Trnjeva rožica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trnjeva rožica
Vitomir Feodor Jelenc
Izdano: Slovenski narod 31. marec 1903 (36/72), 1–2
Viri: dLib 72
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V gledališču.

Opojni duh parfemov in drugih lepotil napolnjuje ves vzduh. Z napetimi očmi gleda zbrano občinstvo v zastor, ki se mora zdaj in zdaj dvigniti.

V pritlični loži sta sedela dva gospoda in mlada dama. Prvi gospod, star okoli petdeset let je sedel malomarno na svojem sedežu in gledal nemirno po občinstvu. Njemu nasproti je sedela mlada dama stara jedva dvajset let. Bila je krasna; dolgi črni kodri so ji nalahno obkroževali nežni obraz; velike sanjave črne oči so ji malomarno krožile po širnem prostoru, videlo se je, da je ne zanima občinstvo, da je ne zanima igra. Zdaj je dvignila kukalo in ga dostavila očem.

Za njima je sedel mlad, eleganten gospod. Ni ga zanimalo občinstvo, svoj pogled je edinole obračal v krasno damo.

Predstava se je že pričela.

On se pa ni menil za igro, neprenehoma je opazoval mlado gospo… V dušo so se mu pa silili spomini minulih dni. Kadar se nam prehude v duši spomini na minule čase, vselej se čutimo tako potolažene, saj spominjamo se trenutkov, v katerih smo ali užili srečo ali nesrečo; spomini nam pa kličejo: Dobre, srečne trenutke vedno pomni, nesrečne pozabi!

Vito Jesenc je dokončal svoje gimnazijske študije. Stala mu je odprta pot v življenje. Odločil se je iti študirat profesuro. V razvedrilo je šel v počitnicah za dva meseca k svojim sorodnikom v vas Dobje. Dobje je mala vasica, za vasjo se dviga mal holmec, kjer je stala dvonadstropna hiša. Bila je last umirovljenoga polkovnika Ferda Srečnega. Bil je vdovec. Kmalu po njegovem umirovljenju mu je umrla soproga, ki mu je zapustila mlado hčerko Fani.

Jesenc je prišel prvič v Dovje. Tamošnji učitelj je bil njegov bivši sošolec. Ta ga je seznanil z »graščinskimi«, kakor so imenovali kmetje rodbino gospoda Srečnega.

Fani je bila takrat stara 17 let. Bila je ravnokar prišla iz mestne samostanske šole. Malo je bilo njeno obzorje. Po cel dan je hodila po vrtu, trgala rožice, spletala vence, ki jih je potem nosila svojemu očetu, ki jo je v zahvalo vselej poljubil. Z moškimi ( ni mnogo občevala, kvečjem z župnikom in učiteljem, ki sta prihajala vsako soboto zvečer igrat z njenim očetom. Nekaj časa jih je vselej opazovala, potem pa pohitela na vrt in se igrala z mački in svojim psičkom Bila je videti še popolno dete ...

Začetkoma je hodil Jesene z učiteljem vsako soboto v grad. Ker ni bil igralec, je sedel poleg mize in opazoval igro. Parkrat je poskusil tudi igrati, a vselej je izgubil. Zato pozneje ni več poskušal.

Graščak ga je povabil, da naj jih pride večkrat v to pustinjo obiskat. Odslej je bil Jesene skoraj vedno graščakov gost. Celo dopoldne so hodili vsi trije po polju. Polkovnik je nadziral delavce, Jesene in Fani sta pa hodila po tratah, nabirala drug drugemu rože in se smejala ...

Bilo je lepega poletnega večera na soboto. Po vročem dnevu je pal na zemljo hladen mrak. Vse je bilo tako mirno in tiho. Le tu pa tam je zašepetal med vrhovi dreves lahen vetrič, vejevje je vstrepetalo in si v večerni rosi pripovedovalo lepe bajke. Rosa se je iskrila v mesečini in lesketala. Graščak, učitelj in župnik so sedeli na verandi in igrali, Fani pa je bila na vrtu. Jesene je opazoval igro, razmišljen je sedel in premišljeval. Razne misli so se mu porajale v duši. Počitnice so se bližale koncu, treba je bilo misliti na odhod iz domovine. Graščak ga prekine v mislih:

»Gospod Jesenc, kaj tako zamišljeni?« 

Jesenc mu odvrne: »Mislil sem ravno, kako kmalo se bom moral ločiti od tod!« 

Župnik smeje dostavi: »In pustiti boste morali toliko lepega ...

V tem je napovedal učitelj » durchmarseh«. Nehali so govoriti in obrnili vso pozornost na igro.

Jesenc je še nekaj časa sedel pri mizi, potem vstal, se poslovil.

Pot ga je vedla preko vrta ...

Krasna noč je nastala. Nebo je bilo čisto ko ribje oko. Niti oblačka ni bilo na vsem nebu. Nebroj zvezdic je migljalo na nebu. Zdolaj v logu pa je žgolel slavec svojo pesem in se sladkal svoji družici. Nič ni kalilo nočnega miru. Le listje na drevju je skrivnostno šepetalo.

Jesenc je dospel do srede vrta, kjer je rasla visoka, širokovejna lipa, ob njej pa je bila klop. Tu zagleda Fani, ki je sedela mirno na klopi.

