Trojni strup za naše ljudstvo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Trojni strup za naše ljudstvo.
Svetilko
Spisal Svetilko
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1883; Slovenske večernice, 37
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsi veste, kaj je strup: to namreč, kar pokonča ali vsaj pokvari zdravje, kadar pride v kri ali v želodec. Gotovo, da ne poznate vseh strupov, pa slišali ste že, da jih je prav veliko. Eni so kapljičasti, kakor voda, ki obstoji iz kapljic, drugi so droben prašek, nekateri pa so podobni koščeku soli ali rude. Med strupovi je zeló velik razloček. Nekateri umoré kar naenkrat, človek ga povžije in precej je mrtev. Nekateri pa škodujejo le zeló počasi. Leta in leta prihaja strup v človeka, ali poznati skoraj ni tega; pa se zgodi nekega dne, da tak človek umrje te ali druge bolezni. Vzrok njegove smrti je vendar le strup. Tak strup je toliko bolj nevaren, ker se ljudje zanj kar nič ne zmenijo. Še neke druge vrste strup poznamo, ki pa ne prihaja v želodec ali v kri, a je vendar le pravi strup: to je dušni strup. Dušnih strupov je neizrečeno veliko, in nihče ne more reči, da taki strup ni pravi strup. Saj ima tudi duša svoje zdravje in svoje bolezni in veliko reči je, ki pripravijo dušo ob zdravje ali jej zadanejo celó smrt. Taka stvar je gotovo strup.

Strupa se moramo skrbno varovati; da se ga moremo varovati, moramo ga dobro poznati; da ga dobro poznamo, se moramo dati podučiti in sprejeti nauk od tistih, ki nam ga zamorejo dati. Jaz sem se namenil govoriti tebi, milo mi slovensko ljudstvo, o trojnem strupu; ti strupi so tebi dobro znani, saj slišiš tolikokrat o njih govoriti. Zakaj hočem tedaj še jaz te podučevati, ako je stvar že znana? Glej, meni se zdi, da ni še tako znana, kakor bi bilo treba. Zdi se mi, dragi, da nisi še tako podučen, kakor bi moral biti, da sicer poznaš one tri strupe po imenu, pa ne poznaš njih škodljive moči. Tebi se zdijo neškodljivi, prijetni. Ko bi ti do dobrega spoznal te strupe, bi pač — mislim jaz — ogibal se jih, vsaj toliko se ogibal, da bi ž njimi tesnega in dušnega zdravja ne zapravljal. Jaz ti želim iz srca vse dobro in prepričan sem, da bo prav, ako poslušaš moje besede in moje svéte. Vsaj prevdari jih dobro, premisli jih resno; ako vidiš potem, da imam res prav, o kaj ne, predragi, da ne bodeš trdovratno zapiral svojega srca, ampak rekel: Ni drugače, resnica je in treba jo je poslušati.

Kateri so pa tisti trije strupi, o katerih ti hočem govoriti? 1. Tabak. 2. Žganje. 3. Nevednost. Ali si se kaj zavzel? Le potrpi, da se pomeniva. Nikar ne reci: E, pridigo hoče delati tabakarjem in žganjarjem, ter v šolo siliti otroke; saj vem kaj bo povedal. Gotovo, da ne veš. Kaj meniš, ko bi družba sv. Mohora same knjige zoper tabak in zoper žganje izdavala, ali bi kaj pomagalo? Težko! Kdor se je prvega ali druzega navadil, ne bode tako hitro svoje navade popustil. Vendar pri pametnem človeku je še vedno upati, da se bode vsaj škodljivosti ogibal, da bode vsaj zmerno vžival, česar popolnoma zapustiti noče. Zato ni moj namen rohneti in hudovati se nad tabakarji in žganjarji, ampak mirno in prepričevalno razložiti, kar mislim, da ne bi škodovalo vedeti obojim. Tabak in žganje sta strup, pa ne vselej in za vsakega enako. Kdor se ni lotil niti enega niti druzega, ta naj zve, kaj dobiva v enem in drugem; kdor pa že tako rekoč brez tabaka biti ne more, njega bi vsaj škode rad obvaroval in mu svetoval, kako naj vživa on to svojo priljubljeno rastlino, da bode kolikor mogoče menj trpelo njegovo zdravje. — O žganji pisati ni ravno prijetno in spodobno, ker pisavec ne more imeti dandanes mnogo upanja, da bode kaj opravil. Ali, kjer je sila, tam je treba upiti, morebiti vendar kdo sliši, ki se bode usmilil samega sebe in drugih. Saj je družbenikov sv. Mohora veliko, in gotovo so vsi za dobro vneti ljudje. Zakaj bi tedaj ne bilo upati, da utegne dobra beseda pasti na dobra tla? — In nevednost? Ta je neke posebne vrste strup. Prav za prav tega strupa nihče ne vživa, ali ker je nevednost kriva tolikim dušnim in telesnim boleznim našega naroda, ne morem je imenovati drugače, kakor strup, katerega strupa bi mili svoj narod rad obvaroval. Omikani in učeni bralci pa naj mi ne zamerijo, da pišem tako „strašno priprosto in domače.“ Morebiti mi bodo druge vrste bralci zaradi tega hvaležni.

1. Tabak.[uredi]

Ko bi slikar slikal Adama, kadečega tabak, nedolžnega Abelna s cigaro in hudega Kajna z mogočno pipo v ustih, vse bi se smijalo. Ker vsakemu še tako nepodučenemu se dozdeva, da v tistih davnih časih, ko je Bog še podučeval ljudi, ni nihče pušil. Pa tudi pozneje še dolgo dolgo ne. Preteklo je dobrih 4000 let pred Kristusom, in 1500 let po Kristusu, ko so živeli naši evropski predniki brez tabaka. Posebno potreben tedaj tabak gotovo ni, sicer bi morali zeló omilovati svoje prednike, da niso imeli te tako potrebne rastline. Od kod pa je tabak? Tabak je doma iz Amerike, iz tistega dela sveta, ki ga je našel Kolumb leta 1492. Ko so prišli naši ljudje v Ameriko, videli so prvič, kako se puši. Radovednost jih je gnala, da so poskušali tudi sami, ali ni jim precej dopadlo. Še le ko so spoznali, da se s tem dimom lahko odganjajo sitni in hudi komarji tistih dežel, poprijeli so se kadenja. Kadar se kake stvari privadiš, ne moreš je lahko pogrešati; zavoljo tega je prišel tabak tudi v Evropo. Najprej se je razširil po Španskem in Portugalskem, dveh močnih državah. Mnogo mnogo so ga spremenili tukaj v dim. Dandanes ste obe te deželi slabotni in propadli. Ali zavoljo tabaka? — Leta 1560 da francoski poslanec na Portugalskem, po imenu Nicot (r. Nikó), nekoliko v prah stolčenega tabaka kraljici Katarini Medici, katero je glava bolela. Kraljica poduha ta prah, kihne enkrat, dvakrat in glava je ni več bolela. Takrat se je začelo nosljanje, kajti vse je posnemalo kraljico. Hitro se je širil tabak po Evropi, akoravno mu ni manjkalo nasprotnikov. Po ceni takrat tabak ni bil, cesarji in papeži so tabak ostro prepovedali, žugali hude kazni tabakarjem, celó vislice, pa vse ni nič pomagalo. Dandanes je tabak bolj znan, kakor sol, in po mestih je več prodajalnic zanj, kakor občnih vodnjakov.

Marsikdo poreče: Gotovo mora biti tedaj tabak zeló koristen, sicer bi se ga ne bili ljudje tako hitro in tako obilno poprijeli. Ali tako sklepati bi bilo napačno. Koj s prva so nekateri možje skušali podučiti svet in ga svariti. Francoski učenjak Mihel Montaigne je rekel naravnost: Tabak je prišel iz novega sveta umorit starega. Ravno tako so mislili vsi njegovi sovražniki in ga skušali zgodaj zatreti, da bi ne bilo kedaj prepozno. Tako sodijo vsi zdravniki, izmed katerih še ni nihče priporočal tabaka kot vsakdanje razveseljevanje. Zdravniki trdijo, da škoduje tabak najprej želodcu, da slabi kite in posebno še živce, da škoduje možganom in hrbtišču, da napravi mnogo bolezni v pljučah, v krvi, v želodcu in v glavi. Zakaj pa? Enoglasno pravijo, da je v vsakem tabaku nekaj strupa. 20. julija 1851 je bil ob glavo djan neki grof iz Belgije, Bocarnie po imenu. Deset tisoč ljudi je prišlo gledat strašen prizor, ko mu je padla glava. Kaj pa je bil naredil ta človek? Bocarnie se je učil tudi kemije, t. j. tiste znanosti, ki se peča z notranjimi lastnostmi in močmi rud, tekočin, sokov itd. in je poskušal, kake moči da ima tabak. Spoznal je, da je tabakov dim zeló škodljiv; da vino, v katerem se je namakal tabak, pripravi vsakega v bolezen, da zamore duhan (t. j. tabak, katerega duhajo in nosljajo) umoriti vola, ako ga deneš nekoliko na krvavečo rano, da se zamore z neko drugo tabakovo namako lahko umoriti psa. — Bocarnie je bil grof ali reven, in zato bi bil rad podedoval premoženje po nekem bogatem sorodniku. Kaj stori? Iz tabaka izvleče strup, imenovan: nikotin in pomaže ž njim ustnice svojega bogatega sorodnika. Sorodnika je kmalu umoril strašen krč. Zločincu pa pridejo na sled, zapró grofa, zdravniki in kemiki dokažejo, da je oni človek bil zastrupljen z nikotinom in grofa obsodijo k smrti. Ta novica se je hitro raznesla po Evropi in pač ni mogel nihče več dvomiti, jeli tabak strupen ali ne. Ali je pa to kaj prestrašilo tabakarje? Nič ne?

