Pojdi na vsebino

Trojno gorje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Trojno gorjé.
Ljudska povest o trojnem gorju slovenskih in hrvatskih pradedov.

Januš Golec
Izdano: Slovenski gospodar 66/1-31; 1932
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

UVOD.[uredi]

Za boljše umevanje naše povesti je potrebno, da označimo kratke vzroke kmečkega upora, ki je končal tako žalostno ter porazno leta 1573.

Zgodovina beleži, da so se dvignili ter zahtevali spodnještajerski kmetje leta 1515 v očigled samolastnemu stiskanju od strani graščakov svojo staro pravdo. 80.000 (?) upornih podložnikov, med njimi mnogo iz območja tedanje velike župnije Pilštajn, se je zbralo omenjenega leta pri Brežicah. Upor je segal od Sotle do Lipnice. Zatrla sta ga z ognjem ter mečem pri Brežicah Žiga Dietrichstein in Jurij Herberstein. Že v tem prvem večjem uporu so bile glavna upora revolucijonarnega gibanja kmečke zveze (Bauernbund). Od baš imenovane nemške besede izhajajo tudi v slovenščini običajni izrazi punt — upor in puntati se — upirati se.

Kot kazen za prvi punt so morali brežiški podložniki graditi novo cesto iz Brežic na Zdole, ki je dobila ime: puntarska cesta.

Prihodnji veliki kmečki upor na Spodjem Štajerskem se je doigral leta 1573. O vzrokih tega upora beleži Gruden v »Zgodovini slovenskega naroda« sledeče: »Kakor vse prejšnje in poznejša revolucijonarne poskuse naših kmetov, so zakrivili tudi veliko kmetsko gibanje v začetku sedemdesetih let 16. stoletja velika bremena, naklade, davki, ki so se nakladali kmetom proti postavi, in samovoljno nečloveško ravnanje od strani gospode, ki je vsaki pravici bilo v obraz. —

Zemljiški gospodje so takrat prav kruto izžemali podložne kmete, množili tlako, naklade, mitnino in uvoznino. In kar niso storili posestniki sami hudega kmetom, to so jim prizadjali grajski upravitelji (»flegarji« — Pfleger) in valpeti, ki se nam kažejo kot najhujši nasprotniki kmetov, ki jih je kmet s svojim sovraštvom še bolj zasledoval, kakor gospodo samo. Upori začetkom 16. stoletja, dasiravno niso imeli uspeha, so vendar močno dvignili stanovsko zavest med kmetskim ljudstvom, iskra nezadovoljnosti je tlela naprej, vedni boji s Turkom so nudili kmetom dovolj priložnosti, da so se uirili v orožju in si podžigali pogum; treba je bilo le še povoda, da se je bojna sila zatiranega ljudstva obrnila proti lastnim domačim tlačiteljem. Prvi nagib je došel to pot iz bližnje Slovonije.«

Že na spomlad leta 1572 so organizirali kmetje iz Podsuseda, Stubice, Brdovca, Stupnika in Cesar grada v hrvaškem Zagorju kmečko zvezo, katere cilj je bil: oboroženi nastop proti neusmiljenemu stiskanju od strani zemljiške gospode. Prvotna hrvaška uporna gibanja so bila usmerjena proti Francu Tahu, poveljniku konjice v Kaniži, ki je bil solastnik Sused-grada ter Stubice in pri Slov. Bistrici je posedal graščino Stattenberg. Predno so se uprli kmetje Tahuvemu brezmejnemu nasilju z oboroženo silo, so poslali kmečko odposlanstvo na Dunaj k cesarju Maksimiljanu, kjer so iznesli pritožbe proti Francu Tahu in prosili odpomoči. Ker so bili odpuščeni odposlanci s cesarskega dvora s splošno tolažbo, kateri ni nikdar sledila resnična odpomoč, so obupali v kmečko zvezo organizirani kmetje, zagrabili so za orožje ter se lotili izsiljenja stare pravde.

Iskra, ki je užgala punt leta 1573, je bilo ravnanje Franca Taha na Susedgradu in Stattenbergu. Seveda ni šlo le za kratko razburjenje vsled odpora podložnikov, ali za izjemno stanje, ki ga je hotel upeljati na svojih posestvih Tahi, da pokori neposlušne kmete, temveč njegova vlada pomenja silno izžemanje podložnega ljudstva in tiranstva, ki mu iščemu zaman primere. — Uporni kmetje so pozneje po iztrebljenju kmečke revolucije pred sodbo v Gradcu, Zagrebu ter na Dunaju odkrili strašno sliko Tahovih zločinov. Morda so izpovedi tu in tam kaj pretirane, a kar se je dognalo uradno, je grozno dovolj, da moremo razumeti obupni odpor podložnih kmetov, ki so mu bili izročeni na milost in nemilost.

* * *

I. POGLAVJE.[uredi]

V dobi naše povesti sta stala navpično nad potokom Bistrica na Pilštajnu na dveh skalah dva lepa grada: Pilštajn in Hartenštajn, od katerih ne stoji danes skoro niti kamen na kamenu. Oba grada sta bila dvenadstropni stavbi. Utrdbe je tvorila narava sama. Edina nevarnost bi jima bila grozila iz Bistriške doline, od koder sta bila nedostopna. Radi naravno ugodne lege sta bila brez običajnih srednjeveških jarkov in utrjenega obzidja. Grada sta bila nekaki letovišči za tedanjo gospodo, ki se je rada mudila v skritem zavetju na oddihih po vojnih naporih, se je tukaj lahko mirno vežbala v orožju in pripravljala za viteške borbe po večjih krajih. S stolpa Hartenštajna je moral biti divni razgled po mični dolini Bistrice do Kozjega.

Bila sta prvotno last z ogromnimi posestvi vred pilštajnskih grofov. Že blažena Ema, rojena pilštajnska grofica, je zapustila leta 1042 pilštajnsko posest z gradovi vred tedaj ustanovljeni krški škofiji na Koroškem. Pilštajnski kmetje kot podaniki škofov so bili v vsakem oziru na boljšem nego drugi, katere je tlačanila posvetna gospoda. Osovraženi so pa bili ravno na Pilštajnu nekateri najemniki, upravitelji in valpeti. V letih zadnje kmečke vstaje je bil grad Hartenštajn v najemninski posesti Janeza plemenitega Helfenberg. Grad Pilštajn je bil nekaj let v precej razdrtem stanju in ga je pozidal ter temljito popravil krški škof Urban Sagstetter leta 1570.

Pod pilštajnskim trgom ob Bistrici je vas Lesično s podružno cerkvijo Sv. Ulrika na jezeru, ki se omenja v listinah že leta 1394. Kraj se je imenoval Na jezeru, ker je morala biti cela zgornja dolina Bistrice nekoč pod vodo, dokler se ni gorski potok prejedel skozi skalnati pilštanjski hrib in si priboril odtok proti Kozjem, Podsredi ter Št. Petru pod Sv. gorami, kjer se izteka v Sotlo. Cerkev sv. Ulrika bi naj bila pozidana radi močvirnatih tal na pilotih.

V Lesničnem so bile v časih naslednjih dogodkov velike grajske kovačnice na kladiva z vodnim pogonom. Podjetje je bilo na slovesu daleč na okrog za gospodarske potrebe in kot izdelovalnica orožja ter viteških oprem. Treba pomisliti, da so se vršili tedaj neprestani boji s Turkom in tudi posamezni graščaki so se bojevali med seboj. Kakor danes so obstojale tudi v srednjem veku tvornice za izdelovanje orožja, bojne opreme, smodnika in topov. Izdelovalnice orožja so morale biti kje na skritem in v dobro zavarovanem kraju, da sovražnik sploh ni zvedel zanje. Orožje je bila dragocenost, ročno delo, katerega so tudi dobro plačevali. Vodje tvornic so bili po večini Nemci, pomočniki kmečki sinovi, ki so že bili večkrat na vojnih pohodih kot spremljevalci grajske gospode, so na tujem marsikaj videli in so se odlikovali po zvestobi ter spretnosti. Grajski gospod je pustil svojega spremljevalca po par let kje v kaki večji mestni orožarni, da se je izvežbal v tej stroki in mu je potem doma staro orožje ter opremo snažil ter popravljal. Nove bojne opreme so naročevali graščaki le iz večjih tvornic, kjer so jih morali takoj plačati. Pri nakupu orožja ni šlo s silo.

Leta 1571 je zavladalo po celi Bistriški dolini med podložnim kmetskim prebivalstvom veliko veselje, ko je prevzel vodstvo grajskih kovačnic domačin Pavel Šterc. Bil je rodom iz Žusma, kjer je bil njegov oče uslužbenec na tamošnjem gradu. Že v mladosti se je izučil kovaštva ter ključavničarstva. Pozneje je bil vojak konjenik, ki se je udeleževal pod poveljstvom v uvodu omenjenega Franca Taha na Ogrskem bojev proti Turkom. Ko je spoznal Tahi njegove ključavničarske zmožnosti na vojnih pohodih, ga je nastavil za nadzornika orožarne v Kaniži, kjer je bil sam poveljnik konjenice. Po Tahovem slovesu od vojne službe je prišel Šterc na njegov grad Stattenberg pri Slov. Bistrici, kjer je imel dovolj posla s popravljanjem starih in z izdelavo novih viteških oprem. Pri Tahu na Stattenbergu Šterc ni bil dolgo, ker mu ni plačeval obljubljenega zaslužka in ga je celo oplazil z bičem, ko je zahteval odločno zasluženo plačilo. Iz bojazni pred ječo v grajskem stolpu je orožar utekel iz Slov. Bistrice, pribežal v ožjo domovino in bil sprejet z odprtimi rokami od posestnika pilštajnskega gradu Hartenštajn Janeza plemenitega Helfenberg.

Novi gospodar ga je poznal kot izvrstnega orožarja in ga namestil za vodjo kovačnic v Lesičnem.

Ob prihodu v Lesično je bil Pavel Šterc star 32 let, visoke, lepe ter krepke postave in prijazno prikupljivega obraza. Že na zunaj mu je bilo poznati, da je služil vojake in imel posla z najbolj imenitno gospodo. Kljub samozavestnemu obnašanju ni bil ošaben, ampak nasprotno — gostobesedno postrežljiv napram vsakemu, ki je imel opravka v grajski delavnici. Ker je bila lesička orožarna obenem tudi kovačnica, je bil nje vodja v stalnem stiku s tamošnjimi kmeti, ki se niso mogli načuditi njegovi neprisiljeni domačnosti. Vsakemu kmetiču je segel v roko, mu obljubil popravilo ali novo naročilo in še izpraševal ga je, kako se mu godi in kako je kaj zadovoljen z grajsko gospodo.

Kmalu si je pridobil zaupanje podložnikov daleč na okrog. Lesička kovačnica je bila polna ljudi, ki so dali zalužka, a zvedeli marsikatero novo iz bojev s Turki in iz tedaj že živečega kmečkega gibanja po drugod. Prijazni grajski kovač je znal ter videl veliko, bil je precej daleč po svetu in je znal podati doživljaje revnim domačinom kot rojen Žusemčan v njihovem materinem — slovenskem jeziku. Radovedni Pilštajnčani so kar migali z mustačami, ako jim je pripovedoval Pavel, kako so podili Turke po Ogrskem in Bosni in kaj je skusil v veliki državni orožarni v Kaniži. Še bolj nego s pripovedovanjem o podivjanih Turkih si je znal prikleniti nase srca tlačanov s slikanjem prebridke usode Tahovih kmetov iz območja Stattenberga pri Slov. Bistrici in zagorskega Podsuseda. Pri poslušanju trinoških zgodb so kmetje škripali z zobmi, dvigali pesti in prisegali, da bi bili oni že davno zaplesali s Tahom, ako bi bil njihov grajski gospod!

Po celi dolini Bistrice so pripovedovali ljudje od osebe do osebe, kaj počenja s tlačani krvolok Tahi, ki mora imeti volčje srce ter vražjo glavo.

Staro in mlado je večkrat jokalo na glas, ko so poročali kmečki gospodarji po povratku iz Lesične, kaj jim je zaupal grajski kovač o Tahu, katerega je sam služil več let kot vojak in gledal na lastne oči, kaj in kako ravna lintver v človeški podobi s podložnimi kmeti.

Za Pavlovo slavo priljubljenosti je še skrbel enooki Belakov Andrej. Dolga leta je bil kovač v grajski orožarni. Pri odsekavanju žarečega železja na nakovalu mu je odletel kos v levo oko in ga oslepil. V zahvalo za tolikoletno zvesto delo so ga odpustili in se je klatil reva na starost okrog ter popravljal pri kmetih za hrano in stan poljedelsko orodje. Ko je zvedel novi delovodja za usodo starca, ga je poklical v delavnico, kjer mu je poveril službo hišnika. Pazil je na jez, pospravljal orodje, pometal, izprezal konje strank in skrbel, da je bil red pri hiši. Prejemal je plačilo, vžival prosto hrano in stanovanje in vsak dan mu je še kaj odpadlo kot napitnina v gotovem ter pijači. Stari Andrej je imel lahko opravilo in precej prostega časa, da Je raznašal po krčmah po Pilštajnu, kaj vse je videl ter doživel njegov nezabno dobri gospod. Ako je povedal v nedeljo po službi božji na Pilštajnu kako dobro o Tahu v krčmi pri Pištelaku zbranim kmetom, so mu plačevali ne po poličih — po pintih. Ako mu je zmanjkalo resnično prisluhnjenih novic iz kovačnice, je razpletel sam katero prav grozno, da je bila orgorčenost napram gospodi tem ljutejša in polni pinti na mizi. Enooki Andrej je bil ustno izročilo Tahovih grozot, ki se je ohranilo stoletja med narodom in katerega so veliko pozneje beležili zgodovinarji iz ljudskih vrst. Po jezični zaslugi Andreja Belaka je znano o Tahovem trinoštvu iz okolice Podsuseda in Stattenberga tole:

Kadar je imel Tahi na Podsusedu starega konja, ki je bil nič vreden, ga je prodal kateremu izmed kmetov, o katerem je znal, da ima nekaj pod palcem. Ta ga je moral kupiti za ceno, ki jo je določil Tahi, sicer ga je prisilil v nakup s temnico in telesnimi kaznimi.

Drugi pot se je pokvarilo Tahu 1000 veder vina. Porazdelil ga je med svoje podložnike in prisilil, da so ga kupili za ceno, ki jo je določil sam. Ako mu niso plačali vina, jim je odvzel konje in govejo živino.

Kmetje so morali rediti Tahovo živino na svoje stroške. Ako je poginilo kako govedo, so mu morali povrniti škodo v denarju po njegovi cenitvi, ni pa sprejel v zameno drugega živinčeta.

Enako so morali rediti in čuvati Tahovi kmetje njegove lovske pse in ako je kateri izmed njih poginil, so mu morali dati zanj vola.

Zvišal je služnosti in naklade tako, da je tirjal od vsakega kmeta 22 čutar vina več, kakor so mu bili dolžni dajati.

Svojih delavcev ni plačeval po več let. Večini je ugrabil ves imetek, konje ter govedo.

Najhujše pa je bilo, da je oskrunjal Tahi s sinovi vred kmečko družinsko življenje. Pozval je svoje podložne na tlako, moške in ženske. A ženske, ki so mu bile všeč, je dal odvesti po svojem slugi na grad, kjer so postale žrtve njegove divje strasti. Znana so imena 14 deklet in žen, ki jih je vse oskrunil. Dve od teh nesrečnic sta bili na Brdovcu. Ena je bila hči Tomaža Mačkomelja, druga hči Pavla Jurkoviča. Poslednjo je imel zaprto dalje časa na Susedgradu. Ker se je oče Jurkovič obnesel za čast svojega otroka, mu je mladi Gabrijel Tahi razsekal lice in iztaknil oči.

Enako kakor na Susedgradu in Stubici jo ravnal krvolok tudi s svojimi kmeti na Stattenbergu pri Slov. Bistrici. Tukaj si je izposojeval denar pri imovitejših podložnikih, a vse izposojene vsote je ostal na dolgu in gorje tistemu, ki se je drznil ponižno prositi, naj mu vrne denar. Z gorjačo ga je dal iztirati iz gradu ali pa vreči v ječo.

Po stari navadi je imel zahtevati graščak tlako le za svoje osebne ali domače potrebščine, ne pa za obrtna ali druga podjetja, ki nesejo več ali manj dobička. V graščinskih zapisnikih je bilo natanko določeno, koliko dni v tednu mora tlačaniti kmet in kaka dela mora opravljati. Franc Tahi je zahteval proti stari pravdi izredno tlako, ne da bi bil kmeta ali rokodelca za to primerno odškodoval.

Veliko škodo so trpeli kmetje, ki so nosili za tlako naprodaj ali vozili graščinske pridelke v Slov. Bistrico, Ptuj ali Celje. V mestih so bile strogo določene najvišje tržne cene, nad katerimi ni bilo dovoljeno prodajati živila. Toda Tahova graščina je brez ozira na tržni red zahtevala in jemala od kmetov višje določeni izkupiček.

Tahi je ukazal Jurku iz Poljčan peljati dva soda karpov in ščuk v Ptuj in prodajati funt karpov po 8 krajcerjev, ščuke pa po 6 krajcarjev. Vrhutega mu je poginilo v poletnem času mnogo rib. Vzlic temu je moral kmet plačati graščaku polno določeno ceno 23 goldinarjev in ker se je obotavljal skraja, ga je dal vreči radi nepokorščine v ječo in ga mučil tako dolgo, da je plačal ves dolg.

Tahi je pošiljal podložnike v mesta brez blaga in denarja, da so jemali zanj na up razno blago, ki so ga morali naposled sami plačati. Tem potom je dobival graščak razna sladila, dišave in najbolj draga vina iz Italije ter Španije.

Tahi je preziral vse zapisane pravice in sklenjene pogodbe, neusmiljeno je odiral kmete in kočarje, vdove in sirote. Brez pravega vzroka je dal zdaj temu in onemu odgnati živino iz hleva, kakor konje, vole, krave, teleta, prašiče, koze in odpeljati žito, salo, platno, skrinje ter konjsko vprego.

Kmet, ki je poslal hlapca s konjem na tlako, ni bil nikoli varen, da mu prižene žival zopet domov. Tahi je odpravil konja in hlapca s težko naloženim vozom iz Slov. Bistrice v Gradec, v Sused ali v kak drug kraj. Ako je šlo po sreči, se je vrnil čez par dni sam domov brez blaga in denarja.

Tahova pravosodna oblast mu je bila le molzna krava, od katere je hotel imeti kar največji dobiček. Največje posilno sredstvo mu je bila grajska ječa v stolpu, kjer je ukrotil vsacega protivnika. Kdor je črhnil le besedico nevolje, tega je dal takoj zapreti zaradi nepokorščine in punta. Navadno se mu je kmet, katerega je nameraval odreti, že udal, če mu je le zagrozil z ječo.

Kmetu Novaku iz Stare vasi pri Slov. Bistrici je prišla v noči lisica v kurnik. Domače je zbudil kurji kokodak in gospodar je šel pogledat k perutnini. Pri pogledu na človeka je utekla lisica kmetu med nogami in hotela uiti skozi planke na dvorišču. Novak tudi ni bil len in hajdi za drznico, katero je ujel baš za rep, ko se je rinila z vsemi silami skozi plot. Kmet je držal zajeti rep z vso močjo, lisica je hotela za vsako ceno v svobodo, je pač popustil rep in ostal v Novakovih rokah. Kako se je maščeval Novak iz Stare vasi nad lisico, se je razneslo kmalu po celi okolici. —

Pozneje je baš stari Tahi ustrelil lisico brez repa in se čudil tej prikazni. Grajski lovec mu je rekel, če še hoče imeti rep v koži, ga mora tirjati od Novaka, ker on ga še vedno hrani. Radi izpulenja lisičjega repa je moral odnesti Novak na Stattenberg vse kure in še s palico jih je dobil, da ni mogel hoditi dalje časa na delo, ker je izmaknil drzno kradljivi divjačini rep.

V grajski kovačnici v Lesničnem, ki je že bila tabor kmečke zveze in prekipevajoč lonec ljudske nevolje na gospodo, se je zgodila na mah sprememba. Na Hartenštajn sta prijezdila oba graščakova sina Žiga ter Adolf s celim spremstvom plemičev. Plemiška mladina si je ogledala v delavnici izdelano orožje in se čudila Pavlovi izredni spretnosti o tedaj tolikanj iskani ter čislani obrti. Ko je videla mladež v delovodji nekaj več nego obrtnika, ga je povabila skoro za stalno na grad. Le tu in tam je še prišel pogledat v Lesično in dal nova povelja za izdelavo viteške opreme.

Ljudje so zvedeli kmalu, da je postal njihov ljubljenec iz Lesične kar celi vitez in učitelj mladih grofov v rabi orožja in v boju na konju. Po cele dneve je odmeval iz grajskega dvorišča žvenket orožja, peket konjskih kopit, krik ter navdušeno ploskanje z rokami.

Včasih so prijezdile na Hartenštajn kar cele čete do ušes oborožene plemenite gospode. Ob prilikah večjih posetov je bilo na grajskem dvorišču posebno burno in celo v noči ob plamenih gorečih bakelj so se zaganjali plemiči na konjih eden proti drugemu in se suvali s topimi sulicami. Duša in središče vsega hrupnega dirindaja na grajskem dvoru je bil Pavel, ki je jezdil z mladimi grofi okrog v svetli viteški opremi.

Kmetje so brž uganili, da ne pomeni neprestano zbiranje oborožene gospode za nje nič dobrega. Poročil o kakih turških vpadih ni bilo od nobene strani; pač pa so se širile govorice, da so hrvaški kmetje že parkrat napadli Tahovo najožjo žlahto iz Susedgrada in Stubice ter si pripomogli sami do obračuna in pravice. Kaj, ko bi tele gosposke fantiče vežbal grajski kovač, da bodo mlatili v kratkem po že itak do tal upognjenih kmečkih hrbtih? Bog znaj, če ni bila Pavlova prijaznost le vaba za blebetave jezike lahkovernih tlačanov? Zvedel je vse njihove težnje ter sovraštvo do nenasitne gospode in bo lahko pokazal s prstom na vsacega, ki je zabavljal na oblast in cesarja, ki ima za vse kmečke pritožbe le gluha ušesa!

Kar strah je postalo hartenštajnske podložnike, kaj bo z marsikaterim izmed njih, če je grajski kovač poturica in jih bo izdal.

Kakor je bila pred kratkim vera tlačanov v domačina Pavla Šterca trdna in si je štel vsakdo v čast, da si je iztresel srce vpričo izkušenega graščinskega uslužbenca, tako je sedaj preklinjal uro, ko je nasedel temu gosposkemu petolizcu, ki je bil med njimi navaden vohun v težkih časih bojev za staro pravdo.

Javno ljudsko mnenje se je glasilo: Kar je kvantal Pavel o Tahu in njegovem trinoškem početju, je bil le trnek, na katerega je ujel pilštajnske ščuke, katere bo pomagal sam peči na grajskem ražnju.

Kedo bi bil tudi zameril kmetom ta hipen preokret glede presoje poprejšnjega njihovega buditelja, ko ga že ni bilo tedne in tedne med nje. Če je pogledal v delavnice ob Bistrici, se mu je tako mudilo med mlade plemiče, da se je večkrat spodtaknil ob kakega kmečkega dobrega znanca, ne da bi ga bil pogledal, kaj še le ogovoril.

Da je Pavel poturica ter ovaduh, je stalo trdno kot skala, saj bo še lizun spremenil vero. Povod za naslednje osumljenje je dala tale nova prikazen v pilštajnski fari:

Domači vikar Kraft je moral odstopiti kar čez noč kaplanijo pri Sv. Trojici v Dobležičah čisto tujemu duhovniku, ki se je bil pritepel na Pilštajn nekod iz Koroške. Sam cesar ga je napodil iz službe, ker je oznanjal Lutrovo vero. In koj, ko se je prikazal na Pilštajnu, mu je nakazal graščak desetino deseterih posestnikov. Lutrovec je vabil Dobležičane v cerkev. Šlo jih je nekaj parkrat iz radovednosti, a so slišali le zmerjanje čez svetnike, Marijo, papeža ter katoliško cerkev in maše je bilo konec, kakor bi pihnil. Ljudje so se bali krivega preroka in še dobležičke cerkve so se ogibali, da bi jih kje ne premotil zlodej in jim ugrabil dediščino očetov — pravo sv. vero.

Odkar se je naselila viteška gospoda na Hartenštajnu, je Lutrov duhoven skoro stalno v gradu, kjer ponavlja nedeljo za nedeljo zgoraj omenjena bogokletstva, pa mu vsi potrjujejo, da tako je prav in tako bo sedaj brez svetnikov, Marije, zakramentov, sv. maše ter papeža!

In kedo prihaja v družbi grajskega kovača v Lesično v delavnice, če ne oni nebodigatreba Lutrov apostol, ker je seve za gospodo in proti kmetu.

Ta bo sedaj lepa na Pilštajnu! Ker so lahkoverni tlačani zaupali svoj punt v mislih proti gospodi prijaznemu izdajalcu, jih bodo pometali v ječo in jim še tamkaj vsilili lutriš vero, ki je slabša od turške. Tako in enako so mislili in šepetali eden drugemu podložniki v neprestani bojazni, zdaj pa zdaj bode planil po njih grajski valpet z beriči in jih odtiral na odgovor radi punta proti oblasti in radi sile na spremembo vere.

Po par mesecih sta zapustila Hartenštajn graščakova sina in se vrnila v Celje, kjer je bil njun oče v cesarski službi. Grajski kovač se je zopet preselil v Lesično in prevzel z vso vnemo vodstvo delavnic, ki daleč niso mogle dohajati vedno novih naročil glede orožja ter viteških oprem. Ubogi Pavel je gledal in se čudil, ko je naletel povsod le na tuje obraze. Kmetov sploh ni bilo več blizu, ko so zvedeli, kedo je zopet gospodar kovačnic. Še taisti, ki je moral v Lesično, je skušal, da je opravil hitro in se ni spustil z grajskim kovačem v noben drug razgovor kakor, kar je moral. Pavle si ni mogel razložiti preobrata iz tolike prijaznosti ter zaupljivosti v — strah ter pobeg pred njim. Uganko mu je pojasnil šele stari Belakov Andrej, kateremu se tudi ni nič boljše godilo nego Pavlu. Odkar se je klatila tod ta vražja gospoda in dolgopeti lutrovec, mu ni plačal nikdo niti enega polička, četudi je še tako zabavljal nad Taha ter plemenitaše po gradovih.

Po tem razodetju je uvidel v življenju izšolani ter preizkušeni Šterc, da bo v sedanjih časih tihega in odkritega boja za staro pravdo nemogoče služiti gospodu in tlačanu. Za koga se je odločiti njemu, mu je bilo jasno, to mu je narekovala vest ter katoliška vera, saj je bil sin kmečke, slovenske in verne matere! Nikakor še ni bil pozabil udarca Tahovega biča. Kakor psa ga je bil oplazil ta pijavka kot plačilo za delo. Že davno zaceljena brazda mu je klicala v spomin osveto nad gospodo, kadarkoli si je potegnil z roko po obrazu. Vendar kaj je bila njemu storjena krivica v primeri s tisočerimi in tisočerimi, katerim je iztiskal grad kri ter solze iz kmetskih podložnikov! Ni bilo dovolj, da je zasužnjila graščina ubogo kmečko paro glede osebne svobode ter imetja, ne, še novo ter krivo vero mu je hotela usiliti in vkovati tudi kmečko vest ter dušo v verige grajske brezvestnosti! Pavel ni bil trstika, katero bi bil z lahkoto zibal sem ter tja veter dobrega zaslužka iz grajske blagajne, bil je neomajan hrast, kojega korenine so segale globoko v prepričanje, da kmet ni pes, ampak kristjan z res pravo dušo in neugnanim hrepenenjem po osebni svobodi ter pravici!

Čeravno v grajski službi, je bil z vsakim utripljajem srca za kmeta in njegovo svobodo, pa koliko razočaranje! Bratje iz kmečkih vrst so ga osumili za izdajalca brez vsacega dokaza le radi dejstva: služba ga je iztrgala za nekaj časa iz njihove sredine in ga preselila iz kovačnice na grad! Tolažil se je s prastaro resnico, da je baš kmet tolikokrat prenagel z zaupanjem ter z obsodbo. S čisto in odkrito dušo si je pridobil zaupanje tlačanov, zagrešil ni ničesar, kar bi ga tiralo na pranger izdajstva, mirna vest, pravica ter resnica bodo zmagale in mu pridobile nazaj čast ljudskega buditelja!

II. POGLAVJE.[uredi]

V letih, ko se je pripravljala zadnja kmečka vstaja, je štela pilštajnska župnija 19 podružnih cerkev. K Pilštajnu so spadale tedaj še tudi tele fare: Kozje, Buče, Olimje, Prevorje in Zagorje.

Zgorajni zgodovinski podatki nam povedo, da je bila šentmihelska nedelja na Pilštajnu, ko so obhajali farnega patrona sv. Mihaela leta 1571, izredno dobro obiskano cerkveno slavlje. To nedeljo so prihiteli verniki k slovesni službi božji iz območja vseh podružnic in se je nabralo ljudstva, da ni bila premajhna samo farna hiša božja, da celo trg.

Kjub dejstvu, da sta dičila Pilštajn dva lepa ter velika grada, trška naselbina ni bila razsežna, ker tudi ni mogla biti radi ozke lege na grebenu. Pač pa je bilo v trgu nekaj prav čednih in za tedanje razmere lepih in v denarnem oziru dobro podkovanih hiš. Pilštajn je bil središče cele Bistriške doline v cerkvenem ter vsakem oziru in kar se tiče trgovanja z živino. Na zelo stare trške pilštajnske pravice nas spominja še danes pranger nad rotovžem.

Po sv. maši so imeli trški ter okoliški krčmarji preko glave opravka in tudi lep zaslužek jim je zapustila proslava farnega zaščitnika. Kmetje so jedli ter pili po gostilnah, se pogovarjali in izmenjavali med seboj novice. Ta dan se je zvedelo na Pilštajnu toliko kakor celo leto ne. Moški so prišli v svojih pogovorih o letini, živini ter sejmih kmalu na politiko o stari pravdi in so kar migali iz pekoče radovednosti z ušesi, ako je znal kateri glede tega vprašanja povedati kaj novega in kar je cikalo na škodo gospode. Šmihelska nedelja je bila dan za starega enookega Belakovega Andreja, ki je znal dražiti s svojimi novostmi ušesa in žepe radovednežev. Po vseh krčmah je kramal s pripovedovanjem o Tahovih grozodejstvih, ki so že obrodila javne nasilne punte med junaškimi hrvaškimi kmeti. Za Hrvati se bodo gotovo kmalu oglasili Slovenjebistričani in potem bo zavrelo med vsemi slovenskimi kmeti, ki se bodo združili z že obstoječo hrvaško puntarsko kmečko zvezo. Da so ga za te vesele in upanje na boljšo bodočnost obetajoče novice kmetje napajali, je razumljivo samo po sebi. Kmalu popoldne se je že bil napil žolna, da je razsajal,imel opravka s trškimi beriči in nočil v občinskem zaporu.

Dolgi Grobinov Filip iz Buč je pripovedoval, da je bil v Kapelah pri Brežicah na sejmu. Videl in slišal je tamkaj slepega Hrvata, ki je pripovedoval še vse nekaj bolj strašnega o grozodejstvih ter pokvarjenosti hrvaške grajske gospode nego pijani Belak. Sejmarji so pustili živino in trgovino ter poslušali slepca, ki je strašno zgledal. Razlagal jim je, kaj so že dosegli Hrvati v borbi za staro pravdo in da bo treba tudi slovenskemu kmetu seči po kosi ter cepcu. On ni prav razumel vsega, kar je kričal Hrvat, ker je bil predaleč proč radi gneče. Ve pa, da roma slepi mož od kraja do kraja peš in da hoče celo v Gradec, kjer bo tožil graščaka, ki ga je oslepil. Vsi so želeli, da bi bil slepi trpin danes med njimi, ko jih je toliko zbranih, da bi slišali kaj in kako je v resnici s hrvaškim puntom.

Takile razburljivi pomenki in še dober vinček sta poslušalce podkorajžila toliko, da bi bili koj pripravljeni, udariti na to vražje brezvestno in po volčje podivjano in krvoločno gospodo.

Ženski spol se ni zmenil toliko za politiko, tega je le skrbelo, kaj bo z novo vero, v katero šunta in napeljava neznanec, ki se je vgnezdil pri cerkvi na Dobležičah. Skraja se je držal le grajskih, sedaj že lazi po kmetih. Njegovi nauki so tako bogokletni, da ne prizanaša s psovkami ne Mariji, ne svetnikom, ne sv. maši in najbolj pa blati rimskega papeža. Ljudje ga ne poslušajo radi, a iz hiše se ga ne upa nobeden pognati iz bojazni pred valpetom ter beričem. Ker mu je neki nemški Luter: sv. maša, svetnik, Marija in papež, naj mu tudi ta da desetino, saj onih od graščine mu izročenih 10 kmetov krog Sv. Trojice v Dobležičah je priseglo, da ne bodo dali koroškemu bogokletniku niti enega žitnega zrna in niti za požirek vinskega mošta.

Proti večeru na šmihelsko nedeljo leta 1571 so bili vsi pilštanjski romarji za staro pravdo ter proti gospodi in za staro vero proti bogoskrunstvu lutrovstva!

Kmalu po šmihelski nedelji je buknilo po obširni pilštajnski fari, da se mudi v Lesičnem v kovačnici oni slepi Hrvat, o katerem je znal povedati na Šmihelovo Bučan, dolgopeti Grobinov Filip. Moški, ki so bili na žegnanju na fari in so sedaj čuli, da je mogoče videti ter slišati kmečkega mučenika iz sosedne Hrvaške, so našli koj kak poseben opravek in se podali v Lesično, kjer je že bilo ljudi kakor ob priliki večjega romanja.

Na sredini zbranih je stal, oprt z obema rokama ob palico že starejši mož, visoke, a sključene postave, obraz ves razbrazdan od zaceljenih razrezov in mesto oči dve globoki — prazni jami, iz katerih so kapljale neprestano solze. Pogled na tega živega mrliča je bil pretresljiv še za tako kamenito srce. Kmetje iz Bistriške doline so jokali, že ko so zrli žrtev plemenitaškega tolovajstva, naravnost zatulili so od bolesti ter svetega gneva, ko se je starec zravnal in povedal prosečega glasu, da je on Pavel Jurkovič iz Brdovca v hrvaškem Zagorju in je spakedral njega krepkega moža v slepega prosjaka sin starega Franca Taha — prokleta gadina Gabrijel. Po teh uvodnih besedah je zašumelo med poslušalci. Eden drugemu so šepetali: »Grajski kovač in Belak nista lagala. Nista vohuna, ne poturice ali izdajice, čutita z nami za staro pravdo!«

Že prvi nastop trinoško ustvarjenega slepca je preokrenil ljudsko nevoljo ter nezaupljivost v Pavla v navdušeno ljubezen in trdno zaupanje. Baš ta mož nam bo pomagal in nas vodil do nam ugrabljenih pravic. Pavel Šterc je že bil junak dneva, ko je nadaljeval zravnani slepec svojo žalostno povest. Počasi, premišljeno, brez običajnih zagorskih kletvic je razložil, za kaj prav za prav je prišlo v njegovem rojstnem kraju do kmečkega punta. Iz ust očividca so zvedeli kmetje, da je gospodovala v Susedgradu in Dolnji Stubici priljubljena rodbina Heningov, ki je izumrla v moškem kolenu že leta 1502. Pozneje so si prisvajali obsežna posetva sestre zadnjega Heninga, njihovi možje, sinovi in vnuki. Rodilo se je vprašanje, ali ima pravico do Susedgrada žensko potomstvo, ali pa podeljuje po starem zakonu kralj svobodno posestva, katerih gospodarji so izumrli v moškem kolenu. Po dolgoletnih pravdah je rešil kralj Ferdinand leta 1559. vprašanje tako, da je podelil polovico Susedgrada in Dolnje Stubice štajerskemu plemiču Andreju Teuffenbachu, ki je prejel po svoji materi Katarini ime Hening; drugo polovico pa ogrskemu bogatašu ter veljaku Andreju Batori, ki je tudi bil po svoji materi potomec Heningovcev. Še istega leta je zastavil Andrej Teuffenbach—Hening svojo polovico posestva v Stubici medvedgradskemu vlastelinu Ambrožu Gregorijancu, polovico Susedgrada pa deloma Andreju Batoriju, deloma svoji ženi Uršuli Meknitzer. Leta 1563. je umrl Teuffenbach brez moškega nasledstva. Preživela ga je žena Uršula Meknitzer s štirimi hčerami, katerim je bil glavni zaščitnik in pomočnik Ambrož Gregorijanec v Stubici in Medvedgradu. Andrej Batori, solastnik Susedgrada, ni bil nikdar na Hrvaškem, ker je bil na Ogrskem kraljevi sodnik. Radi tega je prodal 1.1564. vse svoje pravice na Susedgradu in Stubici za 50.000 goldinarjev Francu Tahu, poveljniku konjice v Kaniži. V slutnji, da prodaja ne bo po volji Uršuli Meknitzer in njenim hčeram, je dal upeljati novega kupca v posest proti običajem nenadoma in ponoči brez vednosti sosedov. To nenavadno postopanje je silno vznemirilo vdovo Uršulo, njene sorodnike in prijatelje. Proglasili so Franca Taha za vrinjenca, ki se je utihotapil med nje, in vložili ugovor proti prodaji in načinu vpeljevanja. Tahi se ni umaknil kar tako, ker ima kot star bojevnik vplivne sorodnike in pokrovitelje. Po brezuspešnih ugovorih se je razvila med njimi in vdovo Uršulo strašna borba za gospodstvo na Susedgradu. Skoraj vsa zapadna Slavonija se je razdvojila na dva tabora. Na Tahovi strani so bili: ban Erdedi, mogočni rodbini Alapičev in Keglevičev. Z Uršulo in njenim sorodstvom (Heningovci) so potegnili Ambrož Gregorijanec s svojim sinom Štefanom, Sekelji v Krapini in še knez Nikola Zrinski. In kakor velikaši se je razdvojilo tudi nižje plemstvo na Tahijevce in Heningovce.

