Troje ljudi

Troje ljudi. Groteskna idila v slogu marijonetnih iger. Miran Jarc

Izdano:	Slovenski narod, 57/167–171, 1924
Viri:	dLib 167, 168, 169, 170,171
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Po dolini se je razmaknila večerna tišina. Vetrič je razgibal rahlo zvonenje, ki je privalovalo od daljne cerkve za hribom do verande, kjer je sedel v naslonjaču gospod Vedom, ravnatelj velike kemične tovarne, upravni svetnik mnogih podjetij itd., skratka eden tistih srečnih zemljanov, ki so omrežili devet desetin sveta, ki pa uživajo komaj eno desetino svojega plena. Gospod Vedom se baš v tem poletnem času oddihuje na svojem letovišču. Oddihuje se pa prilično dokaj nevšečno. Pred sabo na mizici ima res da lično čašico najfinejše črne kave in na pepelniku mu dogoreva najdražja svalčica, ki hrepeni z vilinsko lahnim modrikastim dimom v objem solnčnih strun, pojočim neskončno mamljive pastorale, prelivajoče se v nokturno chopinskih pokrajin ... toda na isti mizici je tudi kopica trgovskih dopisov, nekaj brzojavk in pa, kar je najbolj važno neko brezpodpisno pismo, ki je povzročilo, da je gospod ravnatelj danes še manj kot sicer dojemljiv za sanjarenje in zamikanje v tihe čare snivajoče prirode. Tisto pismo pa se je glasilo takole:

»Bodite oprezni gospod ravnatelj, kajti morda utegne tudi vas doleteti neljub udarec, kot jih je moralo prenesti že več vaših tovarišev na zemlji!«

»To je, ali šala ali pa zločinska namera,« je spet pomislil preplašeni imenitnik. Pismo, ki ga je prejel z dopoldansko pošto, je bil pokazal tudi svoji ženi Avreliji, ki se je, prečitavši čudno vsebino le nasmehnila. Imela je najbrže svoj vzrok. Vedela je, da ji je skrbljivega soproga bržkone podražil kak tovariš, ki ima pač svoje namene. Morda bo to kaka selska, politiška zabava, si je mislila, kajti dolgočasilo jo je po mestu in družbi. Gospa Avrelija je zelo nerada pripotovala semkaj. Vedela je namreč že v naprej, da se bo v tej tihi dolinici med polji in brdi in travniki in seli in griči dolgočasila. Njen soprog je ves dan sestavljal, pisal, pisaril, pilil in gnetel in popravljal in preurejal neko ogromno delo, kjer bi dokazal upravičenost kapitalizma z zmagovito kretnjo, podprto z večnoveljavnimi dokazi iz zgodovine narodnega gospodarstva vseh vekov in dežela. Pri svojem delu pa je seveda hotel imeti ne samo popolen mir, temveč je tudi prisilil ženo, da mu je pomagala pri iskanju citatov, pri razprejanju knjig, rokopisov in beležk. Njuna otroka sta se ves dan igrala pri sosedovih, v bližnjem gradiču, kjer je gnezdil zapozneli baron s svojo družino– pravi zaostali ptič.

Žena ravnateljeva je slejkoprej premišljala in tuhtala, kako bi se oprostila tega mučnega ždenja nad knjigami in še tako predrzen naklep, če bi bil izvršljiv, bi ji bil dobrodošel, toda k nesreči, ji ni nobena prošnja prav nič pomagala. Tako je preteklo štirinajst dni in prvo polmesečje tega svojevrstnega letovanja sta oba imenitna in imovita zakonca proslavila z neobičajnim prepirom, ki se je sicer gibal v menuetni meri slogovite bojevitosti, a je vendar zapustil v srcih obeh trpko neskladje.

»Da, ti si neznosen, strašen si,« je zaihtela sloka vselastna gospodarica in se užaljena spustila na zofo.

