Trnjeva pot ljubezni

Trnjeva pot ljubezni Povest iz starih časov Jožef Urbanija

Izdano pod vzdevkom Soteščan.

Izdano:	Domovina 15/15–25 (1932)
Viri:	dLib 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Milena, hči pokojnega graščaka na Višavju, je sedela črno oblečena na klopici v senčnem gaju. Pravkar je povila šopek, da ga ponese v grobnico na krsto dragega očeta. Potekal je šele drugi mesec po njegovi smrti.

Ustala je in hotela oditi. Tedaj se je ozrla v dolino, ki se je valovila v precej širokem pasu okrog Višavja. Po njej se je razlivala milina pomladnega jutra. Zelena polja in pisani travniki so sličili rahlo se gibajočemu morju; tu pa tam se je črnil kak gozdič kakor otok na morski gladini.

»Adolf!« Mladenka je zagledala jezdeca, ki je dirjal po cesti navzgor proti Višavju. Spoznala je njegovega konja. »Adolf prihaja!« je ponovila v nestrpnem pričakovanju. »Danes se ga nisem nadejala.«

Jezdec je prispel do vznožja in krenil navzgor proti gradu. Začulo se je peketanje konjskih kopit, zakaj cesta je bila trda in gladka. Zgrajena je bila tako, da ji nalivi niso mogli škodovati.

Mladenka je odložila šopek na klopico in zamahnila z belim robcem. Jezdec ji je vrnil pozdrav z desnico. Nato je vzpodbodel konja, ki se je v lahkem teku pognal po strmini. Ustavil se je šele pred klopico na robu gaja. Milena ga je pogladila in mu dala košček sladkorja.

S konja je stopil mladenič lepe postave in prikupljivega obraza. Priklonil se je in poljubil mladenki roko, ki mu jo je hotela sramežljivo umakniti.

»Pa ne, da bi te motil«, je začel prijazno. »Kakor vidim, si bila zaposlena ...«

»Pravkar sem opravila«, mu je pokazala šopek in pripomnila: »Položila ga bom na očetovo gomilo ...«

To je izrekla in pričela tiho ihteti.

»Milena!« Mladenič je oddal konja grajskemu oskrbniku in jo prijel za roko. »Prišel sem te tolažit«, ji je ljubeznivo govoril. »Vem, da medliš od žalosti in vzdihuješ v svoji zapuščenosti. Pojdiva in položiva ta šopek na krsto tvojega nepozabnega očeta. Pokropiva jo z najinimi solzami.«

»Adolf, tvoja tolažba mi je sladka. Hvala za tvojo veliko skrb in tvoje neumorno prizadevanje.«

»Nehaj, Milena!« se je branil zahvale. »Delam, kar mi narekuje dolžnost. Ali veš, kaj sem obljubil pokojnemu očetu?«

»Dokaz, da si mož na svojem mestu. Moj oče te je čislal, ker je poznal tvoje srce in tvojo možatost.«

»Slava njegovemu spominu!«

Položil ji je roko okrog pasu in stopal tesno ob nji čez dvorišče. Vratar je opazil, da gresta proti grobnici, ter jima je hitel odpirat.

Obstala sta pred vdolbino. Nad njima se je razpenjal močan obok, pobeljen, a brez okraskov. Pod njim je ugašala slava nekdanjih grajskih veljakov. V debele raskave zidove so bile vdelane spominske plošče, izklesane iz črnega marmorja. Na njih so bile označene zvezdice in križci – rojstni in smrtni dnevi. Kar je bilo med njimi, je izginjalo tukaj v pozabljenje.

Vratar je odmaknil ploščo z novim napisom. Črke so bile še jasne, dočim so drugod že rjavele. Prižgal je svetiljko, katere motni svit je obsvetil dragoceno kovinsko krsto.

»Oče, dragi oče!« je vzdihnila Milena in odložila šopek. Zbog žalosti ni mogla dalje govoriti.

Ko se je pomirila, je nadaljevala: »Oče, šopek sem vam prinesla ... Zunaj cveti pomlad ... Polje in travniki so si nadeli pisano obleko ... Ptički so se vrnili ... Vi pa ste odšli za vedno ...«

Adolf jo je tolažil: »Tam za gorami večnosti sije večna pomlad, katere cvetje nikdar ne ovene in pesem nikdar ne utihne. Tam ni nobene solze več, nobene bolečine, nobenega trpljenja ...«

»Oče, vzemite me s seboj!« si je zaželela smrti. »Tukaj je tako pusto in prazno ...«

»Milena, tako je odločila usoda. Kar je zapisano, se mora izvršiti ...«

»Oh! Zakaj je izbrala vprav mene za svojo žrtev?«

»Tako je bilo odločeno, Milena. Človek se ne more upreti temu, kar zahteva višja volja ...«

»Ali res ni nobene pomoči? Oče, ali res ne pomaga nobena prošnja?«

Mladenka si je zakrila obraz in glasno jokala.

Adolf jo je prijel za roko in rekel: »Pojdiva, Milena! Tudi meni silijo solze v oči. Tukaj te ne morem tolažiti.«

Namignil je vratarju, naj zapre votlino. Težka kamenita plošča je zakrila krsto z zemskimi ostanki nenadno umrlega graščaka.

»Zbogom!« se je poslavljala hčerka od mrtvega očeta.

Mračno zidovje je molčalo. Milena je poljubila ob slovesu mrzli kamen očetove gomile.

Adolf jo je zopet povedel na klopico v zelenem gaju. Ta prostor je Mileni najbolj ugajal. Tukaj se je pogovarjala s prirodo. Nikjer drugod ni mogla najti razvedrila.

Mladenka si je otirala oči, še vedno se ji je tresla beseda. Mladenič jo je zaprosil: »Milena, nikar ne jokaj! Zgodilo se je to, kar se je moralo zgoditi.«

Potem ji je razvil načrte za bodočnost.

Milena ga je verno poslušala. Priznala je odkrito: »Grad potrebuje gospodarja. Zgodi naj se poslednja volja mojega skrbnega očeta ...«

Zatrdil ji je slovesno: »Milena, mnogo več kakor za gospodarstvo mi je za to, da bova delila žalost in veselje ...«

»Očetovo naročilo mi je sveto«, je izrekla z globokim spoštovanjem. »Prisegla sem, preden je izdihnil ... Tako sem mu olajšala poslednje muke ... Šele ko je čul, da sem trdna v svojem sklepu, se je njegov duh odtrgal od zemskega življenja ...«

»Tudi jaz sem mu obljubil, da te bom čuval in branil. Ni je na svetu sile, ki bi razdrla moje sklepe. Samo smrt naju loči.«

»Adolf!« Spomnila se je nečesa, kar jo je skrivaj zaskrbelo. S strahom se je ozrla okrog sebe, preden mu je odvrnila: »Oton nama je nevaren ... V njegovem prilizovanju tiči hudobnost.«

»Vitez z Aržišča ...« Nehote ga je spreletelo nekaj, kar je sličilo skriti bojazni.

»Varuj se ga«, je opozorila Adolfa. »Poznam njegovo zlobno srce; vem, kako kruto te sovraži.«

Mladenič je bil junak in se ni dal oplašiti. Odgovoril ji je krepko: »Milena, ne bojim se nikogar. V ogenj grem zate, ako je treba. Ljubezen je močna in nepremagljiva.«

»Ne zameri, ker sem ti pokazala nevarnost.« Mladenka se je kesala, ker mu je to omenila. Vendar je še dodala: »Aržiški vitezi so hudobni ljudje ... Gorje tlačanom!«

»Ali se bojiš maščevanja?« jo je prekinil.

»Z Aržiščani se moj oče ni posebno rad ukvarjal. Vabilo na lov je največkrat odklonil. Zato tudi vitezi niso prihajali na Višavje. Po očetovi smrti pa privede Otona vsaka pot mimo naše graščine. Da se mu umikam, mu seveda ne ugaja. Očitno mi je že pokazal svojo nejevoljo.«

»Predrznik, to se je upal storiti!«

»Vidiš, in tedaj so oživele moje slutnje. Okrepila jih je vzgojiteljica Hilda z besedami: ‚Kar bojim se tega človeka. Nič plemenitega nima na sebi‘.«

Adolf se je zamislil in rekel čez nekaj časa: »Dozdaj še ni bilo slišati, da so na Aržišču koga požrli. Ako se me loti, mu bo spodletelo.«

»Čuvaj se ga!« ga je prosila. »Izogni se mu na poti. Nikar se z njim ne ukvarjaj!«

»Čakaj!« Zaročenec se je spomnil nečesa drugega. »Zvijačnik bo začel spletkariti, da bi omajal najino zvestobo. Nobeno sredstvo mu ne bo presramotno.«

»Bodi brez skrbi zaradi mene. Očetova beseda mi je dražja kakor vse bogastvo.«

»Tudi jaz naj ponovim prisego. Milena, zrušila me ne bo nobena sovražna sila. Moji sklepi so trdni kakor skala. Ob njih se bo zdrobila vsaka še tako zahrbtna nakana.«

»Verjamem, Adolf, verjamem. Vendar mi je čedalje bolj tesno pri srcu. Moj Bog! Kaj naj to pomeni?«

»Milena, naj pride, kar hoče, ne pozabi, da si v mojem varstvu.«

Še bolj bi jo bil utrdil v svojem sklepu, če bi ne bila prispela Hilda, njena vzgojiteljica. Iskala je Mileno, svojo varovanko. Po očetovi smrti ji je bila skrbna tolažnica. Mnogo si je prizadevala, da bi jo razvedrila.

Pri njeni prisotnosti sta zaročenca izpremenila pogovor. Človeku je menda prirojeno, da nerad razkriva tajnosti srčne globočine.

Pogovori so se sukali okrog vsakdanjosti, dokler se ni Adolf spomnil, da mora oditi. Prijazno se je poslovil in zajezdil konja, Milena in Hilda pa sta odšli v graščino.

Adolf je jezdil počasi, dokler ni dospel v dolino. Tu je nategnil vajeti in vzpodbodel konja. Prav ko je tlesknil z jezikom, je zagledal pred seboj jezdeca, ki mu je hitel nasproti.

»Oton z Aržišča!« Spoznal ga je po visoki rasti. Razdalja je merila le še nekaj korakov.

Napel je vajeti, da bi šinil mimo njega. Spomnil se je svarila svoje zaročenke, naj se z vitezom ne spušča v razgovor. S preziranjem mu bo pokazal svoje zaničevanje.

Oton pa mu je zaklical: »Stoj!« in ustavil njegovega konja. »Pozdravljen Adolf, vitez zlatogorski!«

Odzdravil mu je dostojno, čeprav so bile nasprotnikove besede osorne in zasmehljive.

»Odkod?« Vitez je bil kratek in razkačen.

»Z Višavja, ako že hočeš vedeti«, mu plemič nalašč ni hotel tajiti.

»Z obiska ...« V vitezovih očeh se je zabliskalo.

»Mar naj tebe vprašam za dovoljenje?« Tudi plemičev pogled je bil mračen.

»A, tako? Takšen si, kadar koga izpodrivaš!«

»Oton, komu pa to očitaš?«

»Temu, kdor zasluži ...«

»Dokaži!« je zahteval odločno.

»Pokojni graščak je nekoč izrazil željo, naj bi bil jaz njegov zakoniti naslednik. S tem mi je zaupal bodočnost svoje edinke in gospodarstvo na Višavju.«

Adolfa je kar privzdignilo. Gnusila se mu je laž, ker je čislal resnico. Rekel mu je zaničljivo: »Lažnik! Ali te ni sram, da trdiš kaj takega?«

»Mar ni res?« je porasel.

»To je tvoja izmišljotina. Graščak ni nikdar kaj takega izrekel. Po smrti ne smemo nikogar sramotiti.«

Vitez ni razumel njegove zadnje besede. Nadaljeval je izzivalno: »Takrat je bila Milena še krotka in pohlevna ovčica ... V tvoji senci se je ohladila ... Ti si jo pokvaril ...«

»Oton!« Plemičev glas ni bil preteč, ampak svarilen. »Čemu me napadaš z lažjo kakor razbojnik?«

Vitez se je ugriznil v ustnico in siknil: »Ali je tvoja obramba plemenita?«

»Branim se z orožjem resnice. Zakaj me napadaš?«

»Zato, da boš popravil krivico ...«

»Kdo? Zakaj?« V Adolfu je kar kipelo. »Ako kdo, tedaj boš popravljal ti, ki mi nekaj, česar nisem storil, nesramno podtikaš.«

»Ako ne verjameš, vprašaj Mileno«, se je vsiljivec drznil izreči. »Izvedel boš še več, kakor sem ti povedal ...«

»Nisi vreden, da bi žalil Mileno s tvojim imenom ...«

»Oho, plašljivec!«

Adolf se ni mogel več premagovati. Globoko je zakašljal in pljunil s studom pred njegovega konja.

Oton se je razljutil. Oči so se mu strahovito izbočile. Izdrl je meč in zatulil: »Daj mi zadoščenje!«

»Takoj!« Tudi Adolf je pripravil sablo.

Vitez ga je izzival: »Le udari, kar udari! No, ali se ne upaš? Strahopetnik!«

»Udari ti, ki začenjaš! Jaz se bom samo branil ...«

Divjak si je premislil. Vtaknil je meč v nožnico in se pognal proti Adolfu, da bi ga vrgel s konja.

Plemič ga je prehitel. Krepko se je zaletel vanj in ga odbil s tako silo, da je nasprotnik telebnil na tla in obvisel na cestnem robu. Grabil se je za travo, a se ni mogel obdržati. Zdrknil je navzdol po bregu, ki se je poševno kot streha nagibal v dolino. Spodaj je raslo trnje in koprive.

»Hohoho! Ali si jo izkupil?« se mu je rogal zmagovalec in naglo odjezdil.

Premaganec se je ustavil šele v dolini. Hitro se je pobral in si otrkal obleko. Obrisal si je obraz, kjer ga je opraskalo trnje in korenine. Pogledal je kvišku in klel, da so se utrinjale iskre. Zavest, da je premagan, mu je izpremenila barvo.

Konj se je pasel ob cesti, kamor je vitez kmalu srečno prilezel. Pognal se je na konja, stisnil pesti in pogledal divje za odhajajočim plemičem. »Čakaj, Zlatogorčan!« mu je zapretil. »Pahnil si me s konja, a jaz te bom vrgel s prestola na Višavju ... Maščeval se bom nad vsem, kar ti je ljubo in drago ... Oporoka starega graščaka se ne bo nikoli uresničila ... Preganjal te bom, dokler te popolnoma ne uničim ...«

Nato je vzpodbodel konja in odjezdil z maščevalnimi sklepi.

II.

Zlata gora, tako se je imenoval prijazen griček nekaj ur od Višavja. Na njem se je belil gradič enakega imena. Tu so gospodovali plemiči-poštenjaki, pravični in naklonjeni svojim podložnikom. Kamor je segala oblast Zlatogorčanov, tam ni bilo ne zatiranja ne krivice. Beriči niso pobirali krivične desetine in priganjali ljudi k pretiranemu delu. Tudi niso potrebovali bičev, zakaj ljudstvo je spoštovalo graščaka in se ni upiralo njegovim odredbam. Vrata grajske ječe so bila skoro vedno zaprta.

Zlatogorski graščak Viljem je bil dvakrat oženjen. Iz vsakega zakona je imel po enega sina. Oba je vzgojil v sočutju do ubogih trpinov. Adolf je bil starejši, vendar mu je prednjačil mlajši brat, ker ga je ščitila mati. Oče je bil Adolfu sicer naklonjen, ni pa se smel zameriti svoji soprogi. Tako ji je moral ugoditi, da bo mlajši sin njegov naslednik. Upal je, da si bo še premislila, a je ostala odločno pri tej zahtevi.

Brata se zaradi tega nista sovražila. Adolf se ni več zanašal na nasledstvo. Zamislil si je načrte, kako bi prišel čimprej do svojega doma. Zavedal se je, da ga oče ne bo odslovil s praznimi rokami.

Med Višavjem in Zlato goro je vladalo staro prijateljstvo. Gospodarji obeh gradov so bili skupni mejaši. Nikdar pa ni prišlo med njimi do kakega spora. Res so tlačani večkrat prekoračili mejo in posekali sosedu drevje ali pokosili travo. A kdo bi se oziral na take malenkosti!

Višavci in Zlatogorci so se pogosto obiskovali. Hodili so na lov in prirejali veselice. Tako so se med seboj vedno bolj spoznavali. Žal, da se je gospoda na Višavju starala in naglo izumirala. Po smrti zadnjega graščaka je ostala samo še njegova edina hči Milena.

