Troje oblačil
| Tolminske narodne pravljice Troje oblačil Jožef Kenda |
| |||||||||||||||
TROJE OBLAČIL
V deveti deželi je živel mož, kateremu je umrla žena koj po prvem porodu. Na smrtni postelji mu je priporočila v varstvo in oskrbo malo edinko in mu je rekla, naj bo detetu dober oče. Vdovec, ki je bil zelo bogat in ni mogel sam opravljati vseh hišnih ter gospodarskih opravil, se zopet oženi z lepo, pa hudobno hčerjo premožnega trgovca. Dokler ni imela druga žena lastnega otroka, se pastorki ni slabo godilo; potem pa jo je pričela mačeha pisano gledati; preganjala jo je in ji nalagala najtežja dela, zraven ji je dajala prav malo jesti, tako da je sirotica veliko trpela in so ji v žalosti potekali dnevi. Mož, ki je bil največkrat po opravilih zdoma, ni vedel, zakaj je njegova prvorojenka tako slaba in bedna. Bil je zunaj najhujši mraz, da so slepe muhe letale po zraku in da so drevesa pokala. V tem času pošlje hudobna mačeha slabotno sirotico v gozd jagode brat. Moža, sirotinega očeta, ni bilo doma, da bi preprečil grdo početje neprave matere. Sirotici torej ni bilo drugega storiti ko ubogati in iti v gozd. Gazi beli sneg proti gozdu in vsa se trese od mraza. Pride globoko v les in ne vidi okoli sebe drugega ko beli sneg. Boga in vse svetnike kliče na pomoči pa milo joče. Vsa premražena in otrpla se usede pod veliko čumo (bukev) in tam moli ter plaiče. Kar nekaj zaštumi za njenim hrbtom. Deklica se ozre, pa ne vidi nič, A iz šuma se izvije glas: «Nič ne obupaj, dalje pojdi in dobila bo'š, kar iščeš!«
— 7 —
Sirota zbere moči ter gre nekoliko navzgor po gozdu in glej, že zagleda jagodne rožice, ki cvetijo na tleh- <fKdaj bo še kaj», vzdihne deklica, «saj so komaj še cvetovi!« Zopet se usede na tla in milo joče; a že sliši glas: «Pojdi dalje in dobila boišl, kar iščeš!« Gre dalje po gozdu in pride na kraj, kjer so bile jagode že zelene. Tudi zdaj ni zadovoljna in vzklikne: «Kdaj bodo zrele! Jaz pa moram biti že danes zvečer doma in moram stopiti pred hudobno mačeho.« In še se oglasi veter: «Pojdi dalje in dobila boš jagod, da jih ne boš mogla ne snesti in ne vseh -domov nesti!« Sirota gre dalje po gozdu in pride do lepih zrelih jagod. Nabere jih polno pletenico in jih nese mačehi domov. In ko pride domov, vidi, da ima na čelu tri zlate zvezde; dali so jih ji vetrovi za njeno dobro srce in za njeno trpljenje. Mačeho grize črna zavist, ko vidi, da ima pastorka tri zlate zvezde na čelu. Še bolj jo preganja in jo sili k najtežjemu delu. Ko pa pride zelena pomlad in ko dozorijo jagode, obleče mačeha svojo lastno hčer v lepo obleko ter jo pošlje v gozd, da bi ji nabrala zrele jagode in da bi dobila tudi ona tri zlate zvezde na čelo. Hčerka gre v šumo in nabira jagode, a ni zadovoljna, ker ne more najti lepih in rdečih, kakor jih je dobila polusestra. Nevoljna se vrača iz gozda, kar jo sreča veter in jo vpraša: «Kaj iščeš in kaj bi rada imela?« Deklica mu odgovori: «Kaj tebi mar!» In glej, na te besede jo udari veter v čelo, da ji zraste koštrunov rog. Zopet jo vpraša drugi veter: «Kaj iščeš in kaj bi rada imela?« In deklica mu odgovori kakor prvi krat. Komaj spregovori zadnjo besedo, jo udari veter v čelo, da ji zraste koštrunov rog. Še tretji veter jo sreča in jo vpraša: «Kaj iščeš in kaj bi rada imela?« Tudi sedaj odgovori deklica osorno in veter jo udari v čelo. da ji zraste koštrunov rog. — Hudo se prestraši mačeha, ko se vrne prava hčerka s tremi rogovi domov. Še bolj jo grize črna zavist in še huje ravna z ubogo pastorko.
