovniki in župljani so bili vsi pravoverni, Značilno je, da najdemo kakih 80 let pozneje, namreč 1. 1607. za katoliške reformacije, ko je škof Martin Brenner prišel v Ptuj, pri Sv. Marjeti le vikarja, nekega Ivana Grabatiusa (Hrvat?) iz zagrebške škofije, ki je imel potrebne listine, da je pravilno posvečen; škof ga je izprašal in potrdil ob pogoju, da ne sme več sprejeti priležnice, ki jo je bil že prej odslovil. Obljubil je, da bo odšle pošteno živel. Brevirja ni znal moliti, za to mu je škof naročil, naj gre v Ptuj in se ga tam z župnikom in kapelani nauči moliti.

V Vurbergu sta Franc in Ambrozij Stubenberg krepko podpirala protestantizem. Katoliškega vikarja pri ondotni cer- kvici so luterani vrgli skozi okno, razdejali župnišče ter se polastili župnijskih dohodkov in cerkve; pometali so iz nje kipe in podobe ter jo izpremenili v protestantski tempelj. Bal- tazar, sin Franca Stubenberga, je napravil celo posebno usta- novo za vzdrževanje luteranskega predik^nta, ki so ga imeli nastavljati deželni stanovi s privoljenjem bratov Sekeljev; ta dva sta tudi pripomogla k ustanovitvi luteranske postojanke v Vurbergu. Poslali so tjakaj predikanta Jurija Lauttarschlagerja. Ko pa je nadvojvoda Ferdinand pritisnil tudi na plemstvo, se je Juri Stubenberg izselil iz dežele ter Vurberg prodal že 1. 1616. Filibertu Schranzu. Po letih so morali Stubenbergi tudi cerkev prepustiti novim lastnikom vurberškega gradu.

Najmočnejšo oporo in najstrastnejše privržence je imel protestantizem na Spodnjem Štajerskem v Radgoni. Dasiravno je bilo mesto podložno neposredno deželnemu vladarju, vendar je kljubovalo vsem vladnim naredbam. Nasprotovanje se ni omejilo samo na versko področje, ampak je bilo sploh poli- tično in se je tako poostrilo, da je šlo celo za obstanek ob- lasti deželnega vladarja. Radgončani so se zanašali na svoje močno zidovje in na pomoč bližnjih ogrskih ustašev. Razvoj protestantizma v Radgoni, ki so ga opisali razni nemški zgodo- vinarji,^^) ima čisto nemški pečat; poročila pripovedujejo, da so se ob vsaki priliki razlegale nemške luteranske pesmi ; pa- storji so Nemci; glavni agitatorji za protestantizem so prise- ljenci iz nemških dežel, sicer pa je glede domačih prebivalcev vredno vpoštevati sledečo opombo, iz katere je razvidno, da je radgonsko meščanstvo po rodu bilo večinoma slovensko : Ko je namreč 17. decembra 1599 iznenada došla deželno-

") Rosolenz. Griindlicher Gegenbericht . . . Gradec 1607. Dr. Leop. Schuster, Furstbischof Martin Brenner; Loserth, Die Reformation und Gegenreformation ; Hofrichter, die Privilegien der k. k. If. Stadt Radkers- burg . . . nebst einer kurzgefassten Geschichte . . . Radkersburg 1842.

105


knežja komisija, je kapitan Paar zahteval mestne ključe, ki'mu jih je župan tudi prinesel, potem ga je pa kapitan začel ošte- vati, kje da so drugi svetovalci: Wo seyndt die Rathsfreundt, das sie nit auch alsbald da seyn, die groben, windischen, tuckischen Khnopff? Ichwill euchdie tiickische, windische kri wol austreiben/26)

Kako so radgonske cerkvene razmere vplivale na okolico, vidimo najbolje pri najbližji podružnici Sv. Petra. Radgončani so katoliške župnike drugega za drugim pregnali; v kakih 30 letih (1570 do 1600) se je v Radgoni vrstilo- 12 župnikov, ki se mnogokrat niti na svetlo niso upali ; pri Sv. Petru je popolnoma prenehala služba božja. Še 1. 1607., ko je bila v Radgoni že izvedena katoliška reformacija, pravi škof Brenner, da zaradi pomanjkanja duhovnikov ondi že dolgo ni več službe božje; otroci umirajo brez krsta, bolniki brez verskih tolažil. Zdaj pa zdaj je prišel tjakaj negovski vikar in ljudje so k njemu ho- dili k izpovedi.^^) Ko so se v Radgoni razmere uredile, so ka- pelani radgonski začeli redno zahajati k Sv. Petru in k Kapeli. L. 1611. poroča Primož Cezar, da je pri Sv. Petru bilo 3000 obhajancev, a po v^seh je še bilo precej takih, ki niso zaha- jali k izpovedi; to je znak, da se je duh protestantizma iz Radgone razširil tudi na sela. L. 1617. pa se pritožuje kapelan Urban Kern iz Kamnika na Kranjskem, da je jako nevarno, zahajati k radgonskim podružnicam, k Sv. Petru in k Sv. Magdaleni (Kapela), ker so v bližini Ogri in Turki.^«) K Sv. Benediktu, ki je bil od Radgone precej oddaljen in zaradi slabih potov težko pristopen, ni zašla Lutrova vera. L. 1528. je prišel na vizitacijo v Radgono župnik Juri Prosenjak (Pros- sonakh) s cerkvenim ključarjem Lenartom Saunvasserjem in zapisnik pravi, da ondi ni bilo nikakšne zmote. Tudi škof Brenner je 1. 1607. zapisal v svoj dnevnik: »Župljani so vsi dobri katoličani".*^) Vendar so razmere, ki so nastale vsied pro- testantskega gibanja, tudi tu pustile svoje sledove. Župnik pri Sv. Benediktu je moral oskrbovati tudi dve podružnici Sv. Antona in Negovo. Zato je imel navadno po dva kapelana. Ker pa je v drugi polovici 16. veka nastalo veliko pomanj- kanje duhovščine, je moral župnik mnogokrat sam oskrbovati celo župnijo. Vsled tega so novorojeni otroci umirali večkrat brez krsta, bolniki brez zadnjih tolažil, versko življenje je pe- šalo in ljudje so se pogrezali v nevednost in v razne hudobije. L. 1611. poroča benediški župnik Benedikt Forcht deželnemu


««) Verzaichnus der Rackelspurgischen Visitation vom 17. Dec. 1599^ priobčeno v ^Steierm. GeschichtsblStter« 1883, st. 48.

") Kn. šk. arhiv v Gradcu.

  • ») Vizitac. zapisnik v kn. šk. arh. v Gradcu foJ. 287.

«») Parochiani omnes bene sunt catholici. Knez. škof, arhiv v Gradcu.

106


knezu, da za uporneža ne ve nobenega, izvzemši mesarja pri Negovi Petra Cerenčiča in njegovo ženo.^^)

V župniji Sv. Juri/a ob Ščavnici je novi nauk odmeval pri Mali nedelji, o čemer bo govor pri Veliki nedelji.

Da je tudi v Ljutomeru Lutrov nauk dobil pristašev, smemo slutiti, ker po mestih in večjih trgih je bilo to takrat moderno. L. 1528. še sicer ni bilo sledu o luteranstvu v Lju- tomeru, pač pa je začetkom 17. veka luteranstvo tudi tu po- gnalo korenine. To potrjuje pritožba ljutomerskega župnika zoper malonedeljskega vikafja in pa poročilo župnika Pavla Simoniča L 1611. To poročilo pravi, da so omenjenega leta o Veliki noči vsi katoličani opravili izpoved in prejeli sv. obha- jilo. Med tržani pa je bilo Še šest luteranov, in sicer : Juri Schlosser, Pavel Wagner, Daniel Khus (Kiš?), Ivan Schneid, Ivan Unger, Baltazar Armstorffer. Slednji je obljubil, da se pokatolJčani. Ker so imena celo nemška, so bili najbrž iz Nemškega priseljeni obrtniki (Kiš je morda Oger), saj so tudi v Radgoni jedro protestantske občine tvorili nemški priseljenci. Vsi ti ljutomerski luterani so stanovali v trgu in bili podlož- niki grofa Petra Draškoviča.")

V ljutomerskih graščakih protestantizem ni našel posebne opore. Baš takrat so se posestniki Dolnjega gradu cesto menjavali* Graščaki Rindscheiti so gotovo bili pristaši Lutrovega nauka, zakaj med protestantskimi izseljenci, ki jih 'našteva neki za- pisnik iz začetka XVII. stoletja v monakovski dvorni knjižnici, nahajamo tudi „staro gospo Rindscheit".*^)

Za Rindscheitov in njihovih sorodnikov se je najbrž za- trosil protestantizem v Ljutomer. 2^) Koncem 16. stoletja postane lastnik ljutomerske graščine Peter Draškovič, nečak slavnega Hrvata kardinala Jurija Draškoviča {f 1587). Peter je večinoma prebival na ljutomerskem gradu. Po njegovi smrti (1. 1616.) je njegova vdova upravljala ljutomerska posestva za svoje malo- letne otroke (f v Ljutomeru 20. novembra 1. 1629). Obitelj Draškovičev je ostala katoliška in torej ljutomerski protestantje niso imeli v njih zaščitnikov; zato je protestantizem v trgu tudi kmalu izginil. L. 1617. so bili že vsi župljani katoličani, izpovedancev in obhajancev je bilo čez 2000, a poslednje olje še vedno ni bilo v navadi in ljudje so se ga zelo bali, češ, da mora potem človek takoj umreti.**)

V župniji Sv, Križa na Murskem polju so sicer župniki imeli večkrat praske s svojimi župljani, vendar o protestantih nimamo v tej župniji nikakšnih poročil.

»») Poročilo priobčil Slekovec v .Voditelju" 1901, str. 302.— 303. »») Poročilo je objavil Slekovec v .Voditelju« 1. 1900, str. 154. do 155. ") Grazer Zeitung 1871; št. 36. M) Slekovec, „ Voditelj'; 1906. str. 57.

^) Gl. o vsem tem Slekovčev članek „ Grad in graščina ljutomerska*, »Časopis za zgod. in narodopisje« 1. 1904., str. J 64 i. d.

107


Gradič v sosednem trgu Veržeju so posedali koncem 16. veka Margetiči in Ožegoviči, ki jim je vladar poveril vojvod- stvo; bili so pravoslavni in so se pokatoličili, ko so vstopili v cesarsko službo in na štajerska tla. Tržani so sicer v spo- razumu s protestantskimi deželnimi stanovi prigovarjali in ne- kaj časa je res višji deželni konjar Juri Rupert baron Herber- stein dobil gradič v roke, a deželni vladar ga je zopet izročil Juriju Ožegoviču. L. 1605. pa so Turki uničili gradič in trg. Protestantizem torej tu ni našel opore.

Poglejmo še v področje nemškega viteškega reda okrog Ormoža! Sekeljl, Zrlnjskl. Dne 4. julija 1528 so iz Ormoža, Velike nedelje, Središča in Sv, Miklavža morali priti duhov- niki in drugi zastopniki pred komisijo v Radgono. V veri so bili vsi edini in brez zmote, pač pa so se velikonedeljski klju- čarji pritožili, da župnik pri vpeljavanju žensk zahteva predivo ; pritožba se je rešila tako, da župnik nima pravice, tega zahte- vati; če pa mu kdo da prostovoljno, naj sprejme.

A proti koncu 16. stoletja so se razmere celo izpreme- nile. Zakrivili so jih ormoški graščaki in nemški vitezi. Leta 1574. je umrl ormoški graščak baron Lukež Sekelj, ki je bil pogumen vitez, mož blagega srca, zvesto vdan svojemu vla- darju in cerkvi in ki je opetovano v javnih zborih pred svo- jimi protestantskimi tovariši dal duška svojemu verskemu pre- pričanju. Bil je eden najbogatejših velikašev na Štajerskem in tako ugleden^ da so ga celo protestantski stanovi večkrat vo- lili za svojega zastopnika v razne zbore in posvete. Po nje- govi smrti se je vse to izpremenilo. Njegova sinova Jakob in Mihael sta se na Ogrskem navzela novega duha, odstopila od katoliške cerkve ter postala odločna razširjevalca protestan- tizma in kalvinizma. Starejši, Jakob Sekelj se je 1. 1560. oženil z baronico Sofijo Herberstein ter mu je oče izročil gradove Bori, Zavrč, Wildhaus nad Mariborom ter gospoščino pri Sv. Vidu niže Ptuja. Ondi je imel tudi patronsko pravico ter je od 1. 1565. dalje nastavljal za vikarje same ogrske kalvince, ki so razumeli hrvatski. Ti so z ljudstvom ravnali tako kruto, da se je bilo vsak čas bati krvave vstaje ; zlasti je bii položaj nevaren ob velikem hrvatskem uporu 1573. Dne 10. februarija t. 1. piše Jakob Sekelj sam deželnim odbornikom, da namera- vajo vstaši udariti proti Borlu,") kakor je zvedel od zagreb- škega škofa. Tla so bila na zemljišču ormoškega graščaka kakor nalašč pripravljena za vstajo. Ne le da so kalvinski pastorji ljudstvo stiskali in dražili, ampak tudi oba brata sta gmotno bolj in bolj propadala in vsjed tega podložnikom na- kladala vedno hujša bremena. Da 1. 1573. ni prišlo do vstaje


«) Beitrage z. K. st. Geschqu. V, str. 25.

108


v Halozah, na Dravskem polju in med Muro in Dravo, zlasti okrog Ormoža, je pripisati le naglemu porazu kmetske vojske v Posavju; zakaj agitatorji so že delovali na levi in desni strani Drave, kakor sta poročala deželnim stanovom Erazem Saurau in Ferdinand Rindscheid, ki sta natihoma potovala med kmeti in pozvedovala o položaju.««) Mlajši sin Lukeža Sekelja, Mihael je bil istotako slab gospodar in strasten pro- testant. Vsled dogovora s sestrama in z bratom je po očetovi smrti prevzel Krapino, Ormož in Središče. V zvezi z Jurijem Zrinjskim, ki je bil gospodar v sosednem Medjimurju in ki je 1. 1570. ustanovil tiskarno v Nedeljišču, je širil na vso moč »novo vero" med svojimi podložniki, zlasti v Središču; vizita- cijski zapisnik 1. 1621. pravi, da je bilo v središki župniji samo 160 katoličanov. Isti zapisnik pravi, da poslednje olje in pa oklicevanje zaročencev ni bilo v navadi zaradi mnogih kal- vinceVy ki so bili raztreseni ob ogrski meji.")

Vpraša se, sta li Zrinjski in Sekelj osebno priznavala in neposredno širila kalvinstvo ali luteranstvo avgsburške veroiz- povedi. Slekovec oba naravnost imenuje pristaša kalvinizma, toda iz zgodovinskih virov in okoliščin to ne sledi. Vsled pa- cifikacije v Brucku 1. 1578. so štajerski velikaši dobili pro- stost le za avgsburško veroizpoved, zato tudi vidimo v štajer- skem protestantizmu precejšnjo edinost; celo deželni stanovi, ki so bili naklonjeni novemu nauku, strogo nastopajo proti anabaptistom, ki so se hoteli vgnezditi na Štajerskem.«®) Re- formatorne sekte raznih struj so se jako grizle med seboj, a tega ni med štajerskimi reformiranimi stanovi. Med darovniki^ ki so pomagali vzdrževati luteransko službo božjo v Bed- navi pri Mariboru, zasledimo 1. 1588. tudi Jurija Zackhl, sina Jakoba Sekelja iz prvega zakona z Zofijo Herbersteinsko.'*) Kakor znano, so Herbersteini bili protestantje in ne kalvinci.

Tudi Jurija Zrinjskega, sina slavnega sigetskega junaka, smatrajo hrvatski zgodovinarji splošno za luterana in ne kal- vinca. Bržkone je že njegov oče bil naklonjen novemu nauku, vsaj njegova druga žena Eva Rosenberg je bila protestantka iz Češkega; mnogo je občeval z baronom Ungnadom, ki mu je še iz Tiibingena dopisoval o svojem delovanju ter mu tudi poslal v dar več knjig.*^) Juri Zrinjski se je očitno priznal za


  • «) Beitrage. n. m str. 28. (Prim. Meškov beletr. spis »Drama izza

davnih dni«, Zab. knj. Mat. Slov. 1907. Ur.)

«') Vizit. zapisnik v kn. šk. arh. v Gradcu. Slekovčev izpisek v ar- hivu ,Zg. dr." v Mariboru.

«8) Gl. Loserth, Wiedertaufer in Steiermark. Mitteilungen d. hist. Ver. f. St. XL1I, str. 118. i. d.

»») Orožen, n. d. I. str. 322.

^) Kostrenčič; Urkundliche Beitrage zur Geschichte der protest. Li- teratur der Siidslaven, Wien 1877, str. 34.

109


protestanta 1. 1570. ter je začel kruto preganjati katoličane; svetovalec mu je bil pri tem njegov prijatelj baron Nikolaj Malkoczy. Iz župnij je pregnal katoliške duhovnike, nekatere cerkve je razdejal ali jih obrnil v svetne namene,") pri drugih je nastavil luteranske predikante. Edina opora katolicizma so bili še pavlinci, ki so imeli svoj samostan pri Sv. Heleni nad Čakovcem. Zato se je pa tudi Zrinjski znesel nad njimi; naj- prej jim je znižal desetino pri vinu in žitu, samostanske pod- ložnike so njegovi vojaki neprestano napadali, mučili in celo ubijali. Samostanu je vzel starodavno pravico sejma na dan sv. Helene. Protestantje so celo vdrli v cerkev ter jo oplenili in onečastili. Najhuje je biJo 1. 1580., ko so samostan malone razdejali, menihe pa pregnali. Samostanskega priorja so dolgo mučili, potem pa ga vrgli v zapor, kjer je umrl") Vsled pri- tožbe generala pavlinskega reda Ivana Zajca je Rudolf II. sicer zaukazal Zrinjskemu, da mora storjeno škodo popraviti in po- vrniti, kar je ugrabil, a ta se za kraljeve ukaze ni veliko zmenil. Znamenito delo Jurija Zrinjskega je pa ustanovitev tiskarne v Nedeljišču blizu Čakovca, ki je bila takrat edina tiskarna na Hrvatskem ; zakaj senjska je prenehala že 1. 1508., zagrebška 1527 in reška 1531.*^) Brezdvomno so se odtod ši- rile tudi čez štajersko mejo Bučičeve v Nedeljišču tiskane knjige, Novi zakon pa Krščanski nauk, dasi se je izgubil o tem vsak sled. Povse naravno je, da so vsaj kraji okrog Lju- tomera in Ormoža hitreje dobili v roke Bučičeve knjige in Vramčevo v Varaždinu K 1586. tiskano postilo nego pa knjige kranjskih reformatorjev.**) Ugodno priliko za kolportažo lute- ranskih knjig so nudili veliki sejmi, kjer se je shajala množica ljudstva od vseh strani. Močna ovira je bila to, da je malo ljudi znalo citati ; a temu so odpomogli agitatorji ; ti so bili vešči čitanju in so glasno čitali, drugi so pa poslušali. O Bučiču je znano, da se je bil že za svojih bogoslovnih študij seznanil z Lutrovim naukom ; v tem smislu je tudi pisal. Smemo torej trditi, da je Zrinjski pred vsem podpiral avgsburško vero. Vzporedno se je pa prav lahko širil tudi kalvinizem, ki je


  • 0 Tako cerkev sv. Jeronima v Štrigovi, kjer so nekdaj prebivali

glagoljasi. Bedekovič v svoji knjigi »Natale Solum . . . sancti Hieronymi" str. 303. (1752) celo pravi, da mnogi mislijo (ob njegovem času), da so glagoljasi bili ondi, dokler jih ni pregnal luteranski vihar.

«) Bedekovič, n. d. str. 261.

  • «) Dr. R. Horvat, Povjest Medjumurja, v listu .Naše pravice* 1907,

br. 20.

    • ) Prim. „Hrv. utjecaji u starim istočno-štaj. tekstovima*. Rad. Ju-

goslav. Ak., Zagreb 1905, in »Početki štaj.-slov. knjiž.* (.Časopis za zgo- govino in narodop.", Maribor 1906.). — Vendar je kranjsko-protestantski

Eokret imel Ptuj za nekako prevaževališče slov. knjig (Gl. Konstrenčič, ^rk. BeitrSge). Protest. Melchior Pantaleon iz »Kaisersperga* = Kajžarja pri Ptuju je deloval v Ljubljani (Elze, Univ. Tiib. 18).

110


zlasti na Ogrskem imel mnogo pristašev. Pod »kalvinom* (ka- lavin!) si ljudstvo na Murskem polju in v Ljutomerskih gori- cah še dandanes predstavlja brezvestnega, krutega človeka.") Ogrski vstaši, ki so tolikokrat dali čutiti svojo pest sloven- skemu ljudstvu na Štajerskem, so bili po večini kalvinci. Ker je tukaj veljal boj pred vsem katolicizmu, so seveda velikaši vsaj posredno pospeševati vsako novotarijo, če se tudi ni prav ujemala z njihovo sekto.

Dočim ima torej »nova vera** ob ogrsko-štajerski meji dva mogočna zaščitnika, Sekelja in Zrinjskega, pa vidimo na katoliški strani popolno razdejanost, in če privzdignemo malo zgodovinsko zaveso, zapazimo uprav obupne razmere. Zakrivil jih je vsaj deloma nemški viteški red, ki je bil že izdavna iz- gubil oni pomen in namen, zaradi katerega je bil ustanovljen.

Velik nedostatek v cerkveni opravi srednjega veka, iz ka- terega se je izcimilo mnogo zla, so bile mnogovrstne izjeme in predpravice raznih redov.

Časovne razmere so pač nanesle, da so razni redovi do- bili od rimske stolice razne predpravice, vsled katerih so bili izvzeti izpod škofovske oblasti; a ko je disciplina v redovih opešala, je ta naprava postala zelo škodljiva. V krajih, s ka- terimi se bavi naša razprava, vidimo to jasno na nemškem vi- teškem redu.

L. 1593. je sekovski škof Martin Brenner kot pooblašče- nec solnograškega nadškofa vizitiral Veliko nedeljo in Ormož s podružnimi vikarijati v Središču in pri Sv. Miklavžu. Našel je ondi sila žalostne razmere pri duhovščini in pri ljudstvu. Imenovani kraji so bili vsi pod nemškim viteškim redom; pri- čakovali bi, da bo red energično pomagal odstraniti napake, mesto tega se je komtur pritožil, češ, da je škof z vizitacijo kršil predpravice nemškega reda. Škof mu je odgovoril iz Gradca 7. oktobra 1593 ter ga poučil, da je tridentinski kon- cil odpravil vse take izjeme in predpravice (non obstantibus quibuscunque privilegiis) ter škofom naročil, vsako leto pose- čati vse cerkve brez izjeme.*^)

Dalje opozarja škof velikonedeljskega komturja, da vsled določil tridentinskega koncila mora red škofu predložiti na preizkušnjo vikarje, ki jih misli nastaviti, da dobe potrebno jurisdikcijo. Naj torej svojim vikarjem ne daje potuhe k ne- pokorščini proti škofu, sicer bi moral uporabiti cevkvene kazni.


  • «) ,Kalavin" je v ljutomerskem narečju pač le manj ostr2^p30Vka

porednim, nagajivim dečakom. V istem narečju je »luteran' = r^- t^rnik. Stari ljudje govore: .Smrdi kak liitrš-vera". Op. ur.

  • «) Kn. šk. arhiv v Gradcu; priloga k zapisniku L 16171 M. 931—

934. Pismo jedoslovno objavil Slekovu v .Voditelju" 1. 1901, stt S?.— 301.

111


Nerednosti, ki so jih uganjali vitezi-duhovniki, so postale prekosmate celo velikemu mojstru, nadvojvodi Maksimiljanu, ki je I. 1594. dne 21. dec v posebni okrožnici zabičal vsem komturjem, naj z vso resnobo izkušajo odpraviti napake, ker se je zvedelo, da stari in mladi vitezi živijo nedostojno svo- jega reda, imajo pri sebi nesramne ženske in druge sumljive osebe, vsled česar je prišel na slab glas ves red. To je pa bilo tudi vse; velikonedeljski komtur je pismo shranil med stare akte, storil pa ni ničesar; zato je Škof Brenner 1. 1607. našel pri Veliki nedelji iste žalostne razmere kakor 1. 1593.*0

Dne 12. jun. 1607. je prišel škof k Veliki nedelji. V cerkvi je bilo vse precej v redu, a vikar Blaž Sokolovski jo je bil popihal z doma.*«^) Škof je prišel vizitirat tudi ormoško cerkev. V cerkvi je med drugim našel, da so vstaši — kruci pomešani s Turki— (1. 1605.) razbili celo krstni kamen, ven- dar še je za silo držal vodo. Vikar Janez Dvorčič je imel pri- ležnico, s katero je bil navidezno poročen in se je z njo — v veliko pohujšanje ljudstva — vozil po sejmih in gostijah. Škofu se je poročalo, da obhajilo deli v obeh podobah in od- vezuje ljudi trumoma, po luteranski navadi. Učil se ni ničesar, živel je zelo pohujšljivo in ni se dal pripraviti k temu, da bi prosil škofa potrjenja, češ, da so mu njegovi redovni pred- stojniki to prepovedali. Nič boljši ni bil njegov kapelan; bil je cel pijanec in je imel priležnico, o kateri je pa trdil, da je njegova sorod niča.

O teh žalostnih razmerah je škof 3. jul. 1607. poročal papeškemu nunciju Salvagu ter se pritožil zoper nemške vi-


  • 0 Feliksa Caesarja je komtur Schrattenbach sprejel le ob pogoju,

da ne sme priznati nobenega škofa, niti z dušnem pastirstvu.

  • 8) Sokolovski (v ordinacijskem zapisniku Martina Brennerja se

imenuje ZoccoIoczy) je bil rojen Ljutomeržan; »titulum nensae« mu je dala priorisa marenberških nun, manjše rede je prejel v Zagrebu (1603, 1604), masni §ko posvečenje pa n^ veliko soboto 1. 1604. v Celovcu. Hitro po ordinaciji je prišel za kapelana v Ptuj ; od 1. 1615. dalje je župnikoval

Pri Sv. Petru niže Maribora, kjer je umrl 1. 1623. (Orožen, n. d. I. 65). osvečen je bil na prošnjo lučanskega župnika, ki ga je dolgo vzdrževal ; obljubil mu je bil, da bo služil, pa mu je ušel, isto tako je ostavil rad- gonsko župnijo; in da bi mogel .prosteje živeti*, je prestopil k nemškim vitezom, ki so takim ljudem radi dajali potuho. Isti zapisnik pravi, da je tudi Mala nedelja inkorporirana nemškemu redu ter daje tudi ondotni kapelan ničvreden človek (homo nullius valoris), ki v heretični obliki deli zakramente; vsled tega vro iz vseh sosednih župnij ljudje k njemu, zlasti ljutomerski tržani, svojim župnikom pa so doma kljubovali; zdi se, da je ta kaplan heretik. Toda ta pripomba je očividna pomota : Mala nedelja ni nikdar spadala ^pod nemški viteški ted, ampak je bila podružnica župnije Sv. Jurija na Ščavnici. Stvarno se poročilo nanaša na Malo nedeljo, ker se je potem pri Sv. Križu ljutomerski župnik Pavel Si- monič v tem smislu pritožil zeper malonedeljskega »župnika* (za pravo vikarja).

112


teze, ker ščitijo take ljudi, da jim škaf ne more do živega.*®) Vkljub tem razmeram se je red krčevito držal svojih »pravic", ki so mu veljale več nego zboljšanje škandaloznih razmer. Ko se je čez 10 let imela zopet vršiti vizitacija v oko- lici Velike nedelje, je veliki mojster nadvojvoda Maksimilijan sam prosvedoval zoper to v pismu na solnograškega nadškofa dne 13. nov. 1617,^0 ^^š, nemški red je neposredno podložen le papežu in samo deželni komturji imajo pravico, vizitirati njegove cerkve, vendar je zaradi duhovSke »discipline in do- brega sosedstva" i,do preklica" privolil, da nadškof sam ali njegovi komisarji vizitirajo omenjene cerkve, na katerih so bili takrat svetni duhovniki (Leyen Priester); toda vizitacija se mora omejiti le na duhovno področje (in spiritualicus) ter se mora prej naznaniti komturju, drugače pa nikakor ne dovo- ljuje, da bi se kršile stare pravice reda.

Stvar se je zavlekla, Vizitacija se je vršila šele 1. 1621. Pri Veliki nedelji je bil takrat za vikarja neki Juri Fintič, ki je bil ušel zagrebškemu škofu ter se zatekel pod okrilje nemškega reda, da bi mogel ^prosteje živeti". Vendar mii pri vizitaciji škof ni očital nič hudega, le opomnil ga je, da se mora vrniti pod oblast svojega škofa, ker je bil odšel brez dovoljenja* (Dopisovanje škofa z zagrebškim škofom Domitrovičem no- vembra 1621).

Tudi v Središču nahajamo ta čas duhovnika Janeza Simon- čiča iz zagrebške škofije. Star je bil takrat 45 let in je v Središču služil že pet let, poprej pa v patriarhatu, kjer je imel že tri župnije. Poetiko je študiral v Tirnavi na Ogrskem, v bogoslovju pa je bil jako slabo poučen. V poprejšnjih letih je živel v priležništvu in je imel več otrok. Maševal je le ob nedeljah in praznikih, brevir je molil redko, poslednje olje ni bilo v navadi, k bolnikom je zahajal sploh malokdaj. V svoji župniji je imel le 160 katoli- čanov, drugi so bili kalvinci ; dohodki so bili jako borni, vsega skupaj kvečjemu do 50 gl. in še to so bili samo milodari ka- ' toliških župljanov. — Sv. Miklavža ni posetil škof, ampak Se je odpeljal v Ljutomer in še istega dne k Sv. Križu; to je znamenje,, da se je vizitacija vršila jako naglo. O razmerah pri Sv. Miklavžu doznajemo nekoliko iz vizitacijskega zapis- nika 1. 1617. Takrat se je ljutomerski župnik Pavel Simonič pritožil zoper miklavževskega župnika Tomaža Greciniča, da brez njegovega dovoljenja pokapa, poroča in krščuje njegove župljane, izpoveduje trumoma (turmatim), je očiten, ne samo tajen in pohujšljiv krivoverec, navidezno oženjen.") Da je

  • ») Slekovčeva kopija v arhivu „Zg. dr.". Izvirnik v kn. šk. arh.

v Gradcu.

^") Pismo je doslovno objavil Slekovec v »Voditelju* 1. 1901, str. 301—302.

6») Zapisnik objavil Slekovec v »Voditelju« 1900, str. 158.

113 8


kljubu katoliški reformaciji tak mož še bil mogoč kot župnik pri Sv. Miklavžu, to je pripisati le nemškemu redu.

3. Katoliška reformacija.

Kar' se je vsem prejšnjim komisijam izjalovilo, se je po- srečilo deželnoknježji komisiji 1. 1599. Dne 16. decembra so se zbrali komisarji škof Martin Brenner, baron Andrej Herbers- lorff, Alban Mohshaimb in Ivan Friderik pl. Paar v škofov* skem gradu Sekovi pri Lipnici ter so se posvetovali, kako bi ugnali uporne Radgončane, ki so še prejšnje leto sramotno odpravili deželnoknežjo komisijo ter bili pripravljeni, vstati celo z orožjem, ako bi deželni vladar poslal proti njim vojake. Zaradi varnosti je komisijo spremljalo 150 nemških mušketirjev in 170 škofovih podložnikov. Opoldne istega dne je došla komisija v Cmurek, kjer je hitro opravila svoj posel. Predikant jo je popihal že poprej, izročivši cerkvene ključe šolniku, ki ga je opomnil na njegove pridige, da mora človek tudi kri in življenje dati za evangelij, a predikant še je odrezal: „Der Teufel bleib', der Bischof kommt, Deusme custodiat, da kann ich nicht bleiben!" Komisija je nastavila katoliškega župnika Andreja Haumanna, tržane pa zaprisegla k pokorščini in takoj odrinila proti Radgoni, kamor je dospela proti večeru v gosti megli. Kapitan Paar je pohitel naprej s svojimi vojaki in v naglici zasedel mestna vrata. Debelo so gledali meščani, ko so videli korakati komisijo s spremstvom proti mestni hiši ; mestni ključi so se morali takoj izročiti, posvetovalnico, orožarnico, ulice in trge so zasedle vojaške straže. Ob dveh po polnoči je prišlo v mesto še 500 nadvojvodovih in Herberstorfovih vo- jakov. Meščanom je upadlo srce. Naslednjega dne se je vse vojaštvo postavilo pred škofovo stanovanje, mestna vrata so zaprli in začelo se je zasliševanje mestnega sveta in meščanov. Škof je imel dolg in oduševljen govor, v katerem je Radgon- čanom orisal njihovo nepokorščino proti deželnemu knezu ter iz sv. pisma ovrgel posamezne točke avgsburške veroizpovedi.- Meščani so priznali svojo nepokorščino. Za kazen so bile ustavljene vse mestne pravice in listine odnesene v grad, meščanom je bilo orožje odvzeto, izročiti so morali luteranske knjige, ki so jih potem slovenski vojaki z velikim veseljem sežgali na treh krajih. Je li bilo med temi tudi kaj slovenskih knjig, nam poročila nič ne povedo. Tudi sod je bil mestu odvzet in prenesen na grad, mestno svetovalstvo odstavljeno in postavljeno novo. Župan je postal Lukež Lelič, ki so ga bili prej protestantje hudo preganjali; mestni pisar je zaradi raznih prestopkov že prej zbežal na Ogrsko. Kolovodje prote- stantizna so spravili iz mesta in v treh dneh so morali iz de- žele, drugim pa se je pustilo 3 mesece časa za premislek, da prestopijo v katoliško cerkev ali pa se izselijo.

114


Protestantsko cerkev, šolo in župnišče so pustili na prošnjo Herberstorfovo, ker je sam odslovil predikanta, snel zvonove in podrl zvonik ter obljubil, da ne bo več pustil, opravljati prot. službe božje.

Škof Brenner je 14 dni zaporedoma pridigoval v mestni cerkvi ter zavračal Lutrove nauke. Med 2. in 5. januarjem so večinoma vsi meščani škofu ustno izjavili, da se povrnejo v katoliško cerkev in bodo zopet po katoliških obredih spreje- mali zakramente. Dne 5. jan. so komisarji še enkrat pred se poklicali mestno svetovalstvo in župnika ter jrni za varstvo na meščanske stroške pustili v mestu malo posadko, potem pa so odrinili proti Sv. Lenartu, kamor so v hudem vremenu in ve- likem snegu dospeli proti večeru. Pri Sv. Lenartu je bil kratek posel ; v trgu ni bilo protestantov, skakačem v okolici je pa komisija dala požgati leseno cerkvico (Gl. Dodatek).

Proti poldnevu dne 6. januarja je komisija došla v M a- r i b o r, kjer ji je mestno svetovalstvo prišlo nasproti. Meščani so se vsi vdali, izvzemši nekatere plemiče.

Dne 15. januarja je komisija odrinila v Ptuj. Dne 17. t. m. so zbrali meščanstvo; bilo je kakih 60 oseb deloma ali celo vdanih luteranstvu, a vse so sprejele škofov opomin in izjavile, da se povrnejo v katoliško cerkev. Zdi se, da je v Ptuju protestantizem imel največ pristašev med ženstvom, dočim so možje bili bolj malomarni za eno kakor za drugo konfesijo. Med »nepokornimi" je bila celo gospa, v koje hiši je škof stanoval, Margareta Marenzi; ta je izjavila, da hoče v evangeljski veri živeti in umreti. Škof je postopal jako priza- nesljivo in jo le opomnil, naj ne daje pohujšanja, sicer pa do ene ženske ni veliko.***)

Tudi v Ptuju so na treh krajih požgali (oziroma v Dravo pometali) veliko množino luteranskih knjig. Dne 20. jan. so komisarji ostavili Ptuj in šli v Slov. Bistrico ter dalje proti Celju in Slov. Gradcu.

Na levi strani Drave je na slovenskih tleh komisija s tem dokončala svoje delo. Že iz tega je razvidno, da med sloven- skim ljudstvom na selih in v trgih protestantizem ni našel tal ; zakaj v Ljutomer, Ormož i. t. d. se komisiji sploh ni vredno zdelo hoditi.

Za mesti so prišli na vrsto plemiči, ki jim je bilo dano na izbiro, ali se izseliti ali pa prestopiti v katoliško cerkev. Mnogo prastarih rodovin se je izselilo iz Štajerskega na Ogr- sko, v nemške dežele in celo na Rusko. Z njimi pa se je iz- gubil tudi marsikateri vir za domačo zgodovino, ker so važ- nejše listine odnesli s seboj v tujino. Nekateri izseljenci so se


") Zahn, Zur Gesch. von Pettau in d. Zeit der Gegenreformation, Mitteilungen 32, str. 7.

115 8*


pozneje vrnili na Štajersko. Značilna je opazka o naglem pre- vratu, ki jo je zapisal škof Eberlein o deželnem zboru v Ad- montu 18. januvarija 1629. Dočim je bila poprej velika večina protestantska, so se ga §edaj udeležili: Škofa sekovski in la- vantinski, prelatje runski, neuberski, sekovski in iz Stainza, pa 16 plemičev, med njimi trije protestantje in 13 katoličanov, a od teh 13 sta bila le dva po rojstvu in vzgoji katoličana, vsi, drugi so bili konvertitje.

L. 1613. je prestopil v katoliško cerkev tudi Juri Zrinjski ml. in s tem je odklenkalo protestantizimu tudi v Medjimurju. Protestantske pastorje je Zrinjski izgnal in poklical katoliške duhovnike.

. Odšle obitelj Zrinjska ni več podpirala protestantizma ; moti se torej Elze, ko pravi, da je šele s smrtjo zadnjega Zrinjskega zamrl protestantizem med južnimi Slovani.*^^) Res je pa, da se je protestantizem natihoma vzdržal dosti dolgo. V listini, s katero je papež Inocencij X. leta 1644. dne 22. no- vembra dovolil varaždinskim frančiškanom, vzeti v posest neko šumo in vinograd, se med motivi navaja to, da so bratje v veliki potrebi zaradi bližine Turkov in jako velike množine krivovercev in razkolnikov (ob maximam haereticorum et schis- maticorum, qua circumdantur, multitudinem.)*^*) Ob tej mno- žini ni moči misliti samo na vojake, ampak tudi na druge protestante, ki so bili raztreseni po Medjimurju in Prekmur- skem.

Z energičnim nastopom deželnega kneza in njegpvih ko- misij 1. 1599. in 1600. se je pač na zunaj zavrlo napredovanje protestantizma in zlasti ustavila propaganda luteranskih pre- dikantov, ki v svojih govorih in agitacijah niso poznali mere, tako da so jih deželni stanovi sami morali cesto opominjati, naj zmenieje ravnajo, sicer svoji stvari več škodujejo nego hasnijo. Toda s tem delo še ni bilo končano; trebalo je po- drobnega in pozitivnega dela, da se versko-katoliško življenje okrepi in poglobi. O tem sta si bila vlada in škof popolnoma na jasnem. Že pri komisijah je škof gledal pred vsem na to, da z ognjevitimi govori in premišljenim ravnanjem pridobi bolj srca, nego iztisne zunanjo pokorščino. Sicer pa »instrukcije", ki jih je komisija dajala za ravnanje, obsegajo jako koristne policijsko-nravstvene naredbe za izboljšanje nravnega in društ- venega življenja. V občinski upravi in gospodarstvu je bil tu in tam velikanski nered; komisije izkušajo s svojimi nared- bami napraviti red; občinski predstojniki in svetovalci morajo skrbeti za red po ulicah in trgih, prepo.vedati surovo prekli- njanje, pretepanje, popivanje, razsajanje in razbijanje po krčmah,

^3) Jahrbuch ... fiir die Gesch. des Protest, in Osterreich 1893, str. 142.

w) Arhiv franjevačkega samostana v Varaždinu.

116


došli gosti se morajo naznaniti predstojnikom, brezposelna druhal pa spraviti iz mest. Strogo je bilo zaukazano, skrbeti za snago ter paziti na ogenj.

To delo je zadelo na velike težave; med ljudstvom, tudi kjer ni bilo luteranstva, je vladala nevednost, tmlačnost, raz- uzdanost, duhovščina pa je bila maloštevilna in slaba; ravno to je bila največja ovira. Zato so arhidiakoni dobili posebna naročila, naj strogo postopajo proti duhovnikom-priležnikom, ker jih deželni vladar nikakor ne mara trpeti v svoji deželi. Deželni sodniki morajo njihove priležnice odpraviti iz vseh dednih dežel.")

Naše kraje sta v škofovem imenu 1. 1614. kot komisarja posečala župnik radgonski in ptujski, ker je škof Brenner takrat že bil star in bolehav. Radgonski župnik Rupert Winkel- herger poroča 27. sept. 1614., da je posetil (na Slovenskem) Apače, Sv, Jurija na Ščavnici (on ga imenuje in den Windi- schen Biiheln), Ljutomer, Sv. Križ in Sv. Antona. V Apačah je bilo precej vse v redu; pri Sv. Juriju na Ščavnici je našel v cerkvi največji nered in nesnago, sicer pa glede osebe žup- ilikove ni bilo nikakšne pritožbe; enako je bilo tudi v kapeli pri Mali nedelji vse nesnažno. V Ljutomeru je bilo v cerkvi in v župnišču še precej vse v redu. Priležnico je župnik (Pavel Simonč) spravil iz župnišča, toda stanovala je še vedno v trgu v neki hiši, ki jo je bil kupil župnik.

Pri S v. K r i ž u je komisar ostro prijel župnika, ker da ima v hiši sumljivo osebo, a on je to odločno zanikal ; v cerkvi je bilo vse ubožno in nesnažno ; župnik se je izgovarjal, da cerkev nima dohodkov in da so župljani nepokorni. Tudi pri S v. Antonu se je vikar močno zagovarjal proti oči- tanju zaradi priležnice, češ, da je od onega časa, ko je bil od škofa kaznovan, le enkrat prišla v župnilče — po svojo ob- leko, sicer pa da stanuje tri milje daleč.*^*)

Iz ptujskega okrožja poroča župnik Janez Ripšer 20. jul. 1614 o svoji vizitaciji. V Jarenini je našel cerkev v dobrem redu, le cerkvena obleka je bila nekoliko zanemarjena. Župnik Adam Preprost je imel priležnico in tudi kapelan je bil na slabem glasu, pa je vse tajil. Pri Sv. Lenartu je bilo še vse precej v redu, le župnik Mihael Milošič je imel že leto dni priležnico, a je obljubil, da jo odpusti. Cerkev skakačev je bila porušena in požgana. Pri Sv. Lovrencu je bilo vse v redu ; vikar je svojo priležnico odslovil že prej, kapelanova se je pa še potikala v onem kraju, zato se je naprosil ptujski deželni sodnik, da jo izžene iz vsega okraja. Vikarji pri Sv. Rupertu, pri Sv. Marjeti, pri sv. Ožbaltu (Ptuj) in pri Sv. Ur-


") Rosolenz, n. d. 86—87.

fi«) Vizit. zapisnik v kn. šk. arhivu v Gradcu str. 374— -376.


117


banu so živeli dostojno; ondotne cerkve in cerkvena oprava so sicer ubožne, vendar snažne.^^O

Boljši napredek se kaže že leta 1617. Duhovniki v Rad- oni (župnik in dva kapelana), pri Negovi, pri Sv. Antonu, v tuju (župnik in dva kapelana), kapelan pri Sv. Lenartu, prvi kapelan v Jarenini in župnik v Svečini so pošteni in redni du- hovniki ; poboljšali so se in priležnice odslovili : župnik pri Sv. Benediktu, vikar pri Sv. Urbanu, pri Mali nedelji, pri Sv. Ru- pertu, pri Sv. Juriju na Ščavnici, pri Sv. Lenartu ; tudi župnik v Ljutomeru je zagotavljal, da ni imel z žensko nič opraviti, odkar ga je bil knezoškof Martin Brenner pokaral, ter da hoče z božjo pomočjo odšle živeti pošteno in duhovnika dostojno. Samo župnik pri Sv. Križu je še dotle živel v priležništvu, v Jarenini pa srečamo zopet nesrečnega Preprosta. Zaradi po- hujšljivega življenja je bil pozneje odstavljen in se je nekaj časa vzdrževal pri Sv. Lenartu v Slov. gor., dne 1. maja 1621 pa je prišel za slovenskega pridigarja v Maribor. Tukaj je ži- vel še dokaj redno, a ko je 25. januarija 1624 postal župnik pri Sv. Lenartu, se ga je zopet polotil stari demon in zaradi nespodobnega življenja (propter vitam inhonestam) je bil čez 3 leta zopet odstavljen. Pozneje je služboval pri Sv. Antonu v Slov. gor. Dne 12. sept. 1637 je poročal radgonski župnik škofijstvu, da so nekega jutra našli Preprosta mrtvega v mlaki blizu cerkve.

Vizitacijski zapisniki so sedaj zelo natančni in podajejo podrobna navodila glede versko-cerkvenih zadev in oseb. Iz njih razvidimo, da je ponekod primanjkovalo najenostavnejših reči za službo božjo; splošno pa so 1. 1617. bile cerkve do- stojno opremljene, dasi so bile nekatere tako siromašne, da niti olja za večno luč niso mogle kupovati (na pr. Negova). Iz zapisnikov se pa tudi jasno vidi težnja, vse »modernizirati": sv. posode, oltarje, tabernaklje, izpovednice, krstne kamene, cerkveno obleko. Na pokopališčih je skoro povsod bila do takrat navada, da je sredi pokopališča stal sramotilni križ za preljubnike (preljamljalce zakona); v vizitacijskih odlokih se odločno zaukazuje, da se mora ta zloraba in onečaščevanje križa odpraviti in na pokopališču postaviti v sredini križ z razpelom, rdeče barvan, kakor je do današnjega dne navada. Duhovnikom se dajejo resni opomini, da naj dostojno živijo in izpopolnjujejo svoje študije, zlasti pa se jim zabičuje, da mo- rajo ljudstvo poučevati v krščanskem nauku. Če katekeza na mnogih krajih ni v navadi, pravijo cesto zapisniki, ni tega pripisovati zlobi, ampak nemarnosti župnikov. Poslednje olje je na deželi — med Slovenci — malokje bilo v rabi, bolj v radgonski župniji in v mariborskem mestu. Ob nedeljah in

") Istotam str. 355—357.

118


praznikih mora biti služba božja s slovensko pridigo ; to se predmneva kot stara navada in se nalaga, da ostani tudi odšle tako.

S starinoslovskega stališča je sicer tu in tam obžalovati, da je reformatorska doba odpravila in zatrla mnogotere oblike srednjeveške obrti in umetnosti, a natančni novi predpisi so pri nas — na levo in desno od Drave — dali umetnosti in obrti nov pravec in polet; v zgodovini domače umetnosti na- stopi nova doba, ki je ustvarila znamenita dela kiparstva, sli- karstva, stavbarstva in raznih drobnih predmetov cerkvene oprave.

Katoliška reformacija je dala nove stalne župnije Negovi in Sv. Antonu v Slov. goricah, Mali nedelji, v ozemlju nem- ških križnikov Sv. Miklavžu in Središču, v ptujskem okrožju Sv. Rupertu, kjer je bila sedanja cerkev sezidana 1. 1519. do 1538., začetkom 17. veka pa je dobila svojega vikarja. Poživ- Ijena verska navdušenost je povzdignila tudi nekatere nove hrame božje, tako zlasti lepo cerkev Sv. Trojice na zgodo- vinsko zanimivem griču »Gradišče*** Postanek te cerkve je v neposredni zvezi z reformacijo.

  • * *

Najboljši pozitivni uspeh, ki ga je našim deželam prinesel vihar reformacijske dobe , je bilo spoznanje, da je ljudstvu treba pouka v domačem jeziku, z besedo in pismom. To spoznanje je rodilo slovensko književnost. Neprecenljive vrednosti za duševno povzdigo naših dežel je bila dalje usta- novitev visoke šole v Gradcu. Slovenskim sinovom se sedaj ni trebalo potikati po svetu, ampak so imeli v bližini duševno središče.

V Gradcu nahajamo odšle na jezuitskem vseučilišču mnogo Jugoslovanov, Slovencev in Hrvatov; graška visoka šola je pod svojo streho zbližala Hrvate in Slovence. Po raz- nih župnijah v zagrebški škofiji zasledimo v 17. in 18. stpl. več duhovnikov, ki so v Gradcu dovršili svoje študije, in na raznih župnijah med Muro in Dravo najdemo rojene Hrvate kot župnike ali kapelane.

Velikega kulturnega pomena za iztočnoštajerske Slovence je ustanovitev varaždinske jezuitske gimnazije 1- 1649.,^®) ki je tudi sad katoliškega reformatorskega dela. Varaždinski jezuitski kolegij je ustanovil ljutomerski graščak Gašpar Draškovič, ki je na svoje stroške postavil v Varaždinu samostan in učilnico iz hrastovega lesa, cerkev pa iz kamena. Komaj je pa bilo delo dokončano, je strahovit požar 1. 1646. uničil učilnico in


  • 8) Glaser, Zgodovina sloven. slovstva I., 134; Smičiklas, Povjest

hrvatska II., str. 261.

119


samostan, dočim je cerkev ostala. Radodarna Draškovičeva roka je postavila nov samostan; v pokritje teh stroškov je moral prodati svoje podložnike v Lukavcih na Murskem polju.^®) Kot povračilo je premnogo sinov Slovenskih goric in. Mur- skega polja dobilo na varaždinski gimnaziji srednješolsko iz- obrazbo in natihoma se je tukaj že dolgo pred 19. stoletjem, četudi nezavestno, netil ogenj hrvatsko - slo venske vzajemnosti in ljubezni do rodnega jezika. Razni paberki v središkem in drugih arhivih kažejo, da se je že v 17. stoletju, zasebno dopisovanje med hrvatskimi in slovenskimi izobraženci vršilo -v narodnem jeziku.-*o)

Ako pozneje v narodnem in slovstvenem gibanju zavzema Iztočna Štajerska odlično mesto, je to v znatni meri posledek premis, ki segajo v dobo velikega pokreta 16. in 17. stoletja.


Dodatek.

Skakači.

Čuden psihopatičen pojav, ki ga je reformatorska doba rodila na Slovenskem, je sekta skakačev i^Springer, Werfer, Purcler, Stiffter). Pojavili so se koncem 16. stoletja na Goriškem in Kranjskem ;«») ko so jih pa ondi pregnali, so se njihove sanjarije zatrosile na Štajersko. Njih glavno gnezdo je bilo pri Sv. Lenartu v Slov. goricah. Prote- stantje so jih podpirali — iz opozicije proti katolicizmu — in jih štejejo za svoje. Tako n. pr. Sotzinger««) brez vsake razlike našteva med .refor- miranimi" (t. j. pokatoličenimi) kraji tudi take, kjer so bili le skakači. Sicer pa se skakači niso formalno ločili od katoliške cerkve, ampak so cerkveno oblast leta in leta nadlegovali, da jim dovoli, zidati cerkev božjega groba pri Sv. Lenartu; 1. 1611. so se obrnili celo na papeža Pavla V. Ljudje so si vbili v glavo, da angeli prineso božji grob iz Jeruzalema k Sv. Lenartu ; če pa ne sezidajo cerkve, pridejo velike nesreče in bo konec sveta. Shajali so se zlasti ob večerih na mlade sobote, zbijali različne burke, skakali in se čudno previjali; imeli so svoje vizije in prerokovali, zraven pa uganjali gnusne orgije. Vkljub strogim prepovedim so že leta 1599. postavili leseno kapelo v Radehovi v bližini Sv. Lenarta, na mestu, kjer je nekdaj stal grad. Razširili so se po župniji Sv. Benedikta in Sv. Petra; neko, skakaško shajališče je bilo tudi blizu vasi Ruperče med Sv. Petrom in Sv. Marjeto ; v samotni dolinici stoji namreč osamljen, najbrž umetno nametan holmec, ki ima zaničljivo ime .prka-fara" ; z

59) Slekovec v ^Časopisu« 1. 1904, str. 181,

«'^) Gl. .Hrvatski utjecaji u starim istočno- štajerskim tekstovina«  (Rad Jugoslav. Akademije 1905) in .Početki štajersko-slov. književnosti«  (Časopis za zgod. in narod.", Maribor 1906), dalje .Časopis za zgod. in narod." 1908, str. 107.

«0 Gl. Dimitz Gesch. Krains. UL 212 si.

6») Najbrž sin kakega emigranta; umrl je v Niirnbergu 1. marca 1652. Spisal je po Rosolengu seznamek vseh krajev, ki so bili .reformi- rani", t. j., zopet pokatoličeni, .Acta und Handlungen« v staj. dež. arhivu. Prim. Steierm. Geschichtsbl. II. (1881), str. 72.

120


enakim imenom označujejo tudi kraj v Radehovi, kjer je nekdaj stala skakaška kapela.^') Druga shajališča skakačev so bila na visokem bregu pri Lučanah (sedaj Sv. Duh na Ostrem vrhu), pri Soboti, na Plaču blizu Svečine, desno od Drave pa blizu Sp. Polskave. Pri Sv. Lenartu jim je kapelo pognala v zrak reformacijska komisija 1. 1900., pa so jo zopet postavili, ko jim jo je ponovno podrl deželni profoz in oskrbnik rad- gonske graščine. L. 1614. se je dal celo sveto-lenarški župnik Mihael Milošič podkupiti ter jim je dovolil, postaviti novo kapelo, vsled česar ga je poklical knezoškof Martin Brenner v Gradec in ga dal zapreti. Izpustili so ga iz zapora, ko je zagotovil, da bo skakaško kapelo sam dal požgati in imenoma naznanil vodje skakačev. Svoje besede se je držal ; ko je škofijski komisar, ptujski župnik Ivan Ripšer meseca julija prišel tjakaj, je našel le pogorišče. Vkljub temu se sekta ni dala iztrebiti in je nati- homa životarila še do leta 1622., ko je 15. septembra cesar Ferdi- nand 11. izdal strog ukaz, da se kapela mora podreti, vsi skakači pa po- loviti.^*) Sedaj je polagoma izginila ta čudna prikazen, ki pa se ni poja- vila le v neizobraženem slovenskem ljudstvu ; slični pojavi spremljajo vse velike verske in socijalne pokrete stare krščanske dobe in poznejših časov. Sicer bi pa natančnejši preiskovalec v skakačih lahko zasledil ostanke poganskih običajev, a psiholog psihopatične bolezni, ki so po- sledek takratne splošne razdraženosti in nemoralnega življenja. Najrajši so se shajali na visokih hribih in v težko pristopnih šumah in votlinah. Vsled reakcije proti tej nezdravi struji je nastala marsikatera cerkvica na visokih gričih in v samotnih krajih.


««) Po sporočilu g. J. Jurčiča, bivšega dekana in župnika pri Sv. Lenartu v Slov. gor.

«*) Schuster, Martin Brenner str. 615—622 ; Orožen, n. d. I. str. 194 -204.

121


Slovenski rokopis iz 1. 1551. in 1558,

Dr. Fn Ilešič,


Pisava rokopisa močno nalikuje Trubarjevi; izprva smo mislili, da bi rokopis utegnil biti Trubarjev, a ta misel je ne- vzdržljiva.

Rokopis se nahaja v začetku in na koncu stare knjige, ki je last g. nadporočnika Rud. Majstra.^

Popisane so štiri strani pred naslovnim listom prvega dela in osem strani na koncu drugega dela. Med slovenskim je tudi italijanski tekst. Evo slovenski tekst:*)

Stran prva : Gnada nu milost gospodi boga dar suetiga ducha.

Stran druga : Boch oza nebeschi polik tebe je usua Gnada ot- pri nam nase serze ino misou dabi mi tebe isposnali sa pratnzniga boga dainam dar vsuetiga duha dabi mi tebi is prauga serza slusili tuoi sueti Eua: pos. gori vsieli taisti ochranili, penim diali. dabi potaisti, nam bos. ti dau ta vezni leben, amen.

Stran tretja: gnada ino lubesan gospodiboga dar suetiga ducha 1551 prefatio ante predicationem scosi gnado ino lubesan Cristusa, ino dar suetiga ducha, zemo mi danas ta sueti euangeli po- slušat inu Woga sa gnado prosit, da mi ie bodemo tako poslušali, da on bode haualen nascha uera perteriena, nasch leben pobolschan, keteri tega seli, ta doli poklecni ino rezi

Stran četrta : Lubesniui isuoleni cristiani, mi samo danas vcupaie persli v tem iemeni Xa. nega sueti testa : pos : ob taisto iest opo : Lu- besan prio (= primo), da žele vaša serza gospodo bogo vsdignit, da nas oza nebeschi vze svoie boge otroke na semli milostiuo pogledat, ino nas


O Knjiga je vezana iz dveh ; prva je latinsko delo : »Adunatio ma- teriarum fparlim contentarum in diuersis locis epiltolarum lancti Pauli Apostoli. MDXXVI«, natisnjeno v Benetkah „per Joan Antonium & fratres de Sabio : fumptibus vero Laurentij Lorij : ac Baptiste de Putellettis focior/ Drugi, privezani de! je : „Divi Aurelii Augustini Hipponensis episcopi euchiridion ad Laurentium. II.*, tisk. tudi v Benetkah .per Joan. Anto. de Nicolinis Sabien., sumptu vero D. Andreae Ariuabeni,, MDXXXIX.


Knjigo je imel 1. 1660. Ivan Ludvik Grimschitz. ») Prepis preskrbel g. kustos dr. W. Šmid.


122


ott tega hudizouiga kraleuustua hte praui ueri Cristu saui parprauit inu isuoim suetim ducham možne sturit, nega volo doparnest ino hudizo so- perstat ot početja.

2. opominam uas, da uizete ta sueti eua : is prauo uero gori vset^ sastopit, v serze postauit, ino sahalijt to veliko lubesan, cher nam ie Xr. iscasau, scosi efusione sui s. Sang(uinis) et nos redemit ab inferno et diabolo atque ira dei.

Stran peta : prefacio (Scosi [in margine]) Gnada ino lubesan Cristusa ino dar suetiga ducha zemo mi danas ta sveti Euangeli poslušat^ Ino Woga sa gnado prosit, da mi ie bodemo tako poslušali, da on bode hualen, nascha vera perteriena (ino) nasch leben pobolschan, in hoc de- siderat . . .

Stran šesta : Confesio publica (v italijanskem jeziku).

Stran sedma: ital. molitev in račun.

Stran osma: 1558 pregiamo il padre omnipotente

benedica le nostre braiae et vigne et ogni cosse che servano li

nostre corpi mortali

..... te pregiamo per il imperator nostro et per la nostra s up erio-

riiŠL de goritia, che tengano la spata temporale . . .

Stran deveta : pregiamo per tuta la cristianita

Stran deseta : Bog oza nebeskhi polikh cheteriga ie vusa mi- lost inu gnada razaj taisto vunase serze postauit, dabi mi nega prau sposnali ieno slusili dobi (= da bi) [dobili] imeli potem (= po tem) lebni da (= ta) vezni leben ...(?)

Stran enajsta : .... oratio .... qui petit et credit in eum, habet vitam eternam ideo pokleknite dolo ino samano recite pater, noster

Milost inu gnada gospoda boga dar suetiga ducha.

V italijanski „očitni izpovedi" (stran šesta) se imenujejo sv. Marija in vsi- svetniki. Iz tega sledi, da je rokopis pisal katoliški svečenik. ,

Na strani osmi se izrecno imenuje nSuperiotd d i Go- ritia". S tem podatkom se ujema jezik. Pisava »misou, dau, iscasau" kaže, da se je v narečju piščevem že sredi 16. veka i izpremenil v „u". Da se je na Goriškem I precej prej tako izpremenil nego na Kranjskem, je znano iz Sommaripe ; naš rokopis kaže, da se je to zgodilo že vsaj v prvi- polovici 16. stoletja. (O. Stanislav Škrabec).

S tem rezultatom pa je tudi ovržena prvotna misel, da bi bil to rokopis Trubarjev, kar se je zdelo verjetno o prvem pogledu.

To je sedaj najstarejši katoliški rokopis iz dobe, ko se je po naših deželah že širil protestantizem ; eno leto mlajši od prvih Trubarjevih knjig, pomnožuje znane poizkuse slovenskega pisanja, ki so ob koncu srednjega in v začetku novega veka nastali radi bogoslužnih in sodnih potreb (ce- lovški, ljubljanski, beneškoslovenski rokopis, rokopis mesta Kranja in tudi velikonedeljski rokopis). Brezdvomno je bilo takih zapiskov mnogo več in ni verjetno, da bi Trubar nikoli ne bil videl česa takega.

123


Prvo katoliško slovensko knjigo nam je dal jezuitski red 20 let pozneje, 1574. (Žal da se je jezuita Pacheneckerja ka- tekizem izgubil).^) Bil je to plod tekme s protestanti.

Na Pacheneckerjev katekizem se nanaša Trubar še en- krat v nCat. s dveima islagama" (str. 501), češ: Jefuitari], noui Menihi, polni hude kunshti hinauu, Papashoui Slidniki, bogati, Starih ludi inu mladih Otruk Sepelauci, Slouenski pisheio".

Tekma med protestantskimi in katoliškimi slovenskimi pisatelji se je kazala še ob Dalmatinovem prevodu »Biblije* ; pregledali so jezikovno in stvarno prevod prav natančno, „weil die Jesuiten auch v^indisch verstiinden". (Letopis Matice Slov. 1891, 137).

Dvanajst let po Pacheneckerjevem katekizmu je izdal va- raždinski župnik Anton Vramec postilo (1586) »non duro quopiam et obscuro, sed omnibus obvio animisque legentium accomodo stylo, nostra lingua patria et sclavonica".

Tako je že za protestantske dobe bil položen temelj ka- toliške slovenske književnosti.


») Gl. gori str. 5., 6.

124


--.-^. ^. ^.,*y PT"




f^*^ *v'*'^/i '


Goriški rokopis 1551.


125


Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric, njih viri in njih poraba v poreformacijskih

časih.

Dn Jos. Čerin (Praga).


I. Cerkveno petje pred reformacijo.

Latinska cerkvena pesem.

Vesti, ki jih imamo iz prvih stoletij o petju v prvih cerkvenih občinah, -•so prav redke. Gotovo pa je, da se je ljudstvo udeleževalo petja. Peli so melodije enoglasno ter brez spremljevanja, in sicer ali vsa občina nepretr- goma ali pa — kakor se je pelo že v vsem antičnem svetu — menjaje. JVlenjajoče petje je bilo ali responzorijalno ali (nekoliko pozneje) antifonalno •(s kratkim refrenom).