Adolfu se je nasmehnila zlata bodočnost. Vzljubil je višavsko edinko, katero mu je izročil njen oče na bolniški postelji, preden je izdihnil. Sanjal je o nevenljivi sreči; stezice, posute s cvetjem, so se vile pred njim v novo življenje. Nikdar ni misli, da bo zadel na neprijetne ovire.

Tisti dan, ko sta se srečala z nasprotnikom, se mu je začela trnjeva pot ljubezni. Mirni mladenič ni bil vajen takih spopadov, zato je tem bolj občutil nepričakovano žalitev. Prvi občutek bridkosti mu je kanil v mlado dušo.

»Čakaj, tega ti ne pozabim«, mu je pretil, ko je jezdil proti domu. »Dan povračila ni več daleč. Tedaj mi boš dal zadoščenje. Domišljav si in napihnjen, pa te bom uklonil ...«

Zavest, da je bil napaden brez povoda, mu je skalila mir in zadovoljnost. Komaj se je premagal, da se ni vrnil in sporočil Mileni, kaj se mu je prigodilo. Ni ji verjel, da se bodo njene slutnje tako hitro uresničile. Oh, če bi izvedela, kako bi jo zbegalo in potrlo! Noč in dan bi trepetala.

Sklenil je molčati. Toda kako naj prežene neprijetne spomine? Kadar se je razburil, tedaj ni imel obstanka. Takrat ni bil sposoben za nobeno delo.

Namenil se je oditi na lov, ki mu je bil najljubša zabava. Vabile so ga sence zelenega gozda in mu obetale razvedrila. Že si je v duhu izbral mesto, kjer se bo čudovito umiril. Ob žuborenju gozdnega potočka bo pozabil vse drugo razen Milene ...

Svojega načrta pa ni mogel izvesti. Premotil ga je tujec, ki je nenadno prijezdil na dvorišče. Vprašal je po očetu graščaku in mu izročil zvitek papirja.

Graščak je spoznal pisavo. Pisal mu je brat, ki je živel daleč od njega. Imel je graščino in razsežno posestvo. Oboje je podedoval po stricu, ki je umrl brez potomcev.

Pismo je bilo obširno in se je glasilo:

»Ljubi brat! Prošnja ali prav za prav potreba me silita k pisanju. Znano ti je, da je bil grad, ki sem ga dobil po stricu, nekoč napaden in oblegan od Turkov. V grajski kroniki je vse to podrobno opisano. Grad je bil poprej bogat, po napadih pa je vse nekam izginilo. Turki niso ničesar odnesli, ker so morali premagani bežati. Zato je tem bolj čudno, kam je izginilo imetje. Kdo se je polastil dragocenega bogastva?

Sam sem v svoji nagli obsodbi obdolžil roparje in tatove. Stari ljudje v okolici pa pripovedujejo, da so zakladi zakopani okrog graščine. Nihče pa ne pokaže pravega mesta, kjer bi se dalo kaj izkopati. Verjetno je, da so tedanji graščaki poskrili premoženje, ko se je bližala sovražna vojska. Čudno je le, zakaj ga pozneje niso izkopali. Pa niso morda izkrvaveli v ljutih bojih tisti, ki so skrivali zaklade? O vsem tem grajska kronika molči; najbrže ni bilo nikogar, ki bi bil vse to napisal. Ali pa se je pisanje kam izgubilo.

Očital mi boš, da sem pust in dolgočasen. Res ti nisem dozdaj še ničesar zanimivega povedal. Kdo ve, čemu odlašam. Menda zato, ker je šele pred dnevi posvetil nov žarek v temino ...

Radoveden boš, kako je prišlo do nenadne izpremembe. Vidiš, reč je taka: ljudske govorice o zakladih niso mirovale. Zopet sem prebrskal stare listine, med katerimi sem naposled našel listič, razjeden od moljev. Na njem je zapisano: ‚Zaklad je zakopan tam ...‘ Tukaj je listič odtrgan, zato je stavek nepopoln. Tudi črke so obledele, tako da se komaj še poznajo. Le s težavo sem jih prečital.

Trudil sem se več dni, da bi našel odtrgani listek – nadaljevanje tako važnega stavka. Vse iskanje je bilo neuspešno. Ne vem, ali so ga odnesli dobri ali slabi duhovi. Vendar ne bom odnehal prej, dokler ne najdem dragocenega papirja. Nekaj me vedno priganja, naj nadaljujem iskanje.

Sam pa ne zmorem vsega dela. Potrebujem zanesljivega in razumnega človeka. Spomnil sem se tvojega sina. Adolf je zelo preudaren mladenič. Vabim ga, naj takoj pride k meni. Skupaj bova ugibala in prodirala v minilost. Ves trud mu bo obilno poplačan. V nadi, da mi boš ustregel, te pozdravljam. Tvoj brat

Rudolf.«

Kakor se je Adolf razveselil vabila, tako mu je bilo po drugi strani neprijetno oditi od doma. Kdo bo tolažil njegovo drago zaročenko? Ali bo znala vzgojiteljica Hilda uspešno vršiti svojo nalogo? Kaj poreče Milena, ako nenadno odide?

Mladenič se je zamislil. »Hilda je modra gospa, ki je pripravljena vse žrtvovati«, je sklepal v svoji skrbljivosti. »Pokojni graščak je cenil njene zmožnosti, sicer bi ji ne bil zaupal vzgoje svoje edinke. Dovolj je imel priložnosti, da je preizkusil njeno plemenitost. Nikdar ni dvomil o njeni zanesljivosti, saj mu je bila po smrti njegove nepozabne soproge skrbna svetovalka. Vselej jo je vprašal, preden je kaj izvršil.«

Preudaril je vse okolnosti in se prepričal, da za Mileno ni nobene nevarnosti. Morda jo bo posetil Oton, ako izve, da je odsoten njegov nasprotnik. A kaj za to! Njena zvestoba je trdna in je ne bo nikdar omajal. Milena ne bo občevala z njim drugače kakor v družbi svoje vzgojiteljice. O sirovem napadu na cesti bo vitez previdno molčal, ker se bo bal sramote. Nad njo se ne bo upal znositi se, saj je njegovo sovraštvo naperjeno proti njenemu zaročencu.

Ob spominu na nepričakovani spopad se je ponovno vznemiril. Zasrbeli sta ga dlani; najrajši bi bil odjezdil na Aržišče in z nasprotnikom temeljito obračunal. Toda zaradi Milene tega ni smel storiti. Hudo je bil udarjen njegov ponos; dvomil je, da bo mogel žalitev mirno preboleti.

Kot nalašč mu je prišlo stričevo vabilo. Čim dalje časa bo od doma, tem prej se bo raztresel. Zanimivosti tujega kraja bodo izpodrinile neprijetne spomine. Vitez bo izginil kot vodni mehurček, ki se napihne in razpoči. Tako si je mislil in se odpravil na potovanje.

Pred odhodom je napisal kratko pismo in ga odposlal Mileni. Sporočil ji je, kam odhaja. Čim se povrne, jo bo posetil. Izročil jo je skrbnemu varstvu modre vzgojiteljice.

Nato je odjezdil s služabnikom, ki je prinesel vabilo.

*

Graščak Rudolf je bil silno marljiv in podjeten, med tedanjimi graščaki prava bela vrana. Česar se je lotil, je dovršil. Trud in ovire ga niso oplašile. O njem je bila znana pesem:

»Nič mu ni za kratko spanje,

se ne zmen za počivanje.

Premišljuje noč in dan,

kje zaklad je zakopan.«

Pesmica je bila resnična, zakaj srce mu je nepretrgano hrepenelo po zakladih. Njegova soba je sličila delavnici. V njej je vse križem ležalo razmetano različno orodje. Po mizah so bili razgrnjeni načrti, izdelani na platno. Polica ob steni je bila obložena s čopiči in z lončki za barve. Slikanje je bilo graščaku velika zabava.

Adolfa, svojega nečaka, se je silno razveselil. Najprej mu je pokazal listič, na katerem je bilo zapisano: »Zaklad je zakopan tam ...«

Prelistala sta knjige in pregledala starodavne spise. Našla sta mnogo zanimivega. Le o zakladu ni bilo nikakega poročila. Odtrgani listek je brez sledi izginil.

Nato sta obdelala načrte, obris zemljišča okrog graščine. Ugotovila sta razne pomanjkljivosti, zato so se vsi poizkusi izjalovili. Tudi čarodejne palice se niso obnesle. Zemlja okrog graščine je bila že vsa razrita in prekopana.

Treba je bilo ustvariti nove načrte. Stric in nečak sta se zaprla v sobo, kjer sta bila ločena od grajskega prebivalstva. Tukaj sta bila sama, nihče ju ni nadlegoval in motil.

Soba je bila prostorna in svetla. Krasile so jo slike, viseče na steni. Nekatere med njimi so bile že silno stare. Kazale so davne prednike v njihovi slavi.

Adolf je občudoval najstarejšo sliko, podobo sivolasega graščaka. Poteze njegovega obraza so bile izrazite. Z visokega čela mu je odsevala razumnost. Držal se je nekam prijazno; usmev okrog njegovih usten je izražal plemenitost. Brada, razčesana na dvoje, mu je segala čez prsi. Velik orlovski nos je zavzemal skoro polovico obraza. Prsi mu je krasila bela zvezda.

»Baron Erih plemeniti Truthan, moj najstarejši prednik«, je razlagal stric Rudolf. »Ako bi mogel govoriti, bi nam povedal marsikaj zanimivega.«

»Škoda, da mora molčati«, je odvrnil mladenič. »Kaj neki pravi o njem grajska kronika? Ali ga je ovekovečila zgodovina?«

»Bojeval se je proti Turkom in jih hrabro potolkel. Bil je odličen vojskovodja. Ni se ustrašil vsake sovražne sence.«

Mladenič je pozorno motril sliko in rekel: »Pa res. Vse to mu je zapisano na obrazu.«

»Baron Erih plemeniti Truthan bi vedel tudi kaj povedati o zakladu«, je menil graščak Rudolf. »Živel je prav v tedanjih časih ...«

Adolf je stopil prav blizu slike, kakor bi jo hotel nekaj zaupno vprašati.

Stric se mu je nasmehnil: »Ali meniš, da ti bo res povedal?«

»Tega ne mislim«, ga je nekoliko osramotilo. »Pač pa občudujem barve in umetno delo.«

»No, ako te zanima, tedaj jo vzemiva raz steno, da jo boš natanko ogledal.«

Nečak je bil zadovoljen.

Slika je bila pritrjena k zidu z močnimi žeblji, ki so segali globoko med kamenje ter jih je bilo težko narahljati. Čim sta jo snela, sta jo očistila prahu in pajčevin ter postavila na mizo. Na zidu, tam, kjer je visela, je nastala bela lisa. Najbrže je slika prvič zapustila svoj prostor. Žeblji so pustili v steni globoke luknje.

Mladeniča ni le zanimala podoba, marveč tudi okvir in ostalo delo. Obračal je sliko na vse strani, obrisal ji je tudi hrbtišče. Zapazil je kratko vrstico tam, kjer se je nabralo največ nesnage.

»Tukaj je nekaj zapisano«, je omenil graščaku.

»Pa res!« Stric je nataknil naočnike in prav od blizu pogledal.

Spodaj na lesenem hrbtišču ob okviru je bil nalepljen listič s kratkim napisom. Črke so bile še vedno toliko zaprašene, da se niso jasno razločile. Očistila sta jih skrbno in previdno, sicer bi se bile zamazale.

Iz posameznih črk je nastala drobna vrstica. Sklonila sta se in čitala razločno: »Zaklad je zakopan tam, kjer se zjutraj ob deveti uri dotakne senca najvišjega vrha grajske lipe.«

Stric je poskočil od veselja in objel nečaka. Stiskal ga je kot otroka in mu govoril: »Adolf, ti si me osrečil! Kako sem ti hvaležen!«

»Počakajte, če je vse to res. Lahko je to nekdo nalašč zapisal.«

»Ne, ne, Adolf! Kar sva čitala, je čista resnica.«

»Potem se zahvalite nekomu drugemu ...«

»Komu neki?« se je skoro vznejevoljil.

»Ne meni, marveč baronu plemenitemu Truthanu ...«

»Erih plemeniti Truthan ni mogel govoriti. Zato je izbral tebe za pomočnika ...«

Šla sta iz sobe pod najvišjo lipo, ki je stala nedaleč od graščine. Približno sta določila prostor, kamor seže senca njenega vrha dopoldne ob deveti uri. Kraj sta pogodila, čeprav je bilo že pozno popoldne. Zaznamenovala sta ga z drobnim kolom.

Grajski hlapci so pričeli kopati. Pod rjavo ilovico je ležala plast kamenja, ki ga je bilo treba odstraniti. Tedaj se je prikazal zaboj, okovan z železom. Tičal je globoko med kamenjem. Dvignili so ga z dolgimi drogovi in spravili v graščino.

Kopali so do poznega večera. Našli so še več zabojčkov, okovanih z železnimi obroči. Graščaku se je širilo srce ob pogledu na dragoceno bogastvo. Slika davnega prednika ga je neizmerno osrečila. Zato jo je postavil na oltar v prostorni grajski dvorani. Dičilo jo je zlato in srebrno okrasje. Erih plemeniti Truthan je gledal ponosno s svojega prestola, obdan z bleskom in sijajem.

Adolf zlatogorski se je zavedal bogatega plačila. Lahko bi se bil ponašal in vdajal prevzetnosti, vendar pa tega ni maral storiti. Njegove prve misli so pohitele v hipu nepričakovane sreče na Višavje k zaročenki. Najrajši bi bil takoj odjezdil v njeno bližino. Tam bi bil šele prav občutil svojo srečo.

Stric Rudolf pa mu ni dovolil oditi. Vsaj nekaj dni ga je hotel še imeti pri sebi in ga je naposled tudi pregovoril. Grajski služabnik pa je ponesel Mileni veselo poročilo.

III.

Grad Aržišče je sameval na nizkem holmcu sredi temnega gozda. Dolincem ga je zakrivalo drevje; z bližnjih hribov pa niso videli drugega kakor pusto črno zidovje. Njegovi prebivalci so bili rojeni vitezi, ki pa v resnici niso zaslužili tega naslova. Znani so bili kot kruti in neizprosni gospodarji. O njih je veljal pregovor: »Laže je omajati kamen kakor geniti grajskega mogotca.«

Oton je bil med vitezi najmlajši, toda najbolj trd in zloben. V svojem strahovanju je presegal najstarejše grajske veljake. Bil je strahovito nagle jeze. Kdor se mu je zameril, tega je zapisal v črne bukve. O njem je bilo znano marsikaj, kar je vzbujalo strah in grozo. Tako je nekoč ustrelil psa, ki se mu je bil zameril na lovu. Vola, ki ga je sunil z rogom, je dal ubiti in pokopati. Ako se mu je pregrešil konj, ga je udaril z golo sablo.

Tlačani so trepetali, čim so čuli njegovo besedo. Nekoč je opazil siromaka, ki je pobral jabolko na grajskem vrtu. Ubral jo je za njim in mu nameril s puško.

»Usmilite se me!« Ubožec je padel na kolena in prosil: »Lačen sem bil, prizanesite!«

»Kradel si, postopač!« Brezsrčnik je užival, kadar je videl koga trpeti. Zapovedal mu je, naj se sleče, kar je sirota moral izvršiti. Nato je moral zložiti obleko na kup in jo zažgati. S solznimi očmi je ukresal ogenj in izpolnil povelje. Za nameček ga je ošvrknil z bičem po golem telesu.

»Zdaj pa teci, kar moreš, da te ne dosežem.« S temi besedami je odslovil siromaka v Adamovi obleki.

Zaradi svoje trdosrčnosti in nasilnosti je imel mladi okrutnik na Aržišču prvo besedo. Najljubše opravilo mu je bilo izrekati kazen in jo izvrševati. Sam je pretepal tlačane in zapiral jetnike. Iz oči mu je žarela strast zadovoljstva, kadar je stopil pod vislice in zategnil zanko ...

Kadar se ni mogel znositi nad drugimi, tedaj je nahrulil domače osebje. Med njim ni imel pravega prijatelja. Na svoji strani je imel le oskrbnika in beriče. Ti so izvajali v okolici nečuvena grozodejstva. Ljudstvo se je zvijalo in ječalo pod graščinskim jarmom.