Ni tedaj mogoče ugovarjati, da v tabaku ni strupa. Ali lahko vsakdo ugovarja, da tabakarjem nič ne škodi. „Saj jih vidimo toliko zdravih, močnih, ki tudi dolgo živé, akoravno jim je tabak zeló priljubljen.“

Res je tako in dosedanji nasprotniki tabakovi so se precej motili, misleči, da pride tisti strup, ki je v tabakovih listih, z dimom v človeka. Oni niso pomislili, da tabak zgori in da se z gorenjem marsikaka stvar spremeni in tako tudi tabakov strup. Na to pa so prišli učenjaki še le pred kratkem. Naj se čast. bralec ne ustraši, ako mu podam tukaj nekaj številk. Leta 1809 je dobil neki francoski učenjak v tabaku dve strupeni snovi: eno je imenoval nikotin, drugo nikocjanin. Nikotin je oljasta tvarina svetle barve in zeló strupena. Četrtina kapljice precej umori zajca, človeka tudi precej usmrti. Nikocjanin je nikotinu podoben, pa ni tako strupen. Njemu pripisujejo moč, da napravi omotico in bljuvanje. Te dve tvarini ste gotovo v tabakovih listih. Dolgo so mislili, da ste tudi v tabakovem dimu, ali natanke preiskave so pokazale, da v dimu nikotina ni, še v dimu tistih cigar ne, ki imajo največ nikotina. Kadar namreč tabak gori, se tudi nikotin spremeni. Ali ker vendar ni bilo mogoče dvomiti, da je tudi v dimu gotovo nekaj strupa, — od kod sicer omotica, bledost, mrzel pot, slabosti, tudi driska pri začetnih kadilcih? — so jeli preiskovati dim, in nemška učenjaka Wohl in Eulenberg sta našla neke druge snovi, tako imenovani pikolin in piridin ki imajo strupeno moč. Da, zares strupeno moč! Neki pisatelj, ki je prijatelj tabaku, to moč tako popisuje: Te dve snovi dražite posebno žlezne kožice, zapirate sapo in motite dihanje; od začetka razdražite srce potem pa ga omrtvite. S pikolinom zastrupljene ljudi so razrezali in našli, da se je kri strdila, sapnik je bil ves penast, kar kaže, da ta strup najhuje prijema sapnik. Ta strup tedaj nikakor ni tako hud, kakor je nikotin, ali strup je vendar le, to ve vsak tabakar iz lastne skušnje, ker je moral boriti se ž njim v začetku, preden se ga je navadil, ker je čutil omotico in slabosti. Od zdravega kruha, od vode ne pride nikoli kaj takega. Že poprej imenovani nikocjanin se nahaja tudi v dimu in je tedaj kakor v tabakovem listu tudi v dimu strupen. V tabakovem dimu so dobili dalje še te le snovi: vodeno soparico, drobno oglje ali saje, ogljeni kislek, ogljenčevo kislino, amonijak in nekatere druge bolj neznatne tvarine. Saje lahko vsak vidi v dimovej barvi; amonijak napravi z drugimi snovmi tabakov duh, ki se tako rad prime obleke, posebno sukna, duh, ki je nekaterim tako neprijeten in ki je v žlindri pipinej pravi smrad.

Tak je tedaj tabak in sicer tabak za pušenje, o katerem tukaj najprej govorim. Prevdarimo sedaj pušenje tabaka od več strani: 1. po zdravem razumu; 2. od zdravstvene strani; 3. od nravne strani; 4. iz stališča narodnega gospodarstva; 5. po nekaterih drugih premislekih.

Kaj pravi zdrava pamet o kadenji ali pušenji? Pamet uči, da potrebuje človek jedi in pijače, da živi. Brez tega bi živeti ne mogel. Zaradi naravne sramožljivosti in zaradi mraza potrebuje on tudi obleke. Ali še kaj drugega? Potrebuje tudi dela, potrebuje snage — več pa ne potrebuje za svoje telo. Ker pa tabak ne služi niti enemu niti drugemu namenu, je gotovo — in noben tabakar ne more ugovarjati — da je tabak nepotrebent. Do šest tisuč let so živeli ljudje brez njega; bili so močni in zdravi, učeni in bogati, ako tudi niso poznali tabaka: ali je tedaj tabak potreben? In mislim tudi, da so bili vsaj toliko srečni, kakor mi, ako ne malo bolj. Vsaj tisti, ki bi tabaka ne mogli trpeti, imeli so v starih časih lepo srečo, da jih ni nihče nadlegoval s tabakovim dimom.

Ako pa tabak ni potreben, spada gotovo v vrste tistih stvari, ki jih imamo samo zato, da nam lepšajo in krasijo življenje. Nespametno bi bilo trditi, da tabak vajenemu tabakarju vsaj dozdevno ali ne dela življenja prijetnega. Tabakarju je tabak ljuba, dobra in draga stvar; te lastnosti same tabaka ne morejo priporočati. Kaj misliš ti, ki ljubiš tabak, je li narava hotela, da bi ljudje kadili? Ti mi rečeš: gotovo da, čemu je pa sicer tabak vstvarjen, kakor da ga vživamo in sicer s kadenjem, ker tako je najprijetneji? Jaz pa pravim, da kadenje je protinaravno in nenaravno. Bog je vstvaril čisti zrak, da ga vživa človek, nikakor pa dim ni primeren pljučam. V čistem zraku je naravno prebivati, nikakor pa ne v zakajenej in smrdečej sobi. — Pa praviš: zakajena soba se mora prezračiti. — Dobro, tedaj ti sam priznaš, da dim ni naraven za dihanje. Ali je dalje naraven ali primeren za človeka smrad? In vendar zagovarjaš in ljubiš tabak, ki nekadilcu smrdi in ga nadleguje. Ali je lepo svoja usta in svoj nos narediti za dimnik? Ali je lepa podoba kadilca, ki ima pipo v ustih ali cigaro? Ali naslika kak slikar tako podobo kot vzor lepote? Koliko mladeničev se navadi tabaka samo zavoljo tega, ker imajo kadenje za Bog vé kaj lepega, imenitnega, moškega; tega pa ne mislijo, da si samo glavo praznijo s kadenjem! Ko bi tak mladeneč s cigaro ali pipo v ustih vedel, kako smešen je, kako ga zaničuje vsak pameten, ki ga vidi, strl bi pipo in vrgel cigaro proč za vselej. To naj bode čast tvoja, da gredó iz tvojih ust pametne in modre besede, ne pa dim; na to bodi ponosen, da je tvoje lice lepo zdravo, da imaš čiste bele zobe, rudeča ustna, ne pa čudno iz ust molečo stvar, ki nima nikakoršne lepe oblike. — Kaj ne, dragi bralec, da govori tako zdrava pamet? In tudi to še pové zdrava pamet, da se narediš sužnja sitne navade, ako se privadiš tabaka; moraš imeti vsakovrstno ropotijo po žepih, moraš vedno pljuvati, kar nikakor ni lepo. Le skušaj enkrat prav trezno pomisliti vse to in prašaj se potem: ali je res pametno kaditi?

Drugo in najimenitnejše prašanje pa je: kaj pravi tabaku naše ljubo, neprecenljivo zdravje? Po tem, kar smo prej slišali o tabaku, odgovorimo lahko: Tabak je zdravju sploh škodljiv. Nikakor ne pravim, da za vsakega človeka in za vse ljudi enako. Saj je tudi strup za zdravilo in tudi tabak je nekaterim ljudem ne samo neškodljiv, ampak še celó koristen, kot zdravilo. Pa morali bi ga tudi vživati samo kot zdravilo in prašati o tem poprej zdravnika. To bi bilo naravno in pravo. — Sploh pa govoreč pravi vsak zvedenec: tabak je počasen strup. Upam, da se je bralec o tem že prepričal zgoraj, ko smo preiskovali tabakov dim. Prepriča se lahko zmerom, ako opazuje tobakarja novinca, in tudi ako sam sebe opazuje, kadar puše močen tabak. Seveda se tabaka s časom privadimo in ne čutimo več tistih težav, kakor o pričetku, pa smemo li zavoljo tega tudi reči, da ni strupen? Nikakor ne, ako imamo dokaze, da se počasi le pokaže strup. Kako? Ako bi tudi v tabaku ne bilo strupa, že samo kadenje je zeló škodljivo ustam, grlu in želodcu. Škodljivo je ustam, ker prijema ustne žleze, iz katerih prihajajo sline. Kadenje draži te žleze, napravlja sline, katere kadilci navadno iz ust pljuvajo. Vsakdo pa vé, da so sline za prebavljanje zeló zeló potrebne. Zato svetujejo nekateri sline požirati, katere se delajo pri kadenji. Tudi jaz bi temu pritrdil, ko bi vedel, da ne gre s tistimi slinami nič napčnega v želodec. To pa je čisto gotovo, da si tabakarji kvarijo zobe. Jaz si ne morem domisliti nobenega, ki bi imel lepe bele zobe, in nekateri, ki se odlikujejo v tej prednosti, so tabaka sovražniki. Naj bralec to stvar sam premisli in se vpraša, ima li rad lepe trdne zobe? Tabakarjeva usta postanejo vedno bolj neobčutljiva, zato ljubijo oni take jedi, ki jih dobro čutijo v ustih, n. pr. zeló kisle, s poprom potresene. Do hladne zdrave vode navadno nimajo velike ljubezni. Ali ni to znamenje, da so si usta pokvarili? Da trpi grlo s kajenjem, to je znana stvar. Odkar se tako strašno širi vživanje tabaka med mladino, je vedno teže najti lepih glasov. Vse je hripavo in razkavo, lepih tenorjev kar ni več. Od kod je to? Na misel mi je prišlo, da denejo meso sušiti v dimnik. Kaj takega se menda godi tudi z glasovnimi deli v grlu, saj pravijo, da se glasovi „sušé.“ — In želodec? Tudi on mora trpeti v tabakarju, ker ne dene mu dobro dim, ki se mnogokrat tudi do njegovih vrat priplazi, ne denejo mu dobro tabakove sline; ako jih pa on izpljuje, jih želodec nič ne dobi. Tabakar sicer misli, da se kadenje želodcu kaj prilega, češ, da pospešuje prebavljanje, da ga t. j. želodec potolaži, da ga dene v red itd. in zato najraje pušijo po jedi. O nespametni! S kajenjem samo otrpnejo čutnice, da želodca ne čutijo; ono čutnice nekako zamori, in zato se mnogim zdi prijetno kaditi po jedi. Pa tabak jih samo oslepari, kakor jih tudi oslepari, kadar zaradi lakote kadé. Res je, tabak utolaži lakoto; pa je li to dobro? Ako ti hočeš, te opominja s tem liatora, da jej daj potrebnega, ne pa da jo goljufaj in daj dima! Zopet si kličem v spomin vse znane mi tabakarje in ne najdem nobenega, ki bi imel „dober“ in trden želodec. Najbolj škodljivo pa deluje tabak na živce, to je neke predrobne, nitkam podobne žilice, s katerimi človek čuti; zavoljo tega se imenujejo tudi čutnice. Dokazano je in vsakdanja skušnja uči, da tabak poprijema živce. Zavoljo tega nastane omotica pri začetniku; zaradi tega čutimo po močnem tabaku nekako pijanost. Pa saj to je dobro in prijetno, mi kdo poreče. Morebiti prijetno, dobro pa ne. Živci hočejo imeti mir in kadar jih nič ne draži in ne napenja, tistikrat so zdravi. Sicer pa človeka kmalo kaznujejo, da se je proti njim pregrešil. Sčasoma otrpnejo, postanejo topi ali pa zaidejo v drug nered. Po tabaku trpijo možgani, trpi hrbtišče, tedaj tudi moč spomina in nazadnje še pamet. Da, številke kažejo, da kakor se pokadi več tabaka, tako se skadi tudi več zdrave pameti. Le en zgled: Na Francoskem so pripeljali l. 1810 22 milijonov funtov tabaka in norcev je bilo tam tisto leto 4000. Leta 1830 tabaka 50 milijonov funtov, norcev je bilo 9000. Leta 1851 tabaka 115 milijonov funtov, norcev je bilo 22.000. Leta 1873 tabaka 200 milijonov funtov, norcev pa 40.000. Kar bom pozneje govoril tudi o žganih pijačah, omenjam precej tukaj, da se je množilo, pa v manjej meri, tudi pitje žganjsko v tistih letih. Oboje skupaj pa je množilo število norcev. Ako to ni dovolj jasno, potem je vse govorjenje zastonj. Pa čemu hoditi učit se na Francosko, kdor ima oči, vidi tudi doma, kar mu je treba, in v tej zadevi ni nič bolje pri nas. Tudi pri nas zori jih vedno več za norišnico. Omenjam pri tej priliki še to, da s tabakom pridobljena slaboumnost prehaja tudi na otroke. Sploh škoduje vsak kadilec svojim otrokom, že predno so rojeni.

