Trsna uš
| Trsna uš. Humoreska J. L. |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
I.
[uredi]V nekej lepej dolini na Dolejnskem zagledaš prijazno vasico, ki so jo, sam bog vedi zakaj za Krtino krstili. Prebivalci te vasi sicer ne slove kot posebno izobraženi ljudje, — kaj se hoče, saj se še prebrisanemu Ribničanu podtika kaj tacega; — vendar je kapljica dobrega vina, ki se tu prideluje, znana po celej Slovenskoj zemlji in še dalje. Mnogo kateri kranjski kmetič je uže pozabil pri njej svoje skrbi in tako imenovane hude čase.
V tej vasi se je godila povest, katero hočem bralcem brezi dolzih ovinkov pripovedovati.
Lepega poletnega jutra stopi iz čedne, precej velike hiše, cvetoča deklica v okusno nasajen vrt, in pazno na vse strani gleda, jo li kdo vidi, ali ne. K o ne zapazi nič sumljivega, hiti urno skozi vrt na plano in sedaj jo mahne po ozkej stezici proti bližnjemu gozdu. Uže je dospela blizu svojega cilja, pa zopet se ozre in se hoče prepričati, da nij vzbudila pozornosti nobenega domačega. Ko jo bistro oko potolaži, nadaljuje veselo svoj pot do mesta, ki ima do nje tako magnetično moč. Kmalu stoji pred zalim, gospodsko oblečenim mladeničem, ki jo takoj srčno objame. Mladej deklici se je videlo, da se ga ne boji, in če hočem zgodovinsko resnico govoriti, moram reči, da ga je z nežnimi rudečimi ustmi gorko poljubila; dolžan sem pa tudi povedati, da se mu je kacih osemnajst let stara deva hitro izvila iz rok, ko se je razburjenost prvega objema polegla, in da sta se ljubimca na prijazno klopico pod košato bukvo sedla in svoj pogovor začela. Tu mimo je peljal kolovoz daleč v gozd in služil izvažanju lesa, pa tudi kot prijeten sprehod v letnej vročini. Našima znancema je ta kraj posebno priljubljen, kajti nij bilo denes prvič, da s ta se tukaj sešla. Vedela sta, da se jima nij bati nikako nepovabljene priče svojoj ljubezni, torej sta se vedla odkrito.
Mladeniču plava oko v radosti, tako da ne zapazi necega nemira, ki se je izražal na dekličinem obrazu.
„Zakaj si me pustila baš denes tako dolgo čakati, ko ti imam povedati jako veselo novico, prične mladenič resno. Vendar se je v teh besedah poznal šaljivi glas, s katerim je govoril. „Celo uro te uže čakam tukaj! Lehko bodeš sprevidela kako počasi mi je tekla, če ti povem, da sem promoviran za doktorja.“ —
Kakor od solnčnega žarka prešinena pogleda ga deklica prijazno, a nagloma jej spremeni obraz in pogleda tija, od koder je bila prišla.
„O kako se veselim tvoje sreče; vsklikne radostno in hkrati bolestno; potem pa tožno pristavi — „a kaj meni to pomaga, žalibog prepozno je.“
„Kaj to pomeni?“ začuden povprašuje doktor, „in zakaj — moj bog, sedaj še le vidim — zakaj si tako žalostna Rezika?
Ne da bi odgovorila, ozre se boječe gospodičina Rezika okoli sebe in se pritisne bližu mladeniča.
„Bojim se, ljubi Janko, da naju kedo lehko vidi“ reče in položi svojo roko v njegovo.
„Kaj pa potem, če naju prav vidijo? Se li imava koga bati? Diplom imam v žepu in sedaj nama nij treba več skrivati svoje ljubezni pred ljudmi; mislim celo, da bi bilo najbolje, da greva takoj k tvojemu očetu in mu poveva, kaj bi rada. Jaz mu utegnem res skoro popolnem neznan biti, kajti uže štiri leta so pretekla, odkar sva se zadnjič videla v Ljubljani. Pa ti mu poveš, da sem tvoj nekdanji učitelj, da sem moral štiri leta na Dunaj, in sem sedaj postal doktor zdravilstva. Nadejam se, da nama oče ne bode delal zaprek.“
„Ah — vzdihne Rezika, tedaj se zelo motiš! Bog ne daj, da bi naju oče in pa oni videl!