Tisti dan, ko sta se sprla z Adolfom zaradi Milene, je bil Oton silno razljuten. Ves divji je prijezdil mimo grajske kapelice, ki je stala ob cesti zunaj gozda. Kolikokrat jo je že ukazal podreti, a nihče ni hotel izvesti njegovega povelja. Tlačani so se upirali, ker so pri znamenju zajemali tolažbo v potrebah. Branili so se celo grajski hlapci; bali so se namreč sovraštva razjarjenih trpinov. Med ljudstvom se je širila govorica, da bo strašna božja kazen zadela tistega, ki bo prvi udaril po blagoslovljenem zidovju. Kdor ga bo začel podirati, bo oslepel ali pa mu bo odpadla roka. Njegova duša pa ostane zapisana v knjigi pogubljenja.

Brezbožnik je ponovno zapovedal tlačanom: »Preden zaide solnce, morate razbiti ta kurnik v prah in razvaline ... Kamen na kamenu ne sme več ostati ...«

Tlačani so molčali, nihče ni črhnil besedice. Ko je odšel, so začeli godrnjati. Čulo se je soglasno: »Jaz že ne, rajši v ječo kakor na bogoskrunsko delo.«

Vitez je pridivjal na dvorišče in planil s konja. Pozval je oskrbnika in beriče na tajno posvetovanje. Kar so sklenili, je seveda ostalo skrito; grajsko osebje pa je izvohalo, da se je po skrivnostnem sestanku preoblekel v berača berič, vitezov prvi zaupnik, ter odšel neznano kam s palico in z bisago. To je pomenilo, da se zopet nekaj pripravlja. Vendar se niso upali preveč ugibati. Vitez ni smel slišati, da bi se vtikali posli v njegove zadeve.

Zaradi znamenja sta z oskrbnikom glasno zaropotala. Oskrbnik se je izgovarjal na nepokornost tlačanov, vitez pa mu je očital nesposobnost in popustljivost. Grozil mu je, da ga bo zapodil, ako se ne poboljša.

»Ukažite, kaj naj storim«, je prosil navodila.

»Znamenje poderite! To je, kar sem že ponovno zapovedal.«

»Prav! Začel bom pobijati in streljati. Toda za posledice nisem odgovoren ...«

Tiran je naježil obrvi.

Oskrbnik je poudaril: »Izzvali bomo upor ... Vol ima sicer trdo kožo, a je močan, kadar pokaže rogove ...«

»Ali se že kaj čuje?« Divjaku je upadel pogum, četudi bojazni ni očitno pokazal.

»Hm.« Oskrbnik je skomizgnil z rameni. »Kadar je ogenj v strehi, tedaj je prepozno gasiti ...«

Vitez je klel in grozil, naposled pa je začel mirneje: »Znamenje morate podreti. Ako ne gre drugače, je treba kogarkoli podkupiti ... Sezi v grajsko blagajno ...«

Oskrbnik se je hvaležno priklonil. Ne iz ljubezni do ljudstva, saj ga je vedno stiskal in zatiral. Vest mu je bila obtežena s krivicami, zato se je bal maščevanja. Trepetal je pred ljudsko sodbo.

Oton je sprejel z zadoščenjem njegovo hvaležnost in mu velel: »Poišči zanesljivo osebo ...«

Seljak Marluga je bil stiskač, ki bi bil prodal za zlato dušo iz telesa. Oskrbnik ga je dal poklicati ter ga je vprašal, ali bi hotel hitro nekaj zaslužiti.

»Ne vem.« Seljak se je kar obliznil, čeprav še ni vedel, kaj bo moral storiti.

Oskrbnik mu je razložil: »Znamenje za gozdom bo treba podreti ...«

»Aa!« je zazijal. »Ljudje me bodo sovražili.«

»Ne boj se nikogar. Dobil boš plačilo v denarju ...«

»Hej, denar!« Skopuh se je zarežal na vsa usta kakor cigan belemu kruhu. Vendar je še nekoliko dvomil. Oskrbniku ni preveč zaupal. Izrekel je nezaupno: »Ali bo res? Koliko si mi pa namenil?«

»Pest srebrnikov, ako boš dobro opravil ...«

Dedec se je zadovoljno obliznil. Mislil si je: »Hitro jih bom zaslužil. Z vragom se bova že kako pogovorila ...«

Priskrbel si je orodje ter se odpravil na delo. Najprej je odstranil iz znamenja kip ter ga postavil za bližnji grm. Potem je razmetal streho, nato pa se je lotil zidovja. Stražili so ga beriči, skriti v grmovju. Pričakovali so, da ga bo kdo napadel.

Preden je zatonilo solnce, je bilo grajsko znamenje do tal porušeno. Hlapci so odvažali kamenje ter se jezili na Marlugo, ki jim je napravil nepotrebno delo. Lakomnik je bil varen le še v spremstvu beričev, ko je odhajal v grad po plačilo. Obljubljenih srebrnikov seveda ni dobil, dali pa so mu dvojno dnevno plačo. To je stiskača močno potrlo. Kesal se je, ker se je dal pregovoriti.

Odšel je domov v večernem mraku. Z desnico je držal za žep, kamor je spravil Judeževe groše. Plaho se je oziral okrog sebe; bal se je prikazni, katere mu je slikala razburjena domišljija.

Zaspati ni mogel, čeprav ga je utrudilo naporno delo. Ležal je kakor v omedlevici in poslušal očitanje vesti, ki je neprestano grajala njegovo dejanje.

Opolnoči je planil s postelje in bulil okrog sebe. »Neža, ali kaj slišiš?« je vprašal ženo.

»Eh, kaj neki?« se je nejevoljno prebudila.

»Pa tudi ne vidiš?« se je tresel od groze.

»Ničesar«, je osorno zanikala.

»Poglej!« Mož je govoril zmedeno, obrnjen proti oknu. »Tam za grmom stoji kip in joka kakor sirota brez doma ...«

»Blede se ti, blede, Gašper.«

Utihnil je ter se nekoliko pomiril. Kmalu pa se je zopet začel plašiti: »Zunaj stoji ognjena kočija ... Konjem šviga iz gobca plamen ... Poslušaj, kako je nekdo počil z bičem ...«

»Kdo?« je vprašala Neža. »Ali si znorel?«

»Vrag je prišel pome ... Znamenje sem podrl ...«

»Slaba vest te peče. Zakaj si to storil?«

»Zaradi denarja.« Gašper se je počasi umiril in zlezel pod odejo.

*

Berič, ki je odšel preoblečen na opazovanje, se je povrnil, ko se je že čisto stemnilo. Prišel je z Zlate gore in prinesel važno poročilo. Oton ga je povedel v svojo sobo.

»Ali si kaj izvohal?« ga je vprašal radovedno.

»Adolf je odpotoval«, mu je povedal v eni sapi.

»Kam?« Vitez je poizvedoval z veliko radovednostjo.

»Daleč. K stricu na Dolenjsko.«

»Kdaj se bo vrnil?«

»Menda ne tako hitro. Nisem mogel izvedeti natančno.«

»Površnost!« ga je ošteval. »S takim poročilom se mi več ne prikaži.«

Berič se je zvijal in zagovarjal: »Storil sem vse, kar je bilo mogoče. Adolf je odšel na obisk za dalje časa. Prišel bo, kadar se bo naveličal. Svojega prihoda ni nikomur napovedal.«

»Aa! To je nekaj drugega!« Vitez je utihnil. Mračni pogled se mu je hitro izpremenil.

Beriču se je ohladilo srce, ker je viteza zadovoljil. Brž se je pohvalil: »Vaša milost, bil sem tudi na Višavju!«

»No, ni tam?«

»Nikake izpremembe, vaša milost!«

»Ali si zapazil v gradu kako tujo osebo?«

»Nikogar, vaša milost!«

»In osebje?«

»Nekaj služabnic je ostalo doma, drugi so odšli na Pristavo. Začeli bodo kositi seno. Tam se je nastanil tudi oskrbnik s hlapci. Beriči nadzorujejo tlačane.«

»Izborno!« Vitez Oton je poskočil od veselja.

»Potrudil sem se, ker sem vam zvest in pokoren, vaša milost!«

»Ali je zanesljivo tvoje poročilo?«

»Kakor resnično živim. Ako ni res, naj se ne ganem s tega mesta.«

»Vidiš, na to sem računal. Pokliči oskrbnika in beriče. Hitro! Zdaj je priložnost!«

Vitez je hodil nemirno po sobi. Grizel si je ustnice in mahal z rokami. Z obraza so se mu utrinjale maščevalne misli. Črni naklepi so zoreli v njegovem srcu.

Prispeli so beriči z oskrbnikom in stopili v vrsto pred viteza. Dal jim je znamenje, naj opustijo predpise. »Nocoj ni časa«, je rekel in naročil služabniku, naj prinese pijače.

Posadil jih je okrog mize in namignil oskrbniku, naj nalije kozarce. Visoko je dvignil svojo čašo ter jih pozval, naj izpijejo do dna. Nato je izpregovoril slovesno: »Prijatelji, znano vam je, zakaj sem vas poklical. Ali ste mi zvesti povsod – v vsaki nevarnosti, v vsakem primeru?«

»Vsi do slednjega moža«, so zagrmeli soglasno.

»Pomnite: kdor se mi izneveri, naj ve, kaj ga čaka.«

Prisegali so drug za drugim: »Vsi kot en mož! Izdajalca ni med nami!«

»Ali je vse pripravljeno?« je hitel vpraševati. »Krinke in obleka?«

»V redu!« so mu pritrdili.

»Maske s črnimi bradami in oblekami, ki bodo kazale povsem drugačno zunanjost ...«

»Pripravljeno za vsakega posebej.«

»Ali znate izpreminjati hojo in glasove?«

»Znamo izvrstno šepati. Tudi po govorjenju nas ne bodo poznali ...«

»Kako je s tajnimi znaki? Ali jih še niste pozabili?«

»Nismo.« – Beriči so začeli ponavljati dogovorjene besede. Šlo jim je gladko brez napake.

Oskrbnik je zopet natočil kozarce. Beriči so jih v dušku izpraznili. Polni navdušenja so ponovili prisego.

Vitez jim je odkril načrte: »Vse delo bom vodil sam ter vam sproti dajal ukaze. Najprej bom omamil vratarja. Kadar ga bom uspaval, tedaj vas bom poklical ...«

»Ali naj se oborožimo?« ga je prekinil oskrbnik.

»Seveda. Vzel si mi besedo z jezika. Morda bomo zadeli na odpor in tedaj se bo treba braniti ...«

»Višavci so odšli na Pristavo skoro tri ure od graščine«, je omenil berič, ki je bil tam na opazovanju.

»Tedaj nas ne bodo motili«, je vitezu silno ugajalo. »Opravili bomo hitro in brez šuma. Ako ne bomo primorani, ne smemo nikomur storiti ničesar žalega.«

Pred viteza je stopil berič in vprašal, kako naj se vedejo, ako bi se pojavile nepričakovane ovire.

»Bojazljivec!« so godrnjali tovariši na nepotrebno vprašanje. Zanašali so se, da se jim ne more nič zgoditi.

Vitez jih je poučil: »Ako bomo naleteli na odpor, tedaj izsekajmo pot in bežimo. Kdor bi bil ujet, ta ne sme nikogar izdati.«

»Ujeti se ne damo!« so zatrjevali z moško besedo.

Beriči so se urno preoblekli. Zunaj na dvorišču je čakala odprta kočija. Kolesa so bila ovita s cunjami, da se ne bi čulo ropotanje. Hlapec je napregel iskrega konja, kateremu so sneli podkve. Tiho so zasedli prostore in zaprli vrata.

»Poženi!« je ukazal vitez vozniku. »Živela boginja maščevanja!«

Voz je zdrčal neslišno v nočno tišino.

IV.

Lepa poletna noč je hladila ogreto prirodo. Bilo je ob času prve košnje. Po travnikih je dišalo ovelo seno, zloženo v kupe. Nebo je bilo jasno, a brez lune. Skrivnostno so migljale zvezde.

Pred obzidjem višavske graščine so se ustavili tihi koraki. Nekdo je rahlo potrkal na velika železna vrata.

»Kdo je?« je vprašal vratar skozi omrežje.

»Poštenjak, ki prosi prenočišča«, se je odzval neznanec.

»Pa tako pozno!« Vratar je pomišljal, ali bi verjel neznančevim besedam.

»Zapoznilo se mi je, ker nisem vajen poti. V temi sem zablodil. Naprej ne morem, ker sem silno utrujen.«

»Kaj vas je napotilo semkaj?« Vratar se je hotel prepričati, ali govori tujec resnico.

»Prodajam zdravilne praške in zelišča. Povsod me sprejemajo z odprtimi rokami.«

Vratarju se je vzbudilo zaupanje. Nič več ni pomišljal in dvomil. Prodajanje zdravilnih zelišč je takrat cvetelo in prodajalci so bili čislani med preprostim ljudstvom. Sloveli so kot pravi dobrotniki bolehnih siromakov.

Počasi je odprl vrata in povabil neznanca v svojo sobo. Bila je tik ob vhodu. Na debeli hrastovi mizi je brlela leščerba, ki je krajšala vratarju dolge nočne ure.

Tujec je sedel in utrujeno vzdihnil. Nato je odvezal usnjeno torbo in polagal na mizo majhne zavitke. Vsak zavojček je bil označen s posebno barvo in z drugačnim znakom. Prijeten vonj se je začel razširjati po sobi.

»Ali smem ponuditi kak prašek? Proti trganju, prehlajenju, glavobolu?«

Na vse pretege je hvalil svoje izdelke. Vratar je bil že ves zmeden od živahnega pripovedovanja. Slastno je povohal prašek iz zavitka, ki mu ga je tujec razvil pred nosom. Obšli so ga prijetni občutki. Začutil je sladko utrujenost; oči so se mu počasi zapirale, glava mu je klonila na prsi. Omoten od mamljivega vonja je nenadno zadremal.

Neznanec je opravil svoje zlobno delo. Brž je pospravil zavitke nazaj v torbo in odšel iz sobe. Zunaj je zaklenil vrata. Stopil je ven pred obzidje in zažvižgal v prste. Proti vhodu so se plazile temne postave.

V pritličju graščine je utihnilo šumenje. Osebje je končalo večerno delo in odšlo počivat. Luč je gorela samo še v prvem nadstropju, kjer sta bedeli Milena in njena vzgojiteljica.

Večerne ure so jima potekale v prijateljskem pomenkovanju. Menili sta se o Adolfu; njune misli so ga spremljale na poti k bogatemu stricu. Pred njima na mizi je ležalo njegovo poročilo.

Hilda ji je v pestrih barvah slikala bodočnost. Z izbranimi besedami je poveličevala vrline njenega zaročenca. Govorila ji je o sreči; blagoslov pokojnega očeta jo bo spremljal v novo življenje.

»In vendar se bojim«, je skrbelo mlado zaročenko. »Od nekod se mi vsiljujejo slutnje ... Čedalje bolj sem nemirna ... Kar strah me je, kadar sem sama ...«

»Dušica, to je zaradi tega, ker vedno premišljaš ... Doslej si živela kakor ptička, toda po očetu si prevzela odgovornost. Pa ne bo zopet dolgo, ko jo boš odložila. Adolf ti bo nadomestil skrbnega očeta. Z njim bo dobilo Višavje modrega gospodarja.«

»Oh!« je vzdihnila mladenka. »Kdo ve, kaj mi je še namenila usoda.«

Hilda jo je svarila: »Milena, ne bodi bojazljiva. Adolfa ne more nihče sovražiti.«

»Vem, da ne bo dal nikomur povoda«, je povesila glavo. »Na to pa se zlobnost ne ozira ...«

»Dragica, ne razumem, zakaj gledaš tako nezaupno v bodočnost. Povej, kaj te prav za prav plaši in tare?«

»Ne vem«, je odgovorila. »Morda mi je prirojeno, da se tresem, kadar ne vem, kaj me čaka ...«

»Pogum, Milena! Ne vdajaj se prazni domišljiji!«

»Trudim se in prizadevam, da bi se otresla nadležnih misli, pa se jih ne morem znebiti.«

Pes na dvorišču je divje zatulil. Obe sta utihnili; ni pa jih preveč vznemirilo, ker sta zaupali vratarju. Lajanje je kmalu ponehalo. Hilda in Milena sta začeli zopet po tihem kramljati.

Po hodniku so se začule pritajene stopinje. Kmalu nato so se odprla v sobi vrata. Obe je spreletela nepopisna groza.

Vstopilo je šest našemljenih mož s strahovitimi obrazi. Dva sta ostala pri vratih, drugi so obkolili Hildo in Mileno.