Eni so udarjali na druge s svojimi kmeti, drug drugemu so ščuvali podložnike. In tako so postali prepiri med plemstvom povod kmečkega gibanja.

Ko se je bojeval Franc Tahi s Turki na Ogrskem, je zbrala vdova Uršula krog 800 tlačanov ter iztirala z njihovo pomočjo iz Susedgrada Tahovo rodbino. Ko se je nato dvignil ban Peter Erdedi, da kaznuje Uršulo z orožjem ter vrne Tahu Susedgrad, so zbrali njeni zetje z Ambrožem Gregorijancem 3000 seljakov in so razpršili 3. julija 1565 pod Susedgradom popolnoma bansko vojsko. Odpor Heningovcev je bil zaman, ker je bil Franc Tahi leta 1566. ponovno vpeljan v svojo polovico Susedgrada ter Stubice, drugo polovico pa je prevzela kraljeva oblast, dokler se ne konča pravda z vdovo Uršulo. Zdaj je začel Tahi neusmiljeno preganjati svoje nasprotnike, a strašno zatirati tudi kmete, ki so se bili borili proti njemu. Razpor zasebnega značaja se je vedno bolj širil. Bil je sprva omejen na Susedgrad ter Stubico, kjer se je zdelo kmetom vladarstvo Tahovo nepostavno in je bilo kljub temu kruto ter nasilno; a kmalu se je razširil tudi na druga gospodstva.

Ko je zmagal Tahi svoje plemiške protivnike, je skušal z nasilstvom in strahovlado streti tudi odpor kmetov. Toda vse bi bili mi seljaki še pretrpeli, da nam ni ta volk v človeški podobi oskrunil celo naše najsvetejše — naše družinsko življenje. Da je temu res tako, evo mene, oslepljenega Pavla Jurkoviča iz Brdovca, ki je zgubil vid na obe oči, ker se je obnesel za čast svoje edine hčerke.

Kar s tlake so odgnali grajski pandurji ji mojega otroka na Susedgrad, od koder ga ni bilo več domov. Koj smo zaznali, kaj in kako bo, saj stari Tahi in njegovi sinovi so že poprej onečastili iz naše okolice 14 deklet in žen. Ker otroka le in le ni bilo na spregled, sem stopil sam na grad Sused in prosil grajsko služinčad, naj me pelje pred gospodarja. Starega ni bilo doma, prišel je sin Gabrijel in me koj nahrulil, kako sem se sploh drznil, prestopiti grajski prag, spadam vendar v hlev med živino! Pri tem zasmehovanju je zavrelo po meni, stisnil sem pesti in za vpil: »Vi spadate z očetom vred v svinjak, jaz sem danes tukaj, da zahtevam zadoščenje za onečaščenje otroka, ki ječi že dneve kot mučenica v ječi!« Fante se je stresel od jeze, pordečil, zgrabil za meč in se pognal proti meni, da bi me zabodel. Z roko sem mu iztrgal rezilo, ga prelomil na kolenu in za sabljo bi bilo tudi po mladem plemenitku, da me ni lopnil nekdo z nekaj trdim zadaj po glavi. Udarec je bil tako silen, da sem se zgrudil v nezavest. Zbudili so me z mrzlimi polivi in spoznal sem, da sem zvezan na rokah in nogah. V obraz se mi je zarežal s peklensko zlobo, Bog mi grehe odpusti, plemiški vrag Gabrijel. Zabrusil mi je na glas, da mi ne vrne otroka, še bo z njo plašljivo golobico mnogo zabave, predno bo pomnila celo življenje, kaj znajo Tahi. Gledal me je po tem objasnilu škodoželjno in se divil nad mojo onemoglostjo, sem mu pač pljunil v obraz. Z ostankom zlomljenega meča se je zakadil v mene na tleh ležečega in začel suvati v mene z rezilom, kamor je pač zadel in med mesarjenjem je preklinjal nebo in zemljo in prisegel, da ne bom videl nikdar več vlačuge, kateri sem oče!

Kaj se je godilo nadalje z menoj na gradu, ne vem, zavedel sem se šele po preteku nekaj dni na svojem domu, kjer so mi povedali, da mi je izkljuval grajski jastreb oči, me razsekal po obrazu ter telesu, otroka pa drži še sedaj v svojih vražjih krempljih! Ko sem stopil po mesecih zopet na noge, sem vzel v roke palico in naprosil soseda Peretičevega Ivico, da me vodi za roko iz kraja v kraj po celi Sloveniji do Gradca, kjer bom tožil Tahe za oskrumbo edine hčerke in radi meni prizadete najtežje telesne poškodbe. Gospoda bo sodila Tahe na papirju in to pravo zahtevam od kralja kot zadoščenje za ugrabljenje časti hčere in za iztaknjene oči. Krvavi in že dolgo zasluženi obračun bodo napravili s Tahi in njegovo družbo moji rojaki Zagorci in bratje Slovenci, ki vam je ženska čast svetost in vem, da je v vaših zdravih očeh mučenik oče, ki je moral plačati plemenitemu lopovu oskrumbo otroka z vedno izgubo — vida!

Pri nobeni pridigi še niso ihteli moški Pilštajnčani tako na glas, ko ob tokratni razlagi, zakaj je že prišlo na Hrvaškem do krvave zahteve izročitve stare pravde in zakaj da mora priti prej ali slej do tega koraka tudi med štajerskemi kmeti.

Ko se je poslavljal slepec od njih, da bi nadaljeval pot proti Planini in Celju, so mu do solz ginjeni in hvaležni poljubljali palico in roke. Vsak se je hotel vsaj dotakniti mučenika očeta, katerega je vražja gospoda oslepila, ko mu je že poprej ugrabila ter onečastila otroka! Še tako živ ter natančen opis Tahovih trinoštev bi ne bil tako podžgal priprostih tlačanov, kakor jih je resnica ter očividen rop oči ter ženske časti. Uporna iskra, ki je že dolgo tlela, je povest hrvaškega brata razpihala, bilo bi treba samo zaklicati: Nad brezsrčno gospodo! in cela tolikanj miroljubna Bistriška dolina bi se bila dvignila, da maščuje z ognjem in pobojem najbolj enostavne in najsvetejše človeške pravice!

* * *

III. POGLAVJE.[uredi]

Povest oslepljenega Pavla Jurkoviča je zapustisla splošno najglobokejši utis. Iz orisa razmer po drugod so uvideli Pilštajnčani, da so pri njih prav za prav nebesa v primeri s Tahijevim kraljestvom po hrvaškem Zagorju. Vsak je bil prepričan v dno duše, da jim je slikal grajski kovač pekel kmečkega tlačanstva mnogo znosneje, nego je bil v resnici. Grajska kovačnica v Lesičnem je oživela koj po odhodu nesrečnega Jurkoviča in Pavel je postal čez noč ognjišče, ob katerem so se ogrevali ter navduševali tlačani iz Bistriške doline na boj za staro pravdo. Vsi so govorili: Ako slačijo danes pri živih telesih graščaki kožo Hrvatom, bodo jutri tudi nam. Pomagati moramo eden drugemu. Tahijeva tlaka je hujša od turškega suženjstva.

Oh, je imel Belakov Andrej zopet dobre čase ter pijače mesece naprej, ko je raznašal puntarske novice iz kovačnice po pilštajnskem trgu. Sedaj, ko je videl ter slišal slepega Jurkoviča, je slikal tudi lastno enooko slepoto kot posledico grajske brezsrčnosti in si priboril med domačimi mesto mučenika, v zahtevi po uresničenju klica: Za staro pravdo!

Le nekdo ni bil nič kaj vesel, da se je tako naenkrat ter iznenada poživila kmečka politika krog delavnic v Lesičnem. Ta nekdo je bila Pištelakova Ema, edinka najboljšega in glede premoženja najbolj trdnega tržana. Ni bila na zunaj krasotica, ker je bila izredno velike ter močne postave, pač pa res prava Emica po srcu in mehko milem pogledu. Njena zunanjost je razodevala žensko moč ter nevstrašenost, njena beseda, oči in dekliški smehljaj so oznanjali, da še spavajo v njej vrline, dobrote ter globokosti materinega srca. Bili so tedaj trdi časi, ko je bila telesna moč v veljavi ter spoštovanju. Kdor je bil količkaj premožen in še na zunaj krepke postave, je nekaj pomenil.

Pištelakova Ema je bila daleč na okrog na glasu, da njej ni najti para glede telesne moči in srčnih čednosti. Znano je bilo, da kot mladenka prelomi vsako konjsko podkev brez posebnega napora. Ako je izbruhnil prepir med vinjenimi gosti, je zadostoval njen glas ali žuganje s prstom, da so se prepirljivci pomirili v bojazni, da bi jih ne posadila na hladno in kot igračo dekliška roka. Domača in tuja grajska gospoda se je čudila njeni moči. Plemiči od daleč so jo vabili v grad, kjer je radevolje pokazala, da jej je podkev igrača in najtežji meč pero v roki. Ema je bila doma tudi na konju. Izurjenosti v sukanju na konju so jo zlahka navadili grajski orožarji, ki so pripovedovali gospodi bajne čine o orjaški Pilštajnčanki, kateri je vsak vitez v najtežji opremi lutka. Moči njenih rok se no more ustavljati še tako v rabi konja izvežban borec. Veliko stav je bilo dobljenih, ker mladostni tuji plemiči niso verjeli pravljici o goljatski trški deklici, dokler ni bil širokoustnež ob denarno stavo in se je še skotalil s konja po izmenjavi prvih sunkov z orjakinjo.

Že par let pred prihodom Šterca v Lesično so bile vsakoletne viteške igre — takozvani turnirji na Pilštajnu dobro obiskani od tujega plemstva in največ radi radovednosti srečanja s trškim ženskim vitezom, ki je na občudovanje vseh številnih gledalcev zmagoval v viteških borbah z izredno močjo pa tudi s spretnostjo v ježi in radi dolge sulice, ki je bila prikrojena za to, da nasprotnika dvigne s sedla ter ga skotali na tla, ne pa rani ali celo smrtno prebode.

Pištelakova Ema je bila na obeh pilštajnskih gradih junakinja in pogostokrat povabljena ob priliki obiskov ter viteških iger. Nikdo se je ni upal žaliti, ali se dotakniti njene dekliške časti že iz strahu ne, da bi ga samozavestna ter ponosna mladenka vpričo vseh ne stresla liki mačka miško in ga pozvala dejansko k dostojnosti. Pravi vitez po telesu, vitez dekliške modrosti, skromnosti in čednosti po duši je bila Pištelakova Ema na Pilštajnu in radi tega ljubjenec gospode, tržanov in kmetov podložnikov.

Ji še ni bilo dvajset let, ko je bila javna tajnost, da je obviselo oko lepega grajskega kovača baš na Emi, ki se ni branila poštene ter v njenem mladostnem življenju tudi prve ljubezni.

Ugajal jej je Pavel po obnašanju, kreposti ter spoštovanje vzbujajoči možatosti, ko se je oglasil prvič v očetovi krčmi. Srce se jej je zavrtelo v radostnem oboževanju ter prikrito hrepeneči ljubezni, ko ga je gledala kot pravega viteza na konju v blesteči bojni opremi. In takrat, ko je vežbal mlade plemiče v ježi ter rabi orožja, je bil tolikokrat pri njih in tedaj sta si tudi razodela, da sta že prav za prav čakala eden na drugega, da sta ter ostaneta za bodočnost življenja eno. Bile so to za Emo ure rajskega duhanja cvetja prve ljubezni, ki je obetala tudi življensko resnost, saj je imel Pavel tako lepo službo in povrh bi bil še vreden naslednik skrbnega, uglednega ter premožnega Pištelakovega očeta.

Javnost je zrla s ponosom v to ljubezen, jo odobravala ter stavila drugim za vzgled.

Odkar so bili odšli plemiči s Hartenštajna in je bil pognal slepi Hrvat med kmečki narod jabolko puntarske zavesti, je tudi Emin izvoljenec nekako zanemarjal trg. Mu je pač tudi prijalo, da si ga je zopet izbral priprosti ter tlačeni človek za vodjo ter odrešenika iz okovov grajskega jarma.

V Emi je tlelo po ženski navadi precej samopašnosti in je hotela imeti Pavla le zase in ne da so se ogrevali ob njem še nešteti drugi. Morila jo je ljubosumnost, zakaj so mu drugi več kakor ona, kateri je obljubil spremstvo skozi celo življenje. In nazadnje je bila ona pač le prosta tržanka in ne tlačansko kmečko dekle; navduševanje na boj za staro pravdo ji je bilo tuje, ker ni okusila nikdar trdosti in neusmiljenosti grajske pete. Nekaj jej je še povrh šepetalo, da bi moral Pavel držati bolj z gospodo, pri kateri je uslužben tako dobro, nego s kmeti, ki so vsi uboge ter bojazljive pare, ki tudi vlečejo in se uravnavajo po trenutnem vetru splošnih govoric ter hujskarij.

Kratko in malo: Ema je bila urezana ter prikrojena bolj po gosposko in želela isto tudi od preljubega ljudskega junaka Pavla.

Ravnokar omenjene očitke mu je povedala večkrat očito in ga prosila, naj bo tak, kakor je bil še pred kratkim, ko je bil učitelj plemičev. Povrh je mešanje ter podžiganje ljudske nevolje zanj nevarno, ko je že enkrat okusil grajski korobač iz rok starega Taha na Stattenbergu.

Preljubi je uvideval upravičenost Emine skrbi zanj in bi se bil gotovo oprijel njenih nasvetov, da mu ni pahnil v naročje celega ljudskega zaupanja slepec iz hrvaškega Zagorja. Ako je učil poprej izgovarjati kmete — a, mora sedaj ponavljati z njimi tudi — b! Vendar stari Jurkovič ga še ni toliko podžgal za boj proti krivicam priprostega človeka, še bolj ga je usmeril za ciljem ljudskih pravic slepčev vodnik Peretičev Ivica. Hrvata sta se mudila pri njem v Lesičnem par dni in je imel priložnosti dovolj, da ga je uvedel brihtni zaupnik zagorskega kmečkaga gibanja Ivica v podrobnosti punta, njega organizacije in mu razložil zahteve kmečke zveze. Zagorec je zaupal njemu kot vodji tihega upornega gibanja v Bistriški dolini med drugim tudi tole:

Hrvaški uporni kmetje so si že izvolili v Stubici vrhovno vlado treh mož. Načelnik je Matija Gubec, imenovan beg, poleg njega še Pasanec in Ivan Mogaič. Vlada se sestaja z drugimi kmečkimi voditelji na posvete pod lipo pri cerkvi v Gornji Stubici, kjer izdaja ukaze in razglaša javne sodbe. Razen vlade je že urejena tudi vojska. Za vrhovnega poveljnika ali vojvodo je proglašen Ilija Gregorič, katerega sluša enajst kapitanov. Vojvoda Ilija je ustvarjen za vodjo kmečke vojske. Rodom je iz Ribnikov blizu Metlike na Kranjskem, s posestva grofa Štefana Frankopana. Ob priliki turškega navala na Kranjsko (1557) je bil ujet in odveden v robstvo. Ko je ušel Turčinom, se je nastanil v Brdovcu na Tahovi posesti. L. 1568 je bil drugič zajet od Turkov in odpeljan v Carigrad. Rešil se je tudi tokrat srečno jetništva in se vrnil nazaj v Brdovec. Radi pobega iz turškega suženjstva ga imenujejo splošno »Prebeg«. Ilija je seve izurjen vojak, služil je mnogo let v hrvaški krajini in pod vrhovnim poveljnikom Francem Lenkovičem in Semeničem. Kmetje so mu obljubili vrhovno poveljstvo pod pogojem, da se pridruži njihovi zvezi. To je storil tem raje, ker ima veliko jezo na Taha, ki mu je ugrabil ves imetek, v vrednosti 200 cekinov.

Namen kmečke zveze je: rešiti podložnike iz oblasti plemiške gospode in radi tega jo imenujejo »moško punto ali puntarijo«. Zunanje znamenje upornikov je zimzelen ali bršljan, ki ga nosijo za klobukom. Kadar poziva »moška punta« občine (župe), da se jim pridružijo, jim pošljejo petelinovo pero, znamenje bojevitosti. Sprejem v »punto« je slovesen. Ako kdo prijavi pristop, mora stopiti v na tla začrtani krog, vzdigniti desno roko in priseči slovesno zvestobo in pokorščino poveljnikom.

Punta bo gotovo dosegla, da bodo rešeni s časom vsi hrvaški in slovenski kmetje iz oblasti gospode. Odpravila bo vse uradnike, ki pobirajo davke in naklade, vse mitnice ter carinske postaje, da bo odprta trgovina in svoboden promet do morja. Ako bo boj uspešen in to mora biti, bodo osnovali kmetje skupno v Zagrebu cesarska vlado za vse hrvatsko-slovenske pokrajine. Pobirali bodo sami vse davke in naklade ter skrbeli za varnost Krajine, za katero se gospoda itak ne briga. Pokorni bodo le kralju in nadvojvodi, drugemu nikomur.

To so bili nauki, načrti ter zahteve, katere je razlagal na dolgo ter široko puntar Ivica Peretič grajskemu kovaču in mu jih zasadil tako globoko v srce, da ni mogel odnehati — niti popustiti glede započete puntarije, ko ga je prosilo za to najljubše bitje na svetu — krepostna in že v dekliški mladosti dalekovidna Ema. Sicer jo je zagotavljal, da bo že zahajal večkrat v trg, a sedaj je preveč naročil v delavnici in pri izdelavi finejšega orožja in dragocenih oprem mora pač biti sam navzoč in prijeti za delo; v resnici pa je razmišljal ob količkaj prostem času o ustroju nove kmečke organizacije po Hrvaškem, ki ima tudi za cilj: odrešenje Slovencev. Pavel je bil že preveč v moških letih in mu ni bila dovolj le ljubezen do nedolžnega dekleta, njegov duh je silil tudi ven v javnost, med toliko stoletij od tujcev zatirani ter neusmiljeno izžemani kmečki narod. Čutil in videl je na lastne oči, da ga tukajšnji kmetje hočejo ter morajo imeti, da bo dosežen cilj zedinjenja s Hrvati, skupne osvoboditve ter tolikanj zaželjene samostojnosti. Vest mu ni le šepetala, ampak mu naravnost kričala, da je boj za svobodo, za staro pravdo in za kmečko pravično vlado več, nego neprestano ljubimkanje. Mož sicer rabi milino ženskega srca, narod in domovina tirjata in zahtevata od pravega moža tudi svoje!

Nikakor ne smemo misliti, da bi se bilo razmerje med Pavlom in Emo radi udejstvovanja pri kmečkem gibanju ohladilo. Ravno nasprotno! Ema je začela s časom se bolj poglabljati v priprosto kmečko dušo in razumevati njene sto- in stoletne klice po odrešenju. Pavlov poduk o podrobnostih punta jej je odprl v marsičem oči, da se jej je začel prikupljati njen ljubi bolj kot kmečki kapitan, nego kot grajski vitez. Neznosne tlačanske razmere se morajo tako ali tako spremeniti in za slučaj prevrata bo kmet itak obračunal s plemstvom za vselej.

Ob posinu kmečke svobode bode tudi njen ljubi in oboževani Pavel nekaj več nego grajski kovač ali Pištelakov krčmar na kamenitem pilštajnskem hribu. Baš ono, na kar je bila Ema na Pavla nekaj časa nekoliko nevoljna, je vzraslo veliko, lepo, oboževano in zaželjeno, da bi se le uresničilo čim preje. Kmečko gibanje Eme od Pavla ni odvrnilo, ampak jo prikovalo nanj z vsako mislijo in z vsakim utripom ponosnega dekliškega srca, da bo ravno ona žena kmečkega osvoboditelja, voditelja in — vladarja!

IV. POGLAVJE.[uredi]

Da ples z brezobjestno gospodo ne bo omejen le na hrvaško Zagorje, ampak da se bodo pridružili puntu tudi štajerski kmetje, dokaz za to je dala Slov. Bistrica. Grajski kovač v Lesičnem je zvedel od tamošnjih somišljenikov in enooki Belak je oznanjal kmetom iz Bistriške doline, kako in kaj se je bilo doigralo pred kratkim na Tahovem štajerskem gradu na Stattenbergu pri Slov. Bistrici. Stari Andrej je že znal glavne obrise kmečke zmage in pripovedoval navdušeno takole: »Sem vam že razložil, da so vložili statenberški podložniki radi Tahovega nasilja, grozodejstev ter teptanja pravice pritožbo na vladarja Karola. Tudi v tem slučaju se je pokazalo, da vrana vrani ne izkljuje oči. Gospoda drži skupaj od graščaka do najmogočnejšega cesarja. Ovadba in zahteva Slovenjebistričanov po pravici je bila zavrnjena z najvišjega mesta. Kaj jo preostalo kmetom drugega nego samopomoč. Začeli so se shajati na tihem in so se posvetovali, kako bi se znebili neznosnega nasilja. Vse priprave so ostale gospodi prikrite in rodile večji uspeh, nogo so ga pričakovali uporniki. Puntarji se pri Stattenbergu niso posluževali niti sile, ampak so so polastili gradu prav na lahek način z zvijačo. Nikolaj Kopriva iz Makol pri Poljčanah je bil skraja ključar, potom sodnik in naposled deset let konjenik pri graščini. Ko je tirjal po trinajstletni službi plačilo v znesku 668 goldinarjev, mu je vzel Tahi prsni oklep, železne rokavice, dve puški in ga napodil. Miklavž Kopriva, ki je poznal osebno vse navade v gradu, je zvabil z zvijačo neprevidne grajske stražarje iz gradu, katerega so zasedli za napad pripravljeni kmetje.

Žalibog so se zmagovalci zadovljili le s prednjimi grajskimi stenami ter zunanjim obzidjem. Trinogu so pustili nepoškodovano notranjščino. Gospod Pavel mi je pravil, da je grajska uprava na Stattenbergu dražja in krasnejša, kakor v marsikateri knežji palači. Vse stene soban so pregrnjene s finimi turškimi preprogami. V gosposki sobi je dragoceno orožje: sedla, meči okovani s srebrom, uzde z zlato žvalo, oklepi ter oprsniki. Na dolgem hodniku je dvanajst skrinj, ki so polne raznovrstega blaga: zlatnine in srebrnine. Bedasto prizanesljivi kmetje bi se bili lahko oškodovali z dragocenim pohištvom in drugimi stvarmi, a tega niso storili, ker so le želeli, rešiti se krutega tlačanstva, ne pa ropati tuje blago. Poročila že ima naš grajski kovač, da se bodo pridružili slovenjebistriški zmagovalci Hrvatom in pristopili k Gregoričevi kmečki vojski.«

Ni še bil Belak dovolj razbobnal vesele novice s Stattenberga, že je bila nova na dnevnem redu. Vojvoda llija Gregorič je poslal v Bistriško dolino svojega odposlanca, ki se mudi v grajskih kovačnicah v Lesičnem že nekaj dni. In res! Ivica Peretič se je bil vrnil iz Gradca, kamor je bil odpeljal slepega Jurkoviča, da se pravda s Tahom in zahteva zaslišanje na najvišjem mestu radi oskrunitve ženske časti in najtežje telesne poškodbe. Ko je predal starega siromaka v prave roke, se je odpravil hitro domov v Brdovec, kamor je prinesel Gubčevi kmečki vladi in vojvodi Iliji Gregoriču najboljše vesti o upornem gibanju štajerskih kmetov. Vse je na nogah, le klica iz bojnega roga je treba in kmečko slovensko-hrvaška vojska se bo začela zbirati in oboroževati. Na zopetni poti iz Brdovca v Bistriško dolino je obiskal Peretič Bizeljsko in Pišece. Za Bizeljčane in Pišečane je sprejel čast kapitana Krištof Pustak iz Bizeljskega. Bizeljčani že ne hodijo na tlako in parkrat jih je že moral grajski oskrbnik pogostiti z jedjo in pijačo. Nobenega zanimanja za punt ne kaže trg Podsreda, pač pa cela okolica. Tako se je glasilo v kratkih obrisih poročilo o vstajnem gibanju iz ust Ivice Peretiča, ki je prinesel Pavlu Štercu lastnoročno pismo Ilije Gregoriča, v katerem ga imenuje za kapitana kmečke vojske iz cele Bistriške doline in mu naznanja tale vojni načrt za bližnjo prihodnost. Ko bo zbrana začetkom leta 1573 celotna kmečka vojska, se bo razdelila v tri dele. Eden bo pod Susedom, druga dva bosta taborila od Cesargrada do Zaboka preko Sotle v hrvaškem Zagorju. Vojvoda Gregorič sam se bo napotil z enim delom puntarjev proti Brežicam, kjer se mu bodo pridružili novi bojevniki. Tako pomnožena armada se bo razdelila v dve manjši. Prva bo prodirala preko Krškega in Kostanjevice proti Novemu mestu, med potom si bo pridruževala uporne kmete, se združila z Uskoki in se vrnila s pomnoženo silo preko Metlike k onemu delu kmečke vojske, ki se bo mudil pri Samoboru. Ilija Gregorič na čelu drugega oddelka bo marširal na Sevnico, Radeče, Laško, Celje do Vranskega in povsod nabiral bojevnike. Z nabranimi ojačenimi četami se bo vrnil preko Rogatca na Cesargrad. V Celju se bo odcepil od njegove vojske en oddelek, ki bo krenil preko Ljubljane do morja. On, kapitan Pavel Šterc, bo prejel pravočasno povelje, kam in kedaj se ima pridružiti s svojimi četami gibanju in premikanju kmečke vojske. Naznanja mu še, da bo oborožena punta s kiji, cepci, kosami, sekirami in drugim raznovrstnim poljskim orodjem. Iz dosedaj osvojenih gradov in plemiških dvorcev imajo zalogo sabelj, pušk ter par topov. V znak pristopa v moško punto mu naj pošlje za celo Bistriško dolino petelinovo pero, puntarji naj začnejo nositi za klobuki zimzelen ali bršljan in posebno slovesno se naj izvrši sprejem posameznih bojevnikov v punto po načinu, kakor mu ga bo opisal odposlanec Ivica Peretič iz Brdovca. Ob sklepu pisma je bil podpis: Ilija Gregorič, vojvoda.

Ko je prečital Pavel Gregoričev bojni načrt ter navodila, je v splošnem kimal zadovoljno. Povdaril je pa Ivici in mu naročil, naj sporoči vojvodi, da vsebuje njegov načrt prehudo cepljenje moči, predno se je sploh udaril s sovražnikom. Predvsem bi bilo potrebno, plemenitaše v kaki večji bitki pošteno poraziti in nato še poiskati posamezne njihove oddelke, ki bodo hiteli na pomoč od vseh strani. S prvo odločilno zmago bi se tudi razvnel ter dvignil pogum, samozavest in strogi red kmečke vojske. Ako se bodo puntarji že koj začetkom preveč cepili, jih bodo v boju peizkušeni plemenitaški oddelki pozobali posamič kar za predjužnik ali malo južino. Nadalje bi še bila najnujnejša potreba zaplemba čim večjih zalog res pravega orožja. Kaj sta cepec, kosa, kij ali vile proti oklepu, sablji, sulici tor krogli!

Po slovesu in odhodu hrvaškega odposlanca se je vršilo zbiranje puntarjev po Bistriški dolini in še dalje na desno in levo čisto očito. Po nedeljah so se vršili v Lesičnem pravi tabori kmečkih bojevnikov, kjer so si zatikali za klobuke bršljan, stopali v puntarski krog ter dvigali desnice k prisegi v znak slovesnega vstopa v »moško punto«.

Marsikomu se bo zdelo čudno, kako da se nista zganila v očigled zbiranju puntarjev v grajskih delavnicah niti Hartenštajn in ne Pilštajn. Pilštajn je bil v neposredni lasti krškega škofa, je bil s posestjo vred precej v razsulu in tedanji upravitelj je držal na skrivaj s kmeti. Hartenštajnski »pfleger« je imel na razpolago le par beričev in ni upal poslati nobenega poročila najemniku in gospodu Helfenbergu v Celje. V splošnem so pa plemiči že znali, kaj se kuha med kmeti in so zbirali na raznih koncih ter krajih kmečke punte dobro oboroženo konjeništvo, s katerim bi lahko švigali v slučaju potrebe sem in tja.

Kmetje iz Bistriške dolino so vreli kar trumoma pod zastavo svojega priljubljenega kapitana, ki ni bil samo kovač, ampak tudi v bojih s Turki preizkušen vojnik.

Navdušenje za kmečko vojsko je bilo razumljivo, uboge kmečke pare so bile uverjene, da se bodo nad zmago z ničvrednim plemstvom uspešneje branili proti Turkom in si pomogli v gospodarskem oziru.

Treba namreč pomisliti, da so bili Turki v dveh večjih pohodih popolnoma požgali ter uničili Spodnje Štajersko od Celja proti Brežicam in odvedli ljudstvo v sužnost.

Leta 1476 je udrlo 20.000 Turkov preko Save pri Krškem na Štajersko. Na dan sv. Jakoba so se vsuli preko Podsrede, Planine, Šmarja pri Jelšah, Lemberga na Rogatec. Od tamkaj so vpadli na Hrvaško ter oplenili kraje okrog Krapine in Zagreba. Iz hrvaškega Zagorja so divjali zopet na Spodnji Štajer preko Kunšperga, Kozjega, Pilštajna na Sevnico, kjer so so združili preko Save s po Kranjskem požigajočimi turškimi četami. Združeni divjaki so zopet prekoračili Savo in se odpravili z neizmernim plenom in tisočerimi sužnji preko Št. Petra ter Cesargrada na Hrvaško in v svoja bosanska zatočišča.

Drugi večji turški obisk v kraje naše povesti je bil na šmihelsko nedeljo leta 1494. Takrat so privreli Turki izpred Mokrič in Zagreba ter drveli pred Leskovec in samostan Pleterje, pred Studenice, na Pilštajn in Žusem, opustošili današnjo božjo pot Zagorje nad Pilštajnom in obiskali samostan v Žičah. Na Šmihelovo so polovili in pobili posebno veliko ljudi na Pilštajnu, kjer so obhajali iz vseh podružnih krajev dobro obiskano žegnanje.

Razven teh dveh velikih turških roparskih pohodov je bilo še vse polno manjših, da si kmet, ki ni tičal za utrjenim gradom, sploh nikakor ni mogel odpomoči. Česar mu ni požgal Turek, mu je odnesel graščak, ki se je skrival ob času turške nevarnosti za debelim grajskim zidom na strmem hribu. Turški roparski oddelki na konjih se sploh niso spuščali v napade na utrjene gradove, ker so imeli veliko lažji posel z nezavarovanim kmetom in njegovim imetjem.

Poleg turškega in grajskega biča je tirala v obup v tedanjih časih priprosti narod neusmiljena morilka kuga, ki je kosila med ljudmi in živino.

Ako preudarimo le količkaj na kratko omenjena zla, ki so korobačila ubogega slovenskega in hrvaškega tlačana leto za letom z malenkostnimi presledki, si lahko razlagamo dejstvo, da je videl kmet izhod iz neznosnega in obupnega položaja edinole v oboroženem puntu proti vsemu, kar je bilo nad njim in večji del krivo obče tedanje bede.

Grajski kovač Pavel Šterc je bil oboževan kapitan navdušene kmečke vojske iz cele Bistriške doline ter še daleč preko. Moška punta je prisegala v njegovo zmago in zboljšanje razmer.

Pilštajnski ljudski pridigar pri Sv. Trojici v Dobležicah je bil prva žrtev zbiranja upornikov. Ko je gledal to opasno taborenje in vrvenje kmetskih ljudi, jim je omenil upor kmetov v Nemčiji. Nemški kmečki punt so zatrli plemiči z ognjem ter mečem. Od maja do julija leta 1525 so pobili 150.000 kmetov in 50.000 jih je moralo pobegniti z rodne grude v tujino in njih premoženje je bilo zapljenjeno. Povdaril je še, da utegne plemstvo zagosti isto krvavo polko tudi slovensko-hrvaškemu puntu. Radi teh besed so bili o zmagi prepričani uporniki tako razljuteni, da so požgali pri belem dnevu dobležičko kaplanijo, v kateri je prebival luteran, ki si je otel komaj in komaj golo življenje, ker je spal, ko je izbruhnil podtaknjen požar. Iz strahu pred ljudsko nevoljo je moral pobegniti za vselej iz teh krajev, ki so bili odločno za staro vero in stare pravice.

V. POGLAVJE.[uredi]

Proti koncu leta 1572 je bila zbrana ter organizirana kmečka vojska po Bistriški dolini do izliva Bistrice v Sotlo pri Št. Petru pod Sv. gorami, v Pišecah ter po Bizeljskem do Brežic. Kapitan Pavel Šterc je obhodil vse glavne kraje, kjer je dajal sam vsa potrebna navodila in prisostvoval slovesni zaprisegi v moško punto. Ker je obolel bizeljski kapitan Krištof Pustak, je postavil mesto njega Filipa Višeriča iz Bizeljskega in za Pišečane, Zdolane ter Artičane Petra Zupana iz Vitne vasi. Resnični vodja celega tedaj za vojni pohod organiziranega upora je bil Pavel Šterc, ki je skrbel v lesičkih delavnicah po možnosti za orožje in ga delil med bolj brihtne in izurjene puntarje. Ob sklepu leta 1572 je lahko z mirno vestjo javil vojvodi Gregoriču, da ima pripravljenih 16.000 bojevnikov, ki samo čakajo od strani vrhovnega vodstva povelja, da odrinejo na zaukazano jim mesto, ali se pa priključijo glavni četi, ki je gotovo že tudi pod orožjem.

Na zgornje poročilo je sprejel povelje, naj bo 4. februarja zjutraj že na Vidmu pri Krškem, kjer se bo sestal vojni svet, ki bo napravil odločilne sklepe. Njegovi bojevniki naj bodo pripravljeni na glas iz dolge lesene troblje, iz katere bo klicala pod zastavo Gregoričeva četa, ko bo marširala mimo Pilštajna na Planino in dalje. Vojvoda mu je še omenil v pismu, da so začeli Hrvati že krvavi ples krog Cesargrada. To za kmečko vojsko važno trdnjavo so osvojili po kratki oblegi, zaplenili mnogo pušk in streliva, grajskega ošabnega oskrbnika pa obglavili. Osvojeni Cesargrad pridno še bolj utrjujejo, tukaj bo glavna utrjena točka in skladišče orožja ter smodnika.

