Trojica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trojica
Ljuba Prenner
Spisano: 15.6.2011
Izdano: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Sive megle so mu hladno in žalostno legle na srce. Ni čul karajočega glasu profesorjevega, ki se je pritoževal nad današnjo mladino, ki hoče svoj nos vtakniti takoj v življenje in v zadeve, o kateri se ji še sanjati ne bi smelo. Začudeno se je ozrl okoli sebe, ko je profesor končal, in rad bi vprašal kakega tovariša, čemu profesor noče razumeti mladega življenja in stremljenja. A takoj nato se je nasmehnil. Ona, Dana, ga bo razumela, ona se mu ne bo smejala, ona ne bo pikro odgovarjala, ko ji razodene svoje nazore o lepem svetu, o domovini in o pesništvu. »Vsak človek, ki čuti lepoto v svoji duši, je pesnik, čeprav ne napiše nikdar nobenega verza«, je dejal Rado pred nekaj dnevi, ko so ležali na solnčnem travniku, on , Tone in Marko. Tone je premišljeval o pomenu teh besed in od tega trenutka je spet ljubil Rada; kajti čutil je, da ga je zvezala z Radom mati narava sama, ko jima je vsadila v srce čut za spoznanje njene rajske hčerke – lepote. Joj njemu, komur ga ni podelila! On ne vidi solnca, ne rože v cvetu, ne čuti vonja pomladi in ne sliši pesmic lastne duše. Strast mu je zapečatena knjiga, ne pozna niti njenih višin, niti njenih prepadov, in čisto oko device, ogledalo njenega srca, mu ne pove ničesar. Tone je komaj čakal, da pride spet nedeljski popoldan, ko bo vaja za igro, da vidi svojo Dano, da ji pove, da mu je draga, in da čuje njen odgovor, naj si bo, da mu ga daje z ustmi ali z očmi. Prišel je nedeljski popoldan in ž njim bridko razočaranje. Tonetov dialog z Radom je bil končan. Sedel je spet v svojem ljubem naslanjaču za kulisami in sanjal. Oblikoval je besede in stavke, ki jih bo drevi povedal Dani, in srce mu je drhtelo. Ljubil jo je z mladeniško navdušenostjo in žarom in ljubil je – čisto. Dostikrat ljubi skoro vsak človek v svojem življenju, a kdo more trditi, da ni bila ljubezen mladih let najlepša. Tudi v mladi ljubezni je strast, a ta strast je podzavestna, in mlada duša je povsem utolažena in srečna, ako se združi z ljubljenim bitjem v čisto prvem poljubu, kjer je dotik ustnic največja blaženost. Sedaj govorita ona in Rado. kako gladko jima teče beseda. Radov glas zveni kot struna na starem čelu, polno mehkobe in otožnosti. Ona odgovarja, kako sladko mu vrača besede, polne ljubezni. sedaj nastopi Marijan. lep glas ima in prijetno podaja svojo vlogo, brez pretiravanj in lažnivega patosa. Tako je dobro! A, čuj! Sedaj prihaja ona tiho okoli odra, sedaj ji pove vse, za roko jo prime, ne, za obe roki in ji zašepeta…da, kaj ji naj za uvod pove…kaj? Tone naglo vstane in napeto posluša. na odru je bila pavza, Marijan se joče, okrog ogla zavije ona in za njo – Marko. »Gospodična dana, reči vam moram, da ste krasna Manica«, je šepetal Marko in Tone je čutil, da se Marko smehlja. kako je sovražil v tem trenutku tega človeka, njegov režeči obraz, ki ga je videl skremženega v dobrodušen smehljaj kot šemasto krinko pustnega norca. Udaril bi ga, da ne bi bil vedno ravno tam, kjer ga ni treba, da se mu ne bi obešal zmerom na vrat in hodil za njim kot mučen spomin na doživljeno sramoto, ki se zbuja v duši baš tedaj, ko ti je srce prepolno lepote, da ti poplavi vse s svojo strupeno in umazano brozgo. »Tone, na oder, brž, na tebi je vrsta!« Tone je hotel odgovoriti, pikro in surovo, apogled na deklico, ki je stala tik njega, ga je odvrnil. Stopil je na oder, stal pri vratih in z zanimanjem gledal Marijana, kako je stiskal pesti, rotil in grozil. Ni videl suflerja, ki mu je že ves čas namigoval, da naj začne, in šele, ko je slučajno ujel začudeni pogled svojega partnerja, se je domislil, kaj se od njega zahteva. Prisiljeno se je zagrohotal in začel robantiti, kot je bilo pisano v vlogi. A ni mu šlo danes. Ko so odšli, je pridrsal k njemu Marko in smeje vprašal:«Kaj ti je bilo danes? Kod si bil v mislih?« »Kaj te briga!« je odgovoril Tone trdo in surovo. »No, no, kaj ti pa je? Ali si jezen?« ves ponižen in splašen je zrl Marko vanj in ta pohlevni, boječi pogled je Toneta še bolj razsrdi. »Kaj me gledaš kot pretepen kužek. Jezen, jeze, zmerom mi prijavkaš, če sem jezen. Da. Jezen sem in nate najbolj. Ne morem te videti, kaj me gledaš tako, pojdi.« Marko se je molče okrenil in hotel oditi. A brž se še enkrat obrne in zakliče milo kot proseča mati:«Tone!« »Kaj hočeš spet? Sam hočem biti, tak pusti me vendar!« »Saj ti nič nočem. Samo da ne pozabiš jutri prositi ravnatelja za formalno dovoljenje.« »A tako. Dobro. Zbogom, no le pojdi, jutri se že pogovoriva, adijo!« Slišal je Markove drsajoče korake na trotoarju in čutil, da se oni ozira za njim. Kes se ga je loteval. »Ne bi smel biti tako surov z njim. Pa zakaj se ta vrag ne brani, ta njegova pasja narava me lira v surovost. Zdaj se mi smili, ali kaj, naj se brani, naj mi vrača grobost! Kako me muči ta človek.« Ponoči ni mogel zaspati, zmerom je videl grdi obraz svojega druga, vsega v solzah. Naenkrat so se spremenile solze v kri, ki je v dveh tenkih curkih tekla iz razbolelih oči po nagubanem licu. »O Bog, kaj je v meni? Zakaj dopuščaš, Večni, da bičam tega reveža, to siroto, ki nima nikogar razen mene in – Rada. da, Rado je dosti boljši, on ga res prijateljsko ljubi. A jaz ga ne morem. Smili se mi, rad ga ne morem imeti, oh, kakšen sem. Kaj bi tajil, kaj bi samemu sebi lagal, da sem mu prijatelj. Sram me ga je na cesti, v šoli – in vendar, saj je tako ubog, tako strašno ubog…« Bilo je med veliko pavzo ob desetih. Tone in Rado sta stala pred ravnateljem v njegovi pisarni. Rado je govoril, Tone pa je stal tik zraven njega in gledal v strogi obraz, ki se je ob Radovih besedah vedno bolj ostril. »Tako, igrali bi se radi? Ne bo nič! So uspehi v šoli preslabi, sploh, kaj govorim, da so slabi – ni jih! Učite se za maturo, pustite take neumnosti, matura, matura, pa ne igre! Malo več resnosti! ne, ne, tega ne dovolim -!« Oba je zazeblo. Molče se priklonita, a ko sta bila že pri vratih, se ravnatelj dvigne s svoje naslanjača: »Trenutek! Potokar, saj vi ste Potokar, da, ostanite še, Gorenjc, vi lahko greste!« Tesno je bilo Tonetu, ko je ostal v sobi sam s človekom, o keterm je vedel in tudi instinktivno čutil, da mu ni prijatelj. »Potokar, ne ugaja mi, da hodite venomer v družbi človeka, ki je bil odstranjen iz zavoda. saj menda veste, koga mislim, in sedal boste menda razumeli moj odpor proti prireditvi pod vajinim vodstvom.« Nekaj bridkega in neizrekljivo trpkega je stisnilo fantu srce. Radi marka torej – radi »tega človeka«. Kaj pa je storil »ta človek« tako hudega? Da je prevzel v svoji ponižni dobrotljivosti in lahkomiselnosti bedastoče svojih vročeglavih tovarišev na svojo revno grbo in da je, ko je bil vržen iz gimnazije, šel h kapucinam, odtod po kratkem času spet pobegnil in tako taval kot izgubljena ovčica med trdim neusmiljenim svetom, to je bil ves njegov greh in zločin. Pred vratmi je čakal Rado. »Kaj ti je imel še povedati?« »Da je nespodobno in pregrešno, kar počenjamo, sploh pa mu je največji trn v peti – Marko.« »Tako! To tudi še!« Srd in sovraštvo je zasijalo v očeh obeh, stisnila sta zobe in molče odšla. Koliko dobrodušnosti, koliko zanosa in veselja je v mladi duši! Pa pridejo jetničarji, ki jima lastna mladost ni pustila drugih sledov kot neslane spomine, in ubijejo in izrujejo vse, kar sili k solncu, odvzamejo očem njih blesk in duši njene pesmi, vtepajo v glavo nekaj pravil in formul in si vzgojijo v mladi duši po njihovem mnenju cvet značajnosti. Tega pa ne opazijo, da jo zaduši bohotni plevel – laž in hinavščina.

Potem se pa cudijo, da jih njihovi varovanci sovrazijo, zasmehujejo in — zanicujejo. »Treba bo gospodicni Dani povedati, kako je.« »Da, treba bo ...« A ker je zvonilo, se nista pogovarjala vec o lej stvari, in tako je Tone mislil, da je to njegova dolznost, in se popoldne napotil po peii uri k njej na stanovanje. Pozabljen je bil poraz v soli, pozabil bi bil skoraj namen svojega obiska. Zarecih oci in lie je skakal po slopnicah navzgor in vedno dve obenem preskocil. V drugem nadstropju je obstal. Vedel je, da stanuje na koncu hcdnika, in vizitka na vratih ga je ze od dalec pozdravljala. Odkril se je, si po-gladil lase in se priblizal vratom. Nevoljno nabere celo, ko slisi poluglasen smeh in govor iz sobice. Pristopi blize in se pripravi, da bi potrkal. A roka mu omahne — iz sobe je sliSal priduseno: »Ali Rado, kako si pore ...« Ostalo je zamrlo pod poljubom, ki pa je bil se toliko mladenisko neroden, da se je slisal tudi pred vrala, kjer se je nekdo obrnil na peli in tiho, lako tiho po prstih odsel do stopnic in odiod zbezal na cesto. Tarn je obslal in se nerodno nasmehnil; spomnil se je na Marijana iz »Desetega brata«. Sedaj mu je bilo vse jasno. Sedaj je tudi vedel, zaka) sta se z Radom tako resnici podobno kregala. Za sramom in za smehom pa se je dotaknila srca — zalost. A v tern Irenutku je stal pred Tonetom — Marko. »Saj mi se za zalost ne da miru,« je sinilo Tonetu po glavi. »A kaj cem z njim, revez je« in glasno je dodal: »No, Marko, kam greva!« Marko pa je polozil Tonetu nalahno svojo lepo, mehko roko na srce in tiho dejal: »Tone, ali zelo boli?« »Kako ves?« »Saj te tako dobro poznam, moj zlati poba. Sicer pa sam ...« 25

»Ti ludi?« »Tudi. A vceraj sem poslusal pod nekim oknom fanta, ki je pel h gitari...« »No in kaj si slisal... spal bi bil raje, apal.« »Saj sem pollej spal v svoji slami, pusti, da povem, saj sem se se trudil, da sem razumel, ker je nemsko pel.« »Gotovo kak neumen ,slager'.« »Mislim, da te dosedaj se nisem z neumnostmi pital. Pel je: Wenn mir ein Madel recht gefatH und sie nimmt einen Andern, so ist's am besten in die Welt — die schone Welt — zu wandern. No Tone, kaj pravis!« »Prav imas, ti Diogenes, ti! Pojdiva in zapojva, pa ne lo, kako naso —« »Zunaj bova pela ...« »Ah, kaj.« In v zacudenje mimoidocih sla fanta zacela najprej tisje, potem vedno glasnefe: »]e pa davi slanca pala « 26

IV. Gorje mu, kdor je udarjen z grdostjoK VI. Levstik CObsojenci). Meglen in cmeren novemberski vecer je zdel nad mestom. Tlak je bil moker, ker je iz megle prsilo, in luc cesinih svenlk je zaslirala megla, in polzko je bilo na cesii, po kateri so hodili pasantje, mrki in cmerni kot vreme. Zaio so se nekateri obracali napol radovedno napol nevoljno za cudnim parom, ki je glasno se smeje in pod pazduho se drzec, korakal po cesti. »Studentje,« je zamrmral nekdo nevoljno, ko sta se obregnila vanj in ga poiisnila k zidu, ne menec se za njegove jezne oci. Bila sta Tone in Marko. Tone se je zavil v toplo zimsko sukjno in drzal z orokovicenimi rokami pod pazduho Marka, ki je v svoji ponoseni, lahki obleki z zavihanim ovralnikom cepeial zraven njega in visoko dvigal noge, ker mu je v preluknjane cevlje silila mrzla mokrota. Roke je tiscal v zep, kjer je v premrli pesti krcevito siiskal in mel slodinarski bankovec, ki ga je dobil od urednika malomesine »Trobenle«. »Kje pa spis sedaj, Marko?« »Hm, lo je tezka slvar. Stanovanja pravzaprav nimam in zelo bi ti &il hvalezen, ako bi lahko pri iebi pisal svoje domace naloge.« »Seveda, kar pridi, kadar le je volja ...« »Ves, saj ne bi silnaril, pa res ze ne vem, kako in kaj. Dosedaj sem lahko pisal vedno v Narodnem Domu, pa me je vceraj nek odbornik na piano vrgel, ces, da nisem clan ... « »Tako! Ali si ga ozmerjal?« »Kaj bi ga zmerjal...?« 27'

Tone je slisal in cutil trpkost v teh besedah, prijel je nesrecnega iovarisa se krepkeje: »Odslej bos pisaril pri meni, vedno.« »A kaj porece tvoja gospodinja?« »Nicl Saj placam! No, li, kje spis sedaj?« »V nekem magazinu zunaj mesta, ampak prosini te, ne povej nikomur, sicer me se dobijo in — zapro'« »Kako? kaj?« »Da, da, o tern ne ve ziva dusa, seveda tudi laslnik magazina ne.« »Pa kje dobis kljuc?« »Ga ne rabira. Saj ni vrat. Streha je, slebri in slama, dosti slame, v katero se imenilno zarijes in spis kot v najboljsi postelji, ki ima se lo slabo lastnost, da stane, slama pa nic.« »Ali za bozjo voljo, v lakem »kozolcu« vendar ne mores prenocevati po zimil« »Zakaj pa ne? V slamo si skopljem rov, zlezem vanj in ga lepo za-<lelam, da ne piha.« »Kriste pomagaj, kaj pa ce bi se zadusil?« Marko se je slresel in uprl v Toneta iako zaloslen pogled, da je bilo temu v dnu srca zal, da ga je vprasal. Marko pa je tiho rekel: »Clovek se ne zadusi tako kmalu!« in strmel topo pred se. Prisla sta iz mesla. Tu se je zacelo lakozvano predmestje, akoravno la vrsta umazanih in zanemarjenih his ni z daleka zasluzila tega imena, sicer pa clovek skoraj vedno vidi v pojmu predmestje grdo sliko starih, napol podrtih proletarskih kasarn, umazanih brlogov, ki jim pravijo »re-stavracije«, in jato razcapanih olrok, ki jim je ze v najzgodnejsi mladosli vtisnjeno v obraz znamenje poti, po kaleri bodo hodili vse svoje iiv-Ijervje. V teh predmestjih zdi beda in gleda z velikimi, praznimi ocmi iz pobitih in s cunjami in papirjem zamasenih oken, ki jih niso nikoli krasili •cvetlicni loncki. Zraven nje pa se skriva po kotih in vzraste vcasih strasan in grozen bedin okrvavljeni brat — zlocin. 28

