Trojni sveti večer
| Trojni sveti večer. Anonimno |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.
[uredi]Večerno solnce se je poslavljalo od jasnega, zimskega dné, snežene kope v daljavi blestéle so se v čarobnem krasu. Nad mestom L. vspenjalo se je jasno nebo. Po mestu je bilo vse tiho. Iz tovarn se danes ne valí črni dim in tudi po mestnih ulicah je vse bolj mirno, in kako tudi ne? Bliža se sveti večer, ki ga vsakdo rad preživi v krogu svojih domačih.— V znanem predmestju T. sedela je v gorki sobi mlada žena s šest let staro deklico. Nemirna je žena pogledovala včasih k vratom, kakor bi koga težko pričakovala. Kolikor pozneje je bilo, tem žalostneji je bil ženin obraz.
»Ne bo ga! Ni mož-beseda!« zašepeta žena in solze se ji vlijejo po cvetočem licu. »Še nocoj ne pride domov; na sveti večer, ko ga vendar vsakdo doma preživi med svojimi domačini, ga zastonj pričakujem.«
»Mati, ali niste rekli, da je nocoj sveti večer in da bomo ta večer gledali v jaslicah novorojeno božje Dete? — Ali nam ne bo prineslo lepih darov?« Tako povprašuje zvedava nedolžna hčerka svojo mater.
»Vse se bo zgodilo,« jo tolaži mati, »le toliko počakajmo, da pride oče domov.«
Zopet je minula ura, a pričakovanega le ni bilo. — Užaljena stopi mati v drugo sobo, kjer jo že poprej pripravila jaslice, prižge polno lepih lučic, odpre vrata ter pokliče hčerko: »Poglej, Hermina, božične jaslice in v njih božje Dete. Glej, koliko darov ti je prineslo zato, ker si pridna.« — Kako prisrčno se je hčerka razveselila teh darov, kako je tekala sem in tje, kazala materi, kaj ji je 'Bog prinesel' ...! Kdo bi popisal otročje božično veselje! — Tudi mati se je radovala z otrokom, a vendar ne popolno iz srca, ker pri božičnem veselju ni bilo — očeta.
Hermina od veselja kmalu obnemore in zaspi, mati pa kleči pred jaslicami.
»O kako srečni, presrečni bi bili mi, ko bi on hotel,« taki izdihi se čujejo iz njenih ust.
In prav je imela. — Njen mož Ribič je bil lesni trgovec, ki je v družbi s tovarišem Palcem, kakor se je zdelo, prav vspešno gospodaril. Ker je imela žena tudi lepo doto, se jima je godilo prav dobro. Vendar tako ni imelo vedno ostati. Ribič je bil izmed onih, katere kupčija popolno oslepi, da druzega ne vidijo, ne mislijo in ne želijo, kakor samega bogastva. To hlepenje po denarju je bilo pri njem pogubljivo.
Polnoči je ura odbila, sveta ura, ko se je porodilo nekdaj božje Dete, a Ribičevka čuje še vedno sama pri jaslicah. Potrta od britkostij nekoliko zaspi, zgodaj v jutro se vzbudi, pa postelja očetova je bila še vedno prazna. Minul je sveti dan, prišla je noč in napočilo je zopet Štepanovo jutro, a Ribiča ni bilo domov. Že na sicer že vajena tega, se vendar začne bati; zato gre na vse zgodaj zjutraj k trgovskemu tovarišu svojega moža, da bi zvedela kaj zanesljivega o Ribiču.
»Ravno prav, da pridete,« reče ji trgovec, »hotel sem že k vam poslati, kje da imate Ribiča, da ne pride k računom, ki jih izvršujemo božične praznike.«
»Kje imate Ribiča, vprašate mene?« pravi prestrašena žena; »jaz sem ravno to prišla vas vprašat.«
»Kaj to pomeni?« začne trgovec; »ménil sem, da je bolan; pričakoval sem ga težko, ker mi je imel izročiti mnogo pritrženega denarja, blizo pet tisoč goldinarjev.« In trgovec jel je misliti; že nekaj dnij se mu je čudno zdelo vedenje Ribičevo, vedel je še bolj nego žena, da se je vsled hlepenja po denarju vdal visoki igri. Kaj, si misli, ko bi bil Ribič denar zaigral in pobegnil ...