Kapitan Pavel Šterc je bil izpeljal poverjeno mu nalogo. Treba je bilo upornike le še obiskovati, jih podžigati z besedo in jim zabičavati strogi red in pokorščino.

Celi januar 1572 mu je bil na razpolago, da je lahko tem pogosteje posečal pilštajnski trg, kjer je koprnelo po njem srce nekake voditeljice ženskih puntaric — Pištelakove Eme. Ema je že dolgo gledala v izvoljenem le vojaškega poveljnika in po sigurni zmagi pa vladarja slovenskega Spodnjega Štajerja. Nikoli je ni oplazovala bojazen, kaj potem — ako bi kmečki puntarji podlegli s Pavlom vred in bi zagospodovalo nad kmeti plemstvo s turško neusmiljenostjo in robstvom. Kaj tacega ni mislil nikdo, kaj šele, da bi bil izrekel to na glas, ali celo verjel. Vse je bilo pripravljeno samo za zmago in za ljudsko vlado z vsemi zasanjanimi svobodščinami.

Nekoliko je zagrabilo Emo vendar le za srce, ko jej je raztolmačil Pavel pravkar došlo povelje vojvode Gregoriča in da bo moral odriniti na vojni posvet na Videm. Koj mu je padla krog vratu in ga prosila, če sme z njim. Kar po pregledu kmečke vojske se bo vrnila nazaj domov. Pavel se je nasmehnil z zavrnitvijo, da nimajo ženske nobenega opravka tamkaj, kjer reže orožje pravico. Svojo radovednost z ozirom na bojevnike ter poveljnike moške punte bo itak lahko napasla tukaj doma, ko bo marširal del kmečke vojske pod trgom skozi Lesično proti Planini. Ema se je sicer zadovoljila s to tolažbo, bila je pa resnega mnenja, da bi mu ne delala sramote, ako bi se poskusila ob njegovi strani s plemiči za staro pravdo. Med obiski v trgu pri ljubi in med pripravami za pohod se je približal za Pavla čas odhoda na vojni posvet v Videm. Treba je bilo odriniti že tretjega februarja dopoldne, da bo sigurno ob pravem času na zaukazanem mestu. Poslovil se je za teh par dni odsotnosti od drage že na večer poprej, da bi ne kazal preveč rahločutnosti vpričo spremstva. Ema je sicer ihtela pri poslednjem poljubu, se vendar primeroma potolažila hitro, saj je šlo le za ločitev za kvečjemu par dni in potem bo njen prebljubi zopet nekaj časa pri njej.

Dne 3. februarja zjutraj so se zbrali na dvorišču lesičke kovačnice tile puntarski bojevniki iz pilštajnske župnije, ki so tvorili Pavlovo spremstvo: Gubenšek Joža, Amon Martin, Kovačič Anton, Zakošek Miha in Toplišek Matija. Vsak je jezdil konja, imel meč, oprsnik, glavo zavarovano s čelado in sulico. Kapitan Šterc je bil oblečen kakor kak plemič na potovanju, viteško bojno opremo je nosil na konju njegov orožar Matija Toplišek. Pilštajnčani so gledali s ponosom na četo, ki je predpoldne omenjenega dne odjuckala proti Kozjemu in se ustavila šele prvič v Podsredi. Podsredčani tržani se še vedno niso odločili za punt. Pri pogledu na oboroženo četo, kateri je načeloval vitez, so bili uverjeni, da jezdi zopet kak plemič na grad, ki straži še danes dobro ohranjen precej visoko nad trgom.

Ko je vojaštvo postalo na sredi trga in je začel Matija Toplišek klicati s trobljo na zbor, se je zganil podsreški moški ter ženski svet in stopil na plan iz radovednosti, kaj hočejo in kaj nameravajo tuji možje. Ko je bil trg poln, je stopil kapitan na sredino in oznanil z mogočnim glasom, da so oni prvi oddelek kmečke vojske iz Bistriške doline, ki je že zbrana in čaka le še na znamenje za odhod ter udar. Vse je že organizirano v slovensko-hrvaški moški punti, le od Podsredčanov se še ni zataknil doslej kljub prigovarjanju nobeden za klobuk bršljana ali zimzelena. On kapitan Pavel Šterc jih danes ne prosi, pač pa zapoveduje, da morajo biti tudi oni pripravljeni za pohod na boj za staro pravdo in se bodo priključili kmečki vojski, ki bo marširala skozi Podsredo čez par dni. Ako se no bodo pokorili, bo zapel celemu trgu rdeči petelin! Pavel je še zaklical: »Z Bogom, na svidenje za par dni,« se je zavihtel na konja, Toplišek je zatrobil v pokrepitev kapitanovih besed in šlo je naprej proti Koprivnici. Koprivničani in istotako Rajhenburžani so bili vsi za punt in pripravljeni, da pomnožijo na poziv kmečko vojsko. Ko je prijezdil kapitan na Videm, so bili obveščeni, da bo tamkaj zbirališče punte, a do tedaj še ni bilo nikogar in so bili Pilštajnčani prvi.

Mosta preko Save, ki spaja danes Videm s Krškem, ni bilo v dobi kmečke vstaje. Promet osebni in blagovni se je vršil med levim ter desnim savskim bregom s pomočjo broda, ki je prepeljeval iz Štajerske na Krško polje iz Vrbine ob Savi pod Staro vasjo. Šterc je pregledal kot izurjen borec krajevni položaj in se čudil, da se bo zbirala kmečka vojska ne na prostrani Kranjski, ampak ozki štajerski strani. Gotovo je morala biti vojvodi Gregoriču pot ob levem bregu Save lažja ter sigurnejša nego ob desnem za razvoj bojnih čet in posebno še za bitko na konjih kot nalašč ustvarjeno Krško polje. Med opazovanjem kapitanu neznanih krajev je nastopil mrak.

Zima leta 1573 ni bila ostra in še februarja je v nočeh le zmrzovalo brez snega. Proti polnoči od 3. na 4. februarja so začeli polniti Savsko dolino močni oddelki kmečke vojske, ki je 3. februarja brezuspešno navalila na brežiški grad. Napad je odbil upravitelj Gašper Possinger, ki je izstrelil med oblegalce tri krogle iz največjega topa. Kmetje so zahtevali od meščanov, da se jim udajo, ali pa obljubijo, da ne bodo nič proti njim učinili in jih v ta namen spuste v mesto. Ko so meščani to odbili, so začeli kmetje udarjati na mesto in so se maščevali nad poedinimi prebivalci. Brežice, ki so bile že po naravni legi in z obzidjem dobro zavarovane, so bile za kmečko vojsko veliko pretrd oreh in radi tega je tudi odkorakala po par brezuspešnih napadalnih poskusih proti prvemu zbirališču — Vidmu.

Vojvoda Ilija Gregorič se ni mogel kapitanu Štercu dovolj načuditi, ko ga je zagledal pred seboj v viteški bojni opremi in tudi njegovo spremstvo je bilo oboroženo, kakor bi pripadalo plemiški armadi.

Na žalost je zapazil Šterc že v noči, da je Ilijeva vojska druhal brez pravega strogo vojaškega reda, opremljena in oborožena, da se je naj sam Bog usmili! Puntarji so bili slabo oblečeni, napol obuti, orožje je imel vsak drugo, po največ nekaj prav nerodnega, kar je pač zagrabil v prvi naglici, ko mu je buknil na uho glas dolge lesene — bojne troblje, ki je klicala na odhod.

Po kratkem razgovoru z vojvodo sta se podala oba poveljnika k počitku, da bosta sveža za glavni vojni posvet, ki se bo vršil 4. februarja predpoldne.

Dan glavnega vojnega sveta 4. februar je pričel z lepim zimskim jutrom, nebo je bilo čisto kakor ribje oko. Za posvetovalni prostor je bil določen grič pri Vidmu, kjer pravijo danes na Resi, in odkoder je diven razgled po celem širnem Krškem polju. V spremstvu 19 kapitanov se je podal vojvoda Ilija Gregorič na Reso, kjer je še enkrat razgrnil pred svojim generalnim štabom bojni načrt. Drugo jutro 5. februarja bi se naj prepeljal večji del vojske okoli 2000 bojevnikov pod kapitanom Nikolajem Kupiničem na brodu ter splavih na desni breg Save v Krško. Saj grajski poveljnik v Krškem, mestni sodnik in meščani so že izročili upornikom mesto in brod ob Savi. Ilija Gregorič sam bo s četo 500 do 600 mož odrinil še danes popoldne iz Vidma proti Rajhenburgu in Sevnici, med potjo se mu bodo pridruževali štajerski puntarji in onih 16 tisoč mož, katere je imel zasigurane kapitan Pavel Šterc. Ko je vprašal vojvoda, če ima kateri od kapitanov k temu načrtu kaj pripomniti, se je oglasil edini Šterc k besedi. Bil je odločno proti cepitvi že itak kar najslabše oboroženih moči, predno je izvojevana kaka večja zmaga nad plemstvom. S kijem, sekiro, koso in drugim poljskim orodjem oborožen kmet ni za bitko na odprtem polju. Na Vidmu zbrani puntarji bi bili kvečjemu za obrambo kake soteske, kakor je n. pr. od Krškega do Rajhenburga, na Krškem polju bodo odrekli še prav posebno, ako se bo zakadila vanje dobro izurjena plemiška konjenica. Dejstvo je, da zbirajo tudi graščaki vojaštvo na raznih koncih upora in se bodo poslužili za napade na kmečko vojsko predvsem konjeništva, katerega je mogoče vreči po potrebi z vso naglico iz kraja v kraj. Po njegovem prepričanju bi pomenila sigurno zmago zasedba omenjene soteske, v katero bode moral ugrizniti nasprotnik, ako bo hotel zabraniti širjenje punta. Ako bodo kmetje le enkrat videli na lastne oči, da so kos plemiškim, jim bo vzrasel pogum, utrdil se bo med njimi vojaški red in po kaki večji zaplembi pravega bojnega orožja bi šele bilo misliti na prehod iz obrambe v napad.

Štercovi pomisleki so bili edino pametni in bi bili prinesli kmetom sigurno zmago, ako bi ne bili zadeli na gluha ušesa. Vojvoda in ostali kapitani so bili za to, da se preplavi s puntom čim več pokrajin; ko bo vse v punti, se tudi plemstvo ne bo upalo postaviti v bran. Ilija Gregorič je prodrl s svojim že davno izdelanim načrtom in radi tega je bil prvi in zadnji glavni vojni posvet na Resi končan prav hitro. Popoldne sta odrinila vojvoda in Šterc s 500 moži proti Rajhenburgu, ostalih 2000 bojevnikov je še odpočivalo na Vidmu, da se pripeljejo v jutri 5. februarja na desni breg Save v Krško in začne pohod preko Krškega polja.

VI. POGLAVJE.[uredi]

Ko se je pomikal Gregorič proti Rajhenburgu, mu je prihitel nasproti tamošnji grajski posestnik Welzer, ki mu je poklonil sod vina ter vola s prošnjo, naj mu ne uniči gradu ter posesti, saj je itak kmečke in ne plemiške krvi. Iz Rajhenburga so še marširali puntarji v noči v Sevnico, ki se jim je podala brez odpora. Tukaj se je utaborila kmečka vojska. Vojvoda in Šterc sta bila povabljena od gospe Klobner na posest Ruda, kjer so ju gostili dne 5. februarja vprav po knežje. Iz najbolj veselega razpoloženja ju je vzdramil na konju pridrveli sel iz Krškega, ki je prinesel strašno poročilo o porazu kmečke vojske pri Krškem. Uskoški poveljnik Thurn je pridrl preko Kostanjevice s približno 500 svojih ljudi in zadel na Kupiničeve čete, ki so se bile baš prepeljale preko Save in se razvrščale za nadaljnji pohod pa Krškem polju. Ko so zapazili kmetje v galopu proti njim drveče nasprotnike, so se zmajale njih vrste, se zagnale v beg in zatekle v Krško. Po prihodu Thurnovih pešcev je prodrla pehota z gornje strani v mesto, jezdeci so ga zavzeli od druge strani. Pričelo se je nepopisno strašno klanje, v katerem je padlo in utonilo v Savi 300 kmetov, vsi drugi so bežali ter se razkropili na vse strani. Po zmagi je uskoško vojaštvo grozno besnelo, ropalo ter požigalo.

Sporočilo o tako naglem ter nepričakovanem porazu je tako presenetilo vojvodo, da se je zjokal kakor od Staršev tepen otrok. Zgodilo se je to, kar je dvakrat prerokoval kapitan Šterc. Pogreška glede cepljenja bojnih čet se ne bo dala več popraviti. Sedaj ni bilo niti misliti na kako nadaljnje prodiranje, treba je le še rešiti, kolikor je še sploh bilo mogoče. Za nobeno ceno v Sevnici zbrana kmečka vojska ni smela zvedeti o porazu, sicer se je polasti malodušnost in kmetje se bodo razleteli, predno so sploh videli nasprotnika.

Vojvoda je sklenil, da bo krenil iz Sevnice na Planino in po Bistriški dolini do Št. Petra. Med potjo se mu bodo pridružili Štercovi bojevniki. Pri Št. Petru bo prekoračil na ta način ojačen Sotlo, dosegel kmečko trdnjavo Cesargrad, kjer bo privoščil pod zaščito dobro utrjene točke ljudem par dni počitka in odbrzel proti Dolnji Stubici, da ne doleti Matijo Gubca ista usoda, kakor je je postal deležen kapitan Kupinič.

Že na Planini so zvedela Gregoričeva krdela ne le o plemiški zmagi v Krškem, ampak tudi o bitki med kmečko in plemiško vojsko pri Kerestincu in Mokricah. Plemiški vojski je tu načeloval banov namestnik Gašper Alapič, ki je kmete neusmiljeno razbil in razpršil. Pri Kerestincu in Mokricah je pobil Alapič s konjiki grofa Zrinjskega in drugimi četami 1000 kmetov. Po porazu so požgali Uskoki kakor Turki koče upornikov ter oplenili kmečke domove vsega imetka in živine.

Kdo je bil raznesel ti strašni novici po kmečkem taboru od moža do moža, se danes ne da dognati. Posledica teh poročil je bila malodušnost, izguba zaupanja v vodstvo punta in kmetje so se pričeli razbegavati na vse strani in raznašati vesti, da je že konec kmečkega punta in sedaj bo sledila krvava »rihta« iz rok plemstva.

S Planine se je pomaknila kmečka vojska proti Pilštajnu, kjer se je utaborila v Bistriški dolini in predvsem v Lesičnem.

Ema je že pričakala Pavla pri kovačnicah, ga obsula z vprašanji in tiščala vanj s prošnjo, da tokrat bo šla z njim, naj to dovoli ali ne. Kapitan Šterc jo bil edini od vodij, ki še ni zgubil upanja v konečni uspeh. Računal je na priključitev k ostankom vojvodove vojske novih tisočev svežih puntarjev iz Št. Petra, Bizeljskega ter Pišec. Še vedno je bil mogoč pobeg preko Sotle in okrepitev glavnih kmečkih bojnih sil pri Dolnji Stubici. Emi je prikril dosedanje, po krivdi vodstva povzročene poraze, jo tolažil in jej prigovarjal, naj počaka lepo doma, saj bo prišlo kmalu do končne zmage in potem bosta itak za vselej skupaj. Komaj in komaj je odpravil junaškega dekleta iz tabora, kjer je bilo potrebno marsikaj urediti in pregnati plahost ter obup. Ob Bistriški dolini je kmečka vojska skrbno zastraženo nočila in hotela nadaljevati 7. februarja pot proti Kozjem. Že v noči od 6. na 7. februarja sta prejela Gregorič in Šterc sigurno zanesljivo obvestilo, da čakajo kmečko vojsko v Kozjem jezdeci Alapiča in Zrinjskega, kjer so oficirji v gosteh pri posestniku tamkajšnjega gradu Maksu plemenitemu Ruepp. Na kak spopad s preizkušenim in zmag vajenim plemiškim konjeništvom ni bilo niti misliti, in še najmanj na odprti ravnici proti Kozjem. Ni preostajalo druzega, nego zgodaj zjutraj zatrobiti na odhod preko pilštajnskega trga na Buče in z vso naglico v Št. Peter in preko Sotle. Ko se je pričelo daniti in so klicale kmečke bojevnike na noge troblje, so zasvetili na vseh hribih kresovi in zazvonili po cerkvah zvonovi. Pri tem pogledu je objel kmečki tabor obup!

Vsakdo je vedel, kaj pomenita v tedanjih časih kres in plat zvona. Od ust do ust je šlo: »Turek je že v Kozjem in pridrvi zdaj pa zdaj nad nas!« Na srečo je že bilo izdano povelje za umik preko trga in dalje, ker sicer bi se bili kmetje itak razpršili v zapovedani smeri, v kateri so se upali ogniti Turkom. Prebridek je bil pohod ter umik 7. februarja zjutraj! Vsa spodbuda in tolažba iz ust vojvode ter kapitana sta bili zaman. Kmetje niso verjeli, da bi se bilo poslužilo plemstvo prekane s kresovi in zvonovi, da bi zbegali puntarje; vse je trdno verjelo, da je zadela obupanega kmeta poleg vseh šib še — turška!

Na potu od Pilštajna do Št. Petra se ni pridružil klavernim ostankom še pred kratkim tolikanj ponosne punte nikdo. Pač pa je čakalo v Št. Petru dobrih sedem tisoč neoplašenih puntarjev, ki so le znali povedati, da so videli švigati po cesti ob Sotli na hrvaški strani plemiške jezdece, a jih je bilo le za malo južino in s temi bo lahek opravek.

Bolj malodušna nega sveža pomoč sta bila vojvoda Gregorič in kapitan Šterc. Zavedala sta se, da je številčno od plemiške mnogo močnejša kmečka vojska kljub vsej previdnosti umika zašla baš v tem obsotelskem kotu v past. Iz smeri od Podsrede bodo pritisnili nad upornike konjeniki Alapiča ter Zrinjskega, prehod preko Sotle in umik na Cesargrad jim bodo preprečili hrvatsko-ogrski vojaki. Spopad na življenje in smrt je bil neizogiben. Ako se bo posrečilo upornikom izvojevati prehod preko Sotle, bodo rešeni in še prinesli pravočasno pomoč glavnemu delu kmečke vojske pri Dolnji Stubici; v nasprotnem slučaju jih bo objela majka smrt ali plemiška sužnost, ki bo hujša od turške!

8. februar leta 1573. je bil odločilen za celotni nadaljnji zaključek kmečkega upora.

Že zgodaj predpoldne je bila razvrščena kmečka vojska v bojne vrste, katere je urejeval in navduševal kapitan Šterc na konju in v blesteči viteški opremi. Tisoč mož broječa rezerva je čakala pripravljena pred Št. Petrom za slučaj, da bi res nameravala napasti plemiška konjenica umikajočo se kmečko vojsko od zadaj, in ki je morala biti vsak čas tukaj iz Podsrede. Rezervi je zapovedoval vojvoda Gregorič. Ako si bo izvojevalo Šterčevo glavno krdelo prehod preko Sotle, mu bo sledila tudi rezerva.

Med hribom Srebernik, pod katerim se vije Bistrica na šentpeterski strani v Sotlo, med Št. Petrom, Kunšpergom in Sotlo je lepa ravnica, kjer so sama rodovitna polja ter travniki. Ravan tvori nekak trikot, preko katerega je zapovedal kapitan Šterc prodiranje v strnjenih vrstah. Troblje so zabučale, zemlja je odmevala od trdih korakov, vsak je stisnil trdneje orožje in uprl pogled v poveljnika, ki je jezdil na čelu in kazal z golim mečem smer, v kateri je most preko Sotle. Komaj so bila puntarska krdela sredi ravnice, je pričelo trobiti tudi plemiško konjeništvo, galopirati preko mostu in se razvrščati ob Sotli na levo ter desno. Pri pogledu na bliskovito manevriranje sovražnika je zapovedal kmečki kapitan razdelitev bojne sile na tri dele: glavni s ciljem proti mostu, levi in desni vsak s svojo rezervo proti sovražniku, ki je tekal in se uvrščal na levo ter desno ob Sotli. Šterčeva razvrstitev je bila v naglici mojstrsko zadeta. Iz negotovega beganja sovražnika je bilo razbrati, da ga je ta nastop presenetil in da mu grozi nevarnost obkolitve na levem in desnem krilu. Ker se je spustila kmečka vojska v hitrejši korak, so tudi jezdeci spodbodli konje, da bi udarili na kmečke vrste nekoliko dalje proč od Sotle.

Kapitan Šterc je skotalil z mogočnim zamahom s sabljo prvega jezdeca s konja in se zagozdil v gnječo, da bi napravil gaz klinu pešcev, ki je že tudi udrihal po konjenikih, kojih prvi in glavni naskok jo bil zaustavljen in predor kmečkih vrst že pri prvem srečanju onemogočen. Tudi ob levem in desnem krilu kmečke vojske jo bil odbit prvi konjeniški naval. Kapitan Šterc je imel srečo, da je izsekal z izurjenimi udarci s sabljo predor skozi sovražno konjenico, sledili so mu pešci in ogrožali s popolnim razcepom sovražnih sil, ki bodo prisiljene se umakniti v dveh polkrogih v Sotlo, saj drugega izhoda čez nekaj časa nikakor ne bo. Sigurna kmečka zmaga in popolen poraz plemiške konjenice se jo bližal z vso neizbežnostjo, ko so je razlegel topot konjskih kopit od Št. Petra. Liki jata jastrebov so frčali Alapičevi in Zrinjskega jezdeci, ki so že bili pomandrali kmečko rezervo na polju pred Št. Petrom, kmečki z neugnano silo zmagujoči vojski naravnost v hrbet. Popolno uničenje tako srečno se vojskujoče kmečke vojske je bilo neizbežno dejstvo, kakor hitro se je prikazal sovražnik še od zadaj. Ko so kmečke vrste zapazile, v kaki pasti da so, je pognal vsak orožje in si skušal oteti življenje s pobegom, ki je končal za večino kmečkih pešcev s preklano glavo. Po vpadu od zadaj je bila borba kratka, vpitje splošne zmede pretresljivo, po polju so se podili jezdeci za pešci, ki so stegovali zastonj roke in prosili milosti. Razljuteni plemiški divjaki so poznali le smrtonosne zamahljaje z meči, ki so bili itak boljši od ujetništva in poznejših kazni. Ko so si segli poveljniki zmagovitih konjenikov s hrvaške in štajerske strani po kratkem, a grozno krvavem boju s častitkami zmage v roke, je krilo šentpetersko ravan proti Sotli na tisoče pobitih kmetov, več sto jih je bilo ujetih in med njimi tudi ranjeni kapitan Pavel Šterc.

Po zmagi so ugotovili, da je vodil konjeniški napad s hrvaške strani celjski okrožni poveljnik Jurij Schrattenbach, ki si je lastil tudi kmečke ujetnike in predvsem ranjenca v bleščeči viteški bojni opremi in z oprsnikom ter čelado zavarovanega mladeniča, ki mora biti po zunanjosti in posebno po obrazu sojeno, kak plemič, ki se je zgubil iz bojaželjnosti med puntarje.

Nesrečni 8. februar 1573 je končal s smrtjo in robsko verigo za celotno kmečko moško punto.

VII. POGLAVJE.[uredi]

Zmagovalci so dobro znali, da je jedro kmečke vojske pri Dolnji Stubici še nedotaknjeno in da še bodo imeli precej opravka, predno bo upor premagan, zatrt, udušen in glavni krivci pozvani na odgovor. Koj po šentpeterski zmagi so pustili mrliče nepokopane in se odpravljali na Hrvaško do konečne zmage.

Ujetnike je prevzel celjski okrožni načelnik Schrattenbach, ki je imel na razpolago v Celju ječe. Nekaj ujetih kmetov bo moral odposlati v Gradec ter na Dunaj, kjer bodo zaslišani na najvišjih mestih, ki sta bili proti iztrebljenju zadnjega kmečkega punta z ognjem ter mečem od strani plemstva. Schrattenbachu je bilo predvsem za oba ujetnika v vprav viteških opremah, ta dva je hotel obdržati v Celju, da bi kaj preveč ne odkrila v Gradcu ter na Dunaju. Starejši od obeh zajetih kolovodij je imel težko rano na glavi, je bil globoko nezavesten in tega je bilo treba naložiti na voz, predno ga doleti kazen izpod krvnikove roke. Mlajši ni bil ranjen, ni pa maral dati na nobeno vprašanje odgovora. Neprestano je tiščal k ranjenemu tovarišu in jokal pri pogledu na njegovo opasno stanje.

Dne 8. februarja zjutraj je zapustil Schrattenbachov oddelek Št. Peter z uklenjenimi ujetniki, z na voz naloženim težkoranjencem in se pomikal naglo preko Podčetrtka ter Šmarja proti Celju. Pogled na razcapane kmete v verigah je podučil ubogo ljudstvo ob cesti, kako je s kmečko punto in kaj čaka celi kmečki stan od strani podivjane in kmečke krvi pijane gospode.

V Celju je bil po mestu nekak slovesen sprevod z ujetniki, katere so pometali v mestne ječe. Ranjenca na vozu so skrbno zložili, odkazana mu je bila bolniška postelj ter zdravniška pomoč. Schrattenbach je bil na vse kriplje radoveden, kdo je ta kmetavzarski plemenitaš, nad katerim si je hotel ohladiti svojo jezo in iztisniti iz njega vse podrobnosti kmečkega upora. Jetnike so pustili par dni v miru, da so se odpočili, predno so pričeli z zasliševanjem. Gosposki mladec ni maral dati niti na eno vprašanje odgovora. Poklicali so na pomoč natezalnico, ki mu tudi ni odprla ust, akoravno so mu pokali členki in je trpel z vso vdanostjo nadčloveške muke. Ker mučenje na natezalnici ni nič opravilo, je razbelil rabelj klešče, da bi ščipal nesrečnika po prsih in mu razvezal s to peklensko muko jezik. Krvnik je odskočil, kakor bi ga pičila kača, ko je razgalil mladeniču prsa. Po prestrašenem odskoku je kriknil iz polnega grla in pokazal sodniku na odkritje. Domnevani plemič je bila v moškega preoblečena ženska — zopet nova zagonetka. Prekinili so mučenje, odvedli razkrinkano v ječo in javili zadevo okrožnemu poveljniku. Schrattenbach je bil ves iz sebe, ko je čul, da ima pod ključem junaško žensko mesto plemiča. Nekoliko se je zamislil, nato pa ukazal preiskovalnemu sodniku, naj skuša uganko razvozljati s pomočjo ostalih zajetih kmetov, enemu ali drugemu bodo že znane razmere v puntarski vojski.

Pri kmetih ni bila potrebna raba mučilnega orodja. Večina je poznala prav dobro kapitana Pavla Šterca, ki je bil po enoglasni izpovedi grajski kovač iz Lesičnega pod Pilštajnom in ne grof ali sploh plemenitnik. Nikdo ni znal, tudi s kruto pomočjo natezalnice ne, da bi se bila borila v prvih vrstah kmečke vojske v moškega preoblečena ženska.

Sodnija in okrožni poveljnik sta bila sedaj ravno tako pred nepremostljivim jarkom uganke, kakor pred dolgotrajnim zaslišanjem kmetov. Eden od bolj brihtnih sodnikov je omenil, da mora biti skrivnostna ženska čisto gotovo v kaki zvezi z ranjenim kapitanom. Naj le počakajo, da se bo vodja pozdravil in potem mu naj nenadoma predstavijo ujetnico. Iz začudenja ter obnašanja kapitana, ki ne zna za jetnico, bodo razbrali, kaj da se skriva za puntarsko junakinjo. Da bi se ta predstava čim prej posrečila, je bil pridno na delu celjski pader Florijan, ki je lečil kapitana. Predno je Pavel okreval, je izpustilo celjsko sodišče na pritisk iz Gradca pretežno večino zajetih puntarjev. Pridržanih je bilo v zaporih še 42, ki so bili določeni, da bodo odpeljani v Gradec in na Dunaj, kjer bodo povedali, zakaj so se uprli in kdo jih je našuntal. Predno se je izvršila prepeljava, so morali poskrbeti jetnikom za obleko ter čevlje. Še do danes je ostalo zabeleženo v starih zapisnikih, da sta izgotovila za kmečke puntarje celjska čevljarja Lukež Noykher in Jurij Wagner 52 parov čevljev, krojača Jurij Šlišnek in Mihael Wolgemut 28 sukenj in 5 parov nogavic, klobučar Ivan Haidman 26 klobukov, ključavničar Ivan Winkler je napravil 41 železnih obročev, katere je pritrdil krog vratov puntarjev, in Pavel Šmid je skoval 24 klafter dolgo verigo, ki je imela 900 členov in s katero so bili kmetje vklenjeni kakor najbolj krvoločne zveri, in na ta način odpremljeni seve peš v Gradec in na Dunaj.

Predstava Pištelakove Eme kapitanu Pavlu Štercu nikakor ni rodila zaželjenega uspeha. Oba sta se toliko premagala, da jima ni bilo niti na obrazu čitati, da sta po srcu eno. Sodniki so se čudili tej izredni trmi in preiskusili na kapitanu vsa tedaj običajna mučenja, ne da bi bili izsilili le eno besedo izpovedi, zakaj je poveljeval puntarjem in v kakem razmerju je do ujete upornice. Kakor pravi mučenec je trpel za sveto stvar, ki je ponesrečila brez njegove krivde. Znal je dobro, da bo zanj končal upor, ko ga bo objela smrt. Usmrtili ga bodo gotovo v Celju, za zaslišanje v Gradcu ali na Dunaju jim je bil preveč nevaren. Na vse je bil pripravljen, nikakor pa ni pričakoval tega, s čemur so mu ogrenili plemiški trinogi še zadnje trenutke življenja.

Poslali so mu v ječo pismo, v katerem je stalo črno na belem, da se je rešil iz šentpeterske bitke edino vojvoda Ilija Gregorič s tovarišem Gušetičem. Ni se zatekel po pobegu k Matiju Gubcu v Stubico, ampak je begal nekaj časa po štajerskih gorah, potem se je hotel umakniti preko Slavonije v Bosno. Med Križevci in Ivaničem so ga vjeli krajiški vojaki in ga poslali na Dunaj na odgovor.

Dne 9. februarja je bila glavna in usodna bitka v dolini, ki se razprostira med Stubičkimi toplicami in Dolnjo Stubico. Obležalo je mrtvih 5000 kmetov. Ujetnike so obešali na hiše ter drevesa; na eni hruški ob glavni cesti je viselo 16 nesrečnih kmetov.

Od kolovodij je obležal na bojnem polju Mogaič; Gubec in Pasanec sta bila ujeta in odvedena v Zagreb. Dne 15. februarja so Pasaneca najprej po mukah in pred Gubčevimi očmi ubili. Gubcu so trgali z žarečimi kleščami z živega telesa meso. Na Markovem trgu v Zagrebu so ga posadili na razbeljeni železni prestol, mu pritisnili na glavo razbeljeno železno krono in mu slednjič kakor razbojniku razčetvorili telo. Tako je bil kaznovan za upor »kmečki kralj«.

Ko je prečital pismo, kojega grozno vsebino je znal v naprej, so se odprla vrata in ječar je pahnil predenj junakinjo Emo, bičano do krvi in ranjeno od udarcev po celem telesu. Ta slednji prizor je bil preveč tudi za na zunaj liki jeklo trdo kapitanovo srce. Zaječal je na ves glas, se vrgel na tla in bi bil pobil škodoželjne sodnike in Schrattenbacha, da ga ni ovirala veriga, s katero je bil priklenjen na steno. Zadnje srečanje s tako neverjetno grozno pohabljeno Emo je bila za Pavla hujša muka, nego za Gubca žareče kronanje in razčetvorenje.

Šele po zavesti popolnega propada kmečkega punta in po prikazanju več nego živalske osvete nad njegovo izvoljenko so ga obglavili kar v ječi, da ni zvedel nikdo na višjem mestu: Zakaj in kako je moral skloniti glavo pod meč smrti kapitan kmečke vojske — Pavel Šterc.

VIII. POGLAVJE.[uredi]

Zmagovalci nad kmečko vojsko pri Št. Petru so odgnali s seboj le ujetnike, mrliče so pustili kar nepokopane, mudilo se jim je na Hrvaško, kjer jih je še čakal trd oreh upora pod poveljstvom Gubca.

Bojno polje od vasi Št. Peter do Sotle je bilo posejano z mrliči. Celi kupi ubitih so ležali ob Sotli, kjer je danes Dobrinetov mlin. Pokolj se je bil doigral slučajno februarja, sicer bi bile izbruhnile vsled smradu kužne bolezni.

Kmetje iz bližnje okolice bojišča so bili tako preplašeni, da se niso upali niti v bližino, kaj šele, da bi se bili lotili pokopavanja žrtev gosposke podivjanosti.

Grad Kunšperg, ki je zrl liki orel s svojega zvišenega mesta na bojišče, je bil tedaj brez pravega najemnika in oskrbnika. Lastniki gradu so bili krški škofje, ki so dajali graščino v zakup proti plačevanju najemnine. V dobi zadnje kmečke vstaje je bil Kunšperg brez tedaj običajne močne roke. Kmetje iz kunšperške okolice po večini niso bili udeleženi pri puntu. Niso imeli za vstajo pravega vzroka, ko pa ni vihtel že skozi desetletja nobeden valpet biča nad njihovimi hrbti in jih ni preoblagal s tlako ter desetino.

Sosed Kunšperga — hrvaški Cesargrad je bil še nekaj časa po bitki 8. februarja v rokah kmečkih puntarjev, ki so bili kmalu po izbruhu pobune obglavili oskrbnika.

Štajersko in hrvaško območje s kmečko krvjo prepojenega bojnega polja je bilo brez prave bližnje oblasti.

Št. Peter v Leskovcu tedaj ni bil samostojna župnija, spadal je kot vikarijat pod pilštajnsko materino faro. Zadnji šentpeterski vikar Mihael Feistricer je bil odstavljen leta 1570. Stolni prošt Tomaž Reutlinger opravičuje s stališča cerkvene oblasti njegovo odstavitev, češ: ni hotel plačevati davkov in niso našli pri njem ničesar, kar bi mu bili zarubili. Ne samo to, da ni sam odrajtoval, kar bi bil moral, še kmete je šuntal proti gosposki. Bil je pravi puntar nekaj let pred izbruhom kmečke vstaje. Odslovljenega Feistricerja, ki se je bil zatekel na Ogrsko, je nasledil šele leta 1595 vikar Gašper Demitrovič. Torej tudi duhovnika ni bilo, da bi bil poskrbel za krščanski pokop pobitih kmetov in vojakov. Vrane ter krokarji so opravljali skozi dva meseca posel pokopačev. Celi oblaki teh neprijaznih ptic so se podili po ravni med Št. Petrom ter Sotlo, kjer so se mastili med hrapavo zapotegnjenim krakanjem, dokler niso preostale le še bele kosti in ni bilo razločiti kdo je bil puntar in kdo od graščakov plačani Kajn stare pravde.

Dne 9. februarja je bila poražena Gubčeva kmečka armada pri Stubici. Zmagovalci so se maščevali z nepopisno krutostjo nad še pri življenju preostalo kmečko rajo.

Od kmetov obglavljenega oskrbnika na Cesargradu ni nasledil dolgo časa nikdo. Cesargrad je bil pozidan na dobro zavarovani višini ter nekaj tednov v kmečkih rokah. Strahopetna gospoda se je bala baš na tej naravno utrjeni točki puntarske zasede. Od pobite kmečke vojske so bile pri Št. Petru le še obrane kosti, ko se je upal na ogled bojnega polja novi cesargrajski oskrbnik.

Na spomlad leta 1573, ko je bilo treba preorati obsotelsko polje in zaupati seme brazdam, so se podali kunšperški tržani in šentpeterski kmetje do koščenih preostankov vojnih žrtev. Celi teden so zbirali po pašnikih ter njivah kosti, jih nalagali na vozove in jih odvažali na kup za obzidje krog podružne cerkve sv. Jakoba v Kunšpergu. Pod gradom Kunšperg je bil v dobi naše povesti na ravni nekak trg istega imena. Na sredi naselbine je stala z obzidjem obdana cerkev sv. Jakoba, ki je propadla dobrih sto let za tem. Cesar Jožef II. jo je zaprl in je bila kmalu podrta do tal. Danes je samo še videti sledove zidu, ki je obdajal svetišče.

