Trpljenje male Nelice
| Trpljenje male Nelice Marica Nadlišek Bartol |
| |||||||||||||
Predramila se je Nelica in prav tako se ji je zdelo, kakor da jo je nekdo glasno poklical ... Privzdignila je nekoliko glavo, da je bilo uho prosto; pa v sobi je bilo vse tiho, samo tam pred kipom Matere božje je prasketal plamenček nočne lučice, potuhnil se je včasih, kakor da ga je strah neme tišine, potem pa je vzplapolal zopet in višnjev kolobarček se je pojavil okrog gorečega utrinka. In tam okrog je bilo svetlo, po sobi pa so se razgrinjale sence sobne oprave — dolge in temne, zamajale so se vsak hip, ko se je zganil plamen in se potem zopet skrivnostno ožile in širile.
Nelico je obšla čudna groza. Obrnila se je v postelji, ki je stala blizu okna; da bi ne videla teh temnih senc, nato pa je potegnila odejo čez glavo in samo oči je pustila proste, da je lahko gledala ven skozi okno. Zunaj je bila jasna noč in tako čiste so bile zvezdice, kakor da jih je kdo obrisal s svežim robcem. In Nelici se je zdelo, da so uprte tiste zvezdice naravnost vanjo, da ji mežikajo in ji hočejo povedati nekaj silno lepega ...
In tisti hip se je porodila v Nelici želja, da bi se dvignila tja gori med srebrne nebeške cvetke, hitela od ene do druge, jih trgala in polagala pazno v predpasnik in ko bi jih imela že mnogo in tako lepih in iskrečih, bi se ozrla na zemljo in pogledala, kje trepeče v strahu kaka njej enako nesrečna deklica. Tisti bi jih stresla v naročje, vso posteljo bi pokrila ž njimi, da bi bilo v sobi svetlo kakor ob belem dnevu in bi moral izginiti vsak strah.
Tedaj se je v kotu nekaj glasno zganilo, počilo je, kakor da je stopil nekdo glasno in trdo — in Nelica je smuknila pod odejo.
Tako vroče ji je postalo, kakor da jo je oblil nekdo z gorko vodo, po hrbtu in prsih so ji tekli znojni curki in bala se je sama svojega diha. Pričakovala je, da stopi vsak hip nekdo k postelji, strga ž nje odejo in se skloni k njej z bogve kako groznim obrazom ... Zato je zakopala obraz v blazine, da ne bi videla in slišala, kdaj in kaj se zgodi ž njo; krčevito je privila k sebi odejo in pridržavala dihanje, da so se ji napenjale žile na vratu in sencih. In sama ni vedela, kdaj se ji je orosilo oko; premagovala se je, a prsi same so se dvigale in zaihtele, nekaj časa bolj tiho, pridušeno, a potem vedno glasneje in glasneje in kmalu so ji tekle po licu debele solze. Ni vedela zakaj, a čutila je, da mora jokati, jokati glasno, da izplaka vse, kar ji je tako težkega ležalo v mladi duši ...
Ni še bilo davno, a Nelici še je zdelo, da je bilo pred davnim časom, tam v tistih zlatih dneh, ki se jih je še komaj spominjala ... Bogve kako se je zgodilo, da se je počutila naenkrat tako osamljeno in pozabljeno, kar naenkrat je moralo priti — a zakaj ... ? Tega devetletna Nelica ni mogla razumeti.
Spomnila se je včasih tistih večerov, ko je sedela v naročju svoje matere, ki se je vsak hip ozrla, kdaj se odpro vrata, da vstopi oče. In ko je prišel, mu je stekla nasproti. Natanko je videla Nelica, ki je tekala takrat še s slabotnimi nožicami, kako sta si pogledala veselo v oči. In potem se je zgodilo vedno, da je pristopil in se sklonil tudi k Nelici, jo vščipnil v tolsto ličice in jo dvignil k sebi.
„Ti si moja Nelica, kaj ne? Vsa si moja?" ji je šepetala mati in ji žugala s prstom, oče pa je segel v žep in jo obdaril z velikimi rdečimi jabolki.