Jesene stopi bližje; ko ga Fani zapazi, naglo vstane.

»Ali že odhajate?« 

»Da! Ali kaj ste, gospica tako zamišljeni?« 

»Saj nisem!« 

»Ne tajite? Na kaj ste mislili? Ali smem izvedeti za vaše skrivnosti ?«

»Teh nimam! A povem vam, na kar sem mislila, toda ne smete se mi smejati! Ali mi obljubite?« 

»Če hočete, vam prisežem.« 

»Čujte! Danes sem brala povest o Trnjevi rožici. Smili se mi uboga kraljičina, kije morala toliko let spati, predno jo je tuji kraljevič s poljubom prebudil iz dolgega spanja. — Veste kaj, gospod Jesene, igrajva se! Vi boste tuji kraljevič, a jaz Trnjeva rožica!« 

»Ali gospica?« 

»Ne ugovarjajte! Torej! Tale pručica je kolovrat, predla bom, zbodem se, zaspim dolgo spanje in vi me odrešite!« 

Vsedla se je na klop, naenkrat se je nagnila nazaj, naslonila se na lipo in zaprla oči ...

Jesenc je stal dolgo časa nepremično na mestu. Ni vedel, kaj da se godi z njim ... V tem trenutku je začutil ljubezen do tega nežnega bitja. Do sedaj se ni dosti menil zanjo; zdela se mu je prenaivna za vsak pogovor. Ni vedel kaj naj stori. Opazoval jo je dolgo časa, ko je slonela tako na lipi. V tem trenotku se mu je zdela še mnogo lepša! Bleda mesečina ji je obsevala lici, zdela se mu je res kraljičina ... Sedaj je odprla oči in ga vprašujoča pogledala ...

Tedaj pa se Jesenc ni več dolgo obotavljal, kakor v sanjah je priskočil k Trnjevi rožici, pritisnil ji vroč poljub na čelo. Ona pa se je dvignila oklenila se njegovih ramen ... Tedaj ji je pa Jesene dvignil glavo in ji pritisnil vnovič poljub na ustni ... Ni se branila.

Zopet jo je poljubil in nalahno zacepetal:

Fani, kako te ljubim!« 

Ona pa se je stresnila in kliknila:

»Vitoj!« 

- - -

Odslej sta vsak večer sedela na vrtu. Nista se več igrala. A vselej jo je Vitoj poljubil in ji zašepetal:

»Moja Trnjeva rožica!« 

Bila sta srečna, obečala sta si vedno ljubezen! Čas odhoda se je približal. Zadnji večer sta sedela skupaj.

»Ali se me boš vedno spominjala?« 

»Vedno!« 

»Velikokrat mi moraš pisati! Kmalu se vrni!« 

Težko je bilo slovo! Jesene je zapustil kraj, kjer je užil sladkost prve ljubezni.

***

Minulo je že več mesecev, kar je zapustil Jesene Dobje.

Začetkoma je pisal vsak teden svoji Fani pismo ...

A, kmalu se mu je ohladila ljubezen, vedno bolj je odlašal in odlašal pisma, nazadnje je prenehal dopisovali ...

Fani ga je rotila, prosila, kaj da mu je storila, a on se ni menil dosti zato… Niti odgovoril ji ni več! Sčasoma so tudi ponehala njena pisma — — —

Nekega dne dobi nenadno pismo; ko ga prečita, se zasmeje.

Fani mu piše, da se bo po očetovi volji poročila z nekim ne več mladim uradnikom. Ona ga ne ljubi, ljubila je le enega, a ta je ne mara. Odpušča mu in mu želi sreče.

Začetkoma se je Jesene smejal, a sčasoma je jel spoznavati, kaj da je zgubil v njej. Popustil je svoje dosedanje razuzdano življenje in se poprijel študij... Srečno je dovršil vse izpite.

Slučajno je bil ravno nastavljen za suplenta v onem metu kjer je bila poročena Fani.

Prve dni jo je obiskal, njen mož ga je veselo sprejel, ona pa je bila tiha in mirna.

Zvečer so šli skupaj v gledališče ...

Svojo minolost je premišljeval mladi profesor Jesenc, ko je sedel poleg Fani ...

Drugo dejanje je bilo končano; tedaj vstane Fanin soprog in reče:

»Naveličal sem se! V restavraciji vaju pričakujem!

Fani se nemirno zgane in reče: »Josip ...« 

Tedaj pa smehljaje dostavi Jesene:

»Milostna se menda boji.« 

Fani pa reče odločno:

»Ne.« 

Soprog se zasmeje in odide ...

Jesenc se primakne sedaj bližje k mladi gospej ...

Zopet mu stopijo živo v dušo oni trenotki, ko jo je tam pod lipo poljubil ... Molče jo opazuje ... Kako je krasna ...

Naglo jo prime za roko in ji reče: »Fani, moja Trnjeva rožica, daj da se zopet vrnejo oni trenotki!« 

Fani ga pogleda:

»Vitoj, ne pozabi, da sem soproga!« 

»Da, vem; soproga moža, ki ga ne ljubiš?« 

»Da, ne ljubim ga, a prisegla sem mu večno zvestobo! In ta prisega mi je sveta. Bila sem tvoja, a zavrgel si me! Pozabi me! Svojemu možu sem povedala vse ... Pojva! Čaka naju!«