Za cerkvenim zidom so izkopali globok skupen grob. V njega so znosili kosti, jih zagrebli in skrili z njim pod črno zemljo zadnje ostanke združenega slovensko-hrvaškega puntarskega duha.

Njive ob Sotli so preorali, jih obsejali in zastonj prelita kmečka kri je pognojila le poljske pridelke.

― ― ―

Dva celjska mestna biriča sta odvedla do krvi ter kosti šibano nevesto obglavljenega kapitana kmečke vojske na večer po prestani kazni izven mestnega obzidja in jo prepustila usodi v smeri proti Teharju. Ko sta jo spustila pri mostu preko Voglajne, se je zgrudila po tleh. Kaj sramotni udarci bičanja, ti bi jej ne bili izpili zadnjih moči! Korobač gosposkih grozovitosti, ki je tepel v zadnjem času tako kruto njo ter Pavla, ta je strl popolnoma kmečko junakinjo, da so jej odpovedale brez tuje pomoči noge in se je globoko onesvestila. Še beriškim grčam je odtalila srce ženska onemoglost. Kaj sta hotela? Do pičice natanko sta morala izpolniti povelje gospoda okrožnega poveljnika, ki jima je bil zaukazal: »Če ne bo mogla kmečka psica od mosta sama dalje, naj pogine kje ob cesti!«

Teharski kmet Farčnik, ki je vozil istega dopoldne za grajske pristave pri Bežigradu drva, se je vračal v noči z vprego preko voglajnskega mosta proti domu. V mesečni noči je zagledal človeka vznak in je presodil na prvi pogled, da gre za potepuškega pijanca ali za zločin. Stopil je z voza in se prestrašil, ko je uzrl do nezavesti zbito žensko, ki je jedva še prav na rahlo dihala. Prešinila ga je misel, da si je privoščil nečloveški čin maščevanja kak grajski pohotnež. Krščansko vzgojena vest mu je narekovala, da je treba nujne pomoči človeškemu bitju. Prav nič ni pomišljal, kako in kaj bi bilo treba ukreniti. Prav pošteno se je spotil pri nalaganju, a se ni zavedla, dasi so bili prijemi ter dvigi usmiljenega Samarijana prej vse drugo nego nežni.

Doma pri Farčnikovih neznani nesrečnici niso vrgli slame kje v hlevu, postlali so jej v hiši svežo postelj in dolgo ugibali: Odkod je? Kdo in zakaj jo je zbil do krvi in na nekaterih mestih celo do kosti In jo prepustil usodi kar ob cesti?

Pištelakova Ema je odprla oči šele naslednji dan krog poldne. Izpila je lonec ohlajenega mleka in spala celo noč. Tretje jutro se jej jo vrnil spomin, da je lahko izpovedala bolestno: Čegava je, kdo in zakaj jo je potopil v morje gorja in krivice.

Farčnikovi so sicer znali o ponesrečeni kmečki vstaji, a le toliko, kolikor so bili slišali v Celju od onih, ki so videli na lastne oči ujete puntarje. Ko so zaznali dobri ljudje, koga je pobral hišni gospodar ob cesti, so stregli Emi kakor domači hčerki ter so oskrbeli iz mesta še zdravila za rane ter skeleče črne podplutbe. Za zamudo časa in za izdatke postrežbe se je oddolžila Ema z nad vse zanimivim pripovedovanjem dogodkov od prvih početkov upravičene pobune do njenega krvavega zaključka na šentpeterski ravni ob Sotli in v groznih celjskih ječah. Farčnikova hiša je postala kmalu zbirališče vseh za svobodo vnetih Teharčanov, ki bi se bili sigurno pridružili borbi za staro pravdo, ako bi bila korakala puntarska vojska mimo njih in jih pozvala na okrepitev kmečke bojne sile.

Farčnikovi in z njimi vred cela teharska župnija ni pustila iz svoje srede s časom si opomogle kmečke junakinje, dokler ni prisijala in prižvrgolela pomlad s cvetjem ter ptičjim petjem. Šele bolj pozno na spomlad leta 1573 je zagledala Ema v varnem spremstvu teharskih dobrotnikov grada Hartenštajn in Pilštajn, čuvarja tedaj tolikanj razsežne župnije sv. Mihaela na Pilštajnu.

Celjski okrožni načelnik Schrattenbach ni zvedel nikdar, kdo je pobral od njega kot psico opsovano junakinjo in jo ohranil slovenskemu narodu. Gospoda tedaj niti časa ni imela, da bi bila stikala še nadalje za krivci kmečke vstaje, dajali so jej preveč opravka neprestani turški vpadi, ki niso ogrožali le kmeta, ampak tudi z jarki in z obzidjem zavarovanega gospoda.

Pilštajn, bi je objokaval že tedne glavnega junaka kmečke vojske z zaročenko domačinko, je ostrmel, ko se je pojavila v trgu kakor iz groba priklicana Ema. Šele po prepričanju, da ne gledajo v prikazen, ampak vidijo sorojakinjo — dušo zadnje kmečke vojske, so jej začeli domačini poljubljati roke kakor grajski gospodarici.

Jokali so tržani od veselja in jo izpraševali o dogodkih po bitki pri Št. Petru in o usodi onih Pilštajnčanov, ki so morali iz Celja v verigah v Gradec in gotovo še tudi dalje v cesarski Dunaj.

Kdo bi naj zadostil s par stavki toliki radovednosti? Ema je namignila nestrpnežem na dom v očetovo krčmo, kjer jej bodo pomagali z razlago strašnih dogodkov njeni najboljši spremljevalci Teharčani.

Na pragu očetove hiše jo je sprejel grajski oskrbnik in jej pokinil v štibelc, ker mora zvedeti poprej ona, kaj se je odigralo v njeni odsotnosti pod domačim krovom. S toliko križev sneti Emi je bilo zaupano takoj po povratu, da so pokopali njenega očeta pred tremi tedni. Objela ter vzela ga je majka smrt iz žalosti po njej, o kateri ni bilo niti najmanjšega sporočila, da je še sploh živa. Vesti o njej so zatonile za celjskim mestnim obzidjem, ki navadno ne prizanaša kmečkim glavam. Imetje v gotovini je zapustil blagopokojni cerkvi, nepremičnine bi naj opravljala graščina in uporabljala dohodke za podporo trškim revežem. Prestop praga očetove hiše za Emo ni bil vhod v svetišče zaželjenega svidenja z edinim še dragim bitjem na svetu, ampak vstop pod križ smrti očeta, ki jo je tako ljubil, da je umrl iz neutolažljivega hrepenenja po njej. Oskrbnik je ni skušal gostobesedno tolažiti, že prvi pogled na vrnulo mu je razodel, da ima pred seboj žensko, ki je prestala v mučeniškem junaštvu nekaj več nego je izguba očeta!

Teharčani so se pomudili nekaj dni na Pilštajnu in zaupali tržanom še mnogo več o prebridki Emini usodi, nego bi to bila ona v dekliški skromnosti.

Raj starostne sreče je otvoril Emin nenadni pojav enookemu Belakovemu Andreju, ki je bil že do dobra prepričan, da mu je usojena le še beraška palica in na večer mrzli listnjak kot prenočišče. Po zlomu kmečkega punta so kazali Pilštajnčani nanj kot na enega glavnih krivcev, ki je zvabil s svojim jezikom toliko mož ter fantov pod gosposki meč smrti. S preobilno pijačo je bilo po šentpeterski bitki pri kraju, sam Bog, če sta bila suhi kruh in streha na noč. Vest o Eminem povratku je sprejel Andrej s polnim overjenjem v preobrat svoje žalostne usode. Se ga je napil pri Pištelaku že koj drugo predpoldne, ko je bil zvedel zjutraj, da je Ema zopet doma. Nobene pridige še ni bil poslušal tako verno, kakor povest Teharčanov o trinoški celjski sodbi nad ujetimi puntarji in o slučajni najdbi kmečke junakinje ob cesti v ranah in v nezavesti. Štorklanja s prosjaško palico, ponočnega prezebanja po parmah in dnevne žeje je bilo za Andreja konec. Kdo bi bil zameril napol slepemu starcu ukanje pri belem dnevu!

Ema je vzela v lastne roke trško krčmo ter posest v okolici. Postala je znana doma in daleč naokrog kot iz groba vstala junakinja.

― ― ―

Siromak Andrej je že poskrbel, da se je govorilo ob shodih pri vseh številnih pilštajnskih podružnicah o njegovi darežljivi gospodarici — kapitanski Emi.

Šmihelska nedelja leta 1573 je bila za pilštajnski trg velikanski tabor slovenskih in hrvaških kmečkih vernikov obojega spola.

Hrvati onstran Sotle se niso mogli načuditi, ker se ni znašal nikdo od gospode nad podložniki iz območja obsotelskih štajerskih graščin. Glavnih in vodilnih hrvaških borcev za staro pravdo niso le pobili, pobesili ter jih žive spekli in sežigali na grmadah, celo njih žene, deca in sorodniki so postali ne le sužnji pobesnele gospode, da — počasni mučeniki, katere so trpinčili čisto po nedolžnem. Zagorski seljaki so bili enoglasnega mnenja: turško robstvo ni in ne more biti gorje od grajskega! In vendar je Turčin mohamedan, ki je naščuvan po svoji veri na morijo in trpinčenje; graščak pa celo — kristjan!

Štajerski romarji so pojasnjevali Hrvatom, da spadajo gradovi ob obmejni Sotli pod škofovsko oblast. Posestniki krški škofje kažejo razumevanje za kmečke težnje. Baš radi tega, ker ne trpijo cerkveni dostojanstveniki odiranja in zatiranja kmečke raje, se menjavajo tako pogostoma najemniki škofove posesti. Za zadnji upor se ni zmenil niti eden od škofovih zaupnikov. Nobeden ni hitel z orožjem nad puntarje in tudi po nesrečni bitki pri Št. Petru ni navil tlačanskega ali desetinskega vijaka. Najemnik gleda, da le količkaj iztisne iz grunta ter gozdov dolžno najemnino, škof sam zahaja le redkokdaj v obsotelske kraje, usoda kmeta tod še ni prehuda. Če že ne šeta tlačan po izobilju, vsaj glede osebne svobode ni vkovan v grajske verige.

Po glavni službi božji in po izmenjavi mnenj o položaju po zatrtem puntu tostran in onstran Sotle so navalili štajerski in posebno še zagorski romarji na Pištelakovo gostilno. Vsakdo se je potrudil, da bi videl vsaj od daleč junaško nevesto kapitana, ki je bil duša vstaje in je prelil zanjo mučeniško kri. V celi kmečki pobuni pa se je našla le ena, kapitana Pavla vredna zaročenka — pilštajnska Ema. Ni mu stala le ob strani v veri ter prepričanju na zmago stare pravde, borila se je z mečem v roki za seljaško svobodo in je bila bičana za odrešenje iz grajskega jarma. Zagorci so pozdravljali Emo liki boginjo. V posebno čast in odlikovanje si je štel oni zagorski kumek, kateremu je stisnil dekliški angel roko, ga lepo pogledal ali celo prijazno nagovoril.

Šmihelsko nedeljo leta 1573 so praznovali na Pilštajnu pozno v noč v znamenju najožje bratske vzajemnosti med Slovenci in Hrvati. Prvi so tolažili, drugi so bili na romanju potolaženi in so se vračali na svoje več nego skromne domove v zavesti, da bo posinila tudi njim vsaj zora znosnosti, če že ne svobode!

Stari Andrej je bil na večer šmihelske nedelje tako ganjen od te božje kapljice, da je jokal, pa zopet ga je nekaj pičilo, da se je kregal na sredi trga sam s seboj in robantil v noč, da je zmagala stara pravda po njegovih načrtih in napovedih.

― ― ―

Kaj pa kovačnice in orožarne ob Bistrici v Lesični? Po Pavlovem odhodu na punt za kmečko svobodo je samevala glede industrije Lesična precej časa. Odšli in razkropili so se vsi pomočniki in delavci domačini. Nekateri so se bali morebitne zmage pijane kmečke osvete, drugi so se bili udeležili vstaje in so padli kot najbolj razboriti bojevniki na obsotelski ravni pri Št. Petru.

Lesičke kovačnice so bile za dolgo dobo let v zakupu celjskih grofov. Njih vrhovni gospodar je bil celjski okrožni poveljnik Schrattenbach. Ko je zvedel, kako mu je bil zaigral Pavel Šterc, je sklenil, da bo ubral za prihodnost glede mojstrov, pomočnikov in strokovnih delavcev povse drugačne strune. Vsi so mu svetovali, naj pošlje v tako važen obrat popolnoma tuje ljudi, ki bodo tamošnjim domačinom tujci po jeziku. Ako kmet ne bo razumel kovača in ta ne njega, bosta navezana drug na drugega le glede neobhodno potrebnega, spoprijateljila se pa ne bosta. Iz tega razloga so priromali lepega dne v Lesično trije trdo nemški delovodje in nad 20 ključavničarjev ter kovačev tudi Nemcev. Delovodje so bili bratje Štadler, izborni orožarji, in bivajo še danes njihovi potomci v okolici Št. Petra pod Sv. gorami. Nobeden od novodošlih ni bil luteran. Že prvo nedeljo po prihodu so bili vsi pri službi božji v pobožni molitvi in za vse vprav vzglednega obnašanja. Z vsemi domačini so bili prijazni, postrežljivi in so popravljali kmečko gospodarsko orodje izven delavnih ur. Delo v kovačnici je izredno oživelo. Celjska gospoda je prihajala z vedno novimi ter večjimi naročili, da bi napolnila skladišča orožja, ki je moralo biti pripravljeno za odbijanje neprestanih turških manjših in večjih navalov in roparskih vpadov.

Z nastavitvijo Nemcev v Lesični je imel Schrattenbach toliko prav, da res niso sklepali pobratimij s Pilštajnčani. Bili so bolj ponosni. Če se je kateri zmotil v kako trško krčmo, je sedel ter pil sam zase. Nemec je ostal tujec in to je bilo po volji celjski gospodi.

― ― ―

Ko je odrinil kapitan Pavel Šterc 3. februarja iz Lesične na vojni pohod, ga je spremljalo pet dobro oboroženih Pilštajnčanov na konjih. Petorica je tvorila kapitanovo osebno stražo. Od teh spremljevalcev so padli štirje pri Št. Petru, ujet je bil kapitanov trobentač Matija Toplišek iz Dobležič.

Iz Celja je bil poslan z drugimi ujetniki na dolgi verigi v Gradec. Po zaslišanju v Gradcu je odkresal z več drugimi neuklenjenih rok na Dunaj. Na obeh najvišjih mestih sama zasliševanja, zapisniki in privijanja na priznanje: Kmetje so hoteli navaliti na gradove in poklati nedolžno gospodo. Zadnje dni so bili kmečki jetniki na Dunaju celo prosti. Na novo so jih oblekli in obuli in so jih celo vodili posebni vodniki okrog po cesarskem mestu.

Iz Dunaja v Celje so jih odpremili na od vojaštva zastraženih vozovih. V Celju je bilo vsakemu prosto, da jo je ubral svobodno, kamor je hotel.

Tako je razkladal pilštajnskim tržanom Matija Toplišek, ki je ostal živ v bitki pri Št. Petru, prestal gosposko jetništvo v verigah, videl Gradec ter Dunaj in bil zopet doma kot skromen gruntar v Dobležičah. Mlad, zdrav in čil je trobil ob kapitanovi strani na upor; poln brazgotin, izmozgan od pomanjkanja ter pešhoje, sploh postaran na duši in telesu se je povrnil v svoje ljube Dobležiče.

Toplišeka je priljubilo daleč na okrog dejstvo, ker je bil očividec Pavlovih junaštev na bojnem polju in mučeništva v celjski ječi. Njegove slavospeve si je vtisnil spominu posebno živo na pol slepi Andrej, ki je imel sedaj več nego dovolj za desetletja verodostojnega gradiva za pripovedovanje o slavi kmečkega junaka in junakinje.

― ― ―

Tak je bil položaj po z mečem vkročenem ter zatrtem zadnjem kmečkem puntu. Z naslednjimi leti je nastopila za kraje tostran in onstran Sotle doba najbolj slabih letin, povodenj, sploh vremenskih nesreč in strašnih kužnih bolezni.

IX. POGLAVJE.[uredi]

V srednjem veku, ki je bil res tema za slovenske kraje, ni le požigal kmetu doma in ga gonil v sužnost Turek, ni vihtel nad njim samo biča tlake in desetine graščak, šibale so ga ter tirale v obup dolgotrajne vremenske nesreče, skrajno slabe letine in strah vseh strahov — neprizanesljiva morilka kuga. Da je bila doba srednjega veka za Slovence tolikokrat šiba božja, nam spričujejo še danes med narodom ohranjene pravljice o lakoti in kužna znamenja.

Ob Sotli pripovedujejo stare matere deci o slabih letinah in pogubonosni lakoti v dobi tlake ter desetine. Vsak Obsotelčan še zna danes, kako so mlatili tedaj štirje mlatiči celi teden, a ni izdala mlatev niti za hleb kruha. Bolj ko je vžival človek jedi iz puhlega in neizdatnega žita, tem bolj je bil lačen. Komaj je odložil žlico ter vstal od mize, je že vpil, kako ga muči glad. Kar so ljudje zavžili v taistih hudih časih, ni imelo nobenega teka, bilo je brez božjega blagoslova. Običajno je bilo, da so vmesili kruh iz žitnih plev, posušenih hrušk, drnulj, da, celo srabot so strgali in nosili lubje v mline. Prišlo je bogznaj kolikokrat do pobojev za trdo kruhovo skorjo. Ako je posedal kdo le količkaj skrbno skritega živeža, ga je vžival skrivoma, da ga ne bi kdo videl in mu ga iztrgal. Ko je šlo za zadnja prgišča prehrane, se niso ozirali starši na deco in ne odrasli otroci na onemogle roditelje. V borbi za kruh in preživež je igrala pest glavno vlogo. Med ljudstvom so se ohranile le strahotne slike o pomanjkanju kruha; mesa itak ni bilo, ker so poginile domače živali lakote poprej nego ljudje.

Sestre gladu so bile razne kužne bolezni in od teh najhujša in najbolj neprizanesljiva kazen božja — kuga. Kot spomin na kugo, ki je kosila med našimi predniki, so se ohranila po Sloveniji do današnjih dni kužna znamenja.

Spomeniki na rešitev od kuge so si med seboj podobni in jih je poznati že koj na prvi pogled. Za temelj imajo podstavek, na katerem stoji soha. Vrh sohe krona kapelici podobna glavica s križem. Višina prič obče bolezenske morije se giblje med tremi in petimi metri. Starejša kužna znamenja so iz kamna, vitka, navpična in izdelana prav lično. Novejša so iz opeke, nerodna in vrhna kapelica je precej obsežna. V kapelici so kipi, največ pa slike: sv. križa, sv. Roka, Boštjana, Lenarta, Antona ter Jožefa. Precej umetniškega smisla je opaziti na starejših kužnih spomenikih, novejši so le bolj nerodno kmečko delo.

Kuga je morila po Evropi zlasti v prvi polovici XIV. stoletja na različnih krajih. Po slovenskih krajih se je bila razpasla od začetka XVI. do XVIII. stoletja.

Kot znak okuženja po kugi je veljala neznosna vročina v prsih in po trebuhu. Med žganjem po notranjosti so se začele za ušesi, na vratu, pod pazduho, pod komolci in koleni izpuščati modre bule, ali pa so se lotili celega telesa žgoči izpuščaji. Od kuge napadeni je veljal za izgubljenega. Proti tej bolezni ni poznal tedanji človek nobenega sredstva.

Priprosto ljudstvo, meščani in grajska gospoda se je borila proti kugi predvsem na ta način, da se je ogibala z vso skrbjo okuženih krajev. Ljudje so dobro znali, da je kuga nalezljiva in jo prenese osebni stik z bolnikom. Kot splošna zdravniška sredstva so veljali in bili v rabi ti-le nasveti: Pij na tešče lastno vodo. To sredstvo prepodi iz želodca gnilobo in odpre jetra ter čreva. Ako zavohaš, da je zrak krog tebe okužen, drgni se pogosto ob kozla, ki močno smrdi, ali pa se pomudi večkrat na stranišču, kjer se tudi ne preganjajo po zraku dišave. Kot posebno sredstvo zoper kugo so slovele krastače. Lovili so jih navadni ljudje in zdravniki med šmarnimi mašami. Nalovljene so sušili na solncu in posušene stolkli na drobno. Na ta način dobljeni prah so si privezovali v vrečicah krog vratu in sta ga nosila na prsih kmet in gospod. Nekateri so si obesili krog vratu kar cele krote. Zopet drugi so napravljali iz teh ostudnih žab obliže in jih polagali na rane. Celo tako daleč so zablodili v praznoverju, da so krastače kuhali na mleku ali v kisu in so jih zavživali.

Ker so pa bila našteta zdravniška sredstva brez učinkov, so se zatekali od kuge šibani ljudje k romanjem, molitvi, postu in k dobrim delom. Kot posebni priprošniki ter pomočniki zoper kužne bolezni so veljali: Mati božja, sv. Jožef, Rok, Boštjan, Ignacij, Frančišek Ksaver, Karol Boromejski in sv. Rozalija. Naštete svetnike so klicali ljudje posebno goreče na pomoč in so nosili pri sebi njih podobe.

Kuga je veljala za posebno šibo božjo, katero je oznanil pojav nekaterih zvezd repatic, ki zastrupljajo zrak s svojim osvitljenim repom. Ob pojavih kuge so sežigali na grmadah čarovnice v prepričanju, da je to strašno zlo posledica čarovnij.

Kuga je bila tako občuten korobač, da je skušala omiliti njene brezobzirne udarce tudi oblast. Prva odredba proti kugi je bila izdana leta 1374. Najvažnejše točke iz kugopobijajočega zakona so te-le: 1. Vsakega na kugi obolelega se mora odpraviti iz mesta venkaj na polja, da tamkaj ozdravi ali umrje. 2. Vsi oni, ki so bili v dotiki z okuženimi bolniki, morajo ostati ločeni od drugih dobrih deset dni. 3. Duhovniki, ki obiskujejo take bolnike, morajo naznaniti vsak slučaj takoj oblasti; sicer se jim zapleni premoženje in njih same pa sežge na grmadi. 4. Kdor prinese kugo, se mu zapleni premoženje. 5. Okuženim bolnikom strežejo posebni strežaji. Kdor bi še razven teh obiskoval okužence, se ga kaznuje s smrtjo in z izgubo premoženja.

Iz naštetih kar najbolj strogih odredb jo razvidno, da je iztrebljala kuga prebivalstvo brez izjeme veliko krutejše nego še tako krvava vojna. Onemogočala je sejme in trgovino sploh. Izumrle so vasi, trgi in mesta. Nikdo se ni upal v bližino od kuge napadenega kraja, ker so smatrali za raznašalca kuge zrak, ki puhti ter se razširja iz kužnega gnezdišča daleč na okrog.

Našteta zla, ki so sprejeta že od nekdaj kot najbolj goreča prošnja v litanije vseh svetnikov: lakota, kuga in vojska so obiskovale v naslednjih letih že od nekdaj revne kraje tostran in onstran Sotle.

― ― ―

Leta 1574 se je pojavilo v celotnem območju pražupnije Pilštajn toliko vsakojake divjačine, da niso pomnili kaj podobnega niti najstarejši ljudje. Divje svinje so ruvale kar pri belem dnevu po njivah in delale grajski ter kmečki posesti škodo.

Nič manj drzni niso bili jeleni, srne ter zajčja zalega. Kmetom je bilo sicer dovoljeno, da so slobodno pobijali škodljivce, vendar je dohitela smrt le tu in tam kak posamezni komad in kaj je to zaleglo pri toliki nadlogi! Preplavljenje z divjačino so razlagali podeželski preroki kot nič kaj dobrega obetajoče znamenje. Napovedano je bilo, da bodo sledile divjim požeruhom še druge in občutnejše šibe božje. Zver je prvo oznanilo, da bodo obiskali kraje hudi časi.

Glede divjačine ni kazalo drugega, nego da so začele prirejati graščine s pomočjo kmetov love v velikem obsegu. Ob takih prilikah so pobili ob robih gozdov vse, kar je priteklo lovcem pod strel iz puške ali loka, pred sulico ali pod meč.

Posebno številno obiskan lov je bil organiziran ob priliki, ko je prišel nadzirat z novimi delovnimi močmi zasedene kovačnice ter orožarno v Lesični celjski okrožni načelnik gospod Schrattenbach. Visoki gospod je pripeljal že seboj številno spremstvo izbranih plemičev iz Savinjske doline. Na Pilštajnu so ga čakali obsotelski imenitniki. Določen je bil pogon za divjimi prašiči in jeleni od Lesične po takratnih pragozdih do Planine. Med strelce in lovce je bila uvrščena samo gospoda, le za voditelje psov, trobentače in gonjače so izbrali tudi bolj imovite kmete. Lovska družba je bila na konjih in peš, v lahkih oblekah, oborožena s težko nerodnimi puškami in loki. Najvišji gospodje so imeli le sulice in nože za posebno velike merjasce.

Bistriška dolinica pod Pilštajnom in Hartenštajnom je odmevala od nemirnega pasjega laježa, dokler ni bilo gonjačem dano povelje na odhod za prvi pogon. Baš tedaj, ko so pričeli obkoljevati gonjači gozd nad Lesično, se je pojavila pri kovačnicah Pištelakova Ema. Njeni konji so potrebovali nove podkove, prišla je osebno pogledat, če je delo gotovo, da bi ga takoj plačala natančnim Nemcem. Vitezi lovci so že bili deloma na konjih poleg g. Schrattenbacha, ki se je motal jezde krog velikih kladiv na vodni pogon. Gospoda se je čudila lepo oblečeni, visoki ter krepki deklini, ki je kazala že na zunaj gosposko dostojanstvo. Lovci so jej napravili špalir, ko je stopila na rahlo smehljaje proti podkovni kovačnici. Tukaj so se trudili in mučili na vse mogoče načine, da bi prvič pribili železno obutev še na obe zadnji nogi lepe, močne in iskre žrebice. Oba hlapca držača sta bila prešibka, žival ju je odbrcnila vsikdar z izredno spretnostjo, ne da bi bila katerega kaj poškodovala. Niti zafajfanje gobca ni ukrotilo konjske živahnosti. Kovači so delali priprave, da bi položili žival na tla in jej dokazali na ta način, da je človeški razum nad živalsko močjo. Ravno tedaj se je prikazala pred kovačnico gospodarica Ema. Z roko je porinila na stran hlapca, potrepljala žrebico po zadnjem stegnu in že je tičala konjska noga v njenih železnih pesteh, oprta ob koleno. Ko je začutila razposajenka, da jej je mojster nova moč, ni niti poskusila več s kakimi brcami ali otresljaji. Kovaški pomočnik je neovirano pristopil in pomeril na rog še vročo podkev. Zbrana grajska gospoda je kar ostrmela pri pogledu na orjaško žensko moč in še celo v tako skriti grabi! Vse je Emi zaploskalo, vsak je skušal biti prav od blizu priča očividec, kako je zmogla deklina žrebico pri prvem podkovanju. Za podkovo na eni zadnji nogi je prišla brez odpora na vrsto še druga. Tudi sam velmožni g. Schrattenbach še ni bil videl kaj podobnega, da bi bila ena ženska močnejša nego dva hlapca in sploh cela podkovalna kovačnica. Ko je odvezovala Ema sveže in prvič podkovano žrebico, se jej je prikradel g. poveljnik na konju od zadaj, jo objel krog vratu, hotel jo je potegniti k sebi in se je že bil sklonil, da bi jej bil ukradel iznenada poljub. Dekle je spustila povodec, se obrnila, izvila iz objema in premerila na hrbtu prekrižanih rok od pet do glave gosposkega drzneža. Plemenitnik se je nasmehnil poredno in stegnil desnico, da bi uščipnil na rahlo plašljivo srno v rdeče lice. Presneto, se je tokrat urezal, kakor sigurno nikdar poprej in ne pozneje. Z bliskavico ga je popadla ena Emina roka pod vrat, druga za nogo, en dvig v polukrogu in trebušasti gospod je bil prestavljen od ženskih rok s konjskega hrbta na tla, da bi si bil skoraj odgriznil jezik od presenečenja. Lovska družba je prasnila v smeh, osmešeni žlahtnik je nameril kopje proti sramotilki. Ni utegnil niti suniti v silovitem vzvalovanju jeze, že je bila njegova sulica v Eminih rokah, ob njenem kolenu in sta odfrčala dva konca po zraku proti Bistrici.

Pravkar opisani tri prizori so bili za plemenitaše več nego sto in sto viteških borb ter iger po gradovih in najbolj znamenitih mestih. Eni so ploskali, drugi strmeli, tretji so se krohotali, le g. Schrattenbach je obstal onemel na mestu, kamor ga je bila zapičila orjakinja. Oplazovali so ga čisto resni dvomi: Ali se je znosila nad njim nesmrtno sramotno navadna ženska, ali pa je razlilo nanj izredno moč kako nadnaravno bitje? Iz omotice začudenja ga je vzdramila Ema, ki je bila med tem pobrala na tleh staro podkev, prijela vsak konec z eno roko, jo prelomila brez posebnega truda na dvoje in pobrundala z vsakim kosom gospodu pod nosom.

Razlom konjske podkve od ženskih rok in še povrh v lesički grabi je izzval ponovno ploskanje viteštva, navdušeno krikanje in strmenje.

Nikdo ni bil prav opazil, kedaj in kako se je bil izmuzal pred tolikimi osramočeni Schrattenbach, zavil na konju proti gozdu, odkoder je zatrobil njegov spremljevalec na odhod na stojišča. Lovci so se razšli na večkratni klic troblje. Niti eden se ni drznil, da bi se bil dotaknil dekline, ki je obranila z goljatsko močjo, neustrašenostjo ter samozavestjo vpričo najbolj imenitne družbe žensko čast! Vitezi so jo le pozdravljali iz polnih grl, se ji klanjali in jej klicali na skorajšnje svidenje!

Pištelakova Ema pa je znala dobro, komu se je bila osvetila za poraz v šentpeterski bitki, Pavlovo glavo in za sramotne udarce na lastnem telesu. Z najtoplejšim vzdihom se je zahvalila svoji grofovski patroni in sv. Mihaelu, da sta jo trenutno opogumila za nesurovo, a za v celem celjskem okrožju najvišjega gospoda bolj občutno maščevanje, kakor če bi ga bil kdo premagal z mečem, ali mu odrobil glavo! Dedec gosposki je prejel dovolj za celo življenje, a ne od viteške ― od ženske roke!

Taisti dan ni prisostvoval g. okrožni poveljnik niti celemu prvemu pogonu. Po enem od spremljevalcev se je opravičil družbi in odjezdil z neznatnim spremstvom nazaj v Celje.

Kako daleč se je bila raznesla vest o njegovem osramočenju od kmečko-ženske roke, ne beležijo zgodovinski zapiski. Dejstvo je, da ga ni bilo pri vsej radovednosti in gospodarski natančnosti nikoli več v Lesično.

Več vitezom iz že omenjene celjske lovske družbe je dokazala Ema ob drugi priliki pogona za jeleni, da je pravo čudo tudi v rabi loka in pušice. Na več nego 70 korakov je pogodila jelena, da je takoj skleknil in obležal. Sicer ni pohajala po loviščih, a je le pokazala gospodi v Lesičnem na žrebici, Schrattenbachu, prelomljeni sulici in podkvi ter na tako daleč zadetem jelenu, da se veseli po pravici in zasluženju naziva: kmečka junakinja in kapitanova nevesta!

Leta 1573 je povzročila preštevilna zverjad mnogo škode po poljih in nasadih, a zamaha s prerokovano šibo božjo še ni bilo istega leta.

Leta 1574 so pričele že v zgodnji spomladi nevihte z nalivi in udari strele. Strele so pobijale ljudi na polju, živino na pašnikih in po travnikih, pogorelo je mnogo od strele užganih domačij. Komaj se je prikazal na nebu kak oblačec, že je treskalo ter grmelo, kakor bi se hotelo razliti po zemlji gorje iz jasnega. Kljub nevihtam in pogubonosnim švigom strele je bila dobra vinska in poljska letina. Vasi ob Bistrici so se veselile izbornega obroda, ker tamkaj ni palila suša in tudi nalivi so se odtekli vsikdar naglo brez posebne škode za poljske pridelke. Ljudje so pozabili v tem letu pri obilnem kruhu in pijači na prerokovanje o slabem pomenu preobilnega pojava divjačine.

Leta 1575 so se pojavile radi premile zime po poljih miši, da je kar vse mrgolelo in si niso znali ljudje po nižavah nobene pomoči. Pa golazen je ugonobila le najbolj zgodnje pridelke in izginila nenadoma bogznaj kam.

Kmetje so pridelali tudi v tem letu zadovoljivo za zimo, dasi je grozila z lakoto mišja nadloga.

Leta 1576 je bilo pa na njivi, travniku in v vinogradu vsega več nego preveč. Ljudje so jedli, pili, se veselili in rajali, kakor da je bilo zapisano z vso sigurnostjo, da se bo raztegnilo leto izobilja v dobo sedmih svetopisemskih dobrih let. Preobilica vinske kaplje je rodila zločine pobojev. Nikdo se ni zmislil v tem letu na prerokbe o slabih časih, ki so že bile nekako namignjene po raznih opisanih udarcih šibe božje. Človek niti ne pomisli, ako se mu godi nekaj časa dobro, da bi utegnilo okreniti kolo sreče na slabše.

Že spomlad leta 1577 je bila z malimi izjemami deževna. Poljska spomladna dela so bila opravljena v mokrotnem, po nižavah naravnost v blatu. Moča je pognala seno v izredno višino, da se je obetala živinorejcu najobilnejša košnja, če bo že žetev bolj puhla. Malodane tik pred seneno košnjo se je pooblačilo nebo kakor pred vesoljnim potopom. Nato so se odprle zatvornice neba, lilo, deževalo, pa zopet vlivalo je nad eden teden noč in dan. Kje je še bil kak izsušen potočec ali davno pozabljena graba, sta se napolnila, izstopila in pomešala s Sotlo, Bistrico, Bučo, Dramljo, Savo in Krko v eno ogromno jezero, ki je toliko dni raslo in le malenkostno odtekalo. Na srečo, da ni zalezla povodenj obsotelskih krajev iznenada, ampak polagoma, da sta si še lahko otela v nižavi golo življenje človek in domača živina.

Sotla je odnesla po obeh straneh: posamezne hiše, domačije in cele vasi, ki so uživale že bogve koliko desetletij ob njenih bregovih rodovitno blagostanje. Ob Bistrici je bilo razdrtih več jezov, človeških bivališč se hudournik ni lotil vsled naglega odtoka.

O košnji in žetvi po nižinah ni bilo niti govora. Travniki so bili oblateni za cele pednje na debelo, njive od valovja sam Bog si ga znaj kolikokrat premetane s pridelki vred. O kakih prihrankih glede človeške in živinske prehrane izza minule dobre letine v spodnjih krajih ni bilo ne sluha in ne duha. Štajerc in Zagorec, ki sta lani jedla, da ju je bolelo za ušesi in pila, da sta se božala ter bratila s palico in polenom, sta prosjačila to poletje po vrheh za slamo in semensko ajdo. Hribovci so pomagali za prvo silo, ker je hranil vrhovljan še vedno nekaj za oddajo na poplavljenega dolenjca. Vse je upalo na otavo in ajdo, ki sta obetali zimsko prehrano kljub dejstvu, da bosta druga košnja ter žetev precej pozni. Enaka, če ne še gorša povodenj kakor seno in poletno žetev je uničila tudi otavo in ajdo. Na jesen l. 1577 je deževalo, curljalo in pršelo, dokler ni zapadel prav zgodaj debel sneg. Ob ves jesenski pridelek ni bil le poljanec, še celo gorjanec. Pokošena otava mu je segnila v dežju, ajdo in proso so zbili v tla nalivi, grozdje je popokalo ter segnilo, repo in korenje je pokril sneg, domovina blaženega krompirja je še bila tedaj neznana Amerika. Samo na pol nagnito sadje so ljudje zbirali in rezali, ga skrbno sušili in zaklepali v škrinje za zimo. Zima z debelo sneženo odejo pred durmi; človek in živina brez hrane in krme, da, tik ob Sotli celo brez zadostne strehe! Prerokovanja o lakoti in kugi niso le namigavala ter opominjala, da, razbijala so po vratih ter vpila, da bo joj na zimo in spomlad!