Tam v kotu je imela igrač, da skoro že ni vedela, s čim naj bi se igrala. Miklavž z dolgo belo brado je stal mogočno na štirioglati rumeni deski in jo gledal tako dobrotljivo, kakor da ji hoče povedati kar vnaprej, da jo prihodnje leto gotovo zopet obišče. Parkelj, kateremu je od jeze, ker je gledal tako grdo, odlomila oba roga, je moral živeti v samoti pod omaro, od koder ni tako očito kazal svojega kosmatega obraza, ki se ga je včasih, ako ni bilo blizu matere, resnično zbala. Velika punčka, ki je imela majhna ustka in napihnjena ličica, jo' je tudi mnogokrat ujezila, ker ni hotela rajati in plesati ž njo, ampak je obležala leno in nepremično, kamor jo je položila. V največje veselje pa ji je bil možic, ki je pomigal z rokami in nogami, ako ga je porukala za nitko. In Nelica ga je rukala tako dolgo, da se je nitka utrgala — zato pa je dobivala odslej le jabolka in oranže, za kar je bila očetu zelo hvaležna. Težko ga je čakala vsak večer in nestrpno je vedno pogledavala, če se je solnce že skrilo, kajti pred večerom očeta ni bilo domov.
In tako sta pričakovali z materjo očeta vsak večer. Nekoč pa se je oče zakasnil dalj kakor navadno. Zelo, zelo dolgčas je bilo Nelici, ko je posedala že nekoliko zaspana ob materi, ki ni bila nič tako zgovorna, kakor drugače. A naposled je oče vendarle prišel, zgovoren in dobre volje, a mati ga je pogledavala nekako nezadovoljno in to se je zdelo Nelici zelo čudno.
Pa ko ji je oče podaril mesto enega jabolka kar tri, je pozabila na materino zamišljenost in je legla v posteljo vsa zadovoljna in vesela.
Prihodnji večer pa jo je mati opravila praznično kakor ob nedeljah in ni se Nelica malo začudila, ko ji je povedala, da gresta čakat očeta.
Tam pred veliko hišo sta hodili gorindol, in ko je prišel iz tiste velike in široke veže oče, se je usulo na cesto kar cele trume delavcev, zamazanih in črnih. In lep se je zdel Nelici tisti hip oče, ker on ni bil tako umazan in črn, spodobno je bil opravljen in vsi, ki so hiteli iz tiste velike hiše, so ga pozdravljali, ker Neličin oče je bil v tovarni delovodja.
Nikdar še ni bila Nelica v tistem predmestju, zato se jej je zdelo vse tako čudno in nerazumljivo. Majhne hiše so se vrstile v vijugastih vrstah. Pred njimi so se igrali otroci, zamazani in raztrgani, kakršnih Nelica ni videla nikdar v hiši, kjer je stanovala ona. Nobeden ni imel pentlje v laseh, ne porcelanaste punčke ali Miklavža s srebrno palico; kar tam po prahu so se valjali, si pljuvali v roke in mesili iz blata čudne kepe in hlebe, starejši pa so se podili, se pretepali in kričali. Tam na oglu pa je videla, kako je pretepal bradat mož kuštravega dečka in ga vrgel naposled v vežo kakor mačka. Nelica si skoro ni upala naprej, ker grozen se ji je zdel tisti bradati mož in šele, ko jo je oče prijel za roko, se je plaho privila k materi in gledala v drugo stran. Ko so bili že daleč naprej, je vprašala očeta, zakaj je tisti mož dečka tako pretepal.
„Zato, ker je menda — pijan", ji je odgovoril oče. Nelica je razmišljala, zakaj se ne igra tisti deček s konjiči in se rajši podi po prahu, da je ves zamazan in kuštrav. Tisti hip ji je šinilo v glavico, da morda oni deček nima igrač, da njegov oče ni tako dober kakor njen. In velik stud ji je vstajal v srcu do tistega bradatega moža.
Drugi večer pa jo je mati zopet opravila, a Nelica se je branila iti med tiste umazane hiše, zato sta ostali nekoliko dalje od tovarne, dokler ni prišel oče. Skoro je bila Nelica že trudna, ker precej dolga je bila pot do tovarne. A tisti večer niso šli domov — oče ni hotel, ampak stopili so v hišo, kjer je bilo mnogo ljudi. Nikdar še ni bila Nelica v taki družbi, kjer bi se tako smejalo in pelo, in nikdar še ni videla toliko mož, tako čudno glasnih in veselih. Zato ji je bilo nekako tesno pri srcu, vsega se je bala in najraje bi bila poprosila očeta, da bi šli domov, toda oče je bil videti zelo dobre volje. Znanci so se zbrali okoli njega. Nelico pa je vonj po pijači in tobakov dim kar omamljal, da naposled sama ni vedela, kdaj je zaspala.
Zbudila se je šele drugo jutro v postelji, ko jo je poklicalo že veliko solnce. Naslednji večer sta z materjo zopet pričakovali očeta. In zdelo se je Nelici, da je materin obraz zelo dolgočasen, nič tako veselo je ni pogledovala, tja na vrata je gledala, kdaj se morda odpro, in ves zamišljen je bil njen pogled ...