»Roparji!« sta kriknili v silnem strahu in zaklicali proti oknu: »Pomagajte!«

»Tiho!« Poglavar je izdrl meč ter ga zasadil na mizo. Govoril je s potvorjenim naglasom.

Milena se je sesedla v naslanjač. K njej je stopila Hilda, da bi jo zakrila s svojim telesom. Obe sta od groze trepetali.

»Sedita!« je zapovedal in pokazal na stol ob mizi. »Ne mislita na beg in ne kličita nikogar, ker vama ne more nihče pomagati. Vsaka nepremišljena kretnja vaju lahko spravi v smrtno nevarnost.«

»Poslušajva!« se je odločila Hilda iz ljubezni do svoje varovanke. Zaradi nje je bila pripravljena sprejeti vsako še tako hudo žrtev.

Tresoči se od strahu sta prisedli k mizi, kakor jima je bilo naročeno. Obe sta mrliško prebledeli.

»Nismo prišli morit in ropat«, je govoril poglavar z mirnim glasom. »Kdor izpolnjuje zapovedi, temu se ni treba ničesar bati. Mi ne sejemo krivice, marveč odpiramo pot pravici.«

To je izrekel in pogledal tovariše, ki so z globokim poklonom potrdili njegove besede.

»Milena višavska!« jo je nagovoril z namišljenim poudarkom. »Po očetu si podedovala graščino z obilnim premoženjem. Posvetni zakladi pa so minljivi; njih blesk zarjavi in ugasne. Človek izdihne, toda čednost ostane.«

Mladenka in njena varhinja sta menili, da gledata prikazen. Morda se je pojavil kak davni grajski prednik s skrivnostnim naročilom. S strahom in trepetom sta čakali nadaljevanja.

»Pripravi papir in črnilo«, se je glasilo novo povelje.

»Zakaj?« Mladenka je drhtela po vsem telesu.

»Piši!« ji je zapovedal in pričel narekovati: »Znana mi je ničevost sveta in bežnost vsega, kar se rodi na zemlji ...«

S tresočo se roko je zapisala mladenka te besede.

»Naprej!« ji je velel, ko je prebral vrstico. »Zato se prostovoljno odrečem vsemu, slavi in bogastvu ...«

»Pomagajte!« je viknila mladenka. Pero ji je padlo iz roke.

»Nasilje!« je dostavila Hilda. »Kdo vam je to dovolil?«

»Tiho!« jo je posvaril neznanec. Milena je omagovala.

»Nadaljuj!« je zapovedal. »Stopila bom v samostan, kjer bom odložila svoje ime in si nadela spokorno oblačilo ...«

»Predrznost!« je izrekla z gnusom. »Tega ne morem zapisati.«

»Piši!« je zagrmel in iztegnil desnico proti meču.

Mladenka se je zbala in izvršila povelje.

Potem sta nadaljevala: »Graščino z zemljiščem in z vsem premoženjem zapuščam Hildi, svoji vzgojiteljici v dosmrtno lastnino. Nihče nima pravice do njenega imetja.«

»Nesramnost!« se je studilo Hildi tako početje. Ni se mogla premagovati.

»Molči!« se je zadrl nasilnik. »Tudi ti boš prišla na vrsto ...«

Mileni pa je dejal mehkeje: »Midva sva opravila. Daj, naj prečitam.«

Prebral je pozorno od konca do kraja. Nato je položil papir pred njo na mizo. »Podpiši!« ji je ukazal. »S polnim imenom!«

»Ne morem«, se je plaho uprla.

»Moraš!« je zahteval. »Zaman je vsak izgovor.«

»Laži ne morem podpisati ...«

»Izberi smrt ali življenje!«

»Rajši smrt kakor sužnost ...«

»Najprej muke, potem boš umrla ...«

»Milena, podpiši!« je prosila Hilda. »Ali pa naj grem tudi jaz s teboj in naj s teboj umrjem.«

Mladenka se je morala odločiti. Pred očmi se ji je stemnilo. Komaj je vedela, kaj je zapisala.

»Sedaj pa ti«, se je pošastnik lotil Hilde. S trdimi grožnjami jo je primoral, da je zapisala strašen naslov: »Moja smrtna obsodba.«

Potem je morala nadaljevati: »Zavežem se pri polni zavesti s častno besedo, da bom skrbno hranila oporoko svoje varovanke ter jo na zahtevo pokazala oblastvu. O vsem, kar se je zgodilo, obljubljam strogo molčati. Za vsak najmanjši prestopek sprejemam najstrašnejšo smrtno kazen.«

Tudi Hilda se je morala podpisati.

Nasilnik se je nekoliko oddahnil, potem pa zaukazal Mileni: »Pripravi se na odhod. Obleci najlepšo obleko.«

»Usmiljenje, milost!« Mladenka in vzgojiteljica sta glasno zajokali.

»Mirno!« ju je razdvojil z gromko besedo. »Moje uho ne prenese vzdihovanja. Tukaj je meč, ki mori in seka.«

Milena se je preoblekla in čakala strašne usode. Poslavljala se je od življenja. Krčevito je zgrabila za roko svojo dobrotnico ter je ni hotela izpustiti.

»Hitro!« je priganjal okrutnik. »Voz je pripravljen.«

»Kam me hočete odvesti?« Stopila je za korak nazaj, kakor bi se mu hotela umakniti.

»V samostan«, ji je odvrnil. »V duhovno življenje.«

»Na morišče«, je popravila. »Oh, kaj sem vam storila!«

»Ne sodi me po krivici. Govoril sem resnico.«

Hilda je stopila predenj in rekla s krepkim glasom: »Tukaj sem in storite z menoj, kar hočete. Samo Mileni prizanesite.«

»Kar sem pisal, sem pisal. Hitro! Čas poteka!«

Milena je dvignila roke in prosila: »Pustite me, siroto. Ali nimate srca in v njem vsaj trohice sočutja? Kdor me reši, mu dam nagrado.«

»Ne maram ničesar«, je odklonil in tovariši so soglasno ponovili.

»Adolf! Duh mojega očeta, stoj mi na strani!«

Obupno se je oklenila Hilde z obema rokama. Poslavljali sta se v tesnem objemu.

Poglavar je vtaknil meč v nožnico in namignil tovarišem, naj bodo pripravljeni. Spomnil se je uspavalnega praška. Hilda je omamljena utihnila. Poglavar jo je položil v naslanjač, dočim so tovariši opirali Mileno, da se ni zvrnila. Nato so jo dvignili in odnesli iz sobe.

Zunaj pred vhodom je stala odprta kočija. Posadili so jo na mehek sedež in zaprli vrata.

Medtem je stopil nasilnik v vratarjevo sobo. Mož je še vedno dremal pri mizi in sanjal o zdravilnih praških. Tujec ga je stresel za rame in odbežal. Planil je na voz in pošepnil vozniku, naj zamahne z bičem.

Vratar se je prebudil in gledal plašno okrog sebe. Glava mu je bila težka kakor po močni opojni pijači. »Odkod ta zaspanost?« se je čudil samemu sebi. Še vedno je bil omamljen od izredno močne in obilne količine uspavalnega sredstva.

Tudi Hilda se je počasi zavedla, a se ni mogla geniti. Njena soba je bila prazna. Pogrešila je Mileno, pa ni imela toliko moči, da bi jo bila poklicala. Njene misli so bile utrujene in motne. Šele čez dlje časa se ji je jelo svitati, kaj se je zgodilo.

S spominom sta se ji vrnili tudi moč in volja. Vstala je in odprla okno. S slabotnim glasom je poklicala vratarja.

Mož se je ustrašil. Njen glas ni bil tak kakor po navadi. Nekaj se je moralo zgoditi. Ali ni odprl neznancu, ki je prodajal zdravila? Ponujal mu je zavitke ... Ničesar drugega se ni več spominjal.

S strahom je zapazil, da so vrata na dvorišče na stežaj odprta. »Roparji!« mu je zagomazelo po vsem telesu. Vsa kri mu je šinila v glavo in kolena so se mu šibila. Vest mu je očitala, da je zanemaril svojo odgovorno službo. Tujec ga je prevaral. Skrbelo ga je, kako se bo opravičil.

Zapahnil je vrata in hitel v graščino. Hilda je slonela pri mizi, zatopljena v globoko žalost. Vsa je bila zbegana in preplašena. Beseda ji je zastajala, ko je začela govoriti.

Vratarja se je polastila silna groza. Na obrazu skrbne vzgojiteljice je bil zapisan strašen dogodek. Bal se jo je vprašati, zakaj vest mu je očitala krivdo. Izneveril se je svojemu poklicu. Pozabil je dolžnosti, katere je vsa leta tako vestno opravljal. Žal mu je bilo, ker se je dal oslepiti.

Hilda je dvignila glavo in vprašala s pojemajočim glasom: »Marko, ali veš, kaj se je zgodilo?«

»Kje je Milena?« Vratar se je ozrl okrog po sobi in nekaj zaslutil. Srce mu je tolklo kakor kladivo.

»Odvedli so jo, dušico mojega življenja ... Oh, kaj bom počela! Kaj poreče Adolf, ko bo zvedel to strašno novico.«

Marko je drhtel od groze.

»Prišli so neznanci z našemljenimi obrazi ...« Pokazala mu je na mizo, kjer je bil zasajen meč, s katerim so ji grozili. Pri tem je zagledala pred sabo listič, svojo smrtno obsodbo. Spomnila se je, da ne sme ničesar izdati.

Vratar je bil v veliki zadregi. Kako naj zakrije svojo malomarnost? Ali naj navede kako laž ali izpove resnico? Ali bo mogel uspešno tajiti? Vest mu je očitala neprevidnost in njenega glasu ni mogel zadušiti. To mu je bilo hujše kakor strah pred kaznijo.

Odločil se je, povedati tako, kakor je bilo. Priznal bo odkrito, da ga je oslepil neznanec, kateremu je odprl vrata. Potem ga je omamil z dišečim praškom.

Hilda je bila plemenitega srca ter mu ni rekla žale besede. Vsa obupana je hodila po sobi in tarnala: »Oh, Milene ni več! Rešimo jo, ako še ni prepozno!«

Vratar je prebudil osebje iz globokega spanja. Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo. Preplašeni so begali sem in tja ter ugibali, kako bi se dalo pomagati. Služabnik je odhitel na Pristavo. Obvestil je oskrbnika, ki je takoj prebudil hlapce ter jim dal natančna navodila.

Pričeli so iskati. Sledovi, katere so našli okrog graščine, so se porazgubili v dolini na trdi cesti. Poizvedovali so po vaseh, a zaman je bilo vsako povpraševanje. Zločinci so izginili kakor prikazen.

V poznih dopoldanskih urah je prispel na Višavje jezdec, ki je prinesel Mileni pozdrave od njenega zaročenca. Sporočil ji je ves srečen, kako so dvigali zaklade. Kar je bilo zanj najvažneje, je zamolčal; s tem jo je hotel iznenaditi ob vrnitvi.

Hilda mu je odgovorila: »Pridi nemudno! Več osebno.«

V.

Voz, na katerem so odpeljali omamljeno graščakinjo Mileno, je postal za trenutek na Aržišču. Tu so izstopili preoblečeni beriči. Ostal je le vitez Oton; tukaj je prevzel varstvo uboge žrtve. Sedel je zraven nje in potuhnjeno molčal. Voznik je zamenjal konja; bal se je, da bi mu ne opešal. Vedel je, da bo treba naglo voziti.

Mladenka se je zavedla šele proti jutru. Vzbudili so jo sunki voza, ki je odskakoval po kameniti cesti. Zunaj se je pričelo svitati. Prva zarja je obrobljala daljno gorovje.

»Kje sem? Ali je res?« se je ustrašila bridke resnice, katero je v omotici že pozabila. Zavest, da beži od doma, jo je sunila v srce kakor ostro bodalo. V obraz se ji je režala grozna pošast – neznana usoda.

Ko se je zdanilo, se ji je Oton dal spoznati. Snel je krinko ter se ji zlobno posmehnil.

»Ali me poznaš?« je izpregovoril.

»A, ti si bil?« jo je zabolelo. »Zakaj se ponižuješ?«

»Zato, ker sovražim njega, ki ti je več kakor jaz ... Zaradi njega moraš v pregnanstvo ...«

»Kaj ti je storil? S čim se ti je zameril?«

»Ne vprašuj po tem, kar že veš. Nikar ga ne zagovarjaj.«

»Motiš se, Oton! Adolf je nedolžen.«

»A tako?« ga je pogrelo. »Pa naj trpi tisti, ki je kriv ... Meni je pač vseeno.«

»Nimaš srca!« mu je očitala v sveti jezi. Pozabila je, da je njegova jetnica.

Hotel jo je prijeti za roko, a mu tega ni dovolila. Ni mu mogla pogledati v obraz, ki je razodeval toliko zlobnosti in hinavstva.

»Kaj ne, kako spretno smo ujeli ptičko?« se ji je maščevalno rogal. »Kar sama nam je priletela v zanko ...«

»Morda boš še kdaj obžaloval svojo hudobnost ...«

»Seveda, kesal se bom in prosil odpuščanja ...«

»Vsaka krivica se maščuje ...«

Nasilniku ni ugajalo, ker mu je tako pogumno pretila. Zato jo je postrašil: »Ali veš, da si v moji oblasti?«

»Vem«, je odgovorila. »Dokazal si, da si razbojnik, ropar ...«

»A tako se drzneš govoriti!« Pokazal ji je meč, ki je visel na usnjenem pasu nad njeno glavo.

Mladenka je vztrepetala. Odgovorila mu je šele čez nekaj časa mirno in vdana v svojo usodo: »Stori hitro, kar nameravaš!«

»Lahko bi obračunal z enim samim udarcem ...«

»Toda?« mu je pretrgala besedo.

»Vendar pa tega nočem ... Sramotno je za junaka, ako mori slabiča ...«

Milena je utihnila. Zaskrbelo jo je, zakaj ji zlobnik ne privošči hitre smrti, ki bi ji bila vsaj edina rešitev. Morda jo bo mučil počasi dan za dnem? Kdo ve, kam jo bo zavlekel in kakšne muke ji je namenil? Ali jo pelje v ječo ali na morišče?

Gozd, ki se je raztezal na obeh straneh ceste, se je čedalje bolj redčil. Nastajale so planjave in za njimi travniki in rodovitno polje. Med gostim sadnim vrtom so se skrivale nizke hišice – borna človeška bivališča. Prav ob cesti je stala preprosta lesena koča.

Mladenka je zapazila streho ter se dvignila proti oknu. Hotela je zaklicati, da bi ji kdo pomagal. Iztegnila je desnico in udarila po šipi, da je glasno zazvenela.

Vitez jo je potegnil nazaj ter jo potisnil v kot, odkoder se ni videlo skozi okno. Zapovedal ji je, naj sedi mirno, kamor jo je bil posadil. Zapretil ji je brezsrčno: »Gorje ti, ako se premakneš!«

Ubožica je pričela tiho ihteti. Strašne podobe so ji slikale neznano usodo. Čelo ji je bilo oznojeno od groze.

»Oton, kaj nameravaš?« ga je vprašala z bolestnim glasom.

»Potrpi! Kmalu boš izvedela ...«

»Ako imaš v sebi še kaj viteštva, tedaj mi ne boš prikrival svojega načrta ...«

»Rekel sem ti že, da te ne bom trpinčil ... Zakaj mi ne zaupaš?«

»Tako si začel ... Z nasilstvom si dokazal ...«

»Zaupaj! Nič žalega se ti ne bo zgodilo!«

»Pa ta vožnja v neznane kraje!«

»Peš ne prideš tako daleč ...« Nasilnik se je zlobno namuznil.

Jetnica je vzdihnila in zakrila objokani obrazek: »Oh, kje je že Višavje!«

»Daleč«, je brezčutno potrdil in dostavil: »Pa sva šele na polovici pota ...«

»In potem, ko dospeva na kraj usode?«

»Začela boš novo življenje ...«

»Kakšno?« se je že skoro nekoliko pomirila.

»Lepo in mirno življenje ... Postala boš svetnica ...«

»Smrt!« se je zgrozila.

»In potem nebesa ...« se je zlobno pošalil.

Mladenka se je vznejevoljila: »Kdo ti je dal pravico, da mi kratiš svobodo?«

»Tvoja upornost.«

»Oton, ne bova se prepirala o tem, česar nisem storila in kaj bi bila morala storiti«, je govorila med bridkim jokom. »Človek ima prosto voljo ...«

»Vidim, da se nisi še izpametovala. A bo kmalu prepozno.«

»Moj Bog, kako sem nesrečna!«

Naslonila se je in omedlela. Skozi okno se je videla tuja pokrajina. Obrobljalo jo je visoko gorovje.