Leta 1578 v zimi je pričelo, na spomlad je izbruhnilo najprej na hrvaški strani ob Sotli. Po spodnjih krajih se je bila raznesla strašna vest, da je prirogovilila v tolikanj vsled pomanjkanja udarjeno pokrajino črno progasta krava, kakor so si predstavljali ljudje neizbirčno in neusmiljeno morilko — kugo!

Že na spomlad v letu 1578 ni prignal nobeden Zagorec kakega repa na sejm v Podčetrtek, k Sv. Petru, v Kapele, na Pilštajn ali na Planino. Par hrvaških sejmarjev, ki so se še upali na štajersko stran, je pripovedovalo strašne slučaje o neugnanem pojavu kuge pri ljudeh in pri živini. Najprej so začeli umirati ljudje nagloma med neznosnimi bolečinami in širjenjem smradu, in cepati živina nižje Zagreba. Z bliskavico je segla šiba kuge po celem Zagorju, koder je bila povzročila povodenj upostošenje in kjer se je bila usidrala lakota. Človek je na večer še zdrav, drugi dan se že zvija radi pekočega ognja v prsih ter po trebuhu in črevah. Na več mestih vzrastejo gnojne bule, smrt je še edino odrešenje iz peklenskih muk.

Pri živini gre mnogo hitreje. Kmet naklene junce, se poda na njivo orat, nazaj pa privpije ves obupan, da sta se zgrudila mrtvi obe živali. Število človeških in živalskih žrtev je že tako naraslo, da jih ne utegnejo več pokopavati.

Gospoda se je zaklenila za grajsko obzidje bolj skrbno nego pred Turčinom; narod pa pada, umira in tuli od lakote . . .! Kuga je že napodila v smrt cele družine, izpraznila domačije ter iztrebila vasi. Mrtev človek in žival obležita, kjer ju je zalotila smrt. Nikdo se niti ne zmeni, kdo bi naj bila nesrečna žrtev, kaj šele, da bi se je usmilil in jo zagrebel.

Zrak po celem Zagorju je tako otrovan od kuge, da ga ne morejo očistiti nobene čarovnije.

Staro Bibičko v Zelenjakih, ki je znala edina pomagati v tej bolezni ljudem in živini, je ukazal cesargrajski oskrbnik živo sežgati. Nekdo jo je bil ovadil radi čarovništva. Grajski beriči so dobili res pri njej: močerade, krastače, posušene kače in druga proti kugi obična zdravila. Obsodili so jo na prostem pod milim nebom na smrt na grmadi, ker je priklicala z zlodejevo pomočjo črno kugo v izstradane kraje. Nikdo si ni upal babure zagrabiti, da bi jo bil privezal na kup pripravljenih drv ter podkuril. Natirali so ženšče v njeno lastno bajto, zapahnili vrata ter upepelili kočuro s copernico vred. Kljub temu, da je uničil Bibičko ogenj z zdravili vred, kuga še hujše razsaja. Narod je uverjen, da bo udarila tudi po strahopetni gospodi.

Štajerski gorenjci niso verjeli Zagorcem radi stare izkušnje: Hrvat rad pretirava vsako istino! Je bila že tedaj in je še danes navada, če pogori koča enemu zagorskemu seljaku, prosjačijo kar cela sela daleč naokrog kot pogorelci. Zagorec rad vzbuja sočutje, raznaša tisočkrat povečane novice, da zastonj pije in mu poskakuje srce, če drugega gane iz trte in domišljije izvita usoda.

Nekaj pa je vendarle moralo bukniti med Hrvati, so govorili vrhovljani, sicer bi ne čepeli vsi doma kakor jazbeci v zimskem spanju. Pilštanjske tržane je še posebno grizla radovednost, kako in kaj je med brati onstran Sotle, da jih ni med nje na sejme in s suho robo po hišah. Enookega postopača Andreja so drezali tako dolgo, da je obljubil, da se bo podal na ogled od Zelenjakov do Klanjca in če bo treba, še tudi dalje do Krapine. Ema ga je preskrbela s pijačo in jedačo, da bi odganjal od sebe kugo, če bi jo res kje srečal. Oprtal si je Draša dve polni bisagi preko pleč, privezal za pas obilno čutaro starine, gorjačo v roke in adijo za kugo, da bo ustreženo trški radovednosti.

Ogledniku se ni mudilo. Rabil je dva dni do Št. Petra, kjer je bil most preko Sotle in cesta do Klanjca ter razpotja po celem bednem spodnjem Zagorju. Komaj je prikrevsal v Dekmanci po štajerski strani v bližino Sotle, mu je nagnal koj prvi pogled na bratsko Zagorje mravljince plahosti po hrbtu. Ob Sotli ni bil pospravil nikdo razdejanj po zadnji povodnji. Travniki so bili še vsi v blatu, njive ne zorane in kakor daleč je seglo oko, nikjer setev in ne zelenja! Ko je vprašal Dekmančana, kedaj mislijo Hrvati na seneno košnjo in na obdelavo polja, se je nagovorjeni prekrižal, vzdihnil, se prijel za usta, začel bežati pred bisagarjem in šele v precejšnji oddaljenosti je kriknil na ves glas: »Kuga razsaja, raznašajo jo berači!« Ni bil Belakov Drečica bojazljivec, a takole obnašanje pred prekoračenjem Sotle mu ni bilo vseeno.

V vas Št. Peter v Leskovcu sploh ni smel. Šentpeterska cerkev je bila obdana z visokim in močnim obzidjem. Bila je pripravljena kot utrdba za slučaje turških vpadov. S cerkvenega obzidja je vpil nanj stražar in mu zabijal v uho, da ne sme v vas, če mu je drago življenje! Saj se mu pozna že na bisagah, da je zagorski malhar, ki trosi z beračenjem kugo!

Toraj bavbav s kugo ni bil plod hrvaške domišljije, prebridka istina, si je ponavljal v mislih pilštanjski izvidnik, ko je obrnil hrbet Št. Petru in zavil preko polj proti Sotli, kjer je bila poražena l. 1573. nesrečna kmečka vojska.

Že tukaj na tako gosto obljudenih tleh pod Kunšpergom ni srečal ne človeka, ne živali, niti pes se ni obregnil vanj. Nikdo ni delal. Polje in travnik še niti osnažena nista bila od povodnji nanešenega blata, peska in dračja. S šentpeterskega cerkvenega zidu je vsaj čul človeški glas, tukaj pa je bilo, kakor bi stopal po pokopališču med grobovi ob polnoči... Most preko Sotle je bil razdrt. Za silo je bilo položenih nekaj desek, da je imel pešec dovolj truda s prehodom, voz in žival pa se nista poslužila teh razvalin gotovo ne od zadnjega razliva reke. Pa je preplezal Draša ostanke mostu, da bo lahko doma potrdil s prisego, kako sta si zrla s hrvaško kugo iz oči v oči.

Ko se je postavil z obema nogama na okužena zagorska tla, se je ozrl skrbno na vse strani. Od nikoder človeškega ali živalskega glasu... Že ozračje je dišalo kakor iz dežele smrti in v svarilo, naj ne izziva srečanja s črnoprogasto kravo, ki rogovili in muka po teh krajih! Sedel je pri mostu na naplavljeni hlod, jedel prekajeno svinjino ter kruh in pil, da bi si nagnal več moči in korajže za poizvid vsaj do Klanjca.

Po okrepčilu je razmišljal, ali bi naj stopil v grad Razbor, ki stoji še danes par streljajev proč od Sotle in mosta. Če je bil zastražen že Št. Peter, kaj šele Razbor. Še ustrelil bi kak grajski berič, ako bi prosil za vstop. Ta previdni premislek ga je usmeril po cesti proti Kumrovcu in Zelenjakih, kjer je bila brv in veliki mlini. Kumrovec, večje zagorsko selo z romarsko cerkvico sv. Roka, kakor izumrlo ― ―. Ni zagledal niti enega kumeka ali kume, ki so sicer vedno stali ob cesti in obsuli vsacega tujca z vprašanji. Graščinski travniki od Razbora do Majke božje na Risvici med cesto in Sotlo vsi v blatu, pesku in razni navlaki, katero je privalovila povodenj bogve odkod. Pri cerkvi risviške Majke božjo je še bil zložen visok kup drv. Andrej je koj uganil. Ker se ni upal nikdo z roko nad čarovnico in jo privezati na kol na sredini drv, straši nedotaknjen kup še sedaj. Za Marijo Risvico na križpotu proti Tuhlju in Klanjcu tik ob Sotli mu je še žugalo pogorišče kočure — resnična grmada nedolžne zagorske čarovnice.

Korecal je naprej po cesti pod Cesargradom in se približal selu Suhi dol pred Klanjcem. V Suhem dolu je stopil nekaj korakov s ceste na hribček do kapelice sv. Križa, odkoder je tako mikaven razgled proti Klanjcu in po obsotelski ravni preko Bizeljskega do Kapel in še dalje. Prostor pri kapelici je bil posut s svežimi grobi. Nekateri so bili napol zasuti, kakor bi bil kdo prepodil pogrebce, ali pa jim je primanjkovalo časa. V Suhem dolu ni zapazil in ne slišal nikakega življenja. Andrej je ugotovil šele sedaj, da niso prepevali, niti letali ptički po teh izumrlih krajih! Od kapelice je stopil zopet k cesti. Sedel je na trato ob cestni grabi, vzel čutaro na kolena in gruntal resno, če se bo sestal vsaj na Klanjcu z živim človeškim bitjem, ki bi mu zaupalo: Kedaj, kako in kako dolgo je kosila tod smrt, da je uničila vsako življenje. Cukal je na dolgo iz čutare, se ponovno zamislil v grozno šibo božjo, katero je sledil že dolgo, a je še ni srečal, da bi jej pogledal v oči in bi podal lahko doma njen natančen popis radovednim sotržanom. Ko je odmaknil v tretje čutaro od ust, je začutil utrujenost v vseh udih. Moralo je že biti preko poldne in mudilo se mu tudi ni nikamor. Skril je od gorja trudno glavo med obe dlani, še tuhtal o zlu kuge, pa spanec ga je prestavil nazaj na Pilštajn, kjer bo lahko pripovedoval mesece, kako gospodari dekla smrti — kuga!

Ni spal dolgo. V polsnu je čutil, kakor bi mu snemal nekdo bisagi in odvezoval od pasu čutaro. Ves preplašen je planil pokoncu, zakrilil z rokami in odprl oči. Kriknil je iz polnega grla: »Jezus — Marija!« Zakotalil se je po tleh in bil od strahu in groze brez vsake odporne sile. Držalo ga je za bisagi, za čutaro ter za pas vse polno človeških rok, ki so trgale z njega z vso močjo tovor, ker jim je bilo odmotavanje in odvezovanje prepočasno. Pa kaj grabežljive roke, le ti pošastni obrazi, pokriti s cedečimi se gnojnimi bulami, oči vdrte v globoke prepade in iz ust smrad — in smrad, da je dušilo Andreja... Ko so mu iztrgale le še napol žive človeške pošasti brašno in pijačo, so se ruvale ter pestile med seboj, katera se bo najedla in napila pred smrtjo. Borbe za kruh in vino niso spremljali obupni glasovi iz človeških grl, le nekako neznansko grgljanje, kakor bi bil nesrečnež ves izpaljen po notranjosti.

Še najmanj okuženi velikan je bil zmagovalec, stekel je naprej po cesti, drugi za njim, a so omagali in počepali, ne da bi si bili utešili pred smrtjo glad s skorjo kruha in si ublažili vsaj za trenutek peklensko žgečo vročino po grlu, v prsih in trebuhu.

Andrej je srečal v Suhem dolu ono, po kar je bil poslan iz Štajerske med zagorske razvaline. Ni bil nič več radoveden, kaka je kuga in kako bi jo naj prav živo naslikal domačinom. Pobral se je z vso naglico ter se spustil nazaj, ne naprej proti Klanjcu, ker je že bil videl, vohal in preizkusil živalsko grabežljivost in neusmiljenost kuge. Šele pod Majko božjo na Risvici se Je ozrl, če mu ni kuga za petami, saj njen vzduh ga je spremljal, kakor bi si zrla v oči. Bil je zopet čisto sam, le brez bogato natrpanih bisag in brez duše potovanja — čutare! Ni klel ali godrnjal radi ropa, prilastil si je bil nasilnim potom njegov imetek še jedva živ mrlič! Drašek se je pokrižal pri pogledu na osamljeni hram božji, zatulil v prebridkem joku, srečal in videl je bil prvič v življenju najhujše človeško gorje — črnoprogasto kravo — kugo — morilko vsega življenja! S čim bolj pošastnim se še Belak ni bil sestal. Že prvo srečanje ga je poučilo dovolj, da je lakota kuga in kuga neizogibna, peklensko pekoča in neznosno smrdeča smrt! Če bi še tudi imel obe bisagi polni, jesti bi ne bil mogel niti dišeče pečenke, njegova usta in vsa notranjost je bila polna nepopisnega vzduha kuge ter smrti. Pil bi, pil, reva na pol slepa, a nekaj je moral prenašati za pokoro v očigled kazni božji, ki stiska do popolnega opustošenja in izumira bratsko Zagorje. Nazaj mu je šla pot mnogo hitreje izpod nog. Nikjer med povratom se ni ustavljal. Ni si želel ne srečanj, ne razgovorov. Žejalo ga je, da ga je že peklo, dokler je pa gledal Sotlo in njeno nesrečno okolico, niti k studencu ni upal, da bi si bil poplaknil žgeči in smrdeči okus po kugi.

Pozno zvečer po tem, ko se je bil sestal Belak s kugo v zagorskem Suhem dolu, si je poskusil omiliti žejo in prepoditi smrad iz ust s studenčnico na Bučah, prodno se je začel vzpenjati navkreber proti ljubemu Pilštajnu. Še tako dolgi požirki mu niso pregnali spekline iz grla in ne smrdljivega okusa. Tolažil se je, da povzroča te nadloge le prvi strah, ki mu je pretresel in zmešal vso notranjost. Drugi dan bo vse dobro pri postrežbi gospodarice Eme.

Je prišvajdral Belakov Dreča še isto noč k Pištelakovim. Domačim se je zdel čuden, spremenjen po obrazu in govoru. Ni mu šla jed, pil pa je, kakor bi vlival v prepad, ker ga je nekaj peklo ter žgalo, povsod je vohal le trohnobo in gnilobo. Kljub prestanemu strahu, za starca daljnji poti, žeji in smradu pa je opisal zbranim tržanom sled kuge in srečanje z njo ob cesti v Suhem dolu. Pri poslušanju so plakali vsi na ves glas in jadikovali: »Sv. Marija, sv. Jožef, Rok in Boštjan, obvarujte nas lakote in kuge.«

Kužni izvidnik Belak ni zatisnil tisto noč po povratku iz hrvaške puščave smrti očesa. Niso mu odganjale zasluženega spanja strašljive sanje, le žeja, speklina, ki se je pogrezala od grla v prsa in še dalje ter neznosni okus smradu. Andrej drugo jutro ni zajutrkoval, ni vstal k obedu, le pil je in bil zabruhel v obraz ter poln modrikastih oteklin. V noči je vpil na ves glas, da mu gori po drobovju, vzrasle bunke so se odprle, začele so bruhati gnoj, ki je širil vzduh po — kugi! Reva Andrej ni prinesel iz zagorskega Suhega dola le opisa srečanja s kugo, njo samo, ki mu je izžgala življenje iz telesa junija leta 1578. Belak je postal na Pilštajnu prva smrtna žrtev kuge. Ko so izročali tržani njegovo truplo zemlji, so bili uverjeni, da že Zagorci niso pretiravali, resnica je tudi, da je Belak srečal kugo in je bil zanj ta sestanek smrt, ki je bila povabljena z radovednim izvidom v gorenjsko območje pražupnije Pilštajn.

Ni ostal Belakov Andrej osamljen glede okuženja. Enkratno srečanje kužnega izvidnika s črno marogasto kravo ni zbodlo na smrt le njega samega, skoro vse one, ki so poslušali ono noč Belakovo povest o sledovih kuge.

Vse po trgu se je začelo skrbno zaklepati pred posetom pošastne krave, le Pištelakova krčma je ostala odprta. Ema je stregla prvemu okužencu Andreju, obiskovala, tolažila, pomagala in spremljala na zadnji poti tudi druge, le njo samo je očuvalo nebo nedotaknjeno, močno po duši in telesu.

Kako daleč je že bila segla kuga izven trga, ni znal nikdo. Izventrških faranov niso smeli pokopavati na pokopališču krog cerkve. Grajska oblast je zapovedala, naj zagrebejo vsacega tam, kjer je umrl. Ko bo prestala kužna smrt, bodo že pozneje blagoslovljeni od duhovnika grobovi po: njivah, travnikih in gozdovih, da se ne bodo odpočivala trupla v neblagoslovljeni zemlji.

Ljudje izven trga se niso zmenili toliko za kužno morijo. Radi brezbrižnosti in malomarnosti se je bila razpasla z bliskavico do Št. Petra, Planine in današnjega Št. Jurja ob južni železnici. Že decembra l. 1578. je rogovilila črno pegasta krava po Planini. Ohranjeno je do danes sporočilo planinskega oskrbnika Štefana Siebenaicherja, v katerem opisuje celjskemu oskrbniku Janezu plemenitemu Helfenbergu, kako strašno da razsaja črna smrt po planinskem trgu ter po sosednih vaseh. Junija je bila zanešena nalezljivka v gorenjske kraje iz Hrvaške in že decembra je bila na višku na Planini. Iz tega zgodovinsko potrjenega dejstva je razvidno, koliko človeških žrtev je padlo leta 1578. pod koso črne kuge tostran in onstran Sotle in to ne le po nižavah, da, zdesetkovano je bilo prebivalstvo tudi po vrheh.

― ― ―

Usodepolno okuženi so bili spodnji kraji l. 1578. in vendar ni prodrla ta strašna vest niti do Koroške. Avgusta omenjenega leta je prejel pilštajnski oskrbnik od pravega lastnika večinoma vseh gradov v pražupniji Pilštajn od krškega škofa po jezdecu obvestilo: Cerkveni dostojanstvenik je že med potjo. Ogledal si bo osebno posest in proučil razmere najemnikov in podložnikov. Po tem sporočilu je bil oskrbnik v največji negotovosti: Ali naj opozori duhovnega kneza na nevarnosti, ki mu prete po teh krajih, ali ga naj pusti v posete? Po dolgem oklevanju za in proti se je zatekel k Emi in jej potožil dvome. Za svet vprašana se je postavila odločno na stališče, da je ravno sedaj prilika in potreba, da obišče škof kraje, katere ogrožata obup ter smrt! Njena je obveljala. Visokemu gospodu ni bil poslan nobeden sel, ki bi bil posvaril njega in spremstvo pred smrtjo, ako bi se upal preko praga, katerega je prestopila črnoprogasta krava — kuga!

Do Celja še ni bila prodrla kuga, radi tega ni krškemu škofu nikdo namignil, da tvega življenje, ako se poda na pot v dolino smrti ob Bistrici In Sotli. Iz Celja je krenil visoki dostojanstvenik do Št. Jurja po cesti, od tamkaj po kolovoznih potih na konjih preko Prevorja in mimo Zagorja na Pilštajn. Začudeno je gledal škof in spremljevalci, kako so zrli ljudje le od daleč na sprevod. Niti eden se ni približal, da bi bil izkazal dolžno čast vladiki in poprosil blagoslova. Celo v Lesični je bil sprejem bolj klavern. Škofu se je mudilo v zanj pripravljene sobane na gradu Hartenštajn. Bil je zbit ter zmučen od dolge vožnje in ježe, res potreben mirnega odpočitka. Izrazil je tudi željo, da bi prebil rad nekaj dni brez sprejemov. Itak se misli pomuditi dalje časa v njemu popolnoma tujih krajih, prilike bo dovolj za poslušanje gosposkih in ljudskih prošenj.

Vrhovni gospodar gradov ter ogromne posesti v pražupniji Pilštajn je prebil prvo noč v zanj lepo pripravljenem Hartenštajnu pohvalno. Zjutraj se je divil razgledu po Bistriški dolinici do Kozjega. Blaženi mir so prekinjali le težki udarci vodnih kladiv v Lesični. Če bi pa ne bilo nabijanja po nakovalih, bi bilo preveč tihotno. Presveto daritev je opravil v grajski kapeli. Po zajtrku je posetil župno cerkev in grad Pilštajn, odkoder je še mikavnejši pogled na njegovo od vseh strani od hribov zaščiteno kraljestvo. Popoldne se je razgovarjal z oskrbnikom in zvedel marsikaj, kar bi rabilo nujno popravka, odprave ter nove nabave. Drugo jutro ni bilo na spregled njegovega osebnega strežaja. Nekako preplašeno mu je zatrjevala služinčad, da lovi najbrž s kovači postrvi in je zanesla ribiče pot kam dalje proti Kozjem. Škof ni bil zadrezasto strog, prezrl je netočnost v službi. Opoldne mu ni nobena jed prav teknila. Mizni strežaj se je opravičeval, da je pripravila kosilo oskrbnikova žena, njegov kuhar se ne počuti zdravega radi spremembe zraka. Škofovega kočijaža in konjarje so morali zamenjati domačini. Vse je bolehalo, skoro nikogar od seboj pripeljanih služabnikov ni bilo na spregled.

Cerkvenega kneza so začele oplazovati zle slutnje. Kaj, če je zablodil v tej grabi med tolovajske upornike? Najprej so stegnili roko po njemu zvestih spremljevalcih in kmalu bo zginil tudi sam. Bogznaj kedaj in če sploh bo prodrla vest na Koroško, da je zmanjkalo v teh zakotnih krajih krškega škofa? Najbrž je že jetnik in mu je odločenih le še nekaj dni življenja? Da mu priprosti narod ni naklonjen, se je prepričal na lastne oči, ko je zavil s ceste na kolovoz. Ako mu je ljudstvo sovražno, kaj šele njegovi grajski voditelji! Prestrašil se je prevzvišeni teh razgrebanj. Planil je po koncu in se odpravil k duhovnemu tovarišu — k g. župniku. Ko je videl domači dušni pastir škofov strah, čul sumničenja na upor ter tolovajstvo, mu je pokazal iz župnišča na sveže grobove, ki so se vrstili krog cerkve eden poleg drugega. Ker ga pa visoki dostojanstvenik še vedno ni razumel, je izustil strašno besedo: »Kuga!« Škof je izbulil oči, sapo mu je zaprlo, mraz ga je spreletel po celem telesu, sedel je v naslonjač. Na mah mu je postalo jasno, da je zašel v gnezdo ne človeškega, ampak kužnega tolovajstva! Kdo bi ga naj bil pozdravljal in se mu klanjal, ko pa je bilo vsacega strah, če ne bo njegov sprevod v znamenju še hujšega okuženja in smrti... Njegov sluga, kuhar, mizni strežaj, kočijaž in konjarji, kje drugje so, če ne v objemu kuge ali že celo smrti? Vzdihoval je bolestno, sklenil roke, molil, se pokrižal in odšel brzih korakov v svoj stan. Poklicani oskrbnik je priznal, da je zalezla in oplazila kuga škofovo spremstvo. Razložil mu je vse, kar je že prestal od te grozne morilke Pilštajn, okolica in sploh cela Bistriška, Sotelska dolina ter hrvaško Zagorje. Nazaj bi bilo zanj že najbrž prepozno, naprej bi pomenilo še sigurnejšo smrt, treba je bilo ostati na mestu in čakati na smrt ali na milost prizanesljivosti iz nebes. Na škofovo vprašanje: Kaj naj ukrene, da ne pomrjejo vsi? je odgovoril oskrbnik: »Pokopljimo mrliče, izženimo iz trga že okužene, nikdo ne sme ven in ne notri, dokler se ne zaustavi morija. Prehrane je dovolj za nekaj mesecev. Edina rešitev pred kugo je beg pred okuženjem.«

Prevzvišeni je posluhnil oskrbnikov nasvet. Takoj je bila sestavljena in od škofa podpisana najstrožja prepoved prekoračenja trške meje. Vsakemu tozadevnemu prestopku je bila zažugana smrtna kazen! Škofovo prepoved je razbobnal ter razglasil grajski berič po celem trgu.

Že koj prihodnji dnevi so dokazali, da sta imela škof in oskrbnik prav. V trgu ni bilo nobenega novega slučaja okuženja, okolica naj le skrbi sama zase! Vladika se je počutil veliko bolj pomirjenega; a le noči je prebil v najrahlejšem polspanju. Če je pustil okna spalnice zaprta, ga je nekaj dušilo, ako jih je odprl, ga je preganjala in obletavala bojazen okuženja. Najlažje še je pričakal jutranji svit, če je vstal popolnoči, odprl okno, sedel na stol in gledal preko skal v mučno in vedno enakomerno med skalovjem šumljajočo Bistrico. Žuborenje valčkov v nočni tišini mu je kapljalo liki balzam tolažbo v srce in mu šepetalo: Počakaj, potrpi, tudi kuga se bo preselila odtod.

Neko popolnoč je bilo skakljanje Bistrice tako privlačno, da se je dvignil iz naslonjača, se naslonil skozi okno in prisluškoval napol glasno mu oznanjajoči tolažbi gorskega potoka. Prestavil je pogled od vodnih valčkov na strme skale in pod gradom je zagledal nekaj, česar se je prestrašil, kakor bi bil srečal samega bognasvaruj — črno kugo! Zasadil je oči v nočno prikazen — brez dvoma — bila je istina, kar se je odigravalo preko skal. Med gradoma Hartenštajn in Pilštajn nad Bistrico je bil pozidan trg. Na sredini med obema utrdbama so stale človeške postave zgoraj in krepko držale vrv. Od spodaj gor sta plezala po konopcu dva neznanca. Ko sta bila na vrhu pečin, je izginila cela družba v trgu.

Tako torej je bila upoštevana njegova najstrožja prepoved, da ne sme nikdo ven in noter! Ljudska brezbrižnost v očigled smrti ga je vznemirila ter potrla. Na ta način se ne bo poslovila kuga, predno se ne bo zgrudila pod njeno koso zadnja žrtev. Sklenil je, da bo obračunal koj drugo jutro z neposlušneži, a je še počakal. Hotel se je uveriti, ob kateri uri da se spuščajo tihotapci kuge preko sicer nedostopnih skal v dolino. Ni mu bilo treba prežati dolgo. Že v mraku se je ponovil prizor plezanja po vrvi, samo tokrat iz trga navzdol. Ni smel še dalje čakati in odlagati tolikanj nujne zadeve. Pozval je oskrbnika, mu zaupal odkritje in zapovedal, naj zgrabi nepokorneže še to noč in jih prižene zjutraj k njemu na odgovor in obsodbo.

Koga je pritirala drugi dan zarano nočna straža na zaslišanje? Pištelakovo Emo in njeno služinčad: tri hlapce in dve dekli. Nikdo od jetnikov ni vztrepetal, ni buknil v jok pri pogledu na razljutenega nadpastirja. Na odgovor pozvana gospodarica Ema je mirno in dostojanstveno izpovedala, da opravlja s svojimi služabniki vred po okolici noč in dan dejanska dela krščanskega usmiljenja. Njo je blagoslovil Bog z obilnim živežem. Kmet in bajtar sta proti Kozjem, Podsredi in Bučam že čisto izčrpana glede prehrane. Pomni naj tudi on, da lakota rodi kugo! Pred njegovo prepovedjo je raznašala svobodno milodare med najpotrebnejše, sedaj jih mora tihotapiti in žrtvovati cele noči za one, ki umirajo kot okuženi izgnanci na prostem brez strehe, hrane in tolikanj zaželjene pijače. Tudi okuženec jo človek z neumrjočo dušo in ne stekel pes, kateremu se ognemo ali ga pa pobijemo pri srečanju!

Nobena izpoved še ni napravila v življenju na škofa tolikega vtisa, ga ni tolikanj presunila kakor Emina. Povabil jo je v globokem spoštovanju na stol in poslušal ter poslušal resnično povest o prebridkem ljudskem gorju po teh nesrečnih krajih od leta 1573. do danes. Škofu so zaigrale v očeh solze pri primerjavi: Kaj je storil doslej on za omiljenje ljudskih križev in težav in kaj pa ta-le priprosta, a junaška ter angelska kmečka deklina! Velik prepad med obema in to še posebno sedaj, ko stiska tare ter mori narod kuga! Nikoli še ni bil vprašal kake ženske za svet, Emo pa je: Kaj za bodoče? Vstala je, pokazala z desnico na križ in rekla: »Obzidje nas ne bo občuvalo pred kugo, ampak Križani, če ga bomo prosili ne posamič, pač pa v skupni, goreči molitvi za odvrnitev lakote in kuge. Odprite grajske shrambe, razdelite živež, v procesijah do Marije in oteti bomo vsi!«

Tako se je glasil edini zdravilni recept iz od zgoraj navdahnjenih ženskih ust. Škof se je oklenil nasveta z vsem imetjem in preziranjem lastnega življenja.

Še istega dne je bila preklicana prepoved prostega izhoda ter oznanjene po grajskih selih procesije pod škofovim vodstvom k naši ljubi Gospej v Zagorju, na stare Sv. gore nad Podsredo, k žalostni Materi božji in od tamkaj k rojstvu Marije Device na Sv. gorah nad Št. Petrom v Leskovcu.

Škof strahopetec, strogi svetni knez ter gospodar se je prerodil v par urah v neustrašenega nadpastirja in usmiljenega Samarijana. Z Emo je izdelal načrte za dejansko pomoč, kolikor so premogle grajske žitnice ter shrambe. Z njo je organiziral prošnje procesije, kakršnih niso doživeli spodnji kraji glede števila udeležbe in zaupljivosti ne prej in ne pozneje.

― ― ―

Oskrbniki na: Pilštajnu, v Podsredi in na Kunšpergu so prejeli povelja, da morajo takoj odpreti grajske žitnice, shrambe ter kleti. Izstradanim revežem je treba brezplačno priskočiti na pomoč. Med siromaki se je bila naglo raznesla vest, da jim bo pomagano zastonj po želji in odredbi škofa, ki se je sam nastanil med okuženimi, da jih otme objema smrti.

Na Pilštajnu so delili božje darovi med izlakane sirote v trgu pri graščinskih žitnicah in spodaj v Lesični. Prevzvišeni je imel dovolj prilike, da se je prepričal na lastne oči, koliko pomanjkanje ter gorje izmozgava narodu zadnje moči. Siromaki, zdravi in okuženi prosjaki so vreli, lezli in se plazili po vseh štirih od blizu in daleč, da bi še enkrat okusili, kaj je pravi žitni kruh in požirek vina. Ni bila lahka razdelitev miloščine na tako mnogobrojno revščino, ki se je drenjala krog pomoči z zadnjimi močmi in je hotel biti vsak med prvimi. Da se niso množice potrebnih med seboj sprle, steple in navalile s silo na zaloge, je skrbela duša samaritanstva Ema. Sama je bila na delu s tolažljivimi ter svarilnimi besedami. Zagotavljala je beračem poleg telesne pomoči še zdravje, katerega jim bo podelila v prihodnjih dneh Marija!

Baš v dobi naše povesti je krilatila celo med sicer dobrim slovenskim narodom verska mlačnost in brezbrižnost. Ljudje so posuroveli radi nečloveškega pritiska od strani gospode, radi neprestane turške nevarnosti, vremenskih nezgod, slabih letin, kužnih bolezni in vsled luteranstva. Lutrovemu krivoverstvu ali bolje izraženo — brezverstvu so pripadali le bolj po gradovih; a nemški strup blatenja verskih resnic, izpodbijanje papeževega in sploh cerkvenega ugleda je prodiral od zgoraj tudi med najnižje sloje. Malo kdo je čutil odgovornost za zločine Bogu. Na zunaj je vladala ter gospodarila pest; na znotraj v srcih usiljena lažisvoboda neodgovornosti za še tako slaba dejanja. Luteranstvo je bilo zasejalo brezmejno sovraštvo med višje ter podložne in žalibog je zastrupilo po nekaterih krajih celo voditelje našega bornega naroda — duhovnike.

Ko so bili ljudje po spodnjih krajih l. 1578. vsled kuge telesno in duševno na robu popolnega propada, jih je potegnila iz brezna pogube dejanska krščanska usmiljenost. Izstradani in okuženi podložnik, ki je gledal tudi v škofu kot lastniku gradov le tlako ter desetino, je prejel naenkrat v najhujši sili od njega zastonj — prehrano. In premogočni gospodar teh krajev vladika se je kretal sam med smrti od lakote in kuge zapisano rajo, jo blagoslavljal, vzpodbujal ter obljubljal, da bo z njo skupno molil ter prosil Marijo, da izposluje zdravje od Boga, ki je edini zdravnik zoper sedanje gorje. Prevzvišeni se je prerodil v očeh siromakov iz gospodovalnega kneza in zapovednika nad življenjem ter smrtjo tlačanov v dobrotnika, tolažnika in v onega velikega rešitelja, ki spravlja s tolikimi preizkušnjami udarjeni narod z Bogom in mu obljublja ozdravljenje z božjo pomočjo.

Brezplačna, večdnevna delitev jedače in pijače med najbolj potrebne in umirajoče je bila najizdatnejša priprava za prošnje procesije. Vsi obupani so bili prepričani, da krščanskega usmiljenja še ni pokosila kuga in da je potrebna za popolno odpomoč in ozdravljenje pomoč od zgoraj.

Kakor na novo spreobrnjene so se zbirale množice septembra l. 1578. na Pilštajnu v trgu in spodaj v dolini, ko je bil določen prvi dan romanja k naši ljubi Gospej v Zagorje. Prišli so zdravi in bolni, odrasli ter deca, grajski in podložni, da jih povede škof k zdravju bolnikov — Mariji! Nemogoče je popisati gorečega in najtrdnejšega zaupanja, s katerim je nastopil vsak vernik romanje in se uvrstil v sprevod. Nepregledna zbrana vrsta je zaplakala na ves glas, ko so se oglasili zvonovi sv. Mihaela na Pilštajnu in oznanili, da stopa za križem sam škof, da se postavi na čelo častilcem Marije. Pri pogledu na nadpastirja in duhovščino so pokleknili romarji. Vladika je blagoslavljal dolgo skesani narod, predno se je pomaknila procesija med molitvijo in prepevanjem Marijinih pesmi navzgor proti Zagorju v Marijin hram božji, pod plašč nebeške matere.

Zagorsko svetišče in sploh griči nad Bistrico krog cerkve niso mogli sprejeti preobilice romarjev. Kar se že ni bilo zgodilo dolgo, bili sta tokrat dve spodbudni pridigi v cerkvi ter zunaj. Vsakdo je jokal, ko so budile besede govornikov vest in spoznanje, da sta lakota in kuga prst božji. Nazaj k Bogu, k Mariji in k edino zveličavni katoliški Cerkvi! Duhovščina je spovedovala na prostem. Škof je služil najsvetejšo daritev. Zbrani narod je pel tako milo proseče ter vdano, da bi bil ganil do popustljivosti kamen, kaj šele Marijino srce! S koliko pobožnostjo so sprejemali verniki sv. obhajilo iz škofovih rok! Celi dan so vztrajali ljudje v molitvi, plezali so po golih kolenih med vzdihi in vzkliki krog Marijinega hrama božjega in krog oltarjev. Šele proti večeru se je pričelo Zagorje razbremenjati, romarji so se razhajali v najtrdnejši veri, da jih bo uslišal Bog po Mariji, da bo konec lakote in se bo poslovila kuga.