Vse, kar sem povedal dosedaj o škodljivosti tabakovej, velja najbolj o mladini. Mlademu, nedoraslemu človeku ponujati cigare se pravi strupa vlivati mu v kupo življenja. Neki že zgoraj omenjeni zdravnik, prijatelj tabaka, pravi kratko tako le: „Neznano škodljivo je kadenje dečkom, sploh nedoraslim ljudem. Nasledki kadenja pri njih so bolezni v želodcu, srcu, pljučah in možganih; oni postanejo bledi in slabotni, zgube dušne moči in telesne in si pokvarijo življenje. Mladi ljudje, ki kadijo, so navadno tudi razuzdani v pijači in nečistosti.“ Te besede znanega zdravnika in pisatelja Klenke-ja popolnoma potrjuje vsakdanja skušnja. O mladina, ki ti cveto še rože na licu, ko bi pač spoznala, kaj je tebi v prid! Krčiti se nam mora srce od bolečin, ko vidimo dandanes še prav nežne mladeniče, ki pogubljajo svojo lepoto, svoje zdravje, svojo srečo s tabakom. Ni preveč rečeno: srečo zapravljajo! Udajo se mladinci kadenju, udajo se pijači, udajo razkošju — mladost je poparjena, je zgubljena, življenje je ostrupljeno. Opisoval ne bodem dalje tega žalostnega napredka v mladeniškej omiki. Po večem se sme tudi reči, da vsi odgojilci, vsi, ki delujejo v šoli, preganjajo tabak. Ali kdo vé, zakaj da ima tako malo vspeha, njih prizadevanje!

Pa ne smem se predolgo zadrževati pri zdravstvenih škodah tabaka, vsaj treba je le odpreti oči in gledati; — rekel sem, da bomo prevdarili pušenje tudi od nravne strani, to je: ali škoduje tabak tudi čednosti in kreposti? Reči moramo, da škoduje. Samo nekaj zgledov in dokazov! Da zapelje tabak mladega človeka v pijančevanje in večkrat tudi v nečistost, sem že rekel, ko sem navedel besede onega nemškega zdravnika. Kadenje pri mladini je zares pravo znamenje mladeniškega napuha, ošabnosti in dušne praznosti. Mladenič se hoče „postavljati“ in si kupi smodko, kratko in ako hoče biti še bolj imeniten ter velik, kupi si dolgo. Kako strašno podpira tedaj tabak mladeniško domišljavost! Le naj se spomni vsak tabakar svojih mladih let! Tabak je vzrok toliko tatvinam. Mladenič hoče kaditi, pa nima denarja; prositi ga je sram. Kaj naj tedaj stori? Ukrade in krade tabak ali pa še raje denarje starišem. To je začetek, morebiti majhen, ali iz majhnega zraste veliko. — Morebiti se bode zdelo komu smešno, kar omenjam, ali meni ze zdi vendar resnično in važno. Tabak pospešuje sebičnost in razdira ljubezen med ljudmi. Tabakar išče tolikrat veselja in zabave le v tabaku, postane mu najljubša stvar, loti se ga neka samozadovoljnost, ki zapira njegovo srce proti drugim in tako postane on bolj sebičen, kakor bi bil sicer. Naj le pogleda vsakdo v življenje, na to, kar ga uči skušnja, pa bo videl, da je res. — Tabak razdira medsebojno ljubezen — to je jasno kot beli dan. Kdor tabaka ne puši in ga sicer ne vživa, njemu je oduren, in oduren tudi vsak tabakar. Zopern mu je duh tabakov, zopern pogled na tabakarja. Pa tudi tabakar gleda pisano netabakarja, češ: ta me pa še hoče zaničevati, ta ne kadi, to je posebnež, to je čuden človek. In rad se norčuje ž njega in tudi ob priliki nagaja. Ali ni tako? Ako izmed dveh bratov eden kadi in drugi ne, nič več ni tiste prelepe in nepopisljivo srčne ljubezni in edinosti med njima. Kako more brat nekadilec poljubiti brata na ustnice, ki so mu neprijetne zaradi tabaka? Enaka je z možem in ženo, očetom in otroci. Koliko prepirov napravi tabak! Kratko, zdi se mi, kakor da bi škodljiv dim bil vlegel se na zemljo, odkar se je pričelo kadenje, dim, ki tlači društvo človeško. Ene mami, druge pijani, tretjim pa greni marsikako sicer jasno uro.

Hudo moramo tabak obtožiti, ako ga prevdarimo od gospodarske strani. Vem, da se je pri teh besedah vzdignila cela vrsta davkarskih gospodov, ki mogočno govoré: „Tabak nese državi milijone in milijone. Od kod bi dobila država denar, ako bi tabaka ne bilo?“ Pač, milijone in milijone, res je. Ali ti milijoni kaj so? Prodano zdravje, srčna kri narodova. Loterija tudi nese državi milijone; loterija je tudi nekaj podobnega tabaku. Kako upanje navdaja tistega, ki je stavil, da bo dobil! Tisto upanje ga živi in še lakote pozabi v tistem upanji. Torej: živijo loterija in milijoni, ki jih dobiva država! Mi si moramo stvar tako misliti, kakor je v resnici, ne pa kakor se nam le zdi. Dobička nimajo tisti kmetje, ki tabak pridelujejo in ga državi prodajajo, kajti lahko bi sejali kaj drugega namesto tabaka in država bi imela veliko več živeža. Ali pšenice ni mogoče prodati? Na dobičku niso delavci in delavke po tabakovih tovarnicah ali fabrikah. Saj pridnim rokam dela ne manjka. Kmetje bridko zdihujejo, da manjka kmetijam, polju delavcev, odkar dere vse v tovarnice. Sicer pa tudi delo v tovarnicah tabakovih ni nič kaj prijetno in dobro, ne za dušo in ne za telo. In ako bi država ne imela dohodkov od tabaka, dobila bi jih drugod; saj so pred tabakom v Evropi bile menda tudi države in imele tudi kaj dohodkov. Vse gospodarstvo držav s tabakom je podobno dimu. Prebivalci drago plačujejo dim, in pravega resničnega dobička nimajo za svoj denar. Današnji materijalni, v tvarino zaljubljeni svet bi lahko spoznal, da s tabakom sam sebe goljufa. Ko bi tisti milijoni obrnili se za železnice, za šole, za kmetijstvo; ko bi ona tla, ki rodijo tabak, rodila žito, sočivje itd., bi vse drugači zacvetelo državno gospodarstvo. In uboštva bi ne bilo. Zakaj je toliko stradalcev, ki nimajo ne kruha, ne soli? Zato ker kruh spodriva tabak, ker mora dim biti namesto soli. Nobenega reveža bi ne bilo več, ko bi tabakar le tretjino tega dal ubogajme, kar on zakadi, in lepe kapitale bi on kopičil, ko bi drugi dve tretjini deval na stran. — Ne morem o tem obširneje govoriti, da ne bode prostora v teh bukvah drugim stvarem premalo; pa saj je dovolj to in kdor bere, tega prosim, naj le trezno in pazno premišljuje sam dalje. Naj navedem samo še nekaj drugih razlogov, ki tožijo in obdolžujejo tabak. Eden takih je nevarnost, da se ne zaneti ogenj. Koliko nesreč naredé pijanci tabakarji! S tabakom se podpira nečednost in nesnažnost.