»Ne razumeš me, nikoli me nisi razumela, nikoli me ne boš. Ti! Ti! Ti!« se je razburjal in razvnemal mogotec »kaj so tebi mar gospodarska vprašanja, kaj ti je mar vsakokratna konstelacija denarnega toplomera, kaj ti mar naraščajoče neurje od spodaj, od črnih mas in tolp, ki nas prete onemogočiti in zadaviti. Ali veš, da se nama temelj skoroda maje?! Zdaj ne pomisliš, zdaj še ne, ko imaš vsega v izobilju, ko imaš vsepovsod svoje hiše in vile, ko te naš novi avto povede kamor koli, ko takorekoč kraljuješ po svoji mili volji, da, po svoji mili volji ...«

»Hm, še očitaš mi! Mari ne uživa istih prednosti tudi ...« in užaljena zapovednica se je prehitevala v naštevanju več ali manj slovitih imen tukajšnjih denarnih mogotcev, in je še pristavila: »Pa tudi to: oglej si, na primer, našega soseda, barona Weißenfelsa. To ti je mož! Dočim ti dan na dan riješ samo po številkah in blediš ob papirjih in se vedno bolj odtujuješ meni, svojim malim in družbi sploh, ter se vzradostiš le, kadar te obišče kak tebi podoben čemerneš in računar, je ta baron pravi človek, človek iz mesa in krvi, človek godbe, čustev in besed ...«

»Da, da, človek besed. Besedici in besedici, da bi pozabil na svojo brezdelje, ki mu bo prej ali slej izglodala in izvrtala že tiste razvaline, ki so v njih nekoč taborili njegovi umnejši predniki!«

»Prav ima. Človek samo enkrat živi, čemu ne bi izkoristil vseh lepih trenotkov, ki se mu nudiio. Živeti! Živeti!« je zavzdihnila lepa Avrelija ... jaz doslej nisem živela! Kaj mi koristi vse tvoje gospodstvo, vsa tvoja slava, ves tvoj napor, ko sem pravzaprav kakor sužnja, ki je zaprta v podzemskem gradu, da čuva zaklade ...«

»Vidim, to so nazori onega norega barona,« se je gospod Vedom vznejevoljil in stopil k oknu. Tisti hip pa mu je temna slutnja razbelila skrito misel. Rezko je vprašal:

»Kako pa tako dobro poznaš našega soseda, da mu venomer poješ hvalo?«

Nestrpno je čakal odgovora, in preže je lovil vsako potezico na njenem obrazu, boječ se, da bi niti črta morda zagonetnega izbegavanja hušknila mimo njegovih premalo pozornih pogledov. Da, premalo pozornih pogledov; – kajti gospa Avrelija je s kretnjo, ki bi jo najbolje priličil dandyjskemu verzu aristokratskega I'art pour I'artista, razorožila prezvedavega arbitražerja in se rešila v srebrno smehljanje:

»Ah, ubogi baron ... Saj se vendar najina Asta in Vladko ves dan igrata na gradu z njegovim Renéjem in kadar grem po otroka, se samotarski vdovec prav rad porazpravi o nas, in tudi tebe ne pozabi nikoli omeniti in pozdraviti!«

Za tisti večer je spor pojenjal, polagoma se je sploh zravnal in pred nočjo se je med njima že vzpela mavrica sprave in gospod Vedom se je spet sklanjal v svoji sobi nad računi in premišljeval, kako bi se dalo v bodoče še tehtneje uščeniti in urezati »to divjo tolpo in črno maso upornega ljudstva,« in v svoji pregoreči mislivnosti ni čul rajskega petja poletnih gozdnih vil, ki jih je pa videla njegova gospa, sklonjena v spalnici nad ograjo pri balkonu, predana valom mesečine, ki so lili preko pokrajine. In so se oživljali gozdovi. Stara drevesa so se prebudila iz dnevne dremavosti in stresla svoje brade in si začela pravljičiti. Pa je pravljica rastla v pesem in pesem v rajanje, ki se je vtelesilo v srebrne haljine nad pojočim potočkom. Okrog bajnih plesačic pa so se zgrinjale božanske preproge senc, posute z zlati, ki so se topili od same godbenosti. Jaso pa so obdajali smrekovi stražarji in v gostem molku bdeli nad baročno pestrostjo nočnih čarodejk. In so poletavale kresnice, prepeval je slavec, pogovarjale so se zelišča in rože in cvetlice in praprot in bilke na trati in veje in lističi in nad vsemi se je prerivala rahlo in lahno zlata voda iz nebeških poljan. Tedaj pa se je spokojnost razgibala in v jezeru poletnega nastroja so kanili pestri trozvoki kitare. In oglasila se je skrivnostno mamljiva čarobna pesem še nevidnega trubadurja:

»O, Mireio, me tant amado ...

