Troje sonetov na čast blaženi Devici
| Troje sonetov na čast blaženi Devici. d. |
| |||||||||||||
I.
[uredi]Podobno barki naše je življenje,
Ki v jadra vetrič zdaj lovi slabotni,
Zdaj jo vihar čez plan drvi togotni,
Da sto strahóv preti jej pogubljenje.
Po polni sreči gre nam hrepenenje,
Ki jo Adámu dal je stan prvotni,
Ta breg po cesti iščemo mokrotni,
Ki nam po mukah kaže odrešenje.
Gorjé nam bo, če pravo pot zgrešimo,
Pa kažipot nam zgodnja je Danica,
Ki v noči milo nam iz neba sveti.
Oj blagor tebi, blažena Devica!
Vsi Božji sklepi so ti razodeti;
Pod prapor tvoj zemljani, glej, bežimo!
II.
[uredi]Ko solnca žar na mokro zemljo pade,
Iz nje privabi mnogi sad gorkota,
Ker prsti ne koristi nič mokrota,
Če jej življenja solnca luč ne dade.
Prirodnih sil obilno svet imade,
Pa glej, povsod iz njega klije zmota!
Še v našem srcu taka je temota;
Da prav in zlo ločiti komaj znade.
Marija milost! ti nam solnce bodi,
Z nebeškim žarom srca nam ogrevaj,
Da dobro delati bolj bomo voljni!
O, razpri roke ti nad svet vesoljni,
Troj svit njegov prepórod ves obsevaj,
Iz ječ prokletstva Božjo last izvodi!
III.
[uredi]Ne išči, človek, v svetnem hrupu sreče,
Zunanji blišč ti srca ne ogreje!
Kdor z Bogom sklenjen svoje dneve šteje,
Le njemu čas v miloti rajski teče.
Srcé človeško se pomirit’ neče,
Dokler duh Božji skoz njegá ne veje
In vanj kalí ljubezni ne zaseje,
Ljubezni, ki v nebó nas kviško vleče.
Marija! ti Bogá nas ljubit’ uči,
V posestvo vzemi srca vsa človeška,
Očisti nam jih vsake hudobije.
Preženi skrb, ki našo dušo muči,
Razkrij nam cvet nebeške poezije,
In zemlje peza nam ne bo več težka!