Že takrat, ko se tabak pripravlja, godi se ž njim marsikaj, ker bi ne budilo ravno zeló poželjivosti po tabaku, ako bi tabakarji o tem vedeli kaj. Nekateri je sicer tako izbirčen v jedi, tako strašno občutljiv, nikoli mu ni kaka posoda dovolj čista, vse obriše in odrgne, precej se mu jed gnjusi. Ali smodka, katero je cela vrsta bolj ali manj čednih kadilcev v tabakovej prodajalnici — ako na cigarice še mislimo ne, pretipalo in poskušalo, smodka se ne zdi nikomur nečedna in slastno jo primejo njegove ustnice in zobje. Kako neprijeten je tabakov dim na železnicah, kako neprijeten v očitnih prostorih! Kako da je neprijeten duh tabakov tistim, ki ne kadé, prepriča vsakega tabakarja njegov zvesti pes, ki se boji tabakovega dima bolj, kakor palice.

Dovolj je, čemu še več naštevati? Vsakega, ki se da prepričati, so ti razlogi vsaj nekoliko lahko prepričali. Treba je le dobre volje in nekaj moči, da se skušnjava kadenja premaga. Prijatelj, ako nisi še začel kaditi, nikar ne začni, posebno ako si še prav mlad. In ako zamoreš, odvrni tudi od drugih enako skušnjavo in nevarnost. Kaj pa, ako si že začel, ako si že nepoboljšljiv kadilec?

Tudi za kadilce imam nekaj svétov. Malo upanja imam namreč, da bi kakega tabakovega prijatelja mogel spreobrniti. Navada je železna srajca. Pa ako tabaka že nikakor nečejo popustiti, naj se vsaj kolikor je mogoče varujejo škode. V ta namen naj si zapomnijo ta le pravila in te svéte:

Ker je veliko veliko na tem, kako da kadiš, glej, da prav in pametno kadiš. Zato se nikar ne vdaj tabaku tako hudo, da bi brez njega kar nič ne mogel prestati, ampak zmerom ostani gospodar svoje navade. Tudi ne kadi zavoljo dolgega časa, ker nimaš kaj delati, kaj govoriti in s čem se pečati, ampak le iz potrebe. Kadar se ti zdi, da želodec ali potreba prosi tabaka, takrat si ga le privošči. Ne skadi več, kakor do dveh cigar na dan, in redka izjema naj bodo tri cigare. Ako zamoreš opraviti z eno, je najbolje. Kar je pa nad tri, to je gotovo zeló škodljivo, to je kakor preobilna jed, je kakor nezmernost v pijači. Ako ti smodka ne ugaja, raje jo vrzi proč, kakor da bi se mučil ž njo. Kadar si utolažil željo po tabaku, takrat je dovolj, takrat nehaj. Le toliko časa ga vživaj, dokler se ti zdi prijeten. — Kaj je bolje kaditi: tabak v pipi ali cigare? Pozvedoval sem o tem in zdravnikov svét je: najbolje je pipa. Pipa naj bode vedno suha, čista, naj ima dolgo cevko; posebno ustnik je treba večkrat osnažiti, najbolje s kakim peresom. Preglodane ustnike in take, ki so radi mokri, treba je vreči na stran. Kratke in umazane pipe so zeló nezdrave, ako se jih tudi kdo privadi. Pomisliti je treba, kako rada pride žlindra v usta; ta pa ni samo strašno nagnjusna, ampak zeló strupena. Ali nekateri kadilci so tako nemarni, da vlečejo in vlečejo, dokler ne začne v pipi kar grgrati. In potem še premišljujejo, od kod neki bolečine v glavi, v želodcu, od kod slabosti itd. Taki nemarneži zares tabak „pijejo“. Zeló žalostno je, da se ravno pri kmečkih takakarjih nahaja največ takih pipic. Res ročne so, ali vas vse, ki vam je zdravje drago, prosim in rotim, kadite vendar raje iz daljše pipe. Saj ni treba ravno pri delu kaditi, kaditi je takrat najbolje, kadar je sicer čas počitka. Zato proč, strani kratke pipe! Ker že od kadenja pri delu govorimo, naj še to opomnim, da se gospodarji na kmetih in tudi drugi, ki dajejo delo, prav bojijo, — po pravici — delavcev, ki kadijo. Sedaj tlačijo pipo, sedaj nažigajo, sedaj tresejo iz pipe pepel — vse to jih precej zadržuje in dragega časa izgubé mnogo. Kdo more reči, da se ta zguba časa še ne pozna? — Pa to le mimo gredé. — Da pridem zopet na pipe, naj omenim, da so poskušali napraviti „neškodljive“ pipe; pa, ko bi jih tudi imenoval, kdo bi se zanje zmenil! Sploh tabakar raje puši iz pipe, kakor cigaro! Ker se ti pa ne zdi spodobno pipo vzeti na ulico ali cesto, je najbolje, da tukaj ne kadiš. Ako pa že na vsak način hočeš imeti smodko, rabi vsaj ustnik, v katerega smodko vtakneš. Smodko kar golo v ustih imeti nikakor ni čedno, kakor sem ti to že povedal; ti si onesnažiš ustnice in zobe, imaš v ustih, kar jih je imelo morebiti že sto v rokah. Dalje pomisli, da dobivaš iz gole cigare pravi nikotin v usta in želodec; potem: da se proti koncu cigare nabira vse škodljivo, in to ti požiraš, ker srkaš iz nje tiste strupene stvari. Zato naj se ti ne zdi predrag ustnik in brez njega ne kadi smodke. Tudi ne skadi smodke prav do zadnjega, ker zadnji del je najbolj škodljiv. Toliko, kar se tiče načina, kako da kadi. Zastran pljuvanja pa ti ne morem dati zanesljivega svéta. Klenke svetuje, da naj se sline požirajo. Skoro da bi utegnilo to še najbolje biti, ako ne čutiš vsled tega težav v želodci. Tisti pisatelj tudi svetuje, da naj nikar nikdo ne kadi predragih in premočnih tabakov. Toliko tabakarjem.

Kaj je reči o tem, da kadijo tudi že gospe in gospodične? To rečem, kaj pravi naš kmet, ki vidi samo kako ciganko, rjavo in raztrgano, kaditi: za ta spol kadenje ni gosposko, ampak cigansko.

Zavoljo hudih nasledkov kadenja pri mladini, katerih nasledkov nihče tajiti ne more, treba je mladim ljudem to veselje, neumno in iz napačnih misli izvirajoče veselje zabraniti. Pa skušnja uči, da prepovedan sad kaj zeló diši, zato je treba najprvo in pogostoma mladino prav podučiti. Mladina naj vidi, da se vam zdi res, kar govorite in zato morajo imeti starejih zgled pred očmi, vaš zgled sam, vi učeniki. Ne nehajte učiti, ne nehajte svariti! Kako, to bote sami najbolj spoznali, ako imate le pravo srce za srečo mladine. Gosposka, županstva naj bi ne zamudile storiti, kar je v njih moči. Strah, ako le pomaga k dobremu, gotovo ni napačen.

Kaj je pa misliti o nosljanji, duhanji ali po domače šnofanji? Kakor je zadnja beseda slovenskim ušesom zoprna, tako zoprno in grdo je tudi to počenjanje. Skoro se botim, da bi bilo proti dostojnosti, ako bi vse natačno popisal, kaka pota da ima tabak, ki ga nosljavec natlači v nos. Da pride v želodec, tega morebiti marsikdo noče verjeti, pa je gotovo. Seveda nosljavec, ki tabaka ne čuti, ako ga nima poln nos, tudi ne čuti, kedaj da mu zleze po grlu. Dokazano je, da pride duhan celó v možgane, ter razdraži ta nežni del našega telesa, napravi pa lahko, da tak človek celó znori. Duhan res zbudi duha človeškega in pomaga, da ložej misli. Ali ravno zavoljo tega otrpne sčasoma dušna moč in ne premore nič več, ako ne pride na pomoč duhan in zopet duhan. Najnavadneji konec nosljanca, ako se jim posreči ohraniti si nekako dolgo življenje, je ta, da postanejo slaboumni, otročji ali pa nezmerno sitni. Kako da so ravno taki nosljanci nadležni, nečedni, mi ni treba praviti. Povsod zapusti črni prah svoje sledi, da drugih hujših nadležnosti še omenim ne. O da bi pač vsakdo zbral svojo zdravo pamet takrat, kadar začenja duhati! Ni mogoče, da ne bi se ustavil vsem prijetnim skušnjavam. Saj tudi ta tabak je strup. Nikotina sicer v duhanu ni dosti, ker ga tako pripravijo, da se nikotin uniči; pa namesto nikotina pridejo drugi strupi vanj takrat, ko ga pripravljajo za nosljanje. Takrat se prime tabaka marsikaj, o čemer se ti še sanja ne. Pa tvoj nos mora vse to povžiti. Dober tek!

Še eno vrsto tabakovskega veselja moramo pogledati, to je žvečenje. Ako sodim po zdravej pameti, moram reči: Ako je tabak sploh za oživanje, mora biti za usta, za žvečenje. Toda ravno ta gnjusna navada nekaterih ljudi nižje vrste nas uči, da tabak nikakor ni nič prida. Komu dopade lice, ki zakriva kepico ljubeznjivega tabaka v ustih? Ali pa prelepo pljuvanje takih tabakarjev, ki se godi včasih prav mojstersko in umetno? Tako vživanje tabaka je najbolj škodljivo. Navadno nahajamo to navado le pri močnih, surovih ljudeh. Pa tudi tem je lahko poznati na obrazi, da za svoje zdravje oni ne skrbijo. Neizrečeno slabo je, ako si ubožci, reveži, ki največkrat nimajo potrebne hrane, skušajo na ta način potolažiti lakoto. To je naravnost strupljenje samega sebe. In še slabše je, ako taki ljudje pobirajo konce in ostanke smodk. Ti ostanki, tako imenovani „čiki“, so še za dim škodljivi in nevarni, kakor sem zgoraj povedal, kaj pa še, ako pride naravnost v usta in želodec! Zato vi kadilci v imenu ljubezni do bližnjega vas prosim, ne dajajte nikoli tistih ostankov revežem. Vi jim s tem ne storite nič dobrega, ampak daste jim strupa. Raje poteptajte tiste ostanke, da jih nihče pobral ne bode. Kdor zamore, naj odvrača take nesrečneže od njih navade. Kruha, kruha, in ne tabaka!