Okrutnik se je radoval nad njenim trpljenjem. Molčal je nalašč, da bi bila bolj omehčana. Obrnil ji je hrbet; tako ji je pokazal, da je izpregovoril poslednjo besedo.

Voz se je bližal daljnemu gorovju. Vitez je vstal in stopil k oknu. Tam na nizkem griču je sivelo staro zidovje. Tja je držala cesta ...

Jetnica se je zvijala v mučnih sanjah. »Kam me tirajo? Kaj me čaka?« se je obupno vpraševala, ko se je prebudila.

»Bližamo se smotru«, jo je opozoril vitez na konec potovanja.

»Zlobnik, Bog bo sodil tvoje delo!«

Zaničljivo se ji je posmehnil in rekel: »Ne pomagajo ti nobene grožnje. Sama si se odpovedala dediščini svojega očeta. Ali si že pozabila, kaj si zapisala?«

Sklenila je roke in vzdihnila: »Ali mi res ne more nihče pomagati?«

Predrzniku je šinila v glavo nova misel. Poizkusil je zlepa omajati njeno stanovitnost. Začel je priliznjeno: »Milena, še je mogoča rešitev. Ni še zamujeno ...«

S studom se je obrnila proč od njega. Tako pač izkuša hudobec, kadar hoče koga zapeljati.

»Milena!« je hinavsko ponovil. »Ali želiš prostosti? Reci, kakor hočeš. Čujem naj poslednjo besedo.«

»Šele zdaj si se spomnil ... Tako dolgo si odlašal ...«

»Imel sem posebne namene ...«

»Mrcvaril si me z grožnjami in meniš, da sem že dovolj omehčana. Loviš me kakor zrel sad z drevesa.«

»Milena, pustiva prazno besedičenje. Odpovej se njemu, ki je zasedel prestol tvojega srca in posadi mene na njegovo mesto ...«

»Ali ne želiš ničesar drugega?« ga je zaničljivo vprašala.

»To je moja edina skromna želja. Upam, da mi jo boš izpolnila.«

»Zaman boš čakal«, mu je podrla nade.

»Oho, prevzetnica!« je osupnil in nadaljeval po kratkem molku: »Ako uresničiš mojo željo, ukažem vozniku, naj obrne. Še danes bomo zopet na Višavju. Dati pa mi moraš častno izjavo.«

»Zato, ker je tudi tvoje dejanje častno in plemenito ...«

»Dozdaj še nisem ničesar zagrešil ...«

»Hinavec!« Drugega mu ni mogla odgovoriti.

»Ali sem ti povzročil kako krivico?«

»Pa to, kar sem že prestala? Napad z golim mečem ... Pritisk, da sem spisala oporoko ... Nasilna ločitev od doma ...«

»Vse to ni nič proti temu, kar te še čaka ...«

Mladenko je spreletela groza. Bolj je bila podobna mrliču kakor človeku. Čutila je, da pada v globoko ječo – v celico, kjer se bo komaj obrnila. Umrla bo od lakote na železnem omrežju. Tam bo strohnela in njene kosti bodo popadale v globočino. Ali pa jo bodo trpinčili še na druge strahovite načine.

»No, ali si se odločila?« je bil čedalje bolj nestrpen.

Povesila je glavo ter mu ni odgovorila.

»Hitro! Čakati sem se naveličal.«

Mladenka je trdovratno molčala.

»Ali veruješ v rešitev?«

»Tebi ničesar.«

»Torej ne maraš prostosti? In nočeš nazaj na Višavje?«

»Izkušnjavec!«

»Ali je to tvoja poslednja beseda?«

»Ne morem drugače ...«

»Odpovej se njemu, ki ga sovražim ... Ali pa hitro naprej na trnjevo pot ljubezni ...«

Nagnila je glavo kakor pod mečem in izrekla vdano: »Tukaj sem in stori, kar hočeš. Tvoje želje ne bom nikdar izpolnila.«

Nasilnik je škrtnil z zobmi – premagala ga je slabotna ženska. Nikdar ni mislil, da mu bo pokazala toliko junaštva. Ne grožnje ne obljube jo niso premotile. Celo smrt je ni ostrašila.

Potem nista več govorila. Pošastnik je gledal potuhnjeno v tla in Milena je molčala. Žalost in groza sta ji trgali mlado dušo.

Cesta, po kateri so se vozili, je zavila v ozko dolino. Na obeh straneh je bila zavarovana z zelenimi griči. Tu se je pričelo gorovje, ki se je dvigalo čedalje više in kazalo gola rebra.

Voz je dospel pod grič, na katerem je sivelo starodavno zidovje. Navzgor je držala cesta, posuta z drobnim peskom. Spretno se je ovijala griča in prilezla v gostih vijugah pred poslopje.

Konj se je ustavil na vrhu griča, voznik je odprl kočijo. Oton je izstopil in namignil, naj mu pomaga. Prijela sta mladenko za roko ter jo vedla pred visoka vrata.

Znotraj za omreženim oknom se je pojavil okrogel obraz kakor luna za tankim oblakom. Vitez je stopil k oknu ter se priklonil. To je zadostovalo, da so se takoj odprla na stežaj velika železna vrata. Ženska, ki je prej pogledala skozi okno, je obstala na pragu z v bok uprtimi rokami. Napravljena je bila v črno redovniško obleko in prepasana z belim trakom. Na glavi je nosila belo pečo.

»A, to je tista sirotica«, je pomilovalno gledala Mileno. Brž je pograbila leseno kladivo in udarila na železno ploščo, ki je slonela pri vratih. Po dvorišču je kar zazvenelo. Sestre so nemirno tekale po hodnikih in rožljale z dolgimi lesenimi molki.

K rejeni vratarici sta prihiteli redovnici v enakem oblačilu. Bili sta vitke postave in drobnejšega obraza. Vsaki je visel na pasu molek z debelimi jagodami, nabranimi na vrvici. Roke sta ponižno prekrižali na prsih in čakali na ukaze.

»Najprej jo vedita v obednico. Revica je lačna in trudna od dolge vožnje.« Tako jima je velela vratarica, ki je imela nedvomno več besede. Redovnice so se namreč delile v dve vrsti: prva je ukazovala in druga je morala delati in molčati.

Prijeli sta jo poslušno za roko ter jo odvedli po mračnem hodniku. Milena je stopala med njima kot ovčica.

Vratarica je povabila viteza v sprejemno sobo. Ponudila mu je stol in poklicala predstojnico samostana.

Predstojnica je bila srednje rasti in plemenitega obraza. Njeno vedenje je bilo pravilno in prikupljivo. Na prsih se ji je svetil srebrni križec, viseč na rumeni verižici. Njena redovniška obleka je bila iz boljšega blaga ter ji je bila skrbno prikrojena.

Z vitezom sta se pozdravila kot stara znanca. To je dokazovalo, da je izšla iz plemenitega rodu z bleščečim naslovom. Morda je sledila poklicu ali pa so jo prisilile okolnosti, da se je odpovedala svetu in pribežala v samoto samostanskega zidovja.

Sedla je k mizi, tako da sta gledala drug drugemu v obličje. Pripravila je gosje pero in listič za pisanje. Želela je podatkov, da bi jih otela pozabljenju. Pričela ga je radovedno vpraševati.

Ošabni Aržiščan ni znal biti samo hudoben, ampak tudi pobožen. Nedolžno je naslonil glavo na desno ramo, preden je začel pripovedovati. S pravim hinavstvom ji je opisoval izmišljeno nesrečo svoje žrtve. Skoro mu je uhajalo na jok, tako spretno ji je prikrival svojo hudobnost.

V redovnici je izzvalo njegovo pripovedovanje globoko sočutje. Zdaj pa zdaj si je utrnila solzo; njene besede so bile polne pomilovanja. Vendar ni mogla prehvaliti njenega vedenja. S tem je skoro pobijala njegovo trditev, zato ji je začel pojasnjevati:

»Revica trpi na hudih živčnih napadih. Tedaj si domišlja, da je podedovala graščino in kliče zaročenca. Sanja tudi o nasilstvu, češ, da jo nekdo preganja. Nepretrgano vzdihuje, da trpi krivico. Taki so izrodki njene bolne domišljije.«

»Ali so njeni sorodniki privolili, naj ostane tukaj skrita vse življenje?« je dvomljivo poizvedovala.

»Vsi se strinjamo s tem ukrepom. Zbiramo celo denarni sklad, ki ga vam izročimo kot odškodnino za vzdrževanje. S tem bomo pokazali vašemu zavodu veliko hvaležnost. Zahtevamo pa, da jo čuvate tako, kakor se spodobi. Njeno bivališče mora ostati skrito; nihče ne sme izvedeti, kam smo jo odstranili.«

»Zakaj pa to?« je bila prednica radovedna.

»Zaradi ljudi, da ne porečejo, kako smo se pregrešili. Tisti, ki ne poznajo razmer, bi nas morda sramotili. Zato naj ubožica izgine tako, kakor bi je ne bilo več na svetu ...«

Predstojnica je obetala: »Molčali bomo kakor v spovednici. »Siroti bomo dali drugo ime ter ji nadeli redovniško obleko. Z zunanjim svetom ne bo občevala. Sestre ji bodo govorile le o rečeh, ki bodo mirile njeno domišljijo. Mir in samota bosta blažilno delovali. Nedostajalo ji ne bo ne dušne ne telesne hrane.«

Vitez je bil zadovoljen. Peklenski načrt se mu je obnesel. Prevaral je redovnico z izmišljenimi podatki. Ker mu je šla na limanice, ji je podaril mošnjo denarja. Spoštljivo ji je poljubil roko ter ji zabičal pred odhodom: »Pazite, da vam ne pobegne. Tožilo se ji bo po domu ter bo poizkušala uiti. Glejte, da ne pride tako daleč!«

»To se ne bo nikdar zgodilo«, mu je zatrjevala. »Vrt okrog samostana je visoko obzidan. Sprehajala se bo med gredicami, dali ji bomo tudi primerno lahko delo. Kadar bo sama, tedaj jo bomo skrivaj opazovali. Dali ji bomo udobno celico z omreženim oknom.«

Varstvo, ki ga je slikala redovnica, je hinavcu zelo ugajalo. Preden je odšel, je še naročil: »Ne pojasnjujte nikomur ničesar; predvsem naj ostane tajno, kdo je siroto semkaj privedel.«

Redovnica se je poslušno priklonila. Ponovno se je zahvalila za darilo ter mu želela srečno vožnjo. V potrdilo stroge molčečnosti je položila prst na usta.

Zunaj ga je čakal voznik in konj je nemirno udarjal s kopiti. Vitez mu je pogladil grivo – dokaz, da se je vrnil izredno dobre volje. Kadar mu je kaj spodletelo, tedaj je robantil, da se je kar kadilo.

Sedel je na voz ter se zadovoljno obliznil. Zvijača mu je uspela: njegova žrtev je pokopana pod zidovje gorskega samostana daleč od Višavja. Le iščejo naj jo in poizvedujejo, tukaj je ne bodo nikdar izsledili. Njegovo zlobno srce se je radovalo v zavesti zmage in snovalo nove načrte.

VI.

Po ozki beli cesti med zelenimi travniki in rodovitnim poljem je jezdil Adolf zlatogorski v silovitem diru. Spremljal ga je oblaček prahu, ki je nastajal pod konjskimi kopiti. Jezdec je bil ves utrujen in oznojen; vendar ga hladne sence niso mogle ustaviti in privabiti v svojo bližino. Hitel je nepretrgano naprej, ne meneč se za vročino.

Podila ga je nevidna moč – skrb, kaj se godi na Višavju. Zakaj ga je izkušena vzgojiteljica Hilda tako nemudno pozvala? Pa da mu ni pisala Milena kakor po navadi! »Tukaj ni vse v redu«, ga je nekaj begalo. »Mileni se je nekaj pripetilo.«

Zaman je ugibal in premišljal. Poti in ceste so bile prazne, ko je prijezdil pod Višavje. Nikjer ni mogel izvedeti, kaj se je zgodilo. Na njivah ni bilo več tlačanov. Preproste vasice so se skrivale med drevjem in molčale. Videlo se mu je, kakor da bi vsa okolica žalovala.

Ves upehan je prispel pred graščino. Vratar mu je odprl vrata in odvedel konja, iz katerega se je kar kadilo. Vselej mu je prihitela naproti Milena, a danes se ni prikazala. »Kje je?« ga je strašilo. »Kaj jo je zadržalo?«

»Kaj je novega?« je vprašal vratarja. To je bilo njegovo prvo vprašanje.

»Grozovita nesreča ...« je odgovoril jecljaje. Več ni mogel izpregovoriti.

»Milena mrtva?« se je izvilo Adolfu iz prsi.

»Še huje ...«

»Kaj je huje kot smrt? Govori!«

»Ne morem ...«

Na dvorišču se je pojavila Hilda v žalnem oblačilu. Ko je zagledala Adolfa, je bridko zaplakala.

»Hilda!« ji je zaklical. »Kaj vse to pomeni? Odkod ta čudna izprememba?«

»Oh, Adolf!« ga je milo pogledala. Plemič je zapazil njene udrte oči in prepadeno lice. »Ali je res to Hilda?« je osupnil. »Komaj ji je še podobna ...«

»Kje je Milena?« je dahnil trepetaje.

»Milena, moja zlata Milena!« Hilda je sklenila roke in omagovala. Adolf jo je opiral, da se ni zgrudila.

»Povejte, kaj je z Mileno. Ali je umrla? Morda ste jo že pokopali?«

»Oh, če bi bila vsaj v grobnici – tam doli pri očetu! Kako bi bila hvaležna!«

»Kje pa je?« je vprašal z bolestnim glasom.

»Ne vemo.« Njen glas je izražal strašno bolečino.

»Zakaj nisem ostal doma, da bi jo bil čuval in branil! O, kako sem nesrečen!«

»Milena, moja nesrečna golobica!« Povedla ga je v sobo, kjer sta se v usodni noči še zabavali z Mileno. Omahnila je od žalosti v naslanjač in ni mogla dalje govoriti.

»Hilda, zakaj me mučite z molčanjem. Ali mi ne zaupate?« ji je očital. »Olajšajte mi bolečino ... Srce mi bo izkrvavelo ...«

Pokazala mu je na mizi listič, na katerem je bila zapisana njena smrtna obsodba. Opozorila ga je na skrivnost molčanja.

Plemič je prečital in osupnil: »Hilda, kdo je to napisal?«

»Ne smem povedati«, je ponovila in mu namignila na listič, na oporoko njegove zaročenke.

Prebral jo je in rekel: »Pisava je sicer njena, a se ji pozna tresoča se roka ... Tu se je godilo nasilje ... Kdo se je predrznil?«

»Adolf, povedala sem, kaj me čaka, ako bi izdala ...«

»Ne bojte se nikogar! Jaz sem tukaj. Kar je zapisano, ni drugo kakor prazne grožnje.«

»Prav za prav me veže dolžnost«, je izprevidela, da ne sme molčati. Tudi ne, ako bi morala takoj umreti. »Morda pa je rešitev le še mogoča, ako se nemudno odpravimo na delo ...«

»To je vse, kar nameravam. Poprej pa moram vedeti, kje in kako je treba začeti. Ako ljubite Mileno, mi pomagajte!«

»Rada sem vam na uslugo. Toda, kar vam morem povedati, je malo in nepopolno ...«

»Pa vendar bolje ko nič. Povejte mi torej brez strahu, kako je prišlo do tega, da je Milena napravila oporoko. Kdo jo je prisilil in s kakšno pretvezo?«

»Razbojniki z golim mečem.« Natančno mu je opisala ves potek usodnega večera. Navedla mu je vse podrobnosti grozovitega dogodka. Med pripovedovanjem jo je večkrat posilil jok ter ni mogla takoj nadaljevati. Silna žalost ji je vzela besedo.

Naposled je prišla do prizora, kjer jo je premagala bolečina. »Mileno so odvedli«, je še povedala in omedlela.

»Kam so jo odvedli?« Plemič je kar priskočil, tako ga je zabolelo.

»Ne vem«, je počasi nadaljevala. »Ko sem se zavedla, sem bila sama ...« Hilda je govorila po tihem, da se je komaj razumela.