Tonetu se je stemnilo lice in rad bi se bil vrnil, pa se je bal, da bt uzalil Marka, ki ga je bil sramezljivo povabil na »vecerjo«. Marko se ustavi pred nizko koco, kjer so stopnice vodile k vhodu mesto navzgor — navzdol. Izza zagrnjenih steklenih vrat se je culo pijano pelje, pomesano z divjimi zenskimi glasovi in cviljenjem jeiicne vijoline, ki jo je spremljalo brenkanje na citre. »Cigani so notri. Le pojdiva hitro!« je dejal Marko in hitel po stop-nicah navzdol. »Meni je ze prokleto mraz in zelodec mi kruli kol volk, saj ze dva dni nisem jedel.« Tone pa je slal kot pribit na cesti. Sram in gnus sta se bojevala v njem proli prijatelju, ki ga hoce zapeljati. »Ah, neumnost, ta, Markor moj zvodnik!« Glasno se je zasmejal in Marko se je prestraseno obrnil. Iz oci mu je gledala bojazen, da se je Tone premislil in ga zasmehuje. »Ali ne gres z menoj?« je vprasal, in la Ion je preokrenil onemu misli. »Saj se mi ne more nic zgodili,« je pomislil Tone in se nasmehnil, ko> je pogledal v plasen obraz onega, ki je bil izpuslil kljuko, pogledal po sebi in polem spel Tonela, kot bi hotel reci: »Saj vem, da sem li pre-beraski in da te je sram z menoj.« »Ne, ne, ta ni zapeljivec. Ves drug bi moral biti« in nenadno se mu je prikazala pred ocmi slika lepega, crnolasega mladenica, ki govori svo-jemu dekletu o Ijubezni tako mamljivo in jo vabi z ocmi, ki so zgovornejse kot besede, na lepo solncno pot... Rado! Da — on! Jezno je zaskrtal z zobmi in udaril z nogo ob tla. »Tone, lahko nocl« se je zalostno oglasilo od stopnic. »Pocakaj, saj grem s teboj« in pohitel je navzdol. »Uh, fej!« je uslo Tonetu, ko je za Markom vstopil v zakajena fuknjo. Vzduh slabe masti in razlite pijace, pomesan v valove smrdljivega tobakovega dima in prahu, je udaril prislecema nasproti. A Marko je moral biti tega ze vajen, ker ni kazal nobenih znakov notranjega gnusa, docim je Tone z naglo kretnjo potegnil robec iz zepa in si zamasil usta. Silno 29

rad bi se vrnil in nalasc je zaprl oci tako, da je gledal skozi trepalnice, da ne bi videl svoje okolice v vsej njeni ogabni nagoti. »Glej ga, glej ga, Marka, kaj si spet lu?« je zavpil odnekod iz dima lenski glas, Tone se je zdrznil, odprl oci in slopil za Markom k bifeju, kjer je za umazanimi krozniki s klobasami, spehom in zemljami sedela silno debela zenska, razmazanega obraza in razkustranih las, ki so se zdruzevali vrhu glave v malo kepo, iz kaiere so strlele na vse strani rozene lasnice. Na sebi je imela rdeckasto haljo, povrsno zapeto in na komolcih mocno ogoljeno. Raziegnila je usta v dobrodusen smehljaj in kazala umazane in slabe zobe, kot bi jih misi izglodale. Taka je bila laslnica te reslavracije in njeni vsakdanji gostje, tatovi na malo, zloglasna pocestna dekleta in druge propalice, so bili se vcasi dosli slabsi od nje. »Ti, Marko, all jih bos? Stari so kot zemlja, pa mastni in spehasti. Devel sem jih ze snedla nocoj,« je dejala debelusa in porinila predenj kroznik z zarjavelim zamrezenim povezkom, izpod katerega so obcutno zadisali — kvargli. »Bi?« Marko se je vprasujoce ozrl v Tonela in potem dvignil pokrov raz smrdeco maso in ponudil Tonelu. A ta je hitro pritisnil robec na nos in poln gnusa odkimal. Sicer je rad jedel lo robo, a lu, v tej okolici — brr! Marko pa je kar z roko zgrabil dva komada in jih s slastjo pogoltnil, medlem pa je rekla gospodinja, kazoc z ocmi na Toneta: »Gospoda pa le pelji v »Extracimer«, zanj lu ni nic. Posljem Sanija nolri, ce bosla kaj pila, pa druzba je hidi, fina druziba, sami koproli...« Dobroholno jima je pomeziknila, potem pa jela ostevati tocajko. V »boljsi sobi« je bilo tudi glasno in zakajeno, a mize so bile pokrite z rdecimi in modrimi prti. Za dolgo mizo so sedeli vojaki in zivahno de-balirali. Markovemu pozdravu ni nihce odgovoril, le Toneia so osinili z radovednimi pogledi in si namigavali. Prisel je Sani, bledikast fan! v umazani suknji, in Marko je narocil dva guljaza in pivo. Hlastno se je vrgel na jed in ni opazil, da se prijalelj jedi komaj do-tika in se ni popil niti kapljice. Govoril je s polnimi usti in hvalil jedaco SO

in zmerne cene lokala. Pravil je, medtem ko je z dobro priuceno eleganco metal krompir z nozem v usta, da je gospodinja dobra »baba«, da daje iudi na up in da je zelo prijazna tocajka tudi pri nisi. Tone ga je opazoval in se zavedal, da zija med njim in Markom glo-bok propad, ki ga ni mogoce preskociti. Ne, nikoli ne bi mogel z apetitom jesti tu, in misel, da bi ga gospodinja tikala in tocajka bila prijazna z njim, se mu je zdela odurna. In vender! Clovek se navadi vsega, najbolj pa svoje okolice in lazje je drsati navzdol, ce so predrte ovire, kot pa plezati navzgor in si na varni cesti napraviti se plot ob straneh. Tezko je sicer mlademu cloveku podretii ineje, ki so jo potegnile dobra vzgoja in zdrav nepokvarjen milje, v katerem dorasca, a slaba druzba, alkohol in eros so kaj dobri pomagaci za trganje takih vezi. Cigana sta v sosednjem prostoru se vedno irpincila svoje instrumente in sedaj je prisla ciganka s kroznikom pobirat. Najprej je sla k sosednji mizi, kjer so jo vojaki scipali in objemali. Nekdo ji je ponudil celo pijace. Nesla je kozarec k ustom in poskilila k Tonetu, ki ji je nazdravil molce v cudnem razpolozenju, ne da bi se za-vedal, kaj pravzaprav dela. Izpil je in, ko je prisla k mizi, ji je nasul drobiza v kroznik, za kar se mu je zahvalila s segavo ljubkim pogledom svojih temnih oci. »]az ti pa dam pozneje, ko menjam, eel bankovec,« je dejal Marko in jo objel okoli pasu. Hiiro se mu je izmuznila in zanicljivo rekla: »Ah, kaj, ti nimas nikoli nic!« »Imam, imam,« je hitel Marko in izvlekel iz zepa siotak. »Ali ga vidis? Le pridi se kaj k nam. Ti bom dal! Res!« Medtem se vrata odpro in na prag stopi -- Rado. Vsi se ozrejo in Tonetu kakor tudi Marku se stemni lice na mah. Rado je to opazil, a ne menec se za to, jih burno pozdravi, vrze klobuk na okno in se pribliza mizi. Medtem ko si primakne stol, objame ciganko Stefko in si jo skusa potegniti na kolena. »Noces? Pa pusti in mi prinesi pijace ali pa vsaj Sanija .poklici.« 31

Stefka pogleda Toneta, ki je jezno gledal ta prizor, zalegne ustnice v smehljaj in odhiti. Pri vratih se se enkrai obrne in, kakor bi se naenkrat odlocila, mu poslje z roko poljub in hitro izgine za vrati. Tone zardi in se nasmehne, Rado in Marko pa, sledeca Tonetovemu pogledu, naglo okre-neta glavi, a bilo je ze prepozno, Slefka je bila ze zunaj. Bilo je uro pozneje. Sedeli so pri litru, Marko ze skoraj pijan, Rado malce dobre volje, Tone molcec in mrk. Najvec je govoril Rado. Naenkrat pa se nagne Tone k njemu: »Ti, si bil ze veckrat v tern lokalu?« »Bill« »Cujl« Tonetovo oko se je srepo zapicilo v vroci obraz prijateljev, »kaj mislis, kaj bi dejala Dana Sterletova, ako bi te videla iu?« »Ona? Kako prides do tega vprasanja?« »Zakaj vprasujes, odgovori'.« »Ti si cuden patronl Ce hoces ravno zvedeti, pa bodi! Clovek se mora izziveii, razumes?1« »Dobro! A ona o lem ne sme vedeti? Njej se lazes?« »Osel! Sploh pa, kaj le briga, kako prides do lega, da mi pridi-gujes . . .« »Zato, ker se mi zdi, da je skoda zanjo, da bi...« »Da bi jo jaz zapeljal. Ne boj se, je premocna trdnjava, da bi jo jaz okupiral. Sicer pa, kaj te to zanima. A ... ti si ljubosumen ...« »Nesramnez!« »Tone, ce ne bi bil preprican, da jutri o vsem tem ne bos nic vedel, bi ti sedai prisolil tako klofuto ...« »Mislis, da sem pijan? Povem li pa lahko danes in jutri in pojulrisnjem, da je ti nisi vreden ...« »Tak devicnik seveda nisem kot si ti, ampak devistvo pri zenskah..« »Molci, sicer te z litroml« »Tepec'.« »Svinja, da,.svinja, svinja!l« Napol priduseno, a vedno glasneje je izustil Tone poslednje besede 32

v silni razburjenosti in pograbil steklenko. Rado je zamahnil, nekdo ga prime za iztegnjeno roko in, ker je Rado cutil, da ga drzi zenska, se presenecen obrne in zagleda tik za seboj zapeljive oci Stefine sestre -ciganke Mare. »Mladi gospon hud? Zakaj hud? Zakaj nic plesati mladi gospon? Moja brat svirati tango: »Ein bischen Feuer...« Zapela je poluglasno in ves cas gledala v Rada poredno, a vender je ta cutil za porednostjo zar strasti, ki je iz temnega ocesa prezala vanj. Ni videl njene umazane obleke, ne njenih raztrganih cevljev in ne-snaznih rok, on, ki je na plesnih prireditvah tako skrbno izbiral svoje ple-salke, je bil srecen in vesel, da je Mara prisla ponj. Ponudil ji je vino iz svojega kozarca, potem naglo vstal in, ne da bi izpustil njeno roko, odsel od mize. Par korakov oddaljen pa se obrne: »Tone, plesat pojdi in ne jezi se. Posljem ti Stefo.« Tone ni odgovoril nicesar. A ko je prisla drobna Stefa in se pocasi priblizevala, ji je prijazno pokimal. Ni si mogel kaj, da ne bi bil prijazen z mlado ciganko, ki je znala tako lepo pogledati. Sla sta plesat. Marko je sedel sam pri mizi ze dobro uro. Vstati se mu ni ljubilo, da bi sel pogledat za onima. Vojaki so vstajali, se pijani gugali in zaletavali v tocajko, ki je sprav-Ijala denar. Marko jo poklice. Placa in pet bankovcev mu ostane. »Kje so oni?« »Kaj jaz vem,« odvrne skilasta tocajka in zazeha. »Kaj ne plesejo ...?« »Saj ni vec muzike ... cigan spi...« »Kam so vendar sli...« »Kam? Vlekli so se za hlev ali pa v slamo, kaj jaz vem ...« V Marku je namah vzvalovilo. Ce vsi drugi, zakaj ne bi i on. Sam je z Mico, dal ji bom denarja ... »Mica!« , SS

»Kaj?« »Ali bi?« »Sam pij svoje vino.« »Mica, ne razumes me. Glej, dal ti bom tri bankovce ... tri... no?« in objel je mrsavo dekle okoli pasu. Tocajka Mica pa je bila namah budna, iztrgala se mu je iz objema in buljila vanj: »Kaj?« »Vse ti dam, ves denar, kar ga imam, samo...,« vrgel je vseh pet bankovcev na mizo in skocil za njo. Z obema rokama jo je objel in stisnil k sebi, a dobil je sunek v prsi, da je odletel, v padcu prevrnil dva stola in omahnil na tla. Skozi meglo je videl Mico vso razgreto stati pri zidu. »Ti...?« Ti...?« je zakricala kot ranjena zver, zakrilila z rokami In se stresla od gnusa in srda po vsem telesu: »Ti... fej!« pljunila je predenj in odsla bleda kot stena. Marko pa je sedel na tla in nerodno mencal z rokami. Zdelo se mu je, kot da se suce pred njim krvavo kolo, ki vedno narasca, se razteza v ogromnost, se nagiba k njemu, da ga pokonca. Ko je nekaj pozneje prisel v sobo Tone, ves bled in zbegan, je nasel Marka sedecega pri mizi. Buljil je z nemirnimi in mrtvimi ocmi, kot jih imajo kreteni, pred se in mrmral: »Ti si svinja, jaz sem svinja, vsi so svi-Jije,« zmeraj to in zopet to. Tone ga strese, poklice, nic, samo »jaz sem svinja, ti si...«. Tone pograbi povrsnik in klobuk in odhiti skozi umazano in polito predsobo, kjer so ob mizah sedeli pijanci, za bifejem pa je sedela tocajka v narocju starejsega moza z modro kapo. Ko stopi na prosto, se globoko oddahne, potem pa zacne teci, kot bi hotel ubezati samemu sebi. Naposled se ustavi. Srce je bilo polno sramu in studa, dusa pogazena, telo se mu je gnusilo, lastno telo se mu je zdelo tako ostudno, tako umazano in ogabno. * 84

V. O peccatores! O feminarum seduotores! Kdo vas je ucil laksne mores? A. A s k e r c (Poslednji Celjan.) Puslni torek, maskerada. Piroti in harlekini, hudicki in francoske markize se setajo po gladkem parketu in med fraki in zakeji se sucejo sladki bonboncki. ftela ramena se kopljejo v prelesini svetlobi, razgreti obrazi drhtijo pod svilenimi krinkami, hudomusni in globoko zagoneini pogledi svigajo in se potapljajo v koprnece oci. Nad tern pesirim valom pa plava mehak oblacek razlicnih parfumov, pomesan s prahom in z vzduhom vrocih teles, se vije in spusca, drazi kri, omami duh in bica zivce, ki so jih alkohol, glasba in pies napele strunam enako. »Krinko dol!« zavpije nekdo. Po dvorani zasumi; burni vzkliki, pre-seneceni vzdihi in prilajeno sepetanje se strne v kaos zvokov. Ves vecer je zasledoval Rado malo silhuelo in ni vrag, da bi mu sedaj usla. Ni pomislil, da je zanj sedaj nevarno, ko je brez krinke, da ga vidi kak profesor. Gnala ga je misel, da se skriva za silhueto ona, Dana, in mar so mu Mi vsi gimnazijski profesorji celega svefa. Srce mu poskoci, ko jo zagleda ob vratih, vso zareco, s krinko v roki. Gledala je po dvorani, kot bi iskala. Prerinil se je skozi gneco in, ko je stal kot iz tal vzrastel pred njo, se mu je zdelo, da je vztrepetala. Odpeljal jo je k bufetu, ji kupil cvetlic in plesal ves cas samo z njo. Imel je denarja, toliko denarja, ves svoj instruktorski honorar je po-bral in hranil za to maskarado. Kupil je sampanjca. In ko sta pila v ljubkem koticku, okrasenem in v:akritim z brsljanom, jo je privil k sebi in ji sepetal vroce, mamece be-sede. Ni mu branila, toplo in mehko ji je bilo, a ko mu je pogledala v 35

oko, je zadrhtela in proc je bil mir in inehkoba. Iz tega njegovega prijaz nega ccesa je sedaj sijalo nekaj divjega, njej nerazumljivega in strasnega. Njegove zenice so se polagoma vecale in narascala sta dva velika crna prepada, da jo pogolineta. Plaho je skusala izdreti svojo roko iz njegove, a cuiila je, da ne more, in solze slrahu so ji polnile oci. Zaprla jih je, da ga ne bi videla, a videla ga je vendar. Globoko v duso so jo zgali njegovi pogledi in zabolel jo je prvi slrastni poljub. Toda pod do-tikom njegovih ustnic je cuiila, da izgineva strah in se umika bojazen, da se mu vdaja vsa, vsa in da poje kri v njenih zilah ze razkosno pesem strasti. Zbudila se je in zmedeno pogledala okoli sebe. Vzdignila se je v poslelji, a vsiled bolecin v boku se je sklonila naprej in prizgala sveco. Na ileh je lezal kostum, razirgan in polit s sampanjcem. V sobi pa je diSalo po pustnem torku, le malo grenkeje. Vzela je z nocne omarice ogledalo in se ozrla vanj. Pod irudnimi vekami lope, izbuljene oci in pod njimi v nagubani kozi globoki, crni krogi. Obraz nekako rumenkast in posvaljkan, ustnice kot izzgane in okrog ust skoro do brade ostra, zakrivljena crla. Ta grda crta, la je lorej sled, la je lorej Kajnov znak. — V blazni grozi je strmela v drobno ogledalo, ki ga je napolnjevala in se zlobno rezala deklelu nasproli — ona ostudna zakrivljena crla. Siva in trudna je prilezla izza gora pepelnicna sreda.

  • # #

Ko je bil Rado zaslisal ob sebi nemirno a globoko dihanje deklelovo^ je previdno potegnil roko izpod njene glave in tiho vslal. Naglo se je oblekel v svojega pirola, cevlje in povrsnik pa je vzel v roke. Tiho je odprl vrata in stopil na slabo razsvetljen hodnik ter prisluskoval. Vse je bilo liho. Zaprl je vrala za seboj in zdirjal po slopnicah do hisnih duri, pred katerimi si je naleknil cevlje in oblekel povrsnik. Vrala so bila samo priprla. Spet je prisluskoval, nikjer zive duse. Naglo je smuknil skozi vrala in hotel, sliskajoc se ob steni, hiteli naprej, ko gkoci naenkrat pred 86

' '

njega crna postava in se ga kol macka oklene okoli vralu. Boj je bil nem a srdit. Koncno se posreci Radu izpuliti roko iz zeleznega objema svojega nasprotnika. Mocan sunek s pestjo onemu pod brado — in prost je bil, sovraznik pa se je nezavesien skotalil po tleh. Vse je Irajalo kvecjemu dve, tri minute. Ulica je bila temna in tiha, le dalec na obeh oglih sla brleli cestni svetilki. Rado je bil preprican, da ga je hotel kdo okrasti, zato je nameraval skociti po straznika. A se je premislil in uzgal vzigalico, da vidi, kdo ga je napadel. Ko pribliza medlo lucko obrazu, oskroplijenemu od blata in fcrvi, odskoci naglo in vzigalica ugasne. Prizge hitro drugo in se enkrat posveti... res, bil je — Marko. Sedaj se mu je posvetilo v glavi. »Tudi ta!« je pomislil in se na-smehnil. »Pa kaj bi sedaj z njim. Po strazo — ne kaze. Domov ga tudi ne morem vleci.« Vlekel ga je s ceste na plocnik in mu glavo prislonil k zidu. Do vogala je hitel, potem pa si je odpel povrsnik in sel pocasi na-prej. Posastno so se svetile bele kepe na hlacah in ovratnik, zmeckan in raztrgan, je binigljal na prsih. Neprijeten obcutek dvojne krivde mu je za-?encil duso in popolnoma otemnil radost zmagovalca v borbi ljubezni. Ko je proti jutru stopil v svojo sobo, se je oblecen vrgel na posteljo in koncno utrujen zaspal. Kmalu je zasanial. Videl je svojo Dano na mrtvaskem odru, vso belo in nedolzno, bledo lice bolestno nagubano v izraz bridkega ocitanja. Zraven nje pa je stala na tleh crna rakev brez vsega okraska. Med obema mrtvecema je stal Marko, krvav in blaten. Trdo je ukazal: »Dvigni pokrov]« Kot pretepen pes je moral ubogati. V rakvi je lezala ciganka Mara — popolnoma naga. Beli zobje so se rezali iz odprtih ust in eno oko je strmelo polodprto vanj. »Nesi ju na rami! Obe!« je zapovedal Marko. Polozil mu je na eno ramo belo rakev z Dano, na drugo crno z Maro. »Idi!« je spet ukazal in Rado je moral hoditi. Rakvi sta mu stiskali glavo in roke so mu otrpnele. 5reme pa je tiscalo na ra-mena in mrtvaske sence so mu plesale pred ocmi. Nad njim pa je krical razjarjen glas: »Svinja — svinja!« Ves poten od groze se je prebudil. 37