Z imenom milanskega škofa Ambrozija (374 — 397) se druži uvedba lituigije in metrično zgrajenega himna z zlogovno melodijo (na vsak zlog 1 ton). Tožbe o izprijdnju in rastoči različnosti cerkvenega petja so povzročile re- formo, kakor jo imamo v gregorijanskem koralu. Dočim je ambrozijansko petje bilo že iz početka in bistveno tako urejeno, da je ljudstvo lahko pelo skupno, pa je bil gregorijanski koral za to, da ga v cerkvi predava pevski izvežban zbor klerikov.

Papež Gregor je hotel ljudstvo čisto izključiti od petja; ta svoj na- men je očitno pokazal z izključno rabo latinščine kot cerkvenega jezika tudi pri petju, z uredbo pevskih šol za klerike in z določitvijo ter izključno rabo ^ntifonarija.

Gregorijansko koralno petje je postalo oficijelno petje krščanske cerkve vseh narodov, kakor je postala latinščina oficijelni cerkveni jezik.

Besedilo so mu večinoma izbrani deli latinskega šv. pisma (vulgate).

Duhovna narodna pesem.

Začetek duhovne narodne pesmi in duhovnega narodnega petja je is- kati v vzkliku: Kyrie eleison, ki so ga prinesli grški kristjani v Italijo in ga -dalje razširili rimski menihi. Ob izvestnih svečanih prilikah, pri procesijah, cerkvenih obhodih, ob praznikih, pri vojnih pohodih, na proščenjih, pri pre- našanju relikvij in ob sličnih svečanostih ga je bilo čuti cesto več stokrat, •cesto v zvezi z »Christe eleison". Ta vzklika pa sta bila tudi vse, s čimer

126


se je ljudstvo smelo udeleževati cerkvenega petja. Verjetno je, da so izza 9. stoletja pred „Kyrie eleison" postavljali nemške verze, ki so posnemali štirivrstične kitice latinskih himnov in se v tej obliki udomačili med ljud- stvom. Enakomerni sklep, refren vsakega verza je bil ,Kyrie eleison* ; zato so te speve, namenjene verozakonskemu ljudskemu petju, in pozneje sploh vse nemške duhovne pesmi, celo take brez omenjenega refrena, imenovali .Leisen* ali v polnejši obliki »Kirleisen*. Nemške duhovne pesmi ali ,Lei- sen" je pel narod le pri takih cerkvenih opravilih ali pobožnostih, ki ne spadajo naravnost v liturgijo. Tu in tam je pač nait)d v popevanje sekvenc smel poseči s kako nemško pesmijo, na pr. v popevanje sekvence .victimae paschali* s pesmijo »Christ ist erstanden*. V nekaterih škofijah se je tudi uobičajilo. pred pridigo in po pridigi zapeti kako nemško pesem. V obče pa je cerkev pazno nadzirala nemško duhovno pesem, jo večinoma smatrala za nevarno in jo pogostoma izrecno prepovedala. Šele ko so nemški duhovni narodni pesmi dali mesta tudi v liturgiji, je prišlo do onega razcvita duhovne nar. pesmi, ki je znan kot evangeljska cerkvena pesem.

Posvetna narodna pesem.

Razen prevodov latinskih himnov in samostojno spesnjenih duhovnih pesmi v nemškem jeziku so v katoliški cerkvi poleg gregorijanskega korala prihajale v navado tudi posvetne narodne pesmi. Že v 14. stoletju se je po- izkusilo, posvetne pesmi prepesniti v duhovne, da bi se tako izpodrinila posvetna pesem, ki je bila tedaj razširjena deloma v surovi in razuzdani ob- liki. Zlasti v drugi polovici 15. stol. je posvetna in samostanska duhovščina poizkušala, tako prepesnjevati posvetne pesmi ; vso posvetno vsebino je spra- vila v neko duhovno zvezo ali pa je melodiji, ki je bila med narodom na- vadna in priljubljena, podložila duhovno besedilo ali pri kaki znani posvetni pesmi porabila oboje v tem smislu, tekst in melodijo. Navadno so brez pre- misleka stavili začetne besede posvetnih pesmi, po katerih so bile duhovne posnete, kot nadpis nad duhovno popevko z dostavkom .geystlich' ali ,con- trafact uff einen geystlichen sinn".

Dočim so bili nemški prevodi latinskih cerkvenih spevov, ki jih je sčasom bilo mnogo in ki so se udomačili, namenjeni prav posebno za cer- kveno popevanje pri službi božji, je prepesnitev posvetnih narodnih in za- ljubljenih pesmi ali vsaj poraba njihovih melodij služila bolj nabožnemu narodnemu petju.

Luter in cerkveno petje.

M. Luter je v polni meri uvaževal potrebo petja v domačem jeziku. Preveč je sam na sebi izkusil blažeči vpliv umetnega petja, nego da bi ga mogel pogrešati pri obredju. Vpošteval je tudi latinsko koralno petje in ga gojil redno pri svoji službi božji. Ali to ga ni oviralo, da bi ne dal prostora nemškemu narodnemu petju in ga sčasom ne postavil na glavno mesto mu- zikalne opreme cerkvenega opravila.

Pri tem pa je postopal previdno in si je iz glasbe katoliškega bogo- služja pridržal vse, kar po svojem besedilu ni baš nasprotovalo njegovemu nauku. Potem je prevel sam celo vrsto himnov in jim pridržal prvotno me- lodijo; poleg tega je sam zlagal nove pesmi in izpodbujal tudi druge, da bi jih zlagali. Zbiral je porabne pesmi, popravljal izkažene, izpreminjal že ob- stoječe (deloma jim dodajajoč nove kitice), tako da so se potem ujemale z izpremenjenimi verskimi nazori in njegovimi nauki {„christlich corrigierte oder besserte"), ter jih sprejemal v bogoslužje in v za to namenjene pesmarice. Kjer je le mogel, je vnemal svoje privržence, naj goje duhovno pesem, in kmalu so reformiranci vsepovsod imeli v rokah enhiridije (priročnice) za cerkveno petje.

Še do 1. 1524. je Luter v bogoslužju pridržal latinske masne speve in še 1. 1523. izišla »Formula missae et communionis pro ecclesia Witten-

127


bergensi* ima skoro ves prejšnji red in skoro vse latinske masne pesmi rim- ske cerkve. Šele 1524 je izšla pesmarica osmerih pesmi (Achtliederbuch : »Etlich christlich lider, lobgesarjg vnd psalm etc"). Osem nemških cerkvenih pesmi s štirimi napevi je vsebina te pesmarice in že prvi božični dan istega leta so v župni cerkvi v Wittenbergu ob popevanju teh pesmi prvič služili službo božjo v nemškem jeziku.

Luter, ki glasbe ni samo zelo ljubi, ampak jo tudi poznal dodobra in jo sam praktično izvajal, je takoj izprva v narodnem petju spoznal naj* primernejše sredstvo z% razširjanje novih naukov. Ali izbrati je treba, je mi- slil, ne pesmi skrivnostne, nerazumljive, kakor je bila pesem katoliških du- hovnikov, marveč poljudno-narpdno, ki pridobiva narod zase, tisto pesem, v kateri je narod tudi sicer izražal svojo srečo in svojo bolest; le tako bi se priljubila narodu nova verska vsebina. Luter je dobro vedel, kaj sega narodu do srca, in je zajel iz bogate zakladnice katoliške pesmi ; oprt na svoje glas- beno znanje in zanesljivo sodbo, je od stare duhovne pesmi vzel najlepše melodije, da jih porabi zase; in te melodije so največ pripomogle, da se je reformacija razširila tako zelo in tako hitro. Rimski bogoslovci so se po pra- vici tožili: Hymni Lutheri animos plures quam scripta et declamationes occiderunt.

Ko se je v bogoslužje uvedla nemščina in narodno petje, je moral zbor v ožjo zvezo stopiti tudi s srenjo, z narodom in njegovim petjem ; zbor je pesmi, ki jih je srenja pela enoglasno, ponavljal v obliki umetnega več- glasnega stavka, ali pa se je v enoglasnem petju pridružil popevanju srenje. Da bi pa zbor melodijam, ki jih je pel narod, dajal enostavno, skromno har- monsko ozadje in se tako strnil s petjem ljudstva, to je bilo tedanjim skla- dateljem, vzgojenim v tradiciji cerkvene glasbene umetnosti, popolnoma tuje. V večglasnem stavku so melodijo dajali tenorju, druge glasove pa vodili samostojno kontrapunktno. Melodijo, ki naj bi se odražala in bih srenji lahko umljiva, je skladatelj pri tem cesto zagrnil, tako da se je skoro popol- noma potopila in da je bilo zelo težko, ali pa kar nemogoče, jo peti za pevcem. Drugačno mesto je med skladatelji one dobe odkazati kantorju in prijatelju Lutrovemu Iv. Waltherju (1490—1575) in D. Luki Osiandru (1586). Dočim je do tedaj umetno petje in petje srenje bilo pri bogoslužju ločeno, je Osiander hotel petje srenje v živo zvezo spraviti z umetnim petjem; zato je preložil melodijo v gornji glas, v diskant, in je umetnemu petju slekel ves nakit v toliko, da so se melodije glasile za vsakogar slišno in jasno in da jih je vsak mogel z družbo peti.

Najboljši skladatelji one dobe so : Hans Leo Hassler (1564—- 1612), Joachim Mčller (Burgck) (1541—1610) in Johannes Eccard (1553—1611).

Uvedba predreformacijskih cerkvenih popevk v evangeljsko

cerkev.

Videli smo, da so že davno pred reformacijo v Nemčiji poleg latin- skega liturgijskega petja duhovnikov in pevskih zborov imeli tudi duhovne pesmi v domačem jeziku, da so v velikem obsegu napeve narodnega petja porabljali za svete pesmi in da je Luter s svojimi privrženci sprejemal zlasti že obstoječe melodije in jih izpreniinjal in predelaval za svoje namene. Ali in katere melodije protestantskih pesmaric iz prve polovice 16. stoletja je Smatrati za izvirne tvorbe, ni mogoče določiti; takrat namreč so v časteh imeli edinole umetelno delo glasbenega stavka, ki je že dano melodijo ogrinjal z umetno zapletenimi glasovi ; zato so nam v pesmaricah sporočena le imena onih, ki so bili mojstri glasbenega stavka, ne pa tudi imena iznajditeljev melodije. Frid. Viljem Arnold trdi celo, da so vse melodije protestantskih cerkvenih pesmi do 1570 izposojeni starejši narodni napevi.

Ime .koralna melodija* je ostalo ; cantus choralis so rekli vsaki me- lodiji, ki so jo peli v cerkvi, da, vse petje evangeljske cerkve sploh je do- bilo ime »koralno petje". Ali to petje ni bilo več petje zbora, ampak petje

128


srenje, petje naroda ; to skupno petje vseh, pri katerem je bil zbor podrejen pesmi srenje, je postalo bistveni del bogoslužja.

Pri melodijah, izvirajočih iz nabožnega ljudskega petja, je bilo manj treba preoblikovanja ; mogoče jih je bilo sprejeti v njih prvotni sliki in obliki. Imele so melodiko, v katero je bil sprejet že spodnji polovni ton, in ritmiko^ kakor jo kaže naravni taktovni Čut gibanja in kakor jo narod sam prenaša na besedilo. Vsled teh dveh lastnosti so bile te melodije dovršene, splošna priljubljene in vsakemu ročne.

Pri pesmih, ki so bile vzete iz nabožnega ljudskega petja, so refor- matorji večinoma izpreminjali le besedilo, kolikor je izpremembo zahteval novi nauk.

Manjše je število melodij, vzetih iz posvetnega narodnega petja. Cesto so jih imenovali po motivih,, na katerih so slonele, in čitamo pogostoma v nadpisu: ,in Thon*, ,in der Weise", na pr. ,im Hildenbrant ton*, ,auf' Berckreyen weis" etc.

Najznamenitejše protestantske in katoliške pesmarice iz 16. stoletja.

Izmed mnogih protestantskih pesmaric v prvih desetletjih reformacije naj omenimo le najvažnejše, tiste, iz katerih je veČina duhovnih pesmaric zajemala bistveno svojo vsebino in v katerih se nahajajo v veliki večini tudi pesmi naših slovenskih pesmaric.

Za najstarejšo protestantsko pesmarico velja takozvana Pesmarica os- merih pesmi (Achtliederbuch), Wittenberg, 1524. Osmim pesmim te zbirke so dodane štiri melodije, izmed katerih sta dve (št. 1 in št. 3 — 7) prešli v slovenske pesmarice.

Istega leta je izšla obširna zbirka Ivana Waltherja : Wittenbergisch Gsangsbuchli, zu 3, 4, 5 Stimmen. Nezavisno od teh dveh in negotovo ali pred ali za njima sta 1. 1524. izšla oba erfurtska enchiridija (Erf. cnch.).

Waltherjeva zborna pesmarica, tiskana v peterih knjigah (vsaka za enega peterih glasov: diskant, alt, tenor, vagant in bas), vsebuje 5 latinskih in 38 nemških glasbenih stavkov. Izmed cS nemških Waltherjevih melodij jih ni nič manj nego 18 v slovenskih pesmaricah, (naše št. 1, 3, 6, 7, 9, 10, 12, 14, 20, 23, 27, 30, 35, 45 b, 50, 52, 56, 64) ; • izmed teh so naše št. 1, 3 (in 7) že v Pesmarici osmerih pesmi in št. 12 in 56 tudi v Erf. Ench.

Najbolj se je pa razširila pesmarica Valentina Babsta : Geystliche Lieder. Mit einer Newen vorrhede d. Mart. Luther, tiskana leta 1545.

V letih 1547, 1548, 1551 so tiskali to pesmarico v novih, neizpreme- njenih izdajah ; leta 1553. pa je izšla v svojem drugem delu od 40 pomno- žena na 70 pesmi. Izdaje 1555, 1557, 1559, 1567 so enake izdaji iz 1. 1553. Iz Val. Babstove pesmarice, izdane 1. 1545., so v naših slovenskih pesmaricah sledeče^ melodije:

Štev. 1, 3, 5, 6, 7, 9, 10, 12, 14, 15, 17, 19, 20, 21, 22, 23, 27, 28, 30, 31, 32, 33, 37, 41, 42, 43, 44, 48, 49, 50, 51, 52, 55, 56, 57, 59, 61, 62,

63, 64, 67, skupaj 41

iz izdaje' Babstove 1553 so v naših pesmaricah št. 24,

35, 36, 47 ' ' n 4

skupaj torej . • 45 melodij.

Vse naše melodije, ki so iz Pesmarice osmerih pesmi, iz Eif. Ench. in iz Waltherjeve pesmarice, ima tudi Babst. Babstova zbirka je bila torej najvažnejši in najznamenitejši vir sloven- skim pesmaricam.

Med najpomembnejšimi pojavi pa je pesmarica .Čeških bratov*. Tudi prejšnje čase na Češkem in Moravskem ni manjkalo takih, ki so prosvedovali proti rabi latinščine pri bogoslužju. Vzrok je bil ta, da so bili stare Čehe in Moravče izpreobrnili grški misijonarji (sv. Ciril in Metod). Prosvedujočim ob-

129 9


^inam so se pridružili pristaši Jana Husa in tako je nastala »Jednota bratrska*.

»Češki bratje* so že leta 1501. dali tiskati češki Kantional, češko pes- marico z 92 pesmimi: ,Pysnicky duchovai". Za to je prišla že 1. 1505. druga pesmarica s 400 pesmimi v češkem jeziku, a te izdaje nimamo nobenega izvoda več. Tako so imeli Češki bratje prvi med za pa d- nimi narodi cerkvene pesmarice v materinščini. Mnogo teh Čeških pesmi je prešlo v. poznejše nemške pesmarice Čeških bratov; prvo teh pesmaric je 1. 1531. izdal Mihael Weisse (Weys, Wiss, Weiss) ,Ein new Gesangbuchlein etc". Njegova pesmarica obsega 157 nemških oesmi s 112 napevi. 143 teh pesmi je prevedenih iz 400 pesmi Kantionala Čeških 'bratov (1. 1505.)

Drugo izdajo je oskrbel škof Jan Roh (Horn) 1. 1544. ; poznejše izdaje še 1564, 1575, 1583, 1611. Pesmarica Čeških bratov v obeh prvih izdajah je bila merodajna za uvedbo starih himnov in sekvenc, kakor tudi latinskih cerkvenih pesmi 14. in 15. stoletja v petje srenje v evangeljski cerkvi. Kjer ni Luter sam popravil pesmi »krščanski*, tam je navadno imenovan Weisse kot prepesnitelj ali pesnik. Tudi melodije takih pesmi so iz knjig Čeških bratov našle svojo pot v nemške pesmarice in preko teh v naše slovenske, tako da so te češke pesmarice posredno ali neposredno dobro došle tudi Trubarju. V naših slo- venskih pesmaricah je namreč 15 pesmi, pri katerih je ali samo melodijo, ali pa samo tekst, ali pa oboje, tekst in melodijo, z vaja ti nazaj na pesma- rico Čeških bratov. To so pesmi št. 1, 2, 8, 10, 24, 25, 47, 62, 63, 67, 68,71,76,79,99; v naših pesmaricah so torej poleg latin- skih in nemških uporabljeni tudi slo va nski elementi. Izvanredni uspeh prvih luteranskih pesmaric je pobudil tudi katolike, da so se začeli bolj zanimati za duhovno pesem in izdajati cerkvene pesmarice ; tako so mislili izpodriniti med ljudstvom že zelo razširjene heretiške popevke in doskočiti večji škodi. .

Prvo katoliško pesmarico, tiskano v Lipskem 1537, je sestavil dr. Mi- hael Vehe, prost v Halle. Vehe se ni oziral na predreformacijske katoliške pesmi, ampak je uporabil že izišle protestantske pesmarice; priobčuje stare katoliške pesmi v obliki, kakoršno so jim dali protestanti. V obče je ostala latinska liturgij^; pesmi, ki jih je sprejel Vehe, šo bile namenjene le za pred pridigo in po njej in pri obhodih in procesijah. Šele Ivan Leisentritt iz Olomuca, stolni dekan v Budišinu, je 1. 1567. izdal katoliško pesmarico; ki je bila tudi po svojem obsegu vredna vrstnica množici protestantskih pesmaric.

11. Slovenska protestantska pesem. Nastanek slovenskih pesmaric*

L. 1550. so dobili Slovenci prvi tiskani knjigi. Tiskarni v Niirnbergu in v Schwabisch - Hallu sta odklonili tisek. Slednjič se je Trubarju posrečilo, da je za svoje namene pri- dobil tiskarno v Tubingemu, kjer je pri Ulriku Morhartu 1. 1550. pod fingiranim pisateljevim in tiskarjevim imenom izšla prva slovenska knjiga: »Catečhismus, In der Windischen Sprach, etc. durch Philopatridum Illiricum". Ta z nemškimi črkami tiskana knjiga obsega poleg katekizma še 6 verzificiranih raz- lag njegovih najpoglavitnejših poglavij z melodijami, namreč naše številke:

št. 1 : De creatione, imagine, lapsu et renovatione primo- rum parentum; — št. 2: Decalogi explanatio; — št 5: Sym- boli Apostolorum Paraphrasis; — št. 8: Interpretatio orationis

130


Domiriicae; — št. 9: De institutione verbi et baptismi; — št. 11: Quid sit coena Dominica — in razen teh še »lita- nije" (št. 17). Pred št. 1 stoji opomba: Sequuntur nune bre- ues totius Catechismi expositiones numerose sen rhythmice a quodam Ghristi exule digestae.

Trubar se je torej takoj izpočetka pobrigal za cerkveno pesem v narodnem jeziku, uvažujoč nje važnost za razširjanje evangeljskih naukov. Ko je julija meseca 1565. 1. drugič osta- vil domovino, je, prišedši na Wiirtemberško, v aprilu 1567 izdal prvo izdajo cerkvene pesmarice. Najstarejši izvod pesmarice, ki vemo zanj, se nahaja v vseučiliščni knjižnici v Tubingenu (izdaja 1574). Na njega naslovnem listu stoji pristavek: »tre- tyzh popraulene inu populshane", iz česar lahko sklepamo na dve prejšnji izdaji.

Letnico prve izdaje navaja Dalmatin v svojem predgo- voru k izdaji 1. 1584., ki jo je priredil on. Tam pravi: nach- dem die vorigen Exemplaria des mehr angeregten Herrn Tru- bers Gesangbiichlins so im 67. Jar ist durch den Druck aus- gangen, nun langest abgangen, etc ;" in na drugem mestu tega predgovora : Dann, nachdem der Ehrwirdige und in Gott wol- gelerte Herr Primus Truberus, mein geliebter Herr, Patronus, vnd in Christo Vater noch vor viel Jaren, den gantzen Cate- chismus in feine Windische Reimen, auff liebliche Melodien, vnd in Gesang gebracht, vnd hernach mit etlichen Windischen Psalmen vnd geistlichen Liedern vermehrt, welche er auch vor siebenzehn Jaren in Druck gegeben etc." (Nemški predgovor izdaie 1574 je datiran „zu Deredingen an S. Jorgentag, Im 1567. Jar", torej je ponatisnjen iz izdaje 1567 in s tem tudi določeno leto te -le prve izdaje. Ur.) Seveda je čudno, zakaj omenja Dalmatin le pesmarico 1567, ne pa tudi izdaj 1570,' 74 in 79, i^eprav .mu izdaji 1574 in 79 gotovo nista bili neznani, ker je v oni izdaji ena, v tej-le pa kar 17 njegovih pesmi.

Vsebina in število pesmi in melodij v prvih dveh. izdiajah nam ni znana. Izmed nadaljnjih izdaj ima:

3. izdaja (Tiibingen 1574) 41 pesmi s 35 melodijami. (Hubad

jih navaja 43);

4. izdaja (Ljubljana 1579) 62 pesmi (»Register te izdaje izka-

zuje 61 pesmi; vse pesmi te izdaje so brez not" Hubad) ;0

5. izdaja (Wittenberg 1584) 79 pesmi z 61 melodijami;


  • ) Na knjigi, ki se hrani v Kodanju, je podpis v lat., slov. in nem-

škem jeziku : Johannes Ostannek Labacensis Carniolanus Anno Domini No- stri Jesu Cliristi 1594 (Pri slov. podpisu je čitljiva le letnica 1590). Nemški: Hannfi Ostannekh Von Laijbach in Kernten (!) Im 1594. (Hubad).

131 9*


6, izdaja (Tubingen 1595) 69 melodij z besedilom, dalje 31

pesmi in 7 tekstov v prozi brez melodije.') Kot nekak dodatek k izdaji iz 1. 1574. so eno leto po- zneje izšle „Try Duhouske peissni • . . Od Primoska Tru- beria, vnega vnuuizhni dolgi teshki bolefni sloshene" (4 z me- lodijami, 7 brez melodij).

Viri slovenskih protestantskih pesmaric.

Niti dr. Teodor Elze, najtemeljitejši raziskovalec slovenske ptotestanske slovstvene in kulturne zgodovine, nam ne daje Jasnega pogleda po virih slovenskih pesmaric. V svojih spisih, ki obravnavajo ta predmet, ne pove nikjer nič določnega o virih, iz katerih so zajemali Trubar in njegovi sodelavci; na- pevov k pesmim se sploh niti ne dotika; o besedilu pesmi pravi v spisu „Slov, protest. Gesangsbiicher* (1884), da je ve- čifia prvih slovenskih cerkvenih pesmi in prvega slovenskega slovstva sploh le prevod iz nemščine ; to da je pač bilo te- danjim razmeram primerno**.^)

Nemogoče ali izključeno ni, da je Trubar k svojim pesmim vsaj deloma sam skladal napeve ali pa da je za ne- katere pesmi porabljal melodije, ki so jih imeli Slovenci v cerkvenem petju gotovo že pred reformacijo, kakor je v svojo pesmarico sprejemal tudi besedilo slovenskih predre-


  • ) Poedini primerki teh pesmaric so skrajnje redki. Tretja izdaja 1574

je v vseučiL knjižnici tubinški, četrta 1579 v kr. knjižnici v Kedanju, 5. iz 1. 1584. v licejski knjižnici ljubljanski (ki sem jo porabljal jaz), dalje v knjižnicah v Monakovem, Draždanah, Berolinu in v Britisii Museum v Lon- donu ; šesta iz 1. 1595 (ki sem jo tudi porabljal) v muzejski knjižnici v Ljubljani. Razen tega je 1. 1893. dr. V. Oblak našel ne popolnoma cel izvod izJaje*1584 pri slovenskih protestantih v vasi Sovče, ne daleč od Podkloštra na Koroškem (Jagič, Arch. L si. Ph. 1893) ; knjižnica semenišča v Gorici ima tudi en izvod izdaje 1595, vezan z Dalmatinovimi Karszhanskimi lepimi mo- litvami • . . Tubingen 1595. (Pismeno izvestje goriškega stolnega organista č. g. Fr. Setničarja).

8) Ko je že izšel Th. Elzejev spis, še je imenoval dr. Križmič v svoji Zgodovini katoliške cerkve (Maribor 1887) prvo Trubarjevo knjigo iz 1.1550: , Katekizem s kratkim navodilom v petje"; Fran Rakuša (v svojem poizkusu slovenske glasbene zgodovine : Sloveasko petje v preteklih dobah, Ljub- ljana 1890) pa spravlja Jakoba Galla, ki ,je bil baje najboljši slovenski kom- ponist one dobe", s Trubarjem v zvezo. Pa tudi Anton Foerster, ki prinaša v svoji .Ceciliji" (Ljubljana 1883 in 1884) pet protestantskih melodij, pravi o dveh izmed njih (naši št. 18 in 22), da sta .staroslovenskega izvora".

Naj navedem še najnovejši pojav: Slovenske duhovne pesmi iz 16. in 17. stol. Ljubljana 1900. Pet napevov iz protestantskih pesmaric, ki so, raz- lično obdelani, v tej zbirki, je označenih vobče : .Dalmatinova, Bohoričeva etc. pesem". Pri šesteroglasno obdelani naši št. 69. je ipak opazka : brez imena skladateljevega natisnjena prvič 1584. Naravnost kot .napev Kastel- čev" sla označeni dve iz Kastelčevega molitvenika (1682) vz^.ti Marijini pesni* ki ju je priredil tudi M. Hubad..

132


formacijskih cerkvenih pesmi. Uvaževati moramo namreč, da je Trubar že v zgodnji mladosti imel zadostno pevsko in glas- beno vzgojo, ker je bil (sin cerkvenikov !) diskantist v kanto- riji škofa Bonoma, in je torej brez dvoma poznal takrat med Slovenci navadne cerkvene pesmi. Manjka nam še dokaz, od- kod so melodije slov. protest, pesmaric, kdo jih je ustvdril, kako so se prvotno glasile, odkod so vzeta besedila, kako sta zvezana besedilo in napev in koliko časa sta ostala v rabi.

Nekaj pesmi ima pač v čelu latinskih ali nemških spe- vov začetne vrstice, ki nam razkrivajo, da je »ton**, napev iz- posojen od rimske cerkve ali pa od protestantske nemške cerkvene pesmi. V resnici najdemo vse te napeve, 22 jih je» (8 nadpisanih z nemškimi, 14 z latinskimi začetnimi vrsticami) izvzemši štiri (št. 30, 31, 35, 64, vse Trubarjeve), z istim be- sedilom v nemških pesmaricah. Vendar nam ostane še prav dosti napevov, kojih izvor ni označen; k tem-le moramo pri- števati tudi psalmske pesmi in melodije, ker je večina sloven- skih psalmskih melodij v nemških knjigah porabljena za vse drugačna besedila.

Rezultate teh raziskavanj podajejo posameznim napevam dodane opazke. Iz njih sledi, da je od kraja vse napeve smatrati za izposojene, čeravno za napeva št. 66 in 68 ni bilo najti vira in se je st. 65 našla le v neki pesmarici, ki je izšla že po slov. protestantskih pesmaricah.

Nepričakovano ugoden rezultat pa je dalo naše dela glede besedil.

Slovenska književna zgodovina splošno misli, da so be- sedila slovenskih protestantskih pesmaric vprek zgolj navadni prevodi nemških protestantskih pesmi.

Temu nasproti lahko trdim, da so raziskovana besedila devetinšestdesetih napevov in besedila pesmi, kar jih je v slovenskih pesmaricah brez napevov (31), povečini samostojne pesnitve. Ta trditev velja istotako o besedilih, ki imajo na čelu začetno vrstico latinskega ali nemškega speva; pri tem pa je večina tekstov, ki jim ni videti, da bi bili prevodi, in ki jim ni najti latinskih ali nemških vzorcev, Trubarjevo delo, a njemu se kot drugi z dostojnim številom pridružuje Dalmatin. Naše mnenje o izvirnosti pesemskih tekstov nam drži dejstvo, da so ta besedila v naših pesmaricah podložena takim nape- vom, kateri spadajo v nemščini (in sicer izključno) k popol- noma drugim, po vsebini prav nič sorodnim besedilom ter se nahajajo v nemških pesmaricah le z njimi, nadalje pa tudi na- čin, kako so Trubar in njegovi sodelavci prevzemali nemške pesmi, napeve in besedila.

Trubar vzame iz nemških pesmaric tekst, ga prevede in brez napeva priobči v slovenski pesmarici; k napevu pa zloži novo, smislu sorodno pesem, tako da imamo pri teh napevili

133


dvojno besedilo, prevod in samosvojo pesnitev. Pri takih pre- vodih opozarja Trubar, da naj se pojo po »tonu" ali „viži" prejšnjega napeva (v tisti vishi, kakor ta od spreda).

Dvoje takšnih besedil imamo pri št. 19 : »Ta dan je vsiga veselja" (prepesnitev himna »Dies est laetitiae**) z nadpisom: »Ta stara božična peissen, v svoji viži kakor ta od spreda: hvalimo mi danas Boga"; dalje pri št. 26, kjer sta napev, podloženo besedilo in tudi še sledeča pesem samostojna iz^ virnika; šele šesta pesem, ki pride za melodijo, je prevod; itd.

Pri drugih pesmih zopet je v naših pesmaricah iz nem- ške pesmi vzeta edinole prva vrstica ali prva misel vsake ki- tice nemške pesmi r potem pa je dopesnjena popolnoma nova kitica ali »razlaga" (Auslegung). Pri večini pesmi se Trubar le malo naslanja na vzorec ali pa prav nič; njemu gre le za verno obnovo vodilne misli, temeljnih idej nemške pesmi. Te pesmi torej niso prevodi, ampak svobodne, samostojne, nove pesnitve. Trubar se sploh kolikor mogoče izogiblje suženjskega prevajanja izvirnika, podaja le vsebino, zato njegov lastni duh veje iz pesmi in ji daje znak samoniklosti. In Trubarjev veliki zgled je bil dober za njegove oduševljene pomočnike.

V prvotni, izvirni obliki pa Trubar pušča one pesmi, ki so se mu zdele liturgično svete in neizpremenljive ali kc^ »Kernlieder" nedotakljive; prevaja čim najverneje ; tako na pt vero (št. 5), ustanovitev oltarskega zakramenta (št. 11), veli- konočno pesem (št. 27), Lutrovo (št. 32), 51. psalm (št. 43) in litanije (št. 17).

S svojimi cerkvenimi pesmaricami in sploh s svojimi knjigami je Trubar predvsem nameraval podučiti in prosvetiti nemščine neuki narod po selih; zato je kolikor mogoče rabil narodno govorico in ostal »schlecht bei der bSurischen windi- schen Sprach, wie mans auf der Rastschitz redet, da er gebo- ren sei", kakor sam pravi v predgovoru k svojemu Novemu testamentu.

Še drug rezultat nam daje raziskavanje Trubarjevih pesmi.

Omenil sem že gori mimogrede, da je sprejel Trubar v svoje pesmarice pesmi iz predreformacijskega cerkvenega petja. Trubar daje raznim pesmim nadpis: »ta stara peissen;" tri pesmi je označil kot »vetus Slavorum" ali »vulgaris Slavo- rum cantus in o eni pravi »a quodam ante haec tempora translatus".

Pesmi, ki jih samo imenuje ;»stare", so Trubarju od davna mogle biti znane iz latinskega, nemškega ali sloven- skega cerkvenega petja, čeprav bi jih najbrže po Trubarjevi označitvi mogli imeti za »stare slovenske".

Tri pesmi z nadpisom »vetus Slavorum" pa lahko sigurno smatramo za predprotestantske slovenske cerkvene pesmi. To

134


so pesmi št. 3, 82, 85, 86, namreč: a) Vetus Slavorum deca- logus etc Te stare desset sapuvidi, nekuliku skusi Truberja popraulene (št. 3); — 6) Vulgaris Slavorum u\ die Resurrecti- onis Domini cantus etc. Ta stara velikonozhna peissen v ne- kuliku mejstih popraulena etc. (št. 82) ; — c) Slavicus Hymnus de resurrectione Domini, per Truberum compositus. Ena druga velikanočna pridna peisšen (št. 85). — d) Vetus Slavorum veni sancte Spiritus. Ta stara peissen od svetiga Duha, lih v taisti vishi (št. 86). Prve tri je Trubar »popravil" oz. razširil, zadnjo pa je sprejel neizpremenjeno. Melodija je le pri a).

Izmed tu navedenih pesmi je velikonočnica pod b) v svojih prvih dveh kiticah prevod stare pesmi »Christ ist erstan- den," ki je v nemščini znana že izza 13. stol. Za besedilo pesmi o 10 zapovedih ni najti nemškega vira ; pesem pod c) je nova pesnitev po pesmi b) ; binkoštnica d) je predelana la- tinska »veni sancte Spiritus" z eno kitico kakor pri Trubarju. To so torej pesmi, ki imajo svoj izvor v katoliškem predpro- testantskem petju.

Čudno je, da se pesmi, navedene pod a) b) d), in razen teh treh še ena „per il giorno di natale e deli Epiphania di N. S. Giesu Christe", ki je pa ni v slov. prot pesmaricah, nahajajo v »Vocabolario Italiano e Schiauo itd*. Gregorija Alasije da Sommaripa, Udine 1607. Pesmi so tu tiskane z italijanskim pravopisom in se v marsičem razlikujejo od istih Trubarjevih. Trubar pravi pri dveh teh pesmih, da ju je deloma »popravil" ; ali bi torej ne kazalo, te pesmi v Sommaripovi obliki smatrati za prvotne, starejše, kakor so bile že pred slov. reformacijo v narodu običajne in razširjene ? Oblak pravi v Let. Mat. Slov. 1. 1891, str. 66. si., da je Sommaripa pri svojih pesmih brez dvoma uporabljal starejše tekste, ki jih je tu in tam izpremenil. V dokaz navaja Oblak ve- likonočnico iz Trubarjeve pesmarice 1584, ki se s pesmijo v Sommaripovi pesmarici docela strinja, izvzemši nekaj malen- kosti. Gotovo je Sommaripa sprejel starejše tekste, toda nika^ kor ne tekstov iz protestantskih slov. pesmaric, marveč tekste, pesmi, ki jih je našel med narodom in ki so obTiko, v kakršni jih je priobčil, imele že pred slov. reformacijo. Baš velikonoč- nica nam je dokaz, da je oblika, v kateri jo je napisal Tru- bar, »poprava", »poprava" že obstoječe, katoliške pesmi, pesmi, kakor jo ima Sommaripa.

Trubar n. pr. pravi:

»Na tretji dan od fmerti vftal, Tem S h e n a m fe je perkasil," Sommaripa pa katoliški:

»Na trechi dan ie od fmerti vftau Marie fam ker fe ie pricazau."

135


Istotako pravi Trubar v pesmi »deset zapovedi** (št. 3): »Daj nam je Bug dershati vfelej v pokuri ftati/

Sommaripa pa:

»Dai nam ga Bug derzatl

Maria Bpfia Mati

Ta nam ga ocrati" —

Trubar je vrstico o Mariji preskočil.

Dalje ima Sommaripa v svoji velikonočnici sledečo ki- tico o Mariji:

»Maria diuizza

Ta bode nafha pomochnizza

Nebefcoga ladagna

Duzziffa fuetiga raia," ki pa pri Trubarju manjka.

Jasno je, da se »popravljanje", ki ga Trubar sam priznava, nanaša na gornjo v evangeljskem smislu izvršeno izpremembo starejšega, Sommaripovega teksta. In Sommaripova božičnica: »Ta fuetla fueifda ta ie zašla", ki je ni v protestantskih pesmaricah in ki je Sommaripa torej ni mogel vzeti iz no- bene pesmarice in nobenega molitvenika, ker jih ni bilo razen protestantskih, nam je jasen dokaz, da je Sommaripa neodvisno od slovenskih protestantskih pesmaric svoje štiri pesmi vzel iz naroda; na to pač kaže tudi sam v naslovu knjige: »lodi spirituali solitia cantarsi da questi popoli" (duhovne pesmi, ki jih narod navadno poje).

Ni torej neutemeljena misel, da so vsaj tri pesmi, ki se nahajajo pri Trubarju In pri Sommaripi, v istini predprotes- tantske slovenske cerkvene pesmi, da pa ni Trubarjeva, ampak Sommaripova oblika ona, ki je bila splošno znana, prvotna in starejša, čeprav je bila tiskana pozneje. K pesmim, vzetim iz predreformacijskega katoliškega slovenskega cerkvenega petja, pač lahko prištevamo tudi one, ki so v naših pesmaricah označene kot »ta stara peissen" brez pridevka »Slavorum" •, to so št. 16, 24, 72 in 84. Istotako spada k komadom, vzetim iz katoliške cerkve, molitev, ki je v izdaji 1595 natisnjena pred litanijami: »Ena stara Molitou, skuzi M. Kumprehta". Tudi med pesmimi, kojih pesnik ni imenovan v nadpisu, jih utegne biti precejšnje število takih, ki so jih Slovenci pred reformacijo poznali in prepevali. Saj reformatorji niso mogli kar tako na- enkrat prenehati z večstoletno običajnostjo cerkvenega petja; morali so marveč tudi že znane pesmi sprejemati v svoje pesmarice, da jih je ljudstvo tem raje jemalo v roke, molilo in pelo iz njih in da je tako stara katoliška pesem pospešila razširjanje nove protestantovske pesmi.

136


Trubarjevi sotrudniki.

Kakor smo že omenili, imamo od Trubarja 18 samo- stojnih pesnitev in 6 prevodov. Izmed njegovih sodelavcev pa ima Dalmatin največje število (28) pesmi; njih polovico je smatrati za pesnitev Dalmatinovo, drugo polovico pa za pre- vod ali preobrazbo že obstoječih pesmi. Kumpreht ima dve lastni pesnitvi in 5 prevodov, Krelj 5 lastnih in 6 prevedenih. Kline je prevel 1 pesem, Schweiger je v zbirki zastopan z dvema lastnima, A. Bohorič z 1 lastno, »SnoiT z 1 lastno in 1 prevedeno pesmijo. Anonimnih je 24 pesmi, štiri izmed njih kot »slovenskega izvora", štiri kot „stare,** torej prevzete iz katoliške cerkve.

Glede izvora oz. samoniklosti pesemskih tekstov je torej rezultat sledeči:

a) Slovenske pesnitve, oz, take, ki jim ni najti nemškega vzorca, so : Skupaj

Trubarjeve št. 1, 2, 7, 8, 9, 19, 20, 29, 30, 31, 35,

36, 37, 45, 50, 61, 64, 85 .... 18 Dalmatinove št. 12, 22, 39, 40, 47, 48, 53, 55, 58,

78, 93, 95, 97, 99 14

Kreljeve št. 46, 89, 91, 92, 94 5

Kumprehtovi št. 18, 38 2

Bohoričeva št. 60 1

Schweigerjevi št. 66, 73 • • • • • 2

Znojilškova št. 100 1

Anonimne št. 3, 26, 54, 70, 72, 81, 82, 83, 84,

87, 96 • JJ

skupaj 54 besedil. b) Prevodi so: Skupaj

Trubarjevi št. 5, 11, 17, 27, 32, 43 • • ^ . . . 6 Dalmatinovi št. 10, 14, 23, 41, 42, 44, 51, 52, 56,

57, 59, 62, 63, 65 14

Kreljevi št, 6, 15, 33, 49. 67, 90 6

Kumprehtovi št. 13, 16, 25, 28, 34 5

Klinčev št. 21 1

Znojiiškov št. 88 1

Anonimni št. 4, 24, 68, 69, 71, 74, 75, 76, 77,

79, 80, 86, 98 J3

skupaj 46 besedil.

III. Kako se slovenske protestantske pesmarice uporabljajo v poreformacijski dobi.

Reformirani cerkvi na Kranjskem je naredil nagel konec nadvojvoda Ferdinand (poznejši cesar Ferdinand II). Dne

137


26. oktobra 1598 je izdal na deželnega glavarja, vicedoma, odposlance in na evangeljske župnike ljubljanske ukaz, v ka- terem je tem -le in pa evangeljskim učiteljem pod smrtno kaznijo zapovedal, na dan razglasitve ukaza ostaviti Ljubljano, tekom treh dni pa vse hadvojvodgve dežele.

Škofu Tomažu Hrenu se je to naznanilo z nalogom, da naj pazi na izvršitev povelja. Dne 30. oktobra .1598 so ga. v Ljubljani razglasili in že 2. in 3. novembra je Tomaž Hren s procesijo prišel v Elizabetino cerkev, raztrgal tam evangeljske knjige in potem služil mašo.*) Tak je bil konec evangeljske cerkve na Kranjskem, ki se je pod Primožem Trubarjem za- čela 1. 1561. Povsodi po deželi, od mesta do mesta, od kraja do kraja je hodila komisija za iztrebljenje reformacije; izga- njali iso predikante, zasledovali oženjene duhovnike, uvedli zo- pet obhajilo v eni podobi, protestantske knjige pa so trgali in šežigali. V Ljubljani so na Mestnem trgu en sam dan sežgali 8 voz krivoverskih knjig. ^)

Popolnoma izbrisati sledove protestantstva se vendar navzlic ognju in prokletstvu ni posrečilo in še danes živi med narodom — četudi malo — nekaj pesmi in napevov, ki jih je Slovencem prinesel Trubar. Da so ti ostanki slovenskih pro- testantskih pesmi tako neznatni, tega ni toliko pripisovati sili protircformacije kolikor vplivu nemške in italijanske glasbe.

17. stoletje.

Najstarejši vir za dobo po reformaciji so »Bratovske Bu- quice S. Roshenkranza etc. skusi Matthia Castelza", 1682. Ta bratovščinski molitvenik ima 6 napevov, vse na sistemu pe- terih črt, in sicer našo št. 18 (Magnificat) in pa Stabat mater, kakor jo je najprej najti pri Cornerju 1. 1625., v menzuralrii notaciji 16. stol.; 2 pesmi rožnega venca in 1 Marijino s p6- črnjenimi notami, in napev »Modus Agonizantes juvandi" v belih menzuralnih notah, ritmizovan s taktovnimi črtami. Kastel- čev, Magnificat", Peissen Marie Divice, je v napevu verno posnet po zadnji izdaji slovenskih protestantskih pesmaric 1595, celo ponavljalno znamenje, ki je v omenjeni izdaji nena- tančno vpostavljeno, je z isto nenatančnostjo verno posneto.

Enako je prevzel Kastelic besedilo vseh 9 kitic, izpre- menjeno le v pravopisu, vendar manjka izpevek četrte kitice ori- ginala: „Te lakotne inu shejne, s dobruto vle napolni, na offertnu, tar presvetnu s gnado nikdar nefpumni". Zakaj so iz- ostale te breztendenčne vrstice, je uganka. Te postranske okol- nosti se mi je zato zdelo potrebno navesti, ker smatrajo ne-

  • ) Elze, Die Superintendenten etc.
  • ) Križanič, Zgod. kat. cerkve pri Slovencih.

138


kateri — kakor že omenjeno — Kastelca za skladatelja (ki bi sam skladal napeve). Da pa Kastelec sploh ni bil glasbeno naobražen, smem sklepati iz tega, da za šestorico svojih na- pevov uporablja tri različne notacije, — podal jih je pač na- tančno tako, kakor jih je' našel v treh različnih pesmaricah.

Da je Kastelec velik del svojega molitvenika kar prepi- sal iz Trubarja 1595, ne da bi ga le z besedico omenil, nam kažejo ostale iz slovenskih protestantskih pesmaric vzete pesmi, ki jim je pa Kastelec vzel le besedilo, ne pa tudi napeva. Te so: 1. Magnificat (naša št. 18) z napevom; — 2. Te Deum laudamus (naša št. 15,); — 3. Passion iz vseh štirih Evange- listov (naša št. 78); pri Trubarju je ta pasijon (z Dalmatinovim besedilom) tudi brez napeva, s pokazilom na napev št. 12: — 4) Psalm 15 (naša št. 91), ki je v slov. protestantskih pesma- ricah tudi brez napeva (pri Kastelcu kot psalm 14); Trubar pokazuje na napev št. 32; — 5) Psalm 31 (pri Kastelcu psalm 30), naša št. 41; — 6) Psalm 51 (pri Kastelcu psalm 50), naša št. 43; — 7) Psalm 91 (Kastelčev 90), naša št. 93; v slovenskih protestantskih pesmaricah brez napeva, pokazano je na ^ton** 25. ali 130. psalma; — 8) naša št. 55, tolažljiva pesem iz XI. poglavja Matevž.; — 9) naša št. 57; — 10) naša št. 58) — 11) naša št. 65.«)

V navedenih pesmih se Trubar in Kastelec razlikujeta edinole v štetju psalmov. Kastelec jih šteje po latinskem pre- vodu, po vulgati, dočim so Trubar in njegovi sodelavci prevzeli Lutrovo štetje po grškem prevodu (versio Alexandrina).

Iz slovenskih protestantskih pesmaric je torej Kastelec vzel napev Magnificat s pesnitvijo Symphoriana Polliona v M. Kumprehtovem prevodu, razen tega brez napeva še .10 nadalj- njih tekstov. Ta »Canonicus Rudolphsbertensis,, ibidimque confr. Ss. Rosarii Praeses" je torej v polni meri izkoristil do- voljenje, ki ga je bil že škof Hren pri papežu izposloval za izvestne zaupnike, da namreč smejo rabiti krivoverske knjige, in si z nenavadno drznostjo prilastil tuje zasluge.

Napeva obeh Kastelčevih pesmi rožnega venca navaja A. Foerster v Ceciliji 1883 kot „staroslovenska", dočim je M. Hubad en roženvenški napev in tretji napev Marijine pesmi v večglasnem stavku izdal kot »Kastelčev napev*. Vendar mo- ramo tudi vse Kastelčeve melodije smatrati za izposojene.

18. stoletje.

Glasbenih, posebe cerkvenoglasbenih razmer slovenskih v 17. in 18. stol. dosedaj ni še preiskoval nihče. Vsi kronisti

•) O načinu uporabe, oz. o malih , poglavitno le pravopisnih izpre- membah Kastelčevih govorim v svojih opazkah k posameznim napevom in pesmim. ...

139


poročajo^ da se je glasba gojila o vsaki priliki, vsaki svečanosti. Čigava in na kakšni stopinji je bila ta glasba, o tem ne do- znajemo ničesar. Šele začetkom 19. stoletja, ko so v Ljubljani začeli izhajati slovenski in nemški listi, zvemo nekaj več tudi o glasbenem življenju.

V 18. stol. izišle slovenske cerkvene pesmarice lahko de- limo v 3 skupine. K prvi prištevamo pesmarico iz 1. 1729. (Stržinarjevo), pesmarico Lavrenčičevo (1752) in »Mifionske Pefme inu Molitve", ki so pa izšle brez imena in letnice in brez navedbe tiskališča. V pesmaricah iz 1. 1729. in 1752. so tudi napevi. V pesmarici 1729 je razen molitev in litanij 30 pesmi, med temi jih je 11 z napevi. Melodije so notirane s črnimi, oglatimi notami; c- ključ stoji pri 5 melodijah pravilno na 1. liniji, pri šestih pa napačno na 3. liniji.

Pesmarica iz 1. 1752. ima 27 pesmi s 14 melodijami v isti notaciji kakor pesmarica 1729. Iz pesmarice 1729 je v Lavrenčičevo 1752 sprejetih 8 pesmi z napevi. Napake pesma- rice 1729 so pri Lavrenčiču popravljene in tudi kjuč stoji skoro vseskozi pravilno na 1., samo na nekaterih mestih pomotoma na 2. liniji. Zanimivo je, kako je v obeh knjigah napev k 16. pesmi preobražen, in sicer 1729 k besedilu: „0 moi sveti Angel varih', 1752 pa: K' svetemu Missionu pridite". V sta- rejši pesmarici ima melodija odločno a -molov značaj, v pes- marici 1752 pa stoje vse note za stopnjo niže s predznamo- vanim križcem v g- duru. Torej tudi v teh redkih k sloven- skemu besedilu zabeleženih napevih nahajamo zgled, kako so se resni in svečani zvoki preobražali v vesele in vedre napeve. Anonimna zbirka »Mifionske Pefme etc" obsega 28 pesemskih tekstov, dalje litanije in molitve.

Večino tu natisnjenih pesmi je najti v pesmarici 1752, nekaj celo že v pesmarici 1729. Napevov pa ni tu nobenih.

Nadaljnja skupina pesmaric so edicije J. Repeža 1764, 1770, 1775. Kakor pravi v svojem predgovoru k izdaji 1770, je Repež 1. 1757. izdal svojo prvo pesmarico, ki je obsegala 12 pesmi. Te pesmarice nisem mogel dobiti v roko. Izdaja 1764 ima 3 pesmi, izdaja 1770 jih ima 25 in izdaja 1775 12 pesmi. S to- le izdajo so skupaj vezane: „Zerkvene pejsmi etc V Lublani 1788«.

Napevov ni Repež nikjer zapisal. Iz nadpisov pesmi — posebno v obširnejši zbirki 1770 — pa lahko sklepamo na kakovost tedanjega cerkvenega petja. Italijanska opera in nemška instrumentalna glasba, ki jima je bilo, smemo reči, 18. sto- letje „zlata doba", sta zmagovito šli po Evropi in sta naravno tudi med Slovenci pustili sledove. Melodije, ki so očarujoče in zavzemajoče potekale iz tega vira, so bile presladke, pre- Ijubke in zavedljive, a da bi ne bile izpodrinile onih idealnih to- nov, ki so jih bili nemški reformatorji vzeli iz bogatega zaklada

140


katoliške cerkve, jih preobrazili, jih na novo poživili, jim dali novo obliko, nov ritem, duha in dušo in ki nam jih je Tru- bar očuval kot edino pravo cerkveno glasbo. »Na visho ko- ker en Minuet*, „na visho koker ena od nove mashe, katera je na en hiter Minuvet narjena", „na visho koker en ftari lafhki Marfh", ali »na tno gmain nemshko visho", d&, celo „na visho koker ta gmain teh salublenih Pefem" — takšni so bili napevi, po katerih naj bi se pele Repeževe pesmi.

Tem zlim razmeram ni doskočila niti zbirka »Osem inu shestdeset sveteh pesm, v Lublani 1775" (Redeskini). K tem pesmim so na Dunaju 1. 1776. v posebni izdaji izšli napevi, v slovenskih pesmaricah prvič tiskani z okroglimi notami, seveda še vedno s c- ključem. Tisk je nenavadno razločen in enakomeren, pri tem skoro brez napake, značaj pesmi pa je vseskozi prav veselosten. Triolni okraski, predudari, trilčki so zelo cesti, skoro polovica melodij je v jasno veselem •Aplesnem taktu. Pesmi same so se po vsej priliki zelo razši- rile, kajti izšli sta 1. 1795. (pri Mayerju v Kranju) in L 1800. (pri M. A. Raabu v Ljubljani) novi, neizpremenjeni izdaji pes- marice iz 1. 1775, pomnoženi samo z dvema masnima pesmima (brez napevov). -^ Te tri zbirke jemljemo lahko v 3. skupino pesmaric 18. stol.

V vseh navedenih pesmaricah 18. stoletja ni nikakega sledu o slovenskih protestantskih pesmaricah. Omenil sem jih navzlic temu, da spoznamo elemente, ki so se favorizirali na mesto krivoverskih, prokletih Trubarjevih spevov. —

Važen sled o ostankih protestantskih cerkvenih pesmi je našel dr. V. Oblak pri koroških slovenskih protestantih 1. 1895., namreč v novi izdaji Dalmatinovih: Karlzhanfkih molitev (1584) pod naslovom, Kristianskebuquice etc*ki so 1. 1784 izšle v Celovcu')

Temu molitveniku je prišitih 14 listov rokopisnih pesmi. Oblak meni, da so iz druge polovice 18. stol. Na teh listih so sledeče pesmi:

1) Kradka sastopna jflaga teh delsetjh sapubadi (naša §t. 2); — 2) Jogerske vere obilna jflaga Truberieva (št. 5); 3) od koga inu sakaj je pridiga inu s. Kerft gori poftaulen (št. 9); — 4) Ena drvga nova duhovna peisen od kerfta fkufj Jurja Dalmatina (št. 10); — 5) Ena drvga peisen od vcezhierje Criftusave skufj Jurjia Dalmatina (št. 12) ; — 6) Ta stara boshizhna pjefen prou tolmazhena, ampak nikar poufod rimana, v' vfvojei Bjshi, kaker Tajifta: Hvaljmo mj donas Boga; ~ 7) Ena drvga boshizhna pjefsen (št. 20); — 8) Ena drvga boshizhna piesen od Lukesha Klinza tolmazhena (št. 21); — 9) Ta hvaleshna bvo- shizhna pjesen sloshena fkusi Jurjia Dalmatjna (št. 23) ; — 10) Ta stari passion od kristusavjga Terplienja inu Smerti (št. 24);

») Let. Mat. Slov. 1895; Jagid, Archiv 1897. GI. gori.

141


11) Ena volikanozhna piesen od Gristusaujga gorj v'ftajehja, (menda št. 26); — 12) Velikanozhna peisen, v tej fe prabi jnu uVzhj, kakov prid inu dobruto je Crjftus vfem vjerujm sh- (niega) martro inu gorj u*ftajeniem od Smertj fturil, odprabil in dobil, fkusi P. Truberja (št. 27); — 13) Leta piefen fe more peti per obhajilu Criftufave vezhierje.

Pod 6) navedena pesem je v slovenskih protestantskih pesmaricah brez* napeva in je prepesnitev himna „Dieš est lae- titiae".

Pod 11) navedena velikonočna pesem bi po nadpisu, kakor ga navaja Oblak, mogla biti naša št. 26 ali pa ona, ki pride za njo, brez napeva, »vuigaris Slavorum in Die Resurrec- tionis Domini cantus", prevod pesmi »Christ isterstanden", ki smo jo našli tudi pri Sommaripi.

Po Oblaku so vse pesmi dobeseden prepis iz Dalmati- nove izdaje 1584; po napakah, ki so v njih, sklepa Oblak z gotovostjo, da so bile prepisane iz pisane, ne iz tiskane predloge.

Za nas je to odkritje Oblakovo v toliko važno^ ker iz njega lahfep sklepamo, da so Trubarjeve pesmi še danes v rabi in (če ne pri vseh 13 pesmih, vendar pa pri nekaterih) tudi še dotični napevi, ki so se po ustnem izročilu od roda do roda ohianili del| nego tri stoletja.

19. stoletje.

Glasba je v Slovencih v prvi polovici 19. stol. popol- noma pod vplivom italijanske opere in arije. Rossini vlada na ljubljanskem odru in z njim je prišla v gledališče in v kon- certno dvorano cela vrsta italijanskih skladateljev. Prvi dve desetletji so v Ljubljani gojili še Haydna, Mozarta in Beethovna, že leta 1815. so uprizorili »Don Juana" in 21. marca 1823 izvajali »Stvarjenje" že vdrugič; 1821 pa že nastopa italijan- ska opefna stagione, ki ob velikem navdušenju občinstva iz- vaja Rossinijevega »Ecjoarda e Cristino*, dočim Weberjev »Čarostrelec", »to remek-delo nemške umetnosti", kakor ga imenuje izvestitelj, ob svojem prvem izvajanju 29. dec. 1829 publike ne zavzame prav nič.

Fantazije, kavatine, kvodlibeti, transskripcije, kovaška pe- sem s spremljevanjem pianoforta in nakovala, operni dueti in arije, to so koncertne programne točke; flavtisti, virtuozi na kitaro, lombardski igralci na mandolino imajo natlačeno polne koncerte; nekiMihevz igra 1837 fantazijo na tri in štiri roke z dvema rokama — okus občinstva propada in smisel za pravo umetnost, za pravo glasbo izginja bolj in bolj.

In kakor posvetna, tako se je tudi cerkvena, duhovna glasba morala čutno dobrikati, ni mogla ostati brez lišpa, brez nakita.

142


Popolnoma osamljena so v tej glasbeni periodi izvajanja Haydnove maše za Cecilijin praznik (1830), Mozartovega rekvi- jema (istega leta) in Beethovnove maše v C za CecHijin praznik (1832).

Cerkvena glasba onega časa ni nič drugega nego v cer- kev prenesena italijanska koncertna in operna glasba, pa izva- jana slabo, kar se da. Valčke, koračnice, operne arije, varija- cije, odlomke iz »Fra diavola", »Zampe** in drugih so ob- delovali tedanji organisti Kako zelo so takrat pozabili na ozbiljnost cerkvene glasbe in s kakšnimi sredstvi so jo izva- jali, naj pokaže en sam kričeč zgled: maša z. nemškim^ bese- dilom, ki jo je zložil P. Gottersdorfer, oskrbnik graščine Thern- berg, in ki je v Ljubljani izšla 1. 1816. Ta maša se je dala izvajati na 3 načine: a) z orglami in 4 glasovi; — b) z or- glami, 4 glasovi in s spremljevanjem kitare; — c) brez orgel, s 4 glasovi ob spremljevanju mnogih kitar.

Določena je bila za ^graščinske" in domače kapele in sploh za male cerkve na selih in celo za večje cerkve z ozi- rom na adventni in postni čas, ko ne pristoja šumna instru- mentalna glasba.«)

Kako se je tisti čas v cerkvi udomačila nekaka plesna glasba, nam kaže zbirka cerkvenih in posvetnih pesmi, ki se nahaja kot rokopis v arhivu „der Gesellschaft der Musik- freunde** na Dunaju; tu se končuje novoletna cerkvena pesem s sledečo poskočnico:


p:


i


i


^-^M± ±3i:i^


3E^


-*=if-


etc, ali pa sledeča „Landler-melodija k pasijonski pesmi:


%


a


w^ ^^


¥E^


.Dab člo^vek ti


po


ve - del, kaj Kri - stus ter


^




3^E


ce - lim Ži


vo - tu


druz - ga ko


kri.


Take in slične melodije so bile koncem stoletja menda prav posebno priljubljene, kajti tudi Redeskini (1775) ima po- dobno se glaseče »cerkvene* napeve. Njegova pesem št. 18 se končuje takole:


I


p^


"^^^^


5=


^


i


j-^ J J


i


^) Vereitilgte Laibacher Zeitung 1816.


143


Njegova št. 39 poskakuje takole:


I


^^^■


r


e


EgEg



I


£

?=?[uredi]

^^^- ^' I iin-^ib


etc.


Tudi melodija št 47 »Mati B. dobrega sveta*" je prav taka, prav tako poskočna, kakor pesem za novo leto iz zbirke 1825:

n


i


p


^^^


^


I


^



SE


3E^


i


^


Ali je pačtrobentni signal (5.-8. takt) dajala trobenta? Zadnja nota 4. takta je pri Redeskiniju tiskovna napaka : glasi naj se a. Tudi sledeči valček je del Marijine pesmi št. 48:


I


S


^


^ — 3~t :


^


^


-^*


^^


^


S


i


^


In celo pravi slovenski cerkveni skladatelj tega časa, Gregor Rihar (1796—1863) ki je ustvaril kupe cerkvenih pesmi, ki je bil vsaj pol stoletja gospodar slovenske cerkvene glasbe in ki je deloval na najmerodajnejšem mestu, na stolnem koru ljubljanskem, dalj nego 40 let kot organist in dirigent, je bil popolnoma pod vplivom laške glasbe, organisti in šomaštri pa so ga navdušeno posnemali in častili in širili njegovo ,,umetnost" do zadnje gorske vasice.

Ali se pri tem ni čuditi, če častitljive, resne in veličastne koralne melodije slovenskih protestantov niso popolnoma izgi- nile iz naroda, če prav so cerkveni kori postali terišče najbolj razposajenega, najtrivialnejšega in najbanalnejšega glasbovstva?

Že iz omenjene rokopisne pesmarice, ki jo je našel Oblak pri koroških slov. protestantih, lahko sklepamo, da je narod v spominu ohranil napeve dotičnih pesmi; nadaljnji dokaz nam je M. Majarjeva pesmarica (Celovec 1846) s svojim orgelskim spremljevanjem. M. Majar je v štiridesetih letih prošlega sto- letja prepotoval vse slovenske kronovine doli do benečanske


144


škofije videmske, kjer je takrat živelo nad 20.000 Slovencev. Hotel je zbirati cerkvene pesmi . in njihove napeve, kakor jih poje narod. Kot sad tega potovanja je izšla 1. 1846. »Cerkvena pesmarica" z 81 pesemskimi besedili, v posebni izdaji kot orgelska knjižica pa je izšlo 39 melodij s primitivnim, na klavirski način prirejenim spremljevanjem, ki ga je oskrbel neki Bauer, glasbe učitelj v Celovcu, ker M. Majar ni bil glasbeno dovolj naobražen, kakor sam pravi v predgovoru knjižice (^»jaz po nesreči muzike ne znam"). Važne so te melodije, ker so bile nabrane v narodu, ker so, kakor zatrjuje Majar, stare po „sto, dvesto, tristo let".

O dveh melodijah te Majarjeve zbirke smemo misliti, da sta prvotno pripadali slovenskim protestantskim pesmaricam. To je velikonočna pesem št. 26, ki pri Majarju v nakičeni obliki, živahnejšem ritmu in v zmanjšanih notnih vrstah kaže isti glavni značaj, molov tonski način in bistveno melodično naraščanje in padanje ter prehod v dominanto na koncu prve periode oz. prednjega stavka. Popolnoma enaka pa sta si teksta, oni, ki ga navaja Majar, in oni, ki pri Trubarju pride za našo št. 26 brez napeva, prevod pesmi »Christ ist erstanden", ki ga torej srečamo tu že v tretjič. Trubar, Sommaripa, Majar : 1584, 1607, 1846.

Trubarjeve pesmi manjka pri M. Majarju 5 zadnjih kitic, na mesto njih je postavil Majar 2 kitici o Mariji, prošnjo in zahvalo neomadeževani roži Mariji in vsej sv. rodbini.

Omenim naj, da je prva Majarjeva kitica o Mariji ona^ ki jo je zapisal Sommaripa in ki je Trubar nima.

Sommaripa:

Maria diuizza

Ta bode naffa pomochnizza Nebefcoga ladagna Duzziffa fuetiga raia. Majar:

Marija roža devica Bodi naša pomočnicai Pri očetu nebeškemu In vsmilenemu Jezusu.