Od istega navdušenja, mnogobrojne udeležbe, spokornega duha in zavesti uslišanja kakor zagorska procesija je bila spremljana tudi naslednja na stare Gore nad Podsredo k žalostni Materi. Od zgodaj zjutraj do poldne je drsala večina romarjev od Bistrice na Goro po golih kolenih — po ostrem kamenju. Tudi tukaj pri žalostni Materi sta bili dve pridigi. V svetišču se je spominjal v ognjevitih besedah podsreški g. vikar poleg sedmerih bolečin Matere božje kmečke junakinje, poosebljenega krščanskega usmiljenja Eme, ki je klečala ihte v spokorni obleki iz hodnega platna pred velikim oltarjem. Romarji so jo že itak častili kot angela v človeški podobi, na pridigarjev poziv so jo dvignili, jo nosili krog po cerkvi in šli z njo venkaj med množico, da je lahko vsakdo videl, kaj da zmore samo ena Bogu prav vdana duša!

Ko je obhajal Emo škof, je oznanil duhovnik, da bo napravila samaritanka Ema pred Bogom, pred Marijo, škofom in nabito polno cerkvijo sveto obljubo. Ako bo izprosila gorska Mati božja pri Bogu milost ublaženja pomanjkanja in ozdravljenje od kuge, se zavezuje Ema z najsvetejšo prisego na sv. evangelij, da bo branila sv. vero tudi z oboroženo roko proti nevernikom. Obred slovesne obljube je bil tako ganljiv, veličasten in pomenljiv, da ni bilo med zbranimi nobenega dvomljivca: Marija bo pomagala! Narod bo nasičen in ozdravljen najhujšega zla — kuge!

Romarji so prebili noč v svetišču in pod milim nebom, da so se še udeležili zaključne procesije na Goro nad Št. Petrom v Leskovcu k rojstvu Marije Device. Ta zadnji prošnji sprevod je že bil zahvalna pesem, da se je izkazala Marija kot pomoč kristjanov in zdravje bolnikov. Škof je zapel po sv. daritvi zahvalnico in je podelil nadpastirski blagoslov, prepričan iz dna srca, da je posredovala Marija spravo med narodom in nebom, ki bo te nesrečne kraje odslej blagoslavljalo.

Romanja so bila zaključena. Tolažbe nebeške matere prežeti verniki so se razšli v zavesti: Marija je že pomagala! Nikogar ni več skrbelo pomanjkanje, nikdo se ni več bal okuženca. In ta trdna vera v podarjeno nebeško odpomoč, kako je dvignila in okrepčala obupani narod! Krščansko usmiljenje se je vzbudilo v srcih vseh, se pokazalo na zunaj v pravem bratstvu. Marija, vsem revežem odprte grajske zaloge in ljudska na ljubezen pozidana samopomoč je prepodila lakoto in kugo. Spomlad leta 1579. se je prismehljala v te kraje s solnčno toploto, s preobilnim cvetjem in Marija je pomagala skesanemu in Cerkvi zvestemu slovenskemu narodu.

― ― ―

Krškega škofa je klicala kmalu po tako prisrčno opravljenih procesijah dolžnost v svojo škofijo. Pred slovesom je naročil vsem svojim oskrbnikom skrb za pomoč gladnemu narodu med zimo. Odhajal je iz Bistriške doline kot oče, katerega so spremljali hvaležni otroci z Emo na čelu do Št. Jurja, kjer so prejeli njegov zadnji blagoslov. Blagi vladika je pozneje večkrat povdarjal y najimenitnejših družbah, da je pridobila njegova duša v kužnem letu 1578. več, kakor če bi bil romal v sv. deželo in se bojeval tamkaj z neverniki z mečem za posest sv. krajev. Le med lakoto in kugo je okušal sladkost dejanskega usmiljenja, zaupanja v Boga ter v Marijo in resnične hvaležnosti priprostega naroda!

Kaj pa Pištelakova Ema, ta rešilni angel iz lakote in kuge? Trdno je verjela, da bo narodu v pomoč dejansko usmiljenje in Marijina priprošnja. Kot prava spokornica se je udeleževala prošnjih procesij. Rahločutna vest jej je očitala, da je pripomogla nekoliko tudi njena radovednost, da je bila prenešena črna morilka iz Hrvaške na Pilštajn. Belaku bi bila prav lahko zabranila usodepolni izvid, a ga je še celo preskrbela z mesom in vinom na pot. Zavest vsaj delne krivde na okuženju jej je narekovala svetniško neustrašenost v skrbi za okužence. Dneve in noči je bila dolga časa edini angel v človeški podobi, ki se je upal med smrti zapisane s tolažilno besedo in z milodari. Resnična ljubezen do trpečega bližnjega jej je vlivala moč, da je prezirala vsako nevarnost okuženja in da ni omagala pod telesnimi napori. Nad lakoto in kugo je zmagalo njeno usmiljeno srce. Niti ta zmaga jej ni bila dovolj! Slovesno je obljubila, da bo storila v zahvalo nekaj izredno velikega ob prvi priliki, ki se bo ponudila. Narod ji je bil daleč — daleč naokrog hvaležen, ji je pripisoval svetniško moč in jo nazival rešilnega angela. Zaslužena zahvalna pesem jo je napravila še bolj skromno in ponižno. Bolj ko so jo ljudje proslavljali in se jej zahvaljevali, tem glasneje in s tim večjim povdarkom je pripisovala rešenje iz najhujšega zla Marijini priprošnji in je vzpodbujala rojake k stanovitnosti v pokori in k ljubezni do Boga in do bližnjega. Nebo jej je obilno blagoslavljalo za prihodnost: domačijo, imetje in posest v vsakem oziru. Njena hiša pa je bila tudi zanaprej na stežaj odprta revežem, tolažbe in nasvetov potrebnim.

Gospod in kmet sta občudovala svetniško junakinjo in dobrotnico. Nobenemu ni prišlo na um, da bi jo bil upal prositi za roko. Slišali so jo večkrat naglašati, da je in bo ostala do smrti nevesta v Celju po nedolžnem obglavljenega kmečkega kapitana Pavla. Ljudje so govorili in bili uverjeni, da se je zaobljubila žalostni Materi božji na starih Gorah v upu na nebeško pomoč z vednim devištvom.

Leto 1579 je bilo eno najbolj bogatih na polju in po vinogradih. Izginilo je pomanjkanje in z njim vred tudi kuga. Tega leta so zopet oživeli: sejmi, božja pota, cerkvena proščenja in ljudje so se upali eden do drugega. Sedaj se je šele videlo, kako strašno je gospodovala kuga tudi po štajerski strani. Navedem v naslednjem le nekaj najbolj kričečih vzgledov:

Vasi tik ob Sotli: Imeno in Prelasko sta bili glede prebivalstva zdesetkovani. Sedanja vas Sedlarjevo se je imenovala v letu kuge še Razdrto. Tukaj je izumrlo vse. Vsakdo se je ogibal daleč na okrog in dolgo časa popolnega smrtnega razdejanja in uničenja.

Posluhnimo še, kaj pravi več sto let stari ljudski glas glede sedanje vasi Sedlarjevo: Leto lakote in kuge 1578 je bilo za celo Hrvatsko in Slavonijo mnogo usodnejše nego za štajerske spodnje kraje. Krdelo v Slavonijo vpadlih bosanskih Turčinov je zalezla kuga baš na roparskem pohodu. Ko so pocepali med njimi s konj prvi okuženci, se je oprijel ostalih tolik strah pred groznim obolenjem, da so drveli le naprej proti severu, da bi ušli smrti. Pribežali so preko Sotle do Razdrtega, kjer so našli vas prazno. Enostavno so se naselili v zapuščenem selu, se s časom pokristjanili in začeli izvrševati sedlarsko obrt. Po obrti je bilo prekrščeno Razdrto v Sedlarjevo. Še danes so v tej vasi hiše, kjer pravijo pri: Baših (paša), Turku in Hasanu. Cerkvena kronika župnije Sv. Miklavža na Polju, kamor spada Sedlarjevo trdi, da so zaostali v tej vasi Turki (poturčeni Bosanci), kar se da sklepati iz omenjenih hišnih imen, iz visoke rasti današnjih Sedlarcev in iz njihovih bolj izrednih navad.

Močno je trpela nadalje od kuge vas Dekmanca, Kunšperg, Gregovce in Stara vas na Bizeljskem ter Jureslavci ob Sotli v župniji Kapele. Danes Štadlerjev mlin na Bistrici malo pred Št. Petrom je bil ob času naše povesti grajska last in večja naselbina. Tukaj je vse pomrlo in odbežalo radi kuge. Ko je bolezen čisto ponehala, se je preselil tjekaj iz lesičkih kovačnic eden od treh nemških bratov Stadler. Oženil se je pozneje z domačinko. Poleg mlina je bila še tudi kovačnica. Še danes stojita na istem mestu Štadlerjev mlin in istoimena kovačnica.

Lakota in kuga ste nekako čisto zabrisali spomin na ponesrečeni kmečki punt l. 1573. Usmiljeni nastop grada do tlačanov v letu kuge je prepodil puntarskega duha iz spodnjih krajev. Kmet se ni več tolikanj pehal za staro pravdo, bil je zadovoljen, če je le imel vsakdanjega kruha in zdravje. Spomin na strašno lakoto in kugo se je pa ohranil prav živo po ustnem izročilu ter v številnih kužnih znamenjih.

― ― ―

Omenili smo že, da so bili okuženci večkrat izgnani kakor gobavci iz srede človeške družbe. Umirali so tolikokrat čisto zapuščeni ter osameli na poljih in po gozdovih. Tudi po vaseh umrlih niso pokopavali na pokopališča krog cerkev, odnesli so jih tja, kjer je bila najbolj rahla zemlja in so jih tamkaj površno zagrebli.

Nič boljša nego po drugod je bila posmrtna usoda na kugi pomrlih v spodnjih krajih. Grajska oblast in ljudje so se tolažili v mesecih grozne kužne košnje, da bodo že pozneje prenesli kosti nesrečnih žrtev v blagoslovljeno zemljo. Marsikaj se v nevarnosti ter stiski obljubi, na kar pozneje človek tako rad pozabi. Za kosti kužnih mrličev se ni nikdo zmenil. Veliko je bilo, če se je orač na njivi ognil groba s plugom, navadno pa so orali kar po stari navadi. Izorane kosti so zložili kje ob robu njive, da so strašile po dnevi in posebno še v nočeh. Ema je komaj pregovorila škofove oskrbnike, da so razpisali nagrade v denarju in vinu vsem onim, ki bodo po poljih zbrane človeške kosti lepo prepeljali na pokopališča, kjer bodo blagoslovljene in pokopane v skupne grobove. Denar in vino sta vlekla in le na ta način so prišli na kugi pomrli tudi do počitka v blagoslovljeni zemlji.

Mnogokje ob Sotli naletimo na skupino njiv, ki se imenujejo »grobišče« ali »groblje«. Na grobljah pravijo polju od vasi Dolnja Buča do gozdička pred župno cerkvijo Sv. Petra na Bučah. Tukaj sta izkopala kosti okužencev z drugimi pomagači doljnobučka kmeta Kostajnšek in stari Gnus. Gnus se je bil naluckal ob tej priliki grajskega vina. Vsled starosti in preobilne pijače ga je zadela pri pogrebnem opravilu kap, da je padel mrtev po mrliških okostjih. Ljudje so zavpili prestrašeni na ves glas in odbežali v trdni veri, da je oplazila kuga starca. Ob robu njive je bila kravja vprega, s katero so odvažali kosti na Buče na pokopališče. Nikdo se ni več zmenil za mrtvega Gnusa, ne za od gladu mukajoči kravi v jarmu. Živali sta odvlekli zavrti voz v gozdič, zadeli ob drevo in poginili od gladu. Bolj ko sta mukali kravi od gladu bolj je bilo celo okolico strah, da drvi v kraj kuga, na katero so bili ljudje jedva nekoliko pozabili in si opomogli od neizprosne morije. Šele po celih tednih za opisanim dogodkom, ko je priromala zadeva s starim Gnusom in kravami do ušes podsreškega oskrbnika, so opravili njegovi hlapci delo pogrebcev in zatrli med Bučani trepet pred — kugo!

X. POGLAVJE.[uredi]

Iz dosedanjega poteka povesti smo lahko uvideli, kako tesno je združevala Slovence in Hrvate nevarnost. Skupno so se lotili zadnjega boja za staro pravdo. Kosila in morila je istočasno med obema bratoma črna smrt — kuga. Najbolj pa so bili navezani na medsebojno pomoč v dobi turške nevarnosti. Malokdo v Evropi je toliko trpel od polumeseca kakor ravno Slovenci ter Hrvati. Ramo ob rami so se borili proti neprestanim turškim navalom, jih odbijali, zaustavljali in so se tolikokrat skupno maščevali nad turško roparsko druhaljo z vpadi v njeno ozemlje.

Za boljše umevanje naslednjega poglavja treba omeniti, da so zasedli l. 1354. Turki polotok Galipoli in so postali s to zasedbo odločujoče gorje za celo Evropo. Leta 1371. so premagali Srbe na Marici in jim je prinesla zmaga južno Srbijo do Kosova. Bitka na Kosovem polju leta 1389. je napravila Turke za gospodarje severne Srbije. V drugi polovici 15. stoletja so si podjarmili vse še na videz samostojne srbske državice z Bosno, Hercegovino in Črno goro vred. Sava in Donava sta postali severna meja mogočne turške države. Po osvojitvi južnih balkanskih držav so prodirali Turki z neugnano silo na Ogrsko, Hrvatsko in ropali, morili, požigali po slovenskih deželah in odvajali žensko in moško mladino v sužnost. Ako bi bili odrekli v časih splošnega turškega zmagoslavja še Hrvati in Slovenci, bi se bil moral podati sultanu Dunaj in za njim bi bili okusili Nemci, kak sosed da je verolomni Turčin.

Turki se niso držali navade, da bi bili napovedovali velike vojne, manjše napade ob meji pa so organizirali bosanski paše po svoji tolovajski volji in so pridivjali na plenitve povsem nepričakovano. Da bi bili naši slovenski in hrvatski predniki vsaj nekoliko varni vred turškimi presenečenji, so si uredili sami poročevalsko službo.

Skraja so opazovali ob hrvatsko-turški meji priprave ter gibanje turških čet posebni ogledniki. Ako so bili sigurni, da se odpravlja Turek na rop, so prijezdili z vso naglico preko Hrvatske med Slovence. Z gradov po Sloveniji je bil opozorjen naš kmet s streli iz topičev, da bo pridrvel nad njega Turek.

Ker se je pa izkazal opisani način opozorilne službe večkrat kot prepočasen, so uvedli kresove. Na visokih gorah so pripravili velike grmade. Te so začele goreti ena za drugo od hrvatsko-turške meje in oznanile tudi Sloveniji, da se jej bliža turško opustošenje. Slednje opozorilo s sežiganjem kresov je bilo za tedanje čase še najhitrejše in je ostalo v navadi, dokler je teptalo zemljo naše domovine kopito turškega konja.

Ako je napovedal svit gorskih kresov: Turek je vpadel, se je zaprl gospod za varni grajski zid; kmet je ostal na prosti ravni, oborožen le s kakim nerodnim orodjem. Prepričal se je, da se v slučaju resne nevarnosti ni zanesti na grajsko gospodo, pozidal si je svoje lastne utrdbe. Kot obrambne točke si je izbral cerkve ali pripravne postojanke blizu svetišč in te je utrdil. Kmečke utrdbe krog hramov božjih in blizu njih so imenovali tabore. Ko so telefonirali kresovi drvenje turških jezdecev, so spravile kmečke roke z vso naglico: deco, žene, starce in blago v cerkev; možje in fantje pa so se branili izza utrdbe proti Turkom. Turški vpadniki niso skoraj nikoli dolgo oblegali taborov, gradov po višinah se niti lotili niso.

V slovenskih pokrajinah je nekaj pomenila proti Turkom edino le samopomoč kresov in taborov.

Za turške vpade na hrvatsko in slovensko ozemlje se skraja avstrijska vlada sploh ni zmenila. Šele neprestano prodiranje turške moči je narekovalo vladi uvedbo posebnega turškega davka, čigar dohodki so se uporabljali za vzdrževanje obrambne vojske proti turški sili. Ti vojaki so bili le plačani najemniki, ki so vršili še tedaj slabo svojo dolžnost, če so prejemali redno plačo, a so čisto odrekli, ako so slučajno izostali denarni prejemki. Mnogokrat se je zgodilo, da je plenila najemniška vojska bolj med Hrvati ter Slovenci nego čete bosanskih paš.

Početkom 16. stoletja je organizirala vlada obrambo napram Turkom na ta način, da je utrdila ozemlje ob hrvatsko-turški meji in ga zasedla z vojaštvom. Obmejne gradove in mesta so obdali z jarki ter močnim obzidjem in nastanili po trdnjavah večje ter manjše vojaške oddelke. Na ta način je bila s časom organizirana vedno pripravljena Vojna krajina.

Vojaško silo v Vojni krajini je ojačila vlada z naselitvijo uskokov ali prebegov. Bili so to iz turškega jarma pobegli Bosanci, ki so se naseljevali po Dalmaciji in Hrvatski. Uskokom je dala avstrijska vlada zemljo in jih oprostila desetine in tlake. Morali so biti stalno pripravljeni, da odbijajo turške napade. Imeli so lastne kneze, le njihovi najvišji poveljniki so bili tujci.

Leta 1579. so zgradili močno protiturško trdnjavo Karlovec. Tedaj so določili, da naj prebiva eden od v Vojni krajini poveljujočih generalov v Karlovcu z oblastjo od morja do Save, drugi general se naj zadržuje v trdnjavi Varaždin in naj bo poveljnik od Save do Drave. Prva Vojna krajina se je imenovala »hrvatska«, druga pa »slavonska«. Uskoke so nazivali graničarje. Vrhovno poveljstvo za celo Vojno krajino ali granico je tvorilo notranjeavstrijsko dvorsko vojno svetovalstvo v Gradcu.

― ― ―

Rane, katere je bila usekala kuga krajem ob Sotli in Bistrici na življenju ter imetju, je zacelil čas primeroma hitro. Kužnemu letu so sledile obilne letine. Kmet si je opomogel glede ureditve posesti in razmnožitve živega blaga. Pričelo je zopet živahno trgovanje z živino med Štajerci in Hrvati. Na velikih sejmih so znali Zagorci toliko povedati, kaj da mora prestati prebivalstvo niže Zagreba in posebno še po Slavoniji od turških vojsk. Mnogo so ljudje govorili o strašnih posetih Turkov po raznih krajih ob Muri v Slov. goricah. Spodnji slovenski kraji so imeli dolgo časa mir pred Turki. Splošno je bilo utrjeno med narodom mnenje, da je oplašila Turčina kuga in ga ne bo tako hitro v goste. Mirna leta so pomogla obsotelskim revežem na noge, da so imeli vsakdanjega kruha, polič vina in ob svetkih še tudi kaj mesenega za priboljšek.

Rešiteljica spodnjih krajev — Ema je izrabila zaželjeno mirno dobo za ukoreninjenje dobrodelnosti med narodom in za povzdigo verskega življenja. Kmet se je še vedno spominjal z naježenimi lasi strahot kužnega leta in se je zavedal, da ga je otela popolne propasti edino le Marijina priprošnja. V dobrih letih po kugi je bilo ob Sotli ter Bistrici popravljenih ter osnaženih veliko cerkev, kapelic in svetih znamenj po poljih.

Posamezni vikarijati pražupnije Pilštajn so dobili dobro duhovščino, ki je skrbela za redno službo božjo in jej je bilo na srcu vestno dušno pastirovanje. Našega kmeta je ostavila vsled pritiska usode vcepljena surovost in mlačnost v izpolnjevanju verskih dolžnosti.

Pilštajnski tržani pa si v očigled dobrim časom niso mogli razlagati, zakaj je njih ponos in veselje Ema vedno tako resna, da, večkrat celo otožna, kakor bi jo pri vsem blagostanju nekaj na znotraj privijalo. Pozabili so že bili na njeno slovesno obljubo na sv. evangelij in v roke škofa žalostni Materi božji na starih Gorah nad Podsredo. Obljubila je bila s sveto prisego v slučaju uslišanja nekaj za žensko izredno velikega. Obljuba dela dolg, in o tem je razmišljala Ema pogostoma. Skrbno je zasledovala turško gibanje. Obveščale so jo o vseh pripravah za obrambo turške sile kovačnice v Lesični, ki so bile v polnem obratu za izdelavo orožja in topov za trdnjave po Vojni krajini. V Lesično so prihajali generali in sploh visoki oficirji z vedno novimi naročili in razlagali o neznosni turški nadlogi, s katero je bilo tedaj prizanešeno Obsotelčanom. Gradovi: Kunšperg, Podsreda, Pilštajn itd. so bili za vse slučaje opremljeni z grmadami. Podružne cerkve pilštajnske pražupnije so bile obzidane, utrjene in spremenjene v tabore, da bi odbili lahko tudi kmetje napade turških roparjev. Turka ni bilo v to deželo, dasiravno so ječale pod turško peto jugoslovanske pokrajine od Carigrada do Save in Drave.

Že krog leta 1590 so se širile med ljudstvom vesti, da je resno ogrožen odpor vseh protiturških utrdb po Vojni krajini. Ako se bo polastil mohamedan še Karlovca in Siska, bo zaplenil celo Hrvatsko in Slovenijo.

Lesičke delavnice so bile v letu 1590 pomnožene z večjim številom najboljših orožarjev iz Nemčije, da so lahko zadostile naročilom iz Siska ter Karlovca. Tedaj že ni govoril nihče o čem drugem, nego le o strašnih časih, ki bodo nastopili za Hrvate in Slovence, ako bo podlegla Vojna krajina turški premoči.

Po uradni in ljudski govorici je bilo jasno Emi, da že trka na duri čas, ko se bo ponudila tudi njej prilika, da stori nekaj posebnega za obrambo kristjanov proti mohamedancem in izpolni zaobljubo.

Po cele dneve se je vežbala na Hartenštajnu v sukanju meča, sulice in rabi njene posebnosti — loka. Očividci se niso mogli načuditi njeni moči ter spretnosti. Njenih udarcev z mečem ni vzdržal vsled silovitosti zamaha še tako vešč borec. Z njenega loka odposlana pušica je prebila na daljšo razdaljo močan oklep in pogodila namenjeni cilj, kakor bi bila izstreljena iz puškine cevi. Okolica si ni mogla raztolmačiti uganke, kako in zakaj da je postala bogamolna samaritanka Ema zopet vitez, kateremu sta vsakdanje opravilo: dirjanje v krogu na konju, udarci z mečem, napadanje s kopjem in streljanje pušic. Uverjeni so pa bili vsi njeni znanci in prijateljice, da se ne loti gospodarica ničesar tja v en dan. Zakaj neki jej bo služila viteška izvežbanost, je ostala tajnost.

― ― ―

Na spomlad leta 1593 so prejele lesičke delavnice od dvorskega vojno-svetovalstva v Gradcu povelje, da naj pošljejo nemudoma 30 strokovno izurjenih orožarjev v Zagreb. Iz Zagreba bo odpremljena polovica v Karlovec in ostali pa v Sisek. Treba je bilo temeljitega in veščega pregleda zalog orožja, topov in streliva v obeh trdnjavah. Zastarelo bi se naj izločilo ter razposlalo na manjše utrjene postojanke. Pred vsem pa so vpili po temeljitem pregledu in popravi trdnjavski topovi.

Vest o odhodu večjega dela delavstva se je raznesla z bliskavico daleč naokrog. Pregled oborožitve vojnokrajinskih utrdb ni bil ničesar drugega, nego oznanilo, da pripravlja Turek večji vojni pohod in namerava glavni sunek proti še edinima branikoma hrvatskih in slovenskih pokrajin: Karlovcu in Sisku. Ako odrečeta ti postojanki, bosta turška sužnja Hrvat in Slovenec.

Spomlad usodepolnega leta 1593 je namignila tudi Emi, da je napočil čas, ko se bo oddolžila zaobljubi, da bo storila nekaj posebnega na braniku krščanske vere in rešitve jugoslovanstva iz že skovanih in pripravljenih okovov. Nič lažjega ni bilo, kakor da je preprosila delovodjo Jurja Stadlerja, da jo vzame seboj na pregled vojnokrajinskih orožaren. Dobri Nemec ni bil samo takoj za Emin načrt, še za zapovednika odrejenega delavskega pohoda jo je izbral, ker na svoje ljudi se je lahko zanesel, da ne bodo izdali skrivnosti: Ženska načeljuje tako zaupnemu poslu, kakor je strokovni pregled najvažnejših utrdb. Emina nakana, da si ogleda v moški preobleki Vojno krajino, je ostala tudi domačinom prikrita. Kot edinega zanesljivega spremljevalca si je izbrala Mihaela Toplišek. Bil je sin Matije Toplišeka, posestnika pri Sv. Trojici v Dobležičah, ki je vršil v kmečkem puntu službo trobentača pod kapitanom Štercom, bil ujet pri Št. Petru, zaslišan na najvišjih mestih v Gradcu ter na Dunaju, odkoder se je vrnil še živ na svoj dom. Njegov starejši sin Miha je bil po očetovem vzgledu vešč v rabi orožja, dober jezdec, močan dečko in zanesljiv v vsakem oziru.

V prvi polovici aprila 1593 je odjezdilo krdelo jezdecev iz Lesične proti Kozjem. Ema je sedela na konju v lažji popotni moški obleki, kakor so pač bili tedaj oblečeni vitezi. Bilo jej je 40 let, a njena izredno krepka postava, visoka rast, bolj moški glas in sigurnost v sedlu je nikakor ni mogla osumiti, da bi se skrivala za vitezom Pavlom kmečka deklina. Za vse je bila gospod Pavel iz Pilštajna, ki vodi strokovne delavce in slovenske govorice nevešče Nemce v ogroženo Vojno krajino. Za jezdeci so ropotali vozovi z raznim orodjem. En voz je čuval Miha Toplišek. Hranil je Emino največjo dragocenost, v Lesičnem za junakinjo izdelano bojno opremo, ki je bila posebnost glede lične izdelave. Treba pomisliti, da so bili tedaj viteški bojevniki oblečeni, pokriti in obuti v železje in jeklo in si je privoščila kaj takega lahko le premožnejša gospoda. Poleg bojne opreme je še bil meč za goljatske roke, ščit, kopje in jekleni lok z zalogo pušic s konicami iz najbolj trdega in trpežnega jekla. Pohod se je pomikal iz Kozjega proti Podsredi, Št. Petru, Bizeljskem in Brežicam, kjer so en dan počivali.

Emin oproda Miha je večkrat pripovedoval po povratu, kako se jim je godilo dobro v Zagrebu in kaj vse so videli ter doživeli v Vojni krajini. Pilštajnski vikar Penič je zabeležil krog leta 1597 nekaj Toplišekovih spominov, katere navajamo v naslednjem izpopolnjene:

»V Zagrebu«, pravijo vikarjeve beležke, »smo bili sprejeti in pozdravljeni od meščanov, duhovščine in vojaštva. S Hrvati se je razgovarjal naš vodja Pavel, Nemci so le jedli in pili med zatrdili, da podobnega gostoljubja kakor Zagrebčani ne poznajo nikjer na Nemškem. Ostali smo v lepem Zagrebu več nego teden dni. Zapovedanega dela ni bilo. Gostili so nas, kakor bi nas nakanili opitati. Povsod prisrčna vabila na jed ter pijačo, pesem, smeh in zabave pozno v noč. Pustili so nas v Zagrebu, da bi se naj odpočili, sam Bog si ga vedi od česa. Nemci so še lepo zaslužili v denarju. Popravljali so premožnim Hrvatom bojno opremo, orožje in pritrjevali na z zlatom okrašene pištole kresilne kamne. Iz Zagreba smo odjezdili v Karlovec ob Kolpi. Že med potjo smo srečavali Hrvate, ki so nam pravili, da pripravljajo bosanski Turčini onstran Kolpe mogočen napad na Karlovec ali na Sisek. Od Zagreba do Karlovca smo rabili en dan. Karlovec je krog in krog od globokega jarka obdana trdnjava, katero še ščiti reka Kolpa. Mesto je obdano od visokega ter debelega obzidja, ki je posejano s strelnimi linami in topovi. Jarek smo prekoračili preko mosta in prijezdili v mesto, kjer je le malo navadnih ljudi, pač pa polno vojaštva. Večerjali ter prenočili smo po vojaško. Drugi dan so morali naši delavci na delo v skladišča za orožje in na obzidje, da pregledajo topove.

V Karlovcu je bilo vse natančno po vojaškem redu in predpisih. Le delaj in delaj, jej skromno in za pijačo pa — voda! Juckali smo, ko je zapustil del naših pod Pavlom po 10 dneh Karlovec in smo jo ubrali v našo končno postojanko Sisek, kjer smo si obetali boljše čase, nego med karlovačko uskoško soldatesko. Od Karlovca do Siska smo jezdili ob levem bregu Kolpe. Glede desnega so nam zagotavljali tamošnji prebivalci, da ni več varen, ga že ogrožajo manjša krdela turške konjenice. Po enem dnevu ježe smo dospeli v Sisek. Sisek je manjša trdnjava, ki je pozidana na polotoku, katerega tvori Kolpa pred izlivom v Savo. Od severa dol se izliva v Kolpo baš pri Sisku še bolj neznatna Odra. V Sisku so nas sprejeli veliko prijaznejše, nego v Karlovcu. Tukaj se nam je godilo boljše že radi tega, ker ni bil poveljnik kak nemški ali madžarski general, ampak dva zagrebška kanonika, vrla Hrvata. Po pregledu obzidja in orožarn je pokazal naš Pavel v skladišču za orožje Hrvatom, kako prelomi z lahkoto konjsko podkev, prestreli s pušico na daljavo viteški oklep in njegovega zamahljaja z mečem ne vzdrži nobena krščanska, kaj šele neverna — turška roka! Vse je oboževalo Pavlovo Samsonovo moč in izurjenost v rabi orožja. Na dolgo so se še posvetovali naš vodja in oba sišaška poveljnika. Videl sem na lastne oči, kako sta stisnila oba visoka gospoda Pavlu hvaležno roko. Nato smo se podali vsi v cerkev sv. Roka, kjer sta odpela kanonika zahvalno pesem in pretakala solze od ganutja. Opoldne so nam postregli z imenitnim kosilom. Obedovali smo pri poveljnikih, ki sta nazivala našega Pavla od Boga in Marije iz Slovenije jim poslanega angelja. Zvečer mi je povedal naš Pavel, da je zaupal svečenikoma, da je v resnici vitez Ema, katero veže najsvetejša zaobljuba, da obrani kristjane pred polumescem. Ker sta bila oba gospoda očividca Emine moči ter spretnosti, sta trdno verjela, da Sisek ne bo padel v turške roke, krščansko vojsko čaka znamenita in velika zmaga nad neverniki. Sama Majka božja jim je poslala na pomoč pravo čudo telesne moči in neustrašenega junaštva!

Tudi po tem razkritju sem prejel od gospodarice povelje, da mora ostati Ema v mojih ustih še tudi za bodočnost Pavel! Dobro, da, predobro se nam je godilo v trdnjavi in to le vse radi Pavla, ki je osvojil takoj srci poveljnikov, drugih oficirjev, vojaštva in prebivalstva.«

Do tod sega kronika Mihaela Toplišeka, oprode pilštajnskega viteza Pavla, katero je napisal vikar Mert Penič in je ohranjena v latinskem jeziku in v le deloma čitljivih odlomkih. Gotovo je zaupal g. Penič papirju vse doživljaje spremljevalca Toplišeka do povrata na Pilštajn po oblegi Siska, a so prestali starost več sto let le nekateri stavki in posamezne besede.

― ― ―

Sisek je bil trikrat oblegan od Turkov. Da bomo lažje sledili tretji oblegi trdnjave v l. 1593, moramo poseči v zgodovini za par let nazaj. Turško nevarnost za Vojno krajino nam popisuje zgodovinar dr. Josip Gruden v delu »Zgodovina slovenskega naroda«, iz katere so posneti naslednji odstavki: Za slovenske in hrvatske dežele se je pomnožila nevarnost, ko je bil imenovan l. 1591 za bosanskega berglerbega [1] bojaželjni in krvoločni Hasan-paša. Kranjski zgodovinopisec Valvazor trdi, da se je pisal strašni Hasan Križelavič in da je bil rodom Italijan. Bil bi naj kristjan in celo benediktinski menih (subdijakon), a se je poturčil, hrepeneč po visoki čisti. Hrvatski zgodovinarji pa so mnenja, da je bil Hasan rodom Hrvat iz Luzača s priimkom Pridojevič in bil pravoslavne veroizpovedi. Gotovo je, da je prišel v mladosti v Carigrad, kjer je študiral na državne stroške. Postal je sultanov sokolar, oženil se je z bogato perzijsko kneginjo, vdovo velikega vezirja Osmana. Ker je bil hraber vojak, brezobziren in drzen mož, so ga izbrali njegovi zaščitniki za važno mesto bosanskega berglerbega v nadi, da bo zaigral v hrvatsko-slavonski Krajini krvavo kolo, po čemur so hlepeli odločilni turški krvoloki.

Kakor hitro je došel Hasan v Bosno, je pričel vznemirjati obmejne kraje. Že 3. maja 1591. je naznanil ban Tomaž Erdedi karlovškemu generalu Andreju Turjaškemu, da je dal napraviti bosanski paša pri Svinjaru pod Gradiško iz ladij most čez Savo in bo udaril na Bihač ali na Slavonsko krajino. General je menil, da je Bihač v večji nevarnosti kot Sisek in je poslal zato tamošnjemu poveljniku pl. Obračanu 200 mož iz Karlovca na pomoč. Andrej Turjaški je pisal tudi kranjskim deželnim stanovom, naj mu pošljejo smodnika ter svinca ter vse pripravijo, da vpokličejo za slučaj potrebe domobrance.

Med tem je bil zbral Hasan krog sebe vse podrejene sandžake [2] in vojsko 18.000 mož. V prvih dneh avgusta je udaril s to armado proti Sisku. Trdnjava je bila last zagrebškega kapitlja, ki je določil za poveljnika kanonika Nikolaja Mikca in Štefana Kovačiča. Siščani so se pod svojima duhovnima poveljnikoma junaško branili in prizadeli Turkom mnogo škode. Ker so hkrati došle od vseh strani na pomoč krščanske čete, je prekinil Hasan že četrti dan obleganje in pričel umik proti Gradiški 11. avgusta.

Zagrebški kapitelj pa ni zaupal Hasanu, ampak je po njegovem odhodu Sisek zopet utrjeval. Vnovič je prosil pomoči slovenske dežele. Kranjci bi bili radi pomagali, ali so že bili razposlali svoje topove v Karlovec, Bihač in druge krajinske trdnjave, denarja pa niso imeli. Še za karlovško posadko so dobili le s težavo 2000 gld. na posodo, da so jih poslali Turjaškemu. Dežela je bila vsled vednih bojev tako obubožala, da ni mogla več pošteno preskrbljevati karlovške posadke. General Andrej Turjaški je bil prisiljen vsled pomanjkanja živeža razpustiti vojake po kmetih, da so se preživeli z ropom.

Hasan paša res ni dolgo miroval. Meseca oktobra 1591. je napadel Slavonsko krajino. Drl je s 16.000 možmi iz Vakarskega Sandžaka proti Moslavini, dalje v Ivanič in prišel le eno nemško miljo od Zagreba blizu Križa. Sedem milj na okoli je vse požgal, razdejal trge, vasi, cerkve, gradove in odpeljal seboj ljudi, živino, žito in seno. Ko se je vračal, je gnal seboj nad 1000 ujetnikov. Graničarji pešci so pa prestregli vračajoče se Turke v soteski pri Čazmu, jih mnogo posekali in ujeli.

Že v začetku novembra 1591. se je zopet vrgel Hasan z begom iz Like na trdnjavo Repič in se je polastil že drugi dan. Niso je razdejali oblegovalci, ampak nesreča. Kristjanom se je vnel v trdnjavi smodnik in stolp je zletel v zrak s posadko vred. — Po pravici se je sedaj pl. Obračan bal za trdnjavo Bihač, kateri je poveljeval. Milo je prosil svoje kranjske rojake, naj mu pošljejo nekaj sto vojakov na pomoč, da ne izgine tudi ta slavna postojanka v plamenu. Kranjske deželne stanove je zadela Obračanova zadeva v srce. Dne 11. novembra so pokali po celem Kranjskem topiči in goreli kresovi, ki so klicali k orožju pešce in konjike. Tri dni pozneje je bila kranjska pehota že zbrana in je hotela baš odkorakati v Krajino, ko pride od Andreja Turjaškega vesela vest, naj se razidejo domov, ker je Hasan zapustil bihačko okolico.