In iz drevja se je izluščila vitka postava samotnega plemiča – barona Weißenfelsa. Gospa Avrelija je zadrževala dih. Kriknila bi v slasti koprnenja. Pred njo je vstala vsa bohotna romantika Mistralovega kraljestva vsa ognjevitost andaluzijskih serenad, brončenost mavriških ljubezni in ponositost hidalgov in toreadorjev. – »Baron Weißenfels – On! On!« si je otrovanka ponavljala in strastno vrskavala njegovo pesem, ki jo je noč prinašala njej samo njej ...

»On me ljubi ...«

In zamislila si je v njuno tiho, pa vztrajno zbliževanje, tako sicer zavirano, tako nadzorovano, a vendar premočno, prenagonsko silno, da bi mu kedo mogel zastaviti mejo. V tistih redkih pogovorih z zapuščenim plemičem je bila spoznala človeka, ki živi polno, ubrano ognjevito, živi s svojo sanjsko okolico, izsrkavajoč poslednji kelih zapadajočega sveta, izzvenjajočega življenja, ki so ga še ostavili duhovi grajskih pokojnikov. Spoznala je vso navidez čudaško nrav tega barona, ki jo je v nekem čustveno raznihanem pogovoru, ko so se njunine roke dotaknile v davni žeji, nenadoma rezko pogledal in jo drhte prekinil: Ali vjerujete, gospa Avrelija, v znamenje apokalipse? ...«

Takrat se je zmedla, ker jo je tako nepričakovano vprašanje zasopilo: »Apokalipse ...?« in zastrmela je v sivino neizvestnega ji pojma.

Tedaj je prepregla velika žalost baronu lice in molk je bilo edino izrazilo nerazumljive potrtosti. Toda, gospa Avrelija se ni dosti burila zbog tega pripetljaja in je vse več mislila o črnih očeh in gostih laseh tega poznega potomca grajščakov, ki so se bili priselili semkaj v davnini še iz Italije in se potem ponemčili.

In parkrat mu je zaupala svojo bol, potožila mu je svoje nezadovoljstvo in orisala mu je svojega soproga v najtemnejših barvah. Baron jo je mirno poslušal in jo potem potolažil, obljobivši ji svojo pomoč ...

Ko je gospa Avrelija še tako slonela na ograji balkona, je že trubadurjeva pesem utihnila in vile so se razbegnile v lese nazaj in trate so potemnele in lesi so se začetneriii in lesi so se začemerili in luno je pokril črn oblak.

V spalnico pa je vstopil gospod Vedom tako naglo in odločno, da se je Avrelija zastrašena odmaknila od ograje in se ozrla pričakovaje svojega soproga. Ta pa je vzklikal: »Že vem, že imam! Veš, kedo je napisal to pismo?«

»Katero pismo?«

»No, to grožnjo, ki sem jo danes zjutraj prejel ...« In v roki je spet držal oni usodni list, ki mu je povzročil tolikšno preglavico.

»Že vem, draga že vem. Ali se morda spomniš nekega Štera? Ta človek je bil svojčas nadpaznik v naši tovarni, povrhu še velik hujskač, ki je nenehoma zavajal delavstvo v odpor in v brezbrižje, dokler ga nisem odgnal iz službe. Zdaj je ta falot eden glavnih organizatorjev uporniškega pokreta, ki se čim dalje drzneje krotoviči in vrtinči pod plastmi naših temeljev. On je. Šter je, nikdo drugi. Takoj jutri javim dogodek policiji ...

Gospa Avrelija ni vedela, kaj naj odvrne. Prenagel je bil zanjo ta skok iz godbenosti lunine noči v hladno razmotrivanje o nekem morebitnem napadu na njihovo hišo. Najraje bi se kar obrnila in odšla iz pred oči tega večnega nepopokojnika, če ne bi tudi nje strah ne uplašil in približal soprogu, ko je šlo baš tako tudi za njen obstoj.

Kajti, tudi gospa Avrelija, ki se je sicer bolj malo brigala za življenje, oziroma »životarjanja spodnjih stotisočev in stotisočev«, je čutila lahno groznico pred črno bodočnostjo, ki bi utegnila porušiti ponosito stavbo njene vsevlasti.