„Nič več te ne ljubi oče, Nelica", je dejala mati in jo pogladila po kodrih. Pa menda se je prestrašila sama te misli, ker hip nato se ji je nasmehnila. In Nelica je bila zopet nekoliko bolj mirna. Na materinih ustnicah je igral usmev, samo oči so se svetlikale kakor orošene od solz. In tudi poljubila jo je, dolgo, dolgo so počivale njene ustnice na Neličinih ...
„Morda je naju res pozabil," je zavzdihnila čez hip — Nelica pa je ni razumela.
In potem so se vršili večeri, tisti dolgi večeri, ko sta se z materjo zrli molče in se je Nelica ni upala motiti v njeni zamišljenosti ... Dolgčas se je mahoma naselil pri njih. Nič več ni dobivala Nelica slaščic. In ves smeh in vse veselje je umrlo. Materine oči so postale otožne in samo včasih se je še sklonila k Nelici, jo prižela k sebi in Nelica je začutila, da mora biti mati zelo nesrečna ... Ni je pravzaprav razumela, a udala se jej je z otroško veliko ljubeznijo, brez vprašanj — zakaj in kako je prišlo tako ... ker očeta se je bala, nič več se ji ni zdel tako dober, odkar je prihajal pozno v noč domov. Mater pa je ljubila tem bolj, vsa njena ljubezen je kipela k njej, morda prav zato, ker se jej je oče odtujil.
In nekoč, ko je Nelica že spala, se je nenadoma prebudila. Videla je, kako plaka mati, še vedno na istem stolu, kjer je sedela zvečer ž njo. Pozno je moralo biti, ker zdelo se jej je, da je spala že dolgo, a prebudila se je nenadoma, ker mati je zajokala na glas in ž njo tudi Nelica, ne vedoča zakaj ... Šele ko se je sklonila, je videla, da leži na očetovi postelji nekdo popolnoma oblečen. In ko je zaslišal Neličin jok, se je dvignil in se opotekel preko sobe ....
„Čemu jokaš, a—a—a? Lačna si, pravi mati — za—a—radi mene. Nič se ne boj, bo že bolje—e—e—e, saj te imam rad!"
Opotekel se je k njej in se sklonil nad njo. In Nelica je zavonjala smrdeč dih po — pijači.
Nato se je opotekel nazaj k postelji in mati je premagovala jok, da bi vsaj Nelica zaspala.
In tako so umrli za njo tisti zlati dnevi, ko se ni bala očeta, tiste lepe ure, ko so živeli vsi zadovoljno in srečno in ji mati ni nikdar odrekla koščeka kruha, kakor mnogokrat sedaj; minuli so. In Nelica se jih je spominjala le še kakor davnih krasnih sanj.
— — — — — — — —
Nelica je planila iz postelje ...
Samo za hip se ji je vsilila misel na preteklost in vsa sedanjost se ji je zazdela tako grozna in neznosna ...
Pozno je bilo, zelo pozno, megla se je že zgostila zunaj, le nekaj zvezd je še svetilo iz nje.
Stala je ob postelji; nevedoča, zakaj je planila iz gorkega ležišča, a prav tako se ji je zdelo, kakor da je začula nekaj groznega ...
Ne, matere ni bilo doma. Tam je stala postelja, prazna in pogrnjena. Tudi očeta ni bilo, kakor navadno.
Nelici se je skrčilo srce ob čudnem strahu ... Zvečer je sedela tam na tistem stolu in ga pričakovala kakor vedno, a sedaj je ni bilo.
In tedaj jo je zopet pretreslo do kosti, ker natanko je razločila materin glas, proseč in jokav je bil in — nekdo je butnil ob vrata.
Nelica je skočila tresoča se od strahu v poltemen kot, a videla je natanko, kako grozen in zaripljen je bil očetov obraz, ki se je tisti hip pojavil med vrati.
Mati ga je držala pod pazduho in omahovala ž njim, ker bila je slaba in njene oči so bile motne od solz ...
Takega ni videla Nelica očeta še nikdar. Govoril je zamolklo in zadirajoče in s pestjo je bil in tolkel ob mizo. — —
Zarožljalo je okno ... Nelica se je prestrašena zgrudila.
„Moj bog — Ana! Ne! Ne!" je kriknil pijan očetov glas.
Nelica je videla samo, da so zaplapolali dolgi materini lasje v zraku, pretresujoč vzklik je pretresel ozračje — zamolkel padec na dvorišču, in vse je bilo zopet mirno ...
Nelica je bila brez matere.