»Sreča, da niste umrli od strahu«, je govoril plemič poln sočutja. »Milena, Milena! Koliko si morala prestati!«

»Pomislite, pa še ponoči ob enajsti uri! Oskrbnik je bil s hlapci na Pristavi ...«

»Čudno.« Plemič ni mogel razumeti. »Kako so prišli lopovi na dvorišče? Kdo jim je odprl vrata?«

»Neznanec je prevaral vratarja, češ, da prodaja zdravilna zelišča. Nato ga je omamil ...«

»Napad je bil maščevalno zasnovan«, je prišel Adolf do zaključja. »Kakšni so bili tisti našemljenci? Ste li koga poznali?«

»Nikogar, da bi mogla priseči. Nosili so ostudne krinke in govorili s popačenim glasom. Pri hoji so se spakovali.«

»Kako se je vedel poglavar? Tukaj bo treba začeti. Slutim namreč temno ozadje ...«

»Ne vem natanko in vam ne morem zaupati tega, kar se mi dozdeva ...«

»Jastreb z Aržišča se je spustil na nedolžno žrtev ...« Iztegnil je roke, kakor bi mu hotel zaviti vrat in rešiti nesrečno mladenko.

»Vzeli ste mi besedo z jezika«, je potrdila njegovo mnenje. »Na žalost pa bi mu tega ne mogla dokazati ...«

»Jaz mu bom dokazal«, se je potrkal na prsi. »Sam mi bo pokazal sled za ugrabljeno zaročenko. Višje sodišče ga bo pozvalo na odgovor. Prejel bo, kar je zaslužil.«

»Storite, kar morete, samo da rešite Mileno ...«

»Hilda, to je moja edina želja. Ako jo ne najdem, naj umrjem. Brez Milene ne morem živeti.«

»Samo enkrat naj jo še objamem«, je hrepenela med bridkim ihtenjem. »In potem naj pride karkoli ...«

»Nihče vam ne bo skrivil lasu. Odslej ste pod mojim varstvom ...«

Vzgojiteljica se ni mogla utolažiti. Oblegale so jo strašne misli. »Kje je Milena?« je vila roke in rotila nebo, naj ji odkrije njeno usodo. »Morda vzdihuje v globoki temni ječi – uboga žrtev maščevanja ... Ali pa je že umorjena in pokopana ... Kdo ve, kakšne muke je morala pretrpeti?«

Adolf pa ni izgubil poguma. Otresel se je brezupnosti ter se oklenil upanja – rešilne zvezde v temni noči. Od nekod mu je pihal blažilni vetrič na trpečo dušo. Zavest, da Milena ni za vedno izgubljena, mu je lajšala zevajočo rano. Še jo bo našel, čeprav mu je prehoditi dolgo trnjevo pot ljubezni. Tedaj se bo razkadila megla in posijalo solnce ...

Ob misli na viteza je skrčil pesti in mu zagrozil: »Gorje ti, ropar z Aržišča! Zadela te bo kazen, katero si namenil drugim ... Krivica se bo maščevala!«

Vratar mu je naslikal neznanca, ki je prodajal zdravilna zelišča. Njegovo pripovedovanje pa se ni ujemalo z opisom, kakršnega je podala Hilda. Tudi drugim vitezovim pomagačem slepar ni bil podoben. Verjetno je bilo, da se je preoblekel potem, ko je omotil vratarja.

Mladenič je vstal in hodil nemirno po sobi. Njegove misli so blodile daleč okrog in iskale Mileno. V duhu je zagledal skrito na Aržišču. Ropar v viteški obleki se trudi, da bi izpremenil njene nazore. Ali bo ostala stanovitna v ljutem boju? Poznal je njeno zvestobo; vendar se je bal, da bo nasilstvo zlomilo njeno odpornost. Opravičeno ga je skrbelo, da bo prej ali slej omagala pod pritiskom silnih groženj in strahovanja.

Pozval je oskrbnika in mu naročil, naj zavaruje graščino z močno stražo. Hilda je v nevarnosti, da jo kdo napade. Tako bi bila odstranjena edina priča zverinskega dogodka. Zato je treba zapirati tudi podnevi glavna vrata. Posebno nevarne so lahko tuje osebe. Straža naj prime vsakega neznanca, ki postaja pred graščino.

Hilda je slonela v naslanjaču, zatopljena v usodo svoje varovanke. Očitala si je, da je zanemarila svoje dolžnosti. V največjem trenutku so ji odpovedale moči, ko bi bila morala žrtvovati kri in življenje. Same sebe se je sramovala.

Plemič je že snoval načrte, kako bo našel ugrabljeno zaročenko. Misel, da bo kar planil na divjaka, je previdno opustil. Več uspeha kakor sila in orožje mu je obetala zvijačnost. Zlobnik bo tajil kaznivo dejanje, zato ga je treba iznenaditi. Tedaj bo nepripravljen ter se ne bo mogel izmuzniti. Morda bi kazalo, ostati kje za ograjo in ga skrivaj opazovati. Ali pa se bo dala uporabiti še kakšna druga priložnost. Šele če bo odpovedalo zalezovanje, bo odločilo orožje.

»Sedaj na delo!« Adolf je stopil pred Hildo, da bi se poslovila. Z obraza mu je žarel pogum; njegovo srce je bilo polno odločne volje.

»Želim ti vso srečo!« mu je govorila. »Moje misli te bodo spremljale, dokler se ne povrneš z Mileno v naročju.«

Prav ko je hotel oditi, je vstopil služabnik. »Obisk!« je naznanil z običajnim poklonom. »Mlad gospod želi govoriti z Mileno.«

»Kdo pa je?« je poizvedovala Hilda in Adolf je vprašal služabnika, ali je povedal posetniku, kaj se je zgodilo.

»Rekel sem, da z Mileno ne more govoriti«, je plaho izpovedal.

»In tedaj?« je zanimalo Hildo.

»Mladi gospod se je silno prestrašil ...«

»Reci mu, naj vstopi«, je velela služabniku in prosila Adolfa, naj še nekoliko počaka.

Služabnik se je priklonil in odšel z naročilom.

Kmalu nato so se odprla vrata. Vstopil je Oton, vitez z Aržišča. Bil je neprijetno iznenaden. Prav nič ni mislil, da bo naletel na nevarnega nasprotnika. Po tihem je klel beriča, ki ga je nepravilno obvestil. Ako bi bil vedel, bi se ne bil nikdar odpravil na Višavje.

»Čemu si prišel?« ga je nahrulil Adolf, čim ga je zagledal.

»Na obisk. Z Mileno bi rad govoril.« – Vitez je bil navidezno miren. Znal se je potuhniti, čeprav ga je skrbelo, kako se bo zagovarjal. Zavedal se je krivice, ki se mu je brala z obraza.

»Hinavec! Ali meniš, da boš z zvijačo izbrisal svoje dejanje? Mene ne boš nikdar prevaral.«

»Kaj sem ti storil, da razgrajaš? Jaz te ne razumem.«

»Vitez Oton!« Plemič je stopil predenj ter ga premeril od nog do glave. »Rotim te pri časti tvojih prednikov, kje je Milena ...«

»Kaj, ali ni doma?« se je vprašujoče začudil.

»Oton, ne uganjaj budalosti. Kam si jo odvedel?«

»Jaz?« je ponovno osupnil.

»Ti!« je zaupil, da je zadonelo po sobi.

»Adolf! Ali misliš zares ali za šalo? Dokaži, kar mi očitaš! Še vedno te ne razumem ...«

»Kdo je zahteval, da je Milena spisala oporoko?«

»Ne vem.« Spomnil se je, da ni prav odgovoril, zato je popravil: »Kakšno oporoko?«

»In kdo je zagrozil Hildi s smrtno obsodbo?«

»Kaj čujem!« se je delal nevednega. »Take reči so se godile na Višavju!«

»Kdo je narekoval te vrstice?« Adolf mu je pokazal oba lista: oporoko in obsodbo.

»Pa res!« se je nalašč prijel za glavo. »Kolika predrznost! Kdo se je upal kaj takega storiti?«

»Ti!« mu je zatrobil v uho. »Ali si me zdaj razumel?«

Vitez je porasel: »Prekliči, kar si neutemeljeno izrekel!«

Plemič ga ni hotel poslušati. Vprašal ga je drugič s krepkejšim glasom: »Kje je Milena?«

»Čemu se dereš?« Tudi vitez je postal osoren. »Mar sem jaz njen varuh?«

»Nisi varuh, ampak rabelj! Odvedel si jo kakor krokar golobico. Prišel si ponoči kakor tat z našemljenim obrazom ...«

»Dokaži!« je oblastno zahteval. »Kje so priče?«

»Kdo je omamil vratarja? Kje je slepar z zdravilnimi praški? Kdo je zasadil na mizo meč in prisilil Mileno, naj se odpove bogastvu?«

»To je nesramno sumničenje, ne pa dokazi. Pozivam te, da mi daš zadoščenje.«

»Ti, ki nisi vreden drugega imena kakor razbojnik, ropar.«

»Pomnil boš, kdaj si to izrekel. Na dvoboj te vabim.«

»Upaš se mi celo groziti? Odgovori, kje je Milena!«

Vitez je gledal divje okrog sebe. Rdečica na njegovem obrazu se je izpremenila v modro barvo. V prsih mu je kipelo sovraštvo in iskalo duška, da bi planilo na površje.

»Kje je Milena?« je zasekal Adolf kakor s sekiro.

»Kakor vidim, je res ni tukaj«, so mu šklepetali zobje. »Tedaj se mi je skrila zaradi tebe.«

»Dovolj!« Plemič je poklical oskrbnika. Vitez je stal pogumno na svojem mestu. Domišljal se je, da ga ne more nihče premakniti.

Oskrbnik je bil že pripravljen, sledila mu je četica beričev. Vsi so bili oboroženi in so zastražili vrata.

Adolf jih je nagovoril: »Tukaj je ropar, ki je odvedel Mileno. Dejanje je dokazano, čeprav ga zlobnik noče priznati. Da bi se umil, je uporabil zvijačo. Njegova predrznost ga je speljala v zanko. Zdaj je v naši oblasti.«

Beriči so se vzravnali in čakali povelja.

»V ječo ga vrzite!« jim je zapovedal. »Tam naj se pokori za svojo hudobnost. Drugega ne zasluži.«

Oton je stopil ošabno pred nasprotnika. »Jaz sem vitez z Aržišča!« se je potrkal na prsi. »Gorje mu, kdor se me dotakne!«

»Izvršite, kar sem vam ukazal!« je odločno zahteval. »Na mojo odgovornost!«

Obdolženec se je obupno branil: »Obsodili ste me brez prič in dokazov ... Izpustite me, naj se maščujem ... Viteza z Aržišča ne bo nihče zapiral ... Gorje vam, krivičniki!«

Hotel je udariti z bodalom, ki ga je vzel iz žepa. Beriči so mu ga izvili iz roke. Ko so ga podrli in zvezali, je divje preklinjal. Grizel je ko pes, ki popade, kar doseže. Komaj so ga ukrotili.

Ječa, kamor so ga zaprli, je bila spodaj v pritličju. Majhno celico so zapirala močna železna vrata. Gosto omreženo okno v debelem zidu je gledalo zadaj v dolino. Prostor je bil nekoliko vlažen, sicer pa še precej snažen. Namenjen je bil boljšim jetnikom.

Nato so se zbrali k posvetovanju. Adolf je dajal nasvete in navodila. Skrbno je naročal, naj ostane tajno, kar se je zgodilo. Nihče ne sme izvedeti, koga so zaprli. Tako bo olajšano zasledovanje.

Hilda, grajska vzgojiteljica, si je oddahnila ob zavesti, da je pod ključem nasilnik, kateremu je podpisala svojo obsodbo. Zdaj lahko mirno odkrije svoje mnenje in se ji ni treba bati maščevanja. Stresla pa jo je misel, da še ni prestana vsa nevarnost. Zlobnik ima svoje pajdaše, ki ga bodo hitro pogrešili. Znana jim je tudi usoda njene varovanke, nad katero se bodo malopridniki kruto maščevali. Bolj kakor prej se ji je videlo ogroženo njeno mlado življenje.

Adolf se je do pičice strinjal z njenim mišljenjem. Nobenega trenutka ni smel več zamuditi. Brž se je poslovil in odšel na delo.

VII.

Za gorami je zatonilo solnce, prvi mrak se je spuščal na ravnino. Življenje okrog Aržišča je potihnilo. Ptički so se poslovili od dneva in se umaknili v gozdno zavetje. Samo kos se je še dvignil na smreko in drobil večerno pesem.

Proti gozdiču, v katerem je stala aržiška graščina, je lezel berač z utrujenimi koraki. Rama mu je slonela na bergli, dočim se je z desnico opiral na palico. Ponosen klobuk s širokimi okraji mu je segal skoro do sredi lica. Njegova obleka je bila umazana in raztrgana. Od hlač so visele spredaj in zadaj razcefrane krpe. Na hrbtu je nosil zašito vrečo, kamor je spravljal milodare.

Ustavil se je ob gozdu, kakor bi iskal poti v graščino. Kraj pa mu je moral biti znan, zakaj takoj je bil pogrešil znamenje, ki je stalo tukaj blizu gozda. Iznenadilo ga je tiho ječanje.

»Kdo neki javka?« Prosjak je gledal okrog sebe in vlekel na ušesa. Zdelo se mu je, da čuje moške glasove. Zmračilo se je že toliko, da človeka ni mogel od daleč poznati.

Tam, kjer je prej stalo znamenje, je čepel starec, ogrnjen z rjuho. »Ali greš po mene?« je vprašal s trepetajočim glasom.

»Čudno vprašanje!« si je mislil ubožec in rekel glasno: »Kaj se me bojiš, neznani prijatelj?«

»Zato, ker sem podrl znamenje ... Poglej ga, tamle stoji ... Noč se bliža, pa nima strehe ... O, kako se mi smili, a mu ne morem pomagati ...«

»Ali si blazen?« Berač je napenjal oči, pa ni mogel nikogar zapaziti. Zato je bil radoveden, koga prav za prav pomiluje.

»Svetnika, ki sem ga postavil iz znamenja za grm ... Vidiš ga, še vedno je tam in joka ...«

Berač je spoznal, da govori z nesrečnikom, ki se mu je zmešalo. Zato ga je tolažil: »Nisi kriv, ker so te najeli. Zato ti bo odpuščeno. A gorje onemu, ki te je nagovoril!«

»Oskrbnik me je premotil z denarjem ... Njega primi, toda meni prizanesi ... Saj se kesam in se bom tudi spokoril ...«

»Nikar se me ne boj!« Berač je prilezel predenj in mu položil roko na ramo.

Marluga je mrl od groze, ko je zagledal porasli prosjakov obraz. »Že vem: vzel me boš s seboj ...« je jecljal ter se plaho umaknil.

»Prijatelj, kaj si prav za prav domišljaš?« Berač ga ni mogel razumeti.

»Ali nisi hudobec? Ker sem porušil znamenje, sem ti ustregel ... Prišel si po mojo dušo ...«

Berač se mu je posmehnil: »Z vragom se bosta že pomenila. A jaz te ne maram. Star sem in nadložen, samemu sebi sem napoti. Kdo te bo preživljal?«

»Torej nisi rogač iz pekla?« Plašljivec se je pomiril. »Kam pa greš?« je bil naposled radoveden.

»V graščino. Noč me je zajela, pa bi rad kje prenočil.«

»Ne hodi, prijatelj. Tam nimajo srca za siromake. Ali se ne bojiš beričev. Pretepli te bodo in zaprli.«

Prosjak se ni dal oplašiti.

»Pa pojdi v božjem imenu«, se je vdal Marluga. »Ne zameri, ker sem te zamenjal z vragom. Odkar sem porušil znamenje, ne najdem več pokoja. Najrajši bi si vzel življenje ...«

»Tega pa nikar! Ako to storiš, tedaj si zapisan vragu ... Zdaj mu še lahko uideš ...«

»Ali meniš?« se je ustrašil. »Tedaj te bom poslušal.«

Berač je počasi odkrevljal. Tedaj se je v gozdu že popolnoma zmračilo. Po drevju so se oglašale sove z različnimi glasovi. Togotno so pihale med vejami, koder so čule pod seboj drsajoče korake.

V objemu gozda se je prosjak nenadno vzravnal in odložil berglo na ramo. Hoja mu je bila krepka in gibčna. Sukal se je kot mladenič v najlepših letih. Hodil je ob strani, kjer je bila cesta porasla s travo, da ga niso izdale stopinje.