»Še nocoj, še nocoj,« se je gospod ravnatelj prehiteval, »telefoniram v mesto ...«

»Tako hudo vendarle ni. Ubogaj me in počakaj do jutri. Čemu bi razburjal redarstvo ko vendar nimaš nikakih zadostnih zagotovil za svoje sklepanje ... In če je sploh Šter?«

» ... Če je? Kdo drugi neki?«

Vendar se je ravnatelj nekoliko pomiril in sklenil, da počaka do drugega jutra.

II.

Na vse zgodaj sta Vladko in Asta prosila in prosila, da naj gre z njima tudi »mamica« na grad, kajti René ve toliko lepih in mikavnih zgodbic, in njegove igrače so tako čudovite, da bi bila resnična škoda, če ne bi tudi »mamica« videla vseh teh zanimivosti. Vendar pa se je odhod zakasnil še do opoldne in še čez. Po kosilu se je gospa z otroci odpravila z doma in obljubila, da se povrne čez dve uri. Gospod ravnatelj se ni protivil njenemu sklepu, privolil je celo naj ostane z malima na gradu do večera kjer se on itak odpelje z avtom v mesto, kjer bi poleg drugih opravil in poslov rešil še najvažnejše: uredil račun z onim tajnostnim pismom.

Ko so žena in otroka že odšli z doma, je naročil ravnatelj svojemu slugi da pripravi avto, sam pa je odšel še v svojo pisarnico ter ni opazil, kaka radost se je razlila po obrazu sluge Janeza, ki je kolikor hitro je mogel, stekel na vas – morda iz tega, morda iz onega razloga, morda iz veselja, da se zopet pelje v mesto, kjer se je počutil med svojimi sovrstniki kot riba v vodi. Njegov gospod ga je že zadirčen in nemiren čakal na dvorišču in ga vsega razgretega in zasoplega sprejel z glasnim oštevanjem. Sluga se je opravičeval na vse načine in še pristavil, da je stroj pri motorju pokvarjen, opravljanje se je precej zakasnilo, slednjič pa se je pokazalo, da je bila poškodba ničeva, vendar pa toli malenkostna, da je avto po preteku dobre ure že odrdral od prijazne vile v zatišju in brzel po deželni cesti skozi Kotlino, ki so jo na obeh straneh zaraščali širni hrastovi gozdi. Tedaj pa je polagoma začel avto zastajati. Ravnatelj se je vznemirjal in se že vzpel, da opomni vozača, ko je v tem hipu, skoro v osrčju temotnega gozda nenadoma skočil neznanec proti avtomobilu z divjim vikom in krikom, da je napaden. Bil je ves zmršen, razstrgana suknja mu je visela plašno preko ram, divji pogledi so mu sikali iz oči in s slabotnim glasom je vpil: »Na pomoč, na pomoč, tam notri, tam v gozdu ... Za božjo voljo, rotim vas, rotim vas!«

Neznanec se je vil in metal kot brezumen okrog vozila prestrašenemu ravnatelju ni kazalo dragega, kot da izstopi, da bi obsedenca pomiril. Sluga je sprva kazal sila malo brige za ves dogodek, ki pa vendarle ni bil tako brezpomemben, na gospodarjev namig pa je tudi on izstopil in prijel razgrajača z roko.

Avto je ostal sam na cesti trojica ljudi pa je odšla proti gozdu, iskat dozdevnega napadalca. Še niso prešli dobrih petdeset korakov od parobka, kar so ju obstopili trije črno zakrinkani možje.

Ravnatelj je prebledel.

Sunkovito je segel z roko po samokresu, toda že ga je prijela trda roka in komaj se je ovedel, je bil že zvezan. Sluga je izkričal nekaj kletvic, zamahal z rokami morda v obrambo svojega gospoda, morda v samoobrambo in se potem spustil v jadrni beg.

Med tem se je gnječa v gozdu divje prerivala, kajti Vedomu se je za hip posrečilo, da se je oprostil svojih vezi in začel kot besen biti in tolči okrog sebe, dokler ga ni zrušil silen udarec na tla. Predno pa se je zgrnila okrog njega šumeča tema, ki so jo prekrižavali žvižgajoči brizgi škrlatnih žarkov, mu je priklicala pojemajoča zavest v spomin včerajšnje usodno pismo in rogajoči se obraz upornika Štera. Toda sedaj je bilo prepozno ...