Janko se zgane. — „Oni, — kateri oni?“
„Pojdiva nekoliko stopinj dalje v gozd, imam le še malo trenotkov, in potem moram nazaj domov, da me ne pogrešijo“. Oba počasi stopata po poti globoko zamišljena.
„Tedaj še nekedo drugi?“ vpraša resno doktor in jej pogleda v solzno oko, še bolj, kakor nekdaj, ko jej je še mladej deklici razlagal vednost.
„Dobro veš, pravi deklica, da odkar je oče v Ljubljani kupčijo popustil in se tu nanaselil bil, skrbi le za svoj vinograd. Štirske, vipavske, laške — in bog ve še kakove — trte je nasadil in ogledovaje jih neprenehoma hodi od jedne do druge.“
„Je uže dobro, — pa oni, oni?“
„Potrpi malo, saj ti brž vse razložim. Pred nekoliko časom je mej vinorejci velik hrup napravil nek mrčes, ki menda hoče vse vinograde uničiti — “
„Da — trsna uš — jej seže mladenič v besedo — kaj pa ima ta s presnetim onim opraviti?“
„Ah, le preveč. Moj oče je znan z nekim Hrvatom, ki menda kot dober vinorejec slovi, in katerega moj oče rad za svet vpraša“.
„Razumejem, ta je tisti „oni“.
„Da, on je —“
„Mlad, ljubeznjiv človek — ?“
„Kaj še? Baš nasprotno: starikav je, grd, nemaren, plešast; pijača mu je tudi nos porudečila. Tedaj, ko je bil hrup zaradi trsne uši nastal, je to mojega očeta v hud strah pripravilo. Pa brž se je spomnil Hrvata in sklonil posvetovati se ž njim, kaj bi se dalo v tej nevarnosti storiti. Morala sem mu pisati, ker mi je ukazal oče, in predvčeranjem je uže prišel Hribar, tako je namreč ime Hrvatu, sem k nam. Sedaj stanuje pri nas in z očetom hodita po vinogradih in preudarjata, kako bi škodljivo žival ukrotila. Denes na vse zgodaj pa me pokliče oče na stran in mi pove, da je Hribar kar naravnost po meni vprašal, da bi mu njegovo umrlo ženo nadomestila“.
„In tvoj oče te je rudečenoscu obljubil?“
„Da, žalibog, pravi Rezika jokaje, in meni je zatrdil, naj se ženitve ne branim, ker je Hribar bogat in menda ravno misli nekak pripomoček proti nesrečnemu mrčesu znajti — in bog ve, kaj mi je oče še vse pravil, zato si me moral toliko časa čakati“.
„Si mu pač povedala, da ne maraš zanj in da jaz...?“
„Oh, nikakor se nijsem upala; saj si mi prepovedal omeniti komu kaj o najinej ljubezni dokler ne stopiš v trden stan!“
„Prav imaš, odgovori Janko, tedaj morava rudečenosca s poti spraviti, predno te morem snubiti. Lisasti mrčes bi morebiti mojej trti škodoval. Praviš, da stanuje pri vas?“
„Meniš Hrvata? On stanuje pri nas in ostane še, dokler se očetom ne pogovorita.“
„Tedaj se moram tudi jaz pri vas naseliti. Imate še kaj praznega stanovanja?
„Se ve da, pa oče ga ne odda“.
„Nič ne de. Obiskujejo oče kako gostilno?“
„Da, pravi dekle, in mu imenuje najboljo gostilno v domačej vasi; zraven še pristavi: „Tudi sinoči je bil oče s Hrvatom tamo, in oba sta prišla precej pozno in veselega srca domov.“
„Uže umejem. Skrbi, da prideta tudi denes ti ja; vse drugo bom jaz izvršil.“
„Kaj pa nameravaš?“
„Še sam prav ne vem; pa denes še bodem pod vašo streho spal.“
„Moj Bog — Janko — ?“
„Le pomiri se; samo poznati me ne smeš, ko me bodeš videla.“
„Ti me v resnici strašiš!“
„Pojdi, pojdi! Saj ne bom prišel se silo, nego prav mirno. Se li zaneseš na katerega vaših poslov?“
„Na mlajšo deklo dobro ; tudi vrtar Matevž ne more Hrvata trpeti, ker se mu vedno v delo utika.“
„Tedaj bo vse lehko šlo. Le vesela bodi, in napravi ta dva, da bodeta rada storila, kar jima bodem rekel, in trdno molčala“.