Isto noc pa je bdel tudi Tone. Pred seboj je imel dve knjigi. Schop-penhauerjevo: »Die Welt als Wille und Vorstellung« in Mantegazzejevo; »Die Psihologie der Liebe«. Studiral je, primerjal stavke in izreke in ubijal si glavo. Veroval je, odkar je bil nvladenic, v vecnega Boga, neskoncno pra-vicnost in neizmerno ljubezen. Veroval je v solnce, v vecno lepoto in veroval je v clovesko srce, najlepse svetisce na zemlji. Vere ni bil izgubil, akoravno mu je ocital kaiehet, da je brezverec. A on je nosil v svojem srcu svojega Boga, najvecje dobro, svobodno in svetlo, brez abotnih priveskov; lepola in ljubezen izenaceni in zdru-zeni pod pojmom — Bqg. Molil je k svojemu Bogu, veroval je vanj, zaupal vanj in ga v zvesli ljubezni nosil v svoji dusi. Sedaj pa ga je sovraznik — Eros obsencil in mu zakril duso s lemnimi krili. In Tone se v svoji malodusnosti in v svesli si greha ni upal vec k svojemu Bogu. Odmikal se mu je in iskal ulehe v svetovnoznanih in na vsem svetu priznanih delih dveh moz, od kalerih je bil Schoppenhauer najvecji sovraznik zdravih, nepokvarjenih mladih dus, drugi pa ozko-srcen caslilec erotike. Njegova lepa, trdna vera v solnce je klonila, v mlado srce se je slulila lema, okruina morilka vsega lepega in dobrega, morilka neznega cvetja, ki klije v mladi dusi solncu nasproti. »Pohujsanje sicer mora priti, a gorje onemu, po katerem pride!« Tako pravi Sveto pismo, ki ga lahko imenujemo eno prvih in najboljsih modro-slovnih knjig svelovne literaiure. Koliko resnice, a tudi koliko lepote in solnca je v tern zares »Sve-iem« pismu, in strup Schoppenhauerjevih in Nietzschejevih izrekov, ki odrekajo vsakemu blagemu, plemenitemu custvu eksistenco, za katere ni ljubezni, ne zvestobe, ki jim celo materino srce ni drugega kot drhteca misica, ia njihov strup se mi zdi v primeri s pravim naukom o Bogu, ki mu pravimo neskoncna ljubezen, kakor umazan crv, ki razjeda in unicuje, S8

plazec se po zemlji, proti veselemu skrjancku, ki se vesel svojega ziv-Ijenja in pomladanskega jutra pojoc dviga pod sinje nebo. Drugo jutro pa je prinesel lokalni list sledeco notico: »Proti jutru danasnjega dneva je nasel straznik v neki ulici lezati dijaka M. A., blatnega in krvavega. V roki je krcevito drzal zlomljeno pavovo pero. Zdravnik je ugolovil, da je bil totalno pijan in se najbrz zaletel v kako masko, ki ga je sunila v silobranu ob zid, da je padel in se poskodoval. Ker je krivda ocividno na njegovi strani, ker je na tleh vsled premnogo zauzilega akohola in ne radi poskodb, ki so lahkega znacaja, do jutra oblezal, se stvar nadaljno ne preiskuje. Taka je danasnja mladina!« 39


VI. Srce trepece od hrepenenja, v sumni vrtinec sili zivljenja S. ) e n k o. Zasijala je pomlad. Povsod je je bilo ipolno te radodarne boginje, sipala je in sejala, cvetje in zelenje, veselje in radost in solnca — o toliko solnca! Prilezli so iz svojih stanovanj gospodje penzionisti, se smeje po-zdravljali in hehetaje stopicali ob palici ven v pomlad. Otroci so se vsuli na cesto in civkali razgreti od mladega solnca kot vrabci na strehi, ki so se ze obregovali ob prve lastovke, jih opravljali in zmerjali po siari navadi. Na klopeh v parku pa so ze sedele razne mamke, tetke in botre, pletle svoje vecne nogavice in dobre volje ogledovale izpod ocal mlade pare, ki jim je ljubezen in pomlad zarela iz oci in lie. Le v soli je bilo temno in mrtvo. Zastori so bili spusceni preko oken, ker so gospode profesorje motili — solncni zarki, oni zarki, ki zbujajo, povsod kamor prisijejo, veselje in novo, mlado zivljenje. »Rado Gorenjc — consilium abeundi«, je oznanil profesor razrednik »Clovece, kai uganjate par mesecev pred maturo. Videli so vas na krajih, recem vam, na zolo opasnih krajih! Poboljsajte se, sicer... saj veste, kako je. Propalic sola ne more imeli v svojem okriliu ...« Tako! V Radu je zavrelo. Profesor pa je nadaljeval: »Anlon Potokar. Z vami je istotako slaba rec. V matemaliki — nic, v fiziki — nic; Gorenjc ima vsaj povoljne rede, mediem ko vi... Ucite se in pazite — izvensolsko vedenje -druzba ...« Konferencno porocilo je bilo dokoncano. 40

Tone je strmel skozi okno. Tako torejl Graje, graje in spet — graje. Nobenega ljubeznjivega opomina med stirimi ocmi, nic ocetovske dobroie in nic pomoci do prave poti. Kar graja, ostra in surova, pred vsemi tovarisi. O solnce, kje si? Kje si srce vzgojiieljevo, da bi me dvig-nilo k sebi, me potolaiilo in me podprlo? Kje si roka, da bi me vodila iz tega blaia, po trnju in kamenju na pot — na pravo stezo h kreposti? Zakaj le ni? Zakaj le ocitkov sedaj, ko bi bilo treba celiti rane, ki se skelijo?! V veliki pavzi je srecal Tone na hodniku Rada s knjigami pod pa-zduho, prihajajocega iz ravnateljeve pisarne. »Kam?« »Domov. javil sem svoj izslop.« »Za boga! A kam sedaj?« »V sosedno mesto. H gledaliscu.« »Si znorel?« »Zaikaj? Bos vidol, tam se sele zacne zivljenje, svoboda, ah.« »In ivoji »modri metulji?«

'Ah kaj, neumnosti, poetarija dandanes ...!«

»ln ona? Tudi neumnosl?« »Morda. To ostane za menoj. Pa sedaj moram iti, adijo!« Tesno je bilo pri srcu Tonetu, ko je gledal za odhajajocim prijateljem. Kljub vsemu, kar je bilo med njima, kljub zmerjanju in prepiranju, kljub ljubosumnosii in jezi, vezi prijateljsiva se niso zrahljale, kaj sele raztrgale. Premocno je prijateljstvo, sklenjeno v dneh vroce krvi in skup-nih iidealov, da bi ga omajala — zenska. Srce boli in .preboli in ostane vdano in naklonjeno tovarisu sopotniku, ki mu je morda potna torba lazja od lastne. Isti dan je moral zapusiiti solo za vedno se nekdo drugi. Marko Arnus, ki so ga izkljucili radi clanka v dnevnem casopisu. Preteklo je bilo nekaj dni. Rado je prihajal s kolodvora, kjer si je bil priskrbel vozni listek za vecerni vlak, ki ga popelje novim stremljenjem naproti. Jfl •

Zamisljeno je stopal po ulici, ko zaslisi za seboj mehak glas, svoje ime. Bila je Dana. Malo je zardel in jo hitel izprasevati, kako se ji godi, da se ze eel teden nisia videla in kam gre. »Me spremis malo?« »Da. A mnogo casa nimam, moram ...« »Nimas casa?«, »zame«  je pristavila v mislih. »Seveda imam zate cas, vedno dusica...« ji je segel v besedo, kot da bi uganil njene misli, »a saj ves, opravki...« Za-vila sta v ozko, prazno ulico. Dana je ustavila korak in ocitajoce pogledala svojega fanla. »Rado, ti se me izogibljes?« »Ali Dana ... Danica,« je hitel. »Rado, ti mi ne poves resnice. Kaj ti je? Tako cuden si!« Nevoljno je nasobil ustnice. »Kaj bi bil cuden. Ti, ti si cudaska...« »Rado, povej mi odkrito, ti me ne ljubis vec. Prevec sem ti dala, vse sem ti podarila in, ko cutis sedaj mojo ljubezen, ki se te oklepa tako tesno, sem ti napoti!« Spet je zardel. Ona to opazi in bridka solza ji kane z ocesa na bledo lice. Cutila je, da je pravkar izgovorila resnico. Njena ljubezen se ga je bila oklenila kot brsljan drevesa in sedaj... »Ali dusa, kaksna si!« Potegnil jo je v neko vezo in ji jel poljubovati solze z lica in oci. »Moja, moja Dana, Danica ne jokaj, ali ne cutis, da te ljubim, saj si moja, vedno moja ... Takoj, ko pridem do kruha, se vzameva...« Nasmehnila se je v solzah. »Kdaj bo sele to... takrat bo Dana ze stara devica.« »Devica ...?« zasmejal se je poluglasno, njej pa je padlo kot zoic v srce in zabolelo jo je. »Kako je surov vcasih ...« Rado je obcutil takoj 1>2


svojo nerodnost in zal mu je bilo. Da se izmuzne iz neprijetnega polozaja, ji hiti popravljati lase in poljubovati prstke. »Dragica, sedaj moram pa res ili.« »Prides zvecer?« »V stanovanje?« »Ne, Rado, ne v stanovanje, nikoli vec, ne bodi jezen, razumi me vendar — pridi v park na klop ob vremenski hisici. Prides?« »Pridem. Ob osmih?« »Ob osmih. Pojdi sedaj! Zbogom!« Nezno mu je pogladila celo in oci, se polne sledov prelitih solz, so se ji spet smehljale v brezmejni vdanosti. Bil je ze nekaj korakov proc, ko se se enkrat okrene. Stala je se pri veznih vratih in zrla za njim. Hotel je ze nazaj k njej, da ji pove, da odide nocoj za dolgo casa, morda za vedno. Hotel ji je prigovarjati, naj pride za njim in hotel je biti z njo silno nezen in ljubezniv. A naenkrat jo je videl pred seboj, vso v solzah kot prej, pozdravil jo je z roko in ocmi, se obrnil in hitro izginil za vogalom. Ko je zvecer korakal s kovcegom mimo hise, kjer je stanovala — je moral obstati. Nikogar ni bilo blizu. Postavil je kovceg za vrata in hitel po stopnicah navzgor. Soba je bila zaklenjena. Bridko mu je leglo na duso. Sedaj ga caka na klopi in gleda proti mestu. Njega pa ne bo, sama ostane, zapuscena. Globoko ganjen se je sklonil nad kljuko in poljubil mrzlo kovino, ki se je dotika njena roka. Ta njena majhna, nezna roka, ki je popoldne drhtevala kot plasna pticica v njegovi desnici. Na stopnicah je zadonel tezak korak. Rado se je zdrznil. Obrisal si je solze, ki so mu silile v oci in vzdih, ki se mu je izvijal iz prsi, je siloma udusil. Mirno je odsel po stopnicah, vzel svoj kovceg in jo mahnil proti — postaji. Cez pol ure je tiscal vroce lice k hladni sipi in zrl v vecer. Drevesa so plesala posastno mimo okna in kolesa so pela svojo monotone posem. 43

Lepa majniska noc je objela zemljo. 5ilo je se hladno, a kljub temu so se mladi pari ze zatekali na klopi pod cveiecimi kostanji v meslnem logu. Na eni teh klopi tik za vremensko hisico sia sedela Tone in Marko. Molce sla sedela ze pol ure, oba zalostna in potrta. »Danes sem jo srecal« de po dolgem molku polglasno Marko. »Koga?« je viprasal kot iz tezkega sna Tone... »Njo — Dano. Ona, ki se me je zmerom izogibala in ki ji je bilo nerodno, ako sem jo pozdravil, ce je sla v druzbi drugih. Ona me je uslavila in vprasala, ce sem bil zadnje dni kaj z Radom.« »Kaj si dejal ti?« »Tezko mi ie bilo. Torej vam ni nicesar povedal, nic pisal? -- ona odkima in opazil sem, da so ji oci postale vse trde od bojazni. Kako bi zacel, kako ji dopovedal, ne mores si misliti, kako mi je bilo pri srcu, ko sem zrl v te lepe, bolne oci; kajti bolne so, to sem opazil. ,Kje je, kaj se mu je zgodilo, povejte mi vemdar, saj vi ste njegov prijatelj, govorile ...' »V gimnaziji so mu delali knivico in on ...« ,je odsel...!' Prikimal sem. O prijatelj, kako tezke so bile zame te sekunde, ko je stale pred menoj, nema in mirna, le oci, te oci, nikoli jih ne pozabim. Podala mi je roko, se nerodno nasmehnila in odsla brez besed. Sel sem za njo, se tiho plazil po stopnicah in prisluskoval pri vratih. Slisal sem, kako je zapokala postelja, ko se je vrgla nanjo in ta krik — tako obupen, tako silno obupan. Potem pa plac, kot morje bolecin iz dna duse... Tako ji je za njim. In jaz ...! Ah kaj!« »Vem, Marko, da jo ljubis in kako jo ljubis.« Mehko mu polozi roko okoli ramen: »Glej, tudi jaz seni jo Ijiubil, a ko sem spoznal, da je zame izgubfjena, je bolelo, hudo bolelo, sedaj sem ozdravel. So pa se druge bolezni...« Molcala sta spet dolgo. Tone je prvi zacel spet: »Le njega, Rada, ne razumem popolnoma?« »)az ga razumem, akoravno ne odobravam njegovega ravnanja; so-diti pa ga midva nimava pravice. Svet je hudoben, on ni. Rado ni slab, 44

poznam ga, a on je z menoj in s teboj vred — slabic. Mi hocemo, a omahnetno vedno ravno pod najhujsim klancem, potem drcimo spet na-vzdol po oni poti, ki smo si jo s tezavo priborili. Zato pa...« »Marko! Prijatelj! Povej! Ali je nasa vera v bodocnost kriva? Ali je kriva moja vera, ki jo nosim v srcu, moja vera v solnce in v veselje, moja vera v ljubezen, moja vera v zlati cilj! Reci Marko, ali ni izhoda iz te leme. Ali smo res samo zivali z instinktom in nagoni, brez custev? Ali je ves nas jok in vrisk le izraz nase animalnosti, ali je vsako custvo laz in hinavscina? Laz samemu sebi in drugim? Mati, Bog, domovina, ali so to res prazne besede, porojene v glavah prenapetih ljudi? Ali smo res mi trije, ki hrepenimo, se borimo, padamo in skusamo spet vstati -izvrzki? Ali ni vec prave poti za nas?« »O, je za vas. A zame — je ni!« »Kako da ne? Zakaj bas zate ne? Glej Marko, toliko casa sva ze skupaj in tako malo vem o tebi. Le to vem, da hodis po beznicah in smrdljivih luknjah, da si videl zivljenje z njegovih najgrsih strani in da si kljub vsemu ostal — cist.« »Molci!« Sicer tako ponizni clovek je zavpil kot razjarjen tiger. Nje-gov greh, v vsej svoji umazainosti, oni grozni trenuiek, ko mu je zenscina, ki je vsakemu capinu prepustila svoje borno telo, zalucala pred noge denar, krilila od gnusa z rokami in trepetala, lastne besede s katerkni ji je prigovarjal tedai, vse to mu je stopilo pred duso. Oreh, grdi, umazani greh, ki nas strasis in mucis s svojo ostudnostjo, kdo ti je oce, kdo ti je mati? »Molci, nisem cist. Pa to te naj ne skrbi. Zakaj ni poti zame? Iz gimnazije so me vrgli. Sel sem h kapucinom, so me vrgli. Spet sem sel v trgovsko solo, so me vrgli. In recem ti, da sem vzel svoje zivljenje tako resno, kot malokdo. bkal sem, vedno iskal pravo pot. Iskal sem z zobmi skripajoc in spet sem iskal z molitvijo v srcu in s solzami v oceh. O, kako sem molil! In ves, brate, saj bi bil morda uslisan in zdelo se mi ie ze, da sein dosegel svoj dusni mir. A vidis, to je bila prevara Vsa tragika mojega zivljonija, ali skoroda vsa, ali ves kje je?« 1+5

Tonetu se je zazdelo, da pride sedaj nekaj bridkega, nekaj tako silno trpkega iz Markovih ust, da je dvignil roko v obran in prosil: »Nehaj!« »Neham naj? Cemu? Ne! Cuj me' Nikoli nisem govoril o tern. Niko-mur! A sedaj — naj bo! Vem, da si to sam mislis, da to ves, da si ie veckrat premisljeval o tern. Tragika mojega ubogega zivljenja je pred-vsem v mojem odurnem obrazu in v moji pokveceni postavi. Vse drugo zlo izvira iz tega. Radi tega so me najbolj sovrazili profesorji in prezirali tovarisi, tudi bratje v samosianu so me gledali postrani najvec radi tega. Tragika tvoja in Radova je v vajini -- vzgoji.« »Ali Marko ...« »Nic ,ali' — nic ,Marko'. Saj vem, da je tvoje srce dobro in usrni-Ijeno. A jaz sem zaenkrat usmiljenja sit. Sit do grla!« Ob teh besedah je sicer mirni in pohlevni Marko besno udaril z nogo ob tla in zamahnil po zraku. Preplasen je zrl Tone v prijatelja. Ta pa je nadaljeval. »Poglej, zakaj se moram ravno jaz, pohabljenec, zaljubiti v najlepSo deklico? Zakaj ne inorem premagati svojega srca in mu reci: Miiruj, to ni zate! Ti nisi ustvarjen, da bi te kdo ljubil? Ljubezen je meni maceha.* »Tako trpke so tvoje besede, prijatelj...« »Ne morem drugace... Sicer pa, ceinu bi tu javkali. V maju smo, v maju svojega zivljenja — haha,« zasmejal se je trdo in glasno, a naenkrat je polozil Tonetu roko na ramo in dejal milo: »Zapojval« Nerazumljiv je bil ta nenadni dusevni pokret - »cuden clovek s cudaskim srcem« si je mislil, a ni mu hotel ugovarjati. »Katero?« »Ono mojo: 'Polje, kdo bo tebe ljubil?'« »Pa dajva!« Markov lepi bariton je polno zazvenel in Tonetov liricni tenor se jc mehko naslanjal nanj kot zaljubljeno dekle ob svojega dragega. »Po!je, kdo bo tebe Ijubil, ko te jaz zapustil bom?« 46