Ob isti uri, ko se je bil nesrečni tovarnar na vse kriplje za svoje življenje, pa sta njegova žena Avrelija in baron Weißenfels sedela v grajskem parku in se radovala ob igri svoje dece, ki je tekala in skakala po stezicah med platanami nedaleč od njiju.

»Kakor, da so oživeli davni veki,« je zavzdihnil baron in se sklonil nad svojo prijateljico. Ona se je lahno odmaknila. »Rožo imate v laseh. Rdečo rožo – toplo luč, ki naj nam sveti v temi mračnih sedanjosti ...«

»Rdeča roža,« je nadaljevala Avrelija, »samo tu mi sveti, samo v teh pravljičnih gajih, ki so jih začarale pretihe želje in misli bajnih princez. Toda tam zunaj, tam spodaj je kalno in dušljivo ... in rože venejo in listi, ki jih nosi veter po zraku so žolti in mrtvi ...«

»Misli pa niso nikoli žolte in mrtve,« je pesnil baron dalje, »misli in želje, ki jih je osvojila rdeča roža ... In tudi rdeča roža vam nikoli ne vene ... če ji le boste vsikdar prilivali kri svojega srca ...«

Gospa si je vzela vrtnico iz las in jo gledala zamišljeno. Nato se je molče nagnila k prijatelju, ki jo je prijel za roko ...

»Tako ... in ustavil se je čas in življenje se je pobožanstvilo v večnost ... dajva oživotvoriti spomin na to uro, ki je ne bo take nikoli več ...«

In tudi poljub med njima je bil slogovit kot vse, kar se je odigravalo v tem grajskem zatišju ...

»In potem ... potem, je lepo gospo zaskrbelo. »Potem bo spomin tako silen, da bo iz njega vrelo življenje in moč in tolažba za prihodnje dni. Vstaniva ...«

»In otroci?« se je Avrelija vznemirila.

»Otroci se ne izgube,« se je lahno nasmehnil baron.

Odšla sta po stezici, mimo grmičev, mimo pestrih in močno dehtečih gred in izginila skozi grajska vrata.

Solnce pa je že tonilo v zapad ...

III.

Gospod ravnatelj Vedom, tovarnar, upravni svetnik mnogih podjetij itd. se je prebudil iz omedlevice. Blodno se je ozrl okrog sebe, pretegnil roke in videl, da leži na trdi, železni postelji v ozki sobici, nekaki čumnati, ki je vanjo sijalo poldansko solnce skozi majhno, zamreženo okence. »Kje sem, kje sem.« se je grebel po spominu, dokler ga ni obšla zavest, da je ujetnik. In v tem hipu se mu je tudi povrnil spomin na včerajšne dogodke in spet ga je premrazil občutek: čaka me strašna usoda ... V domišljiji je že videl svoj razdejani dom, odvedeno in mučeno ženo, v svet pognana ljubljena otroka, nesrečni sirotici. In že je videl gorečo tovarno, divjajoče delavce, razbite stroje, razmetano pohištvo, raztrgane listine in knjige. In nad vsem se je sklanjal strahoviti obraz velikega upornika Štera, poveličan v simbolično strašilo, ki so se mu lasje pretvarjali v škrlatnožolte zublje vseuničujočega požara. In je še nekaj videl: – živi obraz upornika Štera, ki je stal v kotu pri oknu in strmel vanj z izrazom začudenja.

»Vi, gospod ravnatelj?!«

»»Vi, Šter?!««

Gledala sta se in čudila in spet se gledala in se čudila in nista verjela. Ali je bil to sen, ali je bila strašna prevara razburjenih živcev, ali je usodna, blazno smešna in smešno smela pomota združila ta dva moža, ta dva predstavitelja dveh tako sovražnih si svetov, v isti kletki in ju izročila na milost in nemilost drug drugemu.

Nekaj hipov sta se gledala in beseda je v strmenju zasala. Nato sta vendar uvidela, da je molk brezpomemben in da še bolj otežkoča strašno stanje, ki je pretilo oba zadušiti in sta spregovorila.