Dobro, da ihteča Ribičeva žena ni razumela tega razmišljevanja.
»Pojdite za sedaj domov,« reče na to trgovec.
»Nekaj mora to pomeniti; meni se vse to zdi sumljivo. Dal Bog, da bi bil moj sum prazen. Še danes vam gotovo kaj zanesljivega sporočim.«
Težko je prišla, a še težje je odšla Ribičevka proti domu.
Bil je to za-njo žalosten dan. Popoldne namreč kmalu pride k njej znani nam trgovec - tovariš. »Nikar se ne vstrašite, uboga žena, povedati vam moram, da vas je mož zapustil, da je zapravil vse vaše premoženje in da je tudi meni odnesel blizo pet tisoč goldinarjev.«
Nema je trpela Ribičevka grozno bolečino; bila je tako huda, da si ni mogla precej duška poiskati v vzdihih in solzah. — Ko je jela vzdihovati ter so ji solze vsaj za trenotek polajšale gorjé, reče ji trgovec Palec: »Vse se je meni že zdelo, da tako pride; a gotovega nisem mogel nič zvedeti, zato vam o tem nisem nikoli govoril. Zvedel sem pa na kolodvoru, da je ondi na sveti večer celo noč igral ter zaigral blizo deset tisoč goldinarjev; ostalo mu ni več mnogo; pa zvedel sem tudi po telegrafu, da se pelje proti Hamburgu, od koder jo najbrže misli popihati v Ameriko. Potrebno se mi je zdelo, vse to vam najprej naznaniti; sedaj sevéda moram sporočiti, da naj v Hamburgu primejo — tatú.«
Pri zadnjih besedah skoči Ribičevka po konci: »Za božjo voljo vas prosim, nikar tega ne storite!« vskliknila je in proséč proti Palcu dvigala svoje roke.
»Kaj — vi še prosite za tako zavrženega človeka, ki je razdrl mojo, vašo in vašega otroka srečo?« vpraša Palec.
»Za svojega otroka, za jedinega, nedolžnega otroka prosim; njega se usmilite!« kliče Ribičevka. »Ako je tudi mož zapravil vse svoje premoženje, jaz imam še nekaj dote, nekaj srebrnine in zlatnine; vse hočem zbrati, da poravnam možev dolg pri vas in pri drugih dolžnikih, le to vas prosim, ne naznanite gosposki mojega moža. Ako drugo vse izgubim, ohranite vsaj meni in otroku—dobro ime!« Na kolena je zdrsnila govoréč zadnje besede potrta mati.
Palec je bil sicer umen trgovec, a si je ohranil blago srce. Žena se mu je zasmilila v srce.
»Ne obupajte, uboga žena; od svoje strani storim vse, da rešim vaše dobro ime. S svojo doto poplačajte te-le dolžnike, ki so se že pri meni oglasili, jaz upam, da bom mogel pogrešati svoj izgubljeni denar. Ako me kdo vpraša po Ribiču, rekel bom, da se je ločil od mene v trgovini in da je šel drugam poskušat svojo srečo. Vendar se mi zdi, da tudi vi morate iz tega mesta oditi, sicer bodo ljudje precej mislili, da vas je mož zapustil.« — Ribičevka je bila Palcu hvaležna za njegovo dobroto ter je vse storila po njegovem nasvetu.
Oh, to so bili žalostni božični prazniki.
II.
[uredi]Leto pozneje najdemo Ribičevko s hčerjo v mestecu K. na Češkem. Pod streho je stanovala v majhni sobici in trpela je veliko revščino. Dolžnikov se je po možu oglasilo toliko, da njej res ni ostalo nič druzega nego — dobro ime. S perilom in šivanjem preživila se je v tem mestu, a zaslužek je bil boren. O možu ni zvedela nobene besede.
Zopet se je približal sveti večer. Mrzel sever je pihal po mestnih ulicah ter se igral z gostimi snežinkami; tresel je tudi na slabih oknih sobe, kjer je stanovala Ribičevka. Mrzlo je bilo v sobi, tudi v peči ni bilo ognja. — Mati je ležala bolna na slabi postelji; Herminka je čula pri bolnici. Ribičevki je bilo silno težko pri srcu. Bolezen bi že še prenašala, tudi smrti bi se ne bala, a kaj hoče samo dekle na svetu, kam hoče s siroto?