Po zimi l. 1591-92 je utrjeval zagrebški kapitelj Sisek. Dotlej je bila trdnjava bolj slaba. Zunanja mestna ograja je bila spletena iz šib in namazana z blatom. Treba pa je bilo napraviti zid in okope. Kanonika, ki sta bila poveljnika, sta želela imeti tudi stalne straže ob zidovju trdnjave in bregovih Kolpe. Zagrebčanom pa se je zdela nujna potreba, da se utrdi ne le Sisek, ampak tudi Zagreb, ki bi bil moral okusiti turško silo koj za Siskom.

Spomladi leta 1592 je začel izvrševati Hasan prav na tihem in zvijačno svoje naklepe ob bregu Kolpe. Tam, kjer se izliva Petrinja v Kolpo, je začel graditi z veliko naglico novo trdnjavo, ki bi dobila po reki ime Petrinja. Dne 18. aprila je gledalo zidovje že poldrugi seženj iz tal. Teden pozneje so postavili za obzidje že topove, nataknili po zidovju 20 turških zastav in ukazano je bilo za opoldne v znamenje veselja ustreliti tritisočkrat.

Začetkom julija je bila petrinjska trdnjava dozidana.

Enako je dal utrditi Repič in je zavzel po hudem odporu Bihač, ki je tvoril ključ do Hrvatske krajine. Za Bihač so skrbeli Kranjci, ker jim je varoval južno mejo dežele. Tedaj je bil poveljnik trdnjave Ivan Josip pl. Lamberg, ki je imel poleg domačih Hrvatov še 150 vojakov. Jurij pl. Kisel je sicer hitel s kranjskimi brambovci Bihaču na pomoč, a prišel je prepozno. Trdnjava se je predala, ko je obljubil Hasan, da se ne bo zgodilo ljudem nič žalega. Vsakdo sme prosto oditi in odnesti seboj, kar hoče, ali pa ostati v trdnjavi. Toda Turki niso bili mož beseda. Poveljnik Lamberg je odšel s 30 hlapci, njih ženami in otroci, Turki pa so napadli njegovo četo pri Mečiniču, da bi jo oropali. Utekel je le Lamberg z nekaterimi tovariši. Še bolj verolomno so postopali Turki v Bihaču, kjer so posekali krog 2000 prebivalcev.

Padec Bihača, ki je bil skozi desetletja glavni branik Hrvatske krajine, je hudo zadel ves krščanski svet. V Avstriji in na Nemškem so izdajali letake, ki so predstavljali trdnjavo in opisovali njen padec.

Med tem je zapustil Hasan paša Bihač in je krenil po dolini Une proti severu v Petrinjo. Pri bližnjem Brestu je zbiral ban Tomaž Erdedi večjo vojsko. Došlo je 2000 štajerskih domobrancev pod raznimi kapitani. Ban je imel seboj svojo običajno bansko četo 500 mož in domobrance iz Slavonije. Vsega skupaj je bilo pri Brestu krog 3000 vojakov. Hasan paša je dal zgraditi pri Petrinji most čez Kolpo in se je bližal banu s 7000 možmi. Ker je posedal premoč, je obšel z enim delom krščanski tabor in prijel od strani bana in Štajerce. Pretila je nevarnost celotnega obkolenja krščanske vojske od turške armade. V tem trenutku razvije ban kraljev prapor, ki mu ga je bil poslal sam cesar, da ohrabri krščanske vojake za napad. Tudi to je bilo zaman. Ko vidi Erdedi, da niti kraljeva zastava ne pomaga in da je preveč Turkov, zamenja konja ter pobegne čez vodo. Za njim beže huzarji in mnogi Štajerci. Kar jih je ostalo, so jih Turčini posekali ali ujeli. Zaničljivo je rekel pozneje Hasan, da ne ve, ali je premagal vojake ali »kramarje«. Sultan je poslal zmagovalcu častno sabljo.

Neposredna posledica poraza pri Brestu je bila ta, da so plenili Turki tri dni neusmiljeno po Turopolju. Potem je Hasan zopet mislil na svoj prvotni naklep, osvojiti Sisek. Dne 23. julija je začel oblegati trdnjavo, katero so branili zagrebški kanoniki: Nikolaj Mikac, Blaž Gjurak in Matija Fintič. Turki so se hoteli polastiti Siska potom izdaje in so pridobili nekega vojvoda Marka, da pregovori posadko, naj se poda prostovoljno in prizna sultanovo oblast. Nakana ni uspela. Radi tega je začel Hasan obstreljevati trdnjavo. Dne 25. julija je poslal poveljnik Mikac generalu Štefanu Grasweinu v Koprivnico te-le besede: »Danes so naskakovali Turki trikrat zunanja vrata Siska in okope. Nekaj hlapcev so postrelili in smo jih pokopali, nekaj so jih pa težko ranili. Vse je Turek zlomil in pokončal. Zdaj strelja s Kacijanarico [3], z velikimi banu odvzetimi topovi in 16timi kanoni tja, kjer je shranjen naš smodnik. Porušil je že pri stolpu 12 komolcev zidu na daljavo. Tudi kos novega zidu je že podrl. Na bregu Kolpe proti gradu je naredil 16 močnih okopov, da strelja iz njih ves dan na zidovje. Tudi iz drugih okopov, napravljenih na poti proti stražnemu stolpu, je naredil veliko škode. Osemdesetkrat je vstrelil danes s topovi. Pet naših je mrtvih, brez onih, ki so na braniku, tudi ne štejem žensk in otrok. Smodnika in živeža so prinesle Turčinu kamele 40 tovorov. Prisegel je, da ne odide, dokler se ne udamo in dokler se ne bo poznalo, kje je stal Sisek. V takem slovesu ne maramo biti kakor Lamberg. Slavno ime hočemo ohraniti pred svetom, kakor smo je imeli doslej. Pomagajte nam za božjo voljo vi, polkovnik Hrvatske in upravitelj Slavonske krajine.«

Hasan paša vendar ni mogel dobiti Siska niti s silo niti z grožnjami. Ko je udarjal nanj pet dni zaman, je naenkrat prekinil oblego in pustošil hrvatsko ozemlje. Tekom zadnjih dveh let je osvojil in požgal v Krajini okoli 26 gradov ter trdnjav in odpeljal v sužnost 35.000 ljudi. Zima je šele končala boje v nesrečnem letu 1592, ki je stalo kristjane toliko krvi In denarja, Slovencem in Hrvatom pa zapustilo strah in trepet za bodočnost.

Napočilo je usodepolno leto 1593, tretje leto borbe za Sisek, ki je bil poleg Karlovca še edini branik hrvatskih in slovenskih dežel; vse drugo je bilo v razvalinah ali pa v turških rokah. Padec te močne trdnjave bi bil odprl Turkom vrata v osrčje naših planinskih dežel. Dobro pripominja zgodovinar Valvazor: »Sisek je imel biti po načrtu Hasanovem tista vrv, s katero je hotel nase pritegniti in podvreči Štajersko in Kranjsko.« Enako povdarja pomen Siska slovenska narodna pesem, ki se glasi:

Če Turek vzel nam Sisek bode,
Nam narobe vse, vse pojde:
Mest' Ljubljana bo pokrajna
Dežela Kranjska turška drajna.

Vse se je balo, da pride huda nesreča nad hrvatsko in slovensko zemljo takoj, ko skopni sneg. Iz nekega zasebnega pisma lahko posnamemo, s kolikim strahom so pričakovali ljudje, kaj bo prišlo. »Zgubljen bi bil Sisek, pa tudi vsa Kranjska, ako bi ne bil Bog čudežno pomagal. Že so sklenili Ljubljančani večji del bežati; drugim, zlasti ženskam in otrokom, so svetovali, če pride sovražnik pred mesto, naj raje trumoma poskačejo v Ljubljanico, kakor da bi bile oskrunjene od Turkov. Spominjam se, da sem vse to večkrat slišal od stare matere.« Tako piše neki nepodpisani poročevalec.

Vkljub temu je bila vnema za obrambo meje precej mlačna. Cesar Rudolf je bil pač poslal že minulo jesen v Zagreb mejnega grofa Karola Burgavskega in mu izročil nad vojsko vrhovno poveljništvo. A dolgo jesensko deževje je prisililo nekaj njegovih vojakov, da so se vrnili domov. Le grofu Alfonzu Montecuculiju je ukazal Karol Burgavski, naj s svojimi 150 možmi prezimi v Novem mestu. Toda Novomeščani so se branili teh vojakov, češ, da nimajo za njihove konje krme in hlevov. Zato so morali ostati v Krškem. Mejni grof Burgavski je zapustil Zagreb koncem januarja. Na njegovo mesto je poslal nadvojvoda Ernest Ruperta pl. Eggenberga, ki je bil izkušen general. Dal mu je naslov komisarja, sam si je pa pridržal naslov vrhovnega poveljnika nad vsemi četami v Krajini.

Eggenberg je došel v Zagreb začetkom februarja in začel zbirati krog sebe večjo armado. Nadvojvoda Ernest mu je poslal 500 konjenikov pod vodstvom Melhiorja Röderna iz Šlezije, Montecuculijeve vojake in nekaj solnograškega moštva, katerega je izprosil sam od nadškofa. Nadvojvoda je obvestil 27. aprila tudi kranjske stanove o preteči nevarnosti in jim ukazal, da naj odpošljejo vojsko, ki bo čuvala deželo. Dne 10. maja so izdali deželni oskrbnik grof Volk s Turna in Križa, deželni upravitelj Krištof baron Turjaški z vsemi deželnimi odborniki oklic, ki se je prečital na prižnicah po vseh okrožjih Kranjske. Oklic je omenjal težave oboroževanja radi bližnje žetve, lakote, draginje in kuge, ki preti neprestano deželi, a je vendar določil sledeče: »Konjenica mora biti do 20. majnika v Zagrebu. Gospostva naj narede takoj zapisnike pešcev z ozirom na ognjišča in kmetije. Zapisniki naj se pošljejo deželnemu oskrbništvu, da dobe stotniki četrtin prepise. Izberejo naj se za tridesetega, desetega in petega moža najbolj močni in pripravni ljudje. Kadar se bodo zapalili kresovi in dali ukazi s streli ali s pisanimi oklici, naj trideseti, deseti in peti mož precej odide na določeno mesto, kakor se bode ukazalo.« — Tudi cesar Rudolf se je pričel bolj brigati za obmejno vojsko in jo podpiral z denarjem. Tekom enega leta je dovolil za kranjske čete 234.053 gld. 43 krajcarjev.

Medtem ko se je zbirala krščanska vojska, tudi bosanski paša ni držal križem rok. Že zgodaj na spomlad so začele napadati turške čete Hrvatsko krajino. V tolpah po 150 mož so divjali krvoloki med Kolpo in Savo in odvajali v sužnost kristjane.

Sredi aprila je prišel Hasan paša z delom vojske v Petrinjo. Ukazal je ondi popraviti most čez Kolpo in če mogoče, narediti še enega preko Odre. Vse je kazalo, da se bliža napad na Sisak.

S strahom so hodili Siščani gledat grajenje mostu in turške ognje, ki so žareli vse noči od Vinodola do Krastovice. »Poskrbite za nas,« sta pisala upravitelja trdnjave zagrebškemu kapitlju, »da vsi skupaj ne poginemo.«

Vendar velika turška armada še ni bila zbrana. Zato je bila določena Kostajnica kot zbirališče, kjer so se tudi vršile vse priprave za obleganje Siska. Že 20. maja so znali v Zagrebu, da vozijo po Savi proti trdnjavi velike topove. Kmalu potem so dohajale vesti, da se zbirajo pri Kostajnici tudi drugi turški poveljniki s svojimi četami. Siški sandžag beg Ibrahim je stal z veliko vojsko pri Zrinju ob Drinu; zvorniški sandžak[4] Memi beg se je utaboril pri Strigovlju, kliško-hlivanjski sandžak Apardi beg pri Savi in na Bilajskem polju.

Pilštajnski orožarji so se lotili v očigled silnemu turškemu navalu z vso vnemo pregleda orožja, streliva in topov. V trdnjavi je bilo 300 mož posadke, ki je bila po mnenju nemških strokovnjakov precej preskrbljena za krajšo obrambo. Treba je bilo še marsikaj popraviti. Predvsem so morali spraviti topove na prava mesta in jih osigurati po možnosti pred sovražnimi kroglami.

Siščanom so se prikupili Nemci koj prve dni. Bili so mirnega obnašanja, trezni, marljivi ter vestni pri delu in vzgled celi posadki glede izpolnjevanja verskih dolžnosti. Udeleževali so se z vzgledno pobožnostjo vsake kanonikove svete daritve s poveljnikom vitezom Pavlom na čelu.

Za pregledom ter popravo orožja in topov so prišli na vrsto trije obrambni stolpi. Stolpe so posebno utrdili, da bi kljubovali najtežjim topovskim kroglam. Kakor že omenjeno, je bila zgrajena sisačka trdnjava na polotoku podobnemu kolenu, katerega tvori Kolpa pred izlivom v Savo. Iz Kolpe sta bila izkopana v obrambo trdnjave dva jarka ali kanala. Spodnji je bil širok, zgornji ozek, a oba sta bila globoka. Med obema kanaloma je bil ozek prehod po suhem, ker jarka se nista zlivala eden v druzega. Tokrat so kanala poglobili, da bi bila dovoljna ovira. Jabelko nesporazuma med vrhovnim poveljstvom v Zagrebu in med branitelji je bil lesen most preko Kolpe, ki je tvoril zvezo trdnjave proti Zagrebu in Karlovcu. Sisačka kanonika-poveljnika sta predlagala, da se naj most razruši pred oblego, da ne bo kakor nalašč pripravljen za vsestransko kretanje turških čet. V Zagrebu pa so odločili, da mora most ostati, saj bo došla oblegancem pomoč, ni pa mogoče določiti v naprej iz katere strani.

Angel tolažbe, buditelj k hrabrosti in k zaupanju v Boga je bil za posadko in civilno prebivalstvo vitez Pavel. Vojaki so ga čislali kot izredno močnega ter izkušenega bojevnika; ostalim meščanom se je prikupil z ljudomilostjo napram starejšim in posebno še deci. Pogostoma je delil miloščino med revnejše in bil na glasu, da ni samo junak, tudi darežljiv bogatin, ki je pripravljen pomagati siromaku ob vsaki priliki.

Pravi praznik za Siščane so bile vojaške vežbe na ravni krog trdnjave, pri katerih je kazal Pavel svojo moč in sigurnost v loku. Ne smemo pozabiti, da se je bil proslavil med Hrvati tudi Toplišekov Miha. Kakor smo že beležili, je dal Hasan paša povelje, naj se popravi razdrti most čez Kolpo pri Petrinji in če mogoče, naj se zgradi še nov most preko Odre nad Siskom. Siščane je bilo resno strah pred novo zgradbo čez Odro, ki bi bila omogočala čisto prosto premikanje turških bojnih sil na vse strani. Tudi preko popravljenega petrinjskega mosta so udirale turške patrulje, neprestano ropale in si ogledovale z drugega brega Kolpe utrjevalna dela pri Sisku. Nemški orožarji so izdelali načrt za uničenje mosta pri Petrinji. Za izvršenje nadvse drzne nakane se je javil prostvoljno Pilštajnčan Toplišek.

Nekoliko nad turško trdnjavo Petrinja je zbilo in zvezalo vojaštvo iz Siska ob levem Kolpinem bregu splav. Hlodovje splava so polili na debelo s smolo. Na splavu sta bila dva soda: eden z železjem obbit ter zaprt, poln smodnika; drugi do vrha napolnjen s smolo. Splav je bilo treba spraviti neopaženo v noči po Kolpi navzdol proti petrinjskemu mostu in ga pritrditi k eni izmed mostnih soh ali koz. Ko bi obtičal splav ob kozi, bi se morali zapaliti s smolo pomazani hlodi in sodček s smolo. Ogenj bi zanetil smodnik v močno zadelanem sodu, ki bi se razpočil in raztrgal most. Povrh bi še zgoreli leseni deli mosta.

Da zaigrajo Turkom eno neprijetno, so si izbrali kristjani deževno noč, ki je bila temna. Turčini v Petrinji niti slutili niso kake nevarnosti ali drznosti. Splav je bil pripravljen, opremljen z vsem potrebnim in Miha je skočil nanj kot krmar. Vse je šlo po sreči, kakor je bilo zamišljeno. Junaški splavar je zadel ob kozo, zanetil smolo, skočil v vodo in se rešil s plavanjem na krščanski breg Kolpe. Je že bil na suhem, ko je gorel splav s polnim plamenom, da je bila razsvetljena reka daleč na okoli, vendar zaželjene eksplozije smodnika še le ni bilo. Plamteče prasketanje smole, ki je užigala most od spodaj navzgor, je vzbudilo pozornost turške posadke v trdnjavi. Nočno tišino so prekinili klici, kletvice od leve in desne in že se je usula cela jata Turčinov preko mosta, da si ogleda, kaj da gori tako mogočno na sredini reke. Ko je bila polovica mosta natrpano polna radovednežev, je mogočno zablisnilo, puhnilo kvišku in med silnim pokom se je prelomil most in je frčalo po zraku tramovje z nekaj po deset Turki vred. Pok razstrelbe se je razblinil v noč, nadomestilo ga je dolgotrajno, obupno kričanje ranjencev in vseh, ki so se bili zbrali na mostu. Obča zmeda, katero je povzročila eksplozija, je preprečila pravočasno gašenje, vnelo se je od smole suho tramovje in most je zgorel v kratkem do nekaterih preostankov koz. Hasan paša razstreljenega in požganega mosta ni zgradil na novo, tudi onega preko Odre se ni lotil, pač pa je kaznoval s smrtjo stražo, ki je spregledala nočni napad na petrinjski most.

Toplišekov junaški čin je storil mnogo za povzdigo srčnosti med sisačko posadko in prebivalci. Siščani so verjeli, da je poslala Majka božja viteza Pavla s spremstvom v rešitev mesta.

Oba kanonika-poveljnika trdnjave sta pridno obveščala Zagreb o vseh dogodkih v trdnjavi in iz njene okolice. Pošiljala sta kapitlju goreče prošnje, naj skrbi, da ne bo zabila krščanska vojska preveč časa z zbiranjem in dolgoveznimi vojnimi pohodi. Sisak bo lahko kljuboval ogromni turški premoči le nekaj dni. Hasan je zbral strahovito moč. Z njim gre vse, kar zamore iz njegovega pašalika nositi orožje. Seboj pelje strahovalko trdnjav — Kacijanarico, dolg top iz Krupe in bogznaj koliko lažjih kanonov. Kanonika-branitelja sta prejemala sigurna zatrdila, da hite pod orožje: Hrvati, Slovenci in Nemci, da preženejo pravočasno Turka izpred Siska in mu iztrgajo ključ do Zagreba in Ljubljane.

Na dan sv. Vida, 15. junija 1593, se je pojavil šiba božja — Hasan od strani Petrinje pred Siskom. Že pohod k oblegi je bilo zmagoslavje v naprej. Paša si je bil tokrat svest zmage nad Siskom in je pustil, da je njegova vojska na konjih in peš vpila, ko je zagledala Sisak, streljala in se obnašala divje navdušeno, kakor bi že bila trdnjava padla. Hasan je jezdil, obdan od številnega spremstva najvišjih oficirjev, naprej in odrejal postavitev tabora na desnem bregu Kolpe, baš tam, kjer je iztek v Savo. Da bi nagnal branilcem trdnjave že pred oblego strah v srca, je zapovedal, da je korakala cela turška vojska tako, da so jo lahko šteli iz Siska.

Povsod zmagoviti paša je zbral tokrat 18.000 rednih vojakov in 20.000 nalašč za ta pohod vpoklicanih spahijev in Vlahov.[5]

Turški tabor je bil kmalu gotov, in sicer tako, da se je dotikal tudi že prej obstoječega mosta, ki je vodil na levi breg Kolpe in na takozvani »otok« ali prav za prav polotok, ki ga tvorijo: Sava, Kolpa in Odra. Most je bil za Turke velikega pomena, ker so spravili po njem čez topove.

Kanone so postavili na za to zgrajeni nasip na levem bregu Kolpe, od koder so obvladovali trdnjavo. Na nasipu so bili razvrščeni predvsem težki topovi, ki bi naj razrahljali obzidje Siska in omehčali trdnjavo za splošen napad, ki se je moral posrečiti pri toliki premoči.

S strahom so opazovali Siščani turške priprave za oblego, ki je obetala biti kratka v očigled tako mnogoštevilni in z vsem izborno preskrbljeni Hasanovi armadi. Majhno trdnjavsko gnezdo je štelo 300 bojevnikov pod poveljstvom dveh zagrebških kanonikov-junakov: Blaža Gjuraka in Matije Fintiča. Bilo je še nekaj prostovoljcev-vitezov in med temi um obrambe, vse tolažeči in sigurno zmago obetajoči Pavel.

Ko je postavil in uredil paša tabor in ukopal topove na levem bregu Kolpe, je poslal proti trdnjavi konjenika z belo zastavo in s pozivom na takojšnjo predajo, predno prične topništvo svojo pesem. Hasanovega odposlanca so Siščani opsovali in mu zabičali, da se bodo gostili oni v taboru paše in ne on poturica s svojimi pesjani v Sisku.

Dne 17. junija zjutraj je oznanil prvi strel iz turškega topa pričetek krvavega plesa. Iz trdnjave se je pognalo po tedanjem običaju nekaj jezdecev proti taboru. Na čelu drznih izpadnikov je drvel velik bojevnik v svitlem oklepu, z bogato okrašeno čelado in z belim plaščem po hrbtu. S turške strani so bili brž na konjih najbolj vročekrvni begi.[6] V gotovi oddaljenosti sta pričela nasprotnika z zbadanji in z zmerjanjem. Turški begi so bili skoro sami poturčeni Bosanci in so razumeli hrvaščino bolje nego turški jezik. Najkrepkejše psovke, kletvice, grožnje in baharije so imele namen, nasprotnika razdražiti in ga izzvati na dvoboj. Taki dvoboji pred bitkami med najbolj izurjenimi borci so bili splošna navada. Obe sovražni bojni sili sta zasledovali z največjo napetostjo posamezne bojevnike, jih podžigale s kriki k hrabrosti. Že iz izida dvobojev so sklepali na zmago ali poraz v glavni bitki.

Begi, ozmerjani z vražjimi poturicami, pasjimi sinovi itd. so bili hitro razkačeni in so se pognali proti vrsti vitezov. Še predno je pogledal prvi besneči poturica kristjanu v oči, se je skotalil s konja s preklano glavo. Meč viteza velikana z belim plaščem je bil izredno dolg. En zamahljaj je zadostoval, da je odbrzel prvi turški izzivač po tedanjem izražanju v pasjo posmrtno gmajno. Zagnali so krik obleganci in oblegovalci ter podkurili ostale Turčine, da očistijo prvo sramoto s krščansko krvjo in zboljšajo slabo znamenje za bodočnost. Vitezi so bili skrbno na straži radi znane turške verolomnosti, prevare in zahrbtnosti. Da bi ne mogli posameznikom na pomoč celi oddelki iz tabora, so se umaknili s širne ravni na ozki pas med obema kanaloma, ki sta obdajala trdnjavo poleg Kolpe od severa in juga in puščala le ozek jezik za prehod po suhem. Tukaj se je mogel boriti le mož proti možu, poseg v dvoboj od strani je bil izključen. Umik kristjanov je bil spremljan od krikov o babjih bojazljivcih, ki spadajo h kolovratu in za svinjske pastirje in ne med branitelje trdnjave! Turški prostovoljci so zdirjali takoj za vitezi, da se jim osvetijo radi ubitega tovariša. Tokrat se je postavil s prehudo bojaželjnostjo eden najhrabrejših in najboljših bojevnikov turške armade, Osman beg iz Banjaluke. Izognil se je dvema Pavlovima udarcema, šele tretji je oplazil Osmanovega žrebca po glavi, da je klecnil na kolena, pokopal pod seboj bega in mu polomil rebra, da je obležal v nezavesti in so ga morali odnesti. Osmanov poraz je razburil Turčine, da so vpili kakor na sodni dan. Sam Hasan se je prikazal iz tabora na belem vrancu in zmerjal v turščini oficirje, katere bo pozobal samo en djaur (krivoverec-kristjan). Na ukaz vrhovnega poveljnika je rinil vsak v vitezovo bližino, da bi ga potipal na smrt. Beli vitez se ni nič kaj veliko trudil. Par silovitih švištov z goljatskim mečem po zraku in med obema jarkoma na bojišču je bilo dovolj prostora še za nadaljnje bege, ker so že pulili prvi travo v zadnjih stresljajih. Pet Turkov je posekal in prekotalil s konj beli vitez, njegovi tovariši so se pognali za ostalimi, ki so pričeli z umikom proti taboru. Ko je zapazil orjak turške zajce, je postal s konjem, segel za hrbet in v njegovi roki se je pojavil lok. Že je bila puščica na tetivi, par napetih trenutkov, prvi zadetek puščice je spremenil umikanje v pobeg, v katerem so pokazali turški konji repe in jezdeci hrbte. Jezdec je pognal konja naprej, tetiva se je napenjala in pošiljala za begunci strelice, ki so povzročale pokolj in razljutile celo topničarje na levem bregu Kolpe. Z nasipov je zablisnilo, počilo in prve okrogle granate so primomljale po zraku, se zakadile na bojišču v mehko zemljo in se razkadile s treskom na vse strani. Turki se niso mogli maščevati z mečem ter lokom, pa so pričeli obsipavati viteze s topovskimi kroglami. Krščanska vojska je pretila z obzidja topničarjem s pestmi, vitezi so se umikali, ker napram strelu iz topa nista obramba niti meč in ne strelica. Vsi so izginili srečno pred točo granat za obzidjem, le kanonika Matijo Fintiča je zadel kos granate tako nesrečno, da sta obležala mrtva on in konj.

Prvi oboroženi pozdrav med kristjani in Turčini je bil končan z lavoriko za hrvatsko-slovensko viteštvo; a je natovoril Hasanovim begom sramoto in ni oznanjal njegovi številni vojski nič kaj dobrega.

Siščani so pozdravljali viteza Pavla. Vojaki in prebivalci so se drenjali krog njega in verjeli, če je tak junak med njimi, ne bo izostala božja pomoč.

Padlega kanonika Fintiča so prenesli v trdnjavo, objokovali njegovo smrt in obenem peli Bogu zahvalnico za prvo zmago, ki je gotovo uverila Turke, da bo tudi 300 Hrvatov in Slovencev trd oreh, če se bo sploh dal streti s tako ogromno močjo kakor je Hasanova. Po zahvali Bogu bi bilo prišlo med obleganci gotovo do temeljite pijače, da ni obsul trdnjave Turek preko Kolpe s topovskimi izstrelki. Za dobro uro ni bilo videti od sisaške trdnjave nič drugega nego gost oblak, iz katerega je bliskalo, grmelo in se kadilo. Turški nasipi so obsipavali trdnjavo z ognjem do 4. ure popoldne, ko je pričel naskok pehote, za katero je čakala v pripravljenosti konjica, da udari po preplezanju in predoru obzidja na pokolj. Turški oblegovalci so se usuli na napad. Naenkrat je oživel v oblak pogube zaviti Sisak. Izza sicer poškodovanega in zrahljanega obzidja so se prikazali bliski, grmelo je in udarjalo je med naprej se valeče množice, ki so poskušale vreči preko obeh jarkov hlode, jih pokriti v vsej naglici z deskami in se približati preko nametanih mostov obzidju. Turške vojske je sicer kar mrgolelo, delo premoščenja je šlo nekaj časa izpod rok, a zadetki trdnjavskih topov so trgali skupine paševih pijonirjev, razmetavali rezervo in grozili konjenikom, ako bi se drznili v njih območje. V dobri uri je bil odbit prvi naval. Niti eden Turek ni bil stopil pod trdnjavsko obzidje, kaj šele, da bi bil naslonil nanj lestvo.

Oba jarka sta bila polna mrtvecev, ranjenci so jadikovali po bojni ravni, kristjani so opustili protinapad iz previdnosti pred turško artilerijo.

Prva turška kanonada ni povzročila v trdnjavi nobenih pomembnih izgub. Branitelji so bili dobro kriti, ženske in deca so molili po kleteh, trpelo je le obzidje, hiše in cerkve.

Prvi dan oblege in napada na Sisak, 17. junij, je zatonil za Hasana in celo njegovo v naprej zmage pijano vojsko s sramoto, katero je razlila na Turčine peščica djavrov. Pri pogledu na poraz se je penil krvolok Hasan. Sklical je sandžake in bege na vojni posvet.

Turki so znali, da se zbira krščanska vojska pri Zagrebu. Za vsako ceno je moral biti padec trdnjave pospešen. V očigled napadu od dveh strani bi odrekli tudi turški tisoči in se razleteli v beg. Hasan je priznal na posvetu oficirjev, da turška sila ni kos naskakovanju utrjenih postojank. Krščanske trdnjave, ki so padle Turkom v roke, so bile zavzete edino le z izkopavanjem podzemeljskih rovov, katere so izdolbli pod obzidja, jih nabili s smodnikom, zažgali in razstrelba je dvignila v zrak zemljo in zide. Sklenjena je bila takojšnja gradnja splavov in priprava čolnov za kopače in minerje. Iz smeri tabora bi bili ponovni naskoki utopija, ker sta čuvala trdnjavo od te strani dva globoka jarka. Prišla je v poštev še edino Kolpa ob koje bregu je bil pozidan tik ob reki del trdnjavskega obzidja.

Še pred popolno temo so se oglasili turški topovi z nasipa in naznanili, da ne bodo mirovali oblegovalci med nočjo. Bilo je pričakovati ponovnega napada pod zaščito noči, ali pa bode poskusil Turčin na eni strani srečo z rovi. Branitelji so bili čuječe na straži in so zažgali na več mestih obzidja visoko plamteče plamenice, da bi bilo izključeno vsako presenečenje. Kljub daleč vidnim varnostnim odredbam v Sisku je zapovedal paša kopačem in minerjem odhod. Vse polno splavov in čolnov se je oglasilo pritajeno na Kolpi in sililo z vesli proti levemu toku reke k obzidju trdnjave. Za trdnjavske topove je bila razdalja prekratka. Zaprasketale so dolge puške ― ― Nočni napadalci so kmalu prekinili strogo zaukazano tišino z obupnimi: Allah! klici. Vitez Pavel se je pojavil na obzidju, napenjal lok, spuščal tetivo, strelice so frčale proti reki ― ― Zdaj pa zdaj je čofnil s splava ali iz čolna kak Turčin in odnesla ga je Kolpa v Savo. Najbolj drznim in vztrajnim pa se je le posrečil pristanek ob obzidju, a ti so bili sprejeti s kamenjem, vrelo vodo in gorečo smolo. Zvalovili in razburkali so nočni mir branitelji in napadalci, ki so skušali zasaditi za vsako ceno kopalno orodje, da bi izginili in se skrili pod zemljo. Množica pač zmore vse, in tako je bilo tudi pri Sisku. Ne oziraje se na izgube, je pritiskal Turčin ob obrežje in pričel rove na več mestih, da razstreli obzidje in izkuri trdnjavsko posadko kakor trdovratne jazbece. Izpad na kopače in minerje je bil izključen, ker je tekla Kolpa tik ob obzidju.

Prvo turško izkrcanje je uspelo delno. Vsak nadaljnji dotok pomoči so onemogočali trdnjavski topovi in puške. Braniteljem je bilo znano, da Turki zaenkrat nimajo na razpolago večje količine splavov in čolnov, da bi ponovili še v tej noči izkrcanje. Predno bodo spravili razpršene prve splave in čolne nazaj do tabora, bo preteklo nekaj ur. Ponehalo je pobesnelo kričanje napadalcev z reke. Čuti je bilo le še kopanje in vrtanje pod obzidje, ki bo najbrž pomenilo proti jutru zavzem trdnjave. Ko bodo slišali ob prvem svitu v taboru prve razstrelbe, bodo navalili z vso pehoto na trdnjavo.

Napram podzemeljskim rovom so bili obleganci brez moči. Da bi ne žrtvovali poleg obzidja še topov in streliva, so spravili z dela trdnjave ob reki vse obrambne predmete, da bi jih ne pokopale pod seboj eksplozije. Glavno moč so osredotočili proti taboru, iz katerega je grozil ob zori glavni naskok. Glede kopačev in minerjev so računali, da bodo imeli z njimi lahek opravek.

Komaj je prepodil jutranji svit nekoliko gosto nočno temo, je počilo pod obzidjem ob Kolpi zamolklo, tla so zavalovila, en obrambni stolp se je porušil, zidovi so se zamajali pri temeljih in pokazali na več mestih prav velike razpoke. Pok razstrelb je pognal na noge turški tabor, kriknili so tisoči kakor iz enega grla. Vpitje in tulenje bojevnikov je bilo znamenje za napad. V polkrogu so se začeli pomikati proti trdnjavi pijonirji-mostarji, za njimi pehota in za to so sedali jezdeci na konje. Napadalne čete so kričale, kakor bi hotele preplašiti z vpitjem branitelje in se polastiti Siska. Nadvse pobesnelo, liki najhujše grmenje burno pripravo za napad iz tabora je vprizoril zviti Hasan le kot slepilo. Istočasno, ko je grozil tabor s poplavo, so zašušljala kolikor mogoče na rahlo vesla čolnarjev, ki so prepeljavali turške napadalce po Kolpi, ki bi naj zasedli porušeni stolp in se prebili skozi izstreljene razpokline. Nakana bi mu bila sigurno uspela, da ni obrnil sam Bog Toplišekovih oči, ki je stal tik ob za brambo pripravljenem Pavlu, proti Kolpi. Kot blisk ga je prešinilo: Pravi napad ne bo iz tabora, ampak po reki. Na porazno nevarnost opozorjeni vitez je kriknil iz polnega grla: »Kolpa!« Rezerva je planila k za razvalinami pripravljenim topovom, zagrabila puške in otvorila ogenj na s čolni posuto Kolpo. Na reki presenečeni Turki so zavpili k Allahu na pomoč! Ko so pa videli, da bi bil po izsleditvi prevare vsak napad zaman, so krenili mesto proti toku po reki nazaj proti taboru. Tudi paša je že bil zapazil osmešenje napadalnega načrta, je opustil naskok po suhem in se je moral zadovoljiti med penečim besom in kletvijo z obično kanonado, ki je bila le znak onemoglosti.

S turškimi kopači in minerji je posadka obračunala na brzo roko. Srečno je minul tudi drugi dan oblege, 18. junij. Poškodbe vsled min pa so le bile tako hude, da ni bilo niti misliti na popravo ter zazidavo obzidja. Poveljniku Blažu Gjuraku je bilo jasno, ako se posreči Turkom še en pristanek s Kolpe, je Sisak zgubljen. Branitelji morajo biti neprestano noč in dan na nogah. Do onemoglosti utrujen vojak ni za brambo, kaj šele za napad. Daljša oblega bi pomenila za Sisak siguren pogin. Še v noči 18. junija je bilo sklenjeno, da zapusti takoj od vojne sreče spremljani Miha Toplišek trdnjavo z dvema Hrvatoma, se splazi do Save, jo preplava ali prekorači. Na desnem in pred Turki varnem savskem bregu bodo že dobili konje, da dosežejo čimpreje Zagreb in glavni stan bližajoče se krščanske vojske. Miha je vzel seboj še pismo poveljnika, v katerem je bila zaprošena nujna odpomoč, sicer bo padla trdnjava radi turške premoči in predolge oblege.

Previdnemu, prekanjenemu in od gorečih molitev spremljanemu Toplišeku se je posrečil pobeg. V nasprotnem slučaju bi ga bili Turčini takoj obglavili in nataknili njegovo glavo na kol kot svarilo vsem nadaljnjim pošiljkam po pomoč.

Dne 19. junija je miroval turški tabor. Le artilerija je streljala z nasipa s kratkimi odmori ter rahljala na vseh koncih ter krajih trdnjavsko obzidje.