VII. Ce slepec slepca vodi, oba prekucne v cestni jarek zlodi. A. Askerc. Bilo je na predvecer pismene mature. Tone je sedel pri mizi in buljil v Matekovo ariimetiko. Mehanicno je vrtel svincnik med prsii in ponavljal: »tangens fi je enak ...« Marko pa je cepel na kovcegu in bral v pismu, ki ga je bil naSel na Tonetovi mizi. »Ljubi sin. Najprej Te pozdravljam iprav prisrcno Tebe in vse Tvoje, ki jih za ljubo imas. Naredim Ti kriz na celo, usla in prsa, da bi bil srecen in da bi bil blagoslov bozji s Teboj, ko bos delal svojo izkusnjo. Tvoj oce in jaz sva v velikih skrbeh radi Tebe. Bodi vedno dober in priden in ne pozabi na 5oga in precisto Devico Marijo, da bos vedno na pravem polu. Bog Ti daj sreco! Moj Ijubi sin, varuj se greha. Pozdravljajo Te vsi domaci, oce in jaz, ki molim zmerom za Tebe. Tvoja mali.« »Kaj premisljujes Tone?« »Ah, ne morem vec delati, saj je vse zaman.« Brez besed polozi Marko pismo predenj. »Si bral?« »Maii — ko bi vedela?« Zagledal je svojo mater, skljuceno od dela in skrbi, kako mu seze z izdelanimi prsti do cela, ust in prsi v znamenju kriza. Nekdo potrka. »Naprej!« 47

V vratih stoji Rado. Oba poskocita: »Ti?« »Da jaz!« Slabo je bil oblecen in obraz njegov ni bil vec tako skrbno negovan koi poprej. Veliki, sirokokrajni klobuk je bil ze ogoljen in cevlji so ±c malce zijali. Govoril je oblastno in dolgovezno. Pripovedoval je o gledaliscu in o iivljenju v sosednem mestu. Zanicljivo je pravil, da so igralci barabe, izkoriscevalci, navadni »smarocerji«, ki kar prezijo na lo, da bi jim kdo dajal za pijaco in povrhu se placeval dekleta, sicer spletkarijo, obrekujejo in lazejo. 2enske umelnice so popolnoma indolentne v vsakem oziru, sicer pa slabse od pocestnih... Sploh so to ljudje najslabse vrste, brez vsake inteligence in omike. On da ni mogel vec ziveti v tern miljeju, da je odpovedal in odsel. Ima pa ze zasiguran sijajen angazma v veciem meslu, ki ga bo najbrze sprejel. Cutil je, da mu ne verjameta, a ogreval se je in govoril... govonl. Cudno je, ako clovek laze in sluti, da se mu ne verjame, govori naprej in skusa prepricati na vsak nacin poshisalca, se mu dobrika in ga hvali; v svoji nesigurnosti zaide celo tako dalec, da zataji celo svoje lastnena-zore in skusa dokazovati, kako je mnenje onega, ki ga poslusa, pravilno in pravicno. Da bi napravil konec tej sramotni komediji, ga prekine Marko: »No, kaj pa z Dano, ali sta se ze videla?« »Ne se... nisem utegnil, najprej sem prisel k vama.« Marko se je delal, kot ne bi slisal zadnjih besed, temvec je deja zelo resno. »Bolna je ...!« »Da, slisal sem, da malo pokasljava.« »Ne pokasljava vec, hudo kaslja. Morala je zbog bolezni pustiti sluzbo. Sedaj je doma pri starsih.« »]utri jo obiscem, al' bo vesela!« »Mislis?« 48

Zacudeno in napol jezno se je ozrl Rado najprej v Marka potem v Toneia ~ in naenkrat, kol bi se ravno domislil, dejal vazno. »Tone! Ves kaj novega? Tam pri »Treh zvezdah« imajo novo tocajko. 5aje je iz ugledne ruske rodbine, oce polkovnik...« »A, ti Wranglovci so itak vedno najmanj general!...« »Tak pusti me no, Marko, da izgovorim ..., naj si bo ze tako all tako, lepa je, to je ena. Poidirno tja, za eno uro, julri je iiak slovenscina, delal bos sijajno,« »Saj res, malo razvedrila bi rabil...« Marko je pristopil irdo k njemu, ga pogledal in polozil roko na materino pismo. »Za eno urco, Marko! Saj gres z r.ami!« »2alibog. Za ta lokal sem preslabo oblecen.« »Ah, kaj, slabo oblecen,« je hitel Rado in prijel Marka pod pazdiiho. »Kaj obleka, talent si pa vendar in se kaksen! Z nami gres.« Rahjo se je Marko izvil iz Radovega objema in dejal: »Rado, rad te imam. Oba imam rad. Zato necem, da bi hodil ta-le se danes okoli punic. Ti Rado, pa pojdi jutri k Dani in jo vprasaj, ce ti more odpustiti...« »To je moja stvar, Marko. Ne vmesavaj se!« Ostro so padale Radove besede. »Ti mi ne bos pridigoval, Ti ne... tak ...« Tiho je odprl Marko vrata in naglo smuknil iz sobe, preden ga je mogel Tone potegniti nazaj. Ko je hotel oc'preii vrata, da bi hitel za njim, ga prime Rado za rokav. »Pusti ga. Danes je pust, vse bi nam pokvaril.« Tone je hotel ocitati in zagovarjati Marka, a Rado ga ni pustil govoriti. Zacel mu je sepetati o Rusinji in o druzbi, ki se shaja pri »Treh zvezdah*. Tonetov obraz se je vedno bolj jasnil, koncno je zgrabil za klobuk, vzel iz predala denar in sla sta. Lokal je bil prijazen, iocajka se bolj, sicer pa je bilo se vec dvom-Ijivih dam s kavalirji ob mizah. 4 49

Pili so, prepevali in se poljubovali do julra. Tone je podlegel v drugic. Ni pa opazil, ko je sel omamljen domov, da mu je na drugi strani ulice prisel nasproti profesor malematike. Sel je mimo njega. Oni pa se je usiavil in zrl za fantom, ki se je parkral zaletel v zid. Nekaj dni pozneje je prikorakal Tone povesene glave preko moshi, Mislil je na svojo mater. »Tonel Servusl« »Ti si, Marko'.« Prisiljeno se je nasmehnil. »Kaj je, Tone, kaksen si? Kaj se je zgodilo...« Trdo je rekel Tone, da se je mimoidoci gospod okrenil. »Da — odklonjen za eno letol Malematicna in slovenska naloga — nezadostna.« i 50

VIII. Prva zvezda zlaia — vera v sebc, vera v sebe je in sile svoje. Druga zvezda zluta — to je nada, nada sveila je v bodocnost tvojo. Tretja zvezda zlata — je ljubezen. A. Askerc. Pol leta je ze Tone posedal doma. Cutil je ocitajoce in vprasujoce poglede svojega oceta. Spocetka mu je bilo nerodno, ce je vjel kak pogled, a scasoma se je zacel jeziti in marsikaterikrat bi padla pikra beseda med njima, da se ni zavzela mati, mirila in posredovala med ocetcm in sinom, ki sla se drug drugega ze iezko gledala. Oceiu ni bilo po volji sinovo pohajkovanje, posebno, ker je opazal, da se ni prijel ucne knjige v roko, in druzba, v katero je zahajal Tone, mu je mrzela. Tone, ki je bil zacetkoma potrt in zaloslen, je postajal mrk in raz-drazljiv ter zabavljal doma o takozvani »boljsi druzbi«, ki ga je prezirala in zapostavljala, njega »falirenega« studenfa. Mali je cuhla pod sinovo jezo tezko bol, ki ga grize in tare, in marsikalero noc je zasolzila blazino. Oce pa je ob takih prilikah Tonetu ocilal, zakaj se ni ucil in da imajo ljudje prav, ako ga prezirajo. To je Toneta seveda se bolj razkacilo in dom mu je bil en sam ocilek in izvir jeze in bridkosli. Zato je jel iovarisevati z ljudmi druge »baze«. Obrnil je hrbet »boljsi druzbi*. V dno duse ga je razburjalo, da so ga preko rame gledali taki ljudje, ki so imeli dostikrat manjso izobrazbo od njega in ki so v povojni dobi ali obogateli na racun vseobce zmesnjave, podivjanosti in raz-uzdanosti, ali pa se prerili do praznih uradniskih mest, ker so ob pravem 51

casu zakrili svoje nemcurstvo in z njim vse svojecasne grehe proti mladi Sloveniji, in skusali svoje zenice brz navaditi »koforiii slovenski«. Upiralo se mu je, da bi se klanjal ljudem, ki so ravnotoliko neumni kot zlobni. Zato je pohajal med pisarje, komije in druge male ljudi, ki so pa veckrat boljsi od »jare gospode«, med katero se hinavscina, laz, za-hrbtnost in kleceplasivo rokujejo pod krinko iskrenega prijateljstva. Imajo pa »mali« ljudje to veliko napako, ki je med nasim narodom najbolj razsirjena, namrec, da strasno radi — pijejo. Seveda ne vode, ampak nestevilne male in velike vrcke piva ali pa rujno vince, ki ga rodi blagoslovljena slovenska zemlja v tako obilni meri. Bojece je poslusala uboga mati otetovo dihanje, ako je slisala pozno v noci sina odpirali hisne duri. A prisla je katastrofa. Tone je priropotal proti jutru domov. 5il je vinjen in, ko je vstopil, je trescil vrata s tako silo za seboj, da se je oce prebudil in skocil s postelje. Mati je hotela miriti in mu prigovarjati, a bilo je prepozno. Oce je odprl vrata in zakrical nad sinom, ki se je skljucen na postelji, skusal iznebiti cevljev. »Sedaj prihajas domov?« »Kaj?« je zazehal Tone in se ozrl v oceta, ki je napol oblecen, ves drhtec od jeze stal med vrati. Sin ni videl njegovih jeznih oci, izpustil je cevelj in se zagrohotal. Oceta pa je sinov zasmeh, ki niii ni bil tako hudo misljen, silno raz-kacil, skocil je k sinu in ga vdaril po glavi. »Klada pijana! Tu imas« in zamahnil v drugic. A do udarca ni prislo, kol opica je bil skocil Tone kvisku in prijel oceta za dvignjeno roko. »Tepel me ne bos!« Oce je zaskrtal z zobmi in zarjul, a Tonetovi prsti so drzali kot klesce. »Lopovl« je zakrical in ga skusal z nogo vreci. V tern trenutku pa se je vrgla med nju vsa bleda in drhteca — mati. 52

In ko je Tone videl svojo mater, njeno uborno in izmuceno telo, ko je zagledal njene suhe roke, ki so se oklepale ocetovih ramen, ga je pretresel kes in sram. Izpustil je pocasi ocetovo desnico in se okrenil. Ob vratih je stala vsa objokana sestra Anica. »Pojdi spat,« ji je rekel temno. Culil je na svojem lilniku zgoci ocetov pogled, ze se je hotel obrniti in sovrazno vrniti pogled, a mati je stala kot zid med njunim sovrastvom. Tudi oce se je uklonil njej in odsel. Ko je mati prijela za kljuko, se je Tone obrnil. Pogled, ki ga je ujel, tako zalosten in potrt, je storil vec kot ocetove groznje. Klonil je glavo, mati pa je brez besede odsla. In ko je bilo ze dolgo vse tiho v sobi siarisev, je Tonetova duSa klecala pred materinim srcem in prbsila odpuscanja. Nekaj skrivnostnega, nekaj brezmejno lepega in svetega je vez med materjo in otrokom. Vsemu svetu lahko odrece clovek ljubezen in nikomur ne pusti pogledati v srce, le matere ne more odriniti nikdar od sebe, ker je njena ljubezen sveta in vecna. Ves svet te lahko zanicuje, najbolj vdano srce se ti lahko izneveri, le ona se ti ne izneveri nikoli, te ne pozabi, tudi ce si v grehu in nadlogi, in te ljubi tudi, ako ze spis v hlad-nem grobu, dokler tudi nje ne dohiti koncna usoda vseh zivih. Oce in sin pa sta si bila sovraznika. Tone si je dobil druga, mladega ucitelja, s katerim sta igrala sah, hodila na sprehod in seveda tudi — krokala. Ko je nekoc Vlado, tako je bilo ime uciteljevo, prisel iz sole, ga je Tone ze cakat. »Imas kaj casa?« »2alibog. Dr. Gregoric me je naprosil, da bi zbral nekaj dece in jih ucil plesati.« >Cemu, za bozjo voljo?« sMaskerado hocejo prirediti, specijelno za deco. Kolo in se nekaj lahkega naj bi jih vadil.« >K temu imajo pristop pac le otroci premoznih starisev?« >No ja, ravno revni ze ne, saj si ne morejo omisliti oblekl« 5S

»Kdo pa je to sprozil?« »Kaj jaz vem, menda ze dr. Gregoric ali pa njegova zena.« »Dr. Gregoric je Bog v nasem gnezdu, kaj ne?« »Kaj hoces! Bogal, odvetnik, podzupan in kaj se...« »Taka bedarija! Jaz na ivojem mestu ne bi prevzel tega posla. Ali ne vidis, da se pri takih stvareh rodi veliko vec zla koi veselja. PrviC nevoscljivosi onih, ki imajo slabse oblekice, in na drugi strani prevzet-nost in napuh. Kaj se le oni revcki, ki lahko samo gledajo. Tern se za-greni mlado, nedolzno srcece, ki se ne ume, zakaj ni njegov oce iudi tako bogat, da bi mu s svojim denarjem kupil io veselje. Ali ni skoda, ako mora tek brezskrben olrok, ki se je doslej veselil solnca in modrine nebes, zelenega travnika in svoje lesene piscali, trpeti radi par ur veselja prevzelnih razvajencev? 2e zimerom sem sovrazil te bogaie smrkavce.« »Bezi, bezi, kdo bo tako osier. Na lem ne izpremenis nicesar.« »Saj vem, da mecem bob ob steno. A ko bi li vedel, kako me boli laka krivica. Lani sem bil na Miklavzevem veceru za deco. Kar stisnilo me je od srda, ko sem videl par revnih oirok, kako so gledali krasnega konja iz plisa, ki ga je dobil najnemarnejsi otrok v otroskem vrtcu, tovar-narjev sin. Zalostno so gledali svoje borne vrecice, ki jim jih je poklonila usmiljena roka in nad katerimi so se par trenutkov veselili kot angeljcki. Objel bi jih bil radi tega cistega, milega veselja, ki jim je zarelo z Hca. Sedaj pa, iz dus sem jim cital. ,Ali nismo mi bolj pridni in zakaj nam sv. Miklavz ni prinesel nic lepsega? Cemu onemu?' Tako se rodi jeza, ki jo bljuje pozneje socijalizem in komunizem. Tu je iskati vir tega soci-jalnega zla!« »Saj imas prav, priznam. A sedaj moram iti! Na svidenje zvecer. Ti, h »maskeradi« prides gledat?« »Ne!« »Seveda prides! Adijo!« Dvorana je bila ze precej polna. Vstopnine ni bilo. Tone se je vsedel v kot k peci, kjer je bil skrit prazen sedez. »Da se ne bi kdo razburjal radi mene, da sem nepovabljen gost.« 54

»Kdo se bo razburjal, sicer sem te pa jaz povabil!« Pester krog malih mask se je sprehajal po dvorani in lepo jih je bilo gledati, kako so se vodili pod pazduho in cebljali kot vrabci. Naenkrat se izlusci iz vrst gospodov, ki so sloneli ob odru, mo-gocna oseba dr. Gregorica in prihaja direktno do Toneta, ki je mirno zdel v svojem kolu in gledal otroke. »Kaj neki hoce, k meni prihaja,« si je mislil Tone, ko ga naenkrat zagleda par korakov pred seboj. Osaben in osoren kot njegov obraz je bil tudi glas dr. Gregorica. »Kaj silite tu notri? Saj vidite, da je povabljenih gostov dovolj.« Tone je prebledel. V glavi mu je nenadoma postalo prazno, kot da mu je nekdo vzel hipoma mozgane iz nje. Topo je gledal v oci dr. Gre-gorica, ki so se svetile v sivem, sovraznem blesku tik pred njegovim obrazom. Zenice so bile erne in so se vecale. Tone se je gromko in Skodozeljno zasmejal, vljudno pozdravil in sel mirno, kot da se mi nic zgodilo mimo ljudi, ki so zrli vanj kot prikazen, iz dvorane. Crn od srda je bil pogled malomestnega mogotca, ki je spremljal fanta do vrat in glas se mu je tresel, ko je ponudil ravnokar dosli dami Tonetov prazni sedez. V kotu pri vratih je stalo dekle, ki je pla§no zrlo v svojega oceta. 5i!a je Gregoriceva breda. Prisel je domov in se vsedel h knjigi. Mati je pogledala skozi vrata in jih spet molce zaprla. Tone pa je naslonil glavo na roke in se razjokal. Tako ze delajo z njirn, to si ze upajo... Vroce solze so mocile »Kreutzerjevo sonato«, ki je lezala pod njegovo glavo. Naenkrat je posluhnil. V kuhinji je govorila mati z neko zeno in sli-sal je svoje ime. Sel je k vratom in poslusal. Sedaj govori mati. »To je sama radovednost, ki ga zene, da tici ves ljubi dan v teh presnetih kolendrih; ko mu ne da miru, da ne bi vedel, kaj piSe prav-zaprav tarn notri. Tone, mu pravim, push" kolender! Noc je ze, luf se zge 55

in spat je ireba. Pa mislite, da uboga? Onokrat vidim skozi spranjo v vratih, da ima se luc. Grem vun in ga najdem specega v postelji z bu-kvami pred obrazom. Luc pa gori — na, ti salamenski kolender.« Smehljaje se je splazil Tone od vrat. »Oh zlata hiajka, hvala h', razvedrila si me.« In smejal se je Jiho ob misli, da je maleri vsaka knjiga, bodisi ucna all beleirislicna — kolc-dar, po njeno »kolender«. Smehljaj je zginil z njegovih usten, ko se je spomnil mimilega do-godka. Dvignil je pest. »Le cakaj, da postanem moz. Placam ti z obrestmi! Da se srecava nekoc pri Filipih -- gospod doktor Gregoric!« 56