Majar imenuje besedilo in melodijo »vsim Slovencem navadno". Čeprav bi že ponovno omenjena Marijina kitica do- puščala sklep na katoliški izvor pesmi, je vendar melodiji vir iskati vsekakor v slovenskih protestantskih pesmaricah; če te tudi mogoče niso prve spravile melodije med Slovence, pa so jo toliko širile, da je še za Majarjevih časov živela v narodu.

Težavneje je, našo št. 22 izkazati kot izvirnik druge me- lodije. Njen tonski način je molov, in že to kaže, da Majar ni zapisal kake posvetne slovenske narodne pesmi, ker so slo- venske narodne pesmi v§e v duru.

' 145 10


že iz tega vzroka lahko domnevamo, da je izposojena. M^jar jo imenuje „vsem Slovencem navadno**. Ritem obeh me- lodij je različen, pri Majarju dvodelen, pri Trubarju trodelen. Vendar je ritmična člemba pri Majarju nepravilna in nepo- polna, če že ni okrnjena. Zato je razloček v ritmu brezpomemben <saj razen tega izpreminjanje dvodelnega v trodelni ritem in narobe ni prav nič redkega). Važno je, da se obe melodiji enako in pogosto dvigata v dominanto in zastranjujeta v lidščino, če- prav je pri izvirni melodiji ta zastranitev zelo odločna in do- ločna, pri modificirani pa le postranska.

Enako značilen kakor ta modulacija je nedostatek vsake druge, zlasti modulacije v dominanto. Krepko, ritmično in me- lodično izpreminjanje, figuracijo in resni vsebini melodije na- ravnost nasprotni nakit je smatrati za vpliv italijanskih oper in arij»)

Poleg skladeb slovenskih organistov in učiteljev in poleg del Ettovih, Wittovih, Greithovih in Mihaela in Jos. Haydna je v Foersterjevi »Ceciliji" še 84 »starih", kojih skladatelji niso znani.

Med njimi je 19 preobrazitev gregorijanskega korala, 15 pa jih je označenih kot »staroslovenskega izvora". Štiri teh staroslovenskih melodij so vzete iz Kastelca 1682, ena izmed njih je naša št. 22 (Puer natus), in sicer močno prenarejena, ena za staroslovensko označena binkoštna pesem »Prid* sveti Duh" je nemška „Komm', heiliger Geist, o dritte Person", tako da smemo upravičeno dvomiti o izvirnosti ostalih 9 melodij. Iz- med melodij, ki se nahajajo v slovenskih protestantskih pesma- ricah, jih Foersterjeva »Cecilija" prinaša pet. To so naše:

Št. 18. Magnificat; označena kot staroslovenska ; — št. 19. Dies est laetitiae; označena kot vzeta iz nemških pesmaric; —št. 20. Hvaljen bodi Jezu Krist; istotako iz nemških pesmaric; — št. 22. Puer natus; označena kot staroslovenska ; — št. 23. A soliš ortus cardine; označena kot preobrazitev gregorijanskega korala.

Št. 18, Trubarjev Magnificat, je Foerster vzel iz Kastelca 1682, št. 22 iz neznanega vira, ostale tri prejkone iz Wittove zbirke: »300 der schonsten geistl. Lieder der alteren Zeit, Re- gensburg 1869". Gotovo je le, da je Magnificat Trubarjev; Kastelic je melodijo vzel iz slovenskih protestantskih pesmaric, Foerster pa' iz Kastelca. Samo za to melodijo so slovenske protestantske pesmarice d okazan vir.

  • >) Reformator cerkvene glasbe na Kranjskem, Anton Foerster, je

1. 1868. ob malo ugodnih prilikah prevzel mesto stolnega kapelnika v Ljub- ljani. Učenec Bedf. Smetane, tudi akademično izobražen, je jasno uvidel, da je Slovencem treba temeljite reforme v cerkveni glasbi: Ustanovitev Ceci- lijinega društva, otvoritev društvene orglarske šole, .Cecilija". Foersterjevi požrtvovalni delavnosti na polju cerkvene glasbe je pripisovati, da se je v slovenskih cerkvah zopet uvedla prava glasba.

146 •


Petero melodijam, ki se nahajajo obenem v slovenskih protestantskih pesmaricah in v »Ceciliji" — najsi že imajo svoj izvir v predreformacijski nemški narodni pesmi ali pa v gre- gorijanskem koralu — so dali obrazbo in obliko, v kateri jih vidimo danes, protestantski reformacijski glasbeniki in po teh so se melodije splošno razširile. Posreden vir tem peterim melodijam so torej če ne slovenske^ pa brezdvomno nemške protestantske pesmarice.

Slovenske protestantske pesmarice je zadnji uporabljal M. Hubad 1900.

Njegove izpremembe so starim našim pesnim zabrisale izvirni tonični in ritmični značaj.

Hubadova zbirka prinaša iz slovenskih protestantskih pesmaric sledeče melodije:

1. Našo št. 8, Trubarjev Oče naš; četveroglasen stavek za moški zbor; — 2) št. 60, kot „ Bohoričeva pesem" v V2 in Va taktu, 4-glasen mešan zbor; — 3) št. 65, kot »Dalmatinova pesem", melodija sama, brez stavka; — 4) št. 66, kot »Ivan Schweigerjeva" pesem; tudi samo melodija; — 5) št. 69, kot »brez skladateljevega imena tiskana 1584" v V2 in V2 taktu, stavljena za 6-glasen mešan zbor.

Ker je Hubad pri nazadnje navedeni melodiji št. 69 iz- premenil ritmizacijo, je moral izpremeniti tudi mero in zato deklamuje namesto, kakor je v izvirniku:

Kaj žaluješ serce mojž etc tako-le: Kaj žaliiješ serce m6je etc.

Sklep.

Če v kratkih besedah povzamemo rezultat tega raziska- vanja, vidimo:

Slovenski reformatorji niso samo ustanovitelji knjižnega jezika in spretni prevajalci, ampak tudi samostojni pesniki, in mnogo besedil slovenskih protestantskih pesmi je smatrati za izvirne pesnitve. Neutemeljeno in napačno pa je mnenje, da bi bili Trubar in njegovi sodelavci tudi melodisti, komponisti; melo- dije slovenskih protestantskih pesmaric marveč niso domače slovenske, temveč so brez izjeme vzete iz nem- škega protestantskega cerkvenega petja, najsi imajo potem svoj izvor v katoliškem cerkvenem ali pa v nemškem ali češkem narodnem petju.

Teh melodij, ki bi bile brezdvomno postale prvi temelj našemu samotvornemu muzikalnemu razvoju, da jih ni ognju izročila protireformacija, slovenska glasbena literatura torej ne more smatrati za svoje.

Da je nekaj neznatnih ostankov teh melodij še danda- našnji razširjenih med Slovenci, v tem vidimo njihovo silo, silo glasbe!

147 10*


Sledeče melodije so, evo, po vrsti in notaciji izdaje iz 1. 1595. prene- sene v današnjo notno pisavo.

K temu prenosu naj omenim sledeče:

Notacija melodij je v slovenskili protestantskih pesmaricah pogostoma netočna in pomanjkljiva. Ona mesta melodij, ki so se v izdajah 1550 in 1584 glasila drugače nego v izdaji 1595, so pri dotičnih melodijah nazna- cena.

Nepotrebne ali pa napačno postavljene pavze, ki si jih je razlagati z večglasnim stavkom nemških virov, sem izpustil, v »breves* raztegnjene začetne in končne note posameznih verzov sem primerno okrajšal,, istotako v izdaji 1595 v »longa" raztegnjene končne note melodij; pri pre- nosu sem jim dal dolžino, ki jim pristoja po predznačenem taktovnera zna- menju. Korone sem vseskozi izpuščal, tako tudi ob začetku melodij sto- ječe pavze, ako jih ni bilo treba za izpolnitev sklepnega takta ali vsled po- navljanja. Nemalobrojne tiskovne napake sem odstranil in popravil s pri- memo opazko na dotičnih mestih. K tiskovnim napakam prištevam tudi v izdaji 1595 se nahajajoče nepravilne razrešitve lig a tur iz iz- daje 1584. Naj pravilneje so melodije notirane v izdaji 1550,. najbolj netočno v izdaji 1595. Akcidencij nisem nikjer vpisal. Po- membnejše inačice proti nemškim virom sem po potrebi navedel. Na- slove oz. nadpise pesmim podajem v celoti. Cesto mi je delalo težave podstavl Janje besedila. Našim pesnikom in prevajalcem je šlo po- gostoma le za to, da so dobili toliko zlogov, kolikor not je imela melodija. Pri melodijah, tekočih v načinu pesmi, je šlo lahko, prečesto pa je trpel metrum pri melodijah, nakičenih z melizmi in ligaturami ; sedaj je zlogov preveč, drugič pa spet premalo ; cesto se da pravilno podložiti le besedilo prve kitice, v poznejših pa glasbene zareze raztrgajo poedine besede. Ako je bilo v tekstu preveč besed, so Trubar in njegovi sodelavci — Trubar prav redko, njegovi sotrudniki pa cesto — kar brez ozira na ritem vkrpali eno ali več not, v nasprotnem slučaju pa so note kratkomalo iz- puščali, kar je cesto provzročalo popolnoma napačne melodične zaključke. Zato je bilo včasih kar nemogoče, določiti mero. Pri nekaterih besedilih (n. pr. št. 47) je vsled izpuščenega nastopa (zavzdiga) jambska mera izpre- menjena v trohejsko.

Najbolj nepravilna v gradnji verzov je št. 81 (brez melodije), ki ima Y 1. kitici 7 vrstic s 50 zlogi, v 3. kitici 8 vrstic s 60 zlogi, v 4. kitici 9 vrstic s 63, in v 5. 9 vrstic celo s 66 zlogi, tako da je med 1. in 5. kitico razločka za 16 zlogov ! —

So li bili naši pradedje glasbeno tako spretni pevci, da so znali raz- lične kitice prilagodovati isti melodiji, aH pa niso bili boljši nego današnji pevci, ki po navadi ne pridejo čez prvo kitico?

Še nesigurneje oz. še težavneje je bilo, iz melodije določati shemo mere, ker so iz nemških pesmaric vzete melodije v naših pesmaricah prikro- jene za besedilo s popolnoma tujo vsebino. Svoj prenos sem notiral v notnih vrednotah, ki so veljavne v današnji glasbi. Trubar je notiral, kakor je bila navada v prvi polovici 16. stol., ko je .semibrevis* glavna nota ; v me- lodijah št. 39, 42, 55, 56, 57, 59, 60, 62, 65, 69 pa je že „m i n i m a* kot glavna nota ; s črnimi notami je notirana št. 25, ki je samo v izdaji 1595. Ključ je C -ključ na 4. ali 3. črti; v f- ključu — pri vseh na 3. črti — so notirane št. 47, 60, 65; izdaje 1584 in 1595 imajo notni sistem z vseskozi 5 črtami, v izdaji 1550 so htanije notirane še na 4 črtnem sistemu z f-klju- čem na 2. črti. Končno naj še pripomnim, da latinski ali nemški začetki, ki stoje nad mnogimi pesmimi, nikakor ne pomenijo, da je slovenska pesem prevod imenovane latinske ali nemške pesmi ; obratno prevodi so le izjema pri teh pesmih, ki so skoro vse svobodne prepesnitve ali pa tudi popolnoma nove pesnitve brez vsake zv^zq z nemškimi ali latinskimi v nadpisu imeno- vanimi pesmimi.

148


L De creatione, imagine, lapsu et renovatione pri- morum parentum ex L, 2., 3., 4. cap. Gen.

Ena peissen iz s, stariga pisma, kokove šege inu nature so naši pervi stariši Adam inu Eva bili, koku so zapelani, skaženi inu spet skuzi Cristusa ponovleni, od Primoža Truberja zložena

inu popraulena.


li"^*^^^-


^


Nu puj- te, puj- te vsi lu - dje Spo - znat se - be, gre - he svo - je


I


nu se prou vu- nu prou za- sto-


nr ^ r f-h-^



^


ČT^ te, pi - te;


I


za - kaj je Bug nam si - nu dal, čud- =0


^a


H-r^- p I ^ ^ ^


^


ne re - či je on žnim djal, te mer - kaj - te po re - di.

17 kitic.

O Pri Waltherju 1524 tukaj nota es.

') » n » » note a g C f.

Ta melodija se nahaja najprej v .Achtliederbuchu* : .Etlich cristlich lider etc. Wittenberg 1524" k pesmi: »Nun freut euch liebe Christen gmein." Melodija se je brzo razširila in je prešla tudi v pesmarico Čeških bratov 1531, kjer jo je M. Weisse porabil za pesem : ,0 glawbig hertz gebenedey.* Najti jo je v večini protestantskih pesmaric. Tonski naan jonski. — V slovenskih pesmaricah se nahaja že v katekizmu 1550, in sicer v enaki no- taciji kakor 1584 in 1595. — Za tekst, pesem o izvirnem grehu, o padcu in odrešenju nisem zasledil predloge. Z nemško .Durch Adams Fall ist gantz verderbt" jo je primerjati le v nje osnovni ideji in ker se razlikuje tudi od drugih pesmi o tem predmetu, jo moramo smatrati za Trubarjevo lastno pesnitev. — („ Melodija 1574 je ista kakor 1584, razlikuje se le na dveh mestih notacija in izpisano znamenje repeticije, taktovno znamenje manjka in tudi pavza." Op. Hubadova).


2. Brevis ac dilucida Decalogi explanatio P. Truberi.

Kratka, zastopna teh desset zapuvid izlaga. Skuzi gospuda P.

Truberia.

1) 2) 3)


I


t rrTT


^


5


^


Po - slu - šaj člo - vik, re - zu - mej, kaj ti o - ča ne-


149


be i ški sam za - po- vej, de bo-deš vej-dil i-nu tu-di

4) 5)


i


J J I .' r


U i' T


stu


ril


pru - ti Bo - gu i - nu lu • dem, de


,iji ► f J J , 1 1 ^^


boš pri - e-ten


vsem.


13 kitic. Izdaja 1584 brez takt. znaka. Monakovski rokopis : 1) brer nastopa ; pri 2) nota f ; pri 3) nota a ;


,jj. ;v: J ^ I I ^ I J J J J I r r^^


$


Trilleir 1555« 


b (^ ^ f ^ [^ ^


^


S


J J r


Nu danket GottausHer


^) I* "i


^^


zens grund, denn er ist vol ] etc.


ler Gii-te zu al - ler Stund.


Obsequiale 1570 1


=W=:


i


O stis - ser Vat - ter Her - re Gott


ver - leih das


3=^^


  • 4:


wir


er


ken


nen die zeh - en Ge - bot.


E r k priobčuje to jonsko melodijo iz nekega monakovskega roko- pisa iz 15. stoletja k pesmi o 10 zapovedih : „0 susser Vatter Herre Gott, verleih dass wir erkennen die zehen Gebot.* Najstarejše pesmarice, ki ja donašajo, so Trillerjeva 1555 in ,Obsequiale, vel liber agendorum etc. Ingol- stadt 1570", vendar se notacija Truberjeva razlikuje v mnogočem. Ker so do- kazljivi tiskani viri te melodije iz dobe po Trubarjevem katekizmu 1550^ kjer jo že nahajamo, se ne more imenovati vir, odkoder jo je vzel Trubar. Tekst je Trubarjeva pesnitev, svobodna razlaga desetih zapovedi po zgledu, kakor je izšla že v Erfurtskem Enchiridiju 1524 in potem pri Weisšeju 1531. Od teh dveh »Dies sind die heiligen. zehn Gebot" se razlikuje Trubarjev


150


tekst že po meri in po številu vrstic kitice. Takisto ni prevod peterokitične ,0 . sfisser Vater Herre Gott*. — Za primerjanje navedem isto kitico Lutfovo iz Erf. Enchir., 5 kitica :

Du solt ehrn vnd gehorfiam sein, dem vater vnd der muter dein', vnd wo dein hant yn dienen kann, so wyrstu langes leben han.

Kyrioleis. M. Weisse, 5. kitica :

Dein Eltern halt nach Gott in Ehr', dien und folg ihn'n in guter Lehr, veracht auch dein Seelsorger nicht, noch den, so deinen Leib verficht.

Kyrioleis. Trubar, 5. kitica:

Očeta, mater rad poštuj, Duhouskih ter deželskih viših se buj, Družina bodi tudi na vsem zvesta, Da Bug bode per tebi stal, Životu odlog dal.


3. Vetus Slavorum Decalogus, siinplex textus vt- cunque etnendatus.

Te stare desset zapuvidi, nekuliku skuzi Truberja popraulene.

(1574: Te Itare Sapuuidi, nakuliku skufi Truberia popraulene. — Prepis

Hubadov.)


^


r r r I i r r frc i j J r


Kir hče Bo - gu slu - ži Te desset za - pu - vi


^ Tr rjl^n^^


ti, ta i - ma o - bra- di, ve - ruj ve - ni - ga


^


^



ni - ti, lu - bi ga iz tvoj -ga ser -ca 1 - nu tvoj-j Bo - ga.


^) r ^-F


^^


3 kitice.


bliž- ni - ga. Kyri e - lej - son,Criste elejson.


Izdaja 1584 brez takt. znaka.

Pri 1) stoje 1584 note h g. Odmor pri 2) manjka 1595. Pri 3) stoji 1595 nota dvojne trajnosti (brevis).

Melodija stoji v Achtliederbuchu, Wittenberg 1524 k pesmi : ,Es ist das Heil uns kommen her" od Pavla Sperata z nadpisom : ;,Ein lied vom

fesetz vnd Glauben gewaltiglich mit gčttlicher Gschrift verlegt, D. Pauli perati". V Erf. Ench. 1524 stoji nad pesmijo: ,Nu frevt euch lieben Chri- sten gemeyn* ; sledeča pesem „Es ist das Heil uns kommen her" ima nad- pis: „Eyn httbsch lied D. Sperati auf den Thon, wie man oben singt ,Nu frewt euch lieben christen gemein*.


151


Pozneje ostane melodija izključno pesmi ^Es ist das Heil uns kommen her*. Trubarjeva notacija 1584 se natančno ujema z notacijo v Achtliederbuchu 1524 ali pri Walterju 1524. V izdaji 1595 stoje pri drugi vrstici namesto d h g note ^ ^ a, ki jih v nemških pesmaricah ni nikjer najti. Iz prvotne mikso- lidske melodije se je tekom časa naredila jonska, le prva vrsta z značilnim / je ostala nedotaknjena. Že Raselius 1589 priznava ,dafi in dem zweiten Theile es insgemein corrupt gesungen, und in die jonische Singart sey ver- andert worden*. (Walterjev Mus. Lexikon). — Tekst, ki ga natančno ni dokazati v nemških pesmih, je bil vsekakor med narodom na Kranjskem že razširjen, že pred reformacijo, ker Trubar rabi nadpis ,Vetus Slavorum de- calogus*. Po vsebini se da primerjati z Lutrovo pesmijo „Mensch wiltu leben seliglich* s 5 štirivrstičnimi kiticami, a se od nje razlikuje že po številu kitic in vrstic (tri šestvrstične kitice z refrenom : Kyrieleison). Ta melodija in melodija pod št. 7 sta v nemških pesmaricah isti. Trubar je tu pod št. 3 izpustil vrsto not pred Kyrie, ta-le pa manjka zopet pri št. 7, ki je potem- takem dobila nepravi konec.

(»Melodija je 1574 precej drugače nego 1584.* Op. Hubadova).


4. Syinboluni apostolicum ad verbum.

Apostolska karšanska vera, od bessede do bessede.


i


^


t ? i rf


r


^


4=


i


Jest ve - ru - jem v'Buga ' o - če - ta vsi - ga mo - go - či - ga


^


^


^


i


stvar - ni - ka ne - bes i - nu te zem- le : I - nu tu - di v' Je


^^


£


^ 6 "Q~


%


zu - sa Chri - stu - sa. Si - nu nje - ga e - di - ni - ga, go - spu •


^-f-T rT'^ f r rt


i


di


na - ši - ga : Kir je po - čet od sve - ti - ga


Du


-f- f-^-^


^


ha, Ro-jen iz Ma - ri - e Di - vi - ce: Ter -pil pod Pon-ci-


1)^ r r ^"^


-SL-


i:


^tE^^^


=t


=t


om Pi - la - tu - žom : Križan, mer - tou je v'grob po - lo - žen : Do-

^- a — ®-


i


^


^m


t[uredi]

~^~"?~


=t=t


li sto - pil h' tem paklom. Na tre - tji dan je od te 'smer - ti vstal: 152


^ r'r r^ ^^


i^T rp -^ ^ ^


Go - ri sto - pil v' nebe - ssa, se -: di na de - sni - ci Bo - žji,


^^


=^


^


O - Če - ta vsi - ga- mo - go - či - ga, od u - nod pri


I


ti - ga


-de


^-


^


^


f g g-


^


P


SO


di -ti te ži - ve i - nu te mer - tve. Jest ve -ru-jem


1^ r r r-^-f-^T-^j j r r


tu - di v sveti - ga Du -ha: E - no sve-to kar-sčansko cerkou:


i


^^^


^


^


£


211


Gmajno teh svetni - kou : Od - pu-sča - nje teh gre - hou : vstaje - nje


1^^ J J ^


^ — ©-


^t:


ti - ga me -ssa: I - nu en več -ni le-ben. A - men.

') Izdaja 1595 ima tu g, očividno tiskovna pomota. «) , 1584 . „ g, „

Melodija, jonska, je izšla, dasi z raznimi razlikami, najprej v „Teutsch Kirchenampt, Strassburg 1525* v koralnih not;»h z nadpisom »Folget die Predig, darnach der.Glaub*. To je pretvorba ambrozijanske melodije sim- bola. Potreba mnogobrojnih večjih in manjših razlik od melodije v ,Kir- chenamptu* je nastala iz podložbe prevedenega prozajskega teksta, ki je prinesel več aH manj zlogov nego nemški izvirnik ,lch glaube in Gott*. Prevodilec nemškega teksta, ki je najbrž izvršil tudi izpremembe v melodiji, ni imenovan. (1574 ima po Hubadovem prepisu v 1. vrsti: veruio. Gl. sle- dečo pesem ! Ur.)


5. Syinboli Apostolorum Paraphrasis.

Jogerske vere obilna izlaga Truberieva.


i


E


=t=?


3


P


Jest ver - jem v e - ni - ga. Bo - ga,


v ti - ga vsi-


^m


1=


i^


=P=F


P[uredi]

-i-;


ga - mo - go - či - ga,


kir je stva-ril zem-ljo, ne - bu, 153


^


vse do - bru, nucnu tar li


pu,


vse


kar z o - či - ma


^


^


mo.


vi - di - mo,


i - nu kar mi ne vi - di


12 kitic. V izdaji 1550 predznačen vseskozi b.

Ta melodija je spadala izprva k Lutrovi ,Vater unser im Himmel- rreich* in je izšla prvič v Kčpphlovi pesmarici 1537; pozneje pri Schumannu 1539, Klugu 1543, Babstu 1545 itd. L. 1545. je Sebaldus Heyden na to me- lodijo spesnil svojo pesem : ,Ich gjaub an den AllmSchtigen Gott* ; s to pesmijo jo je najti pozneje in tudi Trubar jo je vzel z njo. Melodija gre v tretji vrstici za malo terco čez ambitus dorške, kar se je baje zgodilo radi besed v prvem nemškem verzu ,ruffen an* ,ad exprimendum animi ardorem", kakor je menil Walther v Mus. Lex. (Vater unser im Himmelreich, der du uns alle heifiest gleich, Briider sein und dich ruffen an"). To prestopanje oktave pa je sploh posebnost dorskega tonskega načina (Kiimmerle). Melodija je najbrž vzeta od neke posvetne narodne pesmi; na to kaže označba v Wal- therjevi pesmarici 1544 „ Vater unser, auff Berckreyenweiss*. Pri Trubarju nahajamo melodijo že 1550 v prvi izdaji, in v poznejših neizpremenjeno, povsem enako nemškemu izvirniku. Pri Seb. Heydenu, ki ga je Trubar pre- vedel, ima ta pesem 12 kitic, istotako i pri Trubarju. A d(Kim je Trubar na novo zložil svojo drugo kitico: ,on je s' ozhaki govuril", je iz Heydenove šeste in sedme kitice naredil le eno, svojo sedmo, tako. da je ostalo število kitic isto. Vendar je prevod Trubarjev čisto svoboden. Za zgled Heydenova osma kitica :

Ich glaub an Gott den heyligen Geyst,

der vns die gčtlich warheyt weyst,

der vom Vatter vnd Sun aufigeth

vnd durch Propheten hat geredt,

der vnserm Geyst auch zeugnufi gibt

das Gott vns als die Kinder liebt.


Pri Trubarju:


Jest verjo v svetiga Duha, Kir gre od Synu od oča, Žnima en Bug ene časti, nas vse živi, trošta, sveti: Skuzi preroke oznanil, vse tu kar je Jezus sterpil.


6. Syinbolum Lutheri, translatum per Sebastianum

Krelium.

Doktoria Martina Luteria vera.


i


^m


^


  • =t=


^


s


^ — m-

v' e - ni - ga Bo


Mi


ve - ru - je


mo vsi


154


i


^


^m


^


stvar - ni - ka vsi - ga - mo - go - čl - ga, kir se je nam k o-


J J J i j J J -^


— © — znal.


če - tu dal, nas za svo - je o - tro - ke spo


On nas


^


E^



^


ho -če vse ži


VI


ti.


du - šo tel - lu


W


^


^^E


O - hra - ni


ti, pred vsem zlim nas va - ro - va


J ^' J I J J J ^


^


^


vsak


hip na


i


nas gle - da - ti, on ču

NB


je


^m


r ir ; n-


3=


— rs —

nas.


kir


svo


der -


i


m


^£^


' ^ ^ " • - ' ^ J • Sr-

ži vse svo - je Stva - ri tar ri - či

3 srokovani stavki.

Podložba teksta pri NB. po izdaji 1595.

Ta cerkveno-liturgiška dorska melodija je predreformatorska in jo je v nje bistvenih sestavinah našel Hofmann pl. Fallersleben v nekem vratislav- skem rokopisu iz 1. 1417. To je ena izmed onih treh melodij, (»Jesaia dem Propheten das geschah", ,Wir glauben ali an einen Gott", in ,Ein feste Burg"), o 'katerih misli se Winteneld, da so sigurno iznajdene od Lutra. V protestantskih pesmaricah se nahaja najprej pri Waltherju 1524. Prešla je tudi v katoliške pesmarice. Vehe 1537, Leisentritt 1567. Slovenski tekst je dobeseden prevod Lutrove ,Das deutsche Patrem" s tremi kiticami, kakor je pri Waltherju 1524. Seb. Krelj je prevzel melodijo neizpremenjeno, kakor jo je našel v nemških pesmaricah.

7. Textus orationis dominicae, rhythinice et para- phrastice expositus.

Kratka izlaga tiga oča naša od Truberja.


^)r- 'Z M r r r n r r r ^


^^


o - ča, sin, duh ne - be - ški kraji, tvo - je i - me sve Čez naš de boš sam kraj - lo - val, tvo - ja vo - la zi


155


^ -r7 rjI^nT' ^ r r iH^T^gK f r j


ti se, "^ Ka - kor ne - be - ški an - ge - li, ta - ku vsi lu - dje di se. n


ju ' f i


^ ^ I J J J I I


2 kitici.


na zem-li, te - bi vol-nu de slu - že.


Pri 1) stoji 1584 minima brez prejšnjega odmora.

Melodija, ki je kot št. 3 vzeta za „Decalogus", je tu vzeta k ,Oče- našu*, pri drugi vrstici d h g namestp d g a w ^t S, verno po nemški pred- logi. Za tekst nisem našel, dasi priobčuje Wackernagel sam 17 raznih oče- naSev, nobene nemške predloge. Rastoči zvršetek melodije kaže nje nepo- polnost. Prim. št.- 3.

8. Orationis Dominicae longior et perspicua inter-

pretatio.

Tiga oča naša obilna zastopna izlaga, skuzi Truberja. 1)


I


i^^


a


^


'• C I r iM


i


i


o - ča naš, kir v ne-be - sih se - diš, po - vsod kaj se stu ■ Je - zus ta je nas s'ta-bo zmi - ril, nam vsem ne-be -ski


i


1 J r r I r 1 ' [[/ r r


^^


ri, vi - diš, raj do - bil.


I I I I I


f r i r ^ r


I - nu je nas tu - di vu - čil,

')


 : [ r


de bo - mo prou mo - li


li,


ve - ri te pro -


i^


-^


^3^^^


i


Si - li.


Ti si le sam, kir mo-reš nam


^^m


  • )


^=^


^


po - ma - ga - ti.


va - ro - va - ti


H~^T^


du - šo tel


t


S^


lu, kar i - ma - mo.


Na - tu mi vsi,


^^3^^^^3


reu - ni vbo


9 kitic.


zi, mo - li - mo po - tem Je - zu - si.

156


o Weisse 1531


■I


m


  • ) Se glasi pri Trubarju 1550 in v nemških pesmaricah ;


|) 1 ' r


^


  • ) Ta nota c nemških izvirnikov manjka v vseh izdajah Trubarjevih;*

sledeči verz ima po tem v vseh kiticah le po 6 zlogov.

  • ) Pri Weisseju in drugje je tu nota a.

^) Izdaja 1550 ima ta zvršetek :


^


4:


j'— r f ^ g r -^^r ^ r r


±


Nemške pesmarice :


i


^


^


^L r ^ r


i


^


Pri «) stoji 1584 tiskovna pomota a.


Tenor 1. 11.


Bas 1. 11.


Oče naš.

Stavek Mat. Hubada, 1900.


i


^


^


^


o - če naš, kir v ne - be - sih se - diš, po -

Je - zus ta nas je s ta - bo zmi - ril, nam


i=i


^


^


^


^^=4-i J i


^


«=


^


r-r


vsod kaj se stu - ri, vi - diš, vsem ne - be - ški raj do - bil.


^-^-N-4


1 - nu je. nas

I I I


r^-^


r-r^


j-


^


,u.


-J j j J i


^^


r-'^-^^ ' r \'


^


tu - di vu - čil,


de bo - mo prou mo - li - li.




^


?^


157


^m


I


^^


S


^


1F=^


uve - ri te pro - si - li


^


ti si le sam,


i-J-


kir mo -


^


-^ fŽ


frri . 'i f! / , I ^ g^


reš nam po - ma - ga - ti


.J J J -


va - ro - va - ti,


^^^=^


^


=F


^


^=4


E


i — Na - tu mi vsi,

g ^ J J ^


I ■ ■ II

du - so, te - lo, kar i - ma-mo


f-^^-^


^


=^


^


mo - li - mo po tem Je - zu - si.


reu - ni, vbo - zi,


3


-ji-^


H=^?fT


- g ^


Melodija frigijska, »mojsterski spev" s konca 15. veka k tekstu »Maria zart von edler Art", je v obliki „0 Jesu zart in neuer Art" 1531 prešla v pesmarico Čeških bratov in potem v evangeljske pesmarice. Trubar je to me- lodijo sprejel že v Katekizem 1550, a je nasproti nemškim virom prvo in drugo vrsto melodije v izpevku (Abgesang) skrčil v eno ; vsekakor je s tem hotel omogočiti, da bi se melodiji dal podložiti tekst vseh kitic. Izdaji 1584 in 1595 imata na tem mestu pač melodijo pravilno natisnjeno verno po nemških pesmaricah, radi odmora pa, ki je tu postavljen med člene melo- dije, se morajo raztrgati besede 2., 3. in 4. kitice. Nadalje je Trubar iz za- četne note, raztegnjene v brevis, naredil dve noti (pri nas a in b) ; s tem je jambska mera 1. in 3. vrstice izpremenjena v trohejsko. Za tekst Trubarjev z 9 kiticami nisem našel vira. Za vzorec je služil Trubarju ,Das Vatervnser kurtz ausgelegt vnd jnn gesangweis gebracht. d. M. Luther", ki je v pes- marici Schumannovi 1539. Ta obsega 9 šestvrstičnih kitic in se začne vsaka nova vrstica z eno prošnjo .Očenaša", istotako pri Trubarju; vendar je vse-, bina zelo različna. Ta .Očenaš" je izšel v harmonizaciji M. Hubada in v iz- daji .Glasbene Matice" 1900; harmonije hočejo ugoditi strogemu a capella —


158


stavku, zlasti po ostentativno mnogih praznih kvintah, a vsa melodija je po- motoma shvačena kot jonska s terčnim začetkom in zvršetkom (zato tudi harmonizacija ni prava); v istini je melodija frigijska.


9. De institutione verbi et baptismi, et quis eorum usus seu finis, per Truberum.

Od koga inu zakai je prediga inu s. karst postaulen.

1) 2,


I


^h-^ 'r iT-^r^^^^ir ^ ' ^


E


Ka - dar je Je - zus v ne - bu šal, je k svo - im jo - grom Me ' ni je Bug vso ob - last dal, me - ni je vse pod -


^


^


-J j J -^ ;1 f-t.


^



re - kal : ver-gal.


i


Poj - di - te tar pre - di ^ guj - te, vsi-mu svi - tu o


^


^^


« kitic.


zna - ni - te, kar sim jaz djal tar stu


ril.


Pri O ima Walther 1524 noto h. Pri >) ima Trubar 1550 noto a.

Ta jonska melodija se nahaja v Walterjevi pesmarici 1524, dalje pri Klugu 1535, Babstu 1545, a k besedam Lutrovim o 14. psalmu : „Es spricht der Unweisen Mund wol". V pesmarici Čeških bratov 1544 je s pesmijo: ,0 hčchster Gott von Ewigkeit\ Za tekst Trubarjev manjka direktna predloga.

10. Ena druga nova duhouna peissen od s. Karsta.

skuzi Jurja Dalmatina.


^


i


r^-j^


s^3


^


^


Po - slu - šaj - te vsi člo - ve - ki i - nu se prou vu - či - te, Ner-več vi vsi kar - šče - ni - ki čez tu prou po - mi - sli - te,


i


^3^


^


^


^


^


^


gdu nam je go - ri po - sta - vil tu sve - tu kar - ščova


nje, kaj


i


f J j i ; j j±j,S Ei


iS


3^


I


nam je per tem o - zna - nil i - nu vsem dal na zna


nje, de


s^


Cf r m


10 kitic


ma-mo ver -je


ti. 159


Pri O Walther 1524.


^


Ta melodija^ ki zvršuje nepravilno eolski, dasi se sicer kreta v dorskem tonskem načinu, je v Waltherjevi pesmarici 1524 dodana Lutrovim besedam : ,Es wollt uns Gott genadig sein*. Pri Klugu 1543 pa jo nahajamo s krstno pesmijo Lutrovo: .Christ unser Herr ziira Jordan kam", ki je 1541 posebe izšla v tisku brez melodije. S to so jo pozneje sploh rabili. V pesmarici Čeških bratov je uporabljena za pesem „Ein newe bahn wir alle han", pri Leisentrittu 1567 za pesem: ,Aus hartem Weh klagt menschiich Cschlecht.* Dalmatin je prevedel Lutrovo krstno pesem s 7 kiticami, a je.zamenil prvi dve kitici, tako da je Lutrova prva kitica pri Dalmatinu postala druga. Ra- zen tega je Dalmatin dodal tri zadnje kitice. Druga kitica Lutrova se glasi :

So hčrt und merket alle wol, Was Gott heišst selbst die Taufe, Und was ein Chrišten glauben soli Zu meiden Ketzerhaufen etc.

Prim. gornjo Dalmatinovo prvo kitico!


11.

Od isto


^


Quid sit coena Dominica, et de ejus legitimo u$u.

te večerie ali prave Maše Jezusove, gdu inu koku je to postavil, inu koku se ima deržati; skusi Primoža Truberja.

NB.


^


^


■ A-


f^=^


^


Sve - ti Pa - ul v e - nim li - sti Ka - dar je Je - zus fra-tan bil,


i - nu ti e - van - ge • li - za nas mar-tro ster- pit ho-


I


m


^


fc


- g -^


£


sti til,


I


od pra-ve ma-še pi-šo; zjo-gri gre ve-čer vhi-šo: . 1) ^)


^^


za-čne žni-mi ve-

3) 2)


^


15 1^


^


^


I


čer-ja - ti i - nu nim no-ge vmi-va - ti,

3) 4)


dol-gu nim 3)


^


g si


■ <?


I


pre - di - gu - je,


^^^^


od Bp - ga od mar - tre svo - je,

3)


vse svo-


■1^ — ^


je ver -ne tro-štal je,


mo-lit, lu-bit vka-zu


je.


'7 kitic.

Pri NB. 1595 pomotoma minima. O Strassburg 1525 in Trubar 1550 tu A.


160


  • ) 1525 in 1550 tu:


n T \


W —P p-


E^


^^


i


p I g — ^


ri r ' M r ^


$


M


ij^s


i


E^^^


i


^


^^


I


^rTf=^


  • ^^^ J ' r ^


^


^


E^


  • ) Ti odmori so samo 1550. *) 1550 pri tej noti pika, semibrevis z

minimo.

Melodija, jonska, je bila že v tretjem delu Strafiburškega »Kirchen- ampta" 1525 pri besedah M. Greiterja o 119. psalmu: ,Es sind doch selig alle, die im rechten Glauben wandeln hie". Melodija je redka. L. 1544. je izšla v Niirnbergu s pesmijo: ,Als Jesus Christus unser Herr* posebe v tisku, ,die einsetzung vnd brauch des heyligen Abentmals Jesu Christi vnsers Herrn inn gesangs weis gestellt. In des Passions Thon. Durch S. Heiden." Ta pesem je imela 8 kitic : izmed teh manjka pri Trubarju 4. kitica. Trubarjevo notiranje 1550 se popolnoma zlaga s Strafiburškim »Kirchen- amptom" ; v poznejših izdajah je finalna nota 7. vrstice c mesto prvotnega ay s tem dobi osma vrstica, ki je ponavljanje sedme, isti konec s to-le.


12. Ena druga peissen od večerje Cristuseve,

Jhefus Chriftus vqfer Heiland, etc. Skuzi Jurja Dalmatina.


I


E


^


t=^


^


Je - zus Cri


nik, kir je v' ne -bi


stus od - re - še


i


^


X


^


^


naš od


vet - nik, nas je s' svo-im


za


slu -


I


^


^^


J I J J. j- i j j^


čem vsem


že - njem iz gar - la zderl hu


di


12 kitic.

Pri ») v Erf. Ench. nota /. Znak takta manjka 1584.


161


Ta dorska melodija (po lat. himnu .Jesus Christus nostra salus*) je prvič v Erf. Ench. 1524 k Lutrovi pesmi : .Das Lied S. Joh. Hus gebessert" Pri Waltherju 1524 jo je najti dvakrat, v peteroglasnem in v čveteroglasnem tonskem stavku. Pozneje v večini, tudi katoliških pesmaric. Lutrova pesem ni samo prevod latinskega himna ; še celo to, da ji je ta-le osnova, se da spoznati le na malo mestih. Tako je tudi Dalmatinov prevod v vseh kiticah povsem svoboden in se vsebina slov. pesmi ne ujema popolnoma niti z nemško niti z latinsko. Razen tega je Dalmatinova tretja in zadnja kitica celo samostalna; tretja posebno poudarja evangeljski nauk o obhajilu: ,Im Brot gibter uns seinen Leib, im Wein sein Blut, das wir alle trinken sollen", nasproti katoliškemu nauku, po katerem se deli obhajilo le v eni obliki. Primera prevoda : Lat. izvirnik :

JeSus Christus nostra salus quod reclamat omnis malus, nobis in sui memoriam dedit hanc panis hostiam.

Luther :

Jhefus Chriftus, vnfer Heyland der von vns den tzorn Gottis wand, durch das bitter leyden feyn halff er vns aus der helle geyn.

Prim. Dalmatinovo gornjo kitico!

13. Tu kratku Agnus Dei, se more per obhaili trikrat po redi pejti.

Skusi M. Kumprechta.

1) 2)


1


&B


3^


^


±=l=


^


Jag- nje bo - žje ne - dol - žnu na tem kri - ži off - ra - nu ' Vse-lej vol - nu znaj - de - nu, naj si za-špo-to -


£^p^^^


X


va - nu. Vse gre - he si no - si


lu, ver - nim ne - bu do ■


i


Si^E3i^3


i


bi - lu.Vsmi - li se čez nas, o


Je


- zu.


Znak takta manjka. Pri ^) trajnost note podvojena. Pri ') odmori od- stranjeni.

Za to jonsko melodijo navaja Meister kot najstarejši vir Spangen- bergov .Kirchengesange deutsch", Magdeburg, 1545, dočim jo stavi Winter- feld v Mih. Lottherja »Geistl. Lieder und Psalmen", Magdeburg 1540 in Kiimmerle v .Christliche Kirchenordnung", Erfurt 1542. Pripisuje se Nic. Deciju, ki je zložil tudi tekst, izišel še 1. 1531. v rostoški pesmarici. Melo- dija je pesemska pretvorba .Agnusa Dei" iz gregor. petja. Slovenski tekst je dobeseden prevod nemškega :


162


o Lam Gades vnschuldich am stam des. crutzes geflachtet, AH tydt geuunden diildich, wo vil du wordest vorachtet, Ali sund hefftu gedragen, Ws mofte wy vortzagen. Erbarm du vnfer, o Jefu.


(Rost. Ges. B.)


V katol. pesmaricah 16, veka ne stoji nikjer niti tekst niti melodija; šele pri Cornerju 1631 z več varijantami v melodiji. — Luter ni sprejel te pesmi v pesmarice, ki jih je uredil on sam. Njegov v »deudsche Messe vnd Ordnung gottisdienst, Wittenberg 1526" predpisani „Agnuš Dei" je pro- zajski prevod lat. ,Agnusa Dei" : .Christe, du Lamm Gottes, der du tragst die Sttnden der Welt".


14. Spet ena peissen po obhaili Cristuseve večerje: Gott sey gelobet vnd gebenedeiet. etc.

Skuzi J. Dalmatina.


1^


^rr-rrnz


S^


-js — W~-


^


čast i - nu hva-lo mi vsi Bo-gu daj-mo i - nu se ti- Ker nam je Je - zus zdaj dal je - sti pi - ti, svo - je tel-lu


fi:


T-


¥


!^


t:


"tB


-^ a


ga tro - štaj-mo. tar kri vži - ti.


Ky - rie e


lei


son.



-<2 jS-


O Go -

NB.


^


fcSE


spud sku - zi tel - lu tvo - je, kir je iz - ve - li


ča


^a — ^i


^


nje mo


le,


ter tvo


JO


res - no


kri po - ma -


^


H rr-


gaj nam v nu-


vsi.


Ky-rie e - lei


son.


3 kitice.

Pri NB 1595 note dvojne trajnosti.

Pri O Walter 1524 in Leisentritt 1567 tako:


^^


^


^


Melodija in prva kitica teksta: «Gott sei gelobet und gebenedeit" sta pred reformatorska. Luter je pridržal to prvo kitico v obrazbi Miltenberškega Processionala s konca 15. veka in je dodal dve novi kitici. Ta nova pesem


163


je z melodijo vred pri Waltherju 1524 in v Strafiburškem »Kirchenamptu* 1525, potem skoro v vseh pesmaricah. Pri Veheju 1537 ima 5 kitic, prva je vzeta iz Miltenberskega Processionala, ostale je dopesnil Vehe ali eden iz- med njegovih sotrudnikov. Ta peterokitičnia pesem je prišla potem v poz- nejše katoliške pesmarice. — Osnovni tonski način melodije je miksolidski, pa pade dvakrat (vsakikrat pred Kyrijem) na spodnjo kvinto, na jonsko; po najranejšem viru pa se melodija na koncu druge vrstice dvigne k osnov- nemu tonu. Ono pevanje (z zastranitvijo v jonščino), ki ga opažamo najprej pri Veheju 1537 in s čigar notacijo se slovensko pevanje ujema do zadnje note, je bilo pozneje vobče razširjeno. Ob splošni težnji, cerkvene tonske vrste izpremeniti v naš dur in mol, se tudi ta melodija na »nekaterih me- stih ni pela čisto in po tem modu (namreč hipomiksolidskem), ampak se je s pomočjo fisa, ki se hoče insinuirati zlasti v konec (v našem notiranju vsled transpozicije b-h), pela izpremenjena in modum hypoionicum*. (Waltherjev Mus. Lex.). — Naš Dalmatinov tekst se zlaga z Lutrovim trokitičnim ; le v prvi kitici na mestu : .Herr durch deinen heiligen Laichnam, der von deiner Mutter Maria kam" ne omenja Dalmatin Marije; namesto tega pravi: „Leich- nam, der meine Erlčsung ist* — »poprava* po evangeljskem nauku.


15. Te Deum laudamus, per Sebastianum Krelium.

S. Ambroža inu Avguština vera inu hvala Božja.


i


5


<s— j J J ^^^" p~7^ ^


g a


-o-


Te-

n


be Bo-


ga


hva


-H-


mo


za


go-


spu


■da



vsi


špo-


zna


-



v 1 1 .111.11


Mm,


^ IV


f^





,j





A


A


J



m]


d


rm if5


I



■ r


Cf



C


^



fA


d


C


o


Ji


O



\^y ®


1—


-I—


-4—






—9-






■ Q^





mo. Te - be o - če - ta več - ni - ga hva - li vse, kar je na zem - li



J 'i i i



[L /5 _ ^ fp ^


f? <i <^ A <r\ 1


i


T^ r C J ^ '^ r r


-* r ,<^ C ,* C <5 J


^ — 1 — ^.,=;^^ — "^ 1— ^ —


\ \- \- —-9—^


ži - vi - ga, Ti An - ge - li, ne - bu i - nu mo - či. Te - be




^^


t-


Q ( O ig =^


sa - mi


ga vse ča - sti. Te - bi Ke - ru - bim i - nu se - ra -


^m


J


g ^


3-^^-^-g:


fim po - jo z' močnim gla - som ve - din. Svet je Bug naš go-


3 ~^ f f ^—f^


T~^ f


g a


^


spud, svet je Bug naš go-spud, svet - je ta več - ni Bug, naš go-spud


_| 1 1 L_


^^_X-i^


^


^ ^^ T — P — P^ l I P

oth.S'tvojo moč -jo ter več -no glo - ri -

164


Ze-ba


o na - pol - niš


i


ne - bu

2)


,.— g> <g


g " - ^ ^^


nu zem


-O o €i p-


FF^


lo. Te-be tvo-ji lu - bi a - po-sto-


t


g ^=J=^


^


■<fi (Ž? (O


^


I

i i


li, ter ti sve-ti pre - ro - ki vsi, vsi tu - di mar-ter-ni-

2)

±


g Ž-


t


3 ?L.f f


"0~ jg gl


^


1 I "^'


« — »-


Ici glih, ča - ste te-be iz sere svo - jih. Te-be tu sve-tu

•^) , , .

\ — =K ' '


3=


^


-^ ffl g"


f ^ ^ ^^


-g^i»


^^5:=l=


kar • ščanstvu spozna po vsem ul - nim svej - tu, Te-be - Bo - ga


^^


~^ p fH ■


5


^^


^ dL!


-g — C g g


o - ča vsi - ga - mo- go - či - ga, si - nu tvoj -ga pra - vi - ga e


^^


.fi fs o


rj f ^-f> = ^^— 3^


di - ni - ga. Te - be tu - di ča - sti - mo, sve - ti duh, naš tro -star


=i=t


^i


^


J


g S!


g g


Z* 0-čom si-nom e - di - ni Bug. Ti kraji Je -zuChrist,z'Bu - gom


^ f f ^^ ^ ^-^


-^— -cl s) -igb z g g


e - ne ča - sti, od o - ča ro - jen v' večnu - sti. Ti ne - si za-žma-


-J J g — ^- g ^ ^__g c^ ^ _j — si J_^ ^


gal tel - lu di - vi - čnu. De bi od - re - šil vbo- gu člo - več-tvu.


^^


=^


^ g ci—si-


- f S- <g -g. — g^


It


Tej šmer-ti si vso muč po - bil, vse ver - ne v' ne-bu per - pra - vil. Na


1=*


^^


1^ g g g^^


^


ig=^


is=g:


-g--


des - ni - ci bo - žji se - diš. Tvo -jo cer- kou vi - diš, mi - riš. Pri- deš


^ J ^—?- g -fki =s:z. AlI^.


is=s=g:


=t=t


spet lu - di so - di - ti, hu-de od do-brih lo - či - ti. Po-ma-gaj

165


i


=Q g~


-« »-


-■a ^g^ a (O g-:


^


nam vsem reu-nim vbo-zim, sku - zi Ivo - jo sve - to kri od - re - še - nim.


i



g o


5^^


-^ — ^ — = — » — c^

Dej nam ne - be - ški raj do - bit, s* tvo-je - mi svet - ni - ki erb i - mit,


i


^


t-


A-


^


g ^


ž=^=3[uredi]

S" Je


I


«)


zu Chri - ste te pro - si - mo, žeg - naj nas tvo - jo erb - šči -no.


I I |:


^


"a~^ J— g = ^^^


TS* — S* — g i J ~j C "

— ^i — (5 — ^ — ^^ — - — ^ — C — - — sr ^

Tvoj folk o - ba - ruj ti sam ve ■ ko - raa, do ti - ga veČ - ni - ga do-


%


^i=t-


^


^


It


o g


"io — a — g


-t=


ma. Vsak dan Bug te hva


mo, i - me tvo - je spo - štu - je - mo.


i


^— 1 — r


^


u O f ^ C ^ —^-


-A ^-


- P-


t=T


O - ba-ruj nas da -naš- ni dan, de v' grehih ne bo - de naš stan. Bo-


i


3=


g — gi-


g g o g g -


di nam mi - lo • stiu, o lu - bi Bug. Re - ši Bas od na - ših nadlug.


^r^—^—^ .


i^^^



"g g:


-« — «-


Mi - lost tvo -jo de do - bi - mo, ka - kor vu - pa - nje i - ma-mo. Na


%


-© — G — & — & — SI


H©}-


-© — '-^ — 9— o — =- — tr- ^ te vsi ver - ni vu - pa - mo, de v' sramo - to več ne pri - de - mo.


i


men.


Vse sklepčne nole verzov 1584 z ^^

1) Te note e manjkajo v nemških pesmaricah.

^) Začetek teh vrstic pri Babstu a.

3) Pri Babstu :


l ig — ^s— ^ _


3=t=^=^=


Melodija, poenostavljena predreformatorska melodija „Te Deuma", se nahaja naprej pri Klugu 1535, v enakem notiranju potem pri Babstu 1545.


166


v svoji zgradbi se strinja z gregorijansko, premda se ta-le na mnogih me- stih razločuje po svojih okretih in melizmih. Lutrov tekst je prvi metrični prevod ambrozijanskega slavospeva iz 4 stoletja. Ta slavospev se more le v prvotno-posebnem smislu imenovati himnus ; zakaj ambrozijanski slavo- spev ni metričen ; niti ne razpada v kitične razdelke niti imajo vrstice iz- vesten metrum in tudi ni njegova melodija nikoli dobila poljudno-narodne oblike pesmi, dasi se je nekoliko pretvorila. Lutrov prevod daje vsaki vrstici večinoma 4 dvige v jambski meri, vendar prideta tudi dva dviga brez padca med seboj drug za drugim. Seb, Krelj je čim najverneje rabil Lutrove be- sede; vendar prevod na mnogih mestih ni dal istega števila dvigov, zato se je morala tudi melodija v mnogih vrsticah podaljšati, skrajšati ali več ali manj izpremeniti. — Glavni tonski način frigijski, ki v svoji zvezi z dorskim in jonskim ni samo primeren za žalovanje in pokoro, ampak tudi za najsveča- nejše, najozbiljnejše vero- in slavospeve, kakor je baš ,Te Deum*. (A. B, Marx, Lehre von der mus. Compos.). Kastelic (1682) donaša str. 457. — 458. ta ,Te Deum laudamus, po Kranski", popoln z neznatnimi razlikami ; brez not.


16. Ena stara molitou h Bogu očetu, sinu inu s. duhu, u velikih nadlugah.

Tolmačena skuzi M. Kumprechta.


I


^


g


^


-1 I I


Vza - mi od nas go-spud Bug, vse na - še gre - he tar


^ —f^—d-^<i F'^


3^


I


kri - vu dja - nje, de bo - mo v' pra - vi ve - ri - i - nu s' či-stim



^


■« ©-


ser - cem v tvo-ji


i


t=r^^'^^M-^ J J '^-^


^^


- P (O


Vsmi - H se


vsmi - li se


vsmi - li se


^


imnzi


f Ff^^.


• g ^


^


Čez tvoj folk Chri


ste, ka - te - ri si na kri - ži re -


i


^j J J ^' -


^


šil, s' tvo-jo reš - no kri - o, ne ser - di se


ve - ko-


maj čez


^


SZZSI


^


E


It


nas. Vsli - ši nas, vsli - ši nas,

167


g (ž


^


^


^


vsli - ši


nas


na - še proš - ne Bug o - ča vse


i


3Ei3


jZTT-r^


mi - lo - sti,


po - ma-gaj


ti nam


nu nam mi - lo-


i


^ ^ fž 7S


"SZZS.


^


stiu bo - di.


Vsli - si


nas, vsli - ši nas, vsli - ši


W


^


4=


^^


i š ^ ^ ^ * ^

o Chri-ste, vsi-ga svi-ta zve-li-


nas,


na - še proš - ne


3EJ


iB^^


Čar, pro - si


za nas, i - nu nam mi - lo • stiu bo - di.


^


(g — gri—A ^


4S — ©.


^


Vsli - ši


nas, vsli - ši nas, vsli - ši


nas,


na-


gp ^"^


^s


a=5[uredi]

gi ^


=^


^


Še proš - nje.


Sve - ti Duh, ti e - di - ni tro


star.


^^£


•a — g


-C! g_


^


resvej


ti nas


nu nam mi - lo - stiu bo - di.


Ka - kor


i


•g ^^ 0- O o~


^ (O' 'g


g o


^^


jest ris - niČ - nu ži - vem, pra - vi go - spud Bug jest ne-mam o


i


^š^


-0 ?2 p--


1^—fSh-


^


^^^^


be - ni - ga do - pa - de - nja na smer-ti ti - ga pre-greš - ne - ga


I


i=


X


^^


-« ^


• # ©-


ci < g g -


te - muč, de se pre - o - ber - ne^

O Pri Leisentrittu prav.


^^f—f^ ^^^- ii^i ^^Z Io


-9 « — l^h-

ži - ve.


etc.


Ta verz bi se pravilno moral končati z 2 a in sledeči začeti z g.

168


•) Leisentritt tu noto e.

«) Ta a spada pravilno k prejšnji ligaturi, kakor ad 1).

  • ) Bi vsekakor moralo biti g,

') Tu manjka g, kakor gori pri : prosi sa nas.

,Aufer a nobis Domine", ki je le v zadnji izdaji slovenskih pesmaric, je izšel v enaki notaciji najprej v pesmarici Strassburg 1559 kot .kleine Litanei", pri Leisentrittu 1567 z nadpisom: ,Das Aufer a nobis, Deutsch". Z latinskim tekstom brez melodije je bila pesem izšla v Psalmodiji Luke Lossija 1553. Po Kiimmerleju je melodija zabeležena v gčttinškem primerku Spangenbergovih .Kirchengesenge" 1545 in datovana z letnico 1555. Slo- venski tekst je veren prevod nemškega. Podložba teksta pod prevzeto me- lodijo je na mnogih mestih nenatančna. Tako je pri nekaterih členih melo- dije preveč not, oz. premalo zlogov, potem pa je zopet treba ligature razve- zovati, da se dado podložiti vsi zlogi. Tudi je pri Kumprechtu isto mesto pri ponavljanju notirano z drugimi notnimi veljavami nego prvič in so mnoga mesta pokvarjena.


17. Letania, ali gmajn molitou za vsiga karščanstva

nadluge.

Drugi chor. 1)2)3) (1550: 5;a brugt Cl^or,)


i


Pervi chor.

1) 2)


^)


LmJ --


  • ^


Ky - ri - e, Chri-ste, Ky- ri - e


I


E-lei


son.


%


^^


Chri - ste,


%


Vsli - ši ti nas.


^^_^^^. JJ-^' M ^=


-« — ©-


OgospudBugti o-ča naš , bo-žji sin „sve-ti duh


Vsmi-li se čez nas.


^ ^ «1 J «1 ^ N g^^ J J J J ^^^^


HSH


Bo - di nam mi - lo - stiu. 1)


Ze-ne-sinamlu-bigospud Bug.


g^ ^ ^ J «i 1^ ^^ J J ^:U^^


Pred vso zmotnja - vo. (Še 15 prošenj.)


i


0-ba-ruj nas lu-bi gospudBug.


-JBID a (ž <Ž a >» >B i-B <l-9.^-


«:


Mi vsi vbozi reuni grešniki te prosimo. (Še 25 prošenj.) ')


t i I I J=g=l= ^ < ^ g ^ g g < g


Vsli-ši nas lu - bi gospud Bug.


I


^ tf ^-ig— g-


^^


O Je - zu Christe Bo-žji sin.


i


-& — g-


Smi-li se čez nas.


169


12


i


«Ž.Ž<ŽQ^fag^(0 ^321


^:


O ti jagnje Božje, ktr nosiŠ vsiga svita greh. 3 Itrat.


Srni - li se čez nas.

2 krat: Daj nam več -ni mir.


i


Chri - ste,


^


Vsli - ši ti nas.


I


iM:


^=P


Ky-ri - e, Chri -ste


i


E-lei


son.


I


^ m. ^r-

Ky - ri - e, A) 1550:


t^


1^


e - lei


son.


men.


i


SI o


^[uredi]

«) 1550 tu (Iva a, vsekakor tiskovna pomota.

1550 tu g namesto /. V izdaji 1584 so vse finales breves s korono.


1550 in 1595 longae brez korone, in 1595 C-ključ na tretji.


Notacija 1550 F-ključ na drugi črti, 1584


Luter je želel; da bi se litanija, ki jo imenuje zelo koristno in blagro- vito (litania, quae nobis videtur valde utilis et salutaris), očuvala tudi v evan- geljski cerkvi ; zato jo je 1. 1529. nemški na novo izdelal in njegova obdelba je splošno obveljala. Tiskana je melodija najprej pri Babstu 1545. Z nebist- venimi izpreraembami jo je Trubar sprejel že v prvi Katekizem 1550, v F-kljuČu notirano na štinčrtni sistem. 1584 prinaša vse sklepne note z '^, — V tekstu, ki ga je Trubar sicer natančno prevedel, je z ozirom na pro- vincijalne razmere vpletel nove prošnje za odvrnitev turških čet in prevaja tudi prošnjo: ,Fur Krieg und Blut uns bewahr" s ,Pred to silno Turško vojsko" (Vor dem gewaltigen Turkenheere)» — Da mu katoliški škofje in duhovniki niso bili več nikaka avtoriteta, priča prevod prošnje: ,Alle Bi- schčfe, Pfarrherren und Kirchendiener in heilsamen Wort und heilsamen Leben behalten", v :, ,Vse cerkvene služabnike per tvoji besedi in v brumnim svetim lebni ohraniti* (Alle Kirchendiener in Deinem Wort etc.) (V izdaji 1574 sta dve litaniji, vsaka v dveh zborih: Litania versa per Truberum, .stara" ; Litania in alio Tono. Gmain Proshne v drugi vishi, Truber, ,Tu- binska". Hubad)


18. Hvaležna Peisen D. Marie.

Magnificat anima mea Dominum skuzi Marco Kumprehta.


I


^-


^=J f ? ^^


^


3^^


^


3=


Ma - ri - a deC - la žeg - na - na Bi - la rao - žu za - ro - če - na,


od Da - vi - do - ve hi - §e, ka - Vat nam Lu - kež pi - še.


170


i


^^


j-^~^


9 ^ 9 « 9 ^ __

Je ča - sti - la tar hva - li - la mi - lost bo - žjo ve - li - ko,


I


^


■ g


-g J J ^


^


V svoji pe - smi ti hva - le - žni pej - la s sti - mo vis - so - ko.


6 kitic.

Ritmično ob primerni zvedbi (redukciji) nategnjenih začetnih in za- ključnih not.


^


«1 1 J ^ i j J


i^


j, J J r 1^


'-g^-^-


^


^


^^


^i±$


^^


^ J <»J 1 -^


stavek A. Fčrsterja 1884:


Andante con moto




Po - ve - li - ču - je du - ša mi Moj duh se v* Bo-gu ve - se - li,


>4 i i.LJ


i


go - spo-da pre -gb ■ ki vir mi je vse


g^^


\^e


i


^-j-i =f


-h




IS=




re - če. sre - če.


Ker v de-klo me


r cr

o - zrl se je


-lU


M


i


-;-


  • =


^


171


12*




m


s


n sreč - no bo - do zva - li ro - do - vi vsi


^UUJ-i-^



ro - do - vi vsi


-^


k


\^^


-^m^


T


mf


I


lE±^i


^z3i=r3:


f


do kon-ca dni od - slej me bla - gro - va



,'ii'i/i'/f; :wii


I9=—


^=^


mf 3 kitice.


Ta mtlodija, dorska, je izšla najprej v Strafiburškem .Kirchenamptu* 1525 k pesmi: Mein Seel erhebt den Herren mein". Melodija in tekst, ki ga je zložil Symphorianus Pollio, se nahaja v večini pesmaric 16. in 17. veka. Slovenski tekst je svoboden prevod nemškega, razen tega sta prva in zadnja,, šesta kitica dodani. Ta magnificat se nahaja v neizpremenjeni notaciji in z istim tekstom — le izpevek (drugi del) 4. kitice je izpuščen — v M. Ka- stelčevih .Bratouskih buquicah 1682* z nadpisom »Peifsen Marie Divice,^ Magnificat", istotako v istem notiranju v A. Foersterjevi pesmarici .Ceciliji" 18M, tu s tremi prepesnjenimi kiticami, in sicer med spevi, kateri da so .staroslovenskega porekla", katerih avtor ni znan. A. Foerster je vzel melo- dijo iz Kastelčevega molitvenika.


19. In die natali Christi cantinena, per Truberutn.

Na božični dan, od cristuseviga rojstva ena peissen.

n 2)


I


B^^


Ijjn^ /| J ^


i


=i=^


¥ *


i


Hva - li - mo mi da - nas Kir je nam dal si - nu


Bo - ga i - nu še ve - se • svoj - ga, z' an - ge - li ga ča


I


-M ^


EE


li sti


i


mo, mo,


da nas ta bes - se - da bož - ja


za


t=^\^~nr7


^


M


iln^i ' J l j ^j


itzH


vo - lo vsi - ga člo - več-tva se je k' nam perdru - ži


la, vze-


172


i


^


^jT^nt::^


^


^=?


la na se to kri, mes-su, v' e-nim di - vič-nim tel - les - su, s tem


i


£


. 1 1 ij J II


4 kitice.


nas z Bu-gom zrni - ri - la.