Pri kraji smo. Kam nas je pripeljalo premišljevanje? Želim da do teh le trdnih sklepov: 1. Dosedaj nisem kadil, nosljal, žvečil, tedaj tudi zanaprej ne bodem. 2. Drugega bralca sklep naj bode ta le: Vidim, da mi škoduje tabak, rad bi se ga odvadil, ko bi le mogel; skušal bodem. — 3. Jaz se pa ne morem odvaditi, zdi se mi, da mi tabak ne škodi, ako ga zmerno vživam; tedaj ga hočem rabiti zmerno in pametno. 4. Nosljanje je res grdo, proč tabačnico! 5. Tabak žvečiti, grda usta imeti, ostudno okoli sebe pljuvati, to je za me, ubogega hlapca, nespodobno, dokler živim pri čednih ljudeh. Tedaj nič več tabaka v usta. — Izmed teh sklepov naj si vsakdo izbere tistega, kateri ga zadeva; naj stori tako, in ne bode se treba kesati. Vse bode veselo, da se je tabakar spreobrnil. Saj so se drugi pred teboj tudi že spreobrnili. Sloveč pisatelj Aleksander Dumas mlajši je bral neko knjigo o tabaku ter nehal pušiti. — Nekega duhovna v Lombardiji zdravniki niso nikakor mogli ozdraviti. Nazadnje zapazi eden, da je imel vedno tabačnico v roci. Zapove mu, naj pretrga nosljanje za nekaj časa in ima prazno tabačnico v roci, da se bode ž njo zamotil. Prsti so sicer večkrat segli vanjo, ali nos se je dal goljufati. Bolnik pa je vsled tega ozdravel.

Stori tudi ti tako! Pa — vsak po svoje!

2. Žganje.[uredi]

Ko sem govoril o tabaku, bilo mi je mogoče tam pa tam tudi malo se pošaliti. Saj so tudi tabakarji navadno šaljivi ljudje in kadar jim ne manjka tabaka, tudi katero rekó, posebno takrat, kadar jim je kak boter prijazno ponudil mehur, češ, saj se že vidi, da je pipa prazna. A da bi kdo mogel o žganji in žganjarjih govoriti šaljivo, to se mi zdi nemogoče. Kar je pri tabaku najhujega, da vidimo majhnega fantalina s cigaro med mlečnimi zobmi — no, res, jeza nas pograbi, najraje bi stresli fantalina za ušesa ter mu jih priložili nekaj od desne, in leve, — in prav je, ako to storimo — pa vendar nazadnje se takej nezrelej možatosti tudi posmejemo: ali od žganja pijanega človeka videti, smrdečega, omazanega, ki leži tam le ob cestnem jarku ali pa še v njem, katerega še pes nerad povoha — človek, ali se moraš pri tem prizoru zasmejati? Britka žalost nam obide srce, ne samo zaradi nesrečnega človeka, ki je tako padel, ampak zavoljo žalostne osode človeštva sploh. Tabak kaditi, tega sploh ne moremo prištevati komu v velik greh, ako ni nikakih posebnih okoliščin: pijančevanje z žganjem je pa ena najhujših in najgrših pregreh. Kdor se vda žganju, ta je navadno zgubljen. Pijančevanje postane strašna strast, pijanec zgubi svojo prostost, postane sužnik pijače in navadno ugasi njegovo žejo le hladni grob.

Mnogo mnogo so že pisali o žganji, mnogo si prizadevali ustaviti to kugo, ki se vedno bolj širi in vedno huje prijema ljudstvo. Zato bi skoro tako bilo, kakor da nosim vodo v morje, ako bi tudi jaz z novega začel govoriti, kako škodljivo da je žganje, kako žalosten konec da storé navadno žganjepivci itd. Saj je vsakdo o tem prepričan, tudi pijanec je prepričan, ali kaj pomaga? Tudi nam je podala lani „slovenska Matica“ podučljivo knjigo o vpijančljivih pijačah, o katerej ni nič drugega želeti, kakor da bi bila za prosto ljudstvo malo razumljivejše pisana in bolj razširjena. Pa vsaj pri tistih, katerim je posebno namenjena, pri bolj omikanih naj bi ne ostala pazabljena, ampak oni, t. j. učitelji, duhovniki itd. naj bi jo večkrat prebrali in si iz nje zajemali trdno voljo: zatirati žganjepivstvo. Tudi vino, pivo postane marsikomu lahko v pogubo, vendar jaz pijač sploh nisem dal med „strupe“, ampak samo žganje, ker samo ta je res nekaka peklenska pijača, ki pokončuje dušo in telo človekovo.

Zato ne bodem govoril o žganji tako, kakor sem govoril o tabaku in tudi ne tako dolgo. Ampak le nekaj misli hočem podati, ki sem jih zbral kot najkoristneje in najprimerneje za svoj namen.

Poglejmo malo v zgodovino žganja. Ta pijača ni posebno stara. Iznašli so jo najbrž Arabci v enajstem stoletji, t. j. pred osem sto let in jo imenovali v svojem jeziku: al-kohol, t. j. tenka pijača, duhu podobna. Ker je Mohamed, arabski prerok, bil prepovedoval vino svojim vernim, so si ti skušali pomagati z žganjem. Poznano je bilo kmalo tudi drugod, ali rabili so ga samo zdravniki za zdravilo in mislili, da podaljša življenje, zato so ga imenovali: voda življenja (aqua vitae). Sprva so dobivali žganje samo iz vina, ali pozneje so se navadili pridobivati ga iz mnogih drugih pridelkov in dandanešnji je ta umetnost na visokej stopinji.

V novejšem času se žganjepivstvo na vse strani močno širi in v naše slovensko ljudstvo se je na nekaterih krajih zagrizlo globoko kakor rak. Poglejmo vzroke. Najmočneji vzrok je revščina. Kadar nima delavec redne hrane, ter dobi sedaj preveč sedaj premalo, ni mu težko privaditi se žgane pijače, ki vsaj za malo časa lakoto potolaži in zraven tega še prijetno pogreje po grlu in vname kri. Drugi vzrok je mnogokrat tisti, kakor pri drugih grehih: priložnost in zapeljevanje. Priložnost dela tatu pa tudi pijanca in kdor je nekaterikrat nasrkal se te pijače, on že visi ob prepadu. Tretji vzrok je ta, da navadijo stariši že prav zgodaj svoje otroke pijač. Morebiti so še v zibelki, pa že jim silijo vina. Nektere stvari na svetu so res čudne in ni jih lahko razložiti; kdo vé, so li taki stariši tako grozno nevedni ali jih pa ima hudobni duh kar naravnost v oblasti. Daljni vzrok je splošno pojemanje verskega čuta, zdivjanost, ponočevanje, pomanjkanje šolskega poduka, slabost starišev, ki ne izredijo prav svojih otrok. Dalje: nepoštenost gospodarjev, ki dajo delavcem in poslom raje malevredne in cene žgane pijače, kakor krepčalnega vina. Pa kdo more našteti vse vzroke, vse poti, po katerih gazi dandanes ljudstvo vedno bolj v žganje. Saj je res skoro težko kaj druzega reči, kakor da je to neka kazen Božja, nek bič, s katerim se sami tepemo. Nasledke in sadove te pijače vidimo dan za dnevom. Vedno večja revščina; množijo se zločini, poboji, samomori, požiganje; bolezni, kakor želodčni rak in druge želodčne bolezni, mrtvoud, bezgavke ali želve (skrofeljni), norost — in vse to pride tudi na otroke. Lahko rečem naravnost, da je največ pregreh, največ bolezni, največ žalostnih razmer med našim ljudstvom kriva pijača.

Kdor bi to nesrečo od našega prostega naroda odvrnil, njega bi smeli šteti med največe njegove dobrotnike. Toda en sam zamore le pičlo malo storiti. Za tako nalogo je treba velike moči, kakoršno moč ima država, ali pa skupne moči za domovino vnetih rodoljubov. Ko bi se v kakem mestu osnovalo društvo proti žganju, smeli bi ga s takim veseljem pozdraviti, kakor brambeno društvo proti ognju. V Ameriki n. pr. je mnogo takih društev in v mnogih krajih so že premagali nesrečno popivanje. Pri nas se kaže, da ni še čas za taka društva, bodisi da ne čutimo dovolj nesreče, ki nas zadeva, bodisi, da se ne nadjamo vspeha. Pravim človekoljubom bodi vendar ta misel prav toplo priporočena. Naj se jim zdi vredna, da jo vsaj malo premislijo. Treba je le začeti, drugo pride samo po sebi.