»Gospod ravnatelj, kako to, da ste tudi vi poleg mene ... dozdevalo se mi je, da ste vi povzročili moj zatvor?«

»Kako, kako,« je ravnatelj obstrmeval, »tudi jaz sem mislil, da ... da ste bili vi v gruči napadalcev, ki so me nasilno pobili na tla in me ujeli ... torej ta napad ni delo vaših rok?«

»Moj Bog, kako neki? Toda, kaj naj vendarle pomeni najina pedanja usoda? Predana sva neizvestnosti in dokler se najin položaj ne zjasni si bodiva vsaj tovariša, če že ne prijatelja, kajti tudi za prijateljstvo ni nikakih ovir. Isti zrak dihava, ista streha nad nami, isti delež namenjen obema. Razlike so odpadle in sva še samo dva uboga ujetnika, ki ne vesta, kaj ju še vse doleti.«

Začela sva se razgovarjati. Odkritosrčno, izpovedovalno. In ure so utekale kot bežeča pokrajina za dirjajočim vlakom. In pokrajina teh ur je bila pestra in vseširna, je bila neskončna in neizčpna – pokrajina dveh življenj, ki sta bili na potu zbližanja. Nastal je večer in skozi linico pri vratih jima je razkrinkan strežaj prinesel kruha, vode in cigaret. Vedela pa še vedno nista, kje sta in koliko časa še ostaneta tu notri. In je padla noč in ker ni bilo nobene svetilke sta temo odganjala z besedami. In je zasijalo spet jutro – drugi dan. Na mizici v kotu sta uzrla debelo knjigo. Bilo je sv. Pismo. Iz dolgočasja sta odprla poljubno stran: bila je zgodba o izgubljenem sinu. Čitala sta, pa brez odmevov, gluho je bilo v njiju in okrog. In sta odprla novo stran: čitala sta prispodobo o dobrem pastirju. Pa je bila to prelepa pesem, in nje melodije nista razločila. Prebučen je bil šum porajajočih se misli. V tretje sta odprla knjigo in čitala in je bila pretresljiva vizija Razodetnika Skrivnosti. In sta se spogledla. Nista razumela, čutila pa sta vendarle. Nista videla, grozilo pa ju je kljub temu, in sta – molčala.

Slednjič – bilo je že pozno v poldnevu, je menil gospod Vedom:

»Torej je potemtakem vse naše početje brezmiselno?«

»Morda ...,« je skomignil Šter, »sicer pa jaz ne verujem dosti v to pripovedovanje. Ampak, če pravzaprav po svoje pomislim, tako, kot stoji zdaj najina zadeva: bi pa le pritrdil, da je vse naše početje brezmiselno. Midva n. pr. sva se silno sovražila. Kdaj? Takrat, ko sva nekaj bila. Vi: denarni mogotec, jaz upornik in načelnik nezadovoljnih in zatiranih. Vi ste se odlikovali po svojem bogastvu, po palačah, po družbi blesteči, ki vas je obdajala, jaz po svoji kjlubovalnosti, po iskrečih in gorjupo mogočnih govorih, po kraljevanju med svojimi vdanimi mi pristaši. Zdaj ni ne palač, ne tovaren, zdaj ni ne pristašev, ne govorniških odrov – zdaj je pred nama to–le dejstvo: dva človeka v kletki ...«

»Robinzonada,« se je pošalil ravnatelj.

»Šale imate v obilici. To je koristna zaloga. Kajti, če ne bo od nikoder pomoči se bova morala vaditi v potrpežljivosti in radoveden sem kdo od naju je v tej čednosti izurjenejši ...«

»Hm, čudna misel mi je šinila v glavo,« je povzel besedo ravnatelj in zakrilil z rokama, kot da lovi ubežljivo misel, » ... vprašal sem se namreč po čem se pač človek razlikuje od človeka. Po zunanjih oblikah, po družabni stopnji, po vseh tistih oznakah in različicah, ki jih očituje obleka, stanovanje, izobrazba? Gotovo ne. Kajti: midva sva bila deležna najbolj nasprotnih si življenskih usod, različne si v vsem, kar je bistveno zunanji podobi življenja in – in vendar sva zdaj v prijateljskem razgovoru, kakršnega ne bi pričakoval od najboljšega svojega tovariša iz moje družbe. Ničesar si nimam prikrivati, ničesar nimava, kar govoriva gradiva na novo, na novo ... vidite, to je: odkritosrčna sva si ...«

In sta se razgovarjala dalje in dalje in je spet zajel mrak in je zažarel večer in se je nagnila noč.

In zasijal je tretji dan ... in je zasijal četrti in peti in šesti dan ...