  • ) Ta nota manjka v virih.
  • ) Tu povsod / namesto g.

Cecilija 1883. Četveroglasno od A. Fčrsterja.


f t J I J J I rTnrmm^rrjT^


i


^#


SeE


Sa^


mi


r^r I r rj i^tr^ j-^t^ ^-^^


i


r^rJJ i \ J=^


^-+\i ijiisa i TM


-M ^


^m


3


i*


^


^


-* ^

Ta jonska melodija, ki je prvotno, dokazna že v 15. veku v nekem rokopisu mestne biblioteke Trier, spadala k poljudni enokitični božični pesmi : „Ein Kindelein so Ičbelich", je izšla pri Klugu 1535 k ponemčeui latinski: »Dies est laetitiae" z 8 kiticami ; pri tem je kitica ,Ein Kindelein šo I6b,* druga; potem pri Veheju 1537 s 4 Čisto različnimi kiticami in v večini protest, in katol. pesmaric. Trubarjeva notacija se od najstarejšega tiskanega vira, Klugove pesmarice, razlikuje v tem, da se pri Tubarju zvršetki melo- dije v drugi, sedmi in zadnji vrstici dosezajo padajoče, pri Klugu pa je ka- denciranje s spodnjim tonom. Pri Waltherju 1537 je k pesmi «Der Tag ist so freudenreich", 1524 je pri Walterju ni. — Za tekst Trubarjev s 4 kiticami nisem mogel najti vira. Niti je prevod osmerokitične pesmi : „Der Tag der ist so freudenreich", niti osmerokitične: „Die Zeit ist nu gar freudenreich* (1544), niti pesmi iz 15. veka : ,Der Tag der ist so freudenreich* s petimi kiticami. Tudi pri Veheju 1537, Leisentrittu 1567 so tej melodiji podloženi drugi teksti. Pa tudi tekst pesmi, ki v slov. pesmaricah pride za to pesmijo brez melodije z nadpisom : »Sollemnis ille cantus. Dies et laetitiae, a quo- dam ante haec tempora bene translatus, rhythmice utcunque compositus", potem nemški nadpis : »Der alte Weihnachtsgesang, richtig verdolmetscht, aber nicht tiberall gereimt, nach der eigenen Melodie, wie der vor^erge- hende* (namreč ta melodija št. 19: Hvalimo mi) je samo prepesnitev, ne veren prevod nemške pesmi. Na nemški izvirnik 15. stoletja naslonjena je le tretja kitica, nemški:


173


Als die Sonne durchscheint das glas

mit ihrem klaren scheine

Vnd doch nicht verletzet das,

nu merket allgemeine:

gleicher weise geboren ward

von einer Jnngfiav rehi vnd zart

Gott^s Son der werde ;

In ein Krippen ward er gelegt,

grosse Marter ftir vns leid

hie auff dieser Erde.

Slov.: Kakor Sonce skuz glaž gre,

glaž ta se neresbije

v glihi viži rojen je

naš Jezus od Marie.

Kakor ta luč od luči gre,

Sonce svojo svitlust pusti

ter vuner v' nim ostane

lih taku Bug od Buga gre,

Bug oča ta ^ynu rodi,

večnu v nim prebiva. » v Foersterjevi .Ceciliji' 1853 z melodičnim nakitom kot .vzeta iz nemške zbirke'.


20. Alia cantio de nativitate Christi, per Truberum.

Ena druga božična pejssen.


^


1^' ' ^


-^J J j


^


£


e^


^m


o Je-zus Cri-stus naš go-spud,. kir si z'o-čom ta



^3


J I 7 f


^


t=t=


pra - vi Bug, da - nas mi te - bi. po -je - mo, z'an-ge - li te po-

10 kitic.


(^1 r ^ ^J \ ^^^ ^^


Štu - je - mo Al - le - lu - ja.

i) Pri Waltherju 1537 in Trubarju 1584 tu pravilno A. Znak takta manjka 1584.

Cecilija 1884. Stavek A. Foersterja.


^ti\ii\ii\ii^^^^¥^


i_ 1 \ 1 A


^


-^


J f i r f [P ^


\^šm


^^


174


ll




^


rl 'h4'ii


'^—^'


^




3=ifcps:



33E


^


1 f ?T^ n


^


^


^


^^ ' ffV ^' ij


Ta miksolidska melodija in prva kitica božičnice .Gelobet seistu Jesu Christ* sta spadali že pred reformacijo k nemškemu duhovnemu narodnemu petju. Predreformacijski vir pesmi zasvedočuje Schwerinški Cerkveni red (Ordinarium inclitae ecclesiae Sverinensis), Rostock 1519, kjer je ta pesem navedena. — Za rabo protestantske cerkve je zložil Luter 6 kitic, ki jih na- hajamo z melodijo najprej v Walterjevi pesmarici 1524. Starejši da bi bil, poroča Wackernagl, posebni tisk, Wittenberg 1524, hranjen v berlinski javni knjižnici, z nadpisom : ,Ain deutsch hymnus oder lobgesang auff weye- nacht*. Za katoliško cerkveno petje je zložil Vehe 1537 pet novih kitic. — Notiranje Trubarjevo se ujema natanko z Waltherjem 1524. Tekst slovenskih pesmaric z 10 kiticami, kjer se na kratko razpravlja vse življenje in trpljenje Kristovo, rojstvo v hlevu, obrezovanje, nastop sv. Treh kraljev, beg pred Herodom. Kristovi nauki in čudeži, križanje, vstajenje, vnebohod, je smatrati za samostalno pesnitev Trubarjevo. Niti protest, niti katol. teksti k tej me- lodiji so ji predloga. — V »Ceciliji* 1884 se ponavljata vsaki prve dve vrstici ; izpremenjen je zvršetek (češ »neznanega izvora, vzeta iz neke nemške zbirke •)•


21. Cantio illa, De coelo venerat exercitus ange-

lorum.

Ena druga božična peissen, od Lukeža Klinza tolmačena.


t_gJ^t-E ^B


&E^E


-#


Od ne - bes pri - do an - ge - li, tem pa - stir-jem so 175


^


^


^^


^


NB.


^^


^


^


pra - vi - li, de e - nu* di - te - ce mla -du le - ži v*e'- nih ja -


^~* i J II 7 kitic.


slih tež-ku. Schumann 1530 in Leisentritt 1567 pri NB :


^^


^


^


Lnter je dal v Klugovi pesmarici 1535 svoji ,Ein Kinderlied auff die Weinachten vom Kindlein Jhesu auss dem 2. Cap. des Euangelii S. Luc* najprej melodijo posvetne pesmi ,Aus fremden Landen komm ich her*. Potem pa je pustil posvetno melodijo in je vstavil gornjo. Ta jonska melo- dija, ki je pripadla in ostala Lutrovi božični pesmi .Vom Himmel hoch da komm ich her", se nahaja najprej pri Schummannu 1539, potem v večini protest, in po Leisentrittu tudi katol. pesmaric. Notiranje v slov. pesmaricah se do majhne razlike v zadnji vrstici strinja s Schummannom 1539. Slo- venski tekst, edini, ki je od Luke Klinca, je dobeseden prevod Lutra : »Vom Himmel kam der Engel Schaar" ; le tretje Klinčeve Kitice ni pri Lutru :

Dejte je Jezus ta gospud, pravi vsigamogočnj Bug, vsi ga svita odreŠenik, v nebu ta pravi pomočnik.


22. Ta božična peissen: Puer natus,

skuzi J. Dalmatina.


4fcju uLj4:f:^-LH^f I f 71 r^ m


Da - nas je Je - zus nam ro - jen, nam ro


I


^


^ r I r r


3^^


±:


jen,


no - tri v' tem me - sti Be - tle


hem.


Hal-


i B ^Trtr ^


-f — ^


^-J-U-


^


le, Hal - le - lu - ja.

Pri O Klug 1543 in Leisentritt 1567 :


^


20 kitic.


^m


176


Cecilija 1884:


i


O-. ^ I r r


^^^^


^


-g ^ w


Oj de - te je


ro - je


no nam etc.


|;?Hrrri7n^-hh!-?=H=^ ^


fe^^^^^^


M. Majar 1846:


Adagio


nr- FT}- ^


P ^r^^ r f^gp^J


Je e-no de


te ro - je - no, oj ro


je - no, notri


^y-^r.y , i rtfi-n l=g=i=t l»^^


p^


I


a


m=


ms^s^m^^^m


1=


v' me - stu Be - tle - hem

n


no - tri v' me - stu Bet - le - hem.


w^^^j=^ ^ m=^^Mu


O tej stari, v evangeljskih in katol. pesmaricah enako fn vobče raz- Žirjeni božični pesmi .Puer natus" nemški : „Ein Kind gebofn zu Betlehem" se misli, da pripada 14. veku, ker so že 15. veka znani razni nemški prevodi. V evang. pesmaricah se nahaja melodija najprej pri Klugu 1543, potem pri Babstu 1545, v katoliških pri Leisentrittu 1567. Tonska vrsta melodije je dorska, z redko zastranitvijo v lidščino. Dalmatin je, razločujoč se od nem- ških predlog, za brevis d pri prvem vrinil še semibrevis d, kar pa je za ritmiko odveč, ker je brevis d radi sledeče brevis c itak trodelna. Pri Babstu in pri Leisentrittu se nahaja deset kitic (v obeh pesmaricah iste) ; izmed teh je pri Dalmatinu devet natanko prevedenih, enajst ostalih samostalno zlo- ženih (Babst ima 8 kitic). Dalmatinov tekst je svobodna prepesnitev. Ta bo- žična pesem je do današnjega dne pri Slovencih vobče znana in jo priob- čuje tudi J. Scheinigg v svoji zbirki slov. posvetnih in duhovnih narodnih pesmi na Koroškem z 11 kiticami (Ljubljana, 1889). — Pri M. Majarju(1884) in v .Ceciliji* (1884) ji je melodija znatno izpremenjena, v tej-le zadnji zbirki je pesem označena kot .staroslovenska narodno-poljudna." Gl. opombo k št. 74 !


177


23. Ta hvaležna božična peissen, A soliš ortus cardine etc

Slovenski skuzi J. Dalmatina.


i ^.j^r^~j-f- '^^r J 3^1^ ^


■ A


«:


Cri - $tu - sa mi


vsi ča


sti


mo,


le -


r-n ^-4=^=rTr'T^


H©|-


^


rsi — g


^


pu


vse - lej


za • NB.


hva - li


mo,


ka - kor


> ^ n r


^^


=F


de - leč son-ce si NB.


e,


de se


> f f-^


e


jg g ~


^*:


9 kitic.


nje - ga glas


re - skri - e.


V izdaji 1584 manjka znak takta ; tudi stoji 1584 ključ prve vrste na 4. črti namesto na 3.

V izdaji 1584 stoji ligatura df pri NB pravilno s črtico navzgor na levi strani initiale, velja torej vsaka nota zase eno semibrevis. 1595 manjka črtica.

V ritmični obrazbi dobimo sledečo obliko:


I


^


^^^


f=P=F


Cri - stu - sa mi


vsi ča


sti


mo,


^ r r^^H ^fe ^^r i ri- r=^


le - pu vse-lej za


hva - li


mo.


^


E^E


^^


1[uredi]

ka - kor


de - leč


son - ce SI


|e ^ UJ r dLL^E^S


e,


de se nje - ga glas


re


skri


178


Cecilija 1884:


3^


J.J.V Jl^


da soln


Tje


od iz


ho


čne-ga etc.


i


^


t-i-U-


^^


^t=tt£


^^^


E^3


^


^


Himnus ; .A soliš ortus' cardine

Ad usque terrae limitem Christum cauamuš principem natum Maria virgine."


(8 kitic)


Baje jo je Coelius Sedulius'zložil nekako v prvi polovici 5. stoletja. Njega pre- vod .Christum wir sollen loben schon* s prvotno frigijsko koralno melodijo ima najprej Walther 1524, potem Babst 1545, dočim je v Erf. Enchir. 1524 in vratislavski pesmarici 1525 melodija poenostavljena (vse ligature in nateze so odstranjene in vsakemu zlogu je odkazan le en ton). Melodija končuje najprej frigijski, potem jonski, v 3. vrstici eolski, v zadnji frigijski. Gla- reanus jo imenuje modi Phrygii elegantissimum exemplum (Lib. 11. cap. 36.). Dalmatin notira verno staro pevanje kakor Walther, ki ji je po Winterfeldu tudi Luter dal prednost pred narodno-poljudno poenostavljeno. Nemški Lutrov prevod ima osem, slovenski Dalmatinov clevet kitic. Iz šeste kitice Lutrove je Dalmatin naredil dve.


Lutrova 6 kitica:


Er lag ym hew mit Armut grofi die krippen hart yhn nicht verdrofi Es ward eyn kleyne milch seyn schleyfi der ine keyn Voglin hungern liefi.


Dalmatin: 6. kit.


7. kit.


v jaslih na seni je ležal u veliku vbuštvu se podal; najsi je Kraji čez vus Svejt bil, s tem nam je večni raj dobil.


S malim mlekom sa dobru vzel najsi je čez vse muč imel kir vse ptice sam oskarbi, De ena gladu netarpi.


V .Ceciliji* 1884 je melodija preobražena, poenostavljena, s 5 novimi kiticami, kakor »gregor. koral".


179


24. Ta stari passion: Patris sapientia.


^


( * ! *(>


^


^


±=t


^


^^^


i


Cri-stusnaš od - re-ie-nik, prež gre - ha pra - vi člo


E^^


Ji iL


3=1^ J I J J_^


vik, vlo-vlen bil ob pul - no - či, od teh ne - ver - nih


fe


^^


^^


i


lu - di, pred te vi - še bil pe - lan, kri - vu bil ob


^


^^^


^^


to


$=^=^i^ ^[^ ^=^]


Žen, zvezan ter za-Špo-to 8 kitic.


van od ju •


douskih far


mo - štrou.


Izdaja 1584 nima znaka za takt

  • ) Pri Weisseju a g namesto c h.

') n . de . fe.

Iz katol. cerkve vzeti »Canticum de passione Christi" iz 13. ali 14. veka se nahaja najprej v češki pesmarici M. Weisseja 1531 (.Cbristus, der uns selig macht') z osmimi kiticami kakor latinska pesem in kakor je na- tanko prevedena v slov. pesmaricah. Prevoditelj ni imenovan. Notacija te frigijske melodije se ujema z notacijo M Weisseja.


25. Historia Cristuseviga od smerti vstajenja.

Skuzi M. Kumprehta.


fa=ž=N=g= g~r r I r=f


^


sf — #


g^


S^


^


^^=^^t±=r^=^


Pravilno :


1^


9 P


fet


  • =t


It


m


Bo - di Bug vis-so - ku hva - len, s' si - nom kir 180


i


i


je e - din ro NB.


^ ^ I ^ f I I r I- ^ ^

jen, nam k' iz - ve - li - čar - ju štor -


-^J I J J


18 kitic.


NB.


jen. Al - le Trilier 1555:


lu


ja.


i


4=


Al


lu le-lu


ja-


H-^ > IJ J 1^ ^


Hal - le Leisentriti 1567:


Ta melodija, edina, ki je tiskana z nigriranimi notami, bi po M. Kump- rehtu bila eolska z zastranitvami v friščino in jonščino. Vsekakor pa je vsled zamenjave ključa notirana prenizko in imamo opraviti z jonsko melodijo. Melodija, že iz 14. veka (pripadajoč pesmi ,Surrexit Christus hodie"), se na- haja z malo razlikami najprej pri M. Weisseju 1531 k pesmi ,Gelobt sei Gott im hčchsten Thron". Pri Trillerju 1555 jo nahajamo kot tenor troglas- nega stavka: .Surrexit Christus hodie", v Nik. Hermannsa Nedeljskih evan- gelijih 1561 pri tekstu: »Erschienen ist der herrlich Tag", dočim jo rabi Leisentritt 1567 k besedam : ,Am Sabath fruh Marien drei kamen zum Grab mit Specerei" in Obsequiale (Ingolstadt 1570) k besedam : .Erstanden ist der heilig Christ". M. Kumpreht je prevedel tekst M. Weisseja 1531. :„Ge- lobt sei Gott im hčchsten Thron" z 20 kiticami. Iz 14. in 15. kitice Weisse- jeve je Kumpreht naredil le eno, a zadnjo je izpustil, zato je v slovenski pesmarici (samo 1595) 18 kitic.

26. In die Paschatis, de utilitate passionis et ressur- rectionis Christi« 


T- j- 1 r Tig


rr-T-jr: ^E^


£


Je - zus ta je od smer - ti vstal, vra - gu je to gla-


I


^^h-r-hnr


^


^


^


vo step-tal, ob -tu se ve - se - li - mo i - nu Bo - ga hva-


i


^


^


^


3E^


^E^


Ky - rie


elej - son, Ky - rie


i


fiv=f^


^^iQ


^


I 11 kitic.


e - ^'^ lej - son.

Notacija brez znaka za takt. M. Majar 1846.


181


Izrazno


M. Majar 1846:


r*^?=^^?^^=m^' ^Tn^


^


^ ig i ^


Je - zus je od _ smer-ti stal, od svo - je brid - ke


mi^ tt^ tfJi^


^


t


M ■=f^


U


(sic!)


s p,^L^jXrifij^44^i^


T^^t


mar - tre, za - to se ve - se


^u=i=t--


sii\


mo.


i


i


H ^ ^ T3


&ril=g


SE^^Sr,^ES3ti^Et^tg3i^E3


i - no Bo - ga hva - li - mo.

j:


' (sic I)


Al - le - lu - ja.


=^np^


^m


p


^


Al - le - lu


ja.


=^=^


i:


e


Ta dorska melodija, ki jo imenuje Triller 1555 »kot staro navadno* in rabi k tekstu »Erstanden ist uns Jesus Christ", je iz predreformacijskega du- hovnega nemškega narodnega petja in je zabeležena v nekem berlinskem rokopisu iz 15. veka. V reformacijski dobi se nahaja najprej v izvencerkvenih zbirkah, pri Henriku Finku 1536, Hansu Ottu 1544, in sicer k tekstu : »Chri- stus ist erstanden". V strassburški pesmarici 156() se nahaja pri besedah: »In dich hab ich gehoffet Herr", s skrajšanim koncem. Notacija slov. pes- marice se vobče ujema z melodijo petega glasu šesteroglasnega tonskega stavka Ludvika Senfla 1544, v katerem so 3., 4. in 5. glasu osnova tri razne melodije kot cantus flrmus, med temi kot 3. glas melodija naše št. 27 in kot 5. glas ta št. 26. Prvi, drugI in šesti glas dopolnjujejo harmonijo, jemajoč


182


motive in melod. postope zdaj iz ene, zdaj zopet iz druge teh melodij (Publicationen alter. prakt. u. theor. Mus.-Werke, zv. III. Tudi Winterfeld, Notenbeispiele. Dodatek 6). — Za tekst ni najti direktne predloge. Prevod stare nemške pesmi: »Christ der ist erstanden", kateri je po vsebini in zgradbi kitic pač sorodna, je pesem, ki pride za to-le, z nadpisom : , Vulgaris Slavorum in die resurrectionis Domini cantns, variisque modis seu vocibus canitur",a le v svojih prvih kiticah, ostalih trinajst je predreformacijska katol. slov. cerkvena pesem in za našo pesem ni najti vira niti v kat. niti v protest, pesmaricah (Gl. št. 82!).

Pri M. Majarju (1846) ima melodija, melodijski nekoliko izkičena, tekst pesmi »vulgaris Slavorum in die resurrectionis cantus*, ki je bil tudi v .Vokabulariju« Somaripe 1607. Gl. št. 82, 84 in 85.


27. Velikanočna peissen,

vti se pravi inu vuči, kakou prid inu dobruto je Cristus vsem

vernim žnjega martro inu gori vstajenjem od smerti sturil,

opravil inu dobil, skuzi P, Truberja.


^


^-


^^


^


^


^


Je - zus je v' smertni je - či bil, tri dni Vnim teh ver - nihgrehza - kril, smert-ni


je v' gro-bi le- vo - zal rez - ve-


~ žal.



^


5


^


zal, de ka - dar u' ve-ri vmer- je - mo zdaj •


f^^f^f^


3


li-Ul-L.


I


ci V' ne-bes - sa pri-de-mo, tam bo - mo vse - lej pej - li. 9 kitic.


3^


Al - le - lu - ja. Gornja notacija Trubarj^.va, ki temelji na tej-le starejši obrazbi pesmi:


^


5


S^:^


&^^^^


Christist er - stan


den


von der Mar- ter al


le, dafi


^^=^T^-


¥


^


etc.


sol - len wir al - le froh


bi zahtevala izpremembo jambske mere v vseh kiticah ; po premeni notne vrednosti nastane ta-le enotna oblika :


183




^^


r^


-^ — *-


! . I


^^


^


E&3


ati:


^


Pri *) je v 1575 nota ^ in / namesto d in c. — Od *) dalje je v 1575. konec drug. . .

Melodija, dorska, se nahaja najpiej v Erf. Enchir. 1524. Tekst in sta- rejša melodija, oboje pretvorba velikonočne sekvence »Victima paschali", naj- prej pri Waltherju 1524, z nadpisom ,Eyn Lobgesang, Christ ist erstanden, gebessert*. Lutrovo obrazbo pesmi: »Christ lag in Todesbanden* s 7 kiti- cami je Trubar svobodno prevedel; razen tega sta 7. in 9. kitica več. Vsled razrešitve ligature c h w prvi vrsti je v vseh kiticah en zlog več nego v nemških pesmaricah, le pri ponovitvi prve kitice manjka v 3. vrstici en zlog.


28. Ena druga velikonočna peissen.

Skuzi Marco Kumprechta.


^


S


^


^Be


5


Je - zus Cri - stus naš odre


še - nik od gre - hou


^^B


^


f-0


^ -t-t r r :


I


po -moč- nik,


je od smer - ti


=t


-M-f-fc


vstal, pa - klen-sko je-čo 5 kitic.


rez - djal. Ky - ri - e e


lej


son.


Pri 1) odmori odstranjeni. . _.

Pri 3) je v slev. pesmaricah ena brevis več (v nemških pesmaricah se ne nahaja nikjer) in se drugje verz končuje z noto e.

Lutrova pesem : ,Eyn lobgesang auff das Osterfest (»Jesus Christus unser Heiland*) se nahaja v prvih 10 letih reformacije s 4 raznimi melodi- jami. Za naše notiranje je najstarejši vir Klugova pesmarica 1535,- potem Schumannova 1539, Babstova 1545 etc. — Melodija, ki se vseskozi kreta v dorskem tonskem načinu in tudi završuje v dveh vrstah dorski, zastrani v ostalih vrstah v eolščino (ta zastranilev je dorščini najbližja) in ima tudi eolski konec. Lutrovo trokitično pesem je M. Kumprecht verno prevedel. V prvi vrsti prve kitice je en zlog preveč. Četrta in peta kitica Kumprehtova, proš nja in zahvala Kristusu, sta novi.


184


^^•^


IDE C^^EATIGNE, I.

MAGINEj L APS V E T R £-

novationc primorum pa-

r^htum, cx t- 2. j- 4.. ap. Gcn^

IeI^A PBISSEN JS S^STARiaA FiS'

Ima, k^kf^t fhige inu ndiutifo ndfkiphvt

ftMtpJh A dMu mu EVd bdj , k?h^fo s4p$Lmh

fkdsliinunii/pe^fkfmCrijhffifomvlcm,

SpiJljjjltfr bc ure he frt|t, I mt




'^'1:^1 s.Hi.B«fi



št. 1 te študije (str. 149). Faksimile po izdaji iz L 1584.


185


13


29. Ena peissen od prida inu dobrute Cristuseviga v nebessa hojenja inu drugiga prihoda na sodni

dan,

, ' ■ ' . P.^Truberja.


^^


^


^t


^^


^


Ka - dar je Je-zus v*ne-bu šal, sVo - jo čast spet pos- vraž - jo smert-no ob - last rez-djal, Bo - gu na stran je


^


se se


dil, dil.


I


^


I * I *



^^


Ti - ga zdajmo-li


sled-nja stvar, on


f f f f rr f r^JU r-rjfU


33


nam da - je vsak do - ber dar, ob tu ga mi ča-sti ,- mo. Al-


i


1=


j'j'j i J J


13 kitic.


le


lu - ja, Al-le - lu


ja.


Pri *) je 1595 nota dvojne trajnosti.

Izdaja 1584 brez znaka za takt.

Melodija, miksolidska, se nahaja najprej v pesifnarici Strafiburg, Kdpphl 1537 k vnebohodni pesmi dr, Iv. Zwicka (1496—1542): .Auf diesen Tag so denken wir*. S to Zwickovo pesmijo (5 kitic) je slov. Trubarjevemu tekstu (13 kitic) skupna le vnanja oblika, namreč sedemvrstična ' jambska kitica in dvojen aleluja na koncu. V ostalem je slovensko pesem smatrati za lastno Trubarjevo pesnitev. Wackernagel priobčuje 21 vnebohodnih pesmi,' vsako z drugo vsebino, nego je Trubarjeva. Zwickova prva kitica:

Auf diesen Tag so denken wir, dass Christus z' Himmel g'faren Vnd danken Gott aus hOchster B'gier mit Bitt, er w611 bewaren vns arme Siinder hie auf Erd die wir von wegen mancher gferd on Hoffnung hand kein troste. •

Prim. Trubarjevo 1. kit.

Že v 1575 s tem-le tonom :


I


  • »^=^


£^¥


«:


Zha-sti


mo, Al-le


luia, Al-le - lu


la.


186


30. Peissen od svetiga Duha,

Nun bitten wir den heiligen Geist, etc Per Truberunj.


i


iB^^gi


i


  • )


Sve-ti-ga Du-ha mi mo-li-mo, zavuk.trošt, po-moč ga pro-


^^


i g> ' ^-


^


zso


tf g<


si - mo, de namna-ša ser -za dru-guč pre-de-la, deuVseh žlaht

2)


I


^T-^^^-^


^


»:


-» w — p ^ ^ — ^ g ® "^

nad-lu-gah bo-do ve-se * la. O Bug smi-li se čez nas.


6 kitic.

  • ) v nemških pesmaricah povsod e.

NB. Pri Waltherju 1524 :


Leisenirit 1567":


i


kT


^


o - leis.


— rn — • '-*-

Ky - ri- o


^


leis.


Ta po kontrapunktnih zakonih čez mnogo zaporednih breves razširjena melodija ima po Babstu 1545 in »Psalmen Davids* Heidelberg 1573 sledečo pesemsko obliko:


^


3^


"^^


Sve - ti - ga Du - ha


"mi mo - li


mo, za vuk,


I


SE


t[uredi]

3E


^


trošt, po-muč ga pro - si - mo, de nam na - ša ser - ca dru-


i^rrr^^^ m^


^


guč pre - de


la, de u' vseh žlaht nad


lu - gah bo


^^


la. O Bug smi - li


do ve - se


se čez


nas.


Ta binkoštna pesem, ena najstarejših med duhovnimi spevi preteklosti, ki so se nam očuvali (.Nun bitten wir den heiligen Geist*), nam je ohranjena v pridigi brata Bertholda Regensburškega (u. 1272). Pesem je imela prvotno le eno kitico in je Luter dodal še tri. Melodija, jonska, se nahaja v protest, pesmaricah najprej pri Waltherju 1524 in se Trubarjeva obnova ujema z Wal- therjem, razen kyrioleisa ; to razliko pa je povzročilo večje število zlogov v


187


18*


,0 Bug smili se čez nas* {o Gott ejbarme dich «nser) namesto ,KyrioIeis*. — Trubarjev tekst s 6 kiticami je povsem svobodna prepesnitev Četveror kitične Lutrove pesmi. Tako se glasi Lutrova četrta kitica :

Du hOchster TrOster in aller Not hilff, das wir nicht furchten schand noch tod, das in vns die stnne nicht verzagen, Wenn der feind wird das leben verklagen.

Trubarjeva šesta kitica:

Du heiliger Geist unser getreuer Lehrer, sei im Tode unser Trost, nelfer, wenn uns alle Obel umfangen, trčste uns mit Jesu Wort.

Ti sveti duh naš zvest vučenik bodi v smefti naš trošt, pomočnik, kadar nas vsi zlegi povsod obsfedo, troštaj nas sto Jezusovo besedo. O Bug smili se čez nas. Amen.


'31. Veni sancte Spiritus etc.

Per Truberum. Peissen od s. duha.


^<^^ r r f-N f J r^~r^ r I r ^^^


Pri - di . sve-ti duh, lu


bi Bug, raz -


^


^


^


4:


žfe


ZZIlli


gla - si


po


vspd


sam


tvoj vuk, na


pol - ni ser ■


t


ca ' vseh


lu


Iju-


^


^^


I I ^.^^


be - zen tvo


jo v'nih vuž


g»-


Ti si


i


^


^


^



It


stvar - nik Bug vsehri - či, tvo - ja muč


^^^


"^nr


^m


vse"


laj


ži


tvo


VI,


der - ži,


vi - žaj,


pe -


^


^:=r-


jo


cer


^3^


kou,


de


bo pro -


188


^


^


gre


sta


vseh


hou. Al


le


lu


m.




al


le


lu


ja.


Izdaja 1584 brez znakov za taki Pri *^ tiskovna pomota g namesto /. Pri •) manjka odmor 1595. Pri «) ima Trubar note tako :


s


^


etc.


v*nih


vuž - gi.


Ti


si


Manjka torej odmor in nastopna nota za sledeči verz ; ta nastopna nota je v vseh nemških pesmaricah.

Pravilno bi se torej moralo glasiti, da ostane tudi metrum :


l^ri


^


±


v' nih vuž


g».


Ti


vseh


^


si stvar


etc.


nik Bug


či.


Pri «) se glasi 1595 tako :


r^^-crt


^


pe


laj


tvo - jo cer


kou.


Ta ritmična nedoslednost je nastala vsled krive razrešitve ligature ge, Prim. gori Isto mesto pri besedah: vseh ludi. Pri ») je 1595 krivo :


^


^


Jonska melodija, ki svoj cerkveni značaj kaže v četrti vrsti po zastra- nitvi v frigijščino. Ima jonščini lastne zastranitve v gornjo kvinto in veliko gornjo terco in povratek v osnovni ton. Spada k binkoštni pesmi »Veni sancte spiritus, gebessert durch M. Luther* (,Komm heiliger Geist, Herr Gott*), kateri je latinska antifona 11. veka (veni sancte Spiritus, repletuorum corda fidelium etc.) le daljna osnova. Lutrov izraz .gebessert* se nanaša na pomnožitev za 2 kitici. — Melodija je dosle najprej rokopisno iz 15. veka najdena v 2 kodicih monakovske knjižnice. Ker je s cerkvenim spevom la- tinske antifone le malo sorodna, jo smatrajo za osobitost pesmi, razv to v


189


nemškem duhovnem narodnem petju iz motivov starejših melodij latinskega petja. Za protest, melodijo sta dve pesmarici važni, Erf. Enchir. 1524 in strafiburška pesmarica 1533. V prvi je tista enostavnejša oblika melodije, ki se nahaja v Waltherjevi pesmarici 1524 in pozneje pri Babstu 1545. Strafi- burška pesmarica 1533 ima isto melodijo v izkičeni obliki, ki se z gori omenjeno v temelju ujema, a je mnogo bogatejša zategnjenih zlogov in li- gatur. V tej obliki preide melodija v mnoge pesmarice, Klug 15S, 43, M. Vehe 1537, Magdeburg 1540, in v tej obliki je tudi v slov. pesmaricah. Enostavnejša meTodija.se šele tedaj razširi dalje, ko še je Babstova pesma- rica 1545 izrekla za njo. — Trubar je obdržal le začetek ene edine kitice Lutrovega teksta, konec pa samostalno naredil ; druga in tretja kitica Lutrova manjkata popolnoma. Prevod enokitične lat. antifone .Veni sancte Spiritus je pesem, ki v slov. pesmaricah pride za to-le, brez melodije z nadpisom: ,Vetus Slavorum veni sancte Spiritus!** Stara pesem o sv. duhu, v isti me- lodiji (namreč kakor št. 31.)


32. Cantitincula Lutheri:

Erhalt vns Herr, etc. versa per Truberum, Molitou zuper Turke, papeža, smert inu zludia.


^


zst:


1


^^


s^


Ne - daj o - ča naš lu - bi . Bug, de bi ud nas se


^^


s


^^


vzel tvoj vuk.


|r-n r r I ^ J^


za - ter - ri tur - ka, pa - pe 4 kitice.


ža, kir


za - špo-tu - jo Je -_ zu - sa.

V izdaji 1584 manjka znamenje takta.

Lutrova pesem:

.Erhalt uns Herr bei deinem Wort, und steur des Papst und Turke Mord, die Jesum Christum, deinen Sohn, ivpllen stiirzen von seinem Thron*

s prvotno tremi kiticami se je v prvem stoletju reformacije cesto rabila kot geslo protestantov proti katolikom. — Eolsko melodijo z okreti v frigijŠčino in jonščino je zvesti na greg. koral. V protest, pesmaricah se nahaja najprej pri Klugu 1543 v koralnih notah. Z nadpisom : ,Ein Kinderlied, zu singen wieder die zween erzfeinde Christi und seiner heiligen kirchen, den Papst und den Tiirken" sta po Wackemagelnu pesem in melodija izšli posebe v osmerki v Wittenbergu 1542. Pri W^ltherju 1566 ima pesem 5 kitic in je dodano četrto in peto kitico (po Spang.enbergu) zložil Justus Jonas. — Trubar ima 4 kitice ; prve tri so prevod Lutrpvih, zadnja (četrta) Trubarjeva se nahaja pri Waltherju 1566 kot zadnja (peta), tako da je četrta Waltherjeva izostala.

190


•J


Walther 1566 (Justus Jonas) 5. kitica :

Gott Vater Son vnd heiliger Gejst, ein warer Gott du bist vnd heist, . gib hiilff vnd trost in Aller not, hilff vns zum leben aus dem Todt.

Trubarjeva 4. kitica dobesedno :

Sveto Troico prossimo, de pred skušno hudičevo bomo vsak čas ohrajneni v nebessih izveličani. Amen.


33. Da pacetn Domine etc. per Sebastianutn Krelliutn.

Prošna za mir.


I


E^


^


^ f f r


i


Daj mir o Bug kar - šče - ni-kom, va - ri uas pred vsem

NB.


-a — w


^^


£


^-


^


t


~9 — V


I


zle -gom,saj nih-če nej kir bi za nas stal, za tvo-jo cer - kou


E


L


kitice.


voj-sko-val. te-muč ti sam Bug mo - go - či.

Izdaja 1584 brez znaka za takt. Pri NB. stoji pri Trubarju :


%


Izprememba primerna nemškemu viru.

Za najstarejši vir te melodife velja : .Kirchengesenge mit vil schOnen Psalmen vnd Melodey, Nurnberg bei Jobst Gulknecht, 1531", k pesmi: ,Ver- leih uns Frieden gnadiglich*. Je tudi pretvorba gregor. koralne melodije, kakor prejšnja (št. 32), in sicer melodije »Veni redemptor gentium*. Tonski način eolski, zastranitev v frigijščino. Nemški tekst je prevod latinske ,pro pace* : Da pacem Domine in diebus nostris, quia non est alius, qui pugnet pro nobis, nisi tu Deus noster. Da nobis pacem temporis, pacem pectoris, pacem aeternitatis. Prva, tretja in četrta kitica slov. pesmi so prevod treh kitic Lutrovih. S 4 kiticami se nahaja pesem v pesmarici Henrika Steynerja, Avgsburg 1532 in v tej avgsburški obliki tudi v strafiburški pesmarici 1537. To dodano 2. kitico je Seb. Krelj svobodno porabil, vpletši v njej prošnjo za odvmitev turške nevolje.


191


I


34. Ena serčna molitou

za mir tar preobrnenje h Bugu, skuzi Marco Kumprehta.


p^rn~pnr^ j^rrrT^


Daj mir se - daj o Go-spudBug,sil > na nu - ja je So - vra-žnik se pod - sto - pi hudpra - vo bož-jo ris-




|!-J-^4^ ^^E ^i-N-^-7-


=3fc


v' pri - čo, tar tu i - meCri-ste tvo-je za-trejts'kunštjo na ni - co,


^


-/«—+-


^^


Wi'-r r


trej


svej - ti, tu o-hra ni, z* moč -jo bra-ni, ne pu-sti nas za -

3 kitice.


^


ti.


Odmori pri O odstranjeni.

Ta frigijska melodija se nahaja najprej pri KOpphlnu, Strafib. 1537, v koralnih notah k trokitični pesmi: .Gieb Fried zu unser zeit o Herretc.*, ki jo je M. Kumpreht natančno prevedel.


35. Ena peissen : Gott der Vater wohn vns bey, etc. Per Truberum.

v letei pejsni se prossi tu cilu Bogastvu v ti s. troici, de karsčenikom v nili nadlugah pomaga.


HH^ r r fil


!


&E


š


Bug o - ča bo - di per nas, ka - dar nam bo - de vmre - ti. Na - šo re - vo, žalost znaš, Turk, vrag nas hto po -žre - ti.


P = ^=^


W=^-fArt r^Jg


33E^2;


Ob tu ska - ži tvo - jo muč, ne pu - sti nas za - tre - ti, vra-


r^=^


i


^


E^


s


s $


gu, la - žara ver-je


ti, hu - do smert,ko - nec vze 192


ti.



št. 25 te študije (str. 180) Faksimile po izdaji iz 1. 1595.


193


j)^ J J .^-?fr3-J v f. I f f r t i^


^


Bo - di nam zvejsta po-muč, stujnamvse-lej na stra - ni, v'pra-


fri' J J t


ž=¥[uredi]

^


vi ve - ri o - hra


i^^^S-^ ^' J| J^


ni, predtur-sko si - lo bra - ni.


^


^ 7 ^ .


^^


Bo - di naš ščit dan ter nuč, vsli - §i ti nas lu - bi o - Ca Bug. -

3 kitice. . .

V izdaji 1584 manjlca znak takta.

Pri *) je v slov. pesmaricah en odmor preveč, a Vehe ima odmor, pa?

zato opušča noto c.

Pri «) ima Walther: i i ^. -J.


Pri *) je v prvi Trubarjevi kitici beseda // preveč. V drugi in tretji kitici se glasi :

vsliši nas Jezus lubi Bug. vsliši nas lubi sveti duh.

Melodija (jonska, lahko umljiva, poljudno-narodna) in tekst pesmi sta predreformacijskega vira, iz 15 veka. Izmed protest, pesmaric ima oboje naj- prej Walther 1524 z nadpisom : ,E>er Lobgesang, Gott der Vater wohn uns^ bei, Christlich gebessert. D. M. Luther." Nadpis »krščanski popravljena* svedoči o predreformacijskem viru pesmi. M. Vehe 1537 ima pesem z neka- terimi izpremembami v melodiji z nadpisom: ,Ein Letaney zur zeyt der Bitfarten vff den Tag Marci vnd in der Creutzwochen*. Tekst je kot ,lita- nija* imel več enako se glasečih kitic, v katerih so se razen sv. Trojice zvali razni drugi svetniki. Notiranje Trubarjevo je notiranju Waltherjevemu 1524 enako. Pc Lutrovi pesmi je Trubar čisto svobodno zložil novo pesem, koje vsebina je prošnja za pomoč proti turški grozi ; druga kitica je razen tega naperjena tudi proti papeški oblasti, ki preti uničiti novo cerkev.


36. Psalmus I. Beatus vir, qui non abiit, etc. per Truberum.

Ta I. psalra.


^^g=^^


^




1^


' ' U4


I


Do - bro bo - de ti - mu mo - žu, kir nes - se - di na


TT


^^^


  1. I f p



=t


ro - tau - žu, na sto - lu teh ma - li - kou i - nu ne ho - di,

194


--^=f=^


^


8 kitic.


ne sto - i po po - ti teh špot - liu - ceu.

Izdaja 1584 brez znaka za takt. Benvald 1552 ima pri *) noto rf.

. , , •) noto C. Konec pri Bemwaldu: 3)


^S^


^


£


Ta melodija (eolska) je pripadala predreformacijski romarski pesmi: ,Wer hie das Elend bauen will' in se nahaja z njo, v evangeljskem smislu popravljeno, najprej pri Benvaldu, Lipsko 1552. Tako je prišla v večino protest, pesmaric druge polovice 16. veka. Trubarjeva notacija kaže majhne zastranitve od prvega tiskanega vira. Trubarjev tekst ni prevod kake nemške predloge, temveč . samostalna, svobodna pesnitev J. psalma, ki ji je na koncu dodana doksologija. (V izdaji 1579 št. 33 je o tej pesmi citati: ,vti višhi : In dich hab ich gehoffet Herr oder : Wer hier das elend bawen will etc. V »Tem pervem psalmu žnjega tremi izlagami* (gl. zadi razpravo o ,Skr- jancu* in .Kukovcu") je melodija ta-le:


")■■-- .1


g tf~ o ( g » jO ^ o <g ■— —


-7S <S-


Do - bru bo - de ti - mu Mo - shu, kir ne si - di na


^


>g ril


^ <ž .


Tz


^ d p


=W:


Ro - tau-shu.


Na sto - lu tih ma - li - kofi, 1 - nu ne


P


-1 (ž


^-■^g^g-f^^^


^5r^


"g — g"


ho - di ne sto - i j, Po po - ti teh me - ni - hou.


37, Psalmus XII. Salvum me fac Domine.

Ta XII. psalm, molitou zuper falš hinauske vučenike, izložen

od P. Truberja.


i


t><r ^,


E^


^


^


^


^


-4-


-4-


O Bug, o Bug,ve - li - ki Bug, po - ma - gaj tvo-i Ti si le sam naš go-spud, per ve - ri nas o -


gmaj - ni. Ti vej

hra - ni.


^^m


^


^^


Ti vejs, de ti ne - ver - ni - ki, tvo - ji na - ši so ■


195


J.


vraž-ni - ki, so se


9 kitic.


lu pre-vze


li.


Znamenje takta manjka.

Lutrova iz 12. psalma zložena, pesem : »Ach Gott vom Himmel sieh darein* se nahaja brez melodije najprej v Achtliederbuchu 1524. Ta melodija k pesmi, kakor jo je uporabil Trubar, se nahaja najprej v Erf. Enchir. 1524, nadalje pri Klugu 1543, Bab$tu 1545 itd., a pozneje se mnogo rabi za Andr. KnOphena pesem: ,Hilf Gott, wie geht das immer zu'. Tonski način frigijski. Trubarjev tekst z 9 kiticami moremo imenovati samostalno pesnitev, ker po vsebini ni nič podoben šestim kiticam Lutrovim; samo ob sebi je umevno, da je glavna misel obeh tista, ki je v prozaičnem tekstu psalma. V tretji vrsti prve kitice manjka en zlog, v isti vrsti osme kitice je en zlog preveč: ,,k nym se neverni izbirajo*. ,

Prva kitica Lutrova:

> Ach Gott vom Himmel sieh darein und lafi dich des erbarmen, Wie wenig sind der heilgen dein, verlafien sind wir armen. Dein Wort man Ižtfit nicht haben wahr, der Giaub ist auch verloschen gar bei allen Menschenkinden.


38. Psalmus XIIL Usquequo Domine oblivisceris me.

Marcus Kumpreht.


^


s


^


r=^=^


^


Ah, ko - ku dol - gu go-spud moj, češ me - ne po - Ah, ko - ku dol-gu ob -raz tvoj, ho - češ pred ma -


m


I


^


^


^


q=


za - bi no skri


ti. ti.


i


Ko - ku dol - gu vže mo


ram


^


^


^


sam, kir ža-lostvsa - ki dan i - mam.vmo - ji du : ši skar-


i


t


6 kitic.


be


ti.


Pri ») odmori odstranjeni. Pri ") trajnost note podvojena.

Frigijska melodija z besedami Mateja Greiterja o 13. psalmu (4 krtice) se nahaja najprej v strafiburškem Kirchenamptu 1525 v koralnih notah :


196


»Ach Gott wie lang vergissest mein*. Kumprehtova notacija, v slov, pes- maricah le 1595, se natanko ujema z gornjo. Zadnja Kumprehtova kitica . (v celem 6 kitic) je dol>eseden prevod zadnje, četrte Greiterjeve; ostale so toliko prepesnjene, da je ista vsebina ostalih treh Greiterjevih kitic pri Kumprehtu podana v 5 kiticah.


39. Psalmus XXIII. Dominus regit me etc.

Ta XXIII. psaltn Davidou, skuzi j. Dalmatina.

NB.


I


J J J I ^^


^H f^^


^


Go - spudBug je moj zvest pa -stir, on vse^lej za ' me 1 - nu moj-mu leb - nu da mir, da več ne po - tre •


ču - je,


=?=g


=F=J


^^


5


^^


v' zdravim trau - ni • ku me pas - se, ker ne - be - ska tra


^


^


8 kitic.


va ra - ste, nje -ga sve -te bes - se - de.


Izdaja 1584 brez znaka za takt.

Pri NB je 1595 minima, 1584 pravilno semibrevis.

Klug 1535:


^^


I


J J J J


^


¥


1^ 1 J i ,L4-^-J J ^1 i ^ J J ^p


^^ J ^


^


Ta melodija je v svojem nastopu in v zadnji vfsti tista, ki jo je Klug uporabil za pesem; Nun freut euch liebe Christeng*meinV Prvi dve vrsti iz- pevka sta vzeti iz nedokazljivega vira. Tonski način jonski. Teksta ni smat- rati .za prevod, ampak za prepesnitev pesmi o 23. psalmu, kakor se nahaja v avgsburški pesmarici: Form vnd ordnung gaystl. Gesang vnd Psalmen" 1533 in potem tudi pri Babstu 1545 brez melodije: ,Der Herr ist mein treuer Hirt*. Iz 4. in 5. kitice nemške pesmi sta pri Dalmatinu po dve in dodana je na koncu doksologija, zato pri Dalmatinu 8 kitic proti petim v izvirniku.


197


40. Psalmus XXV. Ad te leva vi animam tneam.

Ta XXV. psalm, skuzi Jurja Dalmatina.


^^


NB


^


?=f^


^


^^


^m


Mo - jo du - šo, Go I - nu po sa - mi


^^


^


i


ri vzdi - gnem,

den vzdi - hu - jem.

NB


I


spud, k tebi, mu te - bi,

NB


vse - lej go- ser-čna ve-


^


Moj Bug jest


vu - pam


i-t'--L-^


J J I r i" i~^ f r


NB


na te - be, ne pu-sti


reu - ni


me - ne


i


E^


^^^


12 kitic.


nig - dar k


sramo


bi - ti.


Pri NB odmori odstranjeni.

Izdaja 1584 brez znaka za takt.

Ta melodija, jonska, se nahaja najprej v strafiburškem .Kirclien- amptu" 1525, a z Lutrovimi besedami 130. psalma (De profundis) : ,Aus tiefer Not schrei ich an dir". V strafiburški pesmarici 1559 je pri istem tekstu; rabljena pa je bila tudi za pesem: »Herr, wie du willst, so schiks mit mir", Vehe 1537 in Leisentritt 1584 sta jo rabila za očenaš : .Unsre Zu- flucht o Gott, bist du*. Vsekakor je bila vobče znana melodija. Dalmatin jo je uporabil za prevod Andr. Knftpkenove pesmi: ,An allen Menschen gar verzagt, zu dir mein Seel will heben" o 25. psalmu; ta pesem je bila naj- prej v dodatku za duhovno igro Burkarta Waldisa ,De parabell vom verlorn Szohn", Riga 1527, potem pri Schumannu 1539 in v Burkarta Waldisa Psaltru, Frankfurt 1553. Pri Dalmatinu manjka 7. kitica nemškega izvirnika, a nova je zadnja : »Deine Kirche, o Gott, vergifi auch nichf etc, tako da imata izvirnik in prevod po 12 kitic. — 1575 (brez melodije) z naslovom: Ta XXV. Psalm vti Vishi koker ta Nemški Aufi tieffer not etc.


^


41. Psalmus XXXI. In te Domine speravi, etc.

Ta XXXI. psalm, skuzi Jurja Dalmatina.

1) 2)


SE


£


£


5^


^


£


1[uredi]

Na


te sim o Bug za - pu - val, me boš pred špo- tom


198


njega se ka - te


za - ne rih zdaj


^


ssi teči


mo. mo;



Zlu-


i


n f Tf


di se zlo - bi, svejt mu p6r r lo - ži,

NB


V ^ r M rtlT"- I i r r i7Ty~P"rr


I


kun-štnu rou-na - jo,


si-lo ob-ha-ja - jo, ver-


^^


^ r I r~^


5 kitic.


ne ho


te za


tre


Pri NB. je v izdaji 1584 semibrevis, 1595 pravilno minima. Izdaja 1584 brez znaka za takt

,Ein veste burg ist unser Gott*, ta obrambna in kljubujoča pesem evangeljske cerkve, ki jo je zložil Luther 1527, se nahaja najprej v Witten- berški pesmarici 1528 brez melodije, z melodijo pri Klugu 1529, 1535, pri Schumannu, Babstu in potem skoro v vseh pesmaricah. Iznajdbo te melodije pripisujejo protestanti s sigurnostjo Lutru in v dokaz navajajo mesto iz Commentarija Iv. Sleidana (Strafiburg 1550): Psalmum hunc XLVI . . . nu- meros etiam addidit et modulos argumento valde convenientes et ad exci- tandum animum idoneos." Baumker pa dokazuje, da so tudi tega speva mo- tivi iz gregor. korala. Dalmatin je melodijo sprejel neizpremenjeno v svojo pesmarico in je natanko prevedel Lutrovo pesem, le da je iz zadnje Lutrove kitice napravil dve. Tonski način jonski. Kot zgled prevajanja navaja to pesem Elze v svojih »Slov. protest. Ges. B." — 1575 brez melodije: Ta XLVI. Psalm, v ti Vishi koker ta Nemshki Ein veste Burg ist vnser Gott.


43. Psaltnus LL Miserere tnei Deus.

Molitou, izpuvid Davidova inu vseh ludi, de so grešniki, prossio za dar s. duha, za pravo vero etc. Tolmačen inu zlo- žen skuzi P. Trubarja na prošno J. S.


I


E


^^


^


^


Bug bo-di


me - ni mi - los


- tiu.


ti vejš do-


Ob tu za


tvo - je mi - los


- ti.


re - ši me


199


^i' I J J ^^


£


^


mo - to. Jest pro-slm te, o-


i


va-ru-val ter pred ve-čno sra


^


4=t:


^


^


7 kitic. Izd. 1584 brez znaka za tekst.


hra-ni me, sku - zi tvo-jo do - - bru - to.


Babst 1) 1545: St


^?^


2) Nota C. «; Nota a.


•'I


^


  • ) Nota g.

•) Nota C.


') Nota g. 8) Nota e.


Babst 1545:

«) Nota <?. ») Nota a. *)

6) Nota g-. •) Nota c. O Nota g. «) Nota ^.

Melodija frigijska, kakor jo priobčuje Dalmatin, je pripadala izprva stari pasi jonski pesmi: ,Da Jesus an dem Krcuze stund". Ta pesem se nahaja pri Veheju 1537 brez melodije, ker jo je Vehe vsekakor predpolagal kot znano. Pri Babstu 1545 pa je z navedenimi razlikami za pesem Adama Reusnerja : „rn dich habe gehoffet, Herr*, ki. je bila izšla že v Augsburgu 1533 v »Form vnd Ordnung geystlicher Gesang vnd Psalmen* brez melodije. Z enakim tekstom jo uporablja Sigmund Hemmel, Tubingen 1569 v svojih četveroglasnih psalmskih pesmih. Dalmatinova notacija se v marsičem razlikuje od najstarejšega tiska, od Babsta 1545. Bistven pa je za- četek, pri Dalmatinu c, v nemških pesmaricah vedno /r, in konec tretje vrste, ki pri Dalmatinu modulira v jonščino, pri Babstu v miksolidščino ; na ta način dobi prvi del melodije bolj značaj jonščine proti prvotni frigijščini. Dal- matinov tekst, ki se ad verbum nahaja tudi pri Kastelcu 1682, je dobeseden prevod A. Reusnerjeve pesmi. V drugi vrsti prve kitice manjka en zlog; nadaljnja tiskovna pomota je beseda »zapuval' namesto ,zavupal*. Nadalje je v drugi kitici 1584: v* nuji ezhim, 1595 pa vinuji tezhim. — 1575: Ta XXXI. Psalm, vti Vishi koker ta Nemški In dich hab ich gehoffet Herr.


42. Psaltnus XLVL Deus iioster refugium etc.

- Ta XLVI. psalm. Skuzi Jurja Dalmatina.


E^E


M-f-^ff


^


^


Na - ša bram - ba je go - spud Bug, v

On nam po - ma-ga iz nad - lug, v


200


i?.Mei« ^-



St. 3L te študije (str. 1J38.) Faksiniile po izdaji iz 1. 1584.


201


II


kler je od te


fefE


^


^


^


člo - vik žiu, tež - ko - sti,


de vnim zgul greh pre - bi -va, brumni - ga me - ne ti stu - ri


I


jS-ir


^


-^ a


v'nim . le tu zlu do - bi - va. ^ te - bi se jest

de bom spet v ti po -kuri.


$


^


P


^


^


kriu dol-žan dam,


o - či - tu


se iz - po -ve -dam,


^ -J I J j^ = d I J j-J~T -J~t~^^


z gre - hi sim te jest re-ser-dil.


vse hu-du pred


<j) J ^ J


^



^


^



ta - bo štu - ril, 8 kitic.


sam prou ter bru-men.


Izdaja 1584 nima znaka :La takt.


Ta ozbiljna, frigijska melodija brez ritmične menjave jezSl.psalmom, upesnjenim od Mat. Greiterja: ,o Herre Gott begnade mich* najprej v, Dem ander (Das ander . .) Theil Strassburger Kirchengesenge 1525", potem pri Schumannu 1539, Babstu 1545 in v večini pesmaric. Po vsej priliki je tudi melodija Mat. Greiterja, ki je bil najprej menih, potem muzik v Strafiburgu (u. 1550). Slovenski tekst je v svoji 1., 2., 3., 5. in 6. kitici prevod petero- kitične pesmi M. Greiterja ; zadnja Trubarjeva kitica, doksologija, in 4. in 7. so nove, njih vsebina je vzeta iz.prot. psalma. Tekst ni prevod, ampak svo- bodna prepesnitev M. Greiterjevega teksta oz. psalma. Notacija Trubarjeva se zlaga^z izvirnikom. V 7. vrsti prve kitice je zlog ,ti" (du) preveč. Pri Kastelcu 1682 je psalm ponatisnjen, le da sta 6. in 7. kitica izpuščeni in da je zadnja kitica Trubarjeva nekoliko izpremenjena.


44. Psaltnus LXVII. Deus tnisereatur nostri, etc.

Ta LXVII.' psalm, skuzi Jurja Dalmatina.


i


E


^


^


t- L^ r I


o Bug bo Bo - di naš


di nam mi o - ča do


lo brot


stiu liu,


1- pe-


202


i


^


nu nam daj tvoj laj nas u večni


NB


že

le



gen. ben.


Daj nam tvo-


^^


^


^


je po - ti spo - znat, i


nu vsem aj - dom tu - di,


Ir^^-rm: ^


^


^


9


zve - li - čan - je o - znan-jo - vat po vsem svej • ti ne-


i


^


^


J I J J


3 kitic-


mu-di,


de po - ko - re se


hu


di.


Pri NB. imata v izdaji 1584 v ligaturi pomotoma tudi druga in tretja nota črtico navzgor. V izdaji 1595 je poleg znaka za takt, na desno odprtega prečrtanega polkroga, še številka 2, kar bi dalo podvojeno zmanjšanje not- nih vrednosti, diminutionem duplicem. Belje in pravilno je v izdaji 1584 brez 2.

Ta frigijska melodija se nahaja najprej v .Teutsch Kirchenamptu*, Strafiburg 1525 k psalmski pesmi Lufrovi : .Es wollt unis GottgenMdigsein*, ki je bila izšla že prej v Lutrovem spisu: ,Eyn weyse Christlich mess zu halten 1524" in tudi v Erf. Enchir. 1524 brez melodije. Notacija Dalma- tinova je verna izvirniku in tudi tekst dobeseden prevod trikitične pesmi Lutrove.


45. Te cerque božie, zuper nje sovražnike, tožba

inu molitou,

vzeta iz tih psalmou, suseb iz tiga 74. inu 79. per Truberum.

-4


iTTi-; t -


^


irrrr^


^




-^^ •-


=^


I


1> f f—t-=^


^^


^


203


NB.

-ir—

14*


=t^


I


iz^zr-t-f


?=


Oomja notacija izdaje 1595 je vseskozi koruptna; to je nastalo po tem, da se je C-ključ, ki je 1584 na prvi vrsti, dvignil na četrto. Se le od NB dalje je melodija korektna. V izdaji 1584 in drugod se glasi tako-le :


I


feE^E^^^S


•O Bug za -kaj ti Ti veš i - nu do


m


^


do - pu • stiš tvo- bru vi - diš, de


i


r^ J :1~^7^ i r r ^'


-P^—w


^


i


jo cer-kev za- tre - ti.

nas ho « te rez - dre - ti.


Tur


ki, hu - di ne-


^


^r ^ h-\-^~^T^


^ B ^^


ver - ni - ki, ma - li - kou-ski slu - žab -ni -ki, nas


W


hte sko-re-nom


^^


8 kitic.


zdre • ti.


Znak takta manjka v obeh izdajah.

Pri O notna vrednost podvojena.

Izdaja 1584 slovenskih pesmaric ima dorsko melodijo, natanko kakor je bila uporabljena najprej pri Waltherju 1524 za pesem: ,Ach Gott von Himmel sieh darein" in potem z majhno zastranitvijo v pesmarici Čeških bratov 1566 o 74. psalmu: „Ach Gott warum verlassestu in grofiem herzen leide" in že prej v pesmarici StraBburg 1560 o 23. psalmu: „Der Herr ist mein getreuer Hirt". Pri Waltherju 1524 je uporabljena za lutrovsko psalmsko pesem : ,Ach Gott vom Himmel sieh darein*, ki pa obdrži pozneje le frigijsko melo- dijo, našo št. 37. Rabili so jo pa tudi za besede 2. psalma : ,Hilf Gott, wie geht es immer zu*. Za slov. tekst se predloga v nemških pesmaricah ne da dokazati; svobodna pesnitev je zlasti iz 74. psalma, dasi se glasi nadpis: .entnommen aus den Psalmen, bes. 74 in 79". Tako se glasi Trubarjeva predzadnja kitica :

Obtu my tudi tožimo,

s gerlisicim klagovajnem:

Inu te milu prosimo,

de stvoim pomagajnem

Prideš nam h* troštu, h* pomočam,

Sakaj vsak verni je obdan

vso shlaht revo, nadlugo.

Psalm v prozi, verz 19; du wollest nicht dem Thier geben die Seele deiner Turteltaube, und deiner elenden Thiere nicht so gar vergessen. (Peseni je že v .Treh Duhovskih peismih" 1575).


204


46. Psalmus LXXXIII. Deus quis similis erit tibi, per Krelium.

Ta LXXXIII. psalm. Molitou zuper sovražnike te cerque.


I


^__^


^


^


J U J I i


^


^


o Bug ne - spi ter ne - mol - či, na - šo pro-šnjo zdaj


i


^


^


i


ti vsli-ši, vi-diš ko - ku ne - ver - ni

1) 2)


ki, vsi



^


^


^


^


g ^


£


^


zli hu - di sov - raž - ni - ki zlo - be tar na - pu - hu - jo

f I r r 7T


^


12 kitic.


se, sta - ve čez nas gla - ve svo - je.

Pri Monoetiju ad *) nota g.

. ») note g- ^ fl.

. » ®) nota fif.

V izdaji 1584 manjka znak za takt.

Ta jonska melodija se nahaja z neznatno razliko v rokopisu iz 1. 1565: »Crailsheim Bartholomaeus Monoetius", rokopisni dodatek straflburški pes- marici 1. 1560. s petimi melodijami, in sicer k Iv. Frederja pesmi : ,Gott Vater in dem Himmelreich, Gott Sohn, Gott heiliger Geist zugleich", ki je imela pri Babstu 1545 drugo melodijo. Pozneje 1. 1599., torej po slovenskih pesmaricah, v popolnoma enaki notaciji v »Regenfpurgischer Contra punctetc. 5 stimmig durch Andream Raselium", v pesmarici, ki ima 51 .samih sta- rejših" melodij ; tu tudi k pesmi : ,Gott Vater in dem Himmelreich". Tekst metričen, srokovan prevod 83. psalma od S. Krelja, se v nemških virih ne da najti.


47. Psaltnns CUL Benedic anitna mea Domino.

Ta cm. psalm, skuzi Jurja Dalmatina.


a^


^


hva - lo ne - bi


Čast tar Gori v


daj Bo vi - sso


gu du ku nje


ša mo- ga sve-


205


^i^J -J I J j' nr ^-^-^


ja ter ti- mu


vse v me i - me


m. ni,


^^


i - nu nig - dar ne


i


^


je,


^


—o — w- lu - bu


mo


i


za - bi


ser


ce


ker


^


4:


^


te on


k se - bi


va


bi, de vse gre - he tvo-


^^


^


. je


lo - sti


vu od - pu


sti, i-


^


^


^


iz


^


jih brit-


7 kitic.


I


nu te


o-zdra - vi,


vseh tvo


^^^


^


T^-r^


ku


sti gnad - li - vu per-pra


VI.


Izdaja 1595 ima znak takta, polukrog prečrtan, zraven stoji številka 3. 1584 je številka 3 brez znaka za takt.

Melodija, jonska, in pesem : „Nun lob meine Seel den Herm" o 103. psalmu se nahajata najprej v zbirki : ,News Gesang, mit dreyen stimmen,. den kirchen vnd schulen zu nutz etc. durch Joannem Kugelmann gesetzt",. Avgsburg 1540, potem v Babstu 1567, v pesmarici Čeških bratov z isto no- tacijo kakor v slovenski pesmarici. Pri Kugelmannu 1540 je melodija kot tenor večglasnega tonskega stavka, zato v naši pesmarici tudi notirana v F-ključu. Dalmatin je, prejemajoč melodijo, razrešil ligaturo fg (pri nas tretji takt) in vsaki noti podložil en zlog; s tem mu je bila nota nastopa (Auf- takt) odveč, zato jo je izpustil, a je na ta način v prvih in tretjih vrsticah iz jambske mere napravil trohejsko. Dalmatinov tekst (7 kitic) ni prevod nemškega devefkitičnega I. Gramannovega teksta, ampak samostalna pesnitev o 103. psalmu.

48. Psaltnus CXXIIII. Nisi quia Dominus erat, etc.

Ta CXXIIIL psalm, skuzi Jurja Dalmatina.