Ako se pa tudi ne nadejam, da bode kmalo kako društvo vstanovilo se proti žganju, imam pa neko drugo nado. To nado mi pa vzbujajo udje družbe sv. Mohora, katerim je prišla ta knjižica v roke. Saj imajo oni dobro srce, saj imajo ljubezen do bližnjega in usmiljenje z nesrečnim: zakaj bi tedaj ne poslušali mojega svéta! — In kakošen je ta svet? Kar nas je udov družbe sv. Mohora, začnimo vsak po svoje, kjer kdo more in kadar zamore, delovati proti žganju. Mislimo si, da smo vsi eno društvo, (kakor smo tudi v resnici), da smo se zedinili v tem, da hočemo zatirati pijančevanje, ali ne bi smeli imeti nade, da storimo vsi skupaj neznano veliko? Pač, in to nikakor ni težko. Eden izmed družbenikov je hišni gospodar, je kmet, ima posle, otroke in posestvo. V njegovem kraji dela žganje veliko škodo. Kaj naj on stori? Mnogo on stori že s svojim lepim zgledom, da se varuje te pijače, in kadar je priložnost, tudi pové, zakaj da ne mara zanjo. Ako je on vrh tega dober gospodar in mu dobro gre, imajo sosedje in vsi, ki ga spoznajo, do njega spoštovanje in njegova beseda zaleže veliko. On ima hlapca pijanca, žganjarja. Tega on pregovarja, ga svari in mu kolikor mogoče odtegne priložnost za pijančevanje. S previdnostjo bode ta gospodar hlapca spreobrnil. Svojim otrokom naj tak gospodar vcepi v prvej mladosti stud do te pijače z besedo in s tem, da jim kaže žalostne zglede. Njegov sosed je prav hud žganjepivec, in zaradi tega bode ž njim in njegovim premoženjem kmalo pri kraji. Ali naj pošten kmet in gospodar pusti v nemar takega soseda! O ne, krščanska ljubezen naj ga spodbada prizadevati se, da bi onega odvrnil od pogube. Saj besede niso konji; lepa beseda najde lepo mesto. — Drug njegov sosed je prodajalec žganih pijač. Da, s tem kaj opraviti ni lahko. Pa saj ljudje niso iz železa in kamna. Pridôbi si spoštovanje njegovo in nagnil ga bodeš na to ali ono stran. — Žena sicer ne zamore mnogo storiti, kadar se je mož vdal pijači, pa saj toliko naj se varuje, da ne bode ona vzrok pijančevanja. To se bode pa zgodilo, ako nima mož pri domu tistega veselja, tiste prijetnosti, tistega počitka, katerega si mož zaželi po težkem delu. — Neznano veliko lahko storé ljudski učitelji. Že pri otrocih naj skušajo zbuditi gnjus in stud nad to pijačo. Naj jim jo popišejo tako, da ne bodo njegove besede nikoli jim prešle iz ušes. Naj jim naslika podobo žganjskega pijanca, da jih bode vselej groza, kadar se je bodo spomnili. Z eno besedo: otroke je potreba z ukom obvarovati prihodnje nesreče. Pri odraščenih sicer učitelj ne more Bog vedi koliko opraviti, ali vendar naj nikdar ne zamudi priložnosti, da ne bi zasejal dobrega semena. Tla pa pripravi samo Bog.

Najvažneja oseba, ki zamore proti žganju največ opraviti, je pa duhovnik, duhovni pastir. Po pravici bi mi častita duhovščina utegnila zavrniti, da tudi njej, ki pač sama dobro pozna svoje dolžnosti, pa tudi potrebe njihove čede, hočem dajati dobre svéte. Toda naj ne zamerijo odkritemu srcu, da se v svojej priprostosti drzne tudi njih nadlegovati s svojo zgovornostjo.

Najprvo naj povem, kaj sem bral v lanskem letniku časopisa „Christliche soziale Blätter“, 10. Heft, str. 308. Ta list piše: „V okrajnem vzhodu pruske dežele, v bogatej gornjej Šleziji je prav blizo ruske meje vas Nemški-Piekar. Ta vas slovi kot stara Božja pot, še bolj pa, da se je začela tukaj vojska zoper žganjsko kugo v gornjej Šleziji in pridobila slavna zmaga nad grdim pijančevanjem. Vse ljudstvo, niže in više, v gornjej Šleziji je bilo vdano pijančevanju. Staro in mlado je srkalo žganje. Pri krstih, porokah, pogrebih se je vrtilo vse okoli žganja. Samo dva dni v letu gorenji Šlezijec ni pil te pijače, veliki petek in na sv. Rešnje telo; vse druge dni je prihajal ta strupeni gost v hišo. Ob sejmih so cele trume pijancev omahovale in zibale se po cesti in jarki so se napolnjevali s temi nesrečnimi možaki in ženskami. Ob nedeljah so hodili iz cerkve naravnost v judovske žganjarije, (ker Judje so imeli večidel take krčme), in ostali tamkaj do pondeljka zvečer ali pa do torka zjutraj. Tako so delali posebno tisti, ki so stanovali daleč od farne cerkve. Prav navadno je bilo, da so botri in babice, kakor tudi matere prišle pijane v cerkev h krstu ali vpeljevanju, da, še celó uboge otročiče dojenčke so dobivali na cesti, katere je bila zgubila babica. Strašni so bili nasledki te pregrehe. Vse je obožalo in bogateli so Judje, ki so ljudstvu kri sesali; vsakovrstne bolezni so se pokazale, pravde, poboji, mrtvi in prezgodnji porodi so bili vsakdanji in najžalostneji sad so bili slabi, bolehni in sprideni otroci. Ali ni bilo nikogar, ki bi mogel ustaviti to strašno počenjanje, ki bi se bil usmilil ubogega ljudstva? Mnogi za blagor revežev vneti možje so poskušali to in ono in si izmislili veliko pripomočkov; pred vsem se je prizadevala duhovščina na prižnici in v spovednici obvarovati čedo pogube. Ali vse to ni pomagalo nič, vse je bilo bob v steno in nekateri so že menili, da ljudstvo je popolnoma zgubljeno in že tako globoko zatrpljeno, da ni več pomagati. A tudi tukaj je obveljal pregovor: Kjer je sila najhuja, tam je pomoč najbliža.

V vasi Nemški-Piekar je bil za župnika že od leta 1830. sem mož po Božjej volji. To je bil pobožni, sveto živeči Janez Alojzij Fietzek (r. Ficek), katerega so navadno imenovali „mali Fietzek“, ker je bil majhne postave. Fietzek je bil sama ponižnost, je goreče častil Marijo, imenoval je samega sebe vedno le: „pesek Marijin“ (piesek Maryi) in tej svojej gospej je sèzidal on z nabrano miloščino (blizo sto tisoč tolarjev) prekrasno cerkev. Tega pravega pastirja je hudo bolelo, ko je videl revo ljudstva. Dan na dan je molil po sv. maši z vernimi molitev sv. Bernarda „spomni se“ in prosil „pribežališče grešnikov“, naj mu zadobi pri Bogu razsvitljenje uma, da bi mogel rešiti njeno ljudstvo. Ko je leta in leta molil in stanovitno prosil, začelo se je daniti. Zvedel je z največo radostjo, kako je deloval o. Mathew na Irskem proti žganju, začel dopisovati o. Seelingu iz Osnabrücka, ki je bil sam na Irskem pri Mathewu in ga prosil, da naj ga poduči o vsem potrebnem. Ko se je dovolj bil podučil, je na svečnico l. 1845. kar naenkrat povzdignil bandero zmernosti. Med slovesno službo Božjo se poda na prižnico, govori z največo gorečnostjo in kliče svojim faranom, naj popusté žganje iz ljubezni do Marije. Ime Marije, to je bilo odslej v gorenjej Šleziji tista čudovita moč, ki je spreobračala srca grešnikov; ime Marije je bilo tudi sedaj zdravilo zoper smrtno bolezen žganjepivstva. Ljudje so kar vreli k altarju in tam storili pred svojim župnikom obljubo, da bodo odsedaj popustili pijačo.

Sveti ogenj, katerega je bil v N. Piekarju zanetil župnik Fietzek, se je hitro razširil po sosednjih farah. V mestu Beuthen je sprejel župnik Šafranek v velikonočnem času okoli 5000 ljudi v „zmerno društvo“, župnik Markefka v Bogatschiützu 2344, njegov brat v Myslowitzu izmed 3845 ljudi, ki so bili prejeli velikonočno obhajilo 3759. Vsak, kdor je pristopil „zmernemu društvu“, je storil obljubo, da se bode zdržal žganja. Navdušenost se je razširila kmalo po celej gorenjej Šleziji. Vse hiti odpovedat se pijančevanju. Ljudstvo je kakor prerojeno, mir in zadovoljnost se povrneta. Za očitna pohujšanja delajo ljudje očitno pokoro, zopet se vdomači prejšnji red, prejšnja pridnost, v malo mesecih ima zmerno društvo 300 tisoč udov. V mestu, kjer se je potočilo poprej 8 do 10.000 veder spirita, so sedaj žganjarnice prazne in po ulicah rednost.

Konec l. 1845 je 84 narejevalcev žganja prišlo na nič in 206 jih je prenehalo svoje delo. 48.000 veder žganja so manj napravili in žganjskega davka je bilo za 254.489 tolarjev manj, kakor prejšnje leto. Kralj pruski je bil tega zeló vesel, rekel je: to bode največi blagor mojega vladanja, ako ne dobim nič več žganjskega davka. Ta velikanska sprememba se je pokazala hitro ne samo v poštenosti, ampak tudi v gospodarstvu; varčnost, ljubezen do doma in veselje — vse to je naglo zacvetelo.

Da bi pa ta sveti ogenj ne ugasnil, povabi župnik Fietzek frančiškana Štefana Brzozowskega v N. Piekar. Ta mož, ki je govoril, kakor da ima oblast, prehodil je vasi in mesta ter zbiral povsod ljudstvo pri zastavi zmernosti. Pozneje so prišli izvrstni oo. jezuiti in imeli misijone, da so vtrdili ljudstvo v dobrih sklepih. Župnik Fietzek je bil povsod prvi. Nazadnje je še sv. Oče jel podpirati to lepo prizadevanje. Škof in kardinal Diepenbrock, ki je zeló rad imel malega Fietzeka in celih osem dni ostal v Piekarju, ko je posvetil tamošnjo cerkev, je sporočil in tudi priporočil vso stvar rimskemu sedežu. Nepozabljivi ranjki papež Pij IX. je povzdignil to društvo l. 1851 v bratovščino Matere Božje, ker je Fietzek na praznik Matere Božje pričel delo proti nezmernosti. Do svoje smrti 18. februarja 1860 je vodil župnik Fietzek vsa prizadevanja za sveto zmernost. Zidal je ta mož krasno hišo Božjo in jo posvetil Materi Božjej, pa še lepšo hišo Božjo je sezidal s tem, da je premagal pijančevanje, pridobival za čednost neumrjoče duše, ki so tempeljni sv. Duha.