Ni manjkalo dosti, pa bi se oba udala modrovanju, da ju ni vznejevoljila želja po spoznanju; – ne namreč po spoznanju neke ideje, temveč želja po čisto enostavni, zemski radovednosti: dotlej bova še jetnikovala in kje sva pravzaprav in kdo je naju pahnil v to kletko ... Pustila sta sv. Pismo v nemar, zvezala sta se v neomajni prisegi, da morata za vsako ceno ven, ven iz te negotovosti. Kaj je z Avrelijo? je tuhtal ravnatelj ... Kaj je z mojo organizacijo? je skrbelo nekdanjega upornika.

Šestega dne opoldne se je spet linica v durih odprla in črni mož jima je zopet prinesel običajno kosilo, toda še je počakal in jima rekel: »Pripravita se na odhod ...« Linica se je zaprla. Stražarjeve besede so jima skrivnostno odmevale od sten razmišljanja. Odhod? Kam? Kako? V prostost? V še mučnejšo ječo? V temnico? Sploh se jima je vse dejanje in nehanje zadnjih dni zdelo toli zagonetno, da sta obnemogla ob reševanju te velike uganke. Trepetaje sta použila skromno kosilce in čakala. Od nikoder ni bilo čuti glasu. Tišina je predla svoje pajčevine, v katere so se ujele misel za mislijo in umirale v mreži mučnega ždenja. Ravnatelj je na slepo odprl edino knjigo in čital: »Gorje Vam učenikom postave, ker ste vzeli ključ do spoznanja; sami niste šli do njega, a tem, ki so hoteli vstopiti, ste zabranili.« (Lukež 11, 12.)

»Kaj mislite?«

»In vi?«

Spogledala sta se, potem pa skoro istočasno zavzdihnila: »To se tiče mene ...«

Ravnatelj je dejal: »Pravzaprav taka ječa izmodri človeka, ki je bil doslej vedno v družbi.«

»Izmodri ga, toda tudi izkroti. Kajti, skoro da nimam več čuta in smisla za uporništvo. Upirati se? Če sem dosleden upornik,« je modroval Šter, »moram orožje najprvo obrniti proti samemu sebi, mar ne?«

»Prav imate,« je ravnatelj prikimal, ravnatelj, ki je bil zdaj le še priprost človek, čakajoč rešitve.

Ko pa je bilo solnce že na nagibu, so se začuli koraki. Ključavnica je zaškripala in vrata so se odprla. Vstopili so štirje črni možje z debelimi rutami v rokah. Pomignili so naj ujetnika pristopita. Zavezali so jima oči in ju odvedli po stopnicah: na desno, na levo, po zatohlih hodnikih, da so menili bloditi po labirintu. Slednjič so zadihali svež zrak in začutili so utrip prostrane ravani. Videla pa le še nista. In zopet so ju čuvaji gnali vsevdilj mimo dreves in ob vodi.

Ustavili so.

»Naštejta do petdeset, potem si snamita robce s čela in pojdita, kamor vama drago!« Čuvaji so se razbegnili na vse strani. Ko sta spregledala, sta se zavzela: stala sta ne daleč od ravnateljeve vile.

To je bil vendarle sen?! Tako neverjetno.

»Kam?«

»Kam?«

»Jaz grem na grad,« je odvrnil Šter.

»Na grad,« se je zavzel ravnatelj.

»Pri baronu Weißenfelsu služim.«

»Pri baronu ...« Tovarnar je topo strmel v tovariša, »toda odkdaj neki?«

»Odkdaj,« se je nasmehnil Šter, »o, to bo že pet mesecev, kar služim na gradu. Vem da se vam zdi čudno in tudi prav gotovo niste doslej še utegnili vedeti, da sem tako blizu vas, spremil sem namreč ime, da me nikdo ne pozna, kot morda veste, sem doživel pri svoji organizaciji popolen polom in nezaupnica, ki sem jo dobil od sodrugov me je prignala iz mesta na deželo. Tu živim prav srečen in zadovoljen, kajti baron – no, saj ga poznate, vaša gospa je itak že bila na gradu parkrat z otroci – je pravi čudak, dasi je prepoln sijajnih misli in domislic. Bavi se s starimi vedami in izsledki, ki so jih obelodanili davni vedeži in izkuša sebe in svojo duševno moč ...«

Še sta govorila do večera. Nato sta se razšla kot – brata ...