I


rn^r


^^E


^


^


t=t


Ka - dar bi Tar sov-raž


Bug per nas ne ni -kom ne bra


bil, i - nu nam ne-po- nil, ta - ku bi svejtpre-


206


i -r '"jj


NB.


^B


ma-gaL ma - gal.


^


I « ^


t-^ I r r r


EE


^^


^


^


Ka - dar bi Bug cer - kou svo - jo ne bra - nil


-^-


10 kitic.


zne-beš-ko moč - jo, vže bi nas več ne bi - lu.


NB. Ta odmor manjka v izvirniku, pri Babstu 1545 je. Izdaja 1584 nima znaka za takt.

Ta melodija, eolska, se nahaja najprej pri Klugu 1535, v isti notaciji, kakor jo je prevzel Dalmatin.. Najti jo je v večini protest, in v mnogih katol. pesmaricah. Tekst Dalmatinov je precej svoboden prevod osmero- kitične pesmi Justa Jonasa o 124. psalmu: ,Wo Gott der Herr nicht mit uns half. Bil pa je že tudi pri Waltherju 1524 izšel 124 psalm: .War Gott nicht mit uns diese Zeit', a z drugo melodijo. Nova je Dalmatinova 7. ki- tica in doksologija na koncu, torej 10 kitic. 1575: Ta CXXIIII Psalm Vti Vishi koker na Nemshki. Wo Gott der Herr nicht bey vns helt.


49. Psaltnus CXXVIII. Beati otnnes qui titnent Dotninutn, per Krelliutn.

Ta CXXVI1I. psalm, trošta vse bogaboječe, de v nih hiši, v zakonu, v mesti, v cerqui bodo srečo imeli.

NB.


k^^^=^


^


J ^ f


ž


^


w


I


Sre - čan, kir


se Bo - ga bo-jiš, po nje -ga


r^-t


g ^^l^


^


^ ^


po - tih


prau ho - diŠ, kar boš zro-ka


  1. ^'"r^=t=e


-15»-

lal, tu


boš zdrav ve


se - lu vži


val.


mi per-de-


6 kitic.


Pri NB. Strassburg 1526:

V izdaji 1584 manjka znak takta.


i



^


^


128. psalm: ,Wol dem, der in Gottes Furcht steht* začenja v Erf. Enchir. 1524 psalme. Tu je še brez melodije z dostavkom : ,Ynn Melodey, so man synget das voryge lied S. Johannis Huss*. V Waltherjevi pesmarici 1524 ima že od naše različno melodijo, pri Kčpphlnu, Strafibufg 1526 je z našo dorsko. Slovenski tekst je' prevod nemškega z dodano doksologijo na koncu.


207


50. Psaltnus de profundis paraphrastice expositus.

Ta CXXX. psalm, od Primoža Truberia izložen/


^^-j-p=E^-J ^ r ^ P ^


Mi kir smo v zli glo V ta - ki re - vi e


bo - či - ni v gre - hih, vpe - kli te- din - šči - ni le h te - bi Bug be-


^s^


^-1-r ^ M Cf r


Či ži


mo. mo.


Ob tu naš vpi Bug


Si ti, za-


i


fs


^^


-r^^-r


=t:


vo - lo tvo - je


mi - lo - sti


še - sa k nam o-


i


^^=3=


9 kitic.


ber - ni.


Izdaja 1584 brez znaka za takt.

Lutrova pesem o 130. psalmu (den »trčstlichen de profundis*) je naj- prej v Achtliederbuchu 1524, brez melodije, kot zadnja izmed treh Lutrovih psalmskih pesmi. Melodija, frigijska, se nahaja najprej pri Waltherju 1524 in potem v večini koralnih knjig. Po Ambrosu (Gesch. d. Mus.) pripada posvetni pesmi P. Hofheimerja. Ko so 20./II. 1546 mrtvega Lutra iz Eislebna prenesli v Wittenberg in ga v Halle za čez noč nesli v .Frauenkirche", se je ljud- stva trlo ob rakvi in v solzah je zapelo pesem : ,Aus tiefer Not schrei ich zu dir* (Wackernagel). Pri Leisentrittu 1567 je ob predelanem tekstu: ,Aufs hertzen grundt schrey ich zu dir*. Trubarjev tekst z 9 kiticami je svobodna prepesnitev Lutrovega s 5 kiticami ; pri tem sta si najsličnejši prvi kitici. Lutrova 1. kitica:

Aus tiefer Not schrei ich zu dir

Herr Gott erhčr mein Rufen,

dein gnadig Ohren kehr zu mir

und meiner Bitt sie čffne.

Denn so du das villst sehen an,

wie manhhe Sund ich hab gethan,

Wer kann, Herr, fiir dir bleiben?

51. Psalmus CXXXVII, Super flumina Babylonis.

Ta CXXXVI1. psalm. Skuzi Jurja Dalmatina.


i


^


-^


^^


^


Tam per teh vo-dah Ba-by-lon smo

Kir smo zmi - sli - H na Si - on, smo


208


J


|7"^"T~|'^


^


ža - lo-stnu ve - lik jok


se - de - li. i - me - li.


i


ES


^


Na - še or - gle i-


5


^^


^


-&-


I


nu ar - fe,


smo o- be-ssi - li, na ver - be,


b J ^



f=f=r=^


=^


tam kir so v nih de - že - li,


zlu so iz nas špot


=4


^^


S^


de - va-


de - la - li,


vse hu - du nam za


'^ A 1 ^ J=^^-r I r ^~^ r^' '^ 1 ^^


li, vse ve - sse - Ije nam


vze


11.


1525 pri O


LM-JJ \


S


Izdaja 1584 brez znaka za takt.

Ta melodija se nahaja najprej v .Dritt. Theil Strafiburger Kirchen- ampt 1525* ob pesmi Wolfganga Dachsteina o 137. psalmu: ,An Wasser- flussen Babylon*. Tonski način jonski.


52. Canticum Simeonis, Nune ditnittis,

skuzi Jurja Dalmatina.


p-i^r-i=\^^^^==T^


^m


v mi - ri z ve - li - kim ve - sse-ljem h te - bi o


g^- r r-rrr^ ^^


Ef3


več - ni Bug iz


ti - ga svi - ta 209


vže rad grem.


^^


IZ


vseh na


^


dlug.


saj


vem de bom slat-


|r^^' r-^^i^ Tr j J r~ i ~JLJ J II


1 5 kitic.


ku spal, do - klerbom od smer


ti vstal.


Pri O izvirnik brevis.

Pri *) v izdaji 1595 e, pri Babstu 1545 in pri drugih je tu d.

Pri «) manjka 1584 pika.

Izdaja 1584 nima znaka za takt.

Canticum Simeonis: »Mit Fried und Freud ich fahr dahin", ki ga je Luter sprejel med pogrebne pesmi, izdane 1542 pod naslovom : »Christliche [eseng Latainisch vnd Deutsch, zum begrebnis* je bil izšel že pri Waltherju 524 z dorsko melodijo, ki jo je porabil tudi Dalmatin, in je potem skoro v vseh pesmaricah. Dalmatinov prevod je svoboden ter je iz štirih Lutrovih dal pet novih kitic.

Lutrova 4. kit. :

Er ist das hell vnd selig licht fiir die heyden zur leuchten, die dich kennen nicht vnd zu weyden. Er ist deyns Volcks Israel der preys, ehr, freud vnd wonne.


15!


Dalmatinova 4. kit. :

On je ta prava večna luč,

kir ajde resvejti,

on nam svejti dan inu nuč,

po vsim svejti.

Na njega jest verujem,

de vekoma ne umerjem

1575 kot prva pesem brez melodije : Canticum Simeonis. Nune dimittis etc. Koker ta Nemfki. Mit Frid und Freud etc. Iste kitice.


5 kit.:

On je Izraelova čast

inu vseh vernih,

on ne pusti v sramoto past

nas tih reunih,

njega folk bode časčen

u večnem vesselju. Amen.


53. Ena serčna molitov zuper Turke,

v to peissen zložena od M. Jurja Dalmatina.


^^^


^^


^


go-spud

1 - nu Tur


Bug ti ka ne


o ver


ča ni


nas, ka,


kir tvo-


i


^r f I r . I f ^


sam vse na - še nu - je znaš, je cer-que sov-raž--ni - ka


zve-stu nam zdaj po-ma- s tvo-jo ro - ko ob - la-


210


^^m


^


gaj- daj.


Mi smo si - cer zlu pre - šib - ki,


de bi nje-


P


-I" — •-


it=t


^^E


mo - či brit - ki


sa - mi se


be vbra-ni-




^.


^^^^^


-fP ¥ ^


nej tu - di o - dre - se - ni - ka, ka - kor si


^m


f-r- rM^t:^


ti o - be - ni - ga, ob tu se čez nas vsmi - li.


Pri O manjka 1595 odmor.

Pri ') je 1584 nepravilno e. Notno trajnost jaz podvojil.

Izdaja 1584 nima znaka za takt.

Melodija, eolska, je bila že v »Dritt Theil Strassburger Kirchenampt 1525", in sicer v psalmski pesmi Mat. Greiterja: ,Hilf Herze Gott dem dei- nen Knecht" (Ps. 119). Tekst Dalmatinov je svoboden prevod oz. ponaredba pesmi ,0 Herr ich ruff dein namen an* od Iv. Kugelmanna, Avgsb. 1540.

Kugelmannova 1. kit. :

O Herr ich ruff dein namen an

dann mir sonst niemant helffen kann

in diesen strengen zeiten:

Schaw, vie d* Tiirk so grausam wilt,

daruor vns, lieber Herr behut,

Vnd hilf uns jn bestreiten.

Wir sein sonst gantz vnd gar verloren :

Ob wir schon haben deinen Zom

auf vns schwarlich geladen,

So bedenck, dafi wir sein getauft,

darzu mit Christi blut erkaufft

deshalb wdllst vns begnaden.

54. Ena druga lepa peissan zuper sovražnika Turka;

katera se more pejti kakor je ozdolaj notiranu ali kakor: O Bug, o Bug, veliki Bug etc. ozgoraj na 157. platu.


I


^


5


^



^


O

Kar


ti mo - goč - ni ščan-stvu vpi - je


več - ni Bug, iz na-dlug,


naš h te-


211




o - ča lu bi Bug mi


^^


bez - ni los - ti


VI.

vi.


Ne


f # -


za -pri namgna-



E3^


^


i:


-• — cH- de spo-zna-mo gre - he svo -je,


de tvo - je,


^


5S


v ka - te - rih smo mi 8. kitic.


sta


V izdaji 1584 ni znaka za takt.

Pri *) je 1595 Semibrevis, v naši prenesbi torej trajanje podvojeno. Pri ') odmor izpuščen.

Melodija, miksolidska, se nahaja najprej v strafiburškem Kirchenamptu 1524, a k pesmi ,Ach Gott vom Himmel sieh darein', in s to pozneje v mnogih pesmaricah. Glede na tekst je slovenski pesmi mogla za predlogo služiti pesem: .Ein gaystliches Lied, wider den Turken z 10 kiticami (izišla v .Christliche Hausgesenge Numberg 1569). Najsličnejša je 4. nemška kitica slovenski tretji:

Nemška 4. kit. : Slov. 3. kit. :


Wir haben ja mit vnserSiind diesen Feynd wol verdienet, Wir sind vngehorsam kind dein Vort habn Wir verhonet. Kein Bufi bisher geschehen ist, du aber schav an Jesu Christ, der filr vns hat bezalet.

Slovenski prevajalec ni imenovan.


Boshji vuk fmo ferahtali, sa Boga nizh rodili, Njega gnade nizh ahtali Satu nam Turak fvlli, Zhez nas vlezhe filno Vojfko, Inu hozhe fvojo roko vfe Karfzhanftvu potreti.


55. Ena troštliva pejssen iz XL Cap. Matth.

vzeta, skuzi J. Dalmatina.


(ij^^-r;-^^zi^=!=j J r I r g


Po - slu-šaj - te 212


ker-sče-ni-


b J i


^^


ki, vsi vbo-gu


reu


ni gre-šni - ki,


kaj


^^


^-^-f-M^


vam sam


Je


zus pra


VI, on


vas kli - če


(y I' r ^ P-


^^


s


^


^^


mi - lu - sti


vu, k se - bi va - bi pri - az - ni vu.


^^


de on vas


^


s


18 kitic.


vse


zdra -vi.


Znak za takt manjka v izvirniku.

Melodija (dorska) in pesem Jurija Grunewalda: »kompt her zu mir spricht Gottes Sohn* se nahaja na posebnem tisku : i,Ain schčns newes Christlicns lyed. Item die zehen Gebott 1530", potem pri Ottu, Nurnberg 1534, Babstu 1545 itd. Nemški tekst Grunewaldov s 16 kiticami je Dalmatin podal v 18. kiticah. Pesem brez melodije je prešla skoro neizpremenjena v Kastelčev molitvenik 1682, le končna kitica je pokatoličena.


56. Ena duhouna peissen k našimu gospudu Jezusu Cristusu,

Herr Christ der einig Gottes Son, skuzi Jurja Dalmatina.


I ^ <"- ^


^


^




Grist pra -vi sin


bo-žji


- če


- ta


Jest


pri-dem h gna-di


tvo - ji.


vsli-ši


me



^m


^


M ; J


^


¥ ¥


več - ni vbo - zi


ga.


si pra-va da - ni -ca.


213


i


t=^


^


kir pre


|;"^"j-Ju


pu si

I


e vsa


^m


čez vse dru-


6 kitic.


ge zve - zde!


Ta izprva posvetna jonska melodija je s pesmijo Elizabete Creutziger' jeve: .Herr Christ der einig Gottes Sohn* najprej v Erf. Enchir. 1524, potem pri Waltlierju 1524, Babstu 1545 itd. Dalmatinov prevod je dobeseden prevod nemškega izvirnika.


57. Ena serčna tnolitov h Cristusu

za odpuščanje grehou, za gmeranje inu stanovitnost te vere, inu za eno dobro sraert, skuzi Jurja Dalmatina.


^H^


^


^m


ir ig


2^1


O Je - zu crist je le h te - bi ' vseh mo - ih

De ti sam po-ma - gašme-ni, dru-gditroš-


^^m


t=i=A f. I r r ^


nu - jah ta ne


kli iš


čem, čem.


Saj si le


trrjr-r


^hM r f TT


ti moj po-mo - čnik,


o-ben an - gel a - li člo-


i


^


^


£


-H 1-


vik


nej ker bi me - ni po - ma-gal,


tar


fe


^^=^ r r n f^


7=t5"


pO - leg stal, v ka - te - ri - ga 6 kitic. '


bi za - vu


pai.


Znak za takt manjka v izvirniku.

214


Melodija, eolska, v tej obliki kakor pri Dalmatinu v Babstovi pesma- rici 1545, je pozneje prešla v mnoge, tudi katoliške pesmarice. Nahajamo jo pri izpovedni pesmi dr. Ivana Schnesinga: ,Allein zu dir Herr Jesu Christ*, nekoliko drugačno že v posebnem tisku, Nurnberg pri Juriju Wachterju 1540. Dalmatinov prevod, šest kitic napram 4 nemškim, je neizpremenjenega sprejel Kastelic 1682. Le v 4. kitici pravi Kastelic : »gmeraj volo mojo" namesto Dalmatinovega: »gmeraj vero mojo*.


58. Ena serčna peissen

za vero, lubezan, vupanje inu volnu poterplenje. Skuzi Jurja Dalmatina.


i^^ <- ^


')


^


O Je - zus jest kli

Ne - pu - sti za - ga


čem hte-bi, ti me - ni.


vsli - šl ti pO' daj mi


I


i


KH-^


^


^


^


pro-šnjo tno mi-lost tvo


JO.

jo.


pra - vo ve - ro me - ni daj ti,


i


^


^


vse - lej ži


- va


ti te


bi, ni - kar


se -bi.


i


^


^


^


^


bliž - nim slu


ži - ti.


prou po tvo-


^


-^ — ^- ji be


S


sse


dk


7 kitic.


Pri ») je 1595 ena brevis, 1584 pravilno semibrevis.

Pri «) je v izvirniku predznačen b, dasi je v začetku vsake vrstice.

Izdaja 1584 nima znaka za takt.

Ta dorska melodija je bila v Erf. Enchir. 1527 k pesmi Iv. Agrikole: .Gottes Recht und Wunderthat, welches die Oberschrift fahrt : ,Eyn geist- lich lied, zu bitten vmb glauben, liebe vnd hoffnung", s 5 kiticami. Notacija Dalmatinova je znatno različna od prvega vira. Tekst Dalmatinov se samo


215


v svoji temeljni ideji naslanja na Agrilcolovo pesem, sicer ga je smatrati za samostojno pesnitev. V slov* sedem kitic.

Agricolova 1. kit.:

Gottes Recht und Wunderthat will uns Herr Moses zeigen dass wir kennen Gottes Kat, dass Herzen zu ihm neigen. Er eifert stark, Straf iMfit er nicht, er leidt kein Gottes Genossen, Vertrauen, herzlich Zuversicht gelMllt ihm ut>er aile Massen.

Pri Kastelcu 1682 je pesem brez melodije le z izpremembo v 5. vr- stici 1. kitice, kjer govori o pravi pokori, Dalmatin pa o pravi veri.


59. Ena peissen kadar človik v' jutru ustane.

Ich dank dir lieber Herre etc. Skuzi Jurja Dalmatina.


i


n I rJ^^ s


75 — (Sr


^


Jest hva De si


lim o Bug ti no-coj


te - be, nie - ne


te -bi pred vsem


I


I


±*


^


sim zlim


se ob


jest po a - ro


dal. Zvej • stti me-

val.


jif ,' M r L- O-lL i r f rf ^


ni po


mo


gal iz vseh mo


- ih nad-lug,


^


^^=f^


^


hu - di - ča


si pre-mo - gal, ti


mo-čni go-


^^^^^^m


spud Bug«  216


9 kitic.


Izdaja 1584 pri O tako t


$


LJL.f I f f 7^


Babst 1545 pri >) tako t


I


|E


^


^


Pripadajoč izprva posvetni pesmi : .Entlaubt ist uns der Walde gen diesenWinter kalt' insto-le naUsnjena.že v: .Hans Gerles Musica Teutsch» Ntiraber? 1532", je melodija izšla s pesmijo Ivana Kohlrosa : .Ich dank dir Ifeber Heire* 153i5 v Nttrabergu v posebnem tisku, potem pri Schumannu 1539, Babstu 1545, itd. Tonski način jonski. V pesmarici Čeških bratov 1544 je uporabljena za pesem ,Lob Gott getrost mit Singen". Dalmatinova notacija se ujema z Babstovo. Njegov tekst je prevod devetih kitic Kohlrosovih, Zgled prevajanja:


Kohiros 1. kit.


Ich dank dir lieber Herre, dass du mich hast bewart in dieser Nacht gefere, darinn ich lag so hart mit Finsternis umfangen darzu in grofier Not, daraus ich bin entgangen, halfst du mir Herre Gott.


60. Ena druga otročia peissatn,

kadar se z' jutra gori vstane, z' večer spat gre, k' naprej

petju; svoim otrokom skuzi A. B. zložena. Se more pejti kakor:

Nedaj oča naš lubi Bug: ali v' leti viži.


^^^


^^S


^


^


Mi


ni - la je vže stra-šna nuč, iz


m


E^


^


^


te - me je


po - sta - la


luč,


ve - se - li


i


^


Efe3


^


dan zdaj


go


n gre, 217


son - ce svo


jo luč


15


^


re-spro - stre.


28 kitic.


i


Notacija v F-ključu brez znaka za takt. Nik. Hermanii 1560 1


J J J r^=^\^^=^-^-^-^-^


I


a^ ^ i — •-■


^


^


^


=2=^19-


/S I tf


^ ©r-


M. Hubad, 1900: ,,Adain Bphoiičeva iz L 1584««.


^^


Ti it J


^


i


f^^


!^S


^rTT7"JW R ^


P^


l=g[uredi]

Troglasen ženski zbor 1. in 3. kitica. Četveroglasen mešan zbor 5. in 25. kitica.

Naša. dorska melodija je močno različna od Nikol. Hermannove 1560 (Sonntagsevangelien) K besedam:

,Sanct Paulus die Korinthier hat unterweist in rechter Lehr. Sobald er aber von ihn* kam, da fingen sich viel Sekten an.*

Za tekst, ki obsega 28 kitic, ni nemške predloge. Obe jutranji pesmi Mih. Weisseja 1531 : in :


,Es geht daher des Tages Schein, o Briider lasst uns dankbar sein dem giitigen und milden Gott, der uns diese Nacht bewahrt hat."


,Der Tag bricht an und zeiget sich, o Herre Gott, wir loben dich, wir danken dir, du hčchstes Gut, dass du uns die Nacht hast behut.*


Obe s po 7 kiticami in čisto drugima melodijama sta (kakor vse ostale nemške jutranje pesmi) po vsebini čisto različni od A. (dam) B. (oho- ričeve). V menjajočem se ritmu, tro- in dvodelnem, je to melodijo v četve- roglasnem stavku za mešane glasove obdelal in priobčil M. Hubad 1900. („V monakovski knjigi. je tiskano ,srašna* mesto »strašna*.* Hubad.)

218


I


61. Večerna molitou.

P. Truberja.


^


e


^ ^ .


^M=^


w


Cri - ste, kir boš i - me -no - van

2) 3^


^


a ^


^^


pra -va luč, zar - ja, be - li


dan,


svit - lo - bo


^m


^^


^


si v te -mi ob


dan,


svej - ti nam


v ta tvoj svit-



8 kitic.


li stan.


Pri O notna vrednost za polovico skrajšana.

Pri *) je 1584 pravilno liga tura, 1595 pa nepravilno razrešena ligatura, dve breves.


Pri 8) je 1584:


|r^ r T-f f^^<j r r r "^ l ^


Babst 1545:


i


r r r .^


P^


f=F^


J=


Prenarejeno eolsko melodijo latinskega himna .Christe qui lux es et dies* (nemški Wolfgang Meuslin v Erfurt. Enchir. 1526) je Trubar sprejel neizpremenjeno. Tekst Trubarjev z osmimi kiticami je prepesnitev nemškega s 7 kiticami. Več nemških prevodov in prepesnitev lat. himna je bilo že pred reformacijo, a nobenega ni mogoče smatrati za direktno predlogo Trubarjevo.


Enchir. 1526, 5. kit.:

Beschirmer, Herr der Christenheit, dein Hilf stark sei uns bereit. Hilf uns Herr Gott aus aller Not durch deine heilige fiinf Wunden rot.


Trubarjeva 5. kit.:

Ti veš, de ti tvoji verni, kir so tebi podverženi, so od svita zapuščeni, od vragu zlu sovraženi.


219


15*


I'


1575 (z melodijo) : Completa. Vezherna Molitou. Notacija v tenorskem ključu, raznovrste varijante glede notne vrednosti in v pavzah t konec je tak-le:


w


e


a a s


f-p ^pjjprj | ,^(^p>g j|


Suit4o - bo si v te - mi ob- dan, suei - ti nom v ta tui sui - tli stan.

62. Peissen pred jedjo,

skuzi Jurja Dalmatina.


^


^


fi fi


  • =*


go-spud Bug ti


o - Ča naš,


kir Vse stva-


^ r r f I -


ri v* ro-kah i - maš.


vse


či


na - te ča - ka-


^) ► f ' f


^s


5 kitic.


Bo, ter


od te - be


vse


i


ma - jo.


Izdaja 1584 brez znaka za takt.

Zamizna pesem Ivan Robova .AllmSchtiger giitiger Gott* v pesma- rici Čeških bratov 1544 se nahaja pri Babstu 1545 z malo ritmično izpre- membo in pod nadpisom: ,Das Benedicite vor dem Tische*. Tonski načia je jonski. Dalmatinov tekst se ujema z nemškim razen tretje kitice.

Roh 3. kit. : Dalmatin :


Wir geben vns schuldig, o Herr, a Is arme elende Stinder vnd han keine gerechtigkeyt zu deiner groissen gutigkeyt.


Ti lam nym dafh shpisho, pitje^ ter vfe potrebe obilje, kakor en ozha ofkerbifh, vfakimu njega dejl delifh.


63. Peissen po jedi.

Skuzi J. Dalmatina.


- g — w-


^m


i^


Za- hva


li - te Bo 220


ga, kir je


do - bru-


I


NB.


^


^


^


tliu,


ri - sni - čen i - nu


ve - ko - ma


^^


9 kitic.


mi - lo - stiu.


Odmor pri NB. manjka 1595.

Melodija pesmi: »Danket dem Herrn, denn er ist sehr freund- lich* je v Ivan Rohovi pesmarici Čeških bratov 1544. Pesem s 6 kiticami ima nadpis: .Nach dem Tisch ein Gracias*. Tonski način eolski. Dalmati- nova 4., 8. in 9. kitica manjkajo pri Rohu, ostale so natančno prevedene iz nemške pesmi »Danket dem Herrn*, itd.


64. Cantus Media vita etc. per Truberutn.

Ena peissen: Mitten wir itn leben sind, etc.


^


^


£


» ^ » -^


e


^


Slej-dni člo-vik, Bo - di mlad, star,


kir je žiu, mo-go 2' čliu


mo-ra v'krat-kim mo-ra gnilstro-


1[ a


i^


^


J I v h


J J ^ j^


^


vmre


ti,


hne


ti.


Tu


vsa - ki prou pre-


i


E3^




^


mi - sli, per


Bu - gi mi - lo


sti i


sči.


^^


NB


^


^


de ga v smer-ti


^


ob - der - ži.


O sve - ti

NB


go-spud Bug,


^


o sve - ti mo - čni Bug, o sve - ti mi - lo-

221


f-^-^J I J J M ^ J J


^^


sti - vi Je - zus, ži - vi ve - čni Bug. Mi smo cvejt, prah.


I


^


^S


^


sen - ca,


gni - la čer - vi


va jež -ca.


i


3 kitice.


Srni - li se čez


Odmori pri NB. izpuščeni.

To friško melodijo, ki je služila že v 15. veku neki romarski pesmi, ima Walther 1524 ob Lutrovi nemški obdelbi latinske »Media vita", ki jo nahajamo brez melodije tudi v Erf. Ench. Tako obliko, v kakršni jo imamo pred seboj, je melodiji, nekoliko slični melod. postopni »Sancte Deus-a", vsekakor dal Walther. Prvotni latinski tekst (Medla vita in morte sumus, quem .quaerimus adjutorem, nisi te Domine ? qui pro peccatis nostris jiiste irasceris, sancte Deus, sancte fortis, sancte et misericors salvator, amarae morti ne tradas nos) je baje zložil Notker Jecljavec, menih st-galski (u. 912) spričo nevarnosti, v kateri so bili delavci ob gradbi mostu čez Martinstobel. Melodija in tekst sta prešla v skoro vse pesmarice 16. in 17. veka; najdeta se tudi pri Veheju 1537 in v drugih katol. pesmaricah. Trubarjevo besedilo ni prevod, ampak svobodna, nova prepesnitev Lutrovega teksta.

Prva Lutrova kitica se glasi:

Mytten wyr im leben synd mit dem todt vmbfangen, wen suchen wir, der hulffe thu, des wir gnad erlangen? dy btistu; Herr alleyne, Vns rewet vnser missethat, die dich, Herr, erzurnet hat. Heyliger Herre Gott, Heyliger starcker Gott, Heyliger barmhertziger Heyland, du ewyger Gott, lass vnns nicht versynken yn des pittern todes nott.

Kyrieleyson.


65. Ena serčna inu troštliva molitou

za eno pravo kersčansko smčrt, inu vesselu od smčrti vsta- jenje, inu se more pejti kakor je ozdolaj notiranu, ali v ti


222


viži, kakor ta nemška : Wenn mein stiiiidlein verhanden ist, - Skuzi J. Dalmatina.


^


^:d^—4 --


_ 1. 1 J—


Ka O


dar pri - de Je - zvL Grist,


pu - sle - dni za


pu - sle kir si


i


^=^


^^


^^


čas, nas


de tu


jest bom mo - ral di mo - ral ter


^m


vmre pe


ti, ti.


=^^


^=F


^


E^


stuj me - ni zve - stu na stra - ni,


pred hu- di-


^


^


^


čem me - ne bra


ni.


^^


f=F=f=


vtvo


10 kitic.


me vza - mi.


Strassburg 1560:


je ro - ke


fir J J j-r^Tjl 1 J ^fX-^ ^


Ps. 23. Der Herr ist mein getreuer Hirt etc.


1 !> i J r-T-i^=F^^=f=F=i=<- r r f J


^^m


J J J r-fT-j J J I I


^^^^


Eisleben 1598:


ifi nrj J J J f-.hM^ (-i^


^^


Wenn mein Stiindlein etc.


223


I


J J -


^


^s


mZTlTZ


M. Praetorius 1609:


1^ M-, J J J=f^-J f J-l-^^^


Wenn mein Sttindlein etc.


^^


j=fc^=^


s


^


^jEt


i^


¥


> f- , rT , J 1 ^=^^


M. Hubad, 1900: ttJ- Dalmatinova.«« 


^ i J- 1 j^^^m ^TTiJ


^r^i- f jjir^^:^^ !^ ^ ^^


i


^=s[uredi]


1t=?^


^^


i=3t


i


  • - — •


P=tJ



fc^


Samo melodija brez ton- skega, stavka.


Melodije v čisto enaki notaciji, kakor jo ima Dalmatin, ni najti v pred- slovenskih pesmaricah. Znatno različna je melodija o 23. psalmu, kakor je v strafiburški pesmarici 1560. V prvi vrstici se strafi. melodija popolnoma enako glasi kakor naša; ujema se z njo v svoji periodični zgradbi, v bistvenem

§araščanju in padanju, če so tudi poedini intervali in členi melodije različni, ele pesmarica Eisleben 1598 ima, tudi k smrtni pesmi: ,Wenn mein Sttind- lein vorhanden ist", v vseh delih enako melodijo. Direktni vir, iz katerega je vzel Dalmatin melodijo, se po tem takem ne da določiti. Čisto različna od naše dorske pa je jonska melodija pesmi ,Wenn mein Sttindlein etc* (Prim. ludi to melodijo v Martina Pra torija »Musae Sioniae* 1609). Za tekst


224


je bila Dalmatinu v prvih petih kiticah predloga Nik. Hermannova četvero- kitična „Wenn mein StUndlein etc/, nadaljnje 4 kitice so natančen prevod prvih 4 kitic Nik. Hermannove peterokitične pesmi: ,Wie Helias im fewrigen Wagen gen Himel feref 1559; namesto zadnje kitice te pesmi je dal Dal- matin novo. To zvezo obeh Hermannovih pesmi je najti najprej v Numberger Hausgesengen 1569, potem v drugih pesmaricah. Pri Kastelcu 1682 je pesem brez melodije dobesedno, M. Hubad je 1900 priobčil samo melodijo z 2 ki- ticama (brez stavka) v «/4 taktu.


66. Ena lepa duhouna peissen,

katera na kratkim v' sebi derži vse štuke karsčanske vere, na katere slejdni karsčenik more vesselu vmreti inu izveličan biti, zložena skuzi Joannesa Schuuejgerja, inu se more pejti, kakor je letu ozdolaj notiranu, ali kakor: Oča, sin, duh, nebeški kraji, etc. ozgoraj na 42. platu. (1584 „na 32. platu".)


NB


^


s


^


  • t I*



=p:


Hva - la Bo-gu raoj Čas je tu, de

S ti • ga svi - ta go - ' ri v ne - bu, tam


I


r~r r r ■>»


i


=1-


-^


^


~m W


se i - mam lo - či - ti vseh na-dlug prost bi - ti.


Za


tu jest ho -čem


NB


^^m


m


pred smer - tjo,


stu-rit du - hou-nošafft mo-


^^m


£=


JO


27 kitic.


v bož - jim i - me ■ ni. A - men.


Znaka za takt ni.

Finale pri NB. primerno reducirane.


M. Hubad 1900: „1. Schweigerjeva«^


E^e^


SE


tc=tzi


225


i


^N^3=P


S^


^^^


3=6


S


4=^



Samo melodija, brez stavka.

Za to pesem se ni dal najti vir niti za melodijo niti za tekst. Pesnitev, smrtno pesem, raztegnjeno na 27 seclmerokitičnih kitic. Smemo imeti za last Iv. Schweigerja, ki je samo s to pesmijo zastopan v naši zbirki, ker bi je radi njenega obsega nemški himnolpgi ne mogli prezreti, ako bi bila v kaki nemški pesmarici. Melodija je kakor vse v naši zbirki brez dvoma nemškega porekla. M. Hubad je tudi to melodijo priobčil brez stavka, s 4 kiticami (1., 2., 26. in 27. kitica).


i


67. Ena pogrebska peissen,

per Krellium.


^


^^


EES


^^rrf


Spre - mi - mo h gro-bu tu tel - lu, naj

')


rzi-szj E^:^^=^^


se v grob po -kop


pa cil-lu, saj spet ži - vu go-


^^b J J J -^ EM^Ž


E^


ri vsta-ne, ka 8 kitic.


- dar se Bug k sod - bi ga - ne.


1584 brez znaka za takt

Pri *) je 1584 pomotoma nota /; 1595 pa je ta nota za polovico pre- kratka; minima je namesto semibrevis.

Ta pogrebna pesem, jonska, ki v lapidarnem slogu izraža misli in rade, ki z njimi pokapajo kristjani svoje mrliče, je izšla najprej v pesmarici Čeških bratov 1531 ; v sedmih kiticah jo je zložil M. Weise : ,Nuri lafit uns den Leib begraben* brez melodije. Melodija, % kakor jo imamo tukaj, se nahaja najprej v G. Rhawa .Gesenge fiir gemeine Schulen*, Wittenberg 1544, v


226


peteroglasnem stavku od Iv. Stahla. Pozneje so sprejele pesem vse pesmarice 16. veka. Slovenski tekst je natančen prevod nemškega, zadnja kitica je dodana.


68. De adventu Domini.

Peissen od adventa.


^


0.


^


^


-^


Hva


la bo-.di Bo - gu vsak čas, ker


^


a={=^-U it rd^^


si se sam srni


lil


čez nas, nam po-slal si - nu svo-


^^


a — W


-^^


j ^ ta=


^


je - ga, 14 kitic.


od


ve-čno-stl ro


je


ni - ga.


Izdaja 1584 brez znaka za takt.

Melodije te adventne pesmi nikier ni bilo mogoče najti. Tonski način eolski. Tekst je dobeseden prevod M. weissejeve pesmi :

Lob sey dem allmechtigen Gott, der sych vnšer erbarmet hat, gesandt seinen allerliebsten son, aus jhm geborn jnn hčchsten Thron

(1531) s 14 kiticami. ..,,„ ^.,


69. Ena lepa duhovna peissen.


=^ R="^


--^


^


^^


Kaj


ža - lu


ješ ser


ce mo - je,


kaj


^^


ZfSHUS.


=e^


^


=t


se kum • raš


nu sker - biš


za


po-svit-nu bla-


227


w


^


±


^^


^


^


^


gu, za - vu-paj ti ^tvoj - mu Bo-gu, kir

1


je stva - ril zein-


13 kitic.


lo, ne - bu.


Izdaja 1584 brez znaka za takt. Huhad 1900: (Šeste rogtasno)


I


^


^^


£


-p — ¥'


^


i


i


3^


£


F=f-H r ' ^ I r r r M r r f r


if; r r r n=f^ f ^


Ta melodija se nahaja najprej v rokopisu »Crailsheim Monoetius 1565 (prim. št. 46). Nje najstarejši tisk je Joahima Magdeburga : »Christliche vnd trčstliche Tischgesenge*, Erfurt 1572. Slovenska notacija je malo različna od najsiarejšega vira. Tonski način eolski. Tekst, dobeseden prevod Hans Sachsove pesmi: ,Warum betriibst du dich mein Herz", je izšel kot poseben tisk obenem s pesmijo: .Bis mir gnedig, o Herre Gott" v Nurnbergu 1526, brez not, z opombo : ,In dem Thron : Frčlich bin ich aus hertzen grund'. Osma in deveta kitica pesmi, ki ju v najstarejšem tisku ni, sta dodani iz numberske pesmarice 1580. M. Hubad je to melodijo obdelal za šestero- glasen mešan zbor, v ritmu V« '"


Pesmi, ki hočem o njih še v sledečen govoriti, so v naših pesmaricah brez melodij. Pri nekaterih je opazka: ,v ti vishi kakor", ali: ,v foji su- febni vishi" ali ,na eno drugo visho", druge zopet so brez označbe melodije, ki naj se porabi zanje. Teksti so uvrščeni po izdaji 1595 in zaznamovani s tekočimi številkami. Pri vsakem sem posebe navedel, v kateri izdaji, na ka- teri strani slovenske izdaja je pesem.

70. Izd. 1595. str. 134.

D. Marie hvaležna peissen na eno drugo vižo. 11 kitic po 5 vrstic.

Neposrednega nemškega vira ni najti. Svobodna pesnitev, po mislih latinskega Magnificata ali pa nemške pesmi »Nun lob mein Seel den Herren"


228


(Nic Selnecker) s petimi 12vrstičnimi kiticami v Nik. Selneckerjevih .Christ- liche Psalmen etc* Leipzig 1587. — Slov.: »Vesselu Maria poje, vsem ludem naznainje daje^.

71. Izd. 1595,, str. 140.

Ena druga v ti viži, o Jezus Christus na§ Gospud. 14 kitic po 4 vrstice.

Je veren prevod Mih. Weissejeve pesmi ,Lob sei dem allmachtigen Gott" v pesmarici Čeških bratov 1531 s 14 kiticami. — Isto nemško pesem imamo v drugič prevedeno, (prim. št. 68).

1595 slov.: »Hvalimo Boga vsaki čas",

1584 slov.: .Hvala bodi Bogu vsak čas".

Vendar je prevod izdaje 1584 daleko boljši in okretnejši napram ne- rodnemu prevodu izdaje 1595. Mnogo v izdaji 1595 novih pesmi stoji po svoji vsebini in vrednosti daleč za pesmimi, katere preveva še veliki duh Trubarjev.

V primero navajam iste kitice:

M. Weisse 12. kitica :

Sein erste Zukunft'in die Welt ist in sanftmiitiger Gestalt, die ander wird erschrecklich sein, den gottlosen zu grofier Pein.

Slovenska pesmarica 1584, 12. kitica, štev. 68:

Ta pervi prihod je troštliv, lubezniv, krotak, dobrotliv, *) ta drugi pak bode strašan, tim hudim bo ta pakal dan.

♦) Izdaja 1595 ima: dobratliv.

Slovenska pesmarica 1595, 12. kitica, št. 71 :

Njega prihod je bil krotak, na sodni dan bode strašan vsem hudim nejovernim ludjem žnih večnim pogublenem.

72. Izd. 1584, str. 88. 1595, str. 143.

Solemnis ille cantus, dies est laetitiae. A quodain anie haec tempora bene iranslatus, rhythniice uicunq compositus. Ta stara božična pejssen, prau iolmačena, ampak nikar pousod rajmana, v svoji viži, kakor ta od spredat Hvalimo ml danas Boga. 5 kitic po 10 vrstic.

O besedilu govorim pri št. 19.

Slovenska pesem se začenja: ,Ta dan je vsiga vesselja*.

73. Izd. 1584, str. 95. 1595, str. 152.

Božična peissen iz evangelia s. Lukeža na 2. cap. Johannes Schvvejgerus. v tei vlži kakor ozgorajt Hvalimo ml danas Boga etc.

10 kitic po 10 vrstic.

To pesem je smatrati za samostojno pesnitev o mestu evangelija, na- vedenem v naslovu, kakor je Nik. Hermannova v njegovih .Sonntagsevan- gelien" 1560 izišla pesem z 11 kiticami po 4 vrstice, od te se pa naša raz- likuje po vsebini in po zgradbi jtitic.

229


.N. Hermann 1. kitica:

Kaiser Augustuš leget an die erst Schatzung auf Jedermann ; . da macht sich Josef auf die Fahrt mit Maria, der Jungfrau zart.

Schweiger 1. kitica:

Ta rimski cesar Avgustus ta je satn zapovedal, de bi se. šacal ta svejt vus, nikoger ne} pregledal. Vse Jude od svojga doma, bodisi lih čigar stana, je mora šacan biti, k letej pervi šacingi inu veliki ceringi je moral vsaki priti.

1575 brez melodije: Boshyzhna peissen is Evangeliu S. lukesha na 2. Cap., Joannes Schvveigerus. V ti vishi koker ta Nemshki, Der Tag der ist so freudenreich,

74. Izd. 1595, str. 160.

Ena druga božična peissen, v ti viži kakor ta od zgorai.

9 dvovrstičnili kitic, vsaka s pridejanim .Alleluja".

Naša pesem .Dete v betlehemi rojenu* je natančen prevod latinske himne »Puer natus in Bethlehem* z 10 kiticami; deveta latinska kitica je izpuščena. Prvi nemški evangeljski prevod je najti v pesmarici Babstovi 1545, kjer pa manjkata druga in zadnja kitica latinskega izvirnika. Pri Babstu ima pesem le 8 kitic.

75. Izd. 1595, str. 165.

Ena peissen k novimu leitu na vse žlahi stanuve. 21 kitic po 4 vrstice, vsaki kitici je dodan .AUeluja*. Je natančen prevod nemške koled- nice, običajne ob novoletnih pohodih:

„Nu wolle Gott, dass unser Gsang mit Lust und Freud vom Herzen gang*

etc. z 21 čveterovrstičnimi kiticami. — Nemška pesem je tiskana v I. Zwick- ovi reformacijski pesmarici v Curihu 1540 kot ,Ein gsang des jungen volcks zuom guoten jar. In der melodey, gelobet seyst du Jesu Christ". Po trditvi Wackernaglovi je natisnjena že 1537 v strafiburški pesmarici. — Začetek slo- venske pesmi: ,Daj Bug de naše petje gre*.

76- Izd. 1595, str, 169.

Ena peissen v veliki tedan v ti viži : Rex Chrisie factor om- nium. 15 štirivrstičnih kitic.

Naša pesem ,Bug ie en vinograd naredil" je natančen prevod pesmi M, Weisseja, 1531 : »Gott hat einen Weinberg gebaut" s 15 kiticami.

77. Izd. 1595, str. 172.

Ena lepa duhovna peissen od terplejnja Cristussoviga v ti iži (sic!) koker je vera. 22 kitic po 6 vrstic.

Slovenska pesem .O Gospud Bug večni oČa" je natančen prevod nemške pesmi ,0 Gott Vater in ewigkeit, dein heiligen Geist gib uns all- zeit* etc. z 22 kiticami, ki je tiskana v zbirki: »Geistliche Lieder, etc, 1561, Frankfurt an der Oder, durch Johann Eichhom". Nemški pesnik ni imenovan.

78. Izd. 1584, str. 105. 1595, str. 178.

230


Passion iz vseh štirih Evangelistov, v tej viži, kakor ozgoraj ta pejssen : Sveti Paul v enim listi, skuzi Jurja Dalmatina. 30 kitic po 12 vrstic.

(Prvotno na koncu Dalmatinove knjige »Passion" 1576. Ur.) To tako- zvano .veliko pasi jo" je smatrati za samostojno Dalmatinovo pesnitev in sicer po vzorcu Sebald Heydenove pasi je, ki je v posebnem tisku izšla pri Juriju Wachterju v Niimbergu 1525. Heyden ima 23, Dalmatin pa 30 kitic, zgradba kitic je pri obeh popolnoma enaka, namreč 8, 8. 7. 8, 8. 7. 8. 8. 7. 8. 8. 7. jambov.

Heyden 1. kitica: Dalmatin 1. kitica:

O Mensch, bewein dein Sunde grofi, O grešni človek, vsaki čas

darum Christus. seins Vaters Schofi pomisli ti, kaj je za. nas

aufiert und kam auf Erden. Jezus moral terpeti.

Von einer Jungfrau rein und zart De bi nas od pekla rešil,

fiir uns er hie geboren ward, iz neba je na svejt prisil,

er wollt der Mittler werden. njemu je bilu vmreti.

Den Todten er das Leben gab Kakor tu Evangelisti

und legt dabei aH Krankheit ab, inu Apostolski listi

bis sich die Zeit her drange, po redu vse pričujo,

dafi er fur uns geopfert wurd, od njega martre pišejo,

trug unser Sunden sčhwere Burd grešnike k njemu vižajo,

wol an dem Kreuze lange. v njega verjet vkazujo.

. Pri Kastelcu 1682 je tiskana Dalmatinova pasija z neznatnimi izpre- membami, ki pa le kazijo pesem.

Kastelec pravi v 1. kitici: »pričujejo* mesto »pričujo*, v 6. kitici: »uže", mesto »vže*, in v isti kitici: »zdaici", mesto »zdaj*, v 22. kitici: »zdaj", mesto izvirno »sadaj", v 27. kitici : »umorili", mesto »vmorili", v 28. kitici: .signilu", mesto „zgnilu", vsled česar je pravilno tekoči Dalmatinov ritem povsod razbit. •

79. Izd. 1595, str. 192.

En drugi passion v ti viži Crux fidelis. 24 kitic s šestimi tro- hejskimi vrsticami s sledečim številom zlogov 12. 9. 13, 11. 13. 11. Sloven- ska pesem »O človik gledaj večniga tvojga krala" je natančen prevod M. Weissejeve pesmi, 1531 :

»O ihr Christen, seht an den Kčnig und Heiland,

den uns der Vater hat gesandt,

dafi er von Kind auf bis an sein End trug unsre Biird,

aiso unser Heil und Seligmacher wurd.

O merkt heut, wie er uns hie als ein Knecht hat gedient

und als ein Freund durch sein Tod mit Gott verstihnt".

Tudi Weisse ima 24 kitic.

80. Izd. 1595, str. 204.

Ena druga lepa peissen od Cristussovih sedem bessedi na križi. 9 kitic po 5 vrstic. — Naša pesen: »Kadar je Jezus za nas terpil" (že v prvi vrstici je en zlog preveč) je veren prevod nemške pesni:

„Da Jesus an dem Kreuze stund

und ihm sein Leichnam war verwundt"

z devetimi kiticami, ki je bila znana že v 15. stol. in v priredbi J. Bdschen- steina 1515 prvič natisnjena. V evangeljskih pesmaricah jo je najti najprej pri Schumannu 1539 brez napeva.

81. Izd. 1595, str. 214.

Velikanočna peissen, v ti vishi Jezus je od smerti etc. Sedem numerovanih kitic s sledečim številom vrstic: 7, 8. 8. 9. 9. 8. 8. Kakor je

231


število vrstic različno v posameznih kiticah, tako je v analognih vrsticah raz- ličnih kitic tudi število zlogov različno. Za slovensko besedilo ni najti nem- škega vzorca ; pesem je preobrazitev oz. razširjenje pesmi ,Christ ist erstan- den' s sedmimi kiticami. — Začetek pesmi se glasi; , Jezus tu offranu Jagne vrejden časti hvale etc*

82. Izd. 1584, str. 124. 1595, str. 218.

Vutgaris Slavorum in die resurrectionis Domini cantus, va- rij8q modis seu vocibus caniiur. Ta stara velikanočifa peissen, t nekuliku mejstih popraulena, na mnogitero vižo. Petnajst štiri- vrstičnih kitic, k vsaki je privešen .Kyrie eleison* in k zadnji še razen tega trikraten .Alleluja". Naša pesem je predreformacijska slovenska cerkvena pesem. Prvi dve kitici sta prevod nemške pesmi .Christ ist totanden* ostalih kitic pa ni v nemških zbirkah, niti v protestantskih, niti v katoliških.

Začetek pesmi se glasi:

Jezus ta je od smerti vstal od svoje britke martre, etc.

V št. 26 pa:

Jezus ta je od smeiti vstal, vragu je to glavo steptal, etc.

Tiskovna pomota v 8. kitici izdaje 1584:

Angel ta je h* tem ženam djali, je 1595 popravljena v .djal". Vide št. 26.

(V izdaji 1574 je ena pesem s tem začetkom označena kot »nova*, druga kot .stara", tretja kot »druga nova*. Ur.)

83. Izd. 1595, str. 221.

Ena velikanočna peissen. 16 štirivrstičnih kitic.

Ta pesem: , Jezus Cristus v enim verti' je samostojna slovenska pes- nitev; v pesniškem oziru je žalibog le male vrednosti, zelo neokretna. V nemških pesmaricah je ni najti.

84. Izd. 1595, str. 225.

Ena stara velikanočna peissen. 6 štirivrstičnih kitic s privešenim »Alleluja*.

Ta pesem »Jezus ta je od smrti •stal" je narejena iz 1., 2., 3., 9. in 10. kitice pesmi št. 82, ki so po večini tu neizpremenjene. Ne dvomim, da je ta pesem starejša nego št. 82, da so torej kitice, kolikor jih ima št. 82 več, pozneje pripesnjene.

85. Izd. 1584, str. 130. 1595, str. 232.

Slavicus Hyninus de resurrectione Domini, per Truberum compositus. Ena druga velikanočna pridna peissen od Jezusove Martre inu gorivstajenja, v tej viži kakor ozgoraj ta perva veliku- nočna peissen t Jezus ta je od smerti vstal. Enajst štirivrstičnih kitic. Prve 3 kitice pesmi, ki se tudi začenja z: »Jezus ta je od smerti vstal", so iste kakor pri št. 82 in 84, ostale kitice je smatrati za pripesnitev Trubarjevo

86. Izdaja 1584, str. 143. 1595, str. 250.

Vetus Slavorum veni s. Spiritus. Ta stara peissen od svetiga Duha, Hh v teisti viži. Ena kitica z 9 vrsticami. Mera je nepravilna.

Pesem je prevod latinske antifone: »Veni s. Spiritus", Glej št. 31. Za- četek naše pesmi:

»Pridi k nam Bug inu sveti Duh".


232


87. Izd. 1595, str. 253.

Ena druga lepa duhona (sici) peissen. Deset 4 vrstičnih kitic. Naša pesem »Obderži nas, o Gospud Bug", ki zanjo nisem našel nemškega vira, je prosta razlaga ali pesnitev po trokitični Lutrovi pesmi : Erhalt uns Herr bei deinem Wort". Prim. št. 32.

88. Izd. 1595, str. 266.

Ena lepa duhovna peisseni, v ti viži kakor ta nemška Durch Adams Fall ist ganiz verderbt etc. Skuzi Joh. Snoil. Devei kitic po 10 vrstic s sledečim številom jambov 8. 7. 8. 7. 4. 4. 7. 4. 4. 7.

Slovenska pesem ;Skuzi Adamov greh smo mi* je svoboden prevod nemške v naslovu navedene Laz. Spenglerjeve pesmi, ki je bila prvič natis- njena 1524, z Waltherjevim napevom. V primero navajam peto kitico vsake pesmi :

Pri Laz. Spenglerju : Pri I. Snoilju :

Er ist der Weg, das Licht, die Pfort, On je ta pot, vrata nu luč,

die Wahrheit und das Leben, risnica inu leben,

des Vaters Rat und ew'ges Wort, tiga očeta večna muč,

deh er uns hat gegeben brez njega ni obeden;

zu einem Schutz, kateriga

dafi wir mit Trutz le samiga

an ihn lest soUen glauben, nam je potreba znati,

darum uns bald v njega rokah

kein Macht noch G*walt nas nič ni strah,

aus seiner Hand wird rauben. s mirom hočmo ostati.

89. Izd, 1584, str. 155. Izd. 1595, str. 273.

Psalmus IL Quare fremueruni gentes. Ta drugi psalm, skuzi Sebastiana Krellia iolmačen. V ti viži kakor : Kadar je Jezus v nebu šal. Osem kitic po 7 vrstic. Ta psalmska pesem „H čemu Ajdje ta- pačejo* je zelo shčna Lud. Ohlerjevi psalmski pesmi : ,Warumb tobet der heyden hauff*, ki je s 4 kiticami izšla v Strassburškem Kirchenamptu 1525. Pri Joštu Gutknechtu je 1527 Ohlerjeva pesem izšla v predelani obliki s 5 kiticami: ,Warumb thobt doch der Heyden hauff*. Za izvirnik Kreljeve pesmi ne morem smatrati nobene izmed obeh navedenih pesmi in tudi no- bene izmed drugih 12 pesmi o 2. psalmu, ki sem jih pregledal. Naša pesem je torej samostojna pesnitev na podlagi psalma samega.

90. Izd. 1584, str. 160. 1595, str. 284.

Psalmus XIIII. et LIH. Dixit insipiens. Ta 14. inu 53. Psalm

vuk inu molitou zuper hinauce, etc. V ti viži : Kadar je Jezus v nebu šaU od Sebastiana Krellia izložen. Sedem kitic po 7 vrstic. Kre- Ijeva pesem: ,Ti Farizei pravio, praviga Boga znamo" je dober prevod Lu- throve pesmi ,Es spricht der Unweisen Mund wol, den rechten Gott wir meinen", ki je bila z istim številom kitic prvič natisnjena v erfurtskem enhi- ridiju 1. 1524.

Psalma 14. in 53. imata skoro isto besedilo.

91. Izd. 1584, str. 162. 1595, str. 286.

Psalmus XV. Domine, quis habitabit, etc. per Krellium. Ta 15. psalm, navuk, kakovi ludje v nebu slišio, v ti viži: Nedaj oča, lubi Bug etc. 6 štirivrstičnih kitic.

Naša pesem : „0 gospud Bug v* svetim nebi, gdu bo prebival per tebi* je prosta Kreljeva pesnitev po 15. psalmu v prozi. Kastelec 1682 jo je v svojo zbirko prevzel z neznatnimi izpremembami.


233 16


92. Izd. 1584, str. 186. 1595, str. 318.

Psalmus LXXXn. Deus stetit in 8ynagoga Deorum, per Krel-

lluin. Ta 82. psalm, ta vuči, koku se ima gospoščina deržati, tej

hudi zlu priti, v ti viži : Kadar je Jezus v nebu šal. Osem 7vrstičnih

P' kitic. K tej pesmi: „Bug stoji v sred gmajne svoje* nisem našel nemškega

vzorca, zato jo smatram za samostojno Kreljevo pesnitev.

93. Izd. 1584, str. 192. 1595, str. 326.

Psalmus XCL Qui habitat in adjutorio altissimi. Ta 91. psalm, v ti viži, kakor ozgoraj ta 25. psalm: Mojo dušo, gospud, k tebi etc, ali kakor 130. psalm : Mi, kir smo v zli globoščini etc. Skuzi J. Dalmatina. 10 kitic po 7 vrstic. Dalmatinova pesem: ,Kir na tim svejtt prebiva*, se po vsebini, po številu kitic in po gradnji verza razlikuje od vseh 19 nemških pesmi o 91. psalmu, ki sem jih imel v rokah. Zato jo smatram za samostojno pesnitev Dalmatinovo. Kastelec 1682 prinaša psalm z neznat- nimi izpremembami.

1575 brez melodije: Ta XCI. Psalm Vti Vishi koker ta Nemshki Wer in dem Schutz defi hochsten ist, oder auB tiefer not etc.

94. Izd. 1584, str. 211. 1595, str. 357.

Peissem inu molitov, de Bug svojo cerkov pred antikristovo ter posvitno silo ohrani. V ti viži kakor ozgoraj ta 83. psalm t o Bug nespi ter nemolči, folio 189. Skuzi Seb. Krellia. Dvanajst kitic po 6 vrstic. Za Kreljevo pesem: ,0 Bug, oča, nebeški kraji* ni nem- škega vira.

95. Izd. 1584, str. 225. 1595, str! 376.

Ena peissen od postave inu evangelia, v tej viži kakor: Oča, Sin, Duh, nebeški kraji etc, ozgoraj na 32. platu, skuzi Jurja Dal- matina. Šestnajst kitic po 7 vrstic. Za to Dalmatinovo pesem: „0 reuni Šlovik zmisli vsaj, koku si izveličan" v nemških pesmaricah ni vzorca.

96. Izd. 1584, str. 234. 1595, str. 391.

Ena lepa ohcetna peissem od svetiga Zakona. 20 štirivrstičnih kitic. Glede mere, števila zlogov in glede rime so kitice zelo nepravilne. Pesem: ,Nu pujmo, dajmo čast Bogu" nima nemškega vira.

97. Izd. 1584, str. 251. 1595, str. 415.

Ena duhovna hvaležna peissen po jedi, v' tei viži kakor ozgoraj: o Crist, pravi sin Božji, etc. fol. 229. (Izd. 1595: fol. 381). Skuzi Jurja Dalmatina. 6 kitic po 7 vrstic. Dalmatin je za svojo pesem : ,0 Bug mi te častimo, de si nas našpižal" porabil prvo kitico trikitične pesmi: »HerrGott nun sei gepreiset", natisnjene v erfurtski pesmarici 1550 in je po njej spesnil svojih šest kitic.

98. Izd. 1595, str. 439. .

Ena lepa duhovna peissen per enim«mertvici v soji susebni viži. Devet štirivrstičnih kitic. Ta pesem: ,0 človik gledaj ti mene* je na- tančen prevod Nik. Hermannove pesmi: ,0 Mensch, mit vleis anschawe mich", prvič tiskane pri Juriju Rhaw v Wittenbergu, 1562.

99. Izd. 1584, str. 270. 1595, str. 446.

Ena finkuštna peissen iz Actor. 2. Cap. v ti viži kakor ta nemška: Als Jesus Christus Gottes Son (1595 Sohn) etc. Skuzi Jurja Dalmatina. 19 kitic po 4 vrstice.

Dalmatinova pesem: »Prejden je Jezus, sin božji, v ti videči štalti svoji" je le v svoji prvi kitici prevod M. Weissejeve pesmi 1531 : ,Als Jesus Christus, Gottes Sohn, mit seiner leiblichen Person", ostale Dalmatinove ki- tice so popolnoma nove; Weisse ima 14 kitic.

234


100- Izd 1595, str. 449.

Ena peissen zuper vse sovražnike te vere, v ti viži kakor ta nemSkat Mag ich vnglfick nicht widerstahn. Skuzi Jo. SnoiL Sest kitic po 11 vrstic s sledečim številom zlogov 8. 4. 7. 8, 4. 7. 4. 4. 4. 4. 7. Znojilšek je za svojo pesem: »Nesreči tar nemilosti na tem sveti se ne mo- rem vbraniti" vzel zunanjo obliko in vsebino od nemške tri vrstične pesmi ,Mag ich Ungluck nicht widerstahn, ki je 1529 izšla pri Klugu z melodijo, pa anonimno, in je po. njej spesnil novo pesem s šestimi kiticami.


Razen navedenih melodij s svojimi besedili in razen breznapevnih pesmi, se v slovenskih pesmaricah nahajajo še sledeče stvari :

V izdaji 1584, str. 20. Izd. 1595, str. 27.

101. Syniboluni Nicenum. Nicenskiga concilia vera inu spo- znanie« kateru se more pejti, kakor vsaku Patrem omnipotentem«  v' Bukouskim Jeziki.

Prevod nicejske vere. Prva nemška protestantska pesmarica, ki ima nemški prevod, je »Teutsch Kirchenampt Erffurdt 1525*, ki ima tudi melodijo v koralnih notah.

102. Syniboluni D. Aihanasii. S. Athanasia vera ali spoznanie«  kateru le on zupar te kecerje, kir so bili Arianerji imenovani, zlttžil X Inu se more pejti kakor se psalmi v bukouskim jeziki po tonih psalirajo. Izdaja 1584, str. 22. Jzd. 1595, str. 30.

Je prevod Athanasijeve vere. Henrika pl. Laufenberga nemški prevod v verzih iz 1. 1445. se nahaja v nekem rokopisu v mestni knjižnici v Strafiburgu.

103. Ena stara Molitou skuzi M. Kumprehta.

Pred litanijarai natisnjena edinole 1595. Po litanijah so (1584 in 1595) :

104. Molimo vsi.

105. Druga molitov.

106. Alia CoUecta de Tempore. Ena Molitov, katero imajo per sadanim čassu Slovenci vsag dan moliti. (1595: vsak dan).

Te tri molitve polnijo 6 tiskanih strani.

107. Teh angelov Sanctus iz VI^ cap. Ezaioviga. (Samo 1595 str. 133).

Prevod iz navedenega poglavja preroka Jezaije. Luther je to mesto sv. pisma spravil v verze in ga namesto latinskega »Sanctus* sprejel v svojo »Deutsche Messe und Ordnung Gottesdiensts* 1526. V slovenskih pesmaricah stoji .Sanctus" v prozi in njegov začetek se glasi enako svetopisemskemu besedilu: „Jest sim gospuda vidil sedečiga", dočim pravi Lutlier: „jesaia dem Profeten das geschah, dass er im Geist den Herm sitzen sah". Iz vsega tega lahko sklepamo, da slovenski prevod ni narejen po Lutrovi pesnitvi.


(^■■^


235 »«*


Popravki.


stran 200. naj bi stala pred stranjo 199. !

Stran 134.: »napevu podloženo besedilo" namesto .napev, podloženo besedilo"; — stran 139.: ,s pokaziiom na napev št. 11" namesto ,št 12*;


— str. 143.: — ^ ^ ; — str. 144. nad beseda .Mati B.«: z=E^=z;


ve • del na isti strani niže doli, nad besedo »slovenski*


^ 5


— str. 155.


I I ^ — ; — str. 157.: , Oče naš", konec druge vrste: ^


=#:


ri - či


str. 163.:


— ^-^ NB

f r f r ._


— str. 167.


v


li - ča


v' tvo - ji


zadnji vrsti


. =^=^


^ ; — str. 168. na koncu zadnje vrste Kumpreh-


čez


tove: J o -=3 »


istotako na koncu Leisentrittove vrste: di ; — str.


ži - ve.


171., stavek A. Fčrsterja: J ; — str. 172.: J_ ; — str. 174. : Ce-

^ f

- ču - slej


^


cilija 1883; nadalje v Fčrsterjevem stavku prva vrsta: f p ~ , v drugi

r I


236


^


^


vrsti: — f _; -— str. 175. prva in druga vrsta:


f


v četrti


^ 1^ J


vrsti :


I^^SE


f — ; v četrti in šesti vrsti : 1^ ;


stran 176.:


Schumannu 1539; — str. 177.: Majar 1846; — str. 182.:


m


mar - tre


j — t J? I j tt u


f—^ f — ; str. 183.: =:^


\.-


str. 186.


(sic!) -ja

doli v zadnji vrsti bi moral biti c-kjuč (na 3. črti); — str. 187. namesto


.NB« naj bi. bilo 2). ; _ str. 188. : — ^


-na strani 192.


vu - žgi


^z


pri št. 34 spada opomba ^) notam J ^ - , ^ f - , — *

Bug sil -me Cri -je za-

— na str. 195. bi znak odmora za besedami »Moshu", »Rotaushu", .stoij"


moral biti nad tretjo vrsto :


stran 196., št. 38 prva vrsta:


p p-=; — na str. 197. manjkata pod ,čuje" zloga ,buje"; — - na str. 198. gori v prvi vrsti spada ,NB" med »k tebi" in »vselej", ,vzdigujem" na-


mesto »vzdignem" in na koncu : S , — stran 199. v prvi vrsti na koncu :


na koncu pesmi 
rj ; stran 200. : ii »brez znaka za


237


takt** namesto ,za tekst"


str. 203. št. 44:


št 45. konec


de


prve vrste :


i KHW


Str. 209. na koncu opombe


o št. 51.: Dalmatinov tekst e veren prevod nemškega; — str. 211.