„Za njiju me ne skrbi — pa predolgo se uže mudim gotovo so uže zapazili, da me nij doma, torej ne zameri, zdrav!“
„Kaj uže domov? Pa saj se vidiva še denes. Takoj grem pripravljat si vsega, česar mi treba bo“.
„Povej mi vendar, kaj nameravaš?“
„Potrpi Rezika, vse bodeš zvedela. Vodi za nos tega nepridiprava in skrbi, da prideta z očetom v omenjeno gostilno. Ti ne smeš priti: pregnal bodem uže jaz očetu trsno uš“. Mladi doktor objame krasno dekle, ki potem hiti, kakor srna po poti, koder je bila prišla, domov; on pa jo zavije na nasprotno stran proti bližnjemu mestu.
Mej potjo premišljuje Ivan Prelaz, tako namreč se je imenoval naš prijatelj, na tanko svoj položaj. Za malo se mu zdi, da bi mu zdaj ta človek davni up razdrl, da bi mu luč, ki mu je v težavnemu delu milo svetila, upihnil: da bi mu drago Reziko, ki mu jo toliko časa zvesto ljubezen ohranila — drugi ugrabil. Spominja se svojih otročjih let, ki jih je v bornej kmetskoj hiši preživel; kako se je moral boriti potem v Ljubljani s hudo osodo, ko so mu pomrli stariši in je sam na širocem svetu stal. Pa neumorni trud je zmogel vse zapreke. Zadnje leto seznanil se je bil z Reziko, in jo nekoliko časa podučeval. Na Dunaji učil se je medicine in pred kratkem dobil diplom svojega dostojanstva. Še nekaj ima doseči, in potem bode dosegel vrhunec sreče — a za to mora boriti še zadnji boj. Naj velja, kar hoče, njegova mora hiti! — V teh mislih pride doktor v mestice, kjer se je bil za nekoliko časa naselil, ker nij bilo od tu daleč do doma njegove Rezike. Mi ga pa hočemo tu zapustiti; naj gre po svojih opravkih!
II.
[uredi]Tisti dan zvečer prideta gospod Štupar, Rezikin oče in gospod Hribar v prej zaznamovano gostilno. Gospoda Hribarja je uže Rezika tako na tanko opisala, da se mi ne zdi potrebno, še kaj pristaviti; Štupar pa je mož majhene postave, čegar kratke noge komaj nosijo precej veliki trebušček. Iz obraza so mu bereta dobrovoljnost in prijaznost. Bil je prej kupec v Ljubljani, in si je po varčnosti precej denarja prihranil, tako, da je po smrti svoje žene lehko mesto zapustil in v tej vasi lepo posestvo kupil; več pa o gospodu Štuparji ne vem povedati. Omenjena gospoda najdeta na precej napolnenem vrtu še jedno prazno mizo, pri katerej se hočeta pomenkovati, kar sta po dnevi zamudila: kmalu stoji prej njima vino naj bolje vrste. To jima danes sicer nij tako teklo, kakor prejšnji večer, vendar sta prišla do tretjega poliča, ko dospe na vrt mlad gospod s potno torbico na rami. Ko si malo okoli sebe ogleda, sede k mizi našima gospodoma nasproti, Bil je prijaznega, nekoliko bledega obraza, precej obraščen in kacemu učenjaku in umetniku podoben; imel je očala, dolge lase, okrogel klobuk in bil sploh po novej šegi oblečen. Ukaže si vina. Ko si kupico nalije, seže v torbico, kojo je bil zraven sebe na klop odložil vzame iz nje stekaničico z neko rujavo tekočino in pridene vinu nekoliko kapljic ne zmenivši se za opazovalce. Potem izpije polovico iz kupice.
Gospod Hribar, ki je vse to opazoval, na tihem zašepeče svojemu sosedu, ki se nij nič slabega mislil: —
„Gotovo — strupa si je primešal! Pazite, takoj bode začel stermeti in potem se bode zgrudil na tla.“ Oba sta zrla v tujca, kojemu pa nij bilo nič pripoznati. —
„Kaj res menite?“ vpraša Štupar strahljivo.