— 8 —
Zdaj pošlje sirotico krave past; zraven ji da še predivo in ji ukalže, naj na paši prede. Deklica je hudo žalostna, ker ve, da ne bo mogla pasti in presti obenem. Žene krave na pašb in milo joče. Pa pride k njej krava in ji pravi: «Kaj se jočeš, meni daj predivo, da ga pojem in ti dam prejo!» Deklica da predivo kravi, ki ga poje in ji da nato prejo. Krave se pasejo mirno do večera in takrat jih prižene sirotica domov; s sabo pa prinese tudi lepo spredeno prejo. Naslednji dan pošlje mačeha svojo hčer krave pasti. Da ji tudi predivo in ji reče, naj ga sprede. A krave se nočejo pasti mirno, uhajajo ji na vse strani in ko odvrača prve, ji druge pojejo predivo. Zvečer prižene hči lačno (živino domov, sama pa pride brez preje in brez prediva. Mačeha je nevoljna, a lastni hčeri ne stori nič hudega. Prihodnjo nedeljo se odpravi mačeha z lastno hčerjo v mesto, pastorki pa ukaže, naj pase krave in naj skuha kosilo. Sirotica ne ve, kaj naj naredi; ali naj pase krave, ali naj kuha kosilo. Pa stopi k njej ena izmed krav ter ji reče: «Nič se ne boj, le kuhaj kosilo, me se bomo prav lepo pasleb> In še ji pravi krava: «Prihodnji teden me bodo zaklali. Glej, da boš nesla ti čreva prat, kajti v njih boš našla tri zlata oblačila, eno bo solnčno, drugo bo lunino, tretje bo zvezdno. Našla boš še pozlačen voziček in mnogo drugih reči.» Deklica stori, kakor ji je naročila krava. Ko naslednji teden zakoljejo žival, vzame čreva in jih nese k potoku, da bi jih oprala. Razpara jih in najde v njih troje oblačil; eno je bilo solnčno, drugo lunino, tretje zvezdno. In še najde pozlačen voziček ter mnogo dragocenih reči. Sirotica opere čreva in se vrne domov. Oblačila, voziček in dragocenosti spravi v skriven kraj. Nedaleč od kraja, kjer je živela sirotica, je prebival bogat grof, ki je imel edinega sina. Na sinov god napravi velik ples in povabi na veselico vse bližnje sosede. Sirota prosi mačeho, da bi ji dovolila iti
— 9 —
na ples. Mačeha ji brani in ji ne dovoli, da bi šla na veselico. Deklica pa steSe na skriven kraj in obleč'e solnčno oblačilo, pa sede v pozlačeni voziček, ki jo sam odpelje pred grofov grad. Ko pride sirotica v grad, jo vsi občudujejo radi njene lepote, a spoznati je ne more nihče. 'Grofov sin pusti vse druge plesalke in prosi deklico v solnčnem oblačilu, da bi z njim plesala. Ona je zadovoljna in tako plešeta ves večer. Po plesu jo vpraša grofic, odkod je; ali ona mu ne razodene ničesar. Mladenič se boji da bi prezala deklica ne ušla, zato jo varuje in hodi vedno poleg nje. Tako prideta do vrat in ko se grofic ozre za trenutek v stran, prime deklica urno za kljuko t e r zbeži iz gradu. Pred gradom sede v svoj voziček, ki jo hitro odpelje proti domu. Ko se vrneta mačeha in njena hčerka, pripovedujeta o prezali deklici, ki je bila na veselici in katere ni nihče poznal. Po onem večeru grofic vedno misli na deklico v solnčnem oblačilu. Njegovo srce je žalostno, pa se odloči, da priredi še eno veselico, ker misli, da bo zala mladenka gotovo prišla. Tudi ta večer se zbere mnogo gostov in med njimi se prikaže sirotica v lunini obleki. Še lepša je ko prej in še bolj ugaja grofiču. Zopet plešeta veš večer in po plesu jo še skrbneje varuje, da bi mu ne uišla. Ona se izgovarja, naj jo pusti, da gre malo v stran; a mladenič ji sledi od zadaj. Pa deklica je brza ko lahkonoga srna; skoči na svoj voz in oddrdra proti domu. Mladenič hiti za vozom in jo kliče, a naposled se mora vrniti sam v grad. Zopet pripovedujeta mačeha in njena hčerka o prekrasni deklici v luninem oblačilu in zavist govori iz njunih src. Kmalu skliče grofic nov ples, da bi privabil lepo deklico. Zdaj pridejo tudi kmetje in grofic jim zapove, naj pazijo, da ujamejo lepotico. — Zvečer tistega dne prosi sirotica mačeho, naj bi ji dovolila iti na ples, a ta jo zavrne in ji tikajže, naj bo doma.
— 10 —
Deklica pa steče na skriven kraj in obleče zvezdno obleko, sede v voziček in se odpelje proti gradu. Pred gradom jo Čaka sam grofic in ji pomaga z voza ter jo odpelje v dvorano. Tudi ta večer pleše mladenič samo s sirotico. Vse gospodične so jezne in užaljene, ker nobene druge ne pogleda. Po plesu zopet sili vanjo, naj mu pove, kdo in od kod je, da jo pride snubit. Sirota se izgovarja ter izogiba in grofiču ničesar ne pove. Po dolgih prošnjah pa mu le razodene, kdo je in kako se ji godi. Grofic jo nato prosi, če bi smel priti na njen dom. Deklica mu dovoli in mu pove, kateri dan naj pride. Napovedanega dne ukaže mačeha sirotici, naj gre v hlev gnoj kidat. Mladi grofic pride v hišo in povpraša po siroti, a mačeha mu pokaže le lastno grdo hčer in ga povabi, naj sede k njej. Grofic pa ne mara niti spregovoriti z deklico. Nenadoma se o 1- prejo vrata in sirotica vstopi v solnčni obleki. Mačeha ostrmi in zardi od same jeze. Grofic se približa zali deklici in se ji globoko prikloni, Nato jo prime za roko in jo odpelje v svoj grad. Potem je bila poroka in odslej jo živela sirotica srečno na novem domu.