!


na koncu: na koncu:


5 kitic; — str. 212.: Kirchenampt 1525; — str. 215. . Na str. 162. bi morale biti Dalmatinove besede


slovenski: ,V kruhu nam da tellu svoje, kir je odrešenje tvoje, podane u vini je njega prava kry, iie jo imamo pyt ray vsi" namesto ,Im Brot . ." ; — slično na str. 170 ni treba nemških besed ,Vor dem ..." in ,Alle Kirchendiener . . ." ; dalje na str. 173.: ,Ta stara bo- žična pejssen, prau tolmačenj, ampak nikar pousod rajmana, v* svoji viži, kakor ta od spreda" (št. 19.) namesto ,Der alte Weinachtsgesang . . ." ; na str. 188. je nepotreben prevod Trubarjeve šeste kitice ; — na str. 198. »Tvoje Cerque, o gospud Bug, ti tudi neposabi" namesto »Deine Kirche" itd.; — str. 204. »vzeta iz tih psalmou, susebe iz tiga 74 inu 79" namesto »entnom- men . ."; — na str. 215. doli v opombi so nepotrebne nemškie t)esede ,welches die Oberschrift fiihrt". —


Tekst pesmi pod notami da ga je laže citati.


je transkribiran v gajico.



Pripombe dr. Ilešiča po beležkah gosp. ravnatelja Mateja Hubada. — Gosp. dr. Čerin je za osnovo svoje študije vzel zadnjo izdajo Trubarjeve pesmarice (1595), a se je oziral tudi na predzadnjo (1584), na kate- kizem 1550 ter .Tri Duhovne pesmi" 1575. Gosp. ravnatelj M. Hubad pa je pred leti imel priliko, si ogledati tudi izdajo 1574 (vseučiliščna knjižnica v Tflbingenu) in izdajo 1579 (Kodanj). Po njegovih beležkah je mogoče, donekle sprem- ljati razvoj pesmaric.

Vse prve štiri izdaje Trubarjeve pesmarice (ki jih je oskrbel še Trubar sam) smatrata izdajatelja 5. in 6. izdaje, Dalmatin in Felicijan Trubar za en


238


tisk, eno Jelo. V tem smislu je umeti Dalmatinovo prošnjo, naj bi Juri Kisel blagovolil sprejeti posvečeno mu pesmarico 1584 »mit gleicher gnad wie das e r s t e" (Gesangbiichlein) in o tej pesmarici zatrjuje, da je izišla 1. 1567. V tem smislu je tudi umeti Felicijanove besede, češ, da je Dalmatin izdal pesmarico njegovega očeta, on pa jo izdaje sedaj .ftir das dritte mal".

Pesmarica 1. 1595. obsega tistih 7 pesnitev Trubarjevih, ki so bile v Katekizmu iz 1. 1550. (Čerinova št. 1, 2, 5, 8, 9, 11, 17); verzificirani Tru- barjev Očenaš iz Abecednika 1555 (št. 7); Kreljevo pesem „Mi verujemo" iz Klombnerjeve - Juričičeve pesmarice 1563 (št. 6), Klinčevo iz iste pesma- rice, ,0d nebes" (št. 21). Na novo se nahajajo v pesmarici i£ 1. 1579. Sle- deče pesmi (ki jih torej na pr. v izdaji iz 1. 1574 n i) : št. 12, 14, 24, 27, 29, 36, 40, 41, 42, 45, 48, 51, 52, 55, 57, 59, 61, 62, 63, 65, to je, v pes- marici iz 1. 1579. je v primeri s pesmarico iz L 1574. dvajset novih pesmi, ki so vse prešle tudi v končno izdajo 1595 (izmed teh novih prispevkov za 1579 je 13 Dalmatinovih, 4 Trubarjevi, 3 anonimni, a izmed teh treh pesmi [Čerinova št. 24, 36 in 62] je ena, namreč št. 62 pri Čerinu označena kot Dalmatinova). V pesmarici iz 1. 1584. so v primeri s pesmarico iz 1. 1579. na novo Čerinove številke: 4, 10, 22, 23, 39, 44, 47, 54, 56, 58. 60, 68, 69, ki so vse prešle v izdajo iz 1. 1595. Zadnja izdaja iz 1. 1595. je dodala na novo 7 Kumprehtovih pesmi: št. 13, 16, 18, 25, 28, 34, 38 in dve Znojil- škovi (brez not).

Nekatere pesmi so 1574 še z notami, 1595 pa brez njih. Tako ima v 1574 posebno melodijo: ,JeIus ta je od fmerti vftal Inu ie cillu dokonal" (gl. št. 85), istotako Kreljeva: „Hzhemu Aydie tapazheio" (gh št. 89). Izdaja iz 1. 1574. pa ima razen tega še 4 pesmi z melodijo, ki jih sploh v izdaji 1595 in torej pri Čerinu ni, in sicer: 1.) ,Muia Dusha veli ki g a della Tiga Gospudi' (12 kitic) (Magnificat Purus Textus. DiuiceMarie Peiffen, Hvala Boshia, lep Troft inuNauuk, koker ie 3. Lucas 1. fapiffal, Inu le per Vezhernizah latinski poye); — 2) Hualen bodi Gofpud ta Bug Ilra- elski (14 kitic) (Cantus Zachariae, Benedictus Textus. Suetiga Zacharia Peiflen, Huala inu prerokouane L. 1. Inu korer fe Latinski per Juternizah poye); — 3.) Sdai Gofpud pulti tuiga Hlapza puiti Imyrom, Po tui Befledi (6 kratkih kitic) (Cantus Simeonis Nune dimittiš, Textus. Suetiga Simeona Peiffen, Pri- diga inu prerokouane od tiga Diteta Jefusa, kir fe poye latinski per Com- pletih. Luc. 1.) ; — 4.) Hualimo mi fdai vfi ukupe Jefufa (Grates nune omnes. Ta cerkou huali Criftufa, kir ie ni fui fueti Euangeli refodil, no od Hudizha reshil, Tolmazhena od Truberia.

V izdaji 1574 so to povrsti številke 25, 28, 38, 39, 40, 42 (zadnja pesem te izdaje). Hubad je prepisal št. 25, 38, 39, 40, 42. Evo teh melodij :


1.) Slavicus Hyfnnus de Resurrectione :


t=1=


r^rr^^^i--^ J ^ s


^


Je - fus ta ie od fmer- ti vftal, I - nu ie ci - llu


l oTj r^ ^ I ^I^J:.^^^^^^^


do - ko - nal Kar ie Bug ne - mu na - lo - shil.


Steim ie


i


3SŽ^E^S3:


fpet Ver - ne o - shi - uil, a - Ue - lu • ia.


239


2.) Magnificat Purus Textus':


^^


^3^^


,.g g * g


g- gi - gi -


Mu - ia Du- sha ve - li - ki


del - la,


i


^


Ti - ga Go - spu - di. 3.) Catitus Zachariae :


i


|g (g (ž' (ž g


^ . — i g


4=


2=S


E^


~gHladnikm


A . <a


^


Hua - len bo - di Go-spud ta Bug I - fra


el


ski, Sa-


"fg — o — 15 — ar


(O jž (5 jŠT


^ ^ =^ ^^


i==t[uredi]


1 — r— r


«=


kai on ie ta f ui Folk o - by -skal i - nu o - dre-shil.

4.) Catitus Simeotiis:


I


£


-^ ^=^^YT~f =$=^=^


(5 ^ g"


SdaiGo-fpud pu - Iti tui-ga Hlap-za pui - ti Smy-rom, Po tu-


^^^


t=i=


i Be - Ife - di.


5.) Grates nune omnes:


^ J ^


^


no — g


3E=3S=


jO fg


^


S 5L


Hva - li - mo mi fdai vli vku - pe Je - fu - fa Kir ie nom dal


i


3:


^ r ^-^T


^


s=3=


la-


to ne -ga be-ffe-do, Kir ie nas re-Isil Ito ne -ga mar-


^3^


4=


^


^^


tro od vra - ga, pe - kla, ob - tu pui - mo vfi ftei mi fue - ti - mi

240


^


?-^. ^ ^


an - ge - li, zhaft, Hua - la bo - di vfe - lei Bo - gu.

Opetovano izdajanje pesmarice priča že samo zase, da se je knjiga marljivo kupovala. Posebe nam pravi Dalmatin v uvodu izdaje 1584, da so že davno pošli ,die vorigen Exemplaria des mehf angeregten Herm Trubers Gesangbtichleins, so in 67. Jar ist . . durch den Druck ausgangen." Feli- cijan Trubar nam poroča 1595, da so Dalmatinove izdaje ,Exemplaria, nicht ohne sondere Frucht der Kirchen, den mehren theil abgangen*. (Razprodaja Dalmatinove izdaje je bila mnogo slabša in Felicijan je priredil novo izdajo,, ker se mu je baš nudila prilika, ko je radi Postile bival v TUbingenu).

O rabi in priljubljenosti poedinih pesmi nas nekoliko poučuje prime- rek izdaje 1584, ki ga hrani kr. dvoma knjižnica v Berolinu. Knjiga je močno obrabljena (zadnjih listov že manjka nekoliko), zlasti na straneh s pesmijo ,Vetus Slavorum Decalogus* (Kir hzhe Bogu fluchiti) — . list s str. XI. Xn. in pa prejšnji list sta tam iztrgana, kjer ju je držala desna ozir. leva roka ; iz tega se da sklepati, da se je baš ta pesem največ pela. Slično obrabljen in iztrgan je list z Bohoričevo pesmijo »Minila je že" (št. 60) in pa zadnja : .Kaj žaluješ srce moje* (št. 69). Precej obrabljen je nadalje list s Trubarjevim ,Očenašem", Klinčeva božična, manj Dalmatinova bo- žična in ostale božične. V obče so več trpeli listi s pesmimi, ki imajo melo- dije. Izmed psalmov je bolj rabljen Kreljev: ,0 Bug ne spi" (št. 46). IPrecej so rabljene naše številke 56, 57, 58, 65, posebno obrabljena pa je Schwei- gerjeva .Ena lepa duhovna peissen" (.Hvala Bugu"), precej tudi pogrebna in adventna (št. 68).

Poleg Trubarjeve pesmarice, ki je doživela Šest izdaj, je treba zlasti še omeniti 1.) Klombnerjeve - Juričičeve »Ene duhovne peismi etc", (Tiibingen, 1563), ki sicer nimajo melodij, a cesto v začetku pripisane prve besede melodij, po katerih naj bi se pele, in 2.) .Skrjančev"- .Kukovčev" ,Ta pervi psalm shnega trijemi islagami", 1579. (Glej sledečo razpravo !)

Baš zato, ker stoji Klombnerjeva-Juričičeva izdaja izven direktne struje Trubarjevega dela, kaže tu dati pregled pesmi v tej pesmarici :

1.) Veleli fe vshe kershanftuu, G. J., 10 kitic. — 2.) Teih delet fueteih lepuuedi, G. J., 12 odstavkov. — 3.) My veruimo vfi veniga Boga, anon„ 3 odstavki (1574 itd., Krelj). — 4.) Ozha nash kerfi vneb^feih, G. J., 9 od- stavkov. - 5.) Ozha, Syn, duh nebeški krail, P. T., 2 odstavka (1555). — 6.) Chriltus JeluS kiordani shel, L. Z., 8 odstavkov. — - 7.) O Bug ozha poln milofti, 2 odstavka. — 8.) Zhlouik ima fmozhio hualit, H. K., 6 odstavkov.

— 9.) Jefus Chriftus nash odreshenik, H. K., 11 kitic. — 10.) Hvala inu zhaft bodi Bogu dana, H. K., 6 kitic. — 11.) Chrifte Bug kyr fi luzh nu dan, H. K., 8 kitic.*) — 12.) Hualimo Boga vfaki zhas, 14 kitic. — 13.) Od Adama fem vufs dolg zhas. 12 odstavkov. — 14.) Gofpud krift edin boshy fin, 5 odstavkov- — 15) Ta dan ie Vfiga Vefelia, Diuiza ie rodila, 5 kitic (1574).

— 16.) Ta dan ie vefelia vfiga, Vfaki ftuari Boshy, 4 kitice. — 17.) Dete Vbetlehemi roienu Alleluia, H. K., (18 verzov z refreni Aleluja). — 18.) Od m bes prido Angeli, 7 kitic (1574, 1579, Kline). — 19.) Jefu Chrift bodi hualen, H. K., 7 kitic z refrenom Kyrieleifon. — 20.) Is nebefs angel perleti, L. Z., 15 kitic. — 21.) Od tiga Cefaria Augufta, G. R, 15 kitic. — 22.) O Jefus Chriftus nash Gospod, H. K., 10 kitic z refr. Aleluja (pr. Čerinovo št. 20). — 23.) Hualimo mi danas boga, 4 kitice (pr. Čerinova št. 19). — 24.) Dai Bug de nashe petie gre, H. K., 21 kitic, .originalna sloven- ska pesem, — ne prestava kake nemške" (Hubad). — 25.) Chriftus nash odreshenk, 8 kitic (pr. Čerinovo št. 24). — 26.) O Gofpud Bug vezhni ozha, H. K., 22 kitic. — 27.) Bug ye en vinograd neredil, 15 kitic. — 28.) O Vy

  • ) Prim. sledečo razpravo !

241


hudi fary, kai fte fturili, 2 kitici. — 29.) O Verni kershenik Ipomisli ti da- na š, kakih 48 verzov. — 30.) O Zhlouik gledai vezhniga tuoiga Kralla, L. Z., 24 precej obsežnih odstavkov. — 31.) Chriftus ye nas vfe odreshil, H. K., 3 ki- tice (z refr. Kyrie). — 32. Chriltus ie vfuefe fmertne, 7 kitic. — 33.) Jelus Chriftus le obudi, 7 kitic. — 34.) Velelite fe vshe, vli, 10 odstavkov, se menja zbor ... — 35.) Mi danaskai obhaiamo, G. J., 5 kitic. — 36.) Chri- ftus ie danas vnebu shal, 1 odstavek. — 37.) Klizhirao duha fuetiga, 4 ki- tice. — 38.) Pridi knam Bug inu fuelti duh, 24 verzov (pr. Čerinovo §t. 86). — 39.) Bug ozha bodi per nas keder nam bode vmreiti, 1 odstavek (pr, Čerinovo št. 35). — 40.) Ta beffeda Gofpudi Boga, H. K., 8 kitic. — 41.) Nu puimo daimo zhaft Bogu, 20 kitic. — 42.) Dobru timu kir fe Boga boy, 6 kitic. — 43.) Pokopaimo mi tu tellu, 8 kitic. — 44.) V fredi shiuota fmo mi Sto fmertio obdani, 3 dolgi odstavki. — 45.) V Suetim pifmi mi naidemo, 29 kitic (pogrebna. — 46.) Ta mertui gauuri, O zhlouik gledai ti mene, G. J., 9 kitic. — 47.) Vfaki zhlouik vefel body, G. J., 18 kitic. — 48.) Poite fem praui fin boshi, 16 kitic. — 49.) O Bug o Bug veliki Bug, 9 kitic (pr. Če- rinovo št. 37). — 50.) O Bug pomagai vfelei nam, 8 kitic. — 51.) Ti Pharifei prauio, 7 kitic (1574, 1579, 1584, Kreljeva). — 52.) O Bug bodi nam miloftiu, 3 odstavki (pr. Čerinovo št. 44). ~ 53.) Ker ie Ifrael is Egipte shel, 6 dolgih odstavkov. — 54.) Jeft klizhem htebi o Chrifte, 5 odstavkov. — 55.) Ob- dershi nas o Gofpud bug, 10 kitic. — 56.) Ta nuzh ye tia dan gori gre, G. J., 5 kitic. — 57.) Nuzh inu dan fe lozhi fdai, 5 kitic. — 58.) Vfiga mogozhi ozha Bug, H. K., 5 kitic, Oče naš in molitev — 59.) Hualite goTpudi milo- ftiuiga, 6 odstavkov. Oče naš in molitev. — 60.) V Oshyem imeni gremo mi, G. J., 5 kitic.

Št. 22, 23, (25), (38), 39, 49, 52 Klombnerjeve- Juričičeve. pesmarice imajo v Trubarjevih pesmaricah vzporednice Trubarjeve, Dalmat%ove (52). Trubar je pozneje dotične pesmi iznova prevedel in baš te vzporednice bi morali primerjati, ako bi hoteli razumeti Trubarjeve očitke Klombnerju in tovarišem. Ne vidim pa, zakaj si ne bi mogli]; mi- sliti, da je Trubar v svojo pesmarico sprejel baš iz Juričičeve. zbirke Kreljevo pesem (št. 3) in Klinčevo; saj je vendar Krelja tudi pozneje uvaževal, napr. v izdajo 1574 sprejel 10 njegovih pesmi, pa eno Klinčevo.

Mišljenje one dobe o glasbi (ztlašti nabožni) se nam zrcali v predgo- vorih pesmaric. O važnosti glasbe zlasti za versko Življenje so izpregovorili vsi trije izdajatelji Trubarjeve pesmarice, Primož Trubar sam, Dalmatin in Felicijan Trubar; vendar govori Primož najobširneje o tem.

Trubarjeva pesmarica 1574 ima na prvem mestu kratek slovenski pred- govor, nato obširnejše nemško posvetilo plemiču Juriju Kiselu in končno slovenski uvod (»pričovanje") v pesmarico. Tako je bilo najbrž pač tudi že v 1. izdaji 1567; saj je nemško posvetilo še 1574 in 1579 datovano , na dan sv. Jurija 1567",*) torej kratkomalo preneseno iz prve izdaje.

Ponatisniti hočem tu omenjeni slovenski predgovor 1574, iz posvetila in ,pričovanja" pa samo kaj značilnega. Oni predgovor se glasi:

Gofpud Bug hozhe, nekar le Smuzh skufi tu Pifmu, Pridigouane inu

te, S. Sacramente, Temuzh tudi fteim Petiem, te ludi hpraui veri perprauiti.

,. Obtu ie tim enim Prerokom, Moshem, Shenom, Diuici Marij inu drugim

>«. ^'<:- vernim fuiga S. Duha Dar podeilil. De so te potrebnishe Kerszhanske


♦) Nemško Trubarjevo posvetilo Juriju Kiselu je Dalmatin 1584 nado- mestil z drugim, svojim posvetilom istemu Kiselu in z zopet drugim Felicijan Tritbar 1595. • Trubarjevo »pričevanje" je v vseh izdajah, tudi v Dalmatinovi in Felicijanovi. Po izdaji 1579 je nemško posvetilo objavil pl. RadicsvSchu- mijevem .Archivu" II., 131, deloma tudi Evgenij (Lampe) v »Cerkv. Glasb." 1894, 44, .pričovanje" Evgenij (Lampe) istotam pač po izdaji 1595. (Lampe pravi, da je Felicijan ponatisnil očetovo nemško besedilo, dodal pa še svoje — v primerku Ijublj. ,Rudolfina" je le Felicijanovo povetilo).

242


Nauuke, Troshte inu Moljrtue, vpeifni slushili, de le tih iftih ty Mladi inu preprofti leshei nauuzhe inu famerkaio.

Natu vi mui lubi Crainci inu Sloueni, puite lete peifni vcerqui, doma inu na puli faftopnu is lerza, ref mislite kai vlaka beffeda, nekar kar ta visha oli shtima, vfebi dershi, Ne tulyte, ne bledyte nefaftopnu, pres vere inu pres vfe Andohti, koker ty Farij, Menihi inu Nune ta Latinski Pfalter, le fa volo trebuha. Perloshite htim befledom cillu lerze, Molyte, prolsite, hualyteprou Boga. Inu de po tih beNedah, kir fo vletih Peifnih, veruite, Bogu slushite, vash ftan inu leben pelaite inu dershite, Htimu dai Bug fuiga S. Duha inu pomuzh. Amen. Vash Truber.

Iz .pričovanja" naj navedem to-le mesto:

Oli per tim fe ima tudi vediti inu famerkati, De Gofpud Bug na tim lamira Peytiu, na glolni shtymi, mnogeteri vishi oli fddftimi shtimami, per tim orglanu oli piskanu, pres ferza, andohti inu faftopa, ne ima obeniga dopadena. Sakai Bug, praui S. Cypri. vti Iflagi zhes ta Ozha nash, Net en Poilushauez te Shtyme, temuzh tiga lerza. Inu Criftus lam praui, Math.6. De te MoHtue, kir fe na Gaffah k uidezhu inu na hualo Molio, inu fe veliku dolgu, goftu, giofnu mermra, Bug ne uslishi, Glih taku tu Petie, glofnu vpj^e, pres vere, Andohti, pres faftopa inu pres Pokure, nishter ne uela pred Bugom . . .

Obtu hozhmo li prou Peiti oli Molyti, de bomo vflishani, Inu de fteim Boga zheftimo, hualimo inu nemu flushimo. Taku imamo Suero, vpokuri inu faftopnoftio, Peiti inu Molyti, nekar le na shtymo gledati inu mermrati, Te-



pMusica* 16. stoletja. 243


muzh kai te belfede vlebi dershe, kara kasheio, od zhes gouore, fakai pro- fiimo oli hualimo Boga ....

V nemškem posvetilu pravi Trubar:

Die Musica mit jhren Instrumenten vnnd Orgeln, hat gleichwohl iren vrsprung, wie Moises schreibet, von der Cainischen falschen Kirchen, nam- lichen von Jubal (wie sie dann hernach vnd jetzund am meisten, vnnd mit grossem vnkosten, bey der Abg6tterey vnnd falschen Gottesdiensten, welt- lichen LUsten vnnd Frewden, wiirdt mifigepraucht.) So bat doch Gott sebst, neben andem Ceremonien vnnd etisserlichen Gottesdiensten, auch die Psalmen vnd Geistliche Lieder, in der Kirchen zusingen bevolhen . . (Gl. dalje »Slo- vana* 1908, 223).

Vnd wir erfahren, wann man in der Kirchen, ohn oder mit Instrumen- ten fleissig singet, dafi wir dardurch vil lustiger vnnd andachtiger werden zum Gebett, Gottes Wort zuhOren, zupredigen, vnd das H. Sacrament zu^ empfahen. Vnd als offt man zu Laibach : Nun bitten wir den H. Geist : oder Ozha, Syn Duh nebeshki kral, etc. mit fiinff Stimmen beim Regal, Posau- nen, Zincken vnd Schalmeyen in der Kirchen hat gesuneen, bab ich dazumal alwegen ein sonderliche frewd, andacht, lieb, lust, vnd emst zum Predigea vnd Gebet, in mir empfunden. Darumb thun die Reformierten Euangelischen Kirchen recht, dafi sie in jhren Kirchen recht, die H. Schrifft vnd Psalmen, nach der Lehre vnd Beuelch defi heiligen Pauli, in gemeiner verstendiger Sprach lesen vnd singen.

Gešchriben zu Derendingen an S. Jčrgentag, Im 1567. Jar.

E. Em.

trewer vnd dienstwilliger

Primus Truber Crainer,

Pfarrherr daselbst.


244


„Škrjanec" in „Kukovec"

1579.

Dr. Fr. Ilešič.

L. 1579. je izšel „Ta prvi psalm ž njega tremi izlagami, k troštu vsem krščenikom, ki od Turkov inu Papežnikov silo trpe, da se v ti njih pravi veri ne zblaznijo in od nje ne pado/

To knjigo, ki se nahaja v enem izvodu v Tiibingenu, je prvi opisal Elze v „Die sloven. protest. Gesangbucher*, str. 25.-27. (Glaser, I. 120). G. ravnatelj M. Hubad jo je v svojih rokopisnih beležkah natančneje opisal nego Elze. Knjižica ob- sega 6 listov; na prvih 4 listih je prevod I. psalma in njega trojna »razlaga** (v verzih, prva kitica prve razlage ima melo- dijo), na 5. listu in na prvi strani 6. lista je Trubarjeva Ve- černa molitev; zadnja stran je prazna. Na koncu 4. lista je citati: Shkurianez inu Kukouez sgurana inu d ti- tana Crainza fta slushila. »Prvi štirje listi imajo ves drugačen papir, nego je v Trubarjevih pesmaricah; tisk in njega razdelitev po straneh je docela drugačna nego v tiskih, ki jih je redigiral Trubar — tipi, razdelitev prostora, notnih si- stemov in teksta izpričujejo, da Trubar ni bil redaktor teh »špotljivih" pesmi . . . Čudno pa je, da imata zadnja dva lista knjižice zopet tak papir, kakor se je rabil v Trubarjevi pesmarici 1574, in na njiju je kot „completa" v drugačnem (navadnem) tisku natisnjena Trubarjeva »Večerna molitev* (Hubad)".

Knjižica bi po takem v svoji vnanji opremi ne bila enotna. Nje dvojnost se kaže tudi v vsebini; zakaj dočim je na nje koncu Trubarjeva »Večerna molitev", sta pod prejšnjo vsebino podpisana »Škrjanec" in „Kukovec*, »gorenji in dolenji Kra- njec"; ta prvi del knjižice bi bilo povsem ločiti od Trubarja

Baš razmerje te knjižice iz 1. 1579. — hočem jo imeno- vati „Škrjančevo" — do Trubarjevih pesmaric bodi predmet te razpravice.

1. Vto svrho hočem najprej primerjati L psalm Škrjančeve knjižice s I. psalmom, kakor ga ima Trubar v svojem »Psal- terju« (1566).

V Škrjančevi knjižici se glasi I. psalm (v prepisu Huba- dovem) tako-le:

Isuelizhan ie ta Mosh, krr ne hodi vta fuit, tih, kir la Buga ne rodio inu ne ftoij na tim Potu tih greshnikou, inu ne fidi na Stolu tih Shpot liuceu. —

Temuzh on ima en lusht hti Poftaui tiga Gofpudi, Inu on gouori od nega Poltaue po nozhi inu po dnevi. —

245


Inu on bode koker enu dreuie, kir ie fa laienu poleg tih vodenih Po- tokou, kir pemefle nega fad per prauim redu, Inu nega liftie ne vuene, Inu karkuli fturi, tu nerau po frezhi gre. ^—

Ampag tij kir la Buga ne rodio, nekar taku, temuzh koker te pleue, katere ta Veiter refmezhuie. —

Obtu tij kir fa Buga ne rodio, vti Praudi ne obltoije, inu tij Gresh- niki vti Gmaini tih Prauizhnih. —

Sakaj ta Golpud fna ta pot tih Prauizhnih, Ampag tih pot kir fa Buga ne rcdio, fe resijde.

V Trubarjevem »Tem Celem Psalterju Davidovem" (1566) se glasi prevod I. psalma tako-le :

Dobru ie letimu Moshu, kateri ne hodi vta fuit tih Neuemikou, inu ne ftoy na tim potu tih greshnikou, Inu na tim ftolu tih Shpotliuceu ne fidy. —

Temuzh nega velfelie inu vola ie vti Poftaui tiga Gofpudi, Inu od nega Poftaue nuzh inu dan gouori.

Inu on ie koker enu driuu, kir je fafaienu per tih Vodenih potozhizhih, Kateru da fui Sad per nega zhaffu.

Inu nega lyftie ne vuene, Inu kar on dei, tu dobru rata.

Ty Neuerniki pag nekar taku, temuzh koker te pleue, Katere tu Veter*) refmezhe.

Obtu ty Neuerniki vti Praudi ne obftoye Inu ty Greshniki vti Gmaini tih prauizhnih.

Sakai ta Gofpud fna ta pot tih prauizhnih, Ampag ta pot tih Neuer- nikou pogine.

Prevoda se krijeta; največji razliki sta: v začetku »Isue- lizhan ie ta Mosh" in pa »Dobru ie letimu Moshu", nadalje je Trubarjev izraz »neverniki" pri Škrjancu dosledno podan s stavkom: »kir fa Buga ne rodio" (!). Lampetov novi prevod ima za to: »Srečen mož' in pa »hudobneži".

2.) »Prva izlaga" tega psalma v Škrjančevi knjižici — nje metodijo gl. str. 195. »Zbornika" ~ se glasi:

Tiga peruiga Pfalma perua Islaga. Paraphrasis.

1. Dobru bode timu Moshu, 4. Vlelei ie lelen poln fadu, Kir ne fidi na Rotaushu, Nikomer ne Ituri hudu. Na ftolu tih Malikou, Vfem se pufti vshiuati, Inu ne hodi ne ftoij, Nega ferce ne mifial nei, Po polih tih Menihou. Koga obgulufati.

2. Temuzh kir Nužh Dan tar vfelei, 5. Vi pag hudi Neuerniki Mifli kai Bug lam fapouei, Boshij, Vernih lourashniki, De tu iftu ohrani, Bote vfi refpoijeni.

Inu de Sbeffedo Boshijo, Koker prah, pleue od Veitrou,

Vragu, Suitu fe vbrani. Po femli reskropleni.

3. Tak ie koker en vert lelen, 6. Inu tudi na fodni dan, Srodouim dreuiem fafaien, Puidete na ta Vrashij ftan V nim dober sdrau fad rafte. Pred praudo ne obftali, Kir ne fegnije ne ftrohni, Vasho Neuero hudobo, Dotle drugi vnim frafte. V pekli imer plazhali.


  • ) Zadi med .Errata" popravljeno v: ,ta Veiter".

246


7. Sakai Bug Vernih ne pulti, 8. Bogu ozhu Sijnu Duhu Aku gh*h en zhas dopulti, Koker ie fdai vlelei bilu,

Na Iveitu shalouati. Vfa zhalt inu lahuala,

Na konzu nih fourashniki, Od Angelou kerszhenikou,

Moraio klagouati. Se bo vekoma dala.

Melodija te Škrjančeve »izlage" — tiskana je v neu- rubalnih notah, druga in tretja »izlaga** se pojeta po prvi — se razločuje od melodije tega psalma v izdaji Trubarjeve pes* marice iz 1. 1584 in 1595.

Ako pa primerjamo tekst ŠkrjanČev s Trubarjevim (gl. spredi str. 195.), vidimo, da je obema isti. Ves prevod Tru- barjev, kakor ga čitam v izdaji 1584 in 1595, sedoslovno krije s Škrjančevim prevodom; razločuje se v malenkostih le ortogra- fija in pa konec 1. kitice, kjer ima Škrjanec mesto „špotljiv- cev" »menihe". V izdajah 1584 in 1595 je prevod izrecno označen kot Trubarjev; Trubarjev prevod imamo torej tudi v Škrjančevi knjižici.

Kdaj je Trubar zložil to prvo izlago L psalma? V pes- marici iz 1. 1574. še je nima; prvič je v izdaji iz 1. 1579., torej istega leta, ko je izšla tudi Škrjančeva knjižica. Ker pa Trubarjeva pesmarica iz 1. 1579. ni imela nobenih melodij (tiskana v Ljubljani!), sta melodijo dodala z^krjanec in Kukovec.*)

3.) Kot Trubarjeva je izrecno imenovana na koncu Škr- jančeve knjižice stoječa »Večerna molitev". Po prepisu Hu- badovem — navaja jo tudi Elze, op. cit. 27. — se začenja

tako-le :

.Crifte, kir fi Imenouan,

Praua luzh, Sarya, beli Dan" itd.

Ta »Večerna molitev", ki je Trubarjeva pesmarica 1574 še nima, je tudi v izdaji Trubarjeve pesmarice iz 1. 1579., v Kompleti kot tretja pesem pred zadnjo, torej je (kakor prej omenjena Prva izlaga) izšla istega leta dvakrat.

Teksta te pesmi v pesmarici 1579 žal ne poznam, po- znam iz Hubadovih beležk le začetek:

»Crifte kir bosh imenouan", namesto Škrjančevega „si imenovan" torej: »boš imenovan". Ista razlika loči Škrjančev tekst od Trubarjevega teksta v po- znejših dveh njegovih izdajah (1584 in 1595).

Bas podana razprava o dvojni priobčitvi »Prve izlage" I. psalma in „ Večerne molitve" istega leta 1579. mi kažeto-le: L. 1579. je najprej izšla Trubarjeva pesmarica (v 4. izdaji) in potem kmalu „Ta pervi psalm". Škrjanec in Kukovec sta baš še mogla iz nove izdaje Trubarjeve pesmarice v svojo knjižico vzeti Trubarjevo »Prvo izlago" I. psalma in »Večerno molitev"

  • ) Pesem 42. v Juričičevi pesmarici 1563 : , Dobra timu, kir fe Boga

boy" je pač druga pesem.

247


in ju dodati na koncu svoje knjižice. Pri tem sta izpremenila na pr. v 1. kitici »boš" v „si", v Prvi izlagi pa „špotljivce" v »menihe* ; toliko je gotovo, da je pri tem imel nekdo drug opravit , ne Trubar.*)

4. Preidimo k drudi in tretji razlagi L psalma* v Škrjan- čevi knjižici. Druga razlaga se glasi:

Tiga peruiga Pfalma druga Islaga. Explicatio.

1. Samerkai vlag Verni zhlouik, 5. Taku je Bugfam odlozhil,

Kir hzhe is reue Vnebo prit, Koker ie JeTus nas vuzbil.


De Vere prou reslozhi. Sakaj Turki, Papeshniki, So na fueitu mogozhi.

2. Sludi Turški, Papeshou Bug, Je prauim Vernim fourash nud«  Zhes nee lashe, fratuie, Louit, morit, vtopit, feshgat. Suim hlapcem vkaluie.

3. Abel kir ie prou Veroual. Bogu ho Vero offroual, Je moral latu vmreiti, Taku fa praue Vere Idai, Moramu slu terpeiti.

4. Vli ti kir hte Iteim Jelulom, Nekar fteim Anticrishtushom, Po fmerti prebiuati,

Tij fe moralo puftiti, Anticrishtu faklati.

Tretja razlaga se glasi:

Tretia Islaga.

1. Ta Anticrisht ie fdai fposnan, Papesh Vrijmu kir ie poslan, Od Hudizheue hishe,

Bogu tar kar ie Boshijga. Timu on luper pishe.

2. Vfe kar ie Jefus vuzhil fam, Inu Smartro faflushil nam«  Tar pred Bugom oprauil.

Tu ie Papesh vle doli dial. Druge slushbe poftauil.

3. Slepi fueit ga ie poshtoual, Cilu fe ie nemu podal. Satu on Gofpoduie,

Vle kar on imifli naredi, Oltru dershat vkafuie.


Hozhmo li knemu priti, Taku imamo Siefufom, Nega kelih ispiti.

6. Obta mui praui kerszhenik, Aku Polidor Merzhenik Tebe slu oblagalo,

Steim niju Bogu Sludiu Nih zoll, zhinsh fueiftu daio.

7. Vpraui Veri ne fmotile, Catehifma ti vuzhife. Nega vuka fe dershi,

Po nim tui ftan poklizane, Stonouitu fauershi. .

8. Taku bodesh na Sodni dan, Odlozhen na to Deftno ftran, Htimu vezhnimu lebnu. Turki Papeshniki hudi Hpeklenskimu terplenu.


Allegoria.

4. Vrag ie dal nemu fuio zhaft, Krali fo dali nih oblaft. Nega Noge kushulo

Nega falsh Mashe Odpuftke Ludie dragu plazhuio.

5. Kateri tiga ne fturi, Temuzh rifnizo gouori, Mora en kezar biti, Sdaici vfi sli Papeshniki, Hote ga pogubiti.

6. Sa Anticrisht shnega Drushbo, Meini de dei Bogu slushbo, Kir te Verne pregane,

Ner vezh kir ludi prou vuzhe, Koker vnuuizh is Craine.


♦) V poznejših pesmaricah je ostal »boš*, dasi je imel Škrjanec boljši ,si*. Juričičeva pesmarica 1563 ima pod št. 11.: »Chrifte Bug kyrri luzh nu dan' — H. K., 8 kitica (Hubad). Po takem je Škrjanec 1. 1579. rabil tudi Juričičevo izdajo ? Ali je to nekak kompromis Juričiča in Trubarja ?


248


J


7. V craini ie sdai en Papeshnik 8. Mercina ie nega Ime,

Tiga Hudizha vuzhenik, Prauu Hudizheuu feime,

Se ie Smashnimi brati, Vfeh shlaht greihih prebiuua

Sueitoual inu na prei vfel Sebi Ito Platous ko drusbbo,

Vle Verne relegnati. Pekal fpraudo dobiua.

9. On tag duhouni Itan pela, Koker vfaki Curbar dela, Tiga Papesh ne brani. O Bug pridi ftuio Sodbo, Tuio Cerkou ohrani.

Amen.

Shkurianez inu kukouez sgurana inu dulana Crainza fta slushila.

Pesmi imenoma »špotujejo" osebe one dobe, tako 6. ki- tica II. razlage Polidorja Mrčenika in 8. kitica III. razlage Mrcino. Polidor in Mrcina sta bila katoliška svečenika. Poli- dor pl. Montagnana je bil 1. 1561. prost ljubljanski, 1567 žup- nik na Krškem, kjer je preganjal predikanta Ivana Weixlerja, 1579 oskrbnik Admonterhofa v Gradcu, 1580—1604 prost no- vomeški. Mrcina (ime je že samo na sebi psovka) je bil 1579 župnik v Kranju, kjer je predikanta Knafelna hotel pregnati.

Polidor je 1579 delova) na Dolenjskem, Mrcina na Go- renjskem; zato je trebalo odgovoriti »Gorenjcu* in »Dolenjcu*; Gorenjec bi bil (ako se držimo reda) nŠkrjanec*, Dolenjec pa ^Kukovec" (Škrjanec: Knafel, Kukovec: Weixler?).

Škrjancu in Kukovcu sta bila Polidor in Mrcina iste ve- ljave, zato ju je bilo tudi enako imenovati; »špotljiv" koren je nudilo ime »Mrcina" ; iz tega je (takorekoč brat mu po duhu) dobil Polidor ime »Mrčenik", mrkač (psovka pohotnemu člo- veku — na ta koren me je opozoril g. skriptor L. Pintar).

Ni nič dvoma, da sta »Škrjanec" in »Kukovec** psevdo- nima; ta »Škrjanec** nas brž spomni onega »Jerneja Škrjanca", ki je tiskal prvi Trubarjevi knjižici. Ptičje ime je dobilo za psevdonim prednost!

Moža sta pač živela v domovini, ne na Wurtemberškem ; zakaj tu bi se jima v oni dobi ne bilo treba skrivati za psevdonimom; sicer pa kaže tudi osebna »špotljivost** prve in druge »izlage**, da si je »Kukovca** in »Škrjanca mi- sliti na licu mesta, v domovini.

S tem pa nam raste dvom, jeli je knjižica izšla v Tii- bingenu, kakor misli Elze. V Ljubljani? Trebalo bi primerjati tipe te knjižice z Mandelčevim tiskom. Ako mislimo, da je knjiga izšla v Ljubljani, torej tam, kjer se je istokrat odsot- nemu Trubarju tiskala 4. izdaja pesmarice, nam je tem umlji- veje, če sta si iz nje Škrjanec iz Kukovec nekaj — recimo — izposodila !

249 17


Znano je, kako so bili Trubar in deželni stanovi kranjski nejevoljni radi ostro „špotljive" pesmi proti rimsko-kat. du- hovščini v Juričičevi zbirki (Elze, Ges., str. 13), ker so jo smatrali za politično-inoportuno, in da so v isto zbirko brez Trubarjevega dovoljenja prišle njegove pesmi iz 1. 1550.

To se je pač ponovilo 1. 1579., ko sta zagonetna »ptiča" ,Škrjanec„ in »Kukovec" svoje špotljive pesmi pomešala s Trubarjevimi.



250


Verski pokret na Goriškem v šestnajstem

stoletju.

. Prof. A. Ipavec (Gorica).

Skrajnji valovi silnega verskega gibanja 16. veka so pri- pljuskali tudi na Goriško, na najzapadnejšo stran avstrijske oblasti, na mejo Italije,' koder se je nekdaj raztezala teokrat- ska država oglejskega patriarha. Oglejski patriarh je bil v začetku šestnajstega stoletja izgubil zadnje ostanke svoje po- svetne moči, a njegovi duhovni vladi so bili takrat še vedno neposredno podložni oni okraji, ki tvorijo zdaj goriško nad- škofijo. Ta duhovna vlada pa je bila le senca nekdanje moči. Avstrijski vladarji so radi patriarhom delali ovire pri izvrše- vanju njihove duhovske oblasti. Kot rojeni Benečani so nam- reč ti cerkveni knezi v dolgotrajnih bojih med habsburško vla- darsko hišo in beneško republiko stali na strani republike. Zato se je bila že takrat porodila misel, ustanoviti za avstrijski del oglejskega patriarhata posebno škofijo s sedežem v Gorici. Do uresničenja te misli ni prišlo, ker so se patriarhi in Bene- čani trdovratno upirali. Med avstrijskim dvorom in patriarhi je vedno vladala neka napetost in ljubosumnost. Sicer so se opetovano vršila pogajanja zaradi ureditve cerkvenih razmer, ali ostala so brezuspešna. Niti pri zatiranju heretičnih naukov niso šli avstrijski vladarji, dasiravno so bili sami odločni ka- toličani, oglejskemu vladiki posebno na roko. Po pravici toži Jakob Maracco, oglejski generalni vikarij, v pismu na patri- arha z dne 27. maja 1565.: „Ne izprevidim, kaj bi mogli mi storiti, da se zatro herezije na Nemškem, ako nas ne podpi- rajo posvetni gospodje. Vaša Prevzvišenost ve, kako je nad- vojvoda Karel vnet za čast božjo, in vendar v njegovih deželah niti na Goriškem niti na Kranjskem ne moremo napraviti vizi- tacije, niti storiti kaj uspešnega/^)

Umevno je, da neiskrenost in spori med duhovno in svetno vlado niso ugodno vplivali na cerkvene razmere in versko življenje. Cerkvena disciplina je bila porušena, med duhovščino je vladala nevednost in razuzdanost, mnogo du- hovnikov ni bilo niti kanonično vmeščenih. Ko je prepotoval


») Izv. Muz. dr. za Kranjsko, XVII.

251


papežev legat, opat grof Jernej Porcia 1570. leta Go- riško, je našel le malo duhovnikov, ki niso bili omadeževani s splošno infamijo one dobe, t. j., da bi ne živeli v celibatu. Ker je vizitator uvidel, da od oglejskih patriarhov, ki niso navadna niti bivali v Ogleju in ki bi vsled političnih razmer pri naj- boljši volji ne mogli dosti storiti, v goriški grofiji ni bilo priča- kovati obujenja in poživljenja cerkvenega duha, je nasvetovaU da $e ustanovi v Gorici naddiakonat, kateremu se poveri del patriarhove jurisdikcije. In res, s patriarhovim dekretom z dne 21. decembra 1574. je bil ustanovljen v Gorici naddiakonat.

Prav čuditi se je, da so izšli kljub cerkveni anarhiji, ki je takrat vladala, iz goriške dežele v oni dobi trije možje, ki so postali steber cerkvi; to so poznejši škofje ljubljanski in. goreči protireformatorji Urban Tekstor (Kavčič), Konrad Glušič in Ivan Tavčar, vsi trije sinovi kamenitega Krasa..

V začetku šestnajstega stoletja je povsod vladala podiv- janost in nevednost in da niso bile na Goriškem kulturne raz- merfe boljše nego drugje, je jasno, a bile so celo slabše. Ljudstvo ni imelo nikogar, da bi ga dvigal na višjo stopinja prosvete in napredka. Tavalo je v duševni temi in ni bila poučeno niti v verskih stvareh, v drugih pa še manj. Saj sa se nahajali še v štirina^jstem stoletju, torej komaj dvesto let pred reformacijo, na Goriškem malikovalci. L. 1331. je drvila iz Čedada na »brezštevilne Slovence" (Sclavi innumerabiles) v Kobaridu cela križarska vojska, ki je bila deležna ravno takih odpustkov, kakor če bi šla v Sveto deželo, da iztrebi v Kobaridu maiikovalstvo.*) Pod vlado onemoglih grofov goriških in propadajočega patriarhata oglejskega, vsled turških navalov in vojsk z Benečani, vsled kuge in mnogih elementarnih nezgod so se bile do šestnajstega stoletja le malo izboljšale prosvetne razmere. Ljudje so bili polni vraž, sicer pa pobožni^ radi so romali, posebno na Sv. goro pri Gorici, v Marijino cerkev „auf dem Berg bey Gorz vnd Salcon", kakor pravi Primož Trubar. Tudi Stara gora nad Čedadom je bila že- takrat mnogo obiskovana božja pot. Mehka slovenska narava sploh čuti potrebo po veri in išče zaslombe v njej in Slovenec rad razmišljuje o verskih stvareh. Ta činjenica je bila celo ugodna za razširjevanje luteranskih nazorov. Ko so ljudje vi- deli mlačnost svojih duhovnikov in veliko versko gorečnost: oznanjevalcev nove vere, ni čuda, da so čutili do teh neko- nagnjenje. In ti so trdili, da le oni uče pravo besedo božja in čisto evangeljsko resnico. Za bistvene razlike med starimi in novimi verskimi nazori kmet ni mogel imeti smisla. Še vo- ditelji protestantskega gibanja na Slovenskem si dolgo niša

  • ) A. Battistella, II. S. officio e la riforma religiosa in Friuli. Videni

1895, str. 14.

252


bili na jasnem glede svojega razmerja nasproti katoliški cerkvi. Infiltracija novih naukov se je vršila le počasi. Ljudstvo je tupatam sprejemalo posamezne krivoverske nauke, ne da bi se praz zavedalo, da stopa na drugo pot.

Na Goriškem ni nikjer prišlo do očitnega verskega raz- kola; večji spori med novoverci in cerkveno oblastjo so nastali le tam, kjer je duhovnik nagibal k protestantizmu in kjer so se graščaki oklenili novih verskih naukov. Plemenitaši so bili i na Goriškem glavni širitelji in pospeševatelji reformacij- skih idej; med njimi najdemo tudi zavedne in odločne spozna- valce avgsburške konfesije. Med slovenskim kmetiškim prebi- valstvom pa niso našli luteranski nazori globokih tal; seme novih naukov je ostalo le pri vrhu in ni prodrlo globoko v zemljo. Zato je pognalo le šibko drevesce; nasprotni veter, ki je zgodaj zavel, ga je kmalu uničil. Sploh je imel protestan- tizem med slovenskimi deželami najmanj pristašev na Gori- škem. V deželi se ni ustanovila evangeljska občina; nikjer se ni zidala molnica. Vendar nahajamo v sredini in v drugi po- lovici šestnajstega stoletja v vseh večjih krajih sledove refor- macijskih nazorov in sporadno so se pojavljali novoverci po celi deželi.

Prve sledove heretskega mišljenja na Goriškem najdemo že takoj v začetku reformacijskega gibanja. Že leta 1526., devet let po Lutrovem nastopu, je prišel v Oglej propovednik Schwabe, da bi obdeloval prekrščevalce in luterance.*) Okoli leta 1528. je bil izgnan vikar v Fari, ki je sejal tam krivo- verske nauke. L. 1539. nalaga papež Marinu Grimaniju, patri- arhu oglejskemu, naj očisti svojo škofijo „ab haereticis et de fide catholica male sentientibus". Nekaj časa ni nič čuti o kri- vovercih. Pač pa je bil na sumu, da ni pravoveren, sam pa- triarh Ivan VI. Grimani, ker je 1. 1549. zagovarjal nekega radi krivoverstva obtoženega meniha.

Ko se je po kranjskih gradovih začelo širiti iuteranstvo, ni moglo ostati dolgo neznano goriškim plemičem, ki so bili vedno v tesnih stikih s kranjskimi. Po lepi vipavski dolini, po kateri je šla že stara cesta na Kranjsko, so začeli prihajati nauki nemškega reformatorja na Goriško in po vipavskih gra- dovih so našli prvo zavetišče. Tudi v Gorici in njeni bližnji okolici je bilo že nekaj pristašev novih idej, ko je v novembru 1. 1563. grof Juri Thurn poklical v Gorico Primoža Trubarja. O tem svojem potovanju poroča Trubar sam v poročilu, ki ga


®) Schmidt, ,Die Gegenreformation in Gorz-Gradiska" (z nekaterimi arhivalnimi dokumenti.), Dunaj, 1908. str. 86. .Schmidtova navedba je pomota. Hans Schwab je bil 1. 1528. akvil. arhidiakon na Kranjskem ali Sp. Štajer- skem in je od cesarja Ferdinanda dobil ukaz, naj v teh dtiželah zasleduje prekrščevalce in luterance (Mitt. des hist. Vereins fur Steierm., XLII.. str. 44)." Dr. Gruden.

253


je poslal 9. decembra 1563 iz Ljubljane baronu Ungnadu.*) V Gorici je pridigoval štirinajst dni v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku v hiši pl. Egka na koncu Raštela. V cerkev ga duhovniki niso pustili. Mudil se je tudi v Rubijah in zato se je pozneje podpisoval za rubijskega „ekspredikanta". Krstil je tudi sina pl. Egku, »darob die pfaffen und munichen sindt schier unsinnig geworden". Toda dolgo ni imel Trubar ob- stanka v deželi. Jakob Maracco je s pomočjo dunajske nunci- jature deloval na to, da bi se mu prepovedalo bivanje v go- riški grofiji. In res, štirinajst dni po svojem prihodu se je vračal Trubar po vipavski dolini na Kranjsko, jahaje na osličku. Ustavil se je v Sv. Križu ter je v nedeljo pridigal v kriški cerkvi. Poslušalo ga je mnogo ljudstva iz cele vipavske doline (gantz Wippacher Boden); celo več duhovnikov je bilo na- vzočih in jim je zelo ugajal Trubarjev govor. Ni čuda, saj je Trubar slovel kot izvrsten govornik in njegova apostolska go- rečnost je mogočno vplivala na množice. V Križu in v bližnji Vipavi, kjer je bil doma Sebastijan Krelj, drugi superintendent na Kranjskem, so bila tla že nekoliko pripravljena za novo vero. Že pred Trubarjevim prihodom na Goriško, 24. sep- tembra 1563., je pisal znani kranjski reformator Matija Klomb- ner nekemu prijatelju: „Glaubt mir, wenn wir's stark getrie- ben hatten, es war langst anders gangen. Der Krell ist kom- men, wir wollen mit Gottes Hilf zum Kreutz in der Grafschaft Gorz eine Kirche anrichten/ Po Klombnerjevi misli so bili torej luteranci dovolj močni, da bi lahko ob vztrajnejši propa- gandi ustanovili v Križu svojo cerkveno občino.

Z Vipavskega se je podal Trubar, ta žilavi in neumorno delavni mož, v Ljubljano, odkoder je pisal grofu Juriju Thurnu. Pritoževal se je v tem pismu nad »etlich gottloss gortzerisch personen", ki so ga očrnile pri cesarju. Temu pismu je pri- ložil še drugo na grofa Thurna in goriške deželne stanove, v katerem se je opravičeval radi svojih pridig in v katerem je poudarjal, da je delil svete zakramente z vso spoštljivostjo, kakor jih je Kristus postavil in kakor so jih opravljali apostoli in stara cerkev, „nach inhalt vnnd vermog der augsburgeri- schen confession". Čudi se, da se najdejo med kristjani ljudje, ki ovajajo njega kot krivoverca in ki imenujejo jasno besedo sina božjega krivoversko.*)

Trubarjevo delovanje na Goriškem ni ostalo brezuspešno. Kakor je posneti iz Maraccovih pisem, so hoteli stanovi nasta- viti v Gorici celo luteranskega propovednika. V svojem poro- čilu na patriarha dne 10. januarja 1565 pravi generalni vikarij


  • ) Kostreučič, Urkundl. Beitr., str. 219.

6) Kostrenčič, CXXX1, CXXXII.

254


sledeče : Ko se je pl. Egku rodil drugi sin, mu je Primož po- slal enega svojih, ki je na isti način krstil, obhajal, pridigoval, kakor je on sam storil preteklega leta. Ker so nje- gove pridige ugajale nekaterim plemičem tistega kraja (t. j., go- riškim), so sklenili, da ga najmejo za pridigarja na celo leto za plačo 150 goldinarjev. Maracco ima tu v mislih • duhov- nika Tomaža Ostrmana. Ko je ta Ostrman izginil iz Gorice, je Maracco pozvedoval, kje biva. In ko je slišal, da je v Vi- pavi, je zahteval od grofa Lanthierija, „da ga ukaže prijeti, odvesti v Gorico in zapreti v ječo gospoda glavarja".

Da so Trubarjeve propovedi zelo koristile protestantski stvari v Gorici, priča dejstvo, da je prav mnogo ljudi zahte- valo obhajilo pod obema podobama. Radi tega se je pritoževal 1. 1565. župnik Matija Mrcina pri nadvojvodi Karlu, a ta mu je odgovoril, da ne sme nikomur braniti obhajila sub utraque. „So ist hiemit vnser Ernstlicher buelch an dich das du solche Comunion vnder beijderleij gestalt .niemant waigern sondern andechtiglichen vnd willig wie es an andern ortten vnd vn- seren Landen beschickt. In christlicher Ainigkeijt, wers nur begert raichen wollest.**®)

Papež Pij IV. je bil 14. julija 1564 dovolil rabo keliha pri obhajilu tudi lajikom, nadejaje se, da se vrnejo heretiki v naročje katoliške cerkve in da se prepreči večji razkol v cerkvi ; a njegov naslednik Pij V. je že leto dni pozneje preklical to dovoljenje. Kljub temu je hotel nadvojvoda Karel, da ostane raba keliha v njegovih deželah še nadalje v navadi. Sploh pa je bilo obhajilo sub utraque simbol nove vere. Zanimivo je, da je bil pozneje Mrcina kot kranjski župnik sam za obhajilo pod obema podobama in tudi za odpravo duhovniškega celibata.

V baš omenjenem pismu nalaga tudi nadvojvoda župniku Mrcini, ki je bil takrat nekak voditelj katoliške stranke v Go- rici, naj ne pusti nobenega lutrskega predikanta v mesto. Kar se tiče onega, katerega je bil naročil grof Juri Thurn (misli na Trubarja), naj bo že, kakor je, „weil er dovon ist."

Nadvojvoda Karel je bil v začetku svojega vladanja ne- koliko popustljiv proti novovercem, ali kmalu je začel odločno nastopati proti verskim novotarijam. Z njegovim dovoljenjem je 1. 1570. papežev odposlanik grof Jernej Porcia vršil apo- stolsko vizitacijo na Goriškem. Poročilo o tej vizitaciji, vizita- ciji „in paese in cui non s' č essercitata la giurisditione patri- archale et tutto s' e governato a voglia de' laici", je ohra- njenoO in je važen donesek za razumevanje cerkvenih raz- mer na Goriškem v oni dobi. Lutrovih naukov so se bili že začeli oprijemati duhovniki. Porcia je izkušal napraviti red

«) Pismo je priobčil Sehmidt, o. c.

') Izdal ga je A. Battistella, Una missione del conte Bartolomeo di Porcia auteriore alla sua nunziatura di Germania. Videm 1907.

255


in je zahteval kazni za neposlušne duhovnike. Iz Rifenberga e bil izgnan župnik Gašper Feuza (Bevčar?). Temu je bil ^orcia dokazal krivoverstvo in ga zato vrgel v ječo. Ali od

tod je pobegnil. Vizitator predlaga, da se kaznujejo oni, ki so

mu omogočili beg.

V T o 1 m i n u se je dokazala herezija Mihaelu Nucliju, tolminskemu kapelanu.

V Vipavi, v tem pribežališču vseh luterancev, so de- lili župnik in njemu podrejeni duhovniki obhajilo pod obema podobama.

V Gorici je živel v miru duhovnik -heretik Francesco Croco, dasiravno ga je bil Porcia obsodil v prognanstvo iz goriške grofije. Deželna oblast je bila v tem pogledu brez- brižna in nadvojvoda ni imel dovolj moči, da bi pritisnil na njo. Porcia je dosegel še to, da je nadvojvoda 1. 1574. poslal v Gorico posebno versko komisijo, z ljubljanskim škofom Konradom Glušičem na čelu. Komisija je zahtevala od prote- stantov, da se odpovedo verskim zmotam ali pa da ostavijo domovino, in protestantske knjige je ukazala sežgati. Le tri ple- menite rodovine so izjavile, da raje zapuste deželo, nego da bi menjale svoje versko prepričanje. Drugi so se, kakor poroča goriški zgodovinar Morelli, navidezno povrnili v katoliško cer- kev, v srcu pa so ostali to, kar so bili.

Ali kmalu so začeli luteranci spet samozavestneje dvigati glavo. Na shodu notranjeavstrijskih deželnih stanov v Brucku 1. 1578. je zahteval Bonaventura pl. Egk v imenu goriških stanov svobodo veroizpovedanja. Pravega pooblastila v to sicer ni imel, ali gotovo je vedel, da mnogo njegovih rojakov na tihem soglaša z njim. Na tem kongresu je nadvojvoda Karel ustno obljubil svobodo veroizpovedanja, ali kljub temu je ostal neizprosen nasprotnik protestantom. Vplivali so nanj tudi tuji vladarji, posebno pa papež in beneška republika, ker so se bali, da bi se kriva vera ne razširila po Italiji. Papež in Benečani so celo žugali, „die Grafschaft mit khrieg zu yber- fdUen vnnd die Sectierer vndter dem Schwerdt here geeu zu- lassen". To je razvidno iz odloka, s katerim poziva po nad- vojvodovem ukazu 26. februarja 1. 1579. deželni glavar grof Thurn luteranske plemenitaše, naj se odrečejo verskim zmotam, ki se razširjajo „Ihe lenger ihe weitter* po goriški grofiji.®) Ob enem jim žuga, da bodo primorani, z ženo in deco osta- viti deželo, ako ostanejo trmasti. Posebna verska komisija pod predsedništvom goriškega naddiakona je klicala trdovratneže pred se. Ali se je takrat kateri prostovoljno izselil, ni znano. Nekateri so ostali trdni v novi veri in 8. maja 1579 je dal nadvojvoda deželnemu glavarju povelje, naj se izženejo tekom


8) Schmidt, o. c.

256


enega meseca Scipijon Attems, Leonhardt Formentini, Friderik Orzan, Erazem Dornberški, Jernej Posch, Gregor Kumar ter svetokriški oskrbnik grofov Attemsov, ker se je za vselej od- ločil, da ne bo trpel v goriški grofiji druge kakor katoliško vero. To povelje pa se ni takoj izvršilo. Preganjani plemiči so prosili Karta, naj prekliče svoj ukaz, in obrnili so se tudi na štajerske deželne stanove, da bi se pri njem potegnili za nje. Toda vladar se ni dal omečiti in ni hotel niti dovoliti, da bi smeli ostati vsaj v deželi, če že ne v mestu Gorici. Prosili so ga nato. da bi se počakalo z izgonom vsaj do novega leta, da urede svoje stvari. Ugodilo se jim je v toliko, da jim je bil o času izgona obljubljen nov vladarjev odlok. Iz pisma, naslovljenega dne 31. avgusta na deželne stanove štajerske, je sklepati, da so bili takrat še vsi v Gorici. Kaj se je poz- neje zgodilo, ali so ti luteranci ostali v deželi in se pokorili nadvojvodovim poveljem, o tem ne poročajo več viri. Najbrže se jim ni zgodilo nič hudega in vsa stvar se je mirnim potem poravnala in pozabila. Po vsem tem pa je jasno, da je začela na Goriškem že 1. 1579. protireformacija, torej veliko prej nego v drugih avstrijskih deželah. To pa se je zgodilo radi tega, da bi ta mejna deželica s krivimi nauki ne okužila sosedne Italije.

Istega leta je začel nadvojvoda nastopati tudi proti polu- teranjeni Vipavi, kjer so se bili močno vkoreninili luteranski nazori.*) Pisal je krškemu proštu kot gospodu vipavske fare in ga pozval, naj naredi tam red, kajti krivoverstvo se razširja, duhovščina pohujšuje in raznovrstne zlorabe so se pri njej udomačile. Ta odlok je nadvojvoda po goriškem glavarju po- slal grofu Thurnu s pristavkom, da se je odločil, tekom kratke dobe izgnati vse tiste iz goriške škofije, ki so nasprotni stari in pravi katoliški veri. Naslednjega leta, 1. 1580., je bil pred Sv. sodiščem**^) v Vidmu obsojen kot heretik vipavski vikar Štefan d' Arbe, ki se mu je med drugimi stvarmi očitalo, da je po- kopaval na katoliškem pokopališču krivoverce. Prisodili so mu pet let zapora in dali nalog, da mora izkopati krivoverske mrtvece, toda oprezno so pristavili: si tamen cognosci po- terunt")

Vedno odločneje se je avstrijska vlada upirala protestan- tom. L. 1581. so že s silo pretili trdovratnim Vipavcem, Ali

®j Nekaj podrobnosti gl. Schmidt, Evangelfj v Vipavi in okolici, v pod- listkih .Soče- 1. 1901, 1902.

  • «) Inkvizijsko sodišče za oglejsko škofijo je bilo ustanovljeno v sredi

)3. stoletja. Pozneja je imelo svoj sedež v Vidmu, kjer se nahaja tudi pisan register kakih 1000 verskih pravd, ki so se vršile med 1. 1551.— 1647. (Novus liber causarum S. Offici Aquilejae sive Registrum . . .) Tudi v držav- nem arhivu v Benetkah so spisi tega sodišča.

") Battistella, o. c. štr. 71.

257


tudi to še ni nič izdalo. Ko je bil generalni vikarij Bizancij I. 1583. na vizitacijskem potovanju po Krasu, goriški okolici in Vipavskem, je poročal patriarhu sledeče: »Pravijo, da je v vjpavskem gradu, ki je lastnina Lanthierijeva, v Rifenbergu in drugih vaseh okoli Sv. Križa, ki pripada Juriju della Torre (grofu Thurnu), le malo heretikov, toda jaz sem prepričan in vem za gotovo, da je vse to ljudstvo krivoversko, ker nisem našel osebe v tem kraju, ki bi hotela prejeti zakrament svete birme. Vaša Prevzvišenost ve, da heretiki zelo mrze ta zakra- ment." Zdi se pa, da je Bizancij gledal preveč črno. Nadvoj- voda Karel je storil 1. 1584. prav energičen korak proti Vi- pavcem. Ukazal je grofu Lovrencu Lanthieriju, ki je imel sodno oblast črez Vipavo, ob kazni 1000 dukatov, da izžene vse svoje evangeljske podložnike, kateri se ne povrnejo v katoliško cerkev. Ta Lanthieri pa je bil skrit luteranec in že Trubar ga je imenoval Nikodema. Lanthieriji kakor tudi drugi goriški ple- miči so radi nastavljali tam, kjer so imeli patronatne pravice, take duhovnike, ki so jih bile prešinile reformacijske ideje. Dne 21. marca 1584 je poklical Lanthieri 26 oseb iz vipavske doline, ki so bile na glasu, da so lutrske vere, v svojo palačo na Starem trgu v Gorici ter jim razodel vladarjev ukaz. Tri osebe so se spet pokatoličanile, drugih triindvajset pa je s svojim imetjem ostavilo deželo. Že te številke govore, da ni bilo tako hudo, kakor je menil škof Bizancij. Da pa niso z iz- gnanci odšli vsi oni iz dežele, ki so bili napolnjeni z lute- ranskim duhom, je umevno. Mnogo jih je še ostalo in na pr. v Rifenbergu je bila pokopana še le 19. decembra 1596 kot zadnja luteranka neka Avgusta Pečenko. „Extra ecclesiam uti heretica sepulta est," je pripisano v mrtvaški knjigi.