Pred grajskimi hlevi se je zopet sključil in naslonil na berglo. Obkolila ga je tolpa psov, ki so pridrli od vseh strani z glasnim lajanjem. Nerodno je zamahnil s palico, kar je živali še bolj razdražilo. Razkrojil jih je šele grajski hlapec, ko je pričel udrihati z bičem.

Nato je nadrl siromaka: »Kaj iščeš tukaj, stara pokveka?«

»Stemnilo se je, pa nimam prenočišča«, je odvrnil prosjak s trpečim glasom. »Bog vam bo povrnil, ako me vzamete pod streho.«

»V ječi je za lenuhe dovolj prostora. Naj li pokličem beriča?«

»Usmilite se poštenega siromaka«, je prosil s povzdignjenimi rokami. »Ali naj spim pod milim nebom?«

»Poberi se od tukaj!« je zarjul in nameril z bičem.

»Pusti ga!« se je zavzel za prosjaka starejši hlapec. Z njim so se strinjali vsi ostali posli ter se zgražali nad sirovim početjem. Neizkušeni mladič bi jo bil kmalu pošteno izkupil. Moral se je podvizati, da je odnesel zdravo kožo.

Hlapec je prijel siromaka za roko in ga povedel v hlev, kjer je bilo v zadnjem kotu nekaj sena in slame. Tukaj mu je pripravil borno ležišče. Priskrbel mu je tudi večerjo, katere se ubožec ni dotaknil. Preveč je bil utrujen.

Preden se je zleknil na slamo, se mu je ginjen zahvalil. Zadnja beseda mu je utihnila v rahlem smrčanju. Ubožec je sladko zadremal.

Rog grajskega čuvarja je zatrobil uro počitka. Luči v graščini so ugasnile druga za drugo. Vratar je zaklenil vrata.

Tudi na dvorišču pred hlevi je potihnilo šumenje. Tlačani so odhajali domov, domači hlapci pa so se umaknili v hlev k živini. Posedli so okrog po jaslih in govorili o tem in onem.

Zaradi tujca, ki je ležal v kotu na slami, sta se hlapca pošteno zbesedila. Mlajši je menil, da so taki ljudje nevarni postopači, katere je treba neusmiljeno preganjati. Starejši pa ga je zagovarjal: »Vsak pohabljenec je velik revež; celo zdravim nagajajo nadloge in težave. Kaj naj šele rečejo oni, ki hodijo ob palici po klancih življenja ...«

»Bolje jim je kot nam«, mu je ovrgel hlapec, ki ni poznal sočutja do siromakov. »Poleti polegajo po sencah in kradejo Bogu čas, ljudem pa milodare. Živijo popolnoma brez skrbi kakor ptički, ki ne sejejo in ne žanjejo. Ni jim treba delati tlake niti dajati desetine.«

Izkušeni tovariš mu je dokazal zmoto in ga pognal na seno. Zapodil je tudi mlečnozobega pastirja in razposajenega kravarja. Navihanci so se zbrali na dvorišču, odkoder so odšli v bližnjo vas na vasovanje. Peti so začeli šele onkraj gozda, ker se petje ni smelo slišati v graščino.

Starejši hlapci so ostali doma pri živini. Spati se jim ni ljubilo. Glasno so se pogovarjali, zakaj neznanec je smrčal, da je kar hreščalo. Ležal je mirno na eni strani, ves čas se ni preobrnil.

Med živahnim pogovorom so zaškripala hlevna vrata.

»Kdo je?« se je oglasil hlapec, ki je imel v hlevu prvo besedo.

»Blaže.« Prišlec je povedal svoje ime in zaprl za seboj vrata.

»Truden sem, kakor bi bil prišel s tlake«, je potožil in sedel med tovariše. »Za nameček me ščiplje v kolenih ...«

»Le bolj tiho!« ga je opozoril hlapec. »Tamle na slami prenočuje tujec ...«

»Pa spi kakor klada«, je omenil volar. »Razen tega je gluh, da moraš zatuliti na ušesa.«

Blaže, grajski voznik, se ni preveč zanimal za berača. Pohabljenec z berglo mu ni nevaren, posebno še, ako dobro ne sliši. Tudi ako ujame kako besedo, mu ne more škodovati.

Sezul si je čevlje in iztrkal slamo. Tožil je, da ga pečejo noge.

»Pa nisi zopet koga vozil?« ga je vprašal Anže, tako je bilo ime volarju.

»Tisto pa ne«, je zanikal. »Vsako noč pa ne gremo tako daleč ...«

»Viteza že zopet ni doma«, je šepnil konjar Marko.

»Kod neki hodi?« je prisluhnil Anže.

»Koder hoče«, je odvrnil Blaže. »Ako nam pomigne, moramo za njim ob vsakem vremenu ...«

»Tako je!« je potrdil Marko. »Vol se ne sme upirati gospodarju, kadar ga napreže ...«

»Nikar preveč glasno!« jih je zopet opomnil hlapec. Ni še pozabil udarcev, katere mu je naštel berič na oskrbnikovo povelje.

Utihnili so in poslušali, kdaj se bo berač preobrnil. Ker pa slama ni zašumela, je pošepnil Marko skrivnostno: »Viteza že dva dni nisem videl ...«

»Ima pač svoja opravila.« Blažetu ni ugajalo, ker so se posli vtikali v zadeve njegovega gospodarja.

»Nekaj si bo zopet izmislil«, je vedel Marko.

Anže se je rad bahal in postavljal, zato je veljal na Aržišču za prvega hlapca. »To je tako«, je rekel vselej, preden je kaj bolj važnega izustil. »Milena se mi smili ... Ni prav, kar se je zgodilo ...«

»Seveda ni«, je potrdil Blaže. »Pa ne moreš pomagati!«

»Revež nima pravice govoriti«, je omenil hlapec. »Še vzdihniti ne sme, kadar ga namlatijo beriči.«

»Uboga Milena!« je ponovil Anže. »Koliko je prestala!«

»Kam sta jo pa odvedla?« je poizvedoval radovedni Marko.

»To je skrivnost.« Blaže mu ni mogel ustreči.

»Pa vendar ... Takole med nami rečeno in prst na usta ...«

»Vseeno. Prisegel sem in vem, kaj me čaka, ako bi izbleknil ...«

Marko je odnehal. Prisega mu je bila sveta, ni se ga upal več nadlegovati.

Anže pa je začel modrovati: »To je tako: človek ne sme samo govoriti, marveč mora tudi molčati. Kdo je molčal, ne vprašujejo, pač pa, kdo je govoril. Kdor molči, najbolje odgovori. Kar vesta dva, ve pol sveta. Blaže ni tak kakor tisti, ki je zaupal peči, kaj se mu je pripetilo. Peč je seveda molčala, vedeli pa so drugi, ki so poslušali.«

Tako je govoril Anže vpričo tovarišev, toda sam v sebi je mislil drugače. Zanašal se je, da mu bo Blaže vse razložil, kadar ne bo nihče slišal. Saj mu je zaupal že mnogo, več, kakor je mogel pričakovati. Seveda mu je moral obljubiti, da bo ohranil zase. Šele potem mu je odkril zanimive prizore iz one noči, ko je vozil višavsko Mileno v skrivališče gorskega samostana.

Radovednemu Marku se je bilo hudo premagovati. Zmajeval je z glavo in začel po kratkem molku: »Samo to bi še rad vedel, kaj se je Milena pregrešila. Brez povoda bi je vitez ne bil odvedel ...«

Toliko mu je bil Anže pripravljen razodeti. »To je tako«, mu je razlagal. »Vitez se je maščeval nad Adolfom in nad Mileno ...«

»Radoveden sem, kaj je zanetilo sovraštvo.«

»Menda ljubezen ...« Anže je vprašujoče pogledal Blažeta, ali se je prav izrazil.

Blaže je popravljal: »Vitez in Milena sta se nekaj časa dobro razumela. Kmalu pa je prišlo do razdora. In to je bilo Adolfovo maslo ...«

»Med Aržiščem in Zlatogorjem menda še ni bilo nikoli pravega prijateljstva. Adolf in Oton sta se vedno črtila ...«

»Oba bi rada sedela pri isti mizi ...« je omenil hlapec, ki radi boječnosti ni mnogo govoril. »Pa je prišla zavist in stopila na sredo ...«

»Zdaj bo šele grmelo!« je skrbelo miroljubnega konjarja. »Še udarili se bodo z orožjem ...«

»Kaj praviš, Blaže?« ga je Anže zaupno pogledal.

»Hm.« Voznik je zmignil z rameni. »Mileno bodo iskali ...«

»Pa jo bodo tudi našli«, je vedel strahopetnik. »Milena se bo še vrnila. Dobro si zapomni!«

»Ni mogoče!« je zanikal Blaže. »Še mislil ne bo nihče tako daleč ...«

»Ali ste se dolgo vozili?« je bil Marko zopet radoveden.

»Dokler nismo tja prišli«, mu je odgovoril.

Marko se je ponovno obrisal pod nosom. Vendar se ni dal ugnati. »No, koliko si pa zaslužil?« se je hotel pošaliti.

»Pot v krtovo deželo, ako napasem tvojo radovednost ...«

»Oho, tako malo mi zaupaš!« ga je ozlovoljilo.

»Nič, ker preveč sitnariš!«

Anže ju je pričel miriti. Grajal je konjarjevo nadlegovanje in hvalil voznikovo previdnost. Oba je postrašil z vitezom, ki ne pozna usmiljenja.

»Ali tujec še spi?« je zaskrbelo Blažeta.

»Spi«, je potrdil plašljivec. »Ves čas se ni premaknil.«

»Pokliči ga!« Blaže se je hotel prepričati.

Hlapec ga je klical, a berač se ni oglasil.

»Hvala Bogu!« se je vzradostil. »Zdaj pa o tem kar tiho! O Mileni nič več nobene besede!«

Pričeli so se meniti o Marlugi, kako je podiral kapelo. Čim je odstranil iz znamenja svetnika, se je zatel takoj kesati. Rad bi bil popustil delo, a se je bal beričev. Moral je opraviti, kakor je bilo dogovorjeno. Zato se je prikupil vragu, ki ga obiskuje med polnočno uro. Ves se je že posušil, tako ga skrbi in bega.

Tedaj se je prebudil berač; obrnil se je na ležišču in glasno zastokal.

»Si li bolan?« ga je vprašal Anže.

Prosjak mu ni odgovoril. Molčal je nalašč – tako ne bo nihče mislil, da je poslušal.

»Ako si bolan, ti lahko skuhamo kamelic«, mu je prigovarjal Marko. »Zadaj za hlevom pa raseta pelin in meliza ...«

»Kje pa sem?« se je berač naposled zaspano oglasil.

»V hlevu na Aržišču«, mu je povedal Anže. »Pridi sem, da se bomo kaj pomenili!«

»Ali ni še dan?« je zasehal. »Zdelo se mi je, da sem slišal petelina.«

»Saj se je šele znočilo«, mu je odvrnil Marko. »Menda bi rad že odrinil ...«

»Zares, imenitno sem počival.« Berač je vstal in počasi zapustil ležišče. Zaropotali sta palica in bergla, pa je sedel ob jaslih med njimi na otepu slame.

»Kje domuješ?« so ga vprašali.

»Danes tukaj, jutri tam – če mi všeč ni, grem drugam«, se je pošalil. »Dobro pa se počutim, kamor pridem.«

»Kaj ti je pokvarilo noge?« je zanimalo Marka.

»Eh, na starost pride vsa nemarnost ...« Videlo se je, da berač ni rad govoril o tem.

»Ali si bil v vojni?« Tudi Anže je moral kaj vprašati.

»Nisem bil«, je kratko odgovoril.

»Pohabljen od rojstva«, si je mislil Anže.

»Kaj pa je novega po svetu?« je Blaže segel v besedo.

»Novice me bore malo zanimajo. Kdor ne poizveduje, mu tudi ne pripovedujejo ...«

»Se li kaj čuje o uporu?« je skrbelo bojazljivca.

»Kdo mi bo kaj takega zaupal ...«

»Ali znaš čarati?« Marko ni bil le radoveden, ampak tudi praznoveren.

»Ne znam, pa tudi nočem. Slabega ne maram nikomur storiti ...«

»Povej nam kaj o čarovnicah in strahovih.«

»Nisem pri taki volji ...«

»To je tako«, je mrmral Anže samemu sebi. »Drugi berači vedo toliko povedati, temu mrtvilu pa se komaj ljubi govoriti ...«

»Kaj pa vedeževanje?« se je spomnil Blaže. »Nekaterim ljudem je prirojeno, da uganejo bodočnost ...«

»To pa, to!« je priznal berač na vsa usta. »V tem me ni še nihče prekosil.«

»V čem? Kako pa?« so hiteli vpraševati.

»Prihodnje reči vidim kakor v zrcalu ...«

»Ali tudi ponoči?«

»Vseeno. Zamislim se, pa vidim, kar je komu namenila usoda ...«

»Pa vedno uganeš? Ali se nisi še nikdar premotil?«

»Nikoli. Dozdaj sem še vselej pogodil ...«

»Bi nam li hotel prerokovati?«

»Kdor želi, mu rad ustrežem. Vendar pa nikogar ne silim ...«

»Koliko boš pa zahteval?«

»Ničesar drugega kakor nekoliko hvaležnosti.«

»Jako poceni!« Hlapce je prešinjalo sladko zadovoljstvo. Očarani so posedli okrog berača in čakali nestrpno, kdaj jim bo začel odkrivati bodočnost. Skoro so se zbesedili, kje se bo začelo.

»Začnimo od kraja!« Prosjak je pozval Marka, naj mu poda desnico. Pretipal mu je dlan in rekel: »Ti boš dolgo živel in dobro ti bo na zemlji. Oženil se boš, kadar dopolniš trideseto leto. Žena ti bo zvesta družica. Dobil boš sina in hčerko, ki ti bosta stregla na stara leta. Umrl boš v pozni starosti tri dni pred novim letom ...«

»Kaj pa otroka?« Marko je hotel izčrpati beračevo bistroumnost. »Ali bosta preskrbljena?«

»O osebah, katerih še ni, ne morem govoriti.«

»Kako pa veš, da mi bo žena vdana in zvesta?«

»Zato, ker je že rojena ...«

Ni mu mogel do živega; zadovoljiti se je moral s tem, kar je izvedel. Bodočnost mu je v celoti ugajala, samo to mu ni bilo všeč, ker bo naposled tudi umrl.

Za njim je prišla vrsta na Anžeta, čigar desnica je bila težka in močna. Črte na raskavi dlani so pomenile pretečo nevarnost. Mož pa se ji bo srečno izognil. Nato bo rešil nekomu življenje in prejel plačilo. Postavil si bo hišico in se oženil. Živel bo mirno in zadovoljno, toda brez družinskega blagoslova.

Anže je bil zadovoljen s svojo usodo. »To je tako«, je rekel, »taka je postava in preroki ... Zgodi se mi po tvoji besedi ...«

Na vrsto je prišel hlapec, ki je prej najmanj govoril. Plaho je iztegnil desnico, kakor bi se bal izvedeti, kaj ga čaka. Sreče ni pričakoval, njegovo mlado življenje je bilo prepojeno s trpljenjem. Beriči so mu bili vedno za petami. Dan na dan ni slišal drugega kakor psovke in žvižganje ostrega biča. To pa zato, ker se je nekoč zameril oskrbniku in beričem.

Berač se je dotaknil njegove dlani in izpregovoril: »Dečko, ti pač nisi rojen pod srečno zvezdo ...«

Fantu je zastala beseda. Vprašal je tiho in boječe: »Ali se ne bo nič izpremenilo?«

»Obupati ne smeš, a vendar ... Toda o tem molčiva ...«

»Bolje je, da ne vem. Ne poostrujte mi trpljenja!«

»Nobene besedice več. Morda se bova še kdaj srečala in tedaj bova drugače govorila ...«

»Naj le pride, kar hoče!« Hlapec se je zleknil po tleh in položil roko pod glavo.

Ostal je samo še Blaže. Ves čas si je gladil dlan in ugibal, kaj mu je usojeno v življenju.

Prosjak mu je najprej potipal žilo, nato se je dotaknil s prsti trde dlani. Izrekel je šele čez dalje časa: »Sreča se ti bliža z naglimi koraki. Obsula te bo z bogastvom ter ti pripravila udobno življenje. Živel boš kakor v raju, imel boš vsega v izobilju ...«

»Ali meniš?« Blaže mu ni mogel verjeti.