IX. Ljudstvo hvali staro vero, staro vino, staro Inero; prenaredbe sploh sovraii in ime ga novo drazi. F r. L e v s 1 i k. Trojica je bila spei skupaj. Tone je dobil povabilo na »Literarni vecer«, ki ga priredita gospoda Rado Gorenjc in Marko Arnus z recitacijo lastnih pesnitev. Na drugi strani tiskanega vabila je bilo s svincnikom pripisano od Markove roke: »Upava, da naju ne pustis sama.« Tone je hodil tako dolgo okoli maiere, posedal po kuhinji in lazil za njo na polje, da ga je koncno vprasala, kaj bi rad. Razlozil ji je, da se mora odpeljati k prijateljema, ki sta oba zelo nadarjena cloveka in ga sedaj nujno rabita. »Pa kaj porece oce? Saj ves, da polaga vso krivdo, da nisi izdelal, na druzbo, v katero si zahajal.« »Ah mama, saj mu ni Ireba povedati pravega vzroka. Recite mu, da sem se sel inforniirat glede mature, ali kar si bodi.« »Sin moj, kaksne tezave imam s teboj. Ali se naj zlazem ocetu?« »Mama, saj to se ni laz, ce je pa oce taksen! No, mamica ...«; okleni! se je je in pritisnil obraz k njenemu nagubanemu lieu. »Vse prevec sem dobra s teboj. A kje dobis denar, jaz ga nimam. Nisem nicesar skupila.« »Saj ni treba dosti. Glej, samo ta dva prijatelja imam, tako rad bi ju videl in slisal, ko stopita prvic v javnost. Samo za voznjo mi daj!« »Tone, Tone, ob vse me se pripravis!« Vzela je droben kljuc iz zepa in odklenila skrinjico, ki je stala na starinski komodi. Tarn je imela med 57

masno knjigo, roznim vencem in drugo drobnarijo shranjen svoj denar. V skrinjici je imela tudi v svilen papir zavila dva sopka las, enega zve-zanega z roznatim, drugega s svetlomodrim svilenim trakom. Bill so lasje njenih otrok, Toneta in Anice. Ljubece je pogladila zavitek in skrbno zaklenila skrinjico. Tone se je peljal k svojima prijateljema. Med dolgocasno vornjo mimo krajev, ki so mu bili ze znani in nic kaj mikavni, je jel premisljevati o minulem polletju, ki ga je prebil doma. Nic veselega ni dozivel, samo ponizevanja in ialitve, ki so se zarile globoko v srce. A nekaj mu je lezalo na dusi koi mora in mu ttacilo glavo k Horn. Nerazumljiv je bil samemu sebi. Ako je namrec eden izmed teh ljudi, ki jih je sovrazil radi njihovega vedenja napram njemu, zacel z njim govoriti, ga prosil za kako uslugo ali ga kaj vprasal, iakoj je bil prijazen in usluzen. Govoril je z njim kakor s prijateljem, pripovedoval in zbijal sale, akoravno je oni ves cas oslal hladen. Kakor pa je bil pogovor koncan, ga je zabolelo in grizlo. »Zakaj, cemu sem tak,« se je vpraseval. »Ali ni vec popolnoma nic clovecanskega ponosa v meni, ali sem tudi jaz hinavska kanalija — neznacajna do skrajnosti. Zakaj ne morem biti hladen, cemu se ogrevam, ako me nagovarjajo ti ljudje, ki jih sovrazim, ki jih moram sovraziti, ker me poznajo samo ta-krat, kadar me polrebujejo, in mislijo o mcni le najslabse.« Kolikokrai storimo kaj, cesar si par minut pozneje ne moremo raz-lagati, in kolikokrat nas trenutek iapremeni v popolnoma drugaonega cloveka. Spomin na take trenutke pa je neprijeten in mucen, ker smo si v svesti ,da smo se pred samimi seboj in pred drugimi po nepotrebnetn ponizali. Na postaji sta ga ze cakala Rado in Marko. Oba razgreta in ne-mirna. Pozdravili so se burno in veselje jim je sijalo iz oci, vsej zopet zdruzeni trojici. »Zvecer ob osmih torej!« je prvi spregovoril Rado. »Kje?« 58

»V Narodnem Domu! Upajmo, da bo obisk zadovoljiv!« »Tone, all nama napravis uslugo? Pa ne bodi jezen, ako te pro-siva ...« »Cemu bi bil jezen? No, kaj bi rada.« »Hm —« Marko se je odkasljal in v zadregi pogledal v prijatelja, ki je smehljaje gledal zdaj enega, zdaj drugega. »Zastor ce bi nama vlacil.« »Tone, saj ni treba« je ugovarjal Rado, ko je videl, da gre onemu na porogljiv smeh, »si bova ze dobila koga.« »Seveda, prav rad vama storim to uslugo. Saj vaju bom slisaH Nobenega ugovora, Marka! Povej mi raje, kje si ujagal obleko?« »Izposodil sem si jo pri starinarju. Suknja je se skoroda nova, glavna stvar je, da je crna. Hlace so mi sicer malo prevelike, pa to nic ne de.« »Seveda, le korajzo Marko! Pri tebi so glavna stvar verzi — hlace pa postranska. Sicer bodo pa s casom tudi hlace boljse.« »Tako je! Jaz sem istega nmenja,« pristavi Rado. »Cez dve uri se dobimo v Narodnem Domu. Adijo! Tone, res, lepo je bilo od tebe, da si prisel.« »2e prav! Marko, greva vecerjat?« »Ne morem jesti, pil bi!« »Pa .pojdiva!« Pozdravni govor je bil koncan. Rado je stopil na oder. Lahno se mu je tresel glas, ko je govoril svojo prvo pesem: »Moji modri metuljcki.« Tone je stal skljucen za zaveso in opazoval skozi luknjo obraze navzocih. Qbcinstva je bilo malo. Na prvih stolih nekaj ljudi in v zadnjih vrstah dijaki. Rado je nadaljeval. Govoril je z zanosom in iz glasu mu je zvenela samozavest in veselje nad svojo dusevno deco. Tone pa je opazoval. Le nezaupnost in lahna ironija na obrazih, v zadnjih vrstah nekoliko napetosti — a ne dosti. . s»

Rado je nehal. Aplaus — plehek. Nekdo se je vseknil, glasno in hre-scece. Tone je spet pogledal skozi linico. Videl je ravno se, kako je obilen gospod v prvi vrsti vtaknil ruto v zep. Poznal je tega gospoda, ki mu je sijala s tolstega obraza nevolja in zasmehljivost, kot bi hotel reci: »Kaj nam pa hocete — vi, letosnji zajci?! Slisali smo ze dosti lep-sega.« 5il je urednik lokalnega lista, g. Gobec. Rado potegne Toneta v stran. »No?« »Lepe so tvoje pesmi, a ...« »Mislis, da so ugajale?« Tone se je prestrasil. »Ali ni videl, kak sprejem so dozivele. All je slep v svojem zanosu. Ali ni opazil nacina aplaudiranja. Ali naj mu povem — za bozjo voljo!« Bolestno se je ozrl v Rada, a la je njegov pogled napacno razumel. »Se bojis zanj? Jaz tudi. Ko ne bi bil iako smesen, ze njegova zuna-njosl...« Tone je prikimal. Mislil si pa je: »Ta se boji za Marka, ne opazi pa, da je sam propadel.« Marko stopi pred obcinstvo in Tone se spet skloni nad kukalo. To je bil sele sprejem. Sami muzajoci se obrazi. Debeli urednik je zaprl eno oko in impertimentno fiksiral Marka, ki je v prevelikih hlacah in v izposojeni suknji, ki se je opletala cokatega, nepravilno zgrajenega telesa, in katere rokavi so mu segali do prstov, nerodno stal pred malo mizico. Ovratnik mu je na eni strani lezel iz suknje pod uho in kravata se je bila pomaknila na stran in mu je napol razvozlana bingljala na prsih. Cevlji, trdi in okorni, so bili spredaj upognjeni navzgor. Ves Marko je bil v svoji ubogi nerodnosti klavrna prikazen. S svojimi kratkovidnimi ocmi je iskal po obrazih, povsod odkrit ali prikrit zasmeh, ali pa ze trda, neusmiljena sodba. V zadnjih vrstah so ze sepetali in Marko je moral priceti. Spregovoril je s svojim noslajocim, nekoliko hripavim glasom. Tone se je tresel za zaveso. Cutil je, da je prijalelju ze upadel ves 60

I

up, ker ne premore vec svojega globokega glasu, svojega lepega ba-ritcxna, ki je tako polno zavzenel, ce je prepeval: »Polje, kdo bo tebe ljubil . . .« Cutil je, da Marko obcuti na svoji dusi vse zasmehljive poglede, da ga pecejo krute oci teh mrzlih ljudi. In zato je govoril svoje krasne verze o Bogu in pomladi tako monotono in brezbarvno, kakor da bi oznanjal prihod smrti. In poslusalci so videli le njegov zabuhli, rdeci obraz, le njegov smesni, zavihani nos in njegovo klovensko postavo. Njegovih besed ni slisal nihce. Ko je koncal prvo pesem, je nastal v zadnjih klopeh vrisc, cepelanje z nogami in nekaj rezkih zvizgov je svignilo po dvorani. Gospodje in dame v prvih vrstah so se nagibali drug k drugemu, se nasmihali, sepetali in si pomembno namigovali. Marko je stal s poveseno glavo in prsli so mu begali po mizi. Gospod urednik se je vseknil, a lopot gromko in zamahnil parkrat z rofocem po zraku, kot bi muhe odgarijal. V Tonelu je zavrelo. Skocil je na oder, potegnil Marka k sebi in zavpil sovrazno in zanicujoce. »Sram vas bodi, banda!« Molk. Vse je zrlo v visokega mladenica, ki je objemal Marka z eno rdko, z drugo pa kazal na vrala, in oci so se mu sveiile v divjem srdu. Poznal je Markove pesmi, doslikrat lepse in custvenejse od Radovih ljubezenskih himen; poznal je njegovo dobro, plemenito srce, ki je molilo vse, kar je lepo in dobro, ki ga je pa poiepiala in opljuvala cloveska surovost in nestrpljivi predsodki bornirancev. Zavedal se je, da je bila velika neumnost prirediti »lileraren vecer« ob teh prilikah, a zal mu je bilo »modrih metuljev«, ki so s pomandranimi krili oblezali na tleh, oro-pani svojega zivljenja v solncu in pomladi. Polagoma mu je roka omahnila in odpeljal je Marka z odra, na katerem je stal nesrecni pevec prvic in zadnjic v svojem zivljenju. 61

Ko so odhajali domov, je Marko iiho dejal: »Bas vceraj sem cital neko Meskovo stvar. In tarn pravi avtor: »Je pac inleresanlen pojav v cloveskem zivljenju, da upamo iedaj najtrdneje, ko ima nase upanje najmanj istinite podlage.« Tone je cutil vso bridkost, vso neizrekljivo in neizreceno bol Mar-kove duse, polozeno v te besede. Tiho so nadaljevali svojo pot, le Rado je poluglasno zvizgal. »Kako rad bi mu povedal« je mislil Tone, da je njegova glorija le namisljena in da se mu niso upali smeijaii, ker so se ball njegove samo-zavesti, njegovega lepega obraza in morda tudi njegove elegantne obleke, ki se ji ne pozna, da je izposojena ravnolako kot Markova. Pa cemu? Naj ima svoje veselje, saj mi se ne bi verjel, ali bi pa celo mislil, da sem nevoscljiv.* Tone se ni mogel lociii od Marka. Rado se je bil odpeljal in pri-jatelja sla bila sama. Tone je imel se nekaj denarja in kupil je vstopnici za operno pred-siavo »Manon Lescaut«, ki so jo uprizorili gostje z velemesme opere. Sedela sta z Markom na galeriji. Muzika je objela oba in ju od-peljala za par ur v carstvo tonov, ki govore z duso v tajinstveni, svecani govorici, in jo odpirajo na siezaj, da vsrka vase vso lepoto cloveskih boli in sirasti. Manon Lescaut. Zaloslna zgodba dveh src, ki nista mogli do luci. Tema obupa, tema zlocina in poteptane casli in vines sladki glasovi ljubezni, zdaj buceci v divji strasii, zdaj mehki in otozni koi zgoden jesenski vecer. V zacetku drugega dejanja zapoje celo. Pocasi se li spusca na srce kot ljubeca usia mile devojke, da ulone v lebi v brezkoncnem, vdanem poljubu. Potem pa zavriskajo vijoline.. .1 Prisla sta iz gledalisca kot v snu. Dolgo sta sla molce drug zraven drugega in, ko sta bila ze zunaj mesta, polozi Tone Marku roko na ramo. »Kaj je z njo, ali se kaslja?« »2e mesec dni ni vstala ve£ iz postelje.« 62

/Uboga — Manon Lescaut!« Drugo jufro, ko se je Tone ze peljal proti domu, jc vstopil Marko v sobo, kjer je v beli postelji lezala bleda in suha - - Dana Sterle. Polozil ji je na odejo velik sopek napol razcvelih, iemnordecih roz. Zasvetile so se ji oci. Hlastno je vprasala:

>Od Rada?« in se dvignila v poslelji.

Marko je odkimal. »Posilja jih Tone!« »Tone?« Razocarana je bila, a vseeno se je nasinehnila, trudno in bolestno in dvignila roze k obrazu. In cudez. Kot odsev rdecih roz so ji vzcvetele na bledih licih roze — rdece roze. Iz sopka je zaduhtelo in napolnilo vse ozracje v mali sobici. Marko je dejal iiho: »Da, Tone Potokar, ki vas je nekdaj zelo, zelo ljubil.« Nagnila je glavo spet na blazino in vsa srecna zrla na rdece cvefe, iz kaierih je plavala sladka in opojna — mlada ljubezen. + 6S

X. Oj brate, deklice so rahel cvet. [O. tupancic.) Srce clovesko — sveta stvarl (S. Gregorcic.J Ce clovek pade ...? Ce clovek pade na strmi stezi zivljenja navzgor, kaj poiem? Da, kaj potem.. .7 Ali zdrsne in drsa vedno nizje in koncno telebne v prepad, ali se pri padcu lako poskoduje, da ne more vec vstati in oblezi s strtim srcem, ali -- se pobere, se ocisti, razprostre roke in gre naprej, solncu naproli. Ce clovek vdrugic pade pri maluri, dobi zivcni napad, profesorji ga pomilujejo in ga mocijo z mrzlo vodo. Ko se osvesli, pa gre naravnost v urednislvo lokalnega in edinega casopisa in vprasa urednika, ki se v poiu svojega obraza muci s preplankanjem iz vladnega glasila, da li bi sprejel feljion, ki nosi naslov: »Ce clovek pade ...« Tone je padel pri maluri vdrugic. A ni dobil zivcnega napada, niti ni motil gospoda urednika. Sel je na pokopalisce, kjer je lezala v borni mrlvasnici v beli krsti njegova sludentovska ljubezen — Dana Sterle. S seboj je bil prinesel velik sop rdecih roz. Polozil jih je na vele prsi, kjer so se svetile kot velike kaplje krvi na beli obleki. A danes niso roze priklicale svojih sester na dekletovo lice. Ostalo je rmeno in Irdo, vsa lepola je bila izginila z lie, erne oci so ostale Irdno sklenjene in lepi, lemni lasje so bili le za-losten okvir zalosmi sliki. Rdece roze so klonile dehtece glave in na velem Iruplu izdahnile svoj duh ljubezni, ki se je pomesal z vonjem svec •v tesno, inrlisko sapo. V kotu je ihtel Marko. 64

Jokal je za svojo prvo in edino izvoljenko, kalere cisii poljub je bil edini, ki ga je prejel v svojem zivljenju. Poljubila ga je takrat, ko je pri~ nesel Tonetove roze, zadnje roze njenih devetnajstih pomladi. Naenkrat so se zalemnila vrata. Vstopil je Rado. Skozi seize je vide) Tone, kako je Marko vsial in pretece dvignil roko. A Rado ga je kralko-malo odrinil. »Rado, poslusaj! Zdaj smo skupaj vsi — Irojica — ki jo je ljubila. Tu smo ob nji, ona nas ne ouje vec, ne cuje vec, slisiS, Rado, ti, ki si se potepal vse dni in noci okrog, pri drugih. Slisis, ona, tvoja Dana, ki te je izbrala, ona ie ne bo vec ljubila, vse zastonj — vse prosnje in ves kes — zastonj!« Dvignil se je kot napol blazen in razproslrl roke pred njeno rakvijo. Rado je prosil: »Pelji ga vun!« Marko pa se je ob vratih se enkrat okrenil. »Rado, bratec, poslovi se od nje. Saj je ne bos nikdar vec poljubil, nikdar vec objemal. Rado, daj ji se en poljub, saj ga je lako cakala, ko te ni bilo, ko je morala uinreli in tebe — ni bilo.« »Pojdi Marko! Tone, pelji ga ven!« Tone je ihiel kot olrok — pograbil je Marka, ki je slonel ob zidu In mrmral: »Dana, zlata, lepa Dana!« »Pojdi!« »Pusti me, naj jo se pogledam, enkrat se, saj mu jo puslim, kako» sem mu jo pustil lakrat, da je postala njegova. Njegova je, samo nje-gova. Dana, lepa, zlaia, zbogoin!« »Zbogom!« je zajokal Tone in pokleknil k Marku. Le Rado je stal s suhim ocesom poleg krsle. Bozal je njene suhe, koscene roke, njene zmrsene lase in jo priduseno klical: »Danica, pogfel me se enkrat, samo enkrat se. Sedaj si umrla — mrtva si! Nikoli vec me ne bodo pogledale tvoje oci — ne ljubece — ne ocitajoce — nikdar veC.» In nagnil se je nad njo, cisto blizu in sepetal: »Cuj, Dancek, Danica moja — saj bos prisla k meni? Kaj ne, saj me bos obiskala. Saj mi imaS s 05