Omenjali so se do zdaj največ pojavi reformacijskega stremljenja po Vipavskem in v Gorici, ker so našle ravno tod nove verske ideje še največ pristašev. Ali tudi ostali deli naše dežele so čutili valovanje onih velikih verskih bojev. Po Krasu je pridigal (po Kostrenčiču) Juri Stradiot, na Cerkljansko so bili zaneseni lutrski nauki iz Škofje Loke, kamor je držala s Cerkljanskega že takrat dosti zložna pot. Na Bovško je pri- šel glas o novi veri po predelski cesti s Koroškega, kjer je deloval v bližnjem Trbižu župnik-heretik. Tudi na Kanalskem, kjer je imela posestva poluteranjena rodovina Egk, so bili po- samezni novoverci. V Tolminu, v središču goratega dela go- riške dežele, je širil nove nazore že prej omenjeni kapelan Nucli. Na Tolminsko, posebno pa na Cerkljansko, so bili vti-: hotapili tudi veliko protestanskih knjig slovenskih. Zato je bil tolminski naddiakon^^) zaukazal svoji duhovščini, naj iztrebi povsod, če je mogoče pia fraude, vse krivoverske spise. To

»^) Na Tolminskem je bil poseben naddiakon iz Čedada.

258


pa se ni popolnoma posrečilo, kajti še v najnovejšem času so se našle na samotnih kmetijah v cerkljanskih hribih lute- ranske knjige.

V Tolminu se je mudil tudi, dasiravno neprostovoljno, lutrski predikant Peter Kupi j en i k. Po noči 27. junija 1587 ga je privedel deželni sodnik kranjski v spremstvu sedmih bri- žinskih lovcev iz Loke, kjer so ga bili zgrabili, peš črez Cerkno v Tolmin ter ga je izročil tolminskemu glavarju v var- stvo. Ta ga je imel nekaj dni zaprtega v tolminskem gradu, potem ga je poslal v Gorico župniku Andreju Nepokoju. Iz Gorice so tirali Kupljenika pred Sv. sodišče v Videm, ki ga je obsodilo 2. avgusta 1587 v dosmrtno ječo, a že po dveh letih je ušel.

L.' 1582. je Primož Trubar z zadovoljstvom poudarjal, da ni na Slovenskem nobenega razkola med luterani, da ni ne kalvinistov in ne flacijanistov in drugih, kakor na Nemškem, le papeštvo da morajo gledati poleg sebe in trpeti preganjanje od njega. Res je, da teh sekt pri nas ni bilo, a pojavila se je tupatam druga, ki je bila starejša kakor protestantizem in ki mu ni bila sorodna. Bila je to sekta skaka če v, ki se je pri- kazala pri Sv. Luciji ob Soči. Prvaški župnik Noctua iz druge polovice 16. stoletja piše v svojem farnem zapisniku sledeče : „L. 1584. so odprli pri Tolminu cerkev Sv. Lucije; in ljudje obojega spola so letali tja pa sem ter hiteli po vaseh od cerkve do cerkve, kakor bi bili prišli z uma. Bili so pa lajiki ter so žugali duhovnikom z besedo in dejanjem. Tresli so se na vsem životu, ploskali in tolkli so z rokami, delali se plaš- Ijive, nekateri so se valjali po trebuhu okoli cerkva in poče- njali, kakor da bi jim bilo to vdihnjeno od Boga."") Ska- kaško gibanje se je razširilo po vseh slovenskih deželah in dokazuje, da je bilo takrat ozračje polno verskih vprašanj.

Proti koncu stoletja so bili vedno bolj redki oni, ki so se še glasili k reformacijskim idejam. Pokret je zatrla neupog- ljivost in odločnost nadvojvode Karla in njegovega naslednika Ferdinanda, paralizirale so ga cerkvene sinode, ki so se vršile v deželi, kakor tudi ponovne vizitacije. Ko je 1. 1593. oglejski patriarh Francesco Barbaro potoval po slovenskih deželah, je mogel že z veseljem poročati papežu Klementu VIII., da so se razmere na Goriškem (nel contado di Gorizia) izdatno zboljšale. „11 culto di Dio č accresciuto e la devozione de' popoli si fe maggiormenta infervorata e vo' sperando, che questa parte si ridurra a termine di potersi contentare e che servira per ante-


") Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 164. — Gl. tudi konec Kova- čičeve študije v tem »Zborniku".


259


murale d' Italia contro gli EreticL"") Patriarh izraža nado, da postane Goriška branik Italiji proti heretikom. Videti je, da je nevihta, ki je prihrula od severa, le izčistila ozračje ter kori- stila katoliški cerkvi na Goriškem.

Zadnje ostanke luteranskih nazorov so pa zatrli jezuiti, ki so se 1. 1615. naselili v Gorici. Spomin na reformacijo je med slovenskim ljudstvom otemnel in postal nejasen, beseda »luteran", med beneškimi Slovenci »luteranar", znači le člo- veka, ki je neveren in ki se ne drži cerkvenih zapovedi. — Jezuiti so uničili v Gorici nemški vpliv — Die Jesuiten waren in unserem Landchen die Totengraber der deutschen Reichs- und Einheitssprache, pravi o njih Schmidt — , ali negovali in pestovali so italijanstvo.


i*) Relazione della visita apostolica in Camiolia, Stiria e Carlnzia fatta da Francesco Barbaro Patriarca eletto d* Aquileja 1' anno 1593 e presentata a Papa elemente VIII. — Natisnjeno je to poročilo 1. 1852. v Vidmu.


"^^^^


260


Trubarjeva spominska plošča v Derendingenu.

Dr. Fr. Ilešič.

Pred vrati župne cerkve d^^rendinške je bil pokopan Primož Trubar. Eden izmed najznamenitejših takratnih wurtem- berških bogoslovcev mu je govoril ob grobu.^)

V koru derendinške gerkve visi na steni še dandanes le- sena, 1. 1900. renovirana spominska plošča, 2 in pol metra visoka.

Elze (in po njem Dimitz v svoji Zgodovini Kranjske, IL^ 110) je v «Mitth. des hist Vereins f. Kr/ 1861, 63 opisal ta spomenik: Osebe, ki nam jih kaže, mi je še natančneje opisal sedanji derendinški župnik, Teodor Beck, in sicer tako-le:

Pod , Kristusom , vstalim iz groba , kleči devet oseb : 1. mladenič rjavih las, rdeče opravljen, s križem v rokah (Elze-Dimitz: Deček, „očividno sin Felicijanov") ; 2. mož, črno opravljen, temno-rjavih las in brade; 3. mož, črno opravljen, rdeče-rjavih las in brade: Primus; 4. mož, črno opravljen, brada in lasje rjavi, močno osiveli, bel križ v rokah: Primus Truberus; — 5., 6., 8., 9. črno opravljene ženske, 7., rdeče oblečena mlada ženska, 6., 7. in 8. z belim križem v rokah; 5. je Agnes, 6. Anastazija, 7. Gertruda (Elze-Dimitz: »Deklica, očividno hči Anastazijina"),* 8. Barbara, 9. Mag- dalena. (Pri 1. je ohranjen le začetek imena A).

Križ v rokah pomeni, da je dotična oseba umria. Umrl je Primož sam (4) in njegova žena (8), umrli sta pa tudi hčeri (6, 7) in en sin (1). Ob njegovi smrti so živeli: dva sina (Felicijan: 2, Primož: 3) in dve hčeri (5, 9).^)

1) Christliche Leichpredig . . . durch Jacobum AndreaeD., Probst zu Tiibingen . . . 1586. Andreae nam v svojem govoru podaje v pregledu tudi životopis Trubarjev, zlasti pa nam natančno pripoveduje o zadnjih dneh in urah Trubarjevega življenja (Ta del Andrejevega govora je prevel in ob- javil g. skriptor L. Pintar v »Slov. Nar/ dne 6. junija 1908.)

») Elze-Dimitz označujeta prvo osebo na .desni (s stališča gledalče- vega) kot Barbaro, ženo Trubarjevo; da je na čelu ženskam žena Trubarjeva, kakor je Trubar sam na čelu moškim, bi bilo pač naravno. »Neže" Dimitz sploh nima. Št. 8 mu je hČi Barbara, tista, o kateri se je mislilo, da je bila žena Dalmatinova (gl. V. Šmid, Mitteil. des Musealver. 1904, 79/22). — Elze imenuje vse te osebe, ki kleče ob grobu, „donatorje, Trubar . . .", a Dimitz je tu dodal besedo »dann" : „Die Donatoren, da n n Truber, seine Gattin , . ."

261



2\ 3). 4.) 5.) 6.) a) 9.)

1). 7.)


262


Nad sliko je citati besede : Venvirf mich nicht in meinem Alter: verlafi mich nicht, wenn ich schwach werde. Psalm 71. — 1587.

Pod sliko je citati latinske verze, ki jih je pokojniku v spomin zložil znameniti wurtemberški filolog Martin Crusius in ki se glase :

Vir tumulo hoc sanctus de Slava est gente sepultus Primus: qui Christi praco fidelis erat. Imbuit hic primus vera pietate Labacum; Expulsus Domini nomine multa tulit Rotenburga habuit fidum Tuberana ministrum: Campidoni docuit voce sonante Deum. Auracum capit hinc in Wirtembergide terra Laufaque doctorem, post Derendinga diu.

Transtulit in patriam divina volumina linguam: Sparsit in eoas dogmata sancta plagas. Pauperibus pater, hospitibus quoque portus et aura; Vita et canitie quam venerandus erat! Pulchre certavit, cursum ratione peregit, Servavit bene, quam debuit usque fidem. Magno ergo nune cum Paulo gerit ille coronam, Tempore quae nullo marceat, atheream.

Obiit diem suum 29. Junii anno 1586.

V prevodu se to glasi:

Mož v tem grobu leži, mož svet iz slovanskega roda, Primož, ki bil je glasnik Kristusa svojega zvest! Prvi napolnil je on s pobožnostjo pravo Ljubljano, z doma prognan, je povsod božjo besedo glasil. Rotenburg v njem imel je zvestega oznanjevalca, v Kemptenu on je slavil z glasom donečim Boga. Urah nato ga sprejel spet v virtemberško je zemljo, v Laufenu bil učenik in v Derendingi potem.

V jezik domači on prvi prestavil je svete bil knjige, božjo besedo glasil daleč na vzhodni je kraj. Oče sirotam je bil in gostom prijatelj, podpornik, delo, življenje, kako bilo je vredno časti! Hrabro se je bojeval in modro končal je življenje, hranil je nauk čisto, ki ga je vedno učil. Slava njegova zato bo s Pavlom enako mu večna, ki ne uniči je čas, ki bo ostala na vek.^)


  • ) Prevod priobčen v brošuri « Primož Trubar in naša reformacija', v

Ljubljani, 1908 in v „Učit. Tov.« z dne 19. junija 1908.

263


To spomen-slovo je natisnjeno tudi v gori imenovani Andrejevi »Krščanski obgrobni pridigi**.

Toda pred tem latinskim tekstom je v Andrejevi knjigi to Crusijevo spomen-slovo priobčeno v grškem jeziku ; grški naslov mu je: Kupccp Tlpi\i(^ TpoupTgptp, a prvi stih: *EvS' &r{ia rz(p(xXdc SxXai)ou Ilptfioto TŠS-aTTTac etc.

M, Paulus Crusius Molendinus, Ecclesiastes Argetinensis je tej spomenici dodal sledeče:

In obitum D. Primi Truberi, pastoris in Derendingen.

Pri mu s erat primus pastor: qui munia Primi pastoris subeat, Primus hic alter erit. Ossa cubent Primi, sed mens requiescat 01ympo: Crusius haec Primo pectore vota facit.

M. Erhardus Cellius, professor poetices et historiarum in Academia Tubingensi" pa je verzificiral ves životopis Trubarjev v distihih; sam pravi:

„Ergo, quod Andreae (qui fax divi inclyta verbi:

qua non maiorem magna Tubinga videt:

qua non maiorem Germania magna tuetur)

funebris eulogii concio dives habet :

hoc ego succinctis complectar versibus, ut qui

Teuthona non tenet, is verba Latina legat.


264


Listek.

Od kod ime Raščica?

Trubar je bil rojen „na Rcisčici"; to je znano, od kod pa se raz- lagaj ime njegove rojstvene vasi, to je manj jasno, kakor se vidi iz nedo- slednosti v pravopisu tega imena. Ko je prof . 'Kleinmayr 1. 1881 v svoji .Zgodovini slovenskega slovstva" dejstvo Trubarjevega rojstva izrazil z be- sedami : »Rodil se je v Rai^Jici", je bila ta njegova stilizacija pokojnemu Levstiku hud spotikljaj in kot ocenjevatelj njegove slovstvene zgodovine se je (Ljublj. Zv. I, 381) oglasil zoper njo s sledečo opazko: »Narod zdaj govori „na Raiici", dasi Trubar sam sebe res imenuje ,Ra^<?ičarja". —Glede predlogov »na* in ,v* je bila ta Levstikova opazka teoretično popol- noma upravičena. Prvotno se je gotovo natančno razločevalo med vasjo in pa vodo, ob kateri stoji vas in po kateri ima svoje ime. Vzemimo za zgled Bistrico! Ta je hitrotekoča in srebrnočista reka (Lauterwasser), brzotek in kristalnoprozoren potok, Bistrica je pa tudi vas na ali ob taki vodi. V Ritter- jev^m geografskem zborniku sem našel zabeleženih 26 naselbin z imenom Lau- terbach, a tudi z imenom Bistrica (Feistritz) jih je brezštevilno. Vse te na- selbine si nam je misliti ob bistrih vodah ali bistri cah.

Prvotno še je pač pravilno razločevalo: Sel se je v Bistrico (in die F.) kopat, je v Bistrici (in der F.) utonil, utopljenca so potegnili iz Bistrice (aus der F.) — pa : iVa Bistrici (in F.) je sinoči gorelo, tudi naši gasilci so šli 'na Bistrico (nach F.) pomagat in so se. šele proti jutru vrnili z Bistrice (von, oziroma aus F.). Tako je tudi še pravilno: na Dunaju (in Wien), prav- zaprav: an der Donau; božja pot sv. Kozma in Damjana je na Krki (in Obergurk) pravzaprav: an der Gurk ; na Reki (in Fiume), pravzaprav: am Fiume Hat. ad flumen), an der Fiumara (primeri: St. Veit a m Pflaum); v Savi (in der Save) so ribe, na Savi (in Sava = an der Save) pa plavži in tvofnice ; enako' tudi : v Dravi, v Žili (v vodi, v reki), a na Dravi, na Žili (v vasi ob Dravi ali ob Žili) itd.*) Sploh je pa bil izprva predlog .na" vse bolj razširjen od predloga .v", kar nam je že Miklošič izrecno konstatiral v svoji primerjalni slovnici (IV, 662), češ, da pri imenih dežel in mest stoji cesto .na", kjer bi bilo pričakovati .vb* n. pr. na Nemcih, na Tirolah, vo- jevoda na VlasehB (dux in Valachia), beg na Hercegovini itd. Saj je tudi po- polnoma naravno, da dajemo krajem, ležečim na prostem prostoru ali celo nekoliko na višini, predlog .na', na pr. : na polju, na ravnini, na holmu, na gori — ter da rabimo .v" le tedaj, kadar misHmo na notranjost in nižavnost, napr. v brlogu, v dolu, v globeli, v koritu, v žlebiču itd. Toda nikjer ni nič stalnega, tudi v jeziku ne; tudi jezik se razvija in izpreminja pod raznimi vplivi in prej ali slej se pojavi sedaj močneje, sedaj rahleje neko teženje za izenačevanjem ali pa za razlikovanjem. Tako se je tudi ta prvotna pravilna raba predloga .na" pod vplivom modernega uniformiranja - v konstrukciji krajepisnih imen začela umikati predlogu „v" ; zlasti po pisarnah se godi to rado, kajti birokratstvo (posebno še, če mu nedostaje dovoljnega jezikovnega znanja) rado dokaj svojevoljno ravna in vpliva mogočno, a kvarno celo pri zavednejših domačinih. In kakor je v nemščini na mesto prvotnega pravil- nega: an der Reifnitz, bei der Felben nastopilo moderno uniformirano izraže- vanje: in Reinitz, in Velden, tako je tudi Slovenec, izpremenivši pravilno kon- strukcijo, začel rabiti za vas, ležečo ob vodi ribnici ali pri veliki vrbi, mo- derne zwQz^\ v Ribnico, v Ribnici, iz Ribnice, v Vrbo, v Vrbi, iz Vrbe. Ka- kor tedaj splošno pravimo: v Ilirski Bistrici, v Sori itd., tako je Kleinmayr

  • ) Gl. Slovenica v Jagičevem (Jubilejnem) Zborniku Ur,

265 18


tndi zapisal: v Raščici, ker ni vedel, od kod ime, in ni vedel, kako se narod še vedno pravilno izraža ; Levstiku pa gre zasluga, Tda se je vpotegnil za staro, med narodom ukoreninjeno sestavo s predlogom ,na*.

Drugo vprašanje je pa, ali je pravilneje Ra^(?ica ali Rši^ica. Ker na- giblje, kakor znano, naš sedanji pravopis bolj na etimologično nego na fonetično stran, to je, ker se bolj ravna po izvoru in izvodu besed, nego po njih med narodom razširjeni izreki, kaže po mojem mnenju, dati prednost Trubar- Kleinmayrjevi obliki „Rai^(?ica' pred Levstikovo obliko »Rai^ica", dasi je posneta ta po izgovarjanju naroda. Prvič za izvod oblike »Raiica* ne najdemo nobene jasno umljive in primerne osnove (na pr. : raha, rasa, kakor : duh, duša dušica ; grah, grašica, lešica (mala leha), miišica (majhna muha) itd. Drugič je pa Raščica, kakor, smo dali slutiti že zgoraj pri utemeljevanju pra- vilne konstrukcije ,na Raščici", prvotno ime rečice, a drugotno šele tudi ime vasi ob tej vodi.

Zda} pa vzemimo podobna imena voda in vodic: Begunjščica, Cerkniščica, Borovniščica, Globeljščica, Gradaščica, Poljanščica, Selščica, Lom- ščica, Nemiljščica, Ravnodoljščica itd. itd. Vsa ta imena pišemo po etimo- logičnem pravopisu pravilno s ^ŠČ', dasi v resnici nikjer ne izgovarjamo ,šč*, ampak samo prosti „š", torej : Begiinjšica (pravzaprav Begunjšca), Cerknišica (izgov. Cčrknišca ali C6rkenšca) itd. Že analogija sama nas pri tem primerjanju dovede do pravilnega sklepa, da moramo, če se držimo eti- mologičnega pravopisa, kakor Metnajščica, Grdodčljščica, pisati tudi Raščica, dasi izgovarjamo samo Metnšjš[i]ca, Grdod61jš[i]ca, Raš[i]ca. Pa zakaj ? Vsa ta imena rek in rečic, potokov in potočkov so izvedena iz krajevnih imen preko pridevnka, napravljenega s priponko ^-ski'. Mimo Cerknice ali skozi Cerknico teče cerkniška voda ali Cerkniščica, iz Loma prihaja lomski potok ali Lomščica, a z Blok bloška voda ali Bloščica itd. — Razen jasne analogije pa priča za ,Rai(?ico* izrecno še Trubar ,Rai<?ičar*. Iz te pri Trubarju jasno ohranjene oblike se dd sklepati, da se je morala tedaj v prostonarodni izreki še precej razločno slišati glasovna skupina ,šč". Kak povod bi bil imel Trubar, ob jasni izreki prostega ,š" pisati »šč" ? Saj je znano, da izkuša jezik težje glasovne skupine upreprostiti, trdost omeh- čati in ublažiti, težavnost v izgovoru olajšati, ne pa nasprotno. Iz prostega ,š' torej ne bo jezik nikdar storil koraka na „šč" niti v prostonarodni izreki niti v neučeni, po preprosti narodovi izreki posneti pisavi, kakor je Trubar- jeva; nasprotno je pa mogoče, da namreč zahteva izrekljivost, naj se v go- tovi h slučajih pretrdi skupek glasov ublaži in upreprosli, kar se je res tudi zgodilo ravno pri .šč", ki je prešel v goli „š", in sicer po nekod splošno, po nekod pa samo ob gotovih pogojih. Naša gorenjska narečja na pr. so skupino »šč" dosledno nadomestila z golim „š*, na pr. ii^em (i^^em), perice (prgišče), pii^uka (pi^^alka), koi^ica (koidca) itd., dočim jo imajo dolenjska narečja še ohranjeno — vselej, če le ni izginil pogoj za njeno ohranitev, oz. nastopil vzrok za nje odstranitev.

Pa poriče kdo : Jezik v Trubarjevi ožji domovini spada vendar med tista narečja, ki so glasovno skupino ,šč" ohranila prav do današnjega dne; če pa vendark narod po Levstikovem pričanju izgovarja le „Raiica* (ne RAščicsL !), tedaj se da sklepati, da bi moral narod, če je »šč* v besedi eti- mologično upravičen, izgovarjati pravilno „Ra?(?ica", oziroma oblika .Rašica" mora biti, ker jo izpričuje narodna izreka, prav zato že prvotna in pravilna. Prav! Toda obhko „Rai^ica" izpričuje samo sedanja narodna izreka, dočim je dolenjščina 16. stoletja po Trubarjevem svedoštvu dokaz za obliko „Rai(?ica" ^- kajti glasovna skupina «šč* se je tudi v dolenjskih narečjih ohranila le tedaj, če so se ohranili tudi pogoji, ki jo ščitijo; če se je pa umaknil pogoj, na katerega se naslanja izrekljivost skupine „šč", tedaj seje tudi „šč" umak- nil prostemu „š" ; jasneje povedano: v Trubarjevi dobi se je ,i" v končnici ,ica", če ne kot poln ,i", pa vsaj kot poluglasnik t še razločno čutil v iz- reki in je kot tak ščitil glasovno skupino „šč". Beseda se je morala izgovar- jati, če ne .Raščica", pa vsaj .Rašctca", dočim je v sedanji izreki ta ,i" docela izginil iz sufiksa ,ica", tako da bi po izgubi tega ,i" dobili obliko

266


»Ršščca*. Ker je pa neposredna zveza soglasnikov ^ščc* za naša govorila pretrda, je moral s samoglasnikom vred iz omenjene glasovne skupine izginiti tudi predstoječi ,č" in tako smo dobili oblike : Rašca, Gradašca, turšca (t. j. turš[či]ca, Tarkischkom), Poljanšca, Hotaveljšca itd. Voda, ki teče mimo Poljan ali skozi poljansko dolino, je poljanska Sora ali Poljanš[Či]ca in ona, ki teče skozi Hotavlje, je h o t a v e 1 j s k a ali Hotaveljš[či]ca. — Tudi za Valvasorjevih časov se je moral šumnik v naši besedi izgovarjati še prav trdo (kakor s »č" podprt) = šč, ker Valvasor v svojem delu Ehre d. H. Krain na dveh mestih, omenjajoč Ržščico, popravlja svojo pisavo : (II. 216) .Rashiza (oder wie die deutschen Zunge dies lesen mufi Raschiza) in (VIII, 731) Kirche S. Bartholomaei zu Rashiza (oder Raschiza). Valvasor se je menda bal, da bi utegnil kdo njegove oblike premehko izgovarjati, kakor da je sh = ž (primeri .rosheniza. = roženica Schalmey, VI, 321, ali Roshek = Rožek, oziroma Rofieck, II, 115, 243); zakaj neposredno pred .c", ali pa, če je le prav slaboten poluglasnik (t) vmes, se pač ž in š glasita blizu enako, na pr. mišca (miš), pa Korošca (rod. in tož. od .Korošec"), lušca (lužica), pa rošca (rožica).

Ko smo, kakor mislim, dognali in dovolj utrdili pravilno obliko ^RAščica', nam je dognati še etymon, oziroma poiskati temu imenu kore- ni k o in tako razjasniti, kaj da ime pomeni.

Ko je izdal Trubar 1. 1566 „ta celi psalter Davidov*, se je za slo- venskim predgovorom podpisal: ,Vash vseh brat inu slushabnik Primosh Truber is Rastzhict". Po tej pisavi bi utegnil kdo sklepati, da bodi pod- laga našemu imenu »rast = hrast", kakor je iz »gost" gošča (Dickicht), tako tudi iz »hrast" hrašča ali pa ,rašča" = zarastel prostor, vse z istim pome- nom, namreč : hosta in grmovje. Toda, kdor bi na ta „st" v obliki Rastehica opiral tako razlago, bi se po mojem mnenju prenaglil, prav tako, kakor če bi poleg pu^^am (pus/im) iz sedanjikov .iščem" (iskati) in .piščem" (na flavto) sklepal na osnovo „ist" in »pist* namesto na ,isk" in .pisk". To bodi s tem odpravljeno !

Sufiks - ica v imenih voda je različne veljave. Včasih je samo po- manjševalen, na pr. Drava Dravica, Mura Murica (die Miirz), Kokra Kokrica, Žila (Gail) Žilica (Gailitz), Kolpa (Kupa) Kupica (K61pica), Sora Sorica, recimo še : Bistra Bistrica, toda pri Sava Savica imam že nekaj pomislekov zaradi naglasa. —

Brez pomanjševalnega pomena, samo da posubstantivi pridevnik, je sufiks - ica v naslednjih slučajih : brzica (brza voda Wildbach), toplica (topla voda, die Therme), slapnica, sopotnica: voda s slapovi in sopoti (šumečimi vodopadi), tudi Jarnikova šumnica (die Waldquelle) se javaljne izvajaj iz .šuma" (dichter Wald), ampak iz .šum" (Wasserfall). S temi sorodne tvorbe so nekateri izrazi moškega spola : studen ali mrzel potoček je studenec, mrzlec aH mrzlik; v skokih hrumno sopiha in šumi slapnik, sopotnik, šumnik ali šumeč; norniki (Nčrnigbach ?) vro iz nor ali jam, nirine (Mirna Neyring) isto tako, ponornice, poničnice ali ponikvenice pa zopet v zemljo ponicujejo ali ponirajo. Sušica ali sušeč (Diirrenbach, Maibrunnen) ima ime odtod, ker ne teče zdržema skozi celo leto, ampak poleti presiha, pa se zopet napolni ob nalivih. Po temnejši aH svetlejši barvi struge se imenujejo belica ali beli potok (Wei6enbach), svetli potok (Lichtenbach), črni potok (Schwarzen- bach) itd. itd.

Imenujejo se pa vode tudi po živalih, ki žive v njih, in po rastlinah, ki rasto na njihovem dnu ah ob njihovih bregovih ; na pr. jeguljnik (Aal- teich), postrvnik (Forellenbach), ribnik (Fischteichj, rakovnik (Krebsbach), .vogrivn'c" = ogrintntCB (nn, mn = vn, primeri : vnog = mnog, guvno = gumno) od ogrin ali ogor (Aal, primeri: vož Asculapschlange) je studenec, v čigar vodi ali bližini živi razna jeguljasta ah vijugajoča se živad (an- guiculi). Somovico misUm da je primerjati z Welsbach in Schaippach (t. j , Schaidbach?) od .som" Wels ali Schaid(en). Lipnik in Lipnica je lahko ime- novan po lipanih v vodi ali po lipah ob vodi, kakor je Aschbach in Aschen- bacii morda po lipanih (Asch), a Eschbach in Eschenbach po jesenih (Esche)

267 18*


ob potoku, tedaj prav potok-jesčnovec. O Lipnici (Leibnitz) pri Kamni gorici na pr. pravi Valvasor (II, 156) : Von Forellen und Alten hat sie eine grofle Menge und auch viel Aeschen in (III, 394)wird von Forellen und Aschen haufig durchštrichen. Leščnica (Leskovica Haselbach) je menda med leščevjem tekoč potok. Da ima Brebovnica svoje ime od brebrov ali bobrov, torej Bre- bovnica = Brebrovnica (Biberbach), ne mislim ravno apodiktično trditi ; ne- mogoče pa tudi ni, — saj ime ni še le od včeraj ali od predvčerajšnjim in tudi v naših krajih je bil menda kdaj bober udomovljen in znan, — toda proti pisavi Brebo/nica (gL Slovenska zemlja IV, 98) bi pa vendar odločno ugo- varjal, dokler nimamo zanjo nobenega verjetnega razloga. Enako kakor Bre- bo/nico moram zavrniti tudi oblike Hobovica, Hotavljica in Sopotica (ravno tam) namesto Hobovščica, Hotaveljščica in Sopotnica, kakor govori dosledno narod v tistem kraju. V prvih dveh slučajih se ime vode izvaja od imena vasi (kraja), a ne nasprotno. Hobovše (v starih urbarijih „Chodwulsch" morda =h u d o, t. j., zanikamo o 1 š j e, niedriges Erlengebiisch ?) dd pridevnik hobovški in odtod voda : Hobovščica, enako dž ime vasi Hotavlje pridevnik hotaveljski in iz tega Hotaveljščica. Množina obeh krajevnih imen (t. j., v Hobovšah, na Hotavljah) kaže pač kolikortoliko na stanovniško im^. Če bi se torej ime vasi izvajalo v teh dveh slučajih iz napačno nastavljenega imena vode (namreč Hobovica in Hotavljica), bi se pač moralo glasiti Hobo- viče (Hobovičane) in Hotavljiče (Hotavljičane), na Hotavljiče, na Hotavljičah s Hotavljič[an] itd. Podlago tem imenom vodd tvorijo pridevniki, tedaj od sopot (šum ali vodopad) pridevnik: sopottn in od tod: Sopotnik (potok) ali Sopotnica (voda, grapa), enako tudi iz .Ndnos" pridevnik ndnoški in iz tega menda Ndnoš[či]ca, ne pa Nanosica (isto tam 101). — Slivnica (Schleinitz) je mogoče z Livnico vred le liilnica (der Schleinbach = Schleihenbach), t/ j., voda, v kateri je dosti sklizkoluskih karpov ali 1 i n j e v. Vidmica ali Vidrovica (Pibrovica?? kajti po Valvasorju III, 454 so rekli vidri tudi .pibra", tako ime bi pomenilo morda toliko kakor Otterbach (vidra die Otter), toda Idrijščica (izg. Ideršca, Valv. 11, 274 Vderscheza) izvaja svoje ime brezdvomno iz »Idrija", oziroma iz pridevnika idrijski; kajti dasi se res ta voda imenuje tudi Idrijca ali Vidrijca (in recimo da Idrija sama, kakor hote vedeti nekateri, že znači toliko kakor voda (i58top), to vse nas pri raz- lagi oblike Idrijščica ne sme prav nič motiti. Ker smo že pri imenu Idrija, naj dodam še eno opombo. Naravno se mi zdi, da pride pri imenovanju krajev vobče najprej v poštev to, kar jih posebno odlikuje od okolice, ozi- roma od drugih krajev. Koliko je voda, pa naj bi se ravno Idrija imenovala prosto po vodi! Živega srebra (SSpapppo;) pa ni daleč na okoli in prav ta rudnina je za kraj najvažnejši znak, ki ga o d 1 i k u j e pred vsemi drugimi kraji — in zopet naj nas nič ne moti, če je ime vode Idrijce in kraja Idrija eksistiralo morda že zdavnaj, predno je 1. 1497 preprosti pintar pri nama- kanju razsušenih škafov v potoku zasledil opozorno množino tekočega deviškega merkurja.

Nekoliko smo se zastranili, vrnimo se na prejšnjo pot. Kar sem hotel naglasiti, je to : lahko ima kak kraj svoje ime po vodi in zopet ima voda ime po kraju. Naj ima Idrija kot naselbina ime po vodi Idriji ali Idrijci (re- cimo !), ime Idrijščica, ki ga jasno izpričuje že Valvasor s svojim , Vder- scheza", se more izvajati le iz pridevnika idrijski. Vzemimo za to Še par zgledov. Mestu Dunaju so dali Slovenci ime po reki Dunaju ali Donavi, a Dunajščica (der Wienflufi) ima zopet ime po mestu (podstava je pridevnik dunajski). Toplico moremo imenovati samo toplo vodo, gorek vrelec, Topliščica je pa lahko navadna mrzla rečica, da le teče skozi vas ali mimo vasi Toplice. Pred dobrimi 40 leti so še kopali rudo (galico) na Ulici na Kranjsko-goriški meji in jo topili pri TopHci, ki ima res ime po toplem vrelcu; spominjam se, da je tedaj naše ljudstvo potok Kopačnico, ki z na- vadno (hladno) vodo teče mimo Toplice, večinoma imenovalo le Topliš[či]co, kajti tedaj je bila Toplica že toliko znamenita, da je Hotaveljcem lahko zaznamovala tam mimo pritekli potok ; katero ime dandanes, ko je Toplica zo- pet brez pomena, prevladuje, Kopačnica ali Topliščica, to mi ni znano.

268


l^


Zgoraj že smo dejali, da se izvajajo vsa naša imena vodž, končujoča se na -ščica, iz pridevnikov na „-ski", v našem slučaju torej Raščica iz .raški* ; od kod pa ta pridevnik, to je sedaj pereče vprašanje (ali iz rac-, rač-, radtc-, rag-, rah-, rak-, ras-, raš-, raz-, raž-??). Večina bo bržkone mislila najprej na raco in raka. Na tako misel bi utegnila nagniti čitatelja zlasti Valvasorjeva opomba, ki pravi (II, 239) o Raščici : »Kdor ljubi prav lepe, velike in žlahtne postrvi, glavatice ali druge dobre ribe pa tudi lepe in velike rake, tisti bo to vodo hvalil, ker se pogosto nahajajo v njej.* — Toda raca in rak, kolikor nam je znano iz slovnic in slovnikov, ne tvorita pridevnika s .sufiksom »-ski" (torej oblika „raški* od teh podstav ni prav verjetna), ampak njun pridevnik se navadno glasi »račji*, na pr. račje meso (Entenfleisch), račja kuga (Krebsenseuche),*) oziroma »račtn*, ki služi za podstavo v besedi račnica (t. j. ali mlakuža za race ali sak za rake), ana- logno z .ribtn (= ribovit), jeguljtn, postrvtn itd., od rak tudi rakovtn, od koder potem Rakovnik (Kroisenbach) in ra kovnica (rakovita voda, Plet. II, 373). Primeri: ribnica ^ ribovita voda (Fischbach).

Pomniti je pa še nekaj, namreč, da so ti pridevniki na ,-ski", izve- deni iz samostalnikov, lokalnega pomena, na pr. Črnomelj (kraj), črnomaljski, Črnomdljščica, Dobliče (kraj), dobliški, Dobliščica, Fužine (kraj), fužinski, Fužinščica itd. Več zgledov ne kaže navajati, saj smo jih že zgoraj navedli dovolj. — - .

Kje pa naj dobimo tak samostalnik s kolikor toliko lokalnim pome- nom, da bi se dal iz njega izvesti pridevnik .raški* ? Tam v obližju, kakor je videti, ga ni kraja z imenom za naše svrhe prikladnim.

Krenimo jo zopet po ovinku I Čeh na Skalici na pr. je Skalicky^, Hrvat bi bil Skali^ki, a Slovefnec zopet Skalii^ki. Pred dvemi ali tremi leti so pisali naši časopisi o re^ki resoluciji, a hrvatske novine o rijet^ki; v Žalcu imamo delniiko pivovarno, a v Zagrebu 6\on\čko tiskaro itd.

Pridevniki, izvedeni iz samostalnikov lokalnega pomena s sufiksom -ski, se rabijo Cesto posubstantivljeni za priimke. Poglejmo doli v Pokplpje pod Kočevjem, tam v banjaloški in kostelski okolici najdemo zelo razširjene priimke Briški, Cetinski, Kuželički, Rački. Briški so iz Brige, bodisi iz Brige pri Banji Loki ali iz Brig (Tiefenbach), Cetinski so iz Cetinja, a Kuže- lički iz Kiiželjiča. In Rački ? — Ti so pa z Rake poleg Račkega potoka pod Kostelom. Pomniti pa je, da so Kostelci, dasi teritorijalno Kranjci, ker na levem bregu Kolpe, vendar po rodu in po narečju Hrvatje. Njihovi Rački bi se prav po slovensko torej imenovali Raški (med nekoliko ponemčenimi Go- renjci so to Arharji). Slovenska Raka se kakor nemška Arche izvajaj iz lat. a r C a ; to je tisti oboj ali opaž iz desak, s katerim imajo bregove zavaro- vane, da jih voda ne izpodmila in ne izpodjeda, ali pa tisti dilnati žleb, tisti z deskami opaženi jarek, po katerem je na pr. napeljana voda na mlin- ska kolesa ali na. žago hlodoreznico itd. Potok, ki teče po rakah, je tedaj raški potok ali rdščica (der Miihlgang) ; imenovali bi lahko tako vodo, ker je speljana po rojah, rojsko vodo ali rojščico, in če teče po koritasti ali žle- basti strugi, bi ji lahko rekli koritnica, žlebnica ali žlebščica (od pridevnika žlebtn ali žlebski) itd.

  • ) Tu lahko opomnimo, da se seveda vsak pridevnik .račji* tudi ne

izvajaj iz raca ali rak. Vzemimo na pr. Račje selo pri Trebnjem (Rapelge- schiefi). Tu kaže drugotni pridevnik »rateški* (na pr. rateški mežnar), da je v tem slučaju oblika »račji* skrčena iz .rattčji", kar se izvajaj menda iz nekega osebnega imena Ratko ali Ratek. Ta Ratek je seveda bržkone izpre- mlajalna okmjenka (Kurzform, Koseform) iz nekega daljšega osebnega imena Radebald (v sovčtu mogočni, Sovetovlad ?), iz katerega je nastal Rappold ; kajti verjetneje je, da je Rappelgeschiefi = Rappoldova naselbina, nego Schumijev Ruedliebesiez (Archiv I, 90). — Brez jasnih zgodovinskih podatkov se seveda osebno ime, ki služi tu za podlago, ne dš dognati, a to je precej gotovo, da tiči v Račjem selu osebno ime enako, kakor v Ruperč vrh, Re- gerča vas itd.

269


Ršščico iz samovidstva premalo poznamo, a oglejmo si jo po popisih. V Tomšičevem popisu Kočevskega okrajnega glavarstva (str. 28) je opisana. Izvira pri Brlogu v lužarski občini ter se imenuje od izvirka pa do združitve s Črno vodo Kolpa, od tod dalje pa do vasi Raščice se imenuje Kopajca, t. j., K o p d n j i C a, od Raščice do Ponikev pa R a š č i c a, pri Ponikvah se iz- gubi pod zemljo, ali kakor pravimo, ponikne; od tega ima tudi ta kraj svoje ime , Ponikve*. Ker teče zelo vijugasto, potrebuje za 11 kilometrov premočrtne razdalje od izvira do končne ponikve po raznih ovinkih in klju- čih celih 25 kilometrov. Ob hudem deževju ali spomladnem kopnenju, dasi na kraških tleh, ne more dovolj hitro odtekati, ampak stopa čez brege in poplavlja, ob poletni suši pa, kakor druge kraščice, upade (udi ta. Prvi dve imeni, namreč Kolpa in Kopanjica, nas sicer tu ne zanimata toliko, dasi- ravno sta bržčas tudi v zvezi s krašltim značajem te rečice ; tretje ime »Raščica* je pa, kakor smo že rekli, od tod, ker jo morajo kot ponikujočo kraščico ali ponično kraško vodo z r a k a m i ogra jati in paziti, da se jim prezgodaj ne porazgubi, predno opravi svojo službo pri mlinih in hlodorez- nicah, svoje dni tudi pri fužinah. Raščica goni namreč precejšnje množice žag in mlinov (g\. Izvestja muzejsk. društ. XVIII, 2) in to ne velja le za sedanje razmere, ampak je bilo pač tako že v minolih stoletjih, saj vemo, da sta bila i Trubarjev oče Mihel i Trubarjev stric Gregor malnarja, in ob Fužinščici je bilo še v pred Valvasorjevih časih mnogo fužin (gl. Valv. II, 234: vor Zeiten hat difi Wasser [die Fisinschiza) viel Hammerwerke ge- zogen). —

Pri tej množini mlinov, hlodoreznic in fužin je razumljivo, da je bilo treba na propuščajočem kraškem svetu dosti rak ali deščenih korit, po kate- rih je bila voda napeljana in tako vsaj deloma ponicanja obvarovana.

Dokler ne pogodimo česa verjetnejšega in zanesljivejšega o imenu Raščica, nam pač mora to zadoščati — in če pišemo tur^t^ica (= koruza), Gradaifi^ica, Uzmanji(?ica itd., pišimo dosledno tudi Rait^ica navzlic narodni izreki „Raš*ca* in Levstikovi pisavi »Rdšica*; Če se pa etimologična pisava umakne fonetični, da bomo pisaH „turšica, Gradašica, Uzmanjšica" (izgov. turš'ca, Gradaš'ca, Uzmanjš*ca), se tudi mi z Rai(?ico umaknemo Rdšici ali Raš'ci. L. Fintar


Trubarjev koledan

(Bibliografska črtica.)

V svojem sestavku , Slovenski koledarji in koledarniki" pravi JojS. Benkovič (Dom in Svet VIII, 59) : .Prvi slovenski koledar je spisal Primož Trubar. Priložil ga je prvemu delu novega testamenta 1. 1557. Ta koledar je posnel Trubar po Melanchtonu." To Benkovičevb opombo bi kazalo nekoliko kontrolirati, da se pokaže, kakšna je ta Trubarjeva posnema (?) kako daleč da sega, pa da je li sploh napravljena po Melanchtonu (?), kajti Trubar sam nikjer ne omenja Melanchtona, pač pa tiibinškega učenika »magistra Joanesha Iltebranda, ki je prerajtal in postavil to tablo nedeljskih puhstobov, pre- stopov, števila nedelj in dni od Božiča do Pustne nedelje, zlatega in rimskega števenja." — Dalje pravi Benkovič: .»Ker je (Trubar) ž njim (s koledarjem) dobro ustregel slovenskim čitateljem, zato je priobčil 1. 1582 .Ta slovenski Kolendar* v posebnem zvezku (10 listov) v osmerki"*. Tudi ti po- datki ne drže popolnoma, kajti Trubarjev slovenski kolendar iz 1. 1582 ni v posebnem zvezku in ne obsega 10 listov, ampak 14 listov (oziroma 8Vi lista ali 17 strani).

In Simonič v svoji bibliografiji str. 231 navaja Kolendar iz 1. 1682. (bo pač tiskovna napaka namesto pravilnega iz 1. 1582!!) ter dostavlja v

270


oklepaju opombo, da je to ponatis iz celega novega testamenta iz 1. 1557. Tudi ta izraz »ponatis" si moramo dobro ogledati, kajti izdaja iz 1. 1582., je ponatis in ni ponatis. Da vse to prav razumemo, kaže pregledati obe izdaji bolj natančno; podatke za starejšo izdajo posnamem po graškem izvodu (sign. I. 54272), za novejšo pa po izvodu ljubljanske licejske knjižnice (sign. 10016). — Graški izvod (4°) iz 1. 1557. še začenja sicer s kolendarjem, toda, kakor je razvidno iz signature kvateren, to ni pravi začetek knjige, ampak manjka spredaj najmanj 12 listov, če ne več. Knjiga je namreč zložena v kvaternah, t. j., v skupinah po 4 liste. Prvi dve kvarti (kvaterni) ohranjenega dela (ki obsegata kolendar in register svetopisemskih knjig z latinskim in slovenskim imenom v kratkem in dolgem pismu in s številom kapitulov) imata vse 4 liste signirane (d, dii, d m, dim, e, e li, eni, eliii), od tretje kvarte (kvaterne) dalje pa (kjer sledi ,tiga noviga testamenta ena dolga pred- guvor", a za to dolgo predgovorjo novi testament sam) so vseskozi signirani samo prvi trije listi vsake četverke, četrti list je pa brez signature. Ker je prva signatura v tem kolendru d, vemo pa, d^ se začenjajo signature v knjigah z začetkom alfabeta (a. A, Aa, AAa itd.) ali pa ženo zvezdico * ali z enim (:)ali)(ali):(ali 9i^, itd. — tedaj sledi iz tega, da manjkajo spre- daj vsaj 3 kvarte (kvaterne) s signatura mi a, b, c, torej vsaj 12 listov, lahko pa tudi, da več, kajti listi obsegajoči predgovore in uvode imajo cesto še posebno signaturo n. pr. (:), ):( itd. — Ljubljanski izvod (8®) iz 1. 1582. je pa zložen v oktavah (oktonah), t. j., v skupinah po 8 listov in sicer tako, da je prvih 5 listov vsake osmerke signiranih (n. pr. *, *2, *3, *4, *5), a zadnji 3 listi vsake oktave (oktone) ostanejo brez signature. Knjiga z naslovom ,Ta drugi deil noviga testamenta" & se začenja z raznimi predgovori in nauki n. pr. »navuk od S. Pisma, navuk od vere v Cristusa, summa vsega S. Pisma", a za temi sledi kolender še le na 3. listu 3. osmerke, ki bi imel signiran sig- naturo ***3, kajti prejšnji ima signaturo ***2, a prihodnji signaturo ***4, in ta kolender sega do 3. lista 4. osmerke ali pa z registrom svetopisemskih knjig in z „regishtrom nedelskih epistolov" vred do konca 4. osmerke, ob- sega torej 8V2 (oziroma 14 listov) t. j. 17 (oz. 27) strani — in potem sledi istiniti „ta drugi deil tiga noviga testamenta" & in sicer ta z letnico 1581, dočim ima prvi naslovni list letnico 1582. Kolendar tedaj niti tu niti tam ni v posebnem zvezku, ampak je v obeh slučajih le dodatek ali vložek ^novega testamenta".

Ali se sme imenovati izdaja kolendra iž I. 1582. po na tisk one iz L 1557. ? Če se nahajajo v njej jasne izpremembe, ki očitno kažejo novo (če tudi nekoliko površno) redakcijo, tedaj mislim, da ne smemo govoriti o po- natisku — Prva izdaja ima naslov! ,Ta slovenski kolendar kir všelei terpi, inu ena tabla per nim, ta kashe inu praui try inu sedem de ffet le it naprei, kakou nedelski pushtab bode vsaku leitu" etc. a v drugi izdaji Či-

tamo v naslovu : ,ta kashe inu praui ftu inu duaffeti leit

naprei" etc. In dotična tabela v obeh izvodih res tudi po večjem soglaša z opombo v naslovnem listu, kajti v prvi izdaji je tabela preračunjena za leta 1558—1630 (to je res ravno za 73 let), a v drugi za leta 1582-1700 (to je natančno za 119, ali okroglo za 120 let) in ona leta, ki so od prve izdaje Sem že minila (1558—1581), so v novi izpuščena, ker so za novo izdajo že brez pomena. To vendar ni prost ponatiskl

Vendar se pa nahajajo v tej novi prireditvi kolendra neke iz površ- nosti izvirajoče netočnosti, ki bi utegnile označbo knjige za ponatisk le opra- vičiti. Na naslovnem listu je sicer Trubar pravilno napravil izpremembo iz „try inu sedemdeffet leit naprei" v Jtu inu duaffeti leit naprei", toda v nad- pisu table same je na to izpremembo pozabil ter pustil staro čitanico ,try inu fedemdeffet leit", dasi jih sledi v tabli 119 (t. j. 1582-1700). Pa še nekaj drugega. Nadpis table v prvi izdaji pravi, da tabla .saftopnu vuzhi inu kashe try inu fedemdeffet leit naprei vfakiga leita poredu ta Nedelski Puh- stab inu ta Prestop, kuliku Nedel oli kednov inu Dni bode od Boshyzha do Pustne Nedele , tu Slatu inu Rymsku Shtiuene. Od Magistra

271


Joannesha Iltebranda Tubinskega Vuzheniga preraitana inu poftaulena* in vse te točke se v razj^redelnici tudi res naliajajo. Nadpis table v drugi izdaji napoveduje brez izpremembevse tiste točke, toda v razpredelnici sami sta zadnji dve točki (namreč zlato in rimsko število) popolnoma izpuščeni, — pač zaradi nedostatka prostora, ker ima osmerčna knjiga dosti ožje strani mimo četverčne prve izdaje.

Enake iz površnosti izvirajoče netočnosti se nahajajo v odstavku »Rifnizhna inu gvishna Raitinga, kuliku leit ie od Sazhetka tiga Suita, od eniga zhafa do drufiga, do letoshniga 1557. (y drugi izdaji 1582.) leita*. Vse številke v tem odstavku so ostale vkljub istiniti diferenci 25 let v drugi iz- daji neizpremenjene in so potemtakem napačne. Toda v resumeju se brez pomisleka naglasa: ,Ta Leita inu Raitinga od Criftufeviga Royftua do le- toshniga 1582. (pravilna izprememba !) leita fofaftopna inu guishna. Obtu po taki Raitingi fe shteie od Sazhetka tiga Suita do letoshniga leita 1585 (tiskovna napaka namesto 1582). Vfa leita vkupe 5531 leit* (zopet ne- izpremenjeno, prav kakor v prvi izdaji, dočim bi bilo pravilno pričakovati 5556). V tem oziru seveda je glede navedenih netočnosti ali glede o()ustitve vseh potrebnih izprememb druga izdaja nekak ponatisk prve. Toda ako je v drugi izdaji za registrom svetopisemskih knjig dodan še ^Regishter Epi- ftolou* (7 strani), ki ga v prvi izdaji ni, tedaj to zopet ugovarja označbi »po- natisk". -T- Pri opisovanju knjig je treba več rigoroznosti in ni varno govo- riti o knjigi, če jo je človek morda samo videl na površen pogled, pa je ni natančno prelistal in primerjal. — Zlasti veljaj to o naših starih, redkih tiskih, o naših literarnih relikvijah ; kdor jih opisuješ, jih opiši po avtopsiji, ne kar po površnih podatkih.

V terminologiji Trubarjevega kolendra naštejemo tudi lahko nekatere posebnosti. Za „ devica* n. pr. rabi. dosledno le izraz »dezhla* (gotovo ima kakih 40 dečel), za poznejšega spoznavalca ima le pravilnega izpovednika (fpouidnik), ki je bil prvotno edino znan kot tisti, ki neustrašeno izpove svojo vero (kdor jo spozna (= se z njo seznani ? — spoznavati vero je pač = proučevati jo, seznanjati se z njo) bolje pač prizna, bil bi pripoznalec I) Poleg apatov, škofov, papežev, maternikov, jogrov ima tudi farje in viude (duhovnike ozir. cerkvene učenike in vojevode), 22. avg. Caheja čolnarja, 13. sept. sedem zaspanikov (die heiligen SiebenschlMfer von Ephesus), 28. sept. ^Benceslaia krala Peamfkiga*, 10. jun. Onofrija »anshigla** (Einsiedler) in 17. dec. Lazarja petlarja. - — Sv. Filemon (8. marca) in Sv. Servacij (11. maja) sta označena za ,p o d r u ž n i k a* (?), a 29. avgusta je »keffane* sv. Janža krstnika, t. j., das Kopfen, decoUatio, glavosek. 2. novemb. mu ni spomin vernih duš, ampak spomin ,vfeh mertvih", 27. marca je vstanene Kristusovo (ne vstajenje, cf. Plet. II, 567 in 805) in 8. dec. .Marije pozhetie* (ne spočetje). Rodilnik „od far, čolnar* ima pri Trubarju sploh znano dolenjsko obliko ,farye, zolnarie".

Za kolendrom in za prej omenjeno tablo pa slede še neki ,raimi*. Prvi »prauio, kadai fe dobru Vreme Syma Spomlad Leitu Jeffen inu te Quatri fazhneio*.

Na Vezher erdezhe Nebu

Pomeni Vreme bo lipu

Sveli Clemen Symo daie

Petrou ftol fpomlat ifgane

Sveti Vrban ta leituye

Sueti Jernei jeffenuye

Po Luciy po Vinkushtih

Po Vpelnici, Malih Cryshih

Vfelei na to peruo Sredo

Vfake Quatre femkai gredo.

Drugi »raimi prauio, kadai ie dan ner dalshi inu nuzh ner kratshi, inu fpet ner dalshi nuzh inu ner kratshi dan* itd. Ta dva roka za solnovrat sta mu : Shent Vid za letni, a shent Lucia za zimski solnčni obrat.

272


' Konec teh rajmov pa pravi :

Sueti Gregor, Mali Cryshi Dafta Nuzh Dan vueni vishi

t. j., rok spomladnega enakonočja mu je sveti Gregor (12. marc), a jesen- skega praznik povišanja sv. Križa (14. sept). .Mali Križi" imenuje Trubar ta praznik menda zaradi razločevanja od analognega spomladanskega praznika najdenja sv. Križa (3. maja), ki bi moral potemtakem (ali s k riževim tednom vred?) biti doba „V61ikih Križev", kajti determinacija z .Veliki" in „Mali* je, kakor znano, zelo razširjena ne le pri krajevnih imenih, na pr. Včlika in Mala Račna, Včliko in Malo Mraševo, Veliki in Mah Osolnik itd., ampak tudi pri časovnih opredelkih, na pr. Mali in Veliki traven (der kleine und der grofie <jrasmonat) za april in maj, pa Mali in Veliki srpan ^(Sichelmonat) za juli in avgust itd. in pri raznih praznikih, na pr. Veliki Šmaren (vnebovzetje Marijino 15. avg.) in Mali Šmaren (rojstvo Marijino 8. sept.), Vdliki Božič (rojstvo Gospodovo 25. dec.) in Mali Božič (obrezovanje Gospodovo 1. jan.) in od todi potem Veliki božičnjak = de- cember, a Mali božičnjak = januar (Sitzungsber. XVn, 22).

Vrnimo se še enkrat k prvim rajmom. Zaznamovati razne roke po praznikih raznih svetnikov je še dandanes med prostim kmetskim ljudstvom zelo razširjena navada, dočim med modernejšim delavstvom in uradništvom vedno bolj prodira modernejše obroko vanje po številu mesečnih dni in po terminologiji rimskega koledarja. Tako je tudi s štirimi letnimi časi. Astro- nomski urejeni koledar pričenja pomlad 21. marca, poletje 21. junija, jesen 23. septembra, a zimo 22. decembra, toda stari Trubarjev koledar ima za mejne r6ke med letnimi časi svetniške praznike: .Sveti Klemen (23. nov.) zimo daja X= začenja). Stol sv. Petra (22. febr.) spomlad izganja (na prosto, v deželo, ne: proč iz dežele), Sveti Urban (25 maja) ta letuje (— leto pri- čenja) a Sveti Jernej (24. avg.) jesenuje (^^ pričenja jesen)". Letovati in je- senovati sta v tem slučaju opetovalna (iterativna) glagola, a ne durativna, kakor na pr. v pomenu : po letu ali v jeseni bivati (den Sommer, den Herbst zubringen), tedaj nekako v pomenu: leto in jesen začenjati (aestatem inire, autumnescere ; primeri v začetnem pomenu (€S sommert, es herbstelt): leto se jari, jeseni se). Sicer so taki izimenski glagoli 4. in 6. vrste navadno du- rativniki, na pr. Vodnik pravi v napisih za mesce: .Kakor Jerni vremeni, jesen cela se drži*«(= kakršno vreme ima sv. Jernej, tako ostane celo jesen). Še ena posebnost poleg ravno navedenih glagolov .letovati in jesenovati* je v teh Trubarjevih rajmih oblika .vpelnica", namesto .pepelnica" (Ascher- mittwoch). Ta oblika se mi zdi, da je v zvezi z etimologijo besede .pepel" iz ,po-per, t. j., to, kar po palu ali izgoru preostane (der Brandrest , das Verbrannte); primeri češki aupal ali upal. Predloga .po" in .u" se tu z istim pomenom menjavata; primeri č. uplatiti = si. poplačati, č. autrata (t. j., utrata) =: si. potrata (Aufwand), č. auboč (uboč):^ si. pobočje (Abhang). —

Če primerjamo glede razmejnih rokov med štirimi letnimi časi Tru- barjev koledar s starejšimi, na pr. s koledarjem v Modrušaninovem misalu, najdemo že tu nekaj sorodnosti, dasi ne popolne enakosti. Za začetek pomladi in poletja se Trubar ujema z Modrušaninom, glede začetka jeseni in zime sta si nekoliko narazen. — Modrušaninovi rajmi se glase tako :

1.) Na prestol Petra zima zlaži {■= odlazi), jer^ nanj protul^tije (== pomlad) vlaži. —

2.) Orban papa l^tu put otvara, zač protuletije zatvara. —

3.) Šimforian (22. avg.) l^to puja, jerž od nega jesen buja. —

Tukai je pa .leto pojati" (= poditi, izganjati ven iz dežele ali s po- zorišča, kjer je dosle leto vladalo). Bujati (turgescere, luxuriare) = boho-

273




teti( jesen buja = začne kazati obilen sad in bujen dozorek, bohotno raz- vija svoje plodove.) Trd oreh za tolmača je pa izmed Modrušaninovih rajmov četrti se svojim dostavkom :

4.) Kališt papa (14. okt.) zimu zove jer od nega list jesenski plove, hod^ viporat kjognju i|k|biljam inoboise (?).

List jesenski plove (po zraku), t. j., jesensko listje odpada in veter je raznaša in goni semtertja kakor vihar ladjo na valovih. Mornarji se vračajo, ker začne postajati morje viharno, s počine ali širokega morja v zatišno pri- stanišče (porat, porta, Seehafen, ital. porto), k ognju in k drvom^za kurjavo (bilja, e, f. = poleno, lignum combustibile). Pri zadnji besedi se nam pa ustavi, da niti ne vemo, kako jo razdeliti ; morda „ino bojse" (= alia for- tasse, Daničič Rječnik II, 513)!? —

Dočim glede začetka jeseni diferira Trubar od Modrušanina samo za dva dni, je pa začetek zime v imenovanem glagolskem misalu nastavljen skoraj za poldrugi mesec prej. Ali si smemo razlagati ta zgodnji nastavek zime s tem, da je primorcem in brodnikom zima (xeip-«^v) sploh ona doba, ko se začno pojavljati na morju nevihte in viharni vetrovi (Modrušaninovega misala koledar ima pač primorske razmere pred očmi !)

Symforijan in Kalist seveda kot Slovencem malo znana svetnika ne sodita v Trubarjev koledar kot dobodelna termina za mejitev letnih časov, dasi jih v koledarju samem Trubar tudi navaja in sicer .Simforiana Mar.' 21. avg. in ,Calixsta papesha" 14. okt. — Končno naštejmo po Trubarjevem kolendru še imena mesecev, ta so: Profiimiz, Seezhan, Sushez, Mali- traun, Velikitraun, Rofihenzuit, Serpan, Kimouiz, Jeffenik, Kofopersk, Lystognoi, Gruden. L, Pintar.


„Stara hrvacka štampa".*)


.stara hrvacka štampa" je glagolski tisk starih liturgijskih knjig hrvatskih. Staro hrvatsko pismo je oglata glagolica, dočim je bolgarska glagolica okrogla. Da je razumeti pod .hrvacko azbuko" — glagolico, nam potrjuje med drugim Ant. Dalmatinov predgovor k prvemu delu g 1 a- g o 1 s k e g a novega testamenta v tem le stavku : ,1 da to bole ova naša slova znali budete, jesmo C i r u 1 i s k e i Hrvacke tablice ili bukovnjak, to jest a b v g \ pročaja najprvo činili štampati, is kih svaki lahko ova slova naše nove štampe hoče moči poznati i razumeti". Katero knjižico imata tukaj Dalmata in Konsul na mislih pri izrazu .Ciruliske i Hrvatske tablice", je težko reči. Kukuljevič v svoji bibliografiji str. 2. pod št. 15 in 17 navaja: »Azbukvar ili tabla za ditcu. U Prahu, 1561.* in pa „Tabla za decu i artikuli ili članci ove prave stare karstjanske vere.


•) Gl. spredi Polovičevo študijo, str. 64.


274


v Tubingi, 1561"; Sime Ljubic v Ogledalu (str. 39) pa .Tablica azbukom glagoljskom — u Niirnbergu, 1560" in pa .Tabla za diecu sa glagoljskim azbukom i katekizmom — u Tubingi, 1561." — Tu se je težko spoznati, če nimaš vseh teh knjižic pri rokah, da bi si jih sam ogledal.

Najstarejši proizvod stare hrvacke štampe, slovanska inkunabula, je menda glagolski misal iz 1. 1483 , bržčas natiskan v Benetkah po mnenju Ljubi- čevem (Ogledalo, 37) od Andreja de Thoresanis od Asule, a po mnenju Brozovem (Črtice II, 113) od Andreja Paltašiča iz Kotora. Toda to je le domnevanje, kajti ime tiskarja tega misala ni izrecno zabeleženo, dočim je tiskar naslednjih glagolskih knjig izvestno znan, t. j., Gregor iz Senja, ki je 1. 1507. v svojem rodnem mestu Senju otvoril glagolsko tiskarno in za senj- skega vikarja Silvestra Bedričiča natisnil knjigo .hfaručnik plebanušev", brž- čas tudi hrvatski .misal", a 1. 1508. .Korizmenjak" ali .Kvarežimal" (t. j. zbirko postnih pridig). L. 1528. sta tiskala v Benetkah glagolske knjige Fran- cesco Bindoni i Mafeo Pasini. Iz njune tiskarne imamo .Bukvar" in pa misal frančiškana Pavla Modrušanina. Dve leti pozneje (1530) je osnoval glagolsko tiskarno na Reki (Fiume) modruški biskup Simon Kožičič ter dal v njej na- tisniti .Oficii rimski", »Bukvar", .Misalhrvacki po običaju rimskoga dvora" in zgo- dovinsko knjižico .od žitija rimskih arhiereov i cesarov", Kukuljevič (Arkiv 1, 129) in za njim Ljubic (Ogledalo, 38) sodi, da se je tiskar Gregor iz Senja bil na svoja stara leta preselil na Reko ali da so bila glagolska pismena, t. j., tis- karsko gradivo, iz njegove senjske tiskarne prenesena na Reko. Meni se pa zdi ta sodba prav neverjetna, kajti na prvi pogled vidimo, če primerjamo na pr. Korizmenjak iz Gregorjeve senjske tiskarne s Kožičičevim misalom ali celo z naravnost lično knjižico .Žltije rimskih arhiereov i cesarov", koliko da so reški glagolski tiski čistejši mimo senjskih, ki so že v primeri z Mo- drušaninovim misalom še precej kosmati. Dokaj večja je podobnost med Bindoni - Pasinijevimi pismeni in pismeni iz Kožičičeve tiskarne. — Ljubic omenja dalje glagolski misal i časoslov, natiskan okoli 1540 .po brinuču Senjskoga biskupa Ivana VI. de Dominis", a Broz trdi, da kolikor se pouz- danoznade, je poslije g. 1531. izišla v XVI. veku samo še ena katoliška glagolska knjiga, namreč »Časoslov" (s kratkim obrednikom i misalom) Ni- kole Broziča Omišljanina tiskan v Benetkah leta 1561. — 1562. Kar se je sicer še tiskalo v XVI. veku glagolskih knjig, so vse protestantske in so se tiskale v Ungnadovi tiskarni na Wurtenberškem pod redakcijo Antona Aleksandroviča Dalmatina in Štefana Konsula Istranina.