„V resnici! Saj se po svetu vsak dan mnogo ljudi ostrupi; tudi ta je samomorec, le poglejte ga, saj se mu uže pozna.“
„Presneto!“ To bi ne bilo po volji.“
„In da je baš k najinej mizi sedel!“
„Povejva gostilničarju — pa saj je menda tudi sam zapazil to.“
V tem, ko naša prijatelja strahom šepečeta, pristopi res gostilničar, ki je od blizu tudi opazoval tujca in začel kaj jednacega sumiti, k njemu in ga, v zadregi kapico popravljaje, prijazno nagovori:
„Prosim, kaj pa ste dejali v vino?“
„Tega vam ni treba vedeti, vam nij nič mari!“
„Se ve da, prav res — pa vendar bi rad — “
„Jaz bi pa ne rad“, pravi gost in konča s tem pogovor.
V zadregi se gostilničar odtegne, pa prične večje in manjše kroge okolu one mizo delati, zraven pa pomigne sedaj strežaju sedaj kakemu znanemu gostu, da so tako skoro vsi gledali na tujca, ki se pa navidezno za vse to nij nič zmenil. — Hribar pa zopet reče na tihoma svojemu prijatelju:
„Le poglejte, pozna se mu na nosu, da bode kmalu po njem.“
„Jaz ne zapazim ničesa“ odgovori Štupar boječe. „Veste kaj, — plačajva in odlaziva. Ne mogel bi gledati, da bi kdo...“
„Ko bi bil vsaj občinski sluga tu — a sedaj pazite“.
Pa če tudi so vsi po strani ogledovali čudnega gosta, in je krčmar še vedno gostom migal, bilo nij na njem še vedno ničesar zapaziti.
„To ti je počasen strup“, meni Hribar, „pa glejte, sedaj si ga je uže v drugič mej vino vlil, ker nij bilo prvič zadosti. Sedaj bodete videli.“
Pa čudnemu se nič ne zgodi; kmalu potem si še ukaže prinesti pečenke in videlo se mu je, da mu dobro diši.
Kake dobre pol ure je preteklo, ko se gospod Štupar proti sosedu obrne; Najbrž sva se brez potrebe bala“, in ne čakaje njegovega odgovora se primakne po klopi tujcu nekoliko bližje z besedami:
„Dovolite gospod, da se s svojim radovednim vprašanjem na vas obrnem: bi mi hoteli povedati, kaj ste pri dejali svojemu vinu?“
„Zakaj ne, gospod, to je neka esenca, kojo sem sam znašel in ki da vinu boljši okus.“
„Kaj, vi ste znašli?.. vi ste tedaj...“
„Doktor zdravilstva, odgovori mladi gospod smeje se, imenujem se dr. Ivan... a, pa saj bodete uže zvedeli moje ime, saj nij toliko do tega, naj mi je ime tako ali tako. Če pa hočete mojo iznajdbo poskusiti, postrežem vam rad ž njo.“
Gospod Štupar, ki se je bil po teh besedah popolnem prepričal o ničevosti svojega strahu in o resnici tujčeve znajdbe, predstavi mu sebe in svojega prijatelja, in pomakne precej brezskrbno svojo na pol izpraznjeno kupico proti doktorju, ki mu vlije nekoliko kapljic one čudne tekočine v vino. Gospod Štupar začetkom le po malem okuša, potem pa dobro potegne in vesel vsklikne: „Ha, to ti je dobro!“ Nazadnje pregovori še Hribarja, da si da nekaj kapljic primešati, ki je pa tudi hvalil izvrstno esenco, kojo sta imela prej za pomoč na oni svet. Gostilničar je zmirom večje kroge okolu mize delal, in se nazadnje popolnem zgubil, drugi pa so se smijali zaradi nepotrebnega strahu.
Štuparju se sedaj razveže jezik. „Gospod doktor, pravi, vi gotovo razumete tudi vinstvo. Morebiti bi nam vedeli povedati kaj o trsnej uši, ki nam vinorejcem strah dela — in kako bi se dala pregnati“.
Ivan Prelaz, kajti ta je bil naš tujec, naredi prav resen obraz, in pravi napol za-se: „Phylloxera vastatrix je vinoreji res zelo nevarna pa z vednostjo, ki je še mnogokatero zlo znala odvrniti, bi se tudi ta žival ukrotila, in dokaj vina bi se rešilo. Tudi jaz se pečam pravi ponižno, „nekoliko časa s tem predmetom in le zaradi tega me vidite denes v tej vasi. Slišal sem v bližnjem mestici, da raste pri vas dobro vino, torej sem se namenil tukaj najprej svoje študije začeti. Tu v mojej torbici vidite nekoliko priprav za moje delo, kakor mikroskop, nekoliko kemikalij in druge take reči.