Tako je delal ta „apostelj zmernosti“ v takem kraji, kjer je bilo skoro že vsako upanje zastonj. Ker pri nas nismo še tako globoko zašli, je naše delo toliko ložej. Pa morebiti ni še potrebno, saj ni še sile? Seveda tako grozno ni, kakor je bilo v gorenjej Šleziji, pa kdo more reči da ni hudo, ako pijejo delavci žganje kot vsakdanjo pijačo, ako začenjajo v rano jutro in nesó trdo prislužene krajcarje zvečer žganjarju? Ali ni ljudstvo vedno bolj surovo, ali niso otroci vedno bolj slaboumni in bolehni? Hudo je že, pa še hujše bode, ako se ta kuga ne vstavi. Vstaviti pa jo zamore najprej duhovstvo. Ne more imeti sicer vsak take ljubezni do ljudstva, kakor jo je imel župnik Fietzek, nima vsak duhovnik take zgovornosti, kakor jo je imel ta mož božji, gotovo tudi ne vsak takega blagoslova iz nebes. Ali vendar v majhnej meri postane marsikateri gospod župnik na Slovenskem lahko tak misijonor zmernosti. Le pusti, da se ti prav ogreje srce zaradi reve ljudstva, naj te prešine usmiljenje in prevzame srčnost — in sposoben si za enako delo. Tako delo je pač vredno, da se tudi truda, pota in težav ne bojiš. Koliko grehov bodeš odvrnil, koliko zdravja ohranil, koliko solz posušil, koliko sreče prinesel v hišo, iz katere si pregnal žganje! To je hudobni duh, nečisti duh, ki obseda sedanji čas ljudstva, izženi tega duha in enak si Zveličarju, ki je izganjal hudobne duhove. Žalibog, da so dandanes roke duhovščini tako rekoč zavezane. Tlači nas pomanjkanje delavcev, dela druzega je tedaj nad mero in za take namene nima duhovščina skoro niti moči, niti časa. O da so države tako slepe in ne spoznajo, kaj jim je v prid! Po velikosti davkov merijo blagostan ljudstev, od kod pa da prihajajo, tega ne pomislijo. Duhovščini nasprotujejo in ne pomislijo, da podirajo stebre občnega reda poštenosti in ljudske sreče. Ovirajo mladeniče, da ne morejo lahko posvetiti se temu stanu, in ne vidijo, da je slabost tega stanu slabost narodov. Ako bi hotela država prijazno podati roko cerkvi, tudi to nevarnost, ki prihaja od žganja, premagali bi obe moči lahko in hitro. Pa dobri dušni pastir naj tudi v teh neugodnostih ne obupa in se ne izgovarja, da ne more; vsaj kar more, naj stori.

Te posamezne misli naj bodo zadosti za moj namen. Koliko, da naj bi povedal, da ne bi bilo preveč ne premalo, o tem lahko vsak drugače sodi. Jaz bi bil vesel, ko bi le ena podoba ostala bralcu dobro v spominu. Tik ceste v luži leži zgubljen pijanec, ostuden duh po žganji ti udarja naproti, ako se mu bližaš, žalostna podoba! Kaj bodeš ti storil temu revežu? Bodeš li zaničevaje in iz gnjusa nanj pljunil? Oh, ki si učenec usmiljenega Samaritana, tukaj so rane, tukaj vlivaj zdravilnega olja!

3. Nevednost.[uredi]

Še o nekem strupu moram govoriti, ki ima sicer marsikaj posebnega, česar drugi strupi nimajo, ki je pa vendar tako škodljiv, kakor drugi. Včasih se ga nabere v kakej hiši prav veliko. Zastrupil je že očeta in mater tako, da sta v nekakej omotici in nič prav ne vesta kako in kaj. Ne vesta, kaj da sta že storila, kaj da imata še storiti, pozabita na svoje otroke, na svoje posestvo in ako jima prav ostro pogledaš v oči, se tudi tebi zdi, da gledata nekako zbegana, djal bi neumno, kar je vse znamenje, da ta dva človeka sta zastrupljena. In ta strup pride tako lahko v otroke! Ko hodijo še v srajcah, kričijo neznansko okoli hiše; ko pa odrasejo, so divji in razposajeni, kakor da bi jih bil popadel stekel pes. Ker se taki ostrupljeni ljudje bojijo drugih ljudi, je lahko umeti, zakaj ne pridejo nikoli v šolo. Šola je za nje strašno strašilo in učitelj kakor pravi otročji strah. Taki zastrupljeni stariši ne rekó: „Glej Janezek, strah gre strah in pa rokomavh, ki te bo sabo vzel“, ampak, „učitelj gre in te bode v šolo zaprl!“

Tak je tedaj strup nevednosti. Popisal sem tabak in pokazal, da škoduje mnogo mnogo slovenskemu ljudstvu na denarji in na zdravji. Rad bi bil vzbudil grozo nad žganjem in vnel vojsko zoper tega neusmiljenega sovražnika, pa tudi nekaj druzega je, kar bi morali pregnati mi iz mile naše domovine: tema nevednosti. Glej, rojak moj, ki to bereš, Bog je dal vsakej živali neko posebno orožje; nekatere se lahko gibljejo v vodi, nekatere neznano hitro tekajo po zemlji, druge se dvigajo visoko v zrak, kamor še tvoje oko ne more za njim. Kaj pa je človeku Bog dal posebnega? Samo eno, ki presega vse drugo, in to je pamet, je razum. Razum človeku pomaga, da si on vse to napravi, kar mu manjka, razum njegov ga dela za kralja vsega stvarstva, razum njegov je najviši dar, ki ga je Bog dodelil nam svojim stvarem in zato moramo mi gotovo najprej svoj razum spoštovati, vaditi, bistriti, rabiti; ako to storimo, kažemo največo hvaležnost svojemu Stvarniku, ki nam je razum dal. Razum pa ni človeku samo v najvišo čast, ampak tudi v največi dobiček. Dober razum ti pové, kmetič slovenski, kako da je najbolje obdelovati polje, kako je najbolje pridelke prodati, kakošno gospodarjenje se tvojim razmeram najbolj prilega itd. Razum je nebeška luč, ki nam kaže pot v življenje. Čim bolj je ta luč svetla, tem ložej in varneje je hoditi. Ako pa te luči nimaš, hodiš po temi in padaš iz enega propada v druzega. Tvoja duša ima tedaj razum, in bistreji in svitljeji je tvoj razum, bolj je tvoja duša zdrava, živa, krepka in dobra. Dušna temota je pa strupena, ta temota je nevednost.

Že naš Vodnik je popeval, da je „Kranjcu um dan“, in res bi nikakor ne storili prav, ako bi tožili zaradi slaboumnosti ali slabe nadarjenosti našega ljudstva. Grotovo, da ni naš narod prav nič slabši, kakor so drugi. Pa dušne zmožnosti ni zadosti samo imeti, ampak treba jih tudi porabiti. V tem pa se mi zdi, da ne stori naše slovensko ljudstvo dovolj. Zdi se mi, da je še mnogo teme pri nas in marsikdo zastrupljen. Pa to moram dokazati.

O verskih zadevah ne bom govoril. To skrb imajo preč. gg. duhovni pastirji, ki oznanujejo teden za tednom vernim verske nauke. Začnimo s šolami. Šolska oblast ukazuje neprenehoma, da naj se sezida šola sedaj tukaj, sedaj tam. Res je tudi že obilo šol na Slovenskem. Vendar je na mnogih krajih še taka silna potreba šole, da jo ljudje dobro čutijo, šole pa le ne napravijo. Otroci ne dobivajo večidel nobenega poduka; ako jih pa nekaj hodi v kako bolj oddaljeno šolo, morebiti več ko eno uro, je tako obiskovanje šole bolj škodljivo kakor koristno. V koliko nevarnostih za dušo in telo so otroci med potom! Kjer so šole, tam pa opovira največkrat nemarnost in zaslepljenost starišev, da šole ne prinašajo dobrega sadu. „Čemu so šole?“ tako govoré. „Otroke nam jemó, ko jih ne moremo rabiti doma.“ O nevedni stariši, ali menite, da so vam dani otroci od Boga zato, da jih kolikor mogoče priklepate na delo, ne pa da bi jim dali vi potrebnega poduka za življenje, poduka šolskega, ki jim bode največ vredna dota? Pravite: „saj se otroci doma naučé, česar potrebujejo. Da le toliko znajo, kakor jaz, pa je dosti. Ako sem jaz dober gospodar, bo lahko tudi moj sin brez šole.“ — Ne, ni res. Časi so drugačni, kakor so bili, predragi moj. Nekdaj so se vozili s konjičkom v daljno mesto, zdaj se vsedeš na železnico in se voziš brez konj. Včasih ni bilo potrebno znati pisati in brati, dandanes pa je treba. Zato ne bodi krivičen proti svojim otrokom, marveč še sili jih, da se bodo več naučili, kakor znaš ti. Včasih morebiti res potrebuješ otroka doma, toda pusti raje otroka v šolo in najmi si delavca. Glej pa, da tvoj trud in tvoj denar ne bode zastonj, ampak skrbi, da se otrok kaj nauči. Ves šolski nauk ne hasne nič, ako ga ti ne podpiraš doma. — Kako žalostno je videti, kako hišo na kmetih, kjer imajo otroke za šolo. Kar ne zmenijo se ne zato. Raje plačajo kazni, raje vidijo, da so otroci vsi divji in topi, kakor da bi jih pošiljali v šolo. Od kod prihaja to? Iz nevednosti. Ker so sami malo podučeni, jim tudi za otroški poduk ni mar. Pa se tudi navadno pri celem gospodarstvu kaže, kakega duha da so. Zanemarjenost cveti na slamnatej strehi in nemarnost se valja v blatu krog oglov. Nevednost ne vidi nobenega dobička, ki se jej kar sam ponuja, ampak le po svoje rine naprej tje v en dan.

V veliko nevednost so zakopani tu pa tam naši kmetje v gospodarskih stvareh. Družba sv. Mohora se tako trudi, da bi odpravila marsikaj škodljivega in vpeljala kaj boljšega novega, pa vse ne izda skoraj nič. Tako n. pr. zastran gnoja in gnojnic je vse prigovarjanje zastonj, zastran živinoreje gre le počasi, počasi. Iz nevednosti rabijo vsakovrstne neumnosti pri živinskih boleznih, mnogokrat vražarske stvari, ki so celó škodljive in pregrešne. Vi, udje družbe sv. Mohora, pokažite s svojim gospodarstvom, da ste premagali strup nevednosti in da znate porabiti lepe nauke, katere prejemate leto za letom.