L. Pintar.


275


m


?Hv.


K Trubarjevemu životopisu.

1. Njegova domovina.

»Noviga testamenta Pusledni Deil* (1577) ima. nemški predgovor, važen za Trubarjev životopis. Važnejše stvari hočem iz njega povzeti:

,To apostolslco knjižico posvečujem Vam, svojim milostivim gospodom in plemičem (Junckherren) — pokroviteljem, iz teh-le vzrokov^): Nach- dem ich im Lands Crein auff der Rastzhitz den Freyherren zu Aursperg gehčrig, nacb Christi geburt im 150 8. Jar (in wolchem die VeneJiger im Krieg wider den grozsen frommen Kaiser Maxi- railianum den ersten, die Statt Triest einnamen, vnd ein jar. ingehabt) b i n geboren, vnnd hernach Anno, 30, erstlich in der Grauenschafft Cili,^) nachmals im Landts Crein, das Euangelium vom Reich Christi, vnnd Cate- chismum, in rechtem verstandt neben andern (gleichwohl noch bey der Mefi) zupredigen angefangen, vnnd also vor der ersten verfolgung 17. Jar nach- einander gepredigt," je dal Bog svojega duha in moč, da so se njihovi pred- niki in sorodniki oklenili evangelija, propovednikom zvesto pomagali in jim ob preganjanjih storili mnogo dobrega . . .

Pozneje ko so jih pred 10 leti z njihovimi brati in bratranci, gospodi Wolfom Engelbrehtom Turjaškim (ki je sedaj radi Kristusa in domovine v Turčiji žal poldrugo leto ujet) in Trojanom (ki je v svojem poklicu, marlji- vem študiranju v Padovi pred 8 leti v Kristusu zasnul) njih roditelji poslali sem v Tiibingen, da bi se učili svobodnih umetnosti in jezikov, zlasti pa pravega umevanja sv. pisma ,3) ,habt jhr mich alda in meiner Herberg, nicht wie ewern Landtsman, sonder wie ewern Vattern offt ersucht, vnd von alten Geschichten, die sich in vnserm Vatterlandt zugetragen, gefragt, vnnd haben also einer dem andern alle ehr, liebe, trew, freundtschafft, vnnd ehrliche Ge- selschafft, wie sich dan Landtsleutten in frembden Landen gebtirt, erzeigt vnd bewisen/

Razen tega so se skozi tri leta, ko so bivali v Tubingenu, pridno učili in se vedli pošteno-plemenito, tako da se je tega radovalo vse vseuči- lišče, njih učeni učitelji in vsakdo, in da govore le dobro o njih ; istotako pa jih je razžalostilo, ko so slišali in potem sami čitali o porazu Herbarta Turjaškega, ,eweres Herren Vatters Bruders vnnd Vetters", kakor sta ga M. Krištof Spindler in Juri Kisel zum Kaltenprunn po istini in v redu in lepo opisala v latinskem in nemškem jeziku; o tem bo obširnejše poročilo v slo- venskem predgovoru.


1) Na robu je tu posnetek : Truber ist der Herren von Aursperg Erb- hold. Prediger 47. Jar.

  • ) Na robu : Vntersteyrer haben zeitlich das Euangelium ange-

nommen.

3) Na strani : Vier jung Herren von Aursperg, zwenn Jungkherren Gallen haben zu Tiibingen studiert. (Trojanus 1566 s starejšima bratoma Krištofom in Wolfg. Engelb. in Andrej 1569).

276


,In bedenckung vnnd erwegung solliches, namblich, dafi ich ein Kind vnnd Erbhold ewers Landts bin, vnd von ewern Gottseligen ehrlichen anse- henlichen Vorelteren, neben euch vnd 'andern Creineren, mir vnnd den meinen allerlejr gutthaten vilmals bewišen, auch in meinen dreien verfolgun- gen, mit Recht vnnd Hilff trewlich beygestanden*, je iz dolžne hvaležnosti in v spomin sedanjega in bodočega njihovega prijateljstva izdal to .prav apo- stolsko in katoliško knjižico* pod njihovim imenom, nadejaje se, da bo na ta način pri pobožnih Kranjcih in Slovencih našla čitatelje in vrednost proti zlogolkim ljudem.

Pa še en vzrok je: z ŽSlostjo v srcu doznava, da tudi v naši domo- vini nekateri njihovega stanu in njihove starosti, odgojeni izza mladih let pri evangeliju, pozneje pa poslani v tujino na visoke šole, ko se dorastli vrnejo, brez roditeljev ali rešeni strahovanja varuhov, postanejo »grobe Pengel' miissiggenger, Seuffer, werffen von sich alle Zucht, Lehr, Gottsforcht, lassen jhre Biicher im Staub ligen, Vnd w6lches schrčcklich zuhčren, fallen etlich aufi jnen, von wegeh zeitlichs Frides vnd genus zum Bambstumb, vnd verfolgen die recht Glaubigen, envegen nicht, was sie darfur empfahen werden, gewifilich das zeitlich vnd ewig verderben"*).

Radi brezbožnosti teh dijakov jih prosi in opominja, naj se čuvajo za- peljevanja vraga in sveta, naj slušajo in verujejo božjo besedo in naj molijo neprestano, to jim bo uteha ,v težkem križu, ki ga dan na dan nosijo od Turka in papeštva", in iz tega bodo spoznali, zakaj Bog pošilja to nad krist- jane, namreč, da bi nas s tem odvrnil od krivoverstva in da bi ne bili pro- kleti. Nabožnost je Bog vselej poplačal; o tem blagoslovu priča zgodovina turjaška in gallenska. ,Der Herren von Aursperg Geschlecht, ist alt bey 600 jaren, wie ihre Stifft vnnd Heyratsbrieff, auch dafi alt Steines Monument in der Ringkmauer des Geschlofi Aursperg, bezeugen darauff ein Aurochs gehawen vnnd geschriben, dafi ein Aursperger mit Namen Hčrwart, im tausendt ein Jar nach Christi geburt, hab dafi ober Gschlofi zvbawen angefangen/ (Ivana Turjaškega, gospoda schčnberškega, takrat deželnega glavarja kranjskega, so 1. 1529. Turki pred Dunajem ubili.)

Darumb, jhr meine geliebten in Christo, lafit euch von dem vnge- schiachten vnn<l verkereten Geschlecht vnnd vnartiger Geselschaft, die bčse fleischliche Lasten vnnd begtirden, die sambt dem wesen diser Welt bald vergehem, vnd bringen ein bčfi ende, namhoh die ewige pein, von Gott seinem Wort keins wegs abfiihren, denn es wurdet letstlih den Gottseligen wol er- gehen, Psal. 37. Malach. 2. Aber die Gottlosen wardt der Tod nagen in der h6lle ewiglich, Psalm. 49. Geschrieben zu Derendingen am ersten tag Aprilis, nach Christi geburt im 1577. Jar. Ewer Gnaden Ernuest vnd der Creinischen Windischen Gemein Gottes Trewer vnd dienstwilliger Seelsorger,

Primus Truber.

2. Reka— Solnograd— Dunaj— Celje.

v .Katekizmu z dveima izlagama" 1575, str. 241. piše Trubar: „Inu v tim 1519. leitu ie bil en Menih Bolteshar Ybmar, ta ie v tim Meiftu Ren- fpurgi per eni Capeli, v kateri je bil en Pild diuice Marie namalan enu taku veliku zuprauu fturil, de fo vfi shlaht ludie is te Paierske deshele, Moshye inu Shene h ti Capeli inu pildu koker bi nori inu vftekli bili, tekli ...Tu


  • ) Na strani : Ettlich Gottsalig gelehrt Studenten werden Epicurer vnd

Athei. — Malo dalje na strani: Fleisch, Welt, Teuffel machen Leut Gotlofi, vnd Mamelucken.

277


em jeft fam Vshalfpurgi vidil. Leta Menih je potle to Bider-' taufersko Vero gori perprauil, tiga fo v tim 1528. leitu na Dunaiu feshgali i nega Sheno vtupili, tu fem iest tudi vidil."

O dr. Baltazarju Hubmaierju (Huebmer) iz Friedberga na Bavarskem čitarao v zgodovinskih analah moravskih prekrščevalcev (Wiedertaufer). Hub- maier, .lesmaister" na visoki šoli v Ingolstadtu, je kot propovednik v Regens- burgu ostro pridigal proti Židom, tako da so bili iz mesta prognani. Tudi je 1. 1516. priredil veliko romanje, .ein verkehrtes Laufen" (Beck Jos. Geschichts- biicher der Wiedertaufer in Osterr.-Ungarn, Tontes rerum Austr., Dunaj 1883, p. 48.). Postal je prost, a končno Zwinglijanec, dokler ni zaplul v radikalno strujo švicarsko-južno-nemškega prekrščevalstvd* ter 1. 1526. prišel v Mikulov (Nikolsburg), kjer je nastalo važno središče te sekte, Hubmaier pa je bil nje glavni ustanovitelj.

Z ženo vred, ki mu je bila verno vdana, je bil ujet in najprej sprav- ljen na grad Grentzenstein pri Korneuburgu, potem pa na Dunaj, kjer so ga obsodili in živega sežgali. Osem dni pozneje so utopili njegovo ženo.

V letnici smrti tega Hubmaierja, ki ga Trubar omenja tudi v pismu BuUingerju z dne 13. marca 1557, se anale prekrščevalcev ne ujemajo; na enem mestu je: 1527, na drugem pa: 1528. S tem zadnjim podatkom se zlaga navedba Trubarjeva (1527 je bil Hubmaier pač spravljen iz Miku- lova, 1528 sežgan).

Opomba Trubarjeva o Hubmaierju pa je pomembna tudi za životopis Truberja samega. Kaj se je torej prav za prav zgodilo I 1519.? Ali je Tru- bar 1. 1519. bil že v Solnogradu in videl tam romanje? Po sedanji kronolo- giji njegovega životopisa Trubarja 1. 1519. še ni bilo v Solnogradu ; romanje se je seveda ponavljalo in ga je Trubar mogel opazovati tudi v katerem poznejšem letu. Letnica 1519 se najbrž ne nanaša na to, da bi bil on tega leta videl romanje, marveč na delovanje Hubmaierjevo in tu se mi zbuja dvom, ali ni .1519" tiskano namesto ,1516".

Kdaj je bil torej Trubar v Solnogradu, na Dunaju in na Reki? Kro- nologija njegovega životopisa imenuje na prvem mestu Reko in navaja pri tem letnico: 1521.

V zadnjem stoletju srednjega veka je na Reki bila že šola. Najbrž je imel kolegijatni kapitelj reški šolo; brezdvomno pa so kanoniki privatno poučevali bodoče klerike, in sicer posebe „diligenter literam sclabonicam". Služba božja je bila na Reki še 1593 slovanska. Kakor pa. je kapiteljska šola, ako je bila, brezdvomno bila slovanska, je bila mestna šola itali- janska. Trubar je prišel pač v to italijansko vzdušje (kapiteljska šola je bila, ako je bila, že za kandidate svečen. stanu, dočim je bila mestna šola nižja, saj se imenuje na njej le en šolnik).*^)

Očividno je bil Trubarjev rod cerkveno-konservativen ; zato oče ni šel s kmeti v punt, in istotak je bil stric. Trubarja so gotovo s pobožnimi namerami poslali na Reko. Vlekli so morebiti tudi frančiškani reški, tem bolj, ker je n. pr. 1526 bil prednik reških avguštincev neki Primožič, gotovo Kranjec.

Kako je prišel z Reke v Solnograd, je popolnoma nepojasnjeno. De- loval je tu še stari glas tega mesta in njegove št. petrske šole, od koder se je bilo razvilo krščanstvo med Slovenci. Sploh na severu ni bilo višjih šol kar na izbiro; voliti je bilo med solnograško in dunajsko (pri Sv. Štefanu). Od juga, od Reke ga je gnala pač turška nevarnost, ki je baš v onih letih ogrožavala mesto in pokrajino.

Nejasna je tudi zveza med Solnogradom in Dufiajem. Solnogra- čan Pavel Hofheymer, cesarski , kronani mojster organistov**, je bil dvorni in stolni organist pri Sv. Štefanu ter si je kot komponist izobrazil imenitne učence. Na drugi strani je uvaževati, da je za Maksimilijana I. bil Ljub- ljan<*an, škof Juri Sladkonja ravnatelj, „archimusicus kantorije" pri Sv. Šte- fanu, to je, pevske šole, ki je bila združena z meščansko šolo št. štefansko.

  • ) Fest A., Puhlica instruzione in Fiume, v programu reške gimnazije

1899/1900.

278


v »kronanem mojstru* Hofheymerju vidim zvezo Solnograda z Dunajem in je Trubar najbrž na Dunaj prišel, ne kakor da bi s tem hotel vstopiti v više organizirano šolo, zakaj št. štefanska šola dunajska pač ni bila više or- ganizirana nego št, petrska v Solnogradu — marveč se je preselil na Du- naj, da vstopi tu v pevsko šolo in si s tem služi kruh.«) Glasbeno se je mogel izobraževati že v Solnogradu : zakaj tamošnja št. pertrska šola, je gojila glasbo in so dečki pevci spadali k konviktu ter niso plačevali šolnine.^

Misli se, da ga je kot kantorista spoznal škof Bonomo; kako $ta se spoznala^ je tem zagonetnejše, ker je Bonomo baš v letih 1512 — 1523 zavzemal najvišje politično mesto na Dunaju.

Bonomo je imel zwtze s Trubarjevo domovino; bil je Tržačan rodom; I. 1497. je dal baš ribniško dekanijo za tri leta v najem; njegova je bila tudi Vipava. Z novembrom 1523 se je preselil z Dunaja v Trst, ker — pač radi zwtzt s humanisti — ni dobil škofije dunajske - a je umrl, 88 let star, šele 1846.8)

Bonomo je bil Trubarju odgojitelj ,a teneris*. Ako mislimo, da je bil 1521 na Reki, nam za Soln ograd in Dunaj. ostaneta le leti: 1522 in 1523. Df, Gruden (.Čas" 1908, 258) misli, da je treba prvi stik z Bonomom sta- viti pred bivanje na Reki, in sicer radi izraza ,a teneris*.

Nič dvomno pa ni (po gornjem citatu), da je bil Trubar 1. 1528. na Dunaju (tega leta, ko mu je umrl oče). Ta činjenica je važna za nadaljnjo kronologijo Trubarjega životopisa. Elze (Briefe, 1) poroča, da je dobil Trubar še zelo mlad, morebiti 1. 1527., vsekakor pa pred 1530 kaplanijo Sv. Maksi- milijana v Celju.

O začetkih svojega delovanja nam poroča Trubar sam na več mestih.

V ^dolgem predgovoru" ,Tiga noviga teftamenta" (1557) pravi, da je v dosedanje svoje spise spravil vse nauke, »katere fem per vas vtim Slo- uenskim Jefiku Sedemnaist leit poredu inu potle vtim Nemshkim Jefiku deflet leit per Vuzhenih ludeh pridigal". Iz teh besed dobimo časovne po- datke : 1547—1557 je pridigal na Nemškem, prej pa sedemnajst let na Slo- venskem, torej izza I. 1530.

Istega ieta piše Bullingerju, kako je o zakramentu sv. Rešnjega telesa, .kjer je pridigoval, govoril v 27 letih". Tudi tu dobimo 1. 1530. kot začetek pridigovanja. Odgovarjajoč škofu Seebachu, govori Trubar 1.1561. o 31 letih svojega propovedništva. Torej zopet 1530! In 1. 1577. je .Prediger 47. Jahr" — da leto 1530, a 1. 1582. je .74 let star, 52 pa pridigar* — da 1. 1530.

Propovedovati je torej Trubar začel 1. 1530. ; to je brezdvomno. Isto- tako nedvomno pa je tudi, da je bil 1. 1530. v Loki, kakor je dokazal L. Pintar v .Ljublj. Zv." 1905, 205, 689.

Kako pa je potem s tisto službo celjsko? Stvar se je zdela kočljiva pač tudi dr. Grudnu, ko je v .Času" (1908, str. 259) kratkomalo preskočil Trubarjevo celjsko službo pred 1. 1530. a dodat, da je Trubar, imenovan 1531 stolnim pridigarjem v Ljubljani, obdržal dohodke svoje (loške) župnije, poleg tega pa dobil še kapelanijo celjsko. Po takem bi pa Trubar le užival do- hodke celjske kapelanije, v Celju pa ni deloval nikoli. Jeli potem misliti, da mu je žena bila Celjanka ?

3. V Ljubljani.

V .Katekizmu z dveima izlagama" 1575 pravi Trubar, da je z dedom Franca Jurija von Rein zum Stermall prijateljeval pred 40 leti, .da er in der


«) O št. štefanski šoli prim. .Die Schauspieltatigkeit der Schiiler vnnd Studenten Wiens" v izvestju gimnazije v OberhoUabrunnu 1888, dalje Zeidler, Deutseh.-čsterr. Literaturg., Mayer A. dr., Die Btirgerschule zu St Stephan in Wien, Dunaj 1880. — Rektor št. štefanske šole je bil 1501—1537 Juri Ratzenberger, učitelj tudi Žigi Herbersteinu.

^) Prennsteiner v gimn. programu solnograškem za 1. 1851.

8) Beitrage zur Geschichte der niederčsterr. Statthalterei, str. 138.

279


Wi-^'


Ersamen Landschafft defi Ičblichen Ftirstenthumbs Crain vil jar nacheinander ein Verordneter Einnemer vnd Beysit2er vnd ich Prediger vnd Thumbherr zvL Laibach gewefit ..." L. 1535. da bi bil Trubar kanonik v Ljubljani? To je pač pomota.

4. Niirnberg.

Navadno se poroča, da je Trubar živel in deloval na Wurtemberškem, ter se tolmači, kako je mogla Wurtemberška takrat biti v takih zvezah z Jugoslovani. Res pa je, da izprva Trubar ni bil na Wurtemberškem ; zakaj Rothenburg in Kempten sta bili takrat svobodni državni mesti, istotako Niirn- berg, kjer je, ostavivši domovino, našel najprej zavetišče. Pismeno znanje z niirnberškim propovednikom-pišateljem Vidom Dietrichom (Vitus Theodorus) mu ga je pripravilo. Prva izdaja l.dela Dietrichove knjige .Summaria Bibli- orum" je izšla 1540, 2. del 1545; to literarno delo ju je pač zbližalo.

Nfirnberg je bil takrat Lutrov. Poleg znamenitega učitelja grščine in latinščine Joahima Kamerarija in mojstra — pevca Hansa Sachsa, ki je pel o ,wittenberškem slavcu", je omeniti znamenitega propovednika Andr. Osi- andra in pa Vida Dietricha, sina niimberškega črevljarja, prijatelja Lutju in Melanchtonu, .daleč slovečega teologa". ,Kdo ne pozna v teolo- . škem svetu našega posvečenega (salbungsvollen) propovednika pri Sv. Se-

w^(Oy::' baldu, magistra Vida Dietricha, ki je svojo temeljito učenost šele zadnjič

Pj^':-. zopet pokazal v svojih »Summarijih iiber daš ganze neue Testament", po-

^i' . X svečenih vojvodi brandenburškemu, in čigar Hišna postila se čita po vsej

E- Nemčiji," je dejal I. 1566. Niirnberžan Ntitzel.

[f ; ' Književna naročila iz drugih zemelj sta sprejemala baš tudi Osiander

"jj^f, . in Vid Dietrich.

^ ., In ta Vid Dietrich je sprejel Trubarja, ko je prišel na Nemško.

g/ Nfirnberg je bil v 16. veku eno izmed najimenitnejših trgovisč Nemčije

p.'^ (»quasi cent^um Europae propter excursum mercatorura). Izdelki njene indu-

^^- . strije in umetnosti so sloveli po vsej Evropi; imel je Nfirnberg zveze z Be-

ty netkami. Češko,. Ogrsko, Poljsko. Prebivalcev je imel kakih 100.000, več

^v ;: nego dandanes.

^- Bil je Nfirnberg znamenito tiskališče in in knjižišče. »Knezi, ki so si

"^'■' hoteli popolniti svoje knjižnice, so se obrnili pred vsem v Nfirnberg". ,Od

^:; tod gredo", poroča 1. 1566. Narnberžan Nfitzel, »časomice po vseh predelih

[ / Nemčije letaki (die fliegenden Blatter), novine, kjer se priobčujejo cesarjevi

^, vojni posli in druge politične vesti."®)

%-

I Nfirnberg je imel tesne zveze s*Češko, zlasti s Prago, Plznom. Mnogo

^i: Nfirnberžanov je znalo češki, v 16. veku je nfirnberški mestni svet iz ver-

|: ' skih in političnih vzrokov pazno motril češki živelj svojega mesta. Ni čuda,

K' da je bil Nfirnberg začetkom 16. veka pomemben za češki tisk, zlasti za tisk

^;" češko-moravskih bratov, ki je bil na Češkem preganjan, dasi je mestni svet

r (tako na pr. 1. 1517.) z verskega stališča natančno cenzuriral češke ro-

1^ > kopise.*®) ^■.- '

lf;_ ») Voigt Joh., Blicke in das kunst- und gewerbreiche Leben der Stadt

I - Nfirnberg.

^, 10) Spina Fr., Tschechischer Buchdruck in Nfirnberg am Anfang des

r - 16. Jahrhunderts. Praga 1908 (Prager Deutsche Studien, herausg. von Kraus

W*L^ und Sauer, IX. H.)

280


Tiskanje knjig sploh je bilo tudi v Ntirnbergu sredi 16. veka pod nadzorstvom. »Infolge des jetzt unter den Theologen herrschenden GezSnkeš, Schmahens und Lastems (wovon auch unsere Prediger nicht frei sind) ist von unserem Rat verordnet, dafl nichts ohne sein Vorwi$sen und seine ge- nehmigung gedruckt werden darf. Insbesondere darf nichts Theologisches, selbst nicht einraal ein GebetbUchlein unter die Presse kommen, bevor es nicht ein hfesiger Prediger gelesen und censiert hat. In des kommt es doch vor, dafi ein Ratsherr sich dazu heimlich unter den Predigern seinen rechten Mann auszuwahlen weifi.* (Ntitzel).

Dr, Fr. IlešiČ


O tisku in prodaji nekaterih Trubarjevih

knjig.

a) Na koncu svoje pesmarice 1574 piše Trubar: -

Vtih drugih buquicah, vketerih ie tiga Gosfpudi Brentia kratki Cate- hifem, vtih peruih tryeh pognih, ie vti nenHzhini inu vtim Slouenskim od dueiu mladiu Slouenzoma, kir fta na muim meiftu corrigirala dofti inu pre- uezh gregledanu, OH tu iftu vfaki zaftopni Slouen more Tam lahku popra uiti inu faitopiti, de fo ty eni puhshtabi preftauleni.

Brenči jev kratki katekizem je .Abecedarium vnd der klein Catechis- mus" 1550, ki ga, odsoten, Trubar ni mogel korigirati. Prim. pa tudi „od Drukaria preftaulene puhstabe inu beffede* v .Kat." 1555.

Dalje piše:

Inu potehmal ie meni veidozh, de ty eni buquary inu vefary te Slo- uenske buque predragu prodalo. Satu tih ty bofi ne kupuio inu bodo fader- shane, Obtu ima vfaki veiditi, de tacih Slouenskih buquih Vtibingi kir fo pres not, neifo peifni, fe vfakimu Shtyri pogne, vti Slovenski desheli pag Try, Ampag letih famih kir fo fteimi Notami, Vtibingi le try, vslouenski desheli le dua, fa en kraizar prodalo. Buli oli Lafeshi kup fe ne mogo dru- kati. Tu Tolmazhene, piffane, Islage inu slage fe vom Slouenom fabfton fturi. Satu Boga hualite inu profite, de taku dellu gre pofrezhi Bogu na zhaft inu htimu lfuelyzhanu dofti dush Amen.

Inu ieft te Buquarie, kir take Buque vesheio, profiim inu fueiftu opo- minam, de vfamo od nih praui fpodobni Ion, de ne bodo Sacrilegi, Cerkouni Tatie, Skaterimi fe Bug filnu lerdi inu nee na tim fueitu inu Vpekli oftru shtraifa, Pred teim nee inu nas Jefus Criftus nash Gofpud inu Ifuelizhar mi- loftiuuo obari. Amen. Vash Primosh Truber.

V ,Pričovanju* pesmarice 1574 (in še v 1595) pravi Trubar:

Leta prid inu tu neifrezhenu vezhnu blagu nebefiku, kir fe vtim Cate- hifmi naide, le tudi mene pergnalu, de fem ta Catehifmus Stryemi iflagami

281 19


i pred 20. leiti puftil drukatl, 1.) Ta perui vpetnih, 2.) ta drugi fto kratko D.

\ Brenciouo, 3.) ta Trety fto obilnu Lutersko, Leta fem vene cilu mahine bu-

quice pres muiga Imena Poftauil, Letih buquiz ie tjrffuzh, Du ie ima oli pro- I daie, ieft guishnu ne veim, Vi Shulmoiftri puite shzafom vti vishi, koker ie

notiranu, Htimu dai Criftus fuiga S. Duha Amen.

Ako si mislimo, da je to »pričovanje* (kakor nemško posvetilo) bilo ' že v izdaji 1567, potem pridemo s Trubarjevimi 20 leti v leto 1547; to pa

je prerano. Najbrž je vzel Trubar tu okroglo število ^Katek. 1550, Abec. 1550

in Katek. 1555).

b) Nemški uvod ,Psalterju" je pisan januarja 1566, a v njem pravi,

da ga je ,vor zwei Jahren gar verfertigt* ; v ogovoru Slovencev pa poroča :

Jest sem lete Buque ainaist leit po zhasu inu resmishlaje tomazil, Inu sdai

Shtyri Mesce drukal.*)

c)V Simoničevi .Bibliografiji* str. 201. je naveden Trubarjev ,Ta celi catehismus s kratko sastopno islago vzhetertityzh, skufi Primosha Truberia, iftolmazhen inu fdai Slouenski inu Nemshki vkupe drukan. Is tiga fe ty ^. Mlady, vfe shtuke te praue ftare Kerfzhanske Vere, inu ta Nemshki Jeryk,

mnogo nauuzhiti ..." V Tibingi 1567, 12^ 32 str. Knjiga se nahaja v kr. knjižnici v Berolinu. G. ravnatelj Hubad poroča o njej, da ima krasen nem- ški predgovor in da je posvečena Joštu von Gallenberg zum Gallenstein in

^ njegovemu najmlajšemu sinu Gabrielu. Za posvetilom pride „Ta kratki

Birtemberski Catehismus" v vprašanjih in odgovorih, slovensko in nemško. Od kersta, od prave keršanske izveličanske vere. Od Očenaša. Od tih desset fapuuid. Od maše. Od pridige. Obsega 1 list naslova (zadnja stran prazna), 2 lista predgovora in 12 listov katekizma v vprašanjih in od- govorih. Strani niso nunierirane. Finis." (Gl. Jagičev Archiv XXIV, 155, in str. XIX. .Trub. Zb.-).

.Četrtič" se nanaša na tri katekizme, ki so gori navedeni.

Z mislijo o končanju prevoda Novega testamenta se je Trubar bavil že okoli 1570 (Gl. Elze: Die slov. protest. Druckschr. str. 96). Izšel pa je zadnji del 1577. .Noviga testamenta pusledni deil", 1577, se nahaja v Stutt- gartu ; nahaja se pa tudi (kakor poroča Hubad) v knjižnici Muzeja kr. češ- kega. To knjigo je dne 21. maja 1867 ,v biblioteku Češskago Narodnago Muzea, na pamatt dorogim brattamt — SlavjanamB vovrima prebivania iht VB MoskvČ userdnČjše prinosil" A. Klupek (?); to je s tinto napisano na tem eksemplarju. Nekdaj pa je knjiga bila lastnina Andreja Lušina, Ljub- ljančana.

Istotam, v knjižnici Muz. kralj, češkega se nahaja tudi ,Ta drugi deil noviga testamenta* 1582; na tej knjigi je tudi s tinto istega dne napisana ista ruska opomba (.na pamet prebyvania vb MoskvS dorogih bratBevB — Slavjan") s podpisom A. Jireček (?). Tudi na tej knjigi je pisamo ime An- dreja Lušina, razen tega pa še : Sum ex libris (-?) Rosmani Creinburgensis Carniolani 1586, 29 Maij.

d) V posvetilu »Tega celega nov. test* 1582 pravi Trubar, da pred 34 ni bilo slov. pisma kamoli knjige; s tem pridemo nazaj v leto 1548, torej v prvo leto njegovega bivanja na Nemškem. Istotam omenja .den Ca- techismum mit dreierley kurtzen vnd aufifuhriichen Aufilegungen, auch in Reimen vnd Gesangsweifi* (dreierley ? prim. gori !). — Že 1. 1558. je obetal Trubar, da hoče .eno obilno islago vkupe spraviti, ako Bug odlog muimu životu, buli čas inu myr da . .* ; 1. 1577. poroča, da bodo .skorai imeli obilno islago* (v nem. predgovoru se nadeja : še istega leta) ; I. 1582. pa pravi, da se bo hišna postila kmalu tiskala. Prevedel jo je neposredno pred svojo smrtjo. Celih 30 let se je bavil z mislijo na .obilno izlago* evangelijev.

Dr. Fr, Ilešič,


  • ) Nemški predgovor je dan ,aus meinem anderen Patmos*, slovenski


,is muiga Nigdirdoma

282


Anton Vramec (1538— 1587), župnik zagrebški, brežiški in va- raždinski, pisec »Kronike* (v Ljubljani 1578) in .Postile*.

Životopisui podatki o Vramcu so bili dosle prav nedostatni ali krivi ; posebe ni bilo jasno, kako stališče mu je odkazati do prctestantizma. Bolje poučil nas je letos o Vramcu zagrebški vseučiliški profesor Vjekoslav Klaič s svojo študijo »Antonii Vramecz: Kronika*. (Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium, Scriptores' V, Zagreb, 1907, Jugoslavensiia Akademija znanosti i umjetnosti) Knjiga obsega 52 strani uvoda z jezičnim zgledom iz .Postile* in z dvema arhivnima viroma ter popoln ponatisk .Kronike*. V študiji je faksimile Vramčevega rokopisa, faksimile dveh strani teksta in naslovnega lista.

Ta znamenita študija nam je znatno razširila in popravila nazore o Vramcu, vrstniku naših protest, pisateljev,^ ki pa je vsaj okoli 1586 bil pra- voveren katoličan. Raziskovanje Vramčevega jezika bi moglo razjasniti še to in ono. Dr, Fr, IleStČ.


283


19*


i


H


Register


začetkov vseh v študiji .Pesmi slov. protest, pesmaric itd." navedenih pesmi. Ležeče številke kažejo, da ima dotična pesem tudi melodijo.

str.

Ach Gott vom Himmel sieh darein 196, 204, 212

Ach Gott warum verlassestu 204

Ach Gott wie lang vergiessešt mein 197

Ad te levavi animam meam 198

Agnus Dei 162

Ah koku dolgo gospud moj 196

Ailein zu dir, Herr Jesu Christ 215

AllmSchtiger gutiger Gott ' 220

Als Jesus Christus Gottes Sohn 234

Als Jesus Christus unser Herr 161

An Wasserfltissen Babylon 209

Am Sabath friih Marien drei 181

An allen Menschen gar verzagt 198

A soliš ortus cardine 146, 178, 179

Auf diesen Tag so denken wir 186

Aufer a nobis Domine , 169

Aus fremden Landen komm ich her 176

Aus hartem Weh klagt menschlich G'schlecht 160

Auš tieferNot schrei ichzu dir 198,208,234

Auss hertzen grundt schrey ich zu dir . . : 208

Beati omnes, qui timent Dominum 207

Beatus vir, qui non abiit 194

Benedic anima mea Domino 205

Bis mir gnedig o herre Gott 228

Bodi Bug vissoku hvalen ISO

Bug bodi meni milostiu 200

Bug ie en vinograd naredil 230

Bug oča bodi per nas 192

Bug stoji v sred gmajne svoje 234

Christ der ist erstanden 183

Christe, du tamm Gottes 163

Christe, qui lux es 219

Christ ist erstanden von der Marter alle . . 127, 135, 142, 145, 183, 233

Christ lag in Todesbanden 184

Christum wir sollen loben schon 179

Christ unser Herr zum Jordan kam 160

Christus, der uns selig macht 180

Christus ist erstanden 182

Criste, kir boš imenovan 219

Cristusa mi vsi častimo 178

Cristus naš odrešenik . 180

Crux fidelis ...,...., 231

Čast inu hvalo mi vsi Bogu dajmo 163

Čast tar hvalo daj Bogu 205

Dab človek ti vedel 143

284


str.

Daj Bug, de naše petje gre 230

Da Jesus an dem Kreuze stund 199, 231

Daj mir sedaj, o Gospud 192

Daj mir, o Bug, Karsčenikom 191

Danas je Jesus nam rojen . . . , 176

Danket dem Herrn, denn er ist sehr freundlich 221

Da pacem Domine 191

De coelo venerat exercitus 175

De profundis 208

Der Herre ist mein treuer Hirt 197

Der Herr ist mein getreuer Hirt 204, 223

Der tag bricht an und zeiget sich 218

Der Tag der ist so freudenreich 173, 230

Dete v Betleherau rojenu 230

Deus misereatur nostri . . . • 202

Deus noster refugium . . : 199

Deus, qui similis erit tibi • . . . - 205

Deus stetit in synagoga 234

Dies est laetitiae 134, 142, 146, 173, 229

Dies sind die heiligen zehn Gebot 150

Die Zeit ist nu gar freudenreich 173

Dixit insipiens 233

Dobru bode timu možu 194

Domine, quis habitabit 233

Dominus regit me ' 197

Durch Adams Fall ist gantz verderbt 149, 233

Ein feste Burg . . . . • 155, 200

Ein Kindelein so Ičbelich 173

Ein Kind geboren zu Betlehem 177

Ein newe bahn wir alle han 160

Entlaubt ist uns der Walde 217

Erhalt vns Herr 134, 190, 233

Erschienen ist der herrlich Tag 181

Erstanden ist der heilig Christ 181

Erstanden ist uns Jesus Crist 182

Es geht daher des Tages Scbein 218

Es ist das Heil uns kommen her 151, 152

Es sind doch selig alle die 161

Es spricht der Unweisen Mund wohl 159, 233

Es wollt uns Gott genadig sein 160, 203

Frčlich bin ich aus hertzen grund 228

Gelobet seistu Jesu Christ 175

Gelobt sei Gott im hčchsten Thron 181

Gieb Eried zu unser Zeit , 192

Gospud Bug je moj zvest pastir 197

Go;t der Vater wohn uns bei , 192

Gottes Recht und Wunderthat , .... 215

Gott hat einen Weinberg gebaut 230

Gott sey gelobet vnd gebenedeiet 163

Gott Vater in dem Kimmelreich 205

H čemu Ajdje tapačejo , 233

Herr Christ der einig Gottes Son 213, 214

Herr Gott nun sei gepreiset 234

Herr wie du willt 198

Hilf Gott, wie geht das immer zu 196

Hilf Gott, wie geht es immer zu 204

Hilf Herre Gott dem deinen Knecht , 211

Hvala bodi Bogu vsak čas 227, 229


51




1


285



str.

Hvala Bogu, moj čas je tu 225

Hvalimo Boga vsaki čas 229

Hvalimo mi danas Boga /72, 134, 141, 229

Hvaljen bodi Jezu Krist 146

Ich dank dir, lieber Herre 216, 217

Ich glaub an den allmSchtigen Gott 154

P>; . Ich glaube in Gott 153

i >;. In dich hab ich gehoffet Herr 182, 195, 199

In te Domine speravi 198

pj Jagnje božje nedolžnu 162

K^> Je eno dete rojeno 177

gT' Jesaia dem Profeten das geschah 155, 235

IF*-;. Jest hvalim o Bug tebe • 216

  • >: Jest verjem v eniga Boga 153

5 Jest verujem v Buga očeta 152

%^:- Jesus Christus nostra salus 162

V; Jesus Christus unser Heiland 161, 184

- I. . Jezus Cristus naš odrešenik 184

%^{ Jezus Cristus odrešenik 161

ij;- Jezus Cristus v enim verti 232

I;' Jezus je od smerti vstal 182, 331

^'v Jezus je v smertni ječi bil 183

fer Jezus ta je od smerti vstal 181, 232

p:,^ Jezus tu offranu Jagne 232

l^r^ Jhefus Chriftus vnser Heiland ^ . . . 161

^! • . Kadar bi Bug per nas ne bil 206

<f^' Kadar je Jezus v nebu šal, je k svojim jogrom rekal 159

K; Kadar je Jezus v nebu šal, svojo čast 186, 233, 234

'l^■ Kadar je Jezus za nas terpil 231

^; * Kadar pride pusledni čas 223

f, : . Kaišer Augustus ieget an 230

| . Kaj žaluješ serce moje 147, 227

■■■'-" Kir hče Bogu služiti 151

Kir na tim sveiti prebiva . . • 234

&; Komm heiliger Geist, Hen Gott 189

v ;'■ " ' Komm heiliger Geist, o dritte Person 146

»t - . Kompt her zu mir, spricht Gottes Sohn 213

1^; . K svetemu missionu pridite 140

^' ■ Kyrie elejson 169

F Letania 169

^ Lob Gott getrost mit Singen 217

Lob sei dem allmSchtigen Gott 227, 229

Mag ich Unglflck nicht widerstahn 235

|> Magnificat anima mea 138, 139, 146, 170, 228

k: Maria dečla žegnana 170

^. Maria zart von edler art , 158

r Media vita 221

^ - Mein Seel erhebt den Herren mein ^. . . 172

^; Mensch wiltu leben seliglich *. . . 152

f > Mi, kir smo v zli globočini 208, 234

'! Minila je vže strašna nuč 217

K Miserere mei Deus 200

L Mit Fried und Freud ich fahr dahin 210

^ Mitten wir im Leben sind 221

  • ^' Mi verujemo vsi v eniga Boga 154

6 Mojo dušo, Gospud, k tebi iP^, 234

p Naša hramba je gospud Bug 199

^l^ Na te sim o Bug zavupal 198


286


g




Str.

Nedaj oča, naš lubi Bug 190, 2\7, 233

Nesreči tar nemilosti na tem sveti 100, 235

Nisi quia Dominus erat 206

Nu danket Gott aus Herzensgrund 150

Nun bitten wir den heiligen Geist 187

Nune dimittis 209

Nun freut euch, liebe Christen gmein . . . : 149, 151, 197

Nun lasst uns den Leib begraben 226

Nun lob mein Seel den Herren 206, 228

Nu pujmo, dajmo čast Bogu 234

Nu pujte, pujte vsi ludje 149

Nu wolIe Gott, dass unser G*sang 230

Obderži nas, o gospud Bug 233

O Bug, bodi nam milostiu 202

O Bug, mi te častimo , 234

O Bug, ne spi ter ne molči , . . . 205, 234

O Bug, o Bug, veliki Bug /P5, 211

O Bug, oča nebeški kraji 234

O Bug, zakaj ti dopustiš , 204

O Crist, pravi sin božji 213,234

Oča naš, kir v nebesih sediš ' . . . . 156

Oča, sin, duh, nebeški kraji J55, 225, 234

Oče naš, kir v nebesih sediš 147, 157

O človik, gledaj ti mene 234

O človik, gledaj večniga tvojga krala 231

Od nebes prido angeli 175

O glawbig hertz gebenedey 149

O gospud Bug, ti oča naš, kir sam vse naše nuje 210

O gospud Bug, ti oča naš, kir vse stvari 220

O gospud Bug, večni oča 230

O gospud Bug v* svetim nebi 233

O Gott Vater in Ewigkeit 230

O grešni človek vsaki čas 231

O Herre Gott, begnade mich 202

O Herr, ich ruff dein Namen an 211

O hGchster Got von Ewigkeit 159

O ihr Christen, seht an den KGnig 231

Oj dete je rojeno nam 177

O Jesu zart in neuer Art 158

O Je^u Crist, jest le h tebi 214

O Jezus Cristus naš Gospud 174, 229

O Jezus, jest kličem h tebi 215

O Lam Gades vnschiildich 163

O Mensch, bewein dein Siinde gross 231

O Mensch, mit vleiss anschawe mich 234

O moi sveti angel varih 140

O reuni človik zmisli vsaj 234

O Susser Vatter, Herre Gott 150, 151

O ti mogočni večni Bug 211

Patris sapientia 180

Poslušaj človik, rezumej 149

Poslušajte kersčeniki 212

Poslušajte vsi človeki 159

Poveličuje duša mi , 171

Prejden je Jezus, sin Božji 334

Pridi k nam Bug inu sveti Duh 232

Pridi sveti Duh 188, 146

Puer natus 146, 176, 177, 230

287


M


P-. ■

h-:


P'-


^>


Str.

Quare fremuerunt gentes 233

Qui habitat in adjutorlo 234

Rex Criste, factor ominlum 230

Salvum me fac, Domine 195

Sankt Paulus die Korinthier , ... 218

Skuzi Adamov greh smo mi 233

Slejdni človik, kir je žiu 221

Spremimo h grobu . . . , 226

Srečan, kir se Boga bojiš 207

Stabat Mater 138

Super flumina Babylonis 208

Surrexit Christus hodie . , , 181

Svetiga Duha mi molimo . , . , 187

Sveti Paul v enim listi 160, 231

Ta dan je vsiga vesselja 229, 134

Tam pei teh vodah Babylon 208

Ta rimski cesar Avgustus 230

Ta fuetla fueifda ta ie zašla 136

Tebe Boga hvalimo > • • ^^

Te Deum laudamus 139, 164, 167

Ti farizei pravio- 233

Tje od izhoda solnčnega 179

Unsre Zuflucht, o Gott 198

Usquequo^Domino oblivisceris me 196

Vater unser im Himmelreich 154

Veni redemptor gentium 191

Veni sancte Spiritus 135, 188, 189, 232

Verleih uns Frieden gnadiglich 191

Vesselu Marija poje 229

Victimae paschali 127, 184

V miri z velikim vesseljem 209

Vom Himmel hoch da komm ich her . . , 176

Vem Himmel kam der Engel Schaar 176

Vzami od nas, gospud Bug 167

War Gott nicht mit uns diese Zeit 207

Warum betrubst du dich mein Herz 228

Warum tobet der Heiden Hauf 233

Wenn mein Stiindlein vorhanden ist . . . . 223

Wer hie das Elend bauen will 195

Wer in dem Schutz des Hčchsten ist 234

Wie Helias im fewrigen Wagen 225

Wir glauben ali an einen Gott 155

Wo Gott der Herr nicht mit uns halt 207

Wohl dem, der in Gottes Furcht steht 207

Zahvalite Boga, kir je dobrotliu 220

NB,. O mnogih pesmih so beležke še na str. 238. — 250.


^


-5!5T5^-


288


Kazalo

najvažnejših imen in reči. (Številke pomenijo stran te knjige).


Absolutizem XVII

Andreae 40, 261 si.

Andrej avg. XXI

Anton Sv. 95

d.Arbe Štefan 257

Avgust Saški 2

Avstrija Notranja . . X, XXII, 256

Atems ' . 257

Barbaro 96, 259

Barbo 24, 75

Beethoven 142

Bednava 102

Bedričič 275

Bela gora X

Beljak 81

Benedikt Sv. 95, 105

Benetke 26, 74, 251, 275, 276, 280

Bernardin Splj. 57

Bezjaki XXVI

Bihač 34

Bindoni 275

Bistrica Slov. . 115; .Bistrica" 265

Bizancij 258

Bled 79

Bleiweis XXX

Bočič 39, 78

Bohorič 1, 2, 12, 137, 241 ; V, VIII,

XU, XVIII, XIX, XXV, XXIX

Bonomo VI, XII, 279 (slika, str. VII.)

Bori 108

Bosna 6

Bovec 258

Brebolnica 268

Brencij 40, 281

Brenner 105

Bruck .... XXIII, 87, 256

Bruman 83

Brunik 18

Bučič 90, 110

Camerarius 280

Carigrad 7


Celje . . VI, XII, XXVI, 115, 279

Cellius 264

Celovec XII

Cerkev 5, cerkv. pesmi 126 šl., kat. IX, XX, XXV; discipl. 96 si., 251

Cerkljansko 258

Cerknica VI

Cirilica ... 21 si., 64 si., 274

Cojz Vin

de Commitibus 24

Croco . • 256

Crušius 263

Cvečič . V, XXVni, 24, 39, 75. 76

Čedad 252

Čehi X, 7, 8, 280 ; češki bratje 129 si. Črnomelj VI, 78, 93; Črnomaljščica

269

Črtomir X

Dalmacija VI, XI, XXVII; .Dalma-

tinac* 24

Dalmata . . V, XXVIII, 26, 57

Dalmatin V, VIII, XVIII, XXIX, 6,

137, 141, 239 si., 261

Demokratizem XXX

Dietrich Vid 280

Dijaštvo 277

Dobliščica 269

de Dominis 275

Dornberg . 257

Draškovič 107, 119

Dravsko polje 109

Drechsler 53

Drenovački 80

Dubrovnik 58, 76

Egk pl. 254, 258

ErdOdy XXVI, 39, 79

Ett 146

Fabijančič 28, 75, 78

Fara 253

Ferdinand Prvi ... . XI, XIV Ferdinand nadvojvoda . . VI, 259


289


.Feuza" . . 256

Filip Hesenski 2

Flacius M. Illyricus V, XII, 22, 259 (slika, str. X1IL)

Formentini 257

Fčrster 139 si.

Frankfurt 45

Frankopani . XXVU, 24, 39, 80

Frischlin XXV

FrOlich 32

Fužinsčica . • • . . 269, 270 Gallen(bergi) . . XXIII, 276, 282 Gallignano, Gallione=Gradišče

Gallus XXI

Gerlach 87

Glagolica XXVII, 21 si, 64 si, 274 Glasba 5, 126 si, 142, 243, 245 si,

278

Glušič 252, 256

Gora Sv. 18, 252

Gorica . XXIII, XXVI, 123, 251 si. Gradec XXin, Slovenji . . .115

Gradišče 24, 81

Gratwein -96

Gregor Senjanin ..... 275

Greith 146

Grgid 87

Grimani 99,253

Grščina XII

Gubec VI

Gutsmann ...... XXX

Haydn 142

Hebrejščina 8

Herbersteini 2, 87, 102, 104, 108, 279

Hipolit VIII

Hlej • . 75

Hobovščica 268

Hoče 103

Hofheymer 278

Homberger XXIII

Hotaveljščica 268

Hrastovec 2 (Gutenhag) • . -104 Hren . . VI, VIII, X, XVIII; 138. Hrvati VI, VIII, XIV, XIX .XXV, XXVI ; 4, 6, 7, 16, 33, 48, 56 si, 74, 274 Hubad M. 139 si., 147, 238, 239

Hubmayer 277

Humanizem ... VI, XI, XXVII

Hus X, XXI, XXV

Hutten XIV

Idrija XXVIII, 268

Ilj-Št. 103

Jltebrand« 270

Istra ... V, XXVI, 11, 74 si. Italija ... VI, XXIII, 142, 260

Ivanič 87

Jaklič 78

Japelj VIII, XXX

Jarenina 101


Jezuiti X, XXffl. 260

Jozefič Ričan^ .... XXVII, 75

Juri Sv. na Sč. 95

Juričič VIII, XXVU, XXVIII; 75, 87,

239, 241 si., 247, 248, 250

Jurklošter 98

Kajkavci XXVIII

Kalvin V, XII; 109, 111, 259 (,ka-

lavin".)

Kamnica 101

Kamnik VI, XXVn

Kapistran XXI

Karel nadvoj. . 251, 255, II, XXII Karlovep ....... 85

Kastelic Mat. 138 si.

Kašubi XXIII

kat. cerkev IX, XVI, 94 si., spisi

122 si., pesmi 126 si. itd.

Kavčič 252

Kempten .... 2, 263, 280

Kirchberger 76, 81

Kisel . . 3, 5, 242, 276, XXni

Klaič 283

Kleinmayr 265

Klement, papež 259

Kline • 137, 239 si.

Klombner V, VI, XI, XII, XXI, XXVI,

XV VIII; 22, 31, 78 si., 239,

241 si., 254

Kmetje . . . VI, VIII, XVI, XXIII

Knafel 87,249

Knjižništvo XXII

Kobarid 252

koledar 270

Kolonič 78

koncilij IX, XXI

Konzul V, XXVII, 26, 45, 57, 75

Kopačnica 268

Kopanjica 270

Koprivnica 87, 92

Koroška VIII, XVI, XIX, XXVI, 141

258

Kosovo polje •X

Kostanjevica VI

Kožičič .... XXIX, 74, 275

Kožljak 75

Krajina .... VI, XXVI, 74 si. Kranj ...... VI, 249

Kras 252, 258

Krelj V, VIII, XXI, XXn. XXIX; 10,

137 254 Krištof Wurt. X, XXV, XXX, 2 itd. Križ Sv. na Mur. p. • • • »95 Križ Sv. pri Vip. . . VI, 254, 258

Krško 249

.Kukovec* 245 si.

Kumar 257

Kumpreht 137 si.

Kupljenik 259


290


Lamella . . • XXVIII, 28, 79

Lang XII, 99

Langenmantel 76

Lanthieri 255, 258

latinica XXVni, latinščina . . XII

Lauttarschlager 105

Lavrenčič. 140

Lempah 100

Lenart 104

Leščnica 268

Levstik 265

Lierzer 102

Lipnica 267

Lipiiik 267

Livnica 268

Ljubljana, n. pr. • • VIII, XXVII

Ljutomer 95

Loka (pri Zid. m.) . . XII, 279 Loka Škofja. ... VI, 258

Lucija Sv. 259

Lučane 95

Lukavec 119

Lukič 85

Lušin . .282

.luteran- VIII, 111, 260 (prim. tudi izraz: »tibingar*)

Majar M. 144 itd.

Maksimilijan Drugi II, XXV, 1, 2,

3, 50

Malikovalstvo 18, 252

Maleševac 29

Malkoczy 110

Mandelc 249

Maracco 251, 254

Margetič 108

Maribor 96 si.

Marjeta Sv. 105

Marulič XXVn

Matjaž kralj . . . Vin, XXVIII

Medjimurje 116

Melanchthon ... 29, 270, 280 .menih pri Št. Klaužu" 4 (prim. „der ungelert Miinchs Clamant im Thumb zu Labach* v predgo- voru .Psalterju« 1566)

meščanstvo XVII

Metava -101

Metlika . . VI, XXVI, 74, 78 itd.

Miklavž Sv. 108

Mikulov 278

»Misionske pesme" .... 140 Modrušanin. . . 64, 74, 273, 275

Mohač VI

Mojzes 75

Montegnana Pol. 249

Morenna 104

Moškanova 75

Mozart 142

Mrcina 249, 255


.Mrčenik- 249

Mursko polje 99 si.

.Na' (predlog) 265

Najdberg 2

Nedelja Vel. 108

Nedelja Mala 112

Nedeljišče 90, 110

Negova 106

Nemci itd. . VI, XtS, XX, XYIV, XXV, XXVffl, XXIX; 111

Nepokoj 259

Nikolaj, gl. Miklavž

Noctua 259

.Novice' XXX

Novo mesto XXVI, 84, 87, 93, 249

Nucli 258

Ntirnberg 280

NUtzel 280

Oglej XXI, 94. 251

Ogrska XXV, XXVII

Ormož 108

Orzan 257

Ostanek 131

Ostium 87

Ostrman 255

Ozalj 78

Ožegovič 108

Pachenecker . • • . 5, 6, 124

Padova XU, 276

Paltašič 275

Panteleon 110

Pasini 275

Pazin XXVIII

Pečenko 258

Pesmi, pesmarice 132 sL; .Mis. p."

140, .špotlj.' 245 si., 281; VIII

Peter Sv. 99

Peter Št. . Vili (v Ljublj.), 279 (v

Solnogr.)

Pičen 24

Pij IV., V. 255

Pileator 102

Pisec 28, 78

Planina 98

plemstvo (gl. stanovi) XVII, XXIII

Plzen (Plzenj) 280

Pohlin Vin

Polidor Montegn. 249

Poljaki XXin, 7, 280

Pomazanič 36

Ponikve 270

Popovič 29

Porcia 252 si.

Posch 257

Požun XXI

prekrščevald 278

Pričik 78

Primorje 74

Psalmi .... 194 si., 248, 282


291


}f.p^fi^^:


Ptuj 104

Race 102

Račje selo . 269

Rački 269

Radeče 18

Radgona . • • • • - 95 si.

Raka 269

Rakovnik 269

Ranjina 58

Rasch 53

Raščica 265

Ratzenberger 279

Redeskini 140, 143

Rein 3, 279

Reka XXVII, XXIX ; 24, 75, 268,

275, 277

Repež 140

Rezno .... XV, XXI, 277

Ribnica VI, 279

Ričan Jozefič ... 75, XXVII Rifenberg .... VI, 256, 258

Rihar 144

Rindtscheidt 107

Robitsch Xn

rodoljubje XVIII

Rogatec VI

Rokavec V, 78

.romanje- VIII. 277

romantika XVIII

Rčmer 78

Rossini 142

Rottenburg .... 2, 263, 280 Rotterdamski Erazem . . XIV, 9,

Rubije 254

Rupert Sv. 117

Sachs H. 280

Samobor 91

Saurau .109

Scheibitz 87

Schmidt . . . XXIII, 253, 257

Schwabe 253

Schweiger .... VIII, 93, 137

Seebach 83, 279

Seiz 87

Sekelj ..... 102, 105, 108

Semnitzer 87

Senj 74,275

Senožeče XXVIII

Silvius En. XIV

Simplicius XXII

^skakači- . . 104, 115, 120, 259

Skalic XXX, 20, 31

Sladkonja V, 278

Slavonija VI

Slevica 18

Slivnica 102, 268

Slovenci . X, XVIII, XXI (cerkev),

XXVI; 5, 57, 99 si. 126 si. itd.

.Slovinka" XXVII


,Snoil*, gl. Zoojilšek

socialni moment XV

Sokolovski 112

Solkan ... 252 (gl. Gora Sv.) Solnograd .... XXIX, 277-

Sommaripa 135, 145

Sopotnica 268

Speratus V

Spiera XII

Spindler . . . XXII, XXV 276 Srbi XXVI, 4, 5, 14, 16, 33, 47,

78, 89

Središče 108

Stanovi (gl. plemstvo) . VI, XVI, XXVI, XXX

Stipanič 78

Stradiot 75, 258

Strafiburg 2, 96

Stržinar 140

Stubenberg. 105

Svečeništvo IX, XVII, XXI, 96, 251

Svečina 101

Sibenik 76

.ŠkrjaneC 245 si.

.Skrjanec" Jernej 249

Šole XXV, 278

Štajerska XIX, XXII, XXVI, XXVni,

94 si.

Štefan Št. 278

Štifta Nova 18

Strigova 110

Tavčar 252

Textor XXXI, 252

Thoresanis 275

Thurn 253, 254

tisk V, XXIX, 247, 249, 274, 281

Tolmin 256, 258, 259

Toplica 268

Tordi 33

della Torre 258

tradicije VIII

Trbiž 258

Trogir 76

Trojica Sv. 119

Trst . . . 276, 279 (gl. Bonomo) Trubar Pr. . (cesto, zlasti) V— 32., 2 si., 56 (.Prvi del Novoga test.") 130 (pesmarice), 242 (o glasbi), 245, 253 (v Gorici), 261 (rodovina) , 265 (rojstni kraj), 270 (koledar), 276-282 (življenje, tisk). — Felicijan XXI, XXII, 238, 242 ; - oče (in stric) XII, 270 Tabingen . • 21 si., 276 (in cesto)

Tulščak 78, 85-

Turjaški .... XXIII, 87, 276 Turki . VI, XIV, XXII, 4, 15, 47, 78, 94, 99, 276.


292


Turri 2

Umetnost XI, XII

Ungnad XXVI, 2, 3, 4, 13, 21, 42,

45, 76, 99, 254 Valvasor ....... 267

Varaždin 82, 87, 119

Vergerij XX, XXV, XXVI, XXX,

8, 21, 75, 86 (slika na str. 23.)

Vernkovič 36

Veržej 108

Vid Sv. 108

Videm ' 257, 259

Vidrnica 268

Vinica • • • 85

Vipava . . 11, 254, 256, 258, 279

Vitovec XXI

Vlačič, gl. Flacius,

Vlahovič V, VUl, X, XVU, XXVni,

28 si., 78

vode, njih imena 265

Vodnik Vili, XXX

Vramec . . . XIX, 110, 124, 283 Vukmanič 92


Vurberg 105

Weber 142

Weixler X, 79, 249

Wiclif XI

Widtman 87

Wiener V, X

Witt 142

Zagreb VI, 79, 97

Zavrč 108

Zborovčič 58

Zmaič 78

znanost XI

Znojilšek • . 87 (slika na str. 88)

Z6pfel 53

Zrinjski VI, 78, 82, 90, 108, 116

Zwingli .... V, XII, XXI

Ženstvo XVII

Žice 98

Žitaric 87

Živčič ... V, VIII, X. XXVIII Žumberak ....... 85

Žužemperg VI



293




Vsebina.


Dr Fr Ilešič,

Dr. Janko Lokar,

Dr, Fr. Bučar,

Dr, Ljudevit Pivko, Ivan Polovic,


Ivan Steklasa,

Dr. Fran Kovačič,

Dr. Fr, IlešiČ, Dr. Josip Čerin,


Dr. Fr. Ilešič, A. Ipavec,

Dr. Fr. Ilešič,

L. Pintar,

L Pintar,

L. Pintar,

Dr. Fr. Ilešič,

Dr. Fr, Ilešič,

Dr. Fr. Ilešič, Register Kazalo


Stran :

Primož Trubar in njegova doba .... V.--XXXn

Iz predgovorov naših protestantskih pisateljev 1.-20 Odnosa ji Primoža Trubara prama hrvatskoj

tiskan u Wartemberškoj 21.— 44.

Ungnadovi stiki z mestom Frankfurtom ob M. 45.-55. Evangelij sv. Matevža v protestantskem gla- golskem »Prvem delu Novogi testamenta*

iz 1. 1562. 56.-73.

Protestantizem v Istri, v metliški in hrvatski

Krajini • 74—93.

Protestantizem v Iztočni Štajerski in Medji-

murju 94.— 121.

Slovenski rokopis iz 1. 1551. in 1558. . . 122.— 125. Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric, njih viri in njih poraba v poreformacijskih

časih 126.-238.

Pripombe dr. Ilešiča ....... 238,-244.

.Skrjanec- in in .Kukovec" 245.— 250.

Verski pokret na Goriškem v šestnajstem

stoletju 251.-260.

Trubarjeva spominska plošča v Derendingenu 261. — 264.

Odkod ime Raščica ? 265.— 270.

Trubarjev kokdar 270.— 274.

»Stara^hrvacka štampa* 274.-275.

K Trubarjevemu životopisu 276.— 281.

O tisku in prodaji nekaterih Trubarjevih

knjig 281.-282.

Anton Vramec 283.

k študiji dr. Jos. Čerina 284.-288.

najvažnejših imen in reči v „Tr. Zb.* . . 289. — 293.


Kazalo slik.

1.) Primož Trubar I.

2.) Peter Bonomo VII.

3.) M. Flacius Illyricus XIII.

4.) Krištof Wtirtemberški XXIV.

5.) Peter Pavel Vergerij 23

6.) Štefan Konzul 25

7.) Ant. Dalmata 27

8.) Ivan Ungnad 49

9.) Ivan Znojilšek 88

10.) Faksimile rokopisa 125

11.) Faksimile not 185

12.) Faksimile not 193

13.) Faksimile not 201

14.) .Musica" 243

15.) Spominska plošča Trubarjeva 262

  1. ^ Pozneje jih imenuje „das Cieinerisch, Illyrisch, Windisch, Crobatisch, Dalmatinisch, Boβnarisch, Sürfisch vnd Bulgarisch Cristlich arm Volck".
  2. ^ Prim. Ungnadov opis versko-nravnega življenja pri Jugoslovanih v Kostrenčičevih „Urkundliche Beitrage etc", str. 46 si. — Gl. tudi Uešičev spis „O pouku slov. jeziki" str. 101., in pa Kovačičevo razpravo.
  3. ^ Prim. prej omenjene Trubarjeve in Dalmatinove Bezjake ali Slovence in pozneje Bohoričeve!
  4. ^ Konkretne dokaze za praznoverje in malikovanje našega ljudstva podaje Trubar v slovenski „Postilli", dodani „Enemu regishtru" (1558), in v nje glagolski hrvatski priredbi (1562). L. 1530. je nad Kompoljem pri Radečah ob Zidanem mostu trdila neka ženska, da prihajata k njej vsako noč o polnoči dva lepa črna moža, Sv. Sebastijan in Rok, ter ukazujeta, naj se jima sezida cerkev, sicer „hozhta zhez te ludi inu zhez shiuino tak pomor inu slishe poslati, de malu ludi inu shiuine shiue oſtane, onadua tudi hozhta vſe Vinograde iuu pole ſtozho pobyti." Ko pa jo je Trubarjev vikar poučil, naj ne pravi, da sta črna, ker so svetniki beli, je rekla: „Jeſt hozho rezhi de ſta bela". Nadalje govori Trubar tu o Sv. Treh kraljih na Bruniku, o Slevici pri Turjaku, o Sv. Gori pri Gorici. O sličnih stvareh (na pr. o Novi Štifti na Tiroseku blizu Gornjega Grada) razpravlja Trubar v „Catehismu s dveima islagama" 1575, str. 202, kakor je razvidno iz razprave L. Pintarja v „Ljublj. Zvonu" 1905, str. 205 do 208, 688—689, in iz razprave Oblakove, Let. Matice Slovenske 1891 str. 138. Ur.
  5. ^ Veneti, Wenden! Bohorič veruje v avtohtonstvo Slovanov v srednji Evropi.