»Hermina,« pravi ji mati, »kaj ne da materinih naukov nikoli ne pozabiš, tudi ako se ti bo hudo godilo pri tujih ljudeh?« — Na to vzame s svojega vrata svetinjico ter jo izroči Hermini.
»Vzemi, draga moja, to v spomin od svoje matere; malo je, a spomin je dragocen; poljubi svetinjico vselej, kader se ti bo hudo godilo in spomni se, da pri Bogu prosi za tvojo srečo nesrečna mati. Upam, da mi Bog onstran groba ne odreče nobene prošnje.«
»Vsaj nas je že tukaj uslišal,« oglasi se nákrat znani glas mestnega duhovnika. Na to pojasni duhovnik, da je dobil Hermini novega očeta in novo mater pri bogatih ljudeh.
»Oh, jaz ne grem od svoje matere,« reče deklica ter se iskreno oklene bolnice na postelji.
»Seveda ne sedaj, marveč le pozneje, ako Bog vzame tvojo mater v nebesa.« — Za tem pove materi, da je bogati družini, ki je imela jednako staro edino hčerko, ta umrla, da so pa pripravljeni Herminico, katero poznajo, vzeti za svojo, ako bi bila sirota.
Mati nekako spremenjena pravi: »Hvala Bogu; on je še vedno oče sirotam. Sedaj rada umrjem. Prosim vas, gospod, kadar deklica dorase, povejte ji vse o njenem očetu, za katerega rada moli, da bo spoznala, kako potrebno je za-nj moliti.«
Nekaj dnij pozneje so pokopali Ribičevko, Hermina pa je našla pri bogatem trgovcu Jalenu nov dom in druge skrbne starše.
III.
[uredi]Od tedaj je minulo dvanajst let. Nekega mrzlega večera v mesecu grudnu kleči v lepi hiši v Pragi mlado dekle pred kipom Marije pomočnice. Dekle mora biti staro kakih dvajset let. Ako je natančneje opazujemo, spoznali bomo v njej svojo nekdanjo znanko — Herminko.
»Danes pa dolgo moliš,« reče ji gospa, ki se ji je približala.
»Saj veste, da mi je treba, vzlasti odkar sem zvedela dogodke o svoji ubogi materi in o nesrečnem očetu. A ne vem kako, danes sem posebno vesela in zdi se mi, kakor da bi bile moje prošnje že uslišane ter da je tudi oče iz nevarnosti otet.«
V tem prinese služabnica pismo. Bilo je od gospoda Jalena. Ko ga gospa prebere, reče Hermini: »Gospod nas vse povabi še danes na selo, kjer naj po njegovi volji preživimo bližnje vesele božične praznike.«
Hermina se urno napravi, da se gre poslovit od svojih prijateljic. Ker je bilo že proti večeru, spremljal jo je domači služabnik. Ko skopata po neki ozki ulici, zagleda Hermina človeka, ki leži ob kraju ulice.
»Tu leži neki človek,« reče Hermina služabniku.
»Poglejva, ali se je zgodila kaka nesreča? Mož bi znal zmrzniti, ako ostane čez noč na cesti.«
»Oh, kako slabo je oblečen,« reče Hermina, ko ga pogleda bližje; »poišči hitro kak voz in pelje naj ga na naš dom,« naroči služabniku.
Predno je drugi dan Hermina odpotovala iz mesta, obiskala je najdenega moža - bolnika v sobi za posle. Sklenjeni je imel roke in zdelo se je deklici, da moli.
»Mož, ali ste se že kaj pozdravili? Kako vam je?« sprašuje ga deklica sočutno. »Dobro, da smo vas dobili sinoči na cesti, sicer bi bili morebiti še zmrznili v tem hudem mrazu.«
»Lepa vam hvala, gospodičina, da ste se me usmilili,« reče tujec slabotnim glasom.
»Kaj pa se je vam prigodilo? Kako ste zašli v tako revščino?« vpraša ga zvedava Hermina.
»Gospodična, ločil sem se od Boga, vrgel se zlobi v naročje, zapustil sem brezsrčnež svojo družino v nesreči in sramoti — sam pa sem begal na okrog kakor — navaden malovreden tat!«
»Grozno!« vsklikne Hermina.