„Kaj res?“.. vpraša Štupar vesel, — o potem smo dobri. Gospod doktor, ki je znašel tako izvrstno esenco, ukrenil bode tudi v tem oziru kaj pravega.“
„Upam vsaj. Pa prva skrb mi mora biti za kako stanovanje, kjer bi mogel mirno svoje delo vršiti. Bi mi le hoteli povedati, kje bi se tu kaj pripravnega našlo. Vsaj veste kakšno bi rad“.
„O gospod doktor le nobenih skrbi! V veliko čast si bodem štel, če se ne bodete sramovali moje hiše. Prostora imamo dovolj, in za pripravnost bodem po moči skrbel. Pri meni ostanete, dokler vam drago.“
„Z veseljem sprejmem vašo blagodarno ponudbo, odgovori vzradovan, le bojim se, da vam ne bi bil nadležen. Sicer se bomo pa uže natančneje pogovorili, če hočete, razodel vam bodem tudi skrivnost svoje iznajdbe“.
„Vi ste mož in po mojej volji, gospod, de Štupar. Pojmo takoj! Poskusiti hočemo mojo domačo kapljico, ki je še brezi vaše te kočine prav dobra. Vam je ljubo gospod?“
Naš mladi prijatelj je bil z vsem zadovoljen, torej plačajo in otidejo proti Štuparjevej hiši.
Gospodičina Rezika se je pač nadejala kaj tacega, a vendar se je čudila, kaj da jo oče tako vesel jej predstavljal zdravnika in sicer z največjo zaupnostjo, a igrala je svojo nalogo dobro, tako da nij bilo nikakor poznati, da se ne vidita prvič. Nikedar še nij vredila tako hitro nobene sobe, kakor to, katera je bila odločena Ivanu v stanovanje.
Gospodar pelje svoja prijatelja na vrt, kamor je ukazal prinesti najboljega vina. Pa prileglo se jim je tudi, kakor se je videlo, kajti nobenega nij bilo treba priganjati; posebnega čuta do lepote pa menda tudi nijso imeli, kajti čarobna noč se svojim milobledim svitom nij nobenega odvabila od žoltega vinca.
Bilo je uže polu noči, ko se spomnijo, da je treba trudnim udom tudi počitka. Vinorejca sta ga imela precej pod klobukom, česar ne morem zamolčati, da tudi nerad škodujem njiju časti. Janko pa se je znal zdržati, da se ga nij prijelo vino, ker je pil le na videz, in čakal prve priliko, da bi mogel svojej ljubi dati potrebnih pravil, kako naj se vede in kaj naj najprej stori. To se mu je tudi posrečilo učiniti, ko sta se ga bila njegova tovariša uže precej nalezla bila. — Hribar je bil preokoren, da bi bil prišel sam v svojo sobo. Spremita ga torej Rezika in vrtar Matevž, kateri tudi oblečenega, kakoršen je bil, spravi na posteljo, kjer je kmalu se smerčanjem naznalil, da spi spanje neskrbnega zemljana, kakor ga je spal nekedaj očak Noe. Sedaj se začne v njegovej sobi pravo delo. Ker je bila precej nizka, in so primerna tej bila tudi dvoja njena vrata, dala so se z omaroma skoro popolnem zakriti. To je Rezika s pomočjo vrtarja in mlajše dekle, ki je bila prišla jima pomagat, po volji Jankovej tudi kmalu prav tiho storila, in črez par minot bi bilo nenavadnemu uže teško najti, kje da sta izhoda. Še jedenkrat se ozre na Hribarja, ki je še vedno — sedaj dur, sedaj mol skalo prebiral, in zapuste skozi okno po lestvi zasterto sobo. Vrtar, ki je šel zadnji, pripre dobro okno za soboj, da ne bi jih to izdalo, in skrije v obližji lestvo.
Za nekaj trenotkov je bilo v Štuparjevej hiši vse mirno.
III.