IV.

Tistega dne, ko so neznanci spustili nesrečne ujetnike na svobodo, sta sedela gospa Avrelija in baron Weißenfels v modri sobi tik grajskega stolpa. Gospa je bila rahlo otožna.

»Šesti dan ga že ni ...«

Bog je rekel: »Šest dni delaj, sedmi dan počivaj,« lepa gospa Avrelija, in gospod soprog je teh šest dni delal, če le ni zamudil ugodne prilike in sedmi dan – jutri bo počival, počival v vašem domu ... ne verjamete?

»Ne razumem vas, zagonetni vitez.«

»Pa me boste. Glejte: šest dni je živel v samoti in mirno je vse premislil. Stavim kaj, da je v marsičem razmišljal. Samota je strog učitelj. Razmišljal je o prošlem, o zdanjem, o bodočem in morda, morda pravim, se je tudi sklenil poboljšati. Odslej ne bo več tako enostransko prisegel na svojo kasto, ampak bo, recimo, bolj človeški, in tudi tu je že dosti. Poleg tega je imel za tovariša svojega slugo.«

»Pravzaprav je vaše delo bilo nasilno ...« je menila gospa.

»Nasilno? Tudi morda, toda bilo je vam v korist! Česa pa sploh ni zmožen tak »zagonetni vitez« kot me nazivljate, draga prijateljica?« se je baron rahlo nasmehnil.

»Da, vsega je zmožen. Zmožen je celo prevzeti ženo možu, in mater otrokom ...« se je zahihitala toplo slastno in pokazala samotnega viteškega, potomca, žugaje z belo roko, a vendar je pristavila: »A vendar so bili ti dnevi preopojni, da bi jih kdaj pozabila, ti tajnoviti Don Juan!«

»Opojni so bili, da, draga, toda obenem tudi poučni. Izborno dokazilo za minljivost vsega pozemskega. In upam, da se bova mirno razstala in bom spet vrnil ženo možu in mater otrokom ...«

»A srce, srce pa ostane ...«

»Srce? Srce pa ostane v – spominski knjigi. Zapišiva si na pergamentne liste v spomin.«

Zvečerilo se je in spet je zaplulo zvonenje preko pokrajine.

In vse je bilo kot pesem, ki jo je priklical sen davnine: ta dvojica, ta grad, ti parki, potemevajoče gore na obzorju, utripanje zemlje, pesem škržatov in murnov, veslanje samotnih ptic pod nebesnim svodom ...

In šla sta roko v roki po sobanah, po hodnikih, po stopnišču, na dvorišče in sta obstala na pragu. Ko sta se poslovila v poljubu in objemu, je odbila deveta ura..

 * * *

Ko je ravnatelj Vedom svoji ženi dopripovedoval povest svojega tedna, je pristavil:

»Glej, draga, kakor mi najlože nikoli ne bo izvestno, kdo me je vjel in zakaj, vendar sem skoro že zadovoljen s tem neprostovoljnim samevanjem. Marsikaj sem povdaril in pregnetel in marsikaj doznal in spoznal. Človek se še vedno uči in spoznava in vidi, da so tudi oni ljudje, – vzemimo Šteraki so navidez pod njimi – duševno močni in polni in vredni, da ž njimi občujemo. Zvedel pa sem tudi podrobnosti o baronu Weißenfelsu, ki je, ká–li, sila bister človek. Vsaj, kar mi je o njem povedal Šter, mi da mnogo misliti in sklenil sem, da se z njim zbližam. To ti je moder človek, moder ...«

Gospa Avrelija je molčala. Potem je ponovila kot sama zase: »Da, moder ...,« tiho pa je pletla – z lahnim usmevom na licih svojo misel dalje: »Da, moder. Toda, kako vse še bolj moder bi se ti zdel baron, če bi zvedel, da te je on vrgel v ječo in da je on za tvoje odsotnosti ljubimkal s tvojo – ženo!!«

»Zanimiv pripetljaj pač,« je povdaril ravnatelj in si zadovoljen, da je spet v svojem udobnem stanovanju, prižgal cigareto. Ženi pa je segel v roko in pristavil: »Toda zdaj, zdaj, ko sva bila šest dni ločena, bova šest dni samo živela drug za drugega, ali ne ...?«