Se toliko povedati — toliko se. Saj mi moras se odpusliii — Dancek moj — saj se n-isva niti poslovila — moj ubogi, sladki Dancek — zbogom'.« Sklonil se je, odgrnil pajcolan in poljubil otrple ustne. »Sedaj pa vidva'« je dejal mehko a brez solz. »Zbogoml« je ihtel Marko in poljubil celo. »Zbogoml« je v solzah zasepetal Tone in poljubil lica. Ob vratih so se vsi trije okrenili in zamahnili z roko v zadnji po-zdrav. Popoldne je bil pogreb. Trojice ni bilo. Na vrhu gricka so sloneli ob cerkvenem zidu in gle-dali doli na pokopalisce. Zdaj je krsla izginila v grob. Vsi Irije so se zdrznili. Marko je spregovoril z glasom, v kalerem so trepelale zadriane solze: »Spominjali se moram pesmi: Zagorski zvonovi tak milo pojo, ker mojo preljubo k pogrebu neso!...« »Dancek — zlati — nikoli — nikoli vec!« Obupen krik se je zvil Radu iz prs, vrgel se je na zemljo in vse telo se mu je zvijalo in drhtelo v globokem, vso duso prelresujocem placu. Trojica je jokala za svojim deklelom. Doli ob grobu pa so peli: »Spomladi vse se veseli, ko vsaka plicka zvrgoli. Moje srce je zaloslno, ker mora vzet slovo.« XI. Kdo zna, noc temno razjasnit, ki tare duha? kdo ve, kragulja odgnati, ki kljuje srce? (P r e s e r e n.) Jesensko solnce je spet sijalo. Tone se je bil zatekel k njemu v vsej svoji zalostni zapuscenosti. Vlegel se je na parobek ob gozdu in gledal v lepi svet, ki je bil v cistern ozracju jeseni videli kot dobro kolorirana fotografija. Zasanjal je — o sebi. »Kaj je pravzaprav v meni« se je vpraseval, »ali mi je namenjena zalostna usoda ,faliranega studenta'? In moje pesmi? Morda pa nisem poet, morda sem samo sentimentalna mevza, na katero vpliva vse in, ki si vse le domislja. Ah, saj nisem prezet od bolnega svetozalja — ne, saj vidim, kako je, pa morda vseeno nisem poklican in izvoljen? Pa, saj cutim vse tako globoko v dnu duse — zalost in veselje — svoje in drugih. A casi se mi zdi vse spet tako smesno, mislim, da se mi vsi posmehujejo — da, da, kako me gledajo...« Ko je cez eno uro vstal s svojega lezisca, je bil njegov obraz spet ves drugacen. Samozavest in nada sta se zrcalili v bistrem pogledu, s katerim je objel svojo lepo okolico in vzhicen je vzkliknil: »Vem, da sem poklican in izvoljen!« Naglo je odsel domov, kjer je nasel mater pri ognjiscu. Poprosil jo je za denar in si kupil lep bel papir. Vsedel se je k mizi in zacel pisati svojo prvo povest. 97

Ubogo srce. Prolog. V nebesih sloji tik pred rajskim dvorom vodnjak iz belega mai Ta vodnjak je napolnjen s Krislovimi solzami. Ob robu vodnjak svetel angel) in poinaka van) cloveska srca — srca se nerojenit Ijanov, da na svoji zivljenski poti spoznajo in obcutijo bridkost in trpljenja. Nekoc poklice Gospod angelja k sebi. Ta je drial v rokah rav srci, eno ie mokro, drugo se nedolaknjeno od bozjih solza. 5rz angelj obe srci na rob vodnjaka in odide. Ko pride iz dvora naz daljuje svoj zalostni posel. A zamenjal je srci in prvo se enikral opere in ga polozi z vred, ki ni imelo na sebi niii kapljice iz studenca bridkosli in tu suho. Obe srci pa sta prisli na zemljo v prsa dvema braloma. Tone je pisal. Vcasi je po ves dan begal po gozdu in samotnih jesenskih po je zastajalo, ni mogel zapisali postenega stavka. Raztrgal je sj pol, ki so se mu zdele nerodno in plehko pisane. Ako pa mu je v glavi zasijala nova misel, ki je napolnila vso svojo svetlobo, je moral spet begali po sobi gor in dol, po dvorisc hodniku. Rad bi bil komu zaupal in povedal, kako in kaj. Drhl« notranjega nemira in moral je pokaditi par cigaret, predno je mo jeti za pero in zliti na papir, kar mu narekujela glava in srce. Tako je pisaril vso jesen preko Bozica do Svecnice. Cas mimo njega, ne da bi bil opazil. Bilo je tihe zimske noci, ko je Tone koncaval svoje delo. fl ni bil pisal s tako vnemo kot te zadnje strani. Pero je drselo n papirju — venomer in brez preslanka. V bliznji cerkvi je zvonilo jutranjico, ko je Tone zapisal velik in se napravil debelo crto pod koncani odstavek. Oblekel je 68

in oprezno odsel v mrzlo zimsko julro. Moral je ven, moral je leiaii in zakricati v speci svet, da je nekaj ustvaril. Potem pa je sel domov, se vlegel in zaspal trdno brez sanj. Spal je do poznega popoldneva. Popoldne se je opravil in sel na delo. Ljubeznivo je pogladil po debelem sopu popisanega papirja, predno ga je zavil in zvezal v pakel. In med polio na posto je venomer v mislih govoril s svojim delom. »Zdaj le posiljam v svet, v kruti, neusmiljeni svet, moj ubogi olrocek. Sodba te caka, moj mill prvorojencek, neusmiljena sodba. Mene — tekel — upharsin — O, moj nebogljeni otrok, ali ves, da prinasas svajemu stvamiku, da mi prinasas — smrt, ako bos spoznan za prelahkega. Nikoli vec ne bom uslvanjal, nikdar vec mislil, ako mi tebe zavrzejo. Upharsin — ali jo slisis grozno besedo?« »Upharsin,« je mrniral na stopnicah k postnemu uradu. Trd je bil njegov obraz, ko se je vracal domov. Poslal je bil svoje prvo dusevno dele priznanemu pisatelju in kritiku v oceno in nadaljno uporabo. Strasni dnevi cakanja! Samo oni lahko izmeri muke, ki so v vas, ki jih je sam dozivel, ki je cakal dan za dnevom na posto, ki so mu klecnila kolena, ko je zagledal pismonoso, ki je dvomil in upal, klel in molil. Tone je cital Gottfrieda Keller-ja znano delo: »Der griine Heinrich«. »Der grline Heinrich* je knjiga, ki je clovek ne pozabi. V njej najde vsak vsaj koscek svoje lastne mladosli, zivahno se spominja svojih malih grehov, svojih iluzij, svojih namisljenih in resnicnih boli in radosti. In bolj ko se je Tone poglabljal v to odkritosrcno spoved mladega borca, tembolj je spoznaval napake svojega lastnega dela. A vendar se je v noceh, ko ni hotel priti spanec, oklepal vseh lepih mest v svoji po-vesti, kot potapljajoci se clovek resilne veje, odganjal dvome in glas, ki mu je pravil: »Tvoje delo ni dobro! Ali se spominjas tega in tega?« Vrhutega pa mu je postalo bivanje v domacem kraju neznosno. Ljudje so mu odkrito kazali svoje preziranje in na marsikateri pozdrav sploh ni dobil odgovora. V takih trenutkih je stiskal pesti in sikal. »Le cakajte — vragovi! Par 69

dni se, par mesecev, pa boste docela drugacni. Le pocakajte, da se bo moje ime imenovalo. Ko bo moja slika v dnevnem casopisju, ko bosle brali kritike, ko boste citali .Ubogo srce', takrat vas bo minul prezir in zanicljivost. Sam med vas bo, a jaz takrat za vas ne bom maral.« Vedno prozornejsi so postali dvomi in nada ie postala vedno vecja, vedno mocnejsa. Zlate gradove ie zidal v oblake. Videl se je v pogovorih s priznanimi literamimi avtoritetami, s slavo ovencan in obcudovan od svojih nekdanjih uciteljev in sosolcev. Znal je za besede, ki mu jih bo govoril sivolasi profesor, ki mu je ze v soli prerokoval, da bo iz njega se kaj, ce bo hotel. Zlati gradovi so postajali vedno lepsi in vecji, dvomi so se razblinili kot megla v pomladnem solncu in »Zeleni Henrik« je lezal pozabljen in zaprasen na polici. Postar je prinesel pismo. Kolena so se mu sibila in nervozno je raz-trgal ovitek. Veselje mu je spreletelo ude. Samo pismo in nic zavitka nazajl A vendar je vsebovalo pismo, dolgo tri strani, v glavnem Ie eno be-sedo: »upharsin!« Zadelo ga je zelo hudo; kajti ovil se je bil v plasc svoje nade in pregnal vsak dvom, zavil se je v svoje upanje tako cvrsto, da se mu je zdelo, ko je prebral pismo, da stoji gol in nag pred celim svetom. Prijemal se je za glavo in bral vdrugic, v tretjic... v desetic. Bilo je ravno poldne. Vsi so sedeli pri kosilu. Vzel je povrsnik in klobuk in planil na cesto v blato in dez. Vse popoldne je blodil po mokroti, letal in zopet stal po cele pol ura na enem mestu in spet drvel dalje. V glavi se mu je vrtelo, premisljeval je o vseh besedah v doka hladnem in tudi nekoliko grobem pismu. Razne domneve so mu prisle na um; nevoscljivost, jeza nad njegovim mestoma predrznim tonom, mrznja do zacetnikov, in bog ve se kaj. Nazadnje so se mu jeli mesati pojmi Ie eno je vedel, da je dobil spet udarec na glavo, ne na glavo, v srcd naravnost v srce, ki je tezko kot kamen. 70

Ljedska bnl£nica Rcwn« Jokati ni mogel, kot takrat he, ko mu je Rado obudii spomin na mladoslni greh. »Da, Rado in Marko in ponizanje, neuspehi, bunke in — greh. Greh?t Vsak ima svojega, ludi Marko ga ima, da, tudi Marko, saj se ga tako sramuje. Uboga, izgubljena trojica!« Pozno zvecer je prisel premrazen in ves moker domov. Mali je cakala. Brez pozdrava je vstopil, odlozil in se tezko vsedel k mizi. »Tone?« »Kaj je?« »Bos vecerjal?« »Ne bom.« »Tone?« »Kaj?« »Kaj so ti spet storili?« Povzdignil je oci v maier, ki je s sklenjenimi rokami sedela na prucici in v solzah zrla v sina. »Mati, ko bi ti vedela, mama... mamica...« Naslonil je glavo na mizo in zaplakal. Mati mu je gladila lase in plakala sta skupaj. Ko je drugo juiro prinesel poslni sel debel zaviiek, je Tone ie leial v deliriju. Venomer je sepetal. »Mene — mene — tekel — upharsin — vsa Irojica — upharsin trojici — tudi Marku — upharsin Marku — Marko, ves kje je bilo src6 — da, tvoje srce se je kopalo dvakrat. Tiho bodi Marko — ne glej me iako — zapri oci — povem ti — Tvoje srce se je kopalo dvakrat v Kristovih soU zah, tvoje in se eno — o moje ne, moje samo enkrat — Radovo hidi, videl sem tudi ono srce — srce Dane — nase Dane — Mene, tekel, upharsin — — —!« * 71

XII. Kjer ni spominov, ni kesanja, kjer ni spoznanja, ni prevar. (A. Medved.) Pomlad je priskakljala preko gora in poredno potrkala na Tonetovo okno. Slisal jo je, a odpreti ji ni upal. Sedel je pri pisalni mizi in se po-glabljal v skrivnosl analiticne geometrije; kajti njemu je mesto pomladi cvetela — matura v tretjic, zadnji rok. Nekdo je potrkal na vraia in Tone je nevoljno zarencal: »Naprej!« in v mislih pristavil »ti vrag«. In vrag se je prikazal — v Radovi podobi. Po bumem pozdravu prime Tone prijalelja za roko, ga meri in ogle-duje, maje z glavo in pravi koncno. »Nekam suh in bled se mi zdis!« »Tudi ti si bled.« »Bil sem bolan!« »Tudi jaz sem bolan!« »Kako?« »Ah, pusii, bolan sem in basla. Marko ie ,pozdravlja.« Trudno se je •nasmehnil in sedel. Namenil se je bil k prijatelju, da se mu izpove, da mu 4>oiozi in da se obtozi. A cutil je takoj, da ne bo mogel govoriti in da je prisel zaman. Tone je sicer opazil, da je Rado nekam truden in polrt, a vpraSali ni hole! in ludi ni znal. Zato je hitel: »Ah, Marko, kako pa on? Ali se pesni? In ti?« Rado je odkimal. »Tudi ti ne?« »Se cudis, kaj ne? Ne gre mi nic, moji modri metuljcki so legli z Oano vred v grob. Je ze iakol Marko je siromak. 72

Sujejo ga in potiskajo nazaj, on pa, saj ves, pije in nosi v zaslav-Ijalnico, ce dobi kaj od doma.« »Kaj ima sploh se kaj sorodnikov?* »Ima. A odkar je pobegnil od kapucinov, ne sme vec domov. Vcasi mu posljejo kako malenkost.« »Kaj pa sicer?« »Sicer pa tavamo po blatul« »2e spet??« »Ti ne?« Tone je zardel. Hotel je biti odkritosrcen, a bilo je tako tezko na-pram Radu, ki je imel danes tako trudne oci in nic zmagovitega, lahko-misljenega in porogljivega ni bilo vec v njih. »No, da, lani po maturi. A potem sem pisal celo zimo...« »In si opustil to zivljenje, blagor tebi. Mi pa, kaj bi ti pravil...« sMislis, da je v meni tako mirno. S svojim spisom sem propadel. Zbolel sem. In takrat v bolezni, takrat sem delal pokoro, a cutim, da se nisem cist, se me tlaci in zavaja ... »Onikrat sva z Markom sedela v neki beznici. Govorila sva o tebi. In Marko je dejal: »Zdi se mi, da smo kot suznji ali pa kot kaznjenci, vklenjeni v tezke verige in priklenjeni drug na drugega z obvezami na oceh in da tako tavamo po blatu in trnju, dva koraka naprej in enega nazaj in vsak vlece na svojo stran. — Cutimo solnce, ker nas zge po lieu in plecih, a videti ga ne moremo in prisel bo dan, ko bomo trescili vsi trije v prepad.« »Ali pa nam bodo tik pred prepadom padle obveze raz ocil« »Mislis, Tone, upas? Jaz ne. Ko mi je Marko to pravil, sem molcal.? »Ali, Rado, kaksen pa si?« »Se ti zdim cuden? Ah, ravno se spominjam necesa. Ootovo se nisi pozabil, kako smo nekdaj proslavljali komunizem in kako smo se vsi trije vedno norcevali iz Ijudi, ki so se vozili v aviu, kako smo zabavljali...?« »Da, da. A kaj...?« »ima to s tern opraviti? Nic. Samo, da ti povem. Imam znanca, to- 78

varnarjevega sina, in ta me je pred dnevi povabil na izlet z avtom. No, le poslusaj! Kaj se smejis? To je gotovo zanimivo. Naj hvali clovek Se toliko skromnost in bodisi, da res ni iskrice necimernosti v njem, a v avtomobil se vsede vseeno z nekim custvom ugodja, ki je necimernosti vsaj zelo slicno. Udobno se zleknes v mehke blazine in ponosno pozdrav-Ijas znance, all pa skusas prikrili svojo veselost in pozdravljas malo-marno, a v srcu, iako v skrajnem kolu svoje duse, si vendar ponosen in se cutis osebnost. Ti se smejis?« »Ce bi to dalje razvijal, utegnil bi poslati lep reklamen clanek za kako avlomobilno firmo. Sicer pa utegnes imeti prav.« »Kako utegnes? Tako je in konec komedij!« •Lahko. A jaz se nisem bil tako srecen, da bi se peljal v avlu.« »Jaz sem se tudi prvic ...« »Ali bi se ljudje smejali, ko bi naju poslusali, na primer nas ravnatelj, lasmik lepega »Fiat-a«.« »No, in koga srecam — Marka. Drugi dan me je zmerjal za »fra~ karja«.« »Saj ga razumem.« »Tudi jaz, ceprav me je jezilo. Sedaj bom pa sel.« »Kaj? Kam? Nikamor ne pojdes. Sedaj bova nekaj jedla, zvecer pojdeva v gostilno, spal bos pri meni in juiri, makar, odides.« »Ne! Imam ravno zvezo. Cez pol ure odpelje vlak. Piii ne smem, zmenila sva se itak.« »Rado, lak ne zali me! Nikoli le se nisem bil tako vesel in sedaj mi ho£es oditi.« »Vidim, da si vesel, Prav tako] V pesimizmu poguba, v optimizmu spas, le pribori si spel svoj opitimizem, ki ti ga je »trojica« pogoltnila. Torej...« »Rado. Vsaj malico in eno cigareto.« »Pusli brate, vem da me imas rad, saj le imam jaz ludi!« »No, pa vsaj spremim le na poslajo!« 7^