Dne 20. junija so vozili, nosili in vlačili turški vojaki hlode in deske preko mosta na desni breg Kolpe v tabor. Gotovo so se pripravljali na nov napad, samo bogznaj pod kakim kritjem in na kak nov zvit način. Obleganci so izzivali z vso drznostjo na dvoboj. Niti eden od ozmerjanih begov ni maral vgrizniti v to vabo. Branitelji so imeli dva dni in dve noči časa, da so se menjavaje odpočili, nasitili ter pripravili na ponovne zahteve obrambe, hrabrosti in prenašanja naporov brez spanja.

V noči od 20. na 21. junija so vzrasli na treh koncih pred taborom veliki napadalni stolpi, ki so bili oboroženi na vse strani s topovi. Na valjarjih so pričeli pomikati na vse zgodaj stolpe proti trdnjavi, da bi otvorili topovski ogenj bolj od blizu, porušili vse obrambne stolpe trdnjave in omogočili splošen naskok. V turškem taboru pa je vršelo kakor v čebelnem panju, ako potolčeš po njem, ko so že čebele pri počitku. Turški poveljniki so švigali na konjih sem in tja, kazali proti mostu, za pionirje, ki so se ukvarjali z lesenimi stolpi, se ni nikdo prav zmenil. Kakor strele iz jasnega se poženejo konjiki z vitezom Pavlom na čelu iz trdnjave, po suhem jeziku med jarkoma in že so padali smrtonosni udarci po presenečenih pijonirjih. Preplašeni Turčini so se zatekli v klicih k Allahu in jo ubrali proti taboru. Turška vojska tolike drznosti oblegancev niti od daleč ni slutila. Gledala je nemo srdito napad peščice krščanskih jezdecev in zmedene ter bežeče pionirje. Za zmagovitimi vitezi so privreli izza obzidja pešci in predno so se zavedli Turki kako in kaj, sta že bila dva obležna stolpa v objemu plamenov od tal do vrha. Izpad, ki je uničil dva s tolikim trudom zgrajena stolpa, zahteval življenje več Turkov, se je odigral brez odpora ogromne sovražne premoči tekom dobrih deset minut. Ko so se zapodili turški jezdeci proti kanalu, so že bili izpadniki pri trdnjavi, odkoder so zasmehovali turško druhal na ves glas.

Vrhovnega turškega poveljnika očividno ni veliko zanimal ta poraz. Pehota in jezdeci so pričeli se strinjati v oddelke. Ko je bila polovica tabora urejena po četah, se je prikazal izza najlepšega šotora Hasan s celim štabom in se postavil na čelo zbranega dela vojske, ki je nastopila prehod preko mosta. Turški tabor na desnem bregu Kolpe se je praznil, a ni se izpraznil, da bi ga bili podrli. 10.000 najboljših vojakov broječa turška sila se je razvrstila po bojnem načrtu na levem bregu Kolpe na otoku v tri skupine. V levo krilo ob Odri so se razpotegnili pešci, sredini s pehoto in jezdeci je poveljeval zvorniški sandžak Memibeg, na desno krilo blizu mosta se je postavil Hasan paša. Na levi strani bojne ravni je imela turška armada Odro, za hrbtom Kolpo, a na desni most čez Kolpo, po katerem bi se mogle umakniti čete v slučaju skrajne potrebe v tabor.

Poveljstvo nad taborom in nad obstreljevanjem Siska je poveril paša vučitrnskemu sandžaku Kurtbegu in kliško-hlivanjskemu sandžaku Apardibegu.

Razdelitev Hasanove vojske na tabor in na otok je bila oblegancem liki beli dan jasna tolažba: Krščanska pomoč se bliža. Odločitev glede obstoja Siska v kristjanskih rokah bo padla ob levem bregu Kolpe, kjer bo prišlo do zmage ali propada hrvatsko-slovenskih pokrajin.

Pri pogledu na popolen preokret položaja so padli obleganci na kolena. Molili so na glas vojaki in prebivalci za zmago z božjo pomočjo, ki je bila edini up proti tako velikanski turški premoči.

Preselitev glavne in izbrane turške sile iz tabora preko Kolpe na otok je bila izvršena 21. junija. Dne 22. junija zjutraj še ni bilo nikakih vidnih predznakov, da se bliža krščanska pomoč in zmaga, ali poraz in popolna propast Hrvatov in Slovencev.

― ― ―

Povelje je lahko izdati, le izvršitev je tolikokrat ― joj! Tako se je zgodilo v noči 18. junija Toplišeku in njegovima spremljevalcema. Pobeg iz trdnjave po suhem med obema jarkoma je bil izključen. Krog turškega tabora je mrgolelo stražnih ognjev, kojih svit je metal svetlobo po celi ravni med Siskom in turško vojsko. Trojica se je splazila skozi razpoke od sovražnih min razstreljenega obzidja tik ob Kolpi. Od te strani niso stražili oblegovalci. Edini izhod je bil ob vodi, a — kam? Navzgor ob Kolpi bi prišli do turške trdnjave Petrinja, kjer je bil od Toplišeka pred tedni požgani most. Nekoliko proč od Kolpe in južno od Siska je selo Čuprag. Tukaj se razceplja cesta na Petrinjo in proti Kostajnici. Tod je bila mogoča v noči prekraja, pa le v preobleki in ne kot Avstrijci. Lotili so se med razvalinami ležečih pobitih turških minerjev in kopačev. Močno smrdeče mrliče so slačili ter izzuvali, dokler ni bila trojica po turško našemljena in oborožena. Za slučaje iznenadenja od morebitnih sovražnih straž ter patrulj sta bila Hrvata kot graničarja vešča običajnih turških pozdravov. Previdno so se odstranili od reke in dosegli po trebuhu se plazeč križpot v Čapragu. Vas je bila zasedena od turškega trena, ki se je kretal z vozovi proti Kostajnici, kjer je bilo za Hasanovo armado glavno oporišče prehrane in streliva. V tej smeri se bo gotovo ponudila prilika, da srečajo slabejše zastraženo turško vprego ali manjšo patruljo, da so polaste konj. Hodili so iz Čapraga proti Kostajnici previdno in se skrbno ogibali večjih kolon. V zaledju so se čutili sovražni trenarji povsem varne. Na vozovih so spali vozniki, dremali spremljevalci na konjih, le pri srečanju kolon navzgor in navzdol je prišlo do običajnih krikov: bolj na levo ali na desno! Srečevali so skraja le daljše vrste vozil v obeh smereh, ki so prevažale živež in smodnik. Šele pri Sunji na razkrižju proti Kostajnici ter Dubici so zadeli na osamljeno vprego, ki je guncala prav počasi proti kostajniškim skladiščem. Niti krikniti ni utegnil vlaški voznik, s tako naglico je bil zaboden, voz obrnjen in po poljih proti Savi. Od vasi Sunja in do Save je precej močvarno, a tedaj v sredini junija je že bilo toliko suho, da se nista ugrezala konja preveč globoko. Vroče in pozno jutro je pozdravljalo begunce, ko so dosegli zaželjeno reko. Tamkaj je Sava široka in globoka. Celo božje predpoldne so iskali, predno so slučajno zadeli na skrit ter zapuščen brod. Brodar je hotel pobegniti pri pogledu na turške pesjane. Komaj in komyh so ga prepričali, da gre le za nujno potrebno prevaro. Prepeljali so se na levi savski breg, ki je bil varen pred Turki. Nakrmili so konje in se odpočili. Med njivami po ravni, ki se raztega daleč na okrog po celem Obsavju do Zagreba, so lahko vozili le počasi. Sčasoma radi neznanega kraja tudi po polju ni šlo, morali sp po dolgem ovinku na trdo pot. V Zagrebu so bili šele 20. junija zjutraj. Zvedelu so koj, da se je odpravila že krščanska vojska na pot, da reši Sisak oblege. Zagrebčani so poslušali z migajočimi ušesi pripovedovanja trojice o junaškem zadržanju sisačke posadke. Vabili so vrle odposlance, naj le kar ostanejo v mestu, pomoč je na potu in vsak dan je pričakovati odločilnega spopada med kristjani in mohamedani.

Toplišek je pa le bil vojak in se je zavedel dolžnosti, da mora izročiti poveljnikovo nujno pismo na višje mesto. Sisak je bil last zagrebškega kapitlja. Zglasil se je pri duhovni gospodi in oddal pisanje branitelja oblegane trdnjave. Visoko častiti gospodje so bili vsi veseli, da se je obnesla utrdba napram toliki premoči. Odpomoč je bila med potjo — zmaga ali pogin v božjih rokah. Bogznaj na koliko vprašanj je bilo treba odgovoriti, predno so se sli pokrepčali z jedjo in pijačo. Kapitelj jih je gostil kakor bogove. Šele drugo jutro, 21. junija, so zajezdili odposlanci sveže konje in jo ubrali za krščansko vojsko, ki je taborila pri Novem gradu.

V Zagrebu so bili povedali natančne podatke o moči krščanske vojske. Pa kaj je pomenilo 5000 konjice in pehote proti več nego sedemkratni turški premoči! Med poveljniki, ki so bili namenjeni oteti Sisak, so bile te-le odlične osebnosti: Ban Tomaž Erdedi je poveljeval z bansko četo in z deželnimi brambovci vred 1240 vojakom. Eggenberg je vodil Reitenauov polk in še nekatere druge nemške čete, približno 1600 mož. Grof Peter Erdedi je pripeljal 500 Uskokov, Štefan Grasswein iz Koprivnice 400 mož, Andrej Turjaški 300 oklopnikov s tigrovo kožo. Manjše oddelke od 100 do 30 mož so vodili kapitani: Adam Ravbar s Krumperka, Krištof Obračan, Jurij Žiga Paradeiser, Ivan Draškovič, Štefan Tahi, Štefan Ursini Blagaj. Kot slednji se je priključil krščanski vojski Melhijor pl. Rödern s 500 izurjenimi arkebuzirji[7] iz Šlezije.

Gospodje poveljniki krščanske peščice so se zbrali 21. junija v šatoru Andreja Turjaškega na dolgovezno bojno posvetovanje. Vsak od poveljnikov je imel svoje pomisleke in predloge, samo da so po slovanski navadi zapravljali z nepotrebno gostobesednostjo dragoceni čas. Nekateri so bili za to, da je treba iz novograjskega taborišča poslati patrulje, ki bodo ugotovile ter sporočile položaj oblegane trdnjave in moč Hasanove vojske. Malo je bilo junakov, ki so bili za takojšnji udar na turško vojsko in za odločitev usode hrvatsko-slovenskih pokrajin. Med cincanjem glede opreznosti in nadaljevanja vojnega pohoda je stopil pred vojni svet Miha Toplišek z obema Hrvatoma. Predal je braniteljevo pismo, katerega je prečital naglas Andrej Turjaški. Odposlanci so opisali položaj Siska, moč sovražnega tabora in kje in kako bi bilo mogoče izzvati strašnega Hasana na odločitev. Poročilo Toplišeka in tovarišev je napravilo na vse zborovalce najglobokejši vtis. Vsi so bili ganjeni od junaštva braniteljev, tudi najopreznejši poveljniki so sprejeli soglasno predlog bana Erdeda in generala Turjaškega, naj pohiti vsa vojska takoj dalje in udari nad Turke. S tem je bil zaključen vojni posvet. Vojska je zasedla konje in krenili so ob desnem bregu Save proti jugu.

― ― ―

Smo že namignili, kako je bil Hasan natančno poučen o krščanski vojski. Podal se je bil naproti na levi breg Kolpe z dvakratno premočjo. Kristjanom se je mudilo iz Novega grada proti Sisku. Tudi njim je bilo znano, kako je razvrstil paša svojo armado in je ne bo treba prav nič izzivati.

Na bojnem polju med Odro in Savo so se pojavili najprej hrvatski konjiki in pešci pod banom Erdedom. Prvim napadalcem bi naj pomagali karlovški oklopniki pod vodstvom generala Turjaškega. Za temi je bil Nemec Rödern s svojimi strelci, slednjič Reitenauov polk in Montecuculijeve čete. Kristjani in mohamedani so si stali nasproti ob eni uri popoldne, 22. junija 1593, na godovni dan sv. Ahacija. Do sicer običajnih izzivov na dvoboj s psovkami in kletvicami tokrat ni došlo. Hrvatski jezdeci so pobesneli, ko so zagledali na bojni ples pripravljene Turčine. Poveljniki jih niso mogli več zadržati, kar na lastno pest in brez povelja so zdirjali in udarili na sovražnika. Zemlja se je tresla od udarjanja konjskih kopit, z urnobesnimi kriki sta se zakadila in zagrizla sovražnika eden v drugega. Že pri prvem spoprijemu se je pokazala turška premoč. Silen naval Hrvatov turških vrst ni pretresel ali omajal. Turki so vzdržali naskok hrvatskih čet in jih začeli pritiskati proti Odri. S prodiranjem starega zvorniškega Memibega so zadeli Turčini na kranjske strelce in kmalu okusili, kaj sta slovenski meč in krogla. Čete Andreja Turjaškega in Adama pl. Ravbarja so otvorile ogenj na že deloma zmagovito turško konjenico. Na stotine turških jezdecev se je skotalilo zadetih s konj. Slovenskim strelcem je še priskočil na pomoč Rödern s šlezijskimi arkebuzirji. Kristjani so žnorali iz težkih pušk po tesno strnjenih Turkih kakor po zajcih in redčili njih vrste od vseh strani. Pogubonosni toči svinčenk se niso mogli ustavljati Turčini, njihove vrste so se zamajale, natančno določena razvrstitev je že bila skrhana. Turek je videl rešitev le še v taboru preko mosta Štiri sto Turkov se je odtrgalo od Memibegove sredine in jo ubralo čez most preko Kolpe.

Nenadni preokret položaja je podžgal neugnano hrabrost kristjanov. General Turjaški je poslal k mostu grofa Štefana Blagaja in Jakoba pl. Pranka, da bi zaustavila s svojimi strelci umik v turški tabor, kar se je jima tudi posrečilo.

Branitelji Siska pod poveljstvom kanonika Blaža Gjuraka so se pripravili koj na izpad, ko so videli, da prede Turkom slaba in da hočejo pribežati za vsako ceno v tabor, kjer bi bili mnogo na boljšem nego na otoku. Kakor jastrebi so planili Blaževi vitezi in 300 mož iz utrdbe proti mostu, da preprečijo Turkom pobeg v utrjeno taborišče. Pribrzeli so preko mosta v trenutkih, ko so potiskali s streli Turčine proč od mosta strelci pod Blagajem ter Prankom. Navala od spredaj, od strani in še obenem od zadaj tudi dvakratna turška premoč na otoku ni vzdržala. Most in tabor sta bila za Turke izgubljena. Preostal jim je le še pobeg proti kotu, katerega tvori Kolpa z Odro. Za daljše pomisleke pri najnujnejšem begu in splošni zmedi ter upadu poguma ni bilo časa. Turški begunci so poskakali v strahu za življenje v reko, da bi se rešili s plavanjem. Nastal je metež med jezdeci in pešci, vsak je skušal biti med prvimi na drugem bregu. V pehanju za življenje so se Turčini sami med seboj pobijali, večina jih je pa itak utonila. Glavni posel nad turško armado na otoku so opravili strelci. Meč in kopje nista prišla prav do veljave, ker je bila turška sila prenaglo strta, zatekla se je k rešitvi z dirom v reko, kjer jo je sprejel hladen grob. Vitezi so iztikali po bojni ravni za poveljniki in begi, a niso naleteli nanje. Vrtinci popolne zmede in obupa so potegnili seboj tudi najvišje in najhrabrejše.

Pavel, ki je bil med prvimi od kanonikove čete, je bliskal s sokoljim očesom za nekom, ki je bil dokaj let živalsko kruta šiba božja za Jugoslovane, za — Hasanom pašo. Ni ga bilo mogoče zgrešiti, saj je bil kot vrhovni poveljnik oblečen že na zunaj v sijaj sigurne zmage nad kristjani. Sedel je v dragocenem sedlu na žlahtnem konju, v svitlem oklepu in povrh še ogrnjen v temno rdečo svilo, ki je bila vsa prepletena z zlatimi in srebrnimi vezeninami in okrašena z utkanimi modrimi in rdečimi cvetlicami. Z že zahripanim glasom se je drl nad begunci, mahal svarilno z zakrivljeno sabljo in skušal rešiti porazni položaj s svojo mogočno osebnostjo. Nekaj begov je posluhnilo njegove klice, že brzelo k njemu po povelja, ko se je pojavil na bojišču izza dvobojev znani krščanski vitez v belem, v vetru plapolajočem plašču in z bujno okrašeno čelado. Že pogled na smrtonosca je razbegnil častnike od paše, ki je znal, da bo sedaj tudi po njem. Vitez je bil v par skokih z golim mečem v roki pri Hasanu, mu zasadil pogled v krvoločni obraz, kakor bi se hotel še enkrat uveriti, če ima opravka s pravim kristjanožerom. Niti tega pogleda ni vzdržal z rdečo svilo našemljeni trinog, stresel se je kakor trepetlika na polju, prestavil krivi meč iz desnice v levico in se pokrižal na dolgo od čela na prsa ter počez. Pavel je znal, da je strašni Hasan poturica, a znamenje križa ga je toliko presenetilo, da je zadržal zamahljaj z mečem, da bi si bil na jasnem, če res nima mogoče pravega spokornika pred seboj. Trenotek vitezovega presenečenja je izrabil zvitež in lopnil na vso moč s sabljo po Pavlovi čeladi, katero bi bil preklal na dvoje, da ni bila iz najbolj odpornega jekla ter vestno ročno delo. S pomočjo hipne prevare prizadjan udarec ni dosegel nameravanega cilja. Hasan je obrnil z vso naglico hrbet ter planil s konjem vred v reko. Pavel je sledil pasjemu sinu do brega, vzel lok, ga opremil s strelico in razbral iz gneče potapljajočih se ubežnikov z rdečo svilo ovitega gospodarja Bosne. Pušica je zadela poturčenca od zadaj in mu prodrla do polovice skozi hrbet v prsa.

Obračun med Hasan pašo in orjaškim slovenskim vitezom so videli od daleč razni kapitani krščanske vojske in med drugimi tudi Adam Ravbar s Krumperga. Ko je opravil Pavel svoje, je krenil po bojni ravni, da bi se pridružil svojemu oddelku.

Na desnem bregu Kolpe je bil še vendarle turški tabor in v njem dobrih 25.000 nedotaknjenih vojakov! Ta bojna sila je bila v zelo ugodnem položaju in bi še bila lahko trikrat kos zmagovalcem na otoku. Prizori popolnega poraza izbranega moštva na levem Kolpinem bregu so tolikanj zmedli tudi turško taborišče, da so bili poveljniki ob oblast nad množicami moštva. Popolnoma zmešani in popadeni od obupa vsled nepričakovanega udarca so zapalili taboriti smodnik. Velike zaloge streliva so buhnile s strašnim bliskom, gromom in oblakom v zrak. Turčini v taboru so pustili vse šotore, zaloge živeža, vozove, topove, puške in drugo orožje in je zbežal vsak na svoj kraj, kamor se mu je zdelo v prvih trenutkih najbolj varno.

Neverjetno porazen in popoln polom turških sil ob obeh bregovih Kolpe je pričel ter končal tekom ene dobre ure. Od 10.000 najboljših turških vojakov pod Hasanovim vodstvom na otoku si je otela golo življenje komaj ena desetina. Vsi drugi so bili postreljeni, ranjeni, ali pa jih je doletela smrt v zahrbtnih valovih Kolpe. V kako nepopisnem strahu je drvela turška vojska smrti v naročje, je razvidno iz tega, da je iskal rešitev v reki poleg glavnega junaka Hasan paše še tudi stari tiger, zvorniški Memibeg in devet višjih poveljnikov, ki so vsi utonili.

Ena ura je prinesla kristjanom osvoboditev Siska in zmago, o kateri ne bi bil upal nikdo v naprej niti sanjati! Saj zmagovalci skraja niti sami niso mogli verjeti, kaj in kam je razkadilo Turke. Vse brez izjeme je pripisovalo nedogleden uspeh nad ogromno premočjo božji pomoči na Marijino priprošnjo. Izgube krščanske vojske so bile le malenkostne, od vitezov ni padel nobeden.

Turkov ni bilo po preteku ene ure nikjer, pač pa je ostal kristjanom tabor: z devetimi topovi na kolesih, med temi v povesti parkrat omenjena Kacijanarica, 10 zastav, dragoceno blago, živež, strelivo in mnogo velikih ladij.

Že pri prvem pogledu na zelo zelo bogati plen se je oprijela kristjanov strast po imetju. Vsak je vzel, kar je mogel in dosegel v naglici. Najbolj požrešni pri plenitvi so bili Nemci. Vse se je čudilo, da niso zadeli v taboru na več zlatih posod, dragocenosti in na znane turške zlatnike. Pozneje se je doznalo, da so bili med prvimi posetniki taborišča koj po pobegu Turkov Siščani. Nje so dolžili, da so si prilastili turško zlate, ki jim je tudi pripadalo po vsej pravici. Toliko je na zlati zadevi istina, da je poklical še isti večer po zmagi poveljnik Siska, kanonik Blaž Gjurak, viteza Pavla na stran in mu nekaj šepetal na dolgo.

Toplišekov Miha je pojasnjeval pozneje doma šepet na to plat, da je priznal visoko vredni gospod kot star bojevnik Pavlu, da je pri zlatem plenu taisti prvi, ki prej pride. Starec je že poznal iz bridke izkušnje Nemce in radi tega jih je prehitel, da bi lahko nagradil z zlatom: Boga, Majko božjo in rešitelja Siska — viteza Pavla. Kakor je Bog v nebesih, je zatrjeval večkrat mladi Toplišek, je plačal blagi pokojnik lesičke orožarje s pravim turškim zlatom. Pavel je prejel toliko zlatnikov in dragih kamnov, kolikor jih je bilo treba v zahvalo slovenski Materi božji za zmago, rešitev Siska in hrvatsko-slovenskih dežel. Marijina nagrada je bil: zlat prstan z draguljem, zlata krona in zlato žezlo.

Proslava ene najslavnejših zmag nad Turki v zaplenjenem taboru in v Sisku je bila skraja res ganljiva. Sčasom je postajala vedno bolj burna in slednjič bi se še bili visoki gospodje skoro med seboj sprli po stari navadi radi plena in prilaščanja glavnih zaslug na zmagi. Prepir pijanih vojskovodij in vitezov so prekinili kranjski vojaki. Celo noč so plenili utonele Turčine, katere je izmetavala reka. Pri tem poslu so zadeli tudi na trupli Hasan paše in Memibega. Potegnili so ju iz vode in prinesli generalu Andreju Turjaškemu. Krščanska vojska je pokopala Hasana na lepem kraju na ravni pri Sisku. V noči pa so se prikradli Turčini, izkopali priljubljenega vojskovodjo in ga prepeljali v Banjaluko.

Nad dva dni je rajala krščanska vojska krog Siska in nato odkorakala proti Zagrebu, kjer se je nadaljevala proslava.

Vitez Pavel je videl in se prepričal na lastne oči že par ur po odločilni bitki, da visi na kristjanskih poveljnikih in vitezih marsikaj nekrščanskega. Vsak si je lastil največ zaslug, vsak je hotel imeti največji delež na plenu. Kanonik Gjurak je imel čisto prav s trditvijo, da je zavist med kristjani večja nego med mohamedani!

Pavla ni bilo videti po bitki nikjer med vitezi požrešneži in hvalimarki. V cerkvi je molil in se goreče zahvaljeval, da je izpolnil z božjo pomočjo najsvetejšo obljubo, katero je bil prisegel v hramu žalostne Matere božje na sv. evangelij in v roke škofa. Vest mu je govorila na glas, da so njegova dejanja velika za krščanski svet. Prost ni samo Sisak krutih nevernikov, otete so polumeseca in njegovega robstva hrvatsko-slovenske pokrajine!

Ostal je še nekaj dni med res hvaležnimi Siščani in slišal marsikatero resnično iz ust blagega kanonika. Zmagoviti poveljnik Siska Blaž Gjurak je svetoval Pavlu po izplačilu v zlatu in po prisrčni zahvali med solzami, naj se nikar ne pomudi na povratku v Zagrebu. Ako bi zaupal tamkaj v pijančevanju zbranim generalom in vitezom skrivnost najsvetejše zaobljube in preobleke iz ženske v hrabrega viteza, bi ga v zahvalo za rešitev Siska obsodili kot z vragom zvezano čarovnico in jo sežgali na grmadi na najbolj javnem trgu. V Zagrebu bo sedaj vsak drugi junak le on Pavel ne, ki je doma iz kraja, o katerem se le malo ali nič ne govori med visoko gospodo.

Pa je posluhnil Pavel visoko častitega gospoda Blaža. Krenil je s svojimi orožarji še po tovariše v Karlovec. Od tamkaj niso jezdili v Zagreb, ampak naravnost počez na Podsused in v Brežice. Tukaj so se ustavili za nekaj časa, da so se do dobra odpočili. Iz Brežic so bili v enem dnevu v Lesičnem in na Pilštajnu.

― ― ―

Hrvatsko-slovensko zmago nad Turki proslavljajo vsi znameniti zgodovinarji. Tukaj hočemo navesti našega zgodovinopisca Grudna, ki beleži o Sisku tako-le: »Vest o zmagi pri Sisku je silno vzradostila krščanski svet. Ko je prišlo poročilo do cesarja Rudolfa, je hitel takoj v dvorno kapelo in ukazal zapeti slovesni »Te Deum«. Papež Klemen VIII. je pisal Andreju Turjaškemu lastnoročno pohvalno pismo, enako banu Tomažu Erdedu, katerega je imenoval španski kralj za viteza reda sv. Odrešenika in mu podaril zlato svetinjo z napisom: »Gospod, preizkusil si me.«

Mnogo bolj od papeža in kraljev sta se radovala zmage tista naroda, ki sta od turške sile največ pretrpela, a jo strla z vzajemno močjo: Hrvati in Slovenci. — Zagrebški kapitelj je dal postaviti na bojnem polju kapelico v čast sv. Ahaciju, čegar god je praznovala cerkev na dan bitke, in je odredil, da se vsako leto 22. junija v zagrebški stolnici opravi zahvalna sv. maša. Cerkvico v čast temu svetniku so zesidali tudi grofi Turjaški pri svojem rodnem gradu. Vsako leto oznanuje na praznik sv. Ahacija strel topičev spominski dan bitke pri Sisku in se zbirajo pobožni verniki v prijazni cerkvici sredi zelenega smrečja. — Slavni dan naše zgodovine so poveličevali tudi v podobah in pesmih. V Valvazorjevem času sta bili še dve podobi bitke pri Sisku, ena v ljubljanski stolni cerkvi, druga v deželni hiši. Prva je še ohranjena in je zdaj v ljubljanskem muzeju. — Razun mnogih umetnih latinskih hvalnic, ki so bile zložene na zmago pri Sisku, jo proslavlja še posebno slovenska narodna pesem, ki si je izvolila »jakega« Adama Ravbarja s Krumperka, nepremagljivega konjiškega glavarja, za svojega junaka.

Ravbar silno vojsko zbrali
Pa pod Sisak jo peljali.
Tolk' je Turka na terišču,
Kakor mravelj na mravljišču.
― ― ― ― ― ― ― ― ―
Tak so Turka pozobali,
Da so vsega posabljali.

Omeniti je še končno, da je škof Hren iz Hasanove obleke dal napraviti za ljubljansko stolnico mašni plašč in dve dalmatiki. Prvi je še ohranjen in se rabi vsako leto na praznik sv. Ahacija. Blago je svilnato in temno-rdeče, veznina zlata in srebrna z rdečimi modrimi cvetlicami.

Slovenci in Hrvatje so še tudi v poznejših turških vojskah pomagali in prelivali svojo kri, toda take slavne zmage sami niso več izvojevali kakor pri Sisku, ki ostane njihov najslavnejši čin v stoletnih turških bojih.«

― ― ―

XI. POGLAVJE.[uredi]

Prevesela vest o odločilni zmagi Slovencev in Hrvatov nad Turki pri Sisku je prodrla v srce vsakega posameznega naših pradedov in jih navdušila za bratstvo v junaštvu. Priprosti narod po Slovenskem in Hrvatskem je bil uverjen, da je turška sila strta in da bodo naši kraji varni pred turškim kopitom in robstvom. Vsaka župnija, da, vsaka vas in hiša so slavile posebej zmago in se zahvaljevale za božjo pomoč. Nepopisno je povzdignil ta uspeh Marijino češčenje. Marija — pomoč kristjanov je postala Slovencem in Hrvatom vse!

O strahovalki in pokončevalki Turkov — junakinji Emi je šel glas od ust do ust po vseh spodnjih krajih. O, kak raj bi bil užival po zmagi pri Sisku stari Belakov Andrej, da ga ni poprej pobrala kuga. Mesto trobentača o Emini slavi na bojnem polju je prevzel za Belakom mladi Toplišek. Ljudje so vreli od vseh strani na Pilštajn, da vidijo ono, ki je poteptala z Marijino pomočjo turško moč, da ne bo več plenila in pustošila slovenskih in hrvatskih dežel.

Pri vseh zasluženih slavospevih je ostala Ema skromna, da, preponižna, da so bili ljudje prepričani, da je živa svetnica. Blestečo bojno opremo je zamenjala s spokorno obleko. Razoglava, bosa, oblečena v raševino je posečala domačo župno cerkev. Molila je kakor zamaknjena dolgo. Opravljala je najostrejša spokorna dela, da se je temu čudila njena okolica, ki je ni razumela. Taka spokornica, ko je bilo vendar njeno življenje angelsko čisto in še kronana vsa njena dobra dejanja z za nebesa najbolj zaslužnim činom — zmage nad neverniki!

Njena hiša je postala zatočišče siromakov. Le v družbi revežev se je razveselil njen obraz in je odsevala z njega srčna milina, ki lahko zasije le iz resnično popolnega in s krščansko ljubeznijo do bližnjega prešinjenega srca.

Pogostoma je obiskovala lesičke kovačnice. Najboljši mojstri so izdelovali iz njenega zlatega turškega plena obljubljene darove za Marijina svetišča. Bila je že javna tajnost, da se bodo vršila med obema Gospojnicama velika romanja v zahvalo za zmago nad Turki. Na romanja je bil vabljen s prižnic podružnic pražupnije Pilštajn priprosti kmečki narod. Obisk božjih poti je bila tedaj srčna potreba zahvale pomoči kristjanov — Mariji.

Na Veliko Gospojnico leta 1593. je bila zahvalna procesija iz Pilštajna k naši ljubi Gospej v Zagorju. Naroda je bilo kakor mravelj. Ljudje v spokornih oblačilih so molili na glas, prepevali Marijine pesmi in pod nebom je stopala duhovščina, ki je nosila na svilnati odejici žezlo iz čistega turškega zlata za zagorsko Mater božjo. Med Marijinimi častilci je bila seve tudi organizatorica javne zahvale Mariji — Ema kot spokornica. Po pridigi o zmagi nad Turki, s katero so bili proslavljeni po Emi tudi spodnji kraji, je bila slovesna sv. maša. Med sv. daritvijo je bilo podarjeno Marijinemu kipu zlato žezlo s prošnjo, naj vlada odslej nad slovensko-hrvatskim narodom mesto mohamedanskih Turkov — pomoč kristjanov — Marija!

Verniki so plakali na ves glas, ko so se priznavali z navdušenjem za Marijine podložnike.

Še slovesnejše od zagorske procesije je bilo zahvalno romanje k žalostni Materi božji na starih gorah nad Podsredo. Tukaj sta bili obenem dve pridigi: ena znotraj in druga zunaj. Propovednika sta razlagala romarjem trojno gorje, ki je obiskalo v zadnjih desetletjih slovenski in hrvatski narod. Slikala sta v ganljivih besedah upravičeni kmečki upor, ki je bil udušen z mečem domače gospode. Spominjala sta zbrane množice na strahovito morilko kugo, ki je zapustila te kraje le na Marijino priprošnjo. In zlo vseh zla je krvolok Turek, katerega je strla pomoč kristjanov — Marija. Trojno gorje, ki je privijalo Slovence in Hrvate do obupa, je pozabljeno, pregnano in premagano po zaslugi kmečke junakinje Eme, ki je posredovala med Marijo in tlačenim narodom. Ob času najhujšega divjanja kuge je bila storjena v tem hramu žalostne Matere najsvetejša zaobljuba. Ema se je bila zavezala s prisego na sv. evangelij, da bo storila v slučaju Marijinega uslišanja za krščanski svet nekaj izredno velikega. Marija je pomagala v kužni stiski, izkazala se je kot pomoč kristjanov z zmago nad Turki in danes prejme izpolnitev zaobljube: krono iz turškega zlata z dragocenimi rubini.

Slovesno kronanje starogorske Matere božje je iztiskavalo vsakemu romarju obilne solze najtoplejše zahvale oni, ki je bila vsikdar mati tolikanj stiskanega kmečkega naroda.

Težek prstan iz turškega zlata in z velikim draguljem je bil podarjen v slovesni procesiji kipu Matere božje na Gorah nad Št. Petrom v Leskovcu.

Emin turški plen je bil razdeljen oni, kateri je šla zahvala za pozabljenje krvave udušitve kmečkega punta, za odvrnitev strašne kuge in za odločilno zmago nad Turki — pomoči kristjanov — Mariji!

Na Gorah nad Št. Petrom še vidiš danes na steni na žreblju težke železne okove, kakor so jih uporabljali v onih časih, ko se je razlivalo nad našimi pradedi v tej povesti opisano trojno gorje. Železne okove je bil pripravil Hasan paša za viteza Pavla, ker se je bil proslavil z zmago nad turškimi begi na ravni pred sisačko trdnjavo. Krvolok je bil uverjen, da se bo sigurno polastil Siska in z njim vred tudi orjaka Pavla, ki bi naj krasil Hasanov zmagoslavni sprevod po Carigradu v težkih verigah. Pa dolgoletna šiba slovensko-hrvatskih dežel Hasan paša se je uračunal glede odločilne zmage nad kristjani kakor le malokateri vojskovodja. Za krščanskega viteza nalašč pripravljenih okovov ni nosil nikdo. Še danes straši to starodavno turško železje s stene svetogorske romarje in jim kliče v spomin, da je Marija bila in ostane: Pomoč kristjanov!

Pilštajnska deviška junakinja Ema je živela po natanko izpolnjeni zaobljubi še dokaj let na glasu, da je mati vseh revežev na okrog in svetnica, ki se ne pokori samo zase, ampak tudi za druge. Zaspala je v Gospodu in Mariji. Prenesli so njeno truplo v veliko grobnico pod pilštajnsko župno cerkev. Grobnica je bila ohranjena do pred dobrimi 50 leti, ko je bila žalibog zasuta iz popolnega neznanja zgodovine.

― ― ―

Ljudska povest »Trojno gorje« bi naj osvežila v sedanjem rodu spomin na dejstvo, kako so se naši slovenski in hrvatski pradedi tesno združevali in si pomagali res z bratsko ljubeznijo ter požrtvovalnostjo, ako jih je tlačilo in skušalo upropastiti kako gorje. V trpljenju so bili naši predniki krščansko potrpežljivi. Če pa je bil kelih gorja prepoln, so bili Slovenci in Hrvati veliki v skupnih dejanjih, katera so pripisovali božji pomoči.

  1. V času, ko je zavzemala turška država najširši obseg, je bila razdeljena na bergler — begluke. Tem so načelovali berglerbegi, imenovani tudi paše; ljudstvo jih je nazivalo tudi vezire.
  2. Berglerbegluki, katere smo prej omenili, so se delili v turški državi na sandžake. Načelovali so jim sandžaki ali pa so se imenovali tudi paše.
  3. Kacijanarica je bil velik top, katerega je dal vliti slavni protiturški vojskovodja Ivan Kacijaner. Turki so top uplenili krščanski vojski in ga uporabljali v bitkah po Vojni krajini.
  4. Sandžak je bil upravitelj sandžaka. Berglerbegluki so bili v Turčiji razdeljeni na sandžake.
  5. Spahije so se imenovali turški veleposestniki. Pravi lastnik turške zemlje je bil sultan, ki jo je podeljeval posebno hrabrnim vojakom. ― Vlahi so bili praslovani romanski prebivalci Balkana. Po prihodu Slovanov so zbežali v gore in so postali živinorejci in pastirji.
  6. Beg = naslov za turškega oficirja.
  7. Arkebuzirji so bili strelci pešci in jezdeci, ki so streljali iz dolgih in težkih pušk na kresni kamen.