Še velika veča nevednost pa tlači kmeta Slovenca v zdravilstvu za človeka. O tej stvari bi napisal lahko debele bukve, ako bi hotel vso nespamet in vse sleparstvo popisati, ki se tukaj godi. Seveda povsod ni taka, ali večidel, in o večini govorim. Kadar zboli kak bolj reven, bodisi kmet ali delavec ali posel, kam pošlje po zdravila? Ne k dobremu zdravniku, ampak h kakej konjederki, kacemu kovaču, ki da potem Bog vé kaj za zdravilo. Saj ta stvar je obče znana in sramotno je skoraj o tem govoriti, ali omeniti sem moral. Ko bi pač našemu kmetu toliko zasvetilo se, da, kdor se ne uči, tudi ne zna! Še dobri zdravniki ne pogodijo vselej tega, kar je pravo, kako more pa konjederec! Ko bi bilo mogoče ljudi podučiti! Pa naj kdo reče, da nevednost ni strup! Zraven tega se pa dajo taki laži-zdravniki za svoja mazila in gnjusne pijače prav dobro plačati in škodujejo tako na bolniku trojni način: 1. s tem, da jih odvrnejo od pravih zvedenih zdravnikov; 2. da jim dajo zdravil, ki niso nikakoršna zdravila, ampak veliko več kazila zdravja in 3. oberejo bolnika za denar. To je ena vrsta nevednosti. Druga pa je ta, da rabijo naši kmečki ljudje mnogo pripomočkov, ki so prav nespametni in nevspešni. Kdo bi mogel do konca priti z vsemi vražami, ki jih imajo pri bolnikih kot zdravila! Posebno vlada po Kranjskem še tako imenovano izgovarjanje, vsled katerega izgovarjalec nad bolnim udom neke besede govori, ki neki ozdravijo bolezen. Prav za prav ta prazna vera ni kaj nevarna ali zeló pregrešna, ali škoduje vendar zeló, ker ljudje zanašaje se na izgovarjanje ne rabijo drugih, pravih pomočkov.

Ker sem že pri vražah in praznih verah, omenjam še nekatere druge, ki razodevajo ljudsko nevednost. Čarovnice zmešajo marsikomu zdravo pamet in mu vsipajo debelo točo na žito in strahovi so kacega ponočnjaka že tako zdelali, da ni več hotel vasovati, kar je prav dobro, ali to ni dobro, da še kacemu drugemu, ki ne gre vasovat, spravijo lase po konci in srce v peto. Nekateri so postali zavoljo strahov božjastni in starišem kličem glasno: ne strašite tako neumno svojih otrok s strahovi. S tem jim nakopujete bolezni in misli o strahovih jih bodo preganjale še v poznem življenji. Veliko škoduje dalje prazna vera. Vsak gospodar se je napravil v semenj. Ali ko stopi čez hišni prag, zagleda staro beračico. Zato se obrne nazaj, in s semnjem tisti dan ni nič. — Zeló razširjena je vera, da ima luna moč ne samo na človeka, ampak tudi na žita, sploh vse rastlinstvo. Zdaj je stara luna, zdaj je mlada, zdaj ne smemo sejati, zdaj ne žeti, zdaj ne saditi, zdaj ne sekati, tako govorjenje slišiš kadar hočeš od naših gospodarjev in gospodinj. Da luna nima na rastlinstvo nobene moči, to je bilo že večkrat v naših gospodarskih listih povedano, ali gotovo zastonj. Kolikokrat čakajo lune in zamudé ali tudi prehité lepo vreme! O ti nesrečna luna, zakaj tako mešaš pamet?

Prazna in škodljiva je vera v sanje. Koliko lepih denarjev spravijo sanjavci v loterijo. Da, v loterijo; tudi loterija se pase samo od naše nevednosti. Vi, udje družbe sv. Mohora, razložite takim ljudem, ki stavijo v loterijo, kako nespametno da delajo. Loterija je že tako vravnana, da mora imeti njen gospodar zmerom dobiček in ti, ki staviš, zmerom zgubiček. Koliko lepih denarcev bi ostalo v žepu poštenih Slovencev, ko bi se dali podučiti in opustili to neumno igranje.

Včeraj je bil pri Gregorcu sosed Tine, ki je precej premeten; danes je pa Gregorčevim krava zbolela, in gospodar ter gospodinja sta uganila, da je Tine kravi naredel. Od tega dne sovražita oba svojega soseda in mu skušata nagoditi kaj hudega. O ti strupena nevednost! Lani je pa v tistej vasi in v tistem kraji toča pobila. Gospod župnik je bil ravno na sprehodu in ni še prišel prav do doma, ko je jelo ropotati. Nekateri ljudje so ga videli in tudi mežnar, ki je z vso silo zvonil. Škode je bilo precej. Nekateri gospodarji pa so potem enoglasno izrekli, da so „gospod“ največ vzrok te nesreče, ali da bi jo bili vsaj lahko odvrnili. Od takrat ni bil župnik več priljubljen. — Še huje kot temu župniku pa se je godila nekemu Mihcu, ki je imel rudeče lase in pegast obraz. Prišel je bil v tisto vas in prosil službe, „vsaj za pastirja naj bi ga vzeli“, tako je moledoval. Pa hodil je od hiše do hiše in službe ni bilo. „Tega ne, je rekla gospodinja, ne bo sreče ž njim.“ Nazadnje se vendar le ustavi in ostane v nekej hiši konec vasi. Pasel je ovce in zibal tudi majhno dete. To pa je kmalu potem umrlo in Mihec je moral od hiše: „ima rudeče lase pa nima sreče.“

Ali je dovolj o škodljivih verah? Naj bode dovolj! Nevednost je zelo razširjen strup in zmede še komu drugemu glavo, kakor Matickovim, h katerim je prišel pred kratkim neki mavhar. Stopivši v hišo je začel govoriti o vsakovrstnih rečeh, odprl mavho, vzel vun stekleničice, v katerih so bila zdravila zoper vse bolezni. Tudi druzega blaga mu ni manjkalo, kakor podobic, knjižic, izmed katerih je bilo nekaj jih z napisom: „Novi zakon“. Teh stvari je mavhar precej spečal, pa ne vem zakaj da so se Matičkovi poznej kesali in rekli, da bodo pozneje vsakega takega zapodili. Gospod župnik pa so videli bukve ter jih celó vzeli rekoč: da niso prave.

Tako nevednost rada obira tega ali druzega za lepe denarce. Kako je tožil oče Štefan, da ga veliko stane, kadar hoče svojemu sinu v mesto pisati, in rekel je: ko bi se bil učil sam pisati, ne bi bilo treba plačevati in ko bi me ne bilo sram, še zdaj bi se učil brati, da bi ne vedeli vsi, kaj mi piše moj sin. Tudi ga je peklo, da ne more brati pisanj, katera dobiva od gosposke, posebno sedaj, ko jih dobiva celó v slovenskem jeziku pisana. „Pa bode moj sin več znal, ako že jaz ne znam nič“, tako je sklepal oče Štefan svojo tožbo zaradi svoje nevednosti.

Še neke nevednosti ne smemo pozabiti, ki je zeló strupena in dela veliko škode. Ta se pa nahaja najbolj pri mladih ljudeh. Kmečki fantje namreč prav malokrat vedó, kaj je njim prav za prav v čast, in kaj v sramoto. Oni mislijo, da jim je v veliko čast, ako fante iz sosednje vasi dobro „nabijejo“, ako še katerega do smrti potolčejo, ako ga popijejo po 3 do 4 stare bokale in še čez ali pa žganega 2 do 3 litre, vse to se jim zdi velika čast. Nasproti pa je sramotno po noči mirno doma počivati in spati, za svojo čast ne prijeti kôla ali polena, iti mimo krčme. Tako mladi svet ne vé, kaj je čast, kaj je sramota, kaj prav, kaj napačno, ne vé, da se mora vedno le prav storiti in ne v hudobiji iskati slave. Ne da se tajiti, da ravno zavoljo te nevednosti se prigodi veliko pobojev in drugih nesreč, ki niso v čast slovenskej deželi.

Da, nevednost je res strup, in tega strupa je pri nas še veliko. Nevednost zmerom bolj zginjuje, ljudje vedó vedno več, pa žalibog, da je tudi „vednost“ pogostoma strupena, in ako bodem še kedaj pisal o strupih, bom pisal najprej o vednostnem strupu. Obojnega strupa se moramo varovati, prizadevati pa se moramo za pravo vednost, pravi razum, pravo dušno razsvitljenje. O da bi taka prava svitloba vedno dalje in globoko širila se po slovenskej domovini!

Nič več ne nameravam povedati ti, ljubi Mohorjev bralec, o strupu nevednosti in tedaj smo pri kraji. Kaj praviš ti na to? kako si zadovoljen z mojim govorjenjem? Morebiti dobro: potem sem jaz srčno vesel, da sem ti vstregel. Morebiti pa nisi zadovoljen in porečeš: kaj tacega bi tudi jaz bil napisal, to sami vemo. Prav, prijatelj, to je znamenje, da sva oba enih misli. Da bi pač tako bilo, da bi vsakega prešinjalo tisto prepričanje in tista vnetnost, kakor mene! Svest sem si, da sem slabo govoril, marsikaj slabo, pretrgano in nedoločno povedal. Ali jaz druzega namena nisem imel, kakor podati bralcu nekaj misli, ki naj bi v njem zbudile tudi misli. Rad bi videl, želim in prosim, da bi sedaj, ko si to prebral in tudi pozneje vzel si nekaj časa, in premišljeval: Kako pa je prav za prav? Ali je res tako hudo? In na to si bodeš sam stavil drugo vprašanje: Kaj pa naj storim? Odgovora mi ni treba dajati, dobil ga bodeš tudi sam. Samo to se drznem reči ti v slovo: Naj ne ostane ta odgovor samo beseda na jeziku, ampak mnogo in mnogokrat spreminja naj se v krepko, neutrudeno, neustrašeno delovanje. Pomozi Bog!