»Tako je zapisano na tvoji dlani«, je potrdil in nadaljeval: »Doživel boš srečne trenutke, ki pa so še zastrti z zlato zaveso. Tkale so jo rojenice, ko si ležal v zibelki ...«

»Odgrni jo in povej, kaj me čaka ...«

»Ne morem. Poprej moraš izvesti važno nalogo ...«

»Kakšno?« Vse je bil pripravljen storiti.

Berač mu je pretipal člene in dejal: »Žal, da mi je zapovedano molčati. Nekaj mi je namignilo, da nocoj ni pripraven čas za taka razodetja ...«

»Zakaj?« ga je užalostilo.

»Tudi to naj ostane tajno. Izvedel pa boš ob pravem času ...«

»Kdaj? Saj vidiš, da komaj čakam ...«

»Potrpi. Sicer ti ugasne upanje v zlato bodočnost ...«

Blaže se je zvijal v mučnem pričakovanju.

Tedaj je porasel Anže: »Počakaj, kakor ti svetuje. To je tako in nič drugače. Potrpljenje je božje mazilo ...«

Berač je utihnil, prerokovanje ga je utrudilo. Vzel je palico in berglo ter odlezel počasi v kot na ležišče.

Tudi hlapci so odšli počivat. Zunaj ob hlevu so imeli svojo sobo. Oblečeni so popadali na postelje, zakaj noč se je bližala jutru. Sleči se jim ni več kazalo.

Blaže ni mogel zaspati. Resno se je ukvarjal z mislijo, kako bi odstranil tisto zlato tančico in pogledal v bodočnost. Nekaj časa je sedel in premišljal; nato je legel ter se nemirno obračal.

Naposled se je odločil. Sklenil je pritisniti na berača, naj mu razodene skrivnost usode. Ko so drugi pospali, se je splazil po tihem iz sobe.

»Ali spiš?« je poklical bistrovidca in sedel na slamo.

»Kaj hočeš?« se je stresel prosjak, kakor bi se ga bil ustrašil.

»Ničesar drugega kakor to, da mi odkriješ bodočnost. Povej, kar si poprej zamolčal. Sicer te bom prisilil.«

»Ali si sam?« Berač se je sklonil na ležišču, hotel ga je zadovoljiti. Vendar ga je še izkušal: »Povej mi, ali si vreden mojega zaupanja?«

Nastavil mu je razgaljene prsi in rekel: »Poglej mi v srce, ako vidiš v bodočnost. No, ali je prazno? Kje je še toliko pokornosti in zvestobe?«

»Res je. O tem ne dvomim. Vendar o tako velikih stvareh ne moreva tukaj govoriti. Izberi si dostojen kraj, kjer ti bom odgrnil zaveso ...«

»Kje pa, kaj meniš?« Sam ni mogel najti pripravnega prostora.

Prosjak mu je pomagal: »Nekje zunaj gozda ... Sam moraš določiti ...«

»Ali tam, kjer je stalo znamenje?«

»Prav. Izbral si najboljše mesto. Tam pa morava biti, preden bo posijalo solnce ...«

»Odriniti morava takoj. Kmalu se bo pričelo daniti ...«

Berač se je postavil s trudom na noge in oprl na berglo. »Pa pojdiva po skrivni poti«, je rekel po tihem. »Bog ne daj, da bi naju kdo srečal ali dohitel!«

»Brez skrbi! Mahnila jo bova po bližnjici, po kateri hodi gospoda. Ta pa ne vstaja pred solncem.«

Tik pred odhodom so ju iznenadili pritajeni koraki. Razposajenci so se vrnili z vasovanja. Zunaj pred sobo so sezuvali čevlje, nihče ni črhnil glasne besede.

Blaže in berač sta počakala, da se je polegel šum. Nato sta odšla iz hleva skozi priprta stranska vrata. Zavila sta na uglajeno gozdno pot, obrobljeno z gosto živo mejo. Kmalu sta bila na drugi strani gozda.

»Tukaj je stalo znamenje«, mu je pokazal Blaže.

Sedla sta na obcestno ograjo. Na vzhodu je bledela danica. Nebo nad gorami se je čedalje bolj zlatilo.

Berač je dvignil roko in začel svečano: »Dečko, poglej proti vzhodu! Vrhovi jutranjih gora so obrobljeni z zlatom ... Kmalu se bo nasmehnila zarja in pozlatila tvojo bodočnost ...«

Blaže je bil ves očaran. Omamilo ga je skrivnostno zlato iz beračevega prerokovanja. Kamor je pogledal, povsod se je lesketalo.

»Od zlatih vrat, ki zapirajo bodočnost, pa je treba najti ključ«, je nadaljeval bistrovidec. »Brez truda se ne koplje zlata ruda ...«

»Dela se ne bojim. Moje roke so vajene trpljenja ...«

»Sreča ti je naklonjena in ne zahteva od tebe nikakega napora. Hoče pa, da ji pokažeš odkrito srce in dobro voljo.«

»Hočem!« je pritrdil brez odloga.

»Prisezi, kar si obljubil.«

»Prisegam!«

»Tedaj poslušaj!« Prosjak se je sklonil in mu dihnil v uho: »Razodeto mi je, da veš, kje je Milena, ki je bila odvedena z Višavja ... Znano ti je njeno bivališče ...«

Blaže je osupnil. Obraz mu je pobledel, a ga je kmalu zalila rdečica. Njegova molčečnost je bila postavljena na poizkušnjo. Kako naj taji vedeževalcu, kateremu ne more ničesar prikriti? Vsaka laž se mu bo poznala na obrazu. In naposled bo izgubil pravico do bodoče sreče.

Zato je pohlevno povesil glavo in rekel z občutkom: »Dobri mož, tega ne smem izdati!«

»Moraš!« ga je zavrnil prosjak z odločnim glasom. »Veže te prisega!«

»Ako to storim, bom izgubil glavo ...«

»Beži na Višavje! Tam ne boš več hlapec, kakor si tukaj na Aržišču. Graščakinja Milena te bo sprejela z odprtimi rokami ...«

»Vitez Oton ni človek, marveč zverina ...«

»Viteza se ti ni treba nič več bati ...«

»Ti ga ne poznaš, sicer bi drugače govoril ...«

»Ropar se je ujel v zanko ... Zaprt je na Višavju ...«

»Ali je priznal?« je hotel najprej izvedeti.

»Zato so ga vrgli v ječo ... Tudi ako bi se upiral, bi mu ne pomagalo ...«

Blaže je vzdihnil ob misli na posledice. Vedel je, da ima vitez mnogo zvestih pomagačev. Ti bodo izvedli obljubljeno kazen. V obraz so se mu režale vislice; smradljive ječe so odpirale svoja globoka žrela. Tam doli bodo glodale podgane njegovo truplo.

Z Višavja pa se mu je smehljala zlata bodočnost. Gori bo užival dobrote hvaležne graščakinje, katero bo rešil iz pregnanstva. Tlačani se bodo odkrivali njemu, ki je bil na Aržišču hlapec.

»Komu naj izdam bivališče višavske graščakinje?« se je naposled odločil.

»Meni!« je poudaril vedeževalec.

»Tebi?« Blaže se je glasno začudil.

»Meni«, je ponovil in privzdignil klobuk. Pod njim je bila zataknjena krinka, ki je zakrivila mlado obličje.

»Gospod Adolf Zlatogorski!« Hlapec ga je spoznal in padel na kolena.

Plemič je slekel ponošen plašč, pod katerim se je pokazala boljša obleka. Berglo in palico je odložil na ograjo. Nato je prijel mladeniča za roko ter mu rekel: »No, sedaj pač več ne dvomiš ... Brez skrbi mi lahko razkriješ usodo moje drage zaročenke ...«

Blaže ni več pomišljal. Najprej ga je prosil odpuščanja. Potem se mu je ponudil: »Gospod, ves sem vam na uslugo. Hitro, da se ne bo prej zdanilo. Pot je dolga in naporna ...«

Adolf je zažvižgal v prste.

Tedaj jima je pridrčala nasproti lepa kočija. Voznik je obrnil in pomagal plemiču na pripravljeni prostor. Blaže je sedel k vozniku na sedalo in usmeril konja, ki je pohitel v daljavo.

Adolf se je pogovarjal v duhu s svojo izgubljeno nevesto ...

VIII.

Med obzidje gorskega samostana je posijalo poletno solnce. Na vrtu v bujnem grmičevju so ščebetale senice in pitale mladiče. Golobi so se kopali v lesenem koritu pri vodnjaku. Po gredicah se je zgrinjalo cvetje in čirilo prijetno vonjavo. Med njimi so se belile umetne stezice, posute z drobnim peskom.

Med cvetočimi gredicami je hodila mlada redovnica. Prilivala je cvetlicam. Obraz ji je bil bled in prepaden. Pod očmi so se ji poznale drče, od solz izorane.

Redovnici je bilo ime Klara. Bila je še novinka, zato ni smela biti sama. Spremljala jo je starejša sestra ter jo izkušala razvedriti. Pravila ji je o Bogu in o njegovi ljubezni.

»Čemu mi vse to pripovedujete, čestita sestra?« jo je zavrnila novinka – preoblečena Milena. »Vrnite mi prostost, katero sem nasilno izgubila.«

Sestra Dominika jo je tolažila: »Mi ne odločamo sami o svoji usodi, ampak o njej odloča On, ki nam je dal življenje. Njemu se moramo brez ugovora pokoriti. Niti las nam ne pade z glave brez njegove volje. Neskončna previdnost preizkuša s trpljenjem našo stanovitnost. Čudna in neiznajdljiva so pota božje modrosti!«

»Laže bi trpela, ako bi me preizkušal Bog; tako pa vem, da me mrcvari zlobnost brezvestnega človeka. Zakaj me je odvedel ponoči v zaprtem vozu? Poprej me je prisilil z grožnjami, da sem spisala oporoko. Narekoval mi je besedo za besedo in mi naposled zagrozil, da sem morala podpisati ono, kar si je izmislila njegova hudobnost. S silo me je odtrgal od moje dobre vzgojiteljice, ki je bila priča grozovitemu dogodku. Tudi ona je bila primorana, da je podpisala svojo smrtno obsodbo. Tako mora molčati o vsem tem, kar se je zgodilo.«

»Ubožica!« jo je pomilovala sestra Dominika. Mislila si je: »Zopet se ji je ponovilo. Bila je že precej mirna in vdana; preteklost je skoro pozabila. Kako huda mora biti njena bolezen!«

Milena je priznala: »Pod solncem sem najbolj nesrečno bitje. Pred meseci mi je umrl oče, katerega sem iskreno ljubila. Izbral si je naslednika v osebi mojega zaročenca. Zasnubil pa me je tudi vitez z Aržišča, katerega sem kratkomalo odklonila. Začel me je po peklensko sovražiti. Izrabil je odsotnost mojega ženina ter me odvedel. Nobena prošnja ga ni genila.«

Sestra Dominika ji ni verjela. Povedali so ji, da njena varovanka boleha na živcih, kar razburja njeno domišljijo. Zaradi pomirjenja so jo oddali v samostansko zatišje. Morda ji je nakopala to bolezen burna preteklost? Najbrž je doživela bridka razočaranja ali pa je bila celo prevarana s praznimi obljubami. O tem bi bila rada kaj izvedela, a ni hotela vpraševati. Taki pogovori ne spadajo na posvečeno samostansko ozemlje.

»Draga sestrica!« je spremljevalka ljubeznivo nadaljevala. »Božja volja zahteva, da pozabimo preteklost. Na njenih razvalinah moramo zgraditi lepšo bodočnost. Tukaj ni dostojno obujati spominov na minljivost. Pravila novega življenja zahtevajo, da se utrdimo v popolnosti in svetosti. Treba je sleči starega in obleči novega človeka.«

»Čestita sestra, jaz nimam poklica za vaše samotarstvo. Blagor vam, ki ste našli tukaj mir in zadovoljstvo, meni pa odprite kletko, da poletim v svobodno prirodo ...«

»Višavje je daleč, draga sestrica ...« Redovnico so posilile solze. Smilila se ji je uboga mladenka.

»Koliko ur je od tukaj do mojega doma?« je Milena zaupno poizvedovala. »Povejte mi natanko, čestita sestra!«

»Več dni hoda in pot je nevarna ...« jo je strašila, misleča, da namerava skrivaj uiti. »Po gozdih tulijo volkovi in roparji napadajo celo pri belem dnevu ...«

»Oh! Ali res ni nikogar, ki bi me povedel iz te puščave? Ali bom morala tukaj umreti? Kako hvaležna bi bila onemu, ki bi me rešil iz tega zidovja! Kdaj bo konec tega dolgočasja?«

»Sestrica Klara, misli rajši na večno domovino. Kako prazni so zemski gradovi v primeri z rajskim sijajem! Zemsko bogastvo se ruši in izgine; samo kar je večno, ostane ...«

»Čestita sestra!« Mileno je skoro vznejevoljilo. »Vaše besede so lepe, toda jaz se ne morem ločiti od svojega rodnega doma. Morda bi bilo res najbolje, ker ne vem, kaj me čaka. O tem pa še nisem razmišljala in bo trajalo še dolgo časa, preden se bom odločila ...«

»Sestrica, nekje je zapisano: ‚Iščimo najprej božje kraljestvo in vsa drugo nam bo navrženo ...‘«

»Zaman se trudite. Nikdar se ne bom privadila.«

Trdo je izgovorila mladenka te besede. Redovnica je mislila, da bo bolnica začela besneti, zato se ji je plaho umaknila.

»Zakaj se me bojite, čestita sestra?« se je Milena začudila. »Opazujem, da imate o meni napačne pojme ... Menda ste nepravilno poučeni ... Kdo vam je in kaj vse natvezil?«

Dominika se je v resnici bala. Skrivaj je namignila sestrama, ki sta pleli najbližjo gredico, ter ju opozorila na nevarnost. Sestri sta jo razumeli.

Novinka pa je nadaljevala s prejšnjim odločnim glasom: »Čudno, zakaj me nočete umeti. Čim bolj se trudim, da bi vam odkrila svojo nesrečo, tem manj mi verjamete. Pri vsem tem pa kažete nekam sočuten obraz. Ako bi se vam res smilila, bi mi vendar pomagali.«

Sestre so se po tihem menile: »Danes je celo uporna ... Postavila se je po robu ... Nekaj bo treba ukreniti ...«

»K predstojnici me povedite!« je zahtevala z zapovedujočim glasom. »Izkušala ji bom dopovedati, zakaj sem tukaj. Morda ji je znano, da trpim kot žrtev maščevanja. Kdo mi je pripravil ječo na posvečenem kraju? Ali je privolila kaj takega božja volja?«

Sestre so se spogledale in odkimovale. Nobena ji ni odgovorila. Samo sestro Dominiko je oblila lahka rdečica.

Iz samostanske kapelice se je oglasil zvonček, vabeč k dopoldanski molitvi. Redovnice, ki so bile zaposlene ob gredicah ali so se sprehajale po vrtu, so se zbrale v vrsto in rinile molče proti kapelici. Sestra, ki je opravljala cerkovnikov posel, je na stežaj odprla vrata.

Novinka Klara ni dobila odgovora na svojo prošnjo. Čim je namreč naznanil zvonček uro molitve, je nastopil v samostanu čas strogega molčanja. Tedaj je prenehalo tudi vsako delo. Samo iz kuhinje se je še vedno širil prijeten vonj iz širokih ponev in šumečih loncev.

Iz kapelice je zadonelo ubrano petje. Sledilo mu je nerazločno mrmranje pobožnih redovnic. Nato je nastala grobna tišina – molivke so se zatopile v premišljanje.

Milena je sedela v prvi klopi pred oltarjem. Tu ji je bilo odkazano stalno mesto menda zato, ker so jo sestre od zadaj laže opazovale. Ta prostor ji je bil najljubši v vsem samostanskem zidovju. Raz oltar so jo gledali svetniki z znanimi obrazi. Ta je čital iz knjige, drugi je kazal s prstom proti nebu. Skromni oltarček je sličil oltarju v grajski kapeli. Tu je vsaj trenutno pozabila svojo mučno zapuščenost. Žarki neskončne ljubezni so jo čudežno krepili. Večna luč ji je sijala v temi njenega pregnanstva.

Ta dan je Milena izredno zbrano molila. Nepremično je zrla v oltar, odkoder ji je pihal blažilni dih tolažbe. Tu je našla čudoviti lek, ki je hladil njeno bolečino. Srce ji je polnilo upanje v bližajočo se rešitev. Za hip so ji utihnile skrbi, kakor bi jo nekdo božal po uvelem licu.

Zvonček, ki je zabrnel nad vhodom samostana, jo je na mah predramil. »Nekdo je prišel!« jo je