•Ostani bralec! Videl sem le, govoril sem s leboj in ceprav fi nisem vsega povedal — no, pa adijo!« Podal mu je roko, hladno in nalahko. Tone je bil cudno ginjen, stopil je k prijatelju, da bi ga objel, a ta dvigne roko in ga mehko, a odlocno odrine od sebe. »Le pusti brale, ves, jaz — ne bodi hud in ostani zdrav — samo zdravje si ohrani — obojno! Adijo!« Zunaj je bil! Proti veceru se je Tone sprehajal za zelezniskem tiru. Nebo se je zrdecilo in vsa pokrajina je blestela v medlem odsvitu zarecih se oblakov. Mislil je na danasnji obisk prijateljev, na njegovo cudno vedenje in na se bolj cudno slovo. Hodil je pocasi in zamisljeno gledal v zuboreci potok ob slrani, ko ga zbude lahni koraki. Tik pred njim se je ustavila pefnajslletna hcerka dr. Gregorica. Presenecen se je ozrl vanjo, ki je kot splasena pticica stela ob mo-slu. Poznalo se ji je, da se je malo prestrasila tega nenadnega srecanja, a vender je bilo v njenih oceh nekaj plamiecega, nekaj silno ljubkega, tako kot prifajeno veselje. »Oho, 5reda, kam pa ti?« Ni bilo prvic, da jo je nagovoril, in nikoli se nisia menila dalje kot par minut in to le obicajne stavke: »Kam gres, kje si bil?« Danes pa so se mu zdele lastne besede okome in smesne. In ob tej misli je cutil, da zardeva. Tudi ona je rdela, a hitela je pripovedovati: »Ves, nasa dekla je morala k Sveli Trojici, k maleri, ki je bolna. Pa so mene nagnali po mleko, sicer sem pa preje tudi vcasih sla, ce ni bilo drugih.* »Kako skoda, da ne gleda vec sem, lepe ocke ima mala 5reda,« glasno pa je rekel. »Ali ti smem nesli kangljico?« in zgrabil za njeno roko. 75

»Pusii —,« se je zasmejala zvonko, ga pogledala in spet zardela. Posrecilo se mu je odvzeti ji posodo in sedaj je veselo, s kangljo ma-hajoc, korakal zraven nje in jo gledal. Govorila sta o domu in o njenih bratcih in sesiricah, pripovedovala mu je dogodbice iz lastne otroske dobe in on ji je pravil in opisal, kako je studiral in uganjal burke v in izven sole. Ko sta se ze vracala, se ona nenadoma ustavi. »Kaj me pa ves cas lako gledas?« »Kaj ie ne smem?« »Pa zakaj?« »Ali le jezi, da te gledaml« »Kaksen si! Ne glej me no vedno!« In naenkrat mu je iztrgaia kangljico iz roke in zacela teci. Nekaj casa je zacuden gledal za njo in mikalo ga je, da bi jo lovil. »Ah, neumnost — Gregoriceva jel« Pocasi je korakal proii mc-siu. Bilo je ze mracno. »Tonel« »Breda, li?« Cakala ga je bila za zivo mejo in sedaj je stala p-'ed njim, glavico sklonjeno in z nogo drsala po pesku. »Tone. Nekaj bi ti rada rekla.« Nehote je stopila bliie in v zadreqi prijela za gumb na njegovem povrsniku in ga jela sukali. Njemu je jeknilo v srcu. »Breda, kaj bi rada?« »Tone. Takrat, ves, lani pozimi — moj oce ...« »Tvoj oce?« napol zategnjeno in vprasujoce, potem pa trdo, da se je vstrasil laslne besede, je dejal: »Da — tvoj oce1« Deklica se je slresla. »&reda, gumb mi odtrgas,« je rekel prisiljeno v sali, ona pa je ra*-burjeno nadaljevala. »Vem, Tone. Moj oce le je takral hudo razzalil.« Stemnilo se mu ie celo. »ln Tooe,« ves obrazek ji je zagorel in krcevito je ruvala gumb, »meni je bilo lakral zelo, zelo hudo — radi tebe«. 76

Gorak val mu je zalil duso lako sladko in milo, da sam ni vedel,. kako mu je. Prva misel je bHa: objeti jo, poljubiti jo v prekipevajoci radosti na cisia usta. A ko je gledal, kako je napol v zadregi, napol zaupno zrla vanj, je vzel le njeno rocico med prsle, jo bozal in tiho rekel: »Zlala, mala 5reda!« 2e je zaokrozila usteca, da bi spregovorila, a premagal jo je sram. Nenadoma se je izlrgala in zbezala. Ob ovinku se je okrenila in, ko je videla, da gleda za njo, ga je pozdravila z roko in brz izginila za vogalom. Srce pa je Tonetu zaigralo in pognalo kri po zilah. V dusi je za-cvetelo in usia so sepelala iiho, da jih je slisalo le srce: »Zlata, mala Breda.« Se ko je prisel domov, je lezal tih a blazen smehljaj v njegovih oceh in ko je stal pred svojo pisalno mizo, je preserno razprostrl roke in vzkliknil: »Tako, sedaj pa pridi, da te objamem — bozanska matemalika.« * 77

XIII. Tako spomladi pisan cvet uvenc. cc sape zabrijo nad njim ledene. (Fr. Oesirin.) Tone se je vracal iz gimnazijel Matura je bila za njim. Za njim je bilo vse. Spet je sijalo solnce in na mostu je cakal Marko. Se slabse je bil oblecen kot prej in njegov obraz je bil se bolj za-buhel, oci se manjse in krvavece. Trudno je mezikal v solnce in se na-slanjal ob mostino ograjo. »lzdelal?« »Izdelal'« »Cestitarn, sicer pa!...« »Vem, kako je z nama. Sedaj grem na poslo, da telegrafiram domov, potem pa greva pit. Zvecer pojdes z menoj na valelo.« »Ne bos sel k njemu?« »Saj res, takoj po kosilu ga obiscem, za njim pa — Dano.« »Ne pozabi Tonel Saj bi te spremljal, a bolje bo, ce pojdes sam. Ves dan me je vpraseval po iebi!« »Kedaj pa je pravzaprav zbolel? Ko je bil pri meni...?« »)e bil ze bolanl To ti je zalosma povest! Ko je Dana umrla, sem mislil, da bo znorel. A naenkrat se je zacel voziti v Zagreb in zacel se je divji pies po beznicah. Prosil som, rotil ob spominu nase Dane — vse zaslonj! Kot blazen se je udajal razuzdanosti. Oce mu je umrl, pode-doval je nekaj gotovine, pustil sluzbo in hajd! v Seograd. Dva meseca ni pisal niti besedice, ko ga nekega dne srecam v parku. Revolver mi je kazal in namigaval, razumel sem ga takoj. Zopet sem prosil: »Pojdi k zdravniku, kaj se obotavljas?« »Kaj te briga?« je zarjul in videl sem, da bi me bil rad tepel, suval, pogazil z nogami. Potem se je peljal k tebi. 78

In ko je prisel nazaj, je bil ves krotek in reven. Cele dni je posedal na pokopalascu na njenem grobu, foesede ni spregovoril z menoj in pred kakim tednoni je prisel k meni in dejal: »Grem.« Msem vedel, kam bo sel, ali v smrt ali v tujino, vprasal ga nisem, pokimal sem in mu podal roko. Vceraj mi je pisal iz bolnice. Soba 51. 30. 2e vceraj sem bil lam. Govoril je o lebi in pravil, da ti ima toliko pove-dali. Tone, tako slrasno mi je, zmerorn me obkroza in muci misel, da sem jaz, edino jaz kriv vajinih blodenj in nesrec!« »Ah kaj! Kaksna misel! Torej, zvecer se vidiva pri »Treh zvezdah«.« »Se ne vein, kaj pa drugi...!« »Molci, Marko, in pridi! Adijo!« Tone je prisel s posle, odkoder je v kratkih besedah javil domov veselo novico. Solnce je zgalo in razpaljeni asfalt se je udajal krepko slopajoci nogi. Tezka je bila pot do bolnega prijalelja. Neprijelen obcutek, kol bi ga cakalo pri Radu nekaj grdega, mucnega, mu je lezal na duSi. Pol v predmeslje k javni bolnici se mu je zdela danes dokaj kralka, akoravno je hodil ze dobre celrt ure. Par korakov pred prostranim poslopjem je obstal in gledal v okna, ki so se vrslila v dolgi koloni, vsa enako oddaljena drugo od drugega, brez zaves in brez cvetocega okrasika. Kot stroge, terjajoce in ocilajoce oci so se mu zdela la okna, oci, ki ti prodrejo do dna duse in slrme lam mrke in hladne v madeze, ki jih sam ne upas ogledovati. Na drugi strani ceste je vabila cedna goslilnica. In kakor da bi se holel napili korajze, je Tone vstopil in narocil pivo. Pil je v dolgih po-zirkih in hladna pijaca mu je dobro dela. »Ah, cesa se pravzaprav bojim? Neumnost! Tam me caka eden, da me vidi in da se me razveseli — cudni smo ljudje!« Placal je in naglo odsel na nasprotno stran. A takoj, ko je vslopil v visoki in hladni hodnik, ga je objela spet tesnoba. Disalo je po karbolu in drugih rezkih kemikalijah. Hodnik je bil prazen, Tone je iskal po vratih st. 30, a moral je prehodili ves dolgi hodnik in se ozko stopnisce, da je 79

nasel v stranskem poslopju sobo, kjer je oddeljen od drugih bolnikov v druzbi propalic in njemu sorodnih, nesrecnih izgubljenih sinov lezal na postelii Rado Gorenjc, nekdanji up in ponos svojih sosolcev in dobrolnih vzgojiteljev. »Tukaj torej!« Tone se je Se pred vraii oboiavljal in premisljeval. tudni smrad mu je legel na iivce in pogled skozi zamrezeno okno na krasni pomladanski dan ga je skoraj spreobmil in pregnal iz te hise ialosii in sramote. Vsa prelesina v svoji pomladanski krasoti je drhtela zemlja pod Iju-becim zarom svojega zenina ~ solnca. Zelen gricok se je dvigal nad valovecim poljem in na gricu — glej, ne cveloca drevesa, nili veselo domovanje. Tuzne ciprese, beli kameni in dalec v dolino se svellikajoci visoki krizi.« »Dana, ti me klices in opominjas!« Slika deklice, kot je bila takrat, ko sta se dnevno srecavala na polu pred solskim mostom, se je smehljala milo in prosece iz nad visokega kriza in Tonetu je posialo lahko in ve¬selo. Tej prosilki se pac ni smel, ni mogel uslavljati. Krepko je pritisnil kljuko in vslopil. Se hujsi smrad kol na hodniku mu je udaril naproti. Na bliznji postelji je sedelo vec moskih, ki so bili kartali in so sedaj zacudeni gledali van?. Sami surovi, predrzni obrazi, ki jim je pritisnilo razuzdano zivljenje svoj pecat na celo in za-crlalo v lica bislvene poieze njihovih znacajev. Mucno mu je posialo, ko je cutil na sebi nezaupne in zanicljive poglede leh ljudi, ki jirn je bral iz oci, da za njih ni vec poll nazaj in da se edino v blalu in smradlu pocutijo ljudi. Nestrpno je iskal med lemi obrazi Rada in bojazen, da ga najde lem enakega, mu je boleslno kanila v srce. »Tonel« Iz daleka, tarn nekje od zadnjih oken se je oglasilo sibko in hripavo. Bled obraz, ki je sedaj zardel, je trudno slonel v belih bla-zinah. Nemirne, globoko vdrle oci so se uprle v Tonela, ki je bil prihitel k postelji svojega Rada in mu prozil roko v pozdrav. A oni je fiscal obe roki pod odejo in v oceh mu je zdela zalost, sram in se nekaj, kar je dalo ocesu izraz nemtra — blaznost. SO

Tonetu je roka omahnila, zardel je in se v zadregi obracal in ogle-doval po sobi. »Tone, takega me najdes!« »Rado, prijatelj, saj nic ni -- saj nic ni —« je hitel Tone. Rado ga je le gledal in zmajeval z glavo. »O je — je — pri kraju je!« Tone se je vsedel na rob poslelje in preiet stare prijaleljske ljubezni in globokega socutja se sklonil nad foolnikom, karai in tolazil: »Kaj bi bilo pri kraju. Bezi, bezi, ozdravis kmalu, potem pa prides k meni na oddih. In sla bova v vriskajoce poletje, v solnce in naravnost v mladost. Prepevala bova in se smejala, bos videl Rado, ves svet preobrneva! Korajza velja! Kaj bi bilo pri kraju? Bezi, bezi!« »Vse je pri kraju. Moje zlate nade, moji upi, moja mlada mod, vse je strto in uniceno. Vse poteptano in razmetano v vetrove. Nic ni osialo veselja, nic solnca, kar je ostalo, je tako zalostno, iako revno in ofola-leno, da je se za revolver skoda. In io sem unicil sam, z lastno roko sem rusil in blatil, mesto da bi gradil, ne samo svoje lastno zivljenje, tudi njo sem pohodil in umazal. Strl sern jo in pokoncal jo, da je morala umreti in se toliko me ni bilo postenjaka, da bi jo umirajoco drzal v na-rocju. Ne! Vlacil sem se kot megla po beznicah, prepeval, pil in se z drugimi onegavil, ona pa je umirala in cakala zaman na zadnji poljub. O braie, to se mascuje, bridko mascuje. Tu sem sedaj, izvrzek med izvriki. Pa kaj bi javkal in tozil, pokorim se z njimi vred, baraba med barabami...!« Vzdignil se je v postelji in govoril razburjeno, kakor da bi sekal kamen. Tone mu je skusal seci v besedo, zlasti, ker so se ob zadnjih glasnih besedah jeli ostali oibracati, a Rado je govoril — go¬voril in na mah omahnil ves bled nazaj. Tone se je prestrasil in mehko <e sepetal. »Rado, moj Radoska, glej, saj bo se vse dobro in Dana ... nas Dancek — ti je ze davno odpustila, ana me je poslala k tebi!« Ob teh besedah se je Rado ves nemiren zganil, pritegnil Toneta Jesno k sebi in vroce sepetal. 81

»ln vsako noc prihaja ona — Dana. Noc za nocjo jo cakam ~L odpr-timi ocmi in vsako noc se pcgovarjava o najini bolni ljubezni. Prvo noc je prisla, to je bilo takrat, ko sem prisel od iebe. Nabasal sem revolver, se vlegel na posieljo in se enkrat premislil vse svoje iivljenje. Naenkrat je stala pred menoj. Zaprl sem oci in cakal — v slrahu cakal. Ona molci — dolgo, dolgo — naenkrat pravi: »Kaj se me bojis, moj Radoska?* Ozrl sem se vanjo — oh — kako lepa je bila — lepa in tako vdana. Njene oci — saj ves, kako je gledala — ah, ti ne ves, saj tebe ni nikoli tako gledala — jaz sem bil njen Lovro Kvas, jaz, ti si bil deseti brat — Martinek Spak — Marko pa je bil Krjavelj — Krjavelj — haha — »Ma- nica« sem zasepetal. »Da, moj Lovro, moj Radoska ~ klical si mel Ne smes tega sloriti — vrzi to stvar Sikozi okno ali pa ga zakoplji, gori pri meni, v moj grob, tarn bom cuvala jaz nad tvojim zivljenjem — ti le zivi moj ljubi, lepi fant.« »Dancek, zlati, si odpustila, si me slisala?« »Odpu- stila sem ti, dete moje, moj ubogi Rado — moj Lovro Kvas. Vse ti odpu- Scam -- tudi da se nisi poslovil — vem, da si povsod iskal samo mene, da si me izgubil in da si me ljubil v drugih — saj me tako dolgo ni bilo k tebi...« In potem je prihajala vsako noc. Obljubiti mi je morala.. « skoro neslisno je postalo Radovo sepetanje »obljubila mi je, da pride pome, ko bo cas, in da se bova ljubila tarn v kraljestvu ljubezni — Iju- bila, o tako ljubila ...« Naenkrat se zravna in posluhne, potem pa divje zakrici: »Ali )ih slisis, kako kricijo, slisis? »O peccatores; O feminarum seductores... Pokvarjenost! Pokvarjenostl* Ali jih cujes, kako vpijejo — — — »Hej... pokvarjena mladina.« Tone le krici — saj ves, saj se znas »svinja, he — he ...« Vstal je v postelji in krical, se zvijal... oci pa so srtmele kot dve ieir.ni krogli... Mcski so zagnali karte vstran in pritekli k postelji. Tone je klical, prosil in skusal potegniti Rada na blnzino, a ta je brcal in teptal, vpil in krilil z rokami. Naenkrat je pljusnilo in Rado se je zgrudil na posteljo Eden bolnikov je bil vlil mocan curek mrzle vode po njem. 82

Tone je ves tresoc se gladil in bozal prijaleja, ki je frd in mrzel lezal na premoceni postelji. V tern vstoipiia dve sesiri-bolnicarki z mladim zdravnikom. Tone je odstopil.

  • # *

Mladosii, lepole in luci dovolj! Razsvetljena dvorana, pies, godba, in mladi, zareci obrazi, mlade duse, oh, tako ljubeznivo in lepo mlade. Ce je godba prestala, so fantje zapeli in ljubke studentke so se prijele pod pazduho in poslusale, kako lepo pojejo tantje o ljubezni, o deklelu in o hrepenenju, ki je puhtelo »iz meglice z jezera ...« Peli so o slanici, ki je pala na fantovo rozico, in o nageljnu, ki se je cez noc raz-cvetel na dekletovem oknu. Dekleta so posluhnila, fantje so prepevali in marsikateremu starejsemu gospodu je ob pesmi zazvenela srcna struna spomina na nekdanjo mlado ljubezen, ki je ze tako dalec za develimi gorami, in na rdeci nageljnov cvet, ki se je ze davno, davno osul. Vse mine, mladosl in ljubezen, le ti, pesem slovenska, ii si vedn« mlada in lepal Povsod si doma, v koci in med lovarniskimi de-lavkami in med sludenli, ludi nasi bojevniki in vodniki so ti zvesti prija-telji. V ljubezni nas zdruzujes in nam vsem mehko in sladko bozas srcd- Marko je gledal. Gledal je lepe devojke in zarece mladenice in veselil se je njih lepote, veselil se njih radosti in jasnih oci in njihovih zvonkih glasov. Proti jutru, ko so zaceli ljudje ze odhajati, se je vsedel v kot k mizi in pisal. Nihce se ni zmenil zanj. Tako je pisal in ni opazil, da se ie odpravljajo. Se-le ko je Tone stopil predenj, je hitro zvil papir in ga vtaknil v zep. »Pojdi, greva dol na crno kavo. Rad bi ti se marsikaj povedal.* Vsedla sta se v kot za vrata. Fantje-abiturijenti so prepevali v prvi sobi in nihce ju ni motiJ. »Si bil pri njem?« »Bil!« »No — in ...?« »Ali ti ni pravil?< »O Dani?€ ,. as

»Da. In poiem je zacel kricaii in noreti — uh ... strasno!« »Ubogi prijatelj!« Oba sta dolgo molcala ... »Cuj Marko, ali je res potrebno, da prebrodimo vse zivljenje, da po-stanemo — ljudje?« »Pa zakaj nam oni, nasi vodniki, sola in dom, ne pomagajo?« »Ne morejo, ne znajo, nocejo!« »Solnca nam dajte in mnogo, mnogo veselja! Pomagaite svojim si-nom in ucencem! Tone! Nekaj mi obljubi...« »Kaj bi rad.« »Prisezi mi, da ne bos pustil Rada nikdar in da mu bos pomagal, ko bo ozdravel!« »Kako, da ...« »Ne vprasuj, morda me ne bos videl tako kinalu ... prisezi, da mu bos iskren priiatelj za vedno, da ga ne pustis v zalosti in bedi! Prisezi!« »Prisegam!« »Zdaj pa pojdiva k onim!« Danilo se 'je ze, ko so se fantje vzdignili in sli v mestni log, odlod pa v bliznjo gosiilno. Na koncu loga se Marko prime Toneta in zasepece: »Jaz grem nazaj. Zaspan sem, rad bi pocival!« •Torej pa na svidenje in lahko noc!« »Mnogo srece ti zelim in ne pozabi svoje prisege! Lahko noc!« Za-cuden je gledal Tone za odhajajocim Markom, iki je fail danes tako cuden. Olas se mu je bil -tresel, iko je dejal Tonetu poslednje besede, in ta pac ni slutil, da so bile res poslednje, ki jih je izgovoril Marko Arnus — ne-srecni Krjavelj. 84

XIV. In smrti ni!... Jaz vidim le zivljenje, ljubezen vecno vidim krog in krog. (Drag. K e H e.J Rosa je tiho padala z drevja na speco zemljo in na vzhodu je zagorcl rdec oblacek. Marko Arnus je klecal na tleh in <poljubljal zemljo! »O blagoslovljena zemlja! Rodila si me, sprejmi me ljubece spet vase. Domovina ljubljena — bodi sreena — o zemlja sveta, moja — mati.« Mirno se je vlegel na rosno trato in 'pocasi nesel malo steklenico k ustom. Spet ga je 'prevzela ginjenost. »Prelepi bozji svet — domovina moja — se enkrat te naj vidim, naj se navzijem ivoje lepote! Imel sem zivljenje, pa so mi <ja zaslrupili. Kdo? Covestvo — ljudje? Usoda? 5og? Ne. On -- ne. Moje zivljenje unicujes li, ljubezen, ker te nikoli, nikoli ni bilo ik meni, ti ljubezen, ti edina.. « zaprl je oci. Nagnil je glavo in naglo iztpil. Z bliskovitim sunkom je zagnal od sebe steklenioo, iki se je zakotalila po pesku. Bilo mu je naenkrat tako lahko, tako sitno lahko. Odiprl je spet oci in zrl naravnost v krvavo rdeco svetlobo, oznanjajoco prihod solnca. »Ah, sedaj — sedaj prihaja k meni. Vsa rdeca je njena obleka, njeni /.lali lasje .padajo razpleteni po rdecem plascu kot solncni prameni. Solnce — ljubezen — all prides? Prides k meni — moja maceha — ah, ne maceha — moja boginja — moja mati... odgrni... kot bela vrmica je tvoje telo in tvoja usta — sklanjajo se <k meni — v prvi — najslajsi — pol'jub ~ ah — lju — be — zen —.« 85

Glava je padla po strani in vzhajajoce somce je obsevalo srecen obraz, ki je navzlic svoji grdobi odseval od nebeske svetlobe, ki mu jo je pricarala smrt na lice in izbrisala vso bridkost, ki sta jo zacriale trpljenje in zalost, in ugasajoce oko se je prevzeto od luci zaprlo. Smrt je prisla odeta v vso neizpolnjeno hrepenenje in v vse sladke sanje njegovdfca bornega zivljenja — odeta je bila v ljubezen. Marko-'ie bil izginil iz vrst vseh zivih. , Nad poljem pa se ie dvignil skrjancek in zapel v mladi dan svojo jutranjo molitev.

  • * »

»Planula zora, svanuo dan ...« Tiho je sedel Tone >pri nepokrili mizi in zrl v ikozarec, v katerem se je rujno vince vabljivo svetilo v jutranjih solncnih zarkih, ki so se bili pri-kradli skozi gosie kostanjeve lisle in radovedni kukali v mlade obraze, medle in vele od precute nooi. »No, Tone, pojl« Tone je molce prikimal. Nekaj tezkega mu je shsnilo srce in mu ni dalo bili veselemu. Izpil je kozarec, a streslo ga je po vsem zivotu. Odri-nil je liter, zagnusilo se mu je. Fantje pa so spet zapeli. »Pala je, pala slanica ...« Edino glasovom se ni poznalo, da so mladenici prekrokali noc. Sveii kot mlado jutro samo so hileli v zeleni gaj. Tone pa ni mogel peti. Ko so drugi krepko zaorili: »2alost je, zalost v srce sla...« je mahoma nehal. Usta so mu napol odprta otrpla, crna slutnja se je porodila v srcu: »Marko!« Vstal je, sunil stol od mize. Bled kot stena je hitel z vrta, fantje so se za njim nasmihali, ces, slabo mu je, in prepevali dalje. Tone je hitel in hotel zaviti ze na most. »Hej vi, ali iscete koga?« •' 86 *

Okrenil se je naglo in zagledal za seboj starega nvoza s pipo v ustih. Bil je cuvaj mestnega loga. »Tam zadaj v grmovju leii nek falot in se ne gane. Menda je pijan!« Kamen se je zvalil Toneiu s srca. »Gremo pogledat,« je dejal hlastno in stopil za cuvajem na ozko, z belim peskom posulo stezo. »Gotovo je on, najbrze spi, pijan ni bil!« si je mislil Tone, rekel pa je: »Hvala vam, da ste mi povedali.« Tone je stopil se par korakov in, ko je zagledal eerodni Markov cevelj izza grma, je postal. »Cemu bi ga sedaj budil, gotovo je truden, naj spi. Samo da sem ga nasel!« Obrnil se je in ob tem zadel z nogo v droben predmet in ga sunil od sebe. Nehole pogleda za njim in z enim skokoin je bil v Iravi in pobral steklenicico z modro etiketo, na kateri je bilo v zgornjem koncu narisano s svincnikom znamenje: Mrtvaska glava nad prekrizanimi kostmi. »Torej le!« mu je sinilo najprej po glavi. Skocil je k Marku, ki je lezal z razprosirtimi, kot za objem odprtimi rokami vznak, le glava je bila obrnjena v stran in izpod trepalnic se je lesketalo ugaslo oko. P/okleknil je v travo in mu skrbno pogladil lase iz cela, ki so bili ze vlazni od jutranje rose. »Ubogi prijatelj, torej vendar!« Cutil je, da stoji nekdo za njirn. Ne da bi se okrenil, je dejal tiho: »)e ze minulo ...« Slari cuvaj je snel cepico, se priblizal mrtvemu truplu in mu z okorno roko potegnil v znamenju kriza preko cela, ust in prsi in zanirmral: »Bog li daj vecni mir in pokoj in vecna luc naj ti sveti!« »Amen!« je prislavil Tone trdo. In molila sta skupaj, stari nekdanji vojak, ki ni bil nikoli bog ve kako nezen, in mladi student. Oba sla molila prisrcno in pobozno in v svecani tisini se je culo kot zuborenja potocka: »Oce nas, ki si v nebesih, posve-ceno bodi tvoje ime ...« 87

Tone je slonel ob oknu in bral v pisnvu, ki mu ga je bila izrocila po-licija po preiskavi Markovega trupla. Bil je zmeckan in umazan papir z mastnimi madezi, na katerega je pisala Markova roka svoj testament. »Tone Potokar in Rado Gorenjc,« je stalo na eni sitrani, na drugi pa to-le: »Prijatelja mojal Drugega papinja nimam pri roki, pa to je koncno vseeno. Poslavljam se! Poslavljam se od sveta, ki se mi zdi cudovit in zivlijenja vreden — a ne zame. Slovo jemljem od vaju, ki sta mi po srcu naijblizja. Svet, ta prelepi bozji svet ni zame in jaz nisem zanj. Poskusal sem ziveti tako, kot se spodobi ziveti cloveku — a ni slo. Zato grem! Malo, samo malo tesno mi je pri srcu ob slovesu, sicer sem pa vesel. Varna, ki sem vaju najbolj ljubil, za/piiscam v spomin vse, ikar sem vama !kedaj povedal in vama se enkrat — zadnjic pravim in narocam: Ne klonita! Vidva sta za zivljenje sposobna. Zato ne nehajta trkati na srca in prositi: Pomagajte nam mladim! Pomagajte, da ne zaidemo! Ali ne vidite kako blizu je skusnjavec. Klicita vrstnikom in vsem mladim, ki pridejo za vama in za menoj: Mi gremo naprej, mi strelci... Ucita iih mojo vero v solnce. Ostanita vse syoje ziv-Ijenje zvesta tej veri, kajti v njej je — spas. Vsa bodocnost nasa, vsa nasa radost in vsa nasa inoc je v njej. Tudi jaz ji ostanem zvest, akoravno se zdi, da sem klonil. Toda jaz nisem klonil in ni me strlo zivljenje. Vracam se v vecno svetlobo, potem ko sem spoznal, da sem za zivljenje in borbo premehak in betezen na dusi in telesu. Bolan sem bil vse svoje zivljenje in nikdar nisem vzil tega, cesar sem si najvec zelel •• ljubecega srca, ki bi mi prineslo zdravje in moc za boi 88

"dHIKi

Ne zavidajta mi groba, tako bom spal in pocival v krilu svoje edino pravicne, ljubezni polne matere — zemlje. Vidva pa v boj — zlatim ciljem naproti. Sijalo vama bo solnce ljubezni, vaju krepilo in bodrilo, dih pomladi vama bo zbujal v srcu neine cvetove in jaz, jaz pa bom pomlad naprosil, da gre mimo mojih tal. Vafin Marko.« Na dan pogreba je sel Tone spet v bolnico, da bi Radu prinesel zaloshio novico in izrocil Markovo narocilo. A ko je hotel zaviti v stran-ski hodnik, ga uslavi sestra-bolnicarka. »Ste-li namenjeni h gospodu Gorenjcu?« »Da!« 6ila je ena izmed sester, ki so poprej stregle Radu in ki jo je Tone ob svojem prveni obisku videl. »2alostno novico vani moram povedaii. Preteklo noc je zacel blazneli in dati smo ga morali na opazovalni oddelek!« »Ali ga ne bi mogel vJdeti?« »2al, ne. Sicer pa vas ne bi spoznal in se hjdi ne zmenil za vas. Danes je ves dan miren, sedi v kotu in poje »miserere« — ves dan. Kaj vam je? Ali vam je slabo?« Tone je omahnil na zid. »Oba torej! Marko mrtev — Rado blazen — uboga frojica. Mene tekel upharsin!« Ob odprtem grobu je stal kot edini zalujoci — Tone. Gledal je na ozko, crno krsto, ki je lezala v globoki jami. Masnik je tiho molil in meinar je odgovarjal. Nic slovesnega »miserere« — saj je bil pogreb siromaka, vrhutega se sainomorilca in sveta kaioliska cerkev je itak ze storila ubogi dusi veliko dobroto s tern, da je poslala svojega sluzabnikci, da poskropi gresno telo, predno ga zemlja pokrije. Masnik je odSel in Tone je mrko pogledal za njim. Nobene solze ni bilo iz oci, le srd mu je napolnil duso. 89

Prijatelji — abiturijenti so za Tonetovini hrbtom slopili v krog, sladko in oiozno je zadonelo po vrhi miru. »Polje, kdo bo tebe ljubil...« Pesem, preprosla narodria pesem, ki sia jo z Markom tolikokrai pre-pevala, ce jima je bilo srce prepolno, ta pesem je padla kot grenka solza v Tonetovo duso. In ko so krepka grla zaorila drugo kilico: »Ljubil zar me bo pomladi, ko bos li pod zemljo spal...« so pritokle iz oci solze in so vroce kapale na lice. Pokleknil je na zemljo in vrgel pescico zemlje na rakev, vsa dusa se mu je tresla in drhlela in kakor v omotici je sepeial ves v solzah: »Oh, Marko, brat, odpusti, odpusti vse surovosti in zalitve, meni in njemu, saj te nisva bila vredna, tvojega zlatega srca. In sedaj so se nam odprle oci; a on je blazen, ii si mrtev, in nic vec me ne bos pogledal, nic vec vprasal: ,Kaj ste mi storili?'« Pevci so zaceli ze treljo kitico: »)az pa bom pomlad naprosil, da gre mimo mojih tal.« Tone je vslal in s srcem dejal: »Po£ivaj sladko, dobri, ubogi, brale mojU 90

XV. Mi gremo naprej, mi gremo naprei, mi sirelci. (O t o n 2u p anc ic.) 5dlo je pel let pozneje. Na slarem gradu sla sedela med razvalinami mlada moza in zrla v cvetoco poinlad. Tone je bil promoviral za doktorja filozofije, Rado pa je bil dokoncal na isti fakulteti prva dva semestra. Dolgo sla sedela lako in zrla na mesto pod seboj, kjer so se na zgornjem robu svetlikali krizi mestnega pokopalisca. »Tam gori pocivata ...« je dejal Tone mehko in objel prijatelja okrog ramen — »Marko in Dana«. »Oba...!« »In miidva?« »No, kaj je z nama, Tone?« »Ves, kako je. V temi in megli smo lavali vsi trije in se njo smo potegnili vanjo. Ona dva sla umrla, sta pac morala umreti. All je bila krivda na njih, na nas ali na cem drugem, o tern ne govoriva danes. Rada jih imava, ker sia pac bila po najinih srcih. Midva sva lavala dalje. Pa je prislo solnce, predrlo je gosle megle in nam zasijalo naravnost v srce. Razproslrla sva roke in nasproli mu hodiva — mlada in mocna!« »Tako je. Pa kaj je s tvojim dekletom, Tone?« »Moje dekle, to je navihana puncka! In glej, ce sem hodil vCasih tako po nevarnih potih, njene oci so me varovale, hodile so z menoj, me prosile in krepile, obljubljajoc mi najlepse placilo. Kmalu se vzameva, kaj bi se mucila s tislim dolgim cakanjem, dovolj ga je bilo — za oba. Pomanjkanja ne bova trpela, saj ima last denar. Sicer pa bi se res morala 91

odreci sreci; kajti pravijo, da je beda grob ljubezni in utegnejo imeti prav. — Tako, sedaj pa k tebi, kako si prisel pravzaprav do sklepa, po-stati — vzgojitelj?« Rado se je zamislil. »Takrat ko sem tako polagoma ozdravel, som presedel cele ure na pokopaHscu. Ucil sem se za mature, pa pravzaprav sam nisem vedel, kam bi s sainim seboj. Ce sem mislil, sem moral venomer misliti nanjo, ki spi tarn gori na holmu, in pogrezal sem se v one zalostne spomine. Blodil sem nazaj v ono leto, ko smo tovarisevali zdruzeni v »koiici«. in koncno mi je bilo srce polno bridkosti in ocitkov, strasnih ocitkov sa-meinu sebi in mracni sili, ki ji nisem znal imena. V tej borbi proii nevkJ-nemu zlu mi je naenkrat zasijalo solnce. Videl sem nas, nase vrstnike in naso povojno mladino vobce. 5orili smo se, tavali in omagovoli in ni-kogar ni bilo, ki bi nam znal in mogel pomagati, nas peljati na pot do solnca. Sedaj sem vedel za svoj poklic, tarn med njimi je moje mesto, ni-cesar drugega ne smem in ne morem ipostati kot ucitelj. Vero nasega Marka fih hocem uciti, naso sveto vero v solnce, ves, tako ljubeznjivo jim reci: ,Glejte, otroci, Ijubi, bedni otroci moji, verujem v vaso mlado moc, verujem v lepoto vasih dus, verujte se vi v solnce, borite se zanj, jaz bom z vami, vas najzvestejsi prijatelj...' To mi je dalo zdrawja, poguma in moci. Vesel sem sipet, vesel tega prelepega sveta, vesel domovine, Tebe in svojega srca, ki zna spet peti in ljubiti.« Se vedno je zrlo dvoje parov oci v cvetoco pomlad, tja do obzorja je splaval pogled in tarn so zaslutile duse ono, kar se mora izpolniti sfovenski domovini. Tarn je vstajala ceta mladih borcev, vrste so rastle za vrstami, pri-korakali so v siroki ceti s trdim, iponosnim korakom, da je zemlja zapela. Marko? AH si posluhnil v tihi zemlji? AH cutis, kaj se godi nad tvojo gomilo? — To ni vec beganje, to je krepka, ponosna h o j a onih, ki jim je solnce vodnik in cilj.


Pomlad prihaja, Marko. Slovenska mladina gre kot pomlad v dezelo, saj si jo tolikokrat prosil v svoji pesmi, naj gre mimo tvojih tal. In sedaj prihaja, pojoc prihaja, do tvojega groba doni njena mo-gocna pesem — tvoja Vera. Oci so zrle tja gori, kjer so se svelili beli krizi, duse so razburkane plale, v svoji mirni lepoti je zarela zemlja slovenska in solnce ljubece visoko nad njo.