»Mnogo let sem živel v Ameriki popolno brez vesti. Nekega dné sva bila zgovorjena s tovarišem, da bova okradla bližnjo cerkev. Bilo je polno vernikov, imeli so ravno zvečer neko slovesnost. Ker nisem vedel drugam, šel sem v cerkev, kjer je bila ravno pridiga. Ne vem skoro, kaj se je med tem govorom zgodilo z menoj. Zdelo se mi je, da duhovnik govori samo meni in zaradi mene. Izprašal mi je vest, pokazal propad, ob katerem sem brezskrben stopal. Po govoru sem pri njem iskal tolažbe v spovednici in jo tudi našel. — Za pokoro sem sklenil, da se vrnem nazaj v Evropo proti domu, da si izprosim odpuščanja pri onih, katere sem tako silno razžalil ter da se izročim posvetni pravici. Ker sem bil brez denarja, moral sem na ladiji služiti, da sem se prepeljal preko morja in iz Hamburga sem z beračenjem prilezel do Prage, kjer sem obnemogel in kjer ste me vi gotove smrti rešili na cesti. — Še danes hočem iti naprej, da pridem do mesta L., kjer sem bil rojen.«
»Kaj, mesto L. je vaše rojstno mesto?« vpraša Hermina, »tudi jaz sem tam rojena.«
»Prosim, kako je Vam ime?« vpraša tujec.
»Hermina,« odgovori deklica.
Pri teh besedah se sklone bolnik po koncu. Vzburjen steza svoje roke, hoče govoriti, a zopet omahne na posteljo. Dolgo časa ne more najti sape. Neprestano zre na deklico, naposled jo prime za roko ter začne počasi:
»Da, da, prav — podobna — materi — da, ti si Hermina, zapuščena sirota, jaz pa tvoj — nesrečni, nevredni oče Ribič.«
»Moj oče!« vsklikne Hermina ter se oklene bolnika, poljubljajoč njegovo čelo. Bil je ganljiv sostanek gotovo je gledala iz nebes tudi pokojna mati ta lepi prizor.
IV.
[uredi]Isti dan še je Hermina odpotovala z gospo na selišče ter ondi gospodu povedala svoje veselje, po kako čudovitem potu je našla svojega očeta. Prosila je ob enem dovoljenja, da sme oče saj toliko časa ondi ostati, da okreva in mu morda priskrbeti kako primerno službo. Gospod je poslušal čudno zgodbo ter obljubil, da bo že povedal, kaj da hoče storiti.
Približal se je med tem zopet sveti večer. Vsa družina je bila skupno zbrana. Krasne so bile jaslice, katerih se je sveti večer radovala vsa rodbina. Gospodar spregovori rekóč:
»Posebno lep in pomenljiv je v letu nocojšnji sveti večer: odložimo zato vse skrbi od sebe ter se poveselimo prav iz srca teh blaženih trenotkov, ko so nebesa poljubila zemljo in nam poslala Odrešenika.
Hermina je v tem globoko vzdihnila. Kako bi se veselila, ker ni očeta pričujočega!
»Predno pa razdelim božične darove,« zopet spregovori hišni gospodar, »pokazati vam hočem še gosta, ki sem ga nocoj povabil k jaslicam.« S tem odpre stranska vrata in v sobo stopi tuj mož.
»Oče, moj oče!« zakliče Hermina, vsa vesela, ko je videla, kako veselje so ji njeni dobri drugi starši prihranili za sveti večer ter iz mesta skrivaj pripeljali na selo očeta, da bi ž njim pri jaslicah razveselili njegovo hčer.
Hermina je bila popolno srečna, ko je oče ostal v rodbini, ki mu je odkazala primerno službo. Vestno jo je opravljal do svoje smrti in Hermina je trdno prepričana, da je za svoje grehe zadostil na tem svetu ter da je sedaj srečen z materjo pri Bogu. — Prav iz srca je vzlasti ta večer pevala: Slavo Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so prave volje. Rada pa je še pozneje na strani blagega moža svojim otrokom pripovedovala o čudovitem — trojnem svetem večeru. Kadarkoli je zbrala svoje ljubljence na ta večer pred jaslicami, jim je pripovedovala o neskončni ljubezni božjega Deteta.