[uredi]Precej dobre volje vstane drugo jutro gospodar in se poda najprvo na vrt. Tam uže vidi doktorja in Reziko v živahnem razgovoru. Deklica je bila zagledavši očeta, malo v zadregi, a kmalu si pomore s tem, da začne prav pridno zajutrek napravljati. Ko si gospoda po pozdravu in odzdravu v roke sežeta, pravi Štupar veselo: „Vaša esenca je zares izvrstna; po druzih tacih rečeh navadno glava boli, denes pa sem popolnem zdrav. Pa mislite si, ta bedasti Hribar me je hotel sinoči preveriti, da je to strup, in da se hočete otrovati. Da, saj pravim, kakor ga cenim in rad imam, vendar moram reči, da v njegovih možjanih nij vedno vse v pravem redu.“
Janko zmaje z glavo in resno pred se gleda. „Jaz se bojim pri njem še nekaj druzega,“ pravi počasi.
„Še nekaj druzega,“ odvrne naglo prestrašeni Štupar — prosim povejte vendar odkrito, saj sva sama.“
„Ali ga gospod Hribar kaj rad pije?“ vpraša doktor za nekoliko časa.
„No, brani se ga baš ne, pa...“
„Nekaterim je to zelo nevarno, posebno polnokrvnim in tak se mi zdi vaš prijatelj. Bilo mi je to uže včeraj na mislih, in če smem reči mej nama, — meni se zdi, da se prikazujejo pri njem uže prva znamenja one bolezni, ki jo imenujemo „delirium trementis,“ in le to ga more v kratkem dohiteti.“
„De— delir—mentis — kaj pa je to?“ povprašuje Štupar ves prestrašen.
„To je bolezen, pravi doktor, v katerej človek pijači udan izgubi vso zavednost in se sploh vede, kakor bi zblaznel.
„Za boga!“ jeclja Štupar — „na čem pa poznate to?“
„Imel me je včeraj za samomorca, — potem je trdil, da se phylloxera z vražami in hudičem ukroti. Tudi je hotel sinoči vedeti, da je on trsna uš, da je vinska trta zanj, ne pa spalnica.“
„To je bilo gotovo le od vina.“
„Jaz ga tudi potem ne sodim, pa njegove oči ga izdadé.“
„Česa še ne poveste, za božjo voljo, — in jaz sem bil pripravljen še svojo hčer za ženo dati mu. Torej na očeh!“
„Mogoče, da se motim, pa kot prijatelj sem vas moral opozoriti, predno storite ta korak. Saj ste bili tudi vi včeraj toliko dobri, da ste me zagotovili svojega prijateljstva.
„Predragi gospod doktor, jaz sem vam vsakako dolžan hvaležen biti. Da previden hočem biti, sreča lastnega otroka mi mora najprej na srci ležati.“ Pa nakrat se nekaj druzega spomni in naglo pristavi: „Kaj pa ko bi tudi meni vino škodovalo?“
„Ne bojte se, samo preveč ga ne smete piti.“
„To se ne bode več zgodilo, — kakor sinoči; bog ve, da ne. Pa povejte mi resno se li gotovo bojite, da bi Hribar — ?“
„Tiho,“ odgovori, doktor na Reziko in deklo kazoč, ki sta ravno prinesli zajutrek na mizo ven na vrt — molčati moram, dokler ne vemo gotovega.“
Štupar prikima. — Zajutrek je bil sedaj napravljen in gospoda prisedeta. Ko pa vidi gospodar mesto za Hribarja prazno, obrne se proti Reziki in jo vpraša, ali še res nij vstal. Ta odvrne, da ga je uže večkrat hotela zbuditi, da pa še vedno trdno spi.
„Saj nij njegova navada, tako dolgo ležati,“ reče Štupar; „hočemo ga pustiti še dalje v miru?“
„O nikakor ne, odgovori hitro Janko; vstane izza mize, migne vrtarju, ki je blizu polival gredice in mu veli, naj pristavi lestvo na okno Hribarjeve sobe.
To se brž zgodi in doktor stopa urno po klinih ne zmenivši se, kaj mu je prigovarjal Štupar, in začne močno na okno trkati. Kmalu se zasliši iz sobe ropotanje, renčanje in nazadnje skoro vpitje. Sedaj se prikaže skozi okno, na katerem je doktor bobnal, razmršena Hribarjeva glava. Mladi učenjak se hitro umakne hlastnosti Hrvatovej in ga nagovori:
„Bog pomagaj, kaj vselej tako kričite, kedar vas zbude. Pojdite zajuterkovat, da se vam ne ohladi!“
„Saj ne morem,“ pravi Hribar žalostno, „kor soba nema nobenih vrat“.
„Kaj pa da ne, še dvoje ima!“ se oglasi na vrtu Štupar, ki nij vedel ali bi se smijal ali jezil: „nikar se ne norčujte, — kaj še nijste sinočnje opitnosti prespali?“
„Jaz sem trezen, povzame Hribar, in vem kaj vidim in česa ne; toda vrat, ki so bila včeraj tu, ne vidim. Božja pomagalka, kako sem pa notri prišel? — Nikar se ne smijajte, gospod doktor, stopite više in prepričajte se, ali sem začaran, ali ka-li?“
Doktor pomigne Rezikinemu očetu, kakakor bi hotel reči: Sedaj se prepričajte, imam Ii prav, ali ne, potem pa stopi po lestvi nekoliko višje in pogleda v sobo:
„Kaj pa hočete gospod?“ reče precej glasno da ga je lehko slišal tudi Štupar. „Jaz vidim dvoje prav pripravnih prat: izvolite si jedna in pridite doli k nam!“
Strmo se ozira Hribar po sobi. „Tedaj vidite vrata? — kako srečni ste! Bog pomagaj, vse vidim dobro, a vrat nobenih ne.“ Rekši si mane oči in gleda dobelo okolu sebe.
„Tedaj, da jih nema, pa pojdite skozi okno doli, če se nečete potruditi skozi vrata.“
Zmešanemu gospodu je bilo po volji iznebiti se začarane sobe, torej si z nogami in rokami pomaga skozi okno na lestvo in na vrt. Tu se zopet začne pričkanje mej Hribarjem in Štuparjem o vratih, a doktor sili na vso moč, naj se pred použije zajutrek, sobo bodo uže potem šli ogledat. To se mu je tudi posrečilo in gospodje sedejo. V tem, ko se je Hribar še vedno črez sobo sam soboj jezil, zašepne doktorju gospodar: „Skoro sem vaše misli gospod, manjka mu je, manjka“.
Po zajutreku je bila Hribarjeva prva skrb, povesti gospoda v svojo sobo, kjer je bilo pa v tem od vrtarja, dekle in Rezike vse v prejšnji red spravljeno. Če tudi trdi Hribar, da je bilo malo poprej v sobi vse drugače, Štupar si vendar druzega ne misli, nego, da ga prijemlje ona bolezen, o katerej mu je pravil doktor. Zatorej je bil vesel, da je on končal pravdo s tem, da jih je opomnil iti gledat trte. Janko vzame torbico soboj. Štupar ostane zadej z obljubo, da pride kmalu za njima.
V resnici nij bil naš prijatelj baš pri volji krasno jutro z mikroskopičnimi preiskavami tratiti si, hotel se je le svojega čudnega tekmeca po najlažej poti znebiti. S takimi mislimi in v pogovoru s Hribarjem hodi uže jedno uro po vinogradih, ko najde pripraven kraj v izpeljavo svojega namena, namreč mravljišče, ki pa nij bilo obilno in se nij lehko izpoznalo, da prebiva tu veliko število pridnih živalic, ker je bilo s travo obraščeno. Predno gresta na delo, meni doktor, smel bi on pač njegovo orodje malo si ogledati. Utrujenemu Hrvatu je bilo to po volji, torej sede pred doktorjem kar na mravljišče. Pa ne da mu časa, da bi si ogledoval predolgo svoj sedež, nego odpre hitro torbico in vzame ven črno sklenico in reče svojemu tovarišu:
„Tukaj poglejte, to bode pregnalo trsno uš. To „sulfocarbone potassii“: hočete poduhati?“
Sedaj odmaši posodico, v katerej je imel zelo omotljivo tekočino, ter jo približa rudečemu nosu Hrvatovemu; ta poduha, nekaj zamrmra in se zgruje potem nezaveden na tla.
Ko tako doktor srečno svoj namen izvrši, spravi zopet svoj „narcoticum“ skrije se precej daleč od Hribarja za grm in ga opazuje. „O kacih desetih minutah se bo uže zbudil, misli si Janko, če bodo razdražene mravlje svojo dolžnost storile, in če v tem Rezikin oče ne pride, je vse dobro.“
Tako se je tudi zgodilo. Štuparja nij bilo in Hrvat se za nekoliko časa zbudi, ter jame strmo okoli sebe gledati in poluglasno mrmrati: „Doktor mi je kazal tu svoje reči, — in v tem sem zaspal — pač čudno! Sedaj je moral otiti, ker ga nij nikjer videti: gotovo je doma kaj pozabil. Pa kaj je to, da sem zaspal in bog ve, ali sem pred ali pozneje. Oh, kako imam trde ude in glava me menda tudi boli; se ve, da včeraj nijsem baš trezen bil, in denes sem imel z vrati opraviti: sedaj sem pa kar najedenkrat zaspal, akopram, kakor se mi zdi, nijsem bil zaspan — le kako je to? Jaz se sam sebi čuden zdim. Pa kaj jo to — hudirja“ — in sedaj se začne tipati, drgniti in valjati sem ter tja. Kamor se pri mu, povsod ga peče, srbi in boli, kakor bi imel obleko iz kropive. — Ko se natančneje ogleda, vidi da mu lezejo mravlje v celih procesijah po obleki. Skoči kvišku, kolikor hitro mu rejen trebušček pripusti, jame renčati, mahati z rokami na vse strani, otresuje se jezno in sploh na vso moč trudi znebiti se nepovabljenih gostov. Toda ves trud je zaman: nadležne mravlje so uže predaleč zašle, da bi se dalo brž pregnati; tembolj ko se suče, bolj mu pritiskajo do živega. Ko vidi, da mu še glava nij več varna, in da bi bilo treba še lep čas čakati, da bi se mravljem poljubilo najti pota iz črevljev, šine mu kmalu prava v glavo. Kakor mučenik, se ozre žalostno okoli sebe, ga li nihče ne vidi, in ko se o tem prepriča, sleče se suknjo in vse kar je imel ne sebi. Vsako posebe skrbno otresa.
Kakor hitro doktor namero Hrvatovo spozna, hiti v Štuparjevo hišo in zagleda tam gospodarja in njegovo hčer. „Pojdita hitro pogledat, pravi ves spehan, gospod Hribar nori, da, nori popolnem!“
„Bog se usmili“ — zajeclja Štupar prestrašen, „kaj pa dela?“
„Idita se sama prepričat. Čudila se bodeta.“
Štupar se je hotel še nekoliko obotavljati, pa doktor in Rezika ga pripravita, da gre ž njima, kolikor mogoče hitro. Ko pridejo blizu, vidijo Hrvata v samej srajci po svojej obleki mahati in jo otresati. Rezika, ko hitro ga zagleda, zbeži nazaj. Štupar pa strmi in gleda početje svojega prijatelja.
„Mislite si, reče doktor, jedva sva prišla do tam-le, kar se začne Hribar slačiti in kričati, da je on sam trsna uš, in da naj ga s povekševalnikom preiskujem. Lehko si misliti, da sem mu ušel izpred obraza in hitel vam povedat.“
Za božjo voljo, kaj pa počenjate, ste iz uma?“ kriči Štupar ves iznenadejen. V tem trenotku se začuje tudi od bližnje ceste sem glasno krohotanje nekaterih kmetov, ki so od tam Hribarja zapazili. — Ta pa zija na vse strani, zagleda Štuparja in doktorja in pa druge nepoklicane opazovalce. Velike sramote sam ne ve kaj bi počel — a razpostavljati tako se tudi ne more in ne sme radogledim očem, torej pograbi v naglici svojo odleko in jo udere, kolikor, najhitreje je mogel, v bližnjo goščavo.
Štuparjeva volja nij bila iskati ga, torej gresta z Jankom domov. Hrvata nij bilo potem več videti.
Nekaj dnij pozneje dobi Rezikin oče od Hribarja pismo, v katerem se opravičuje, da se nij poslovil, in da naj mu prijatelj ne zameri, če ne pride več k njemu.
Sedaj se tudi Janko očetu razodene in prosi, naj mu da Reziko v zakon; razodene mu tudi, da se mu ne treba bati trsne uši, ker je v teh krajih nij.
Štupar je sicer malo majal z glavo, a proti zvezi svoje hčere z doktorjem imel nij ničesar ugovarjati.
Še predno je jeden mesec pretekel, zvedel je Hribar, da je njegova obljubljena nevesta žena dr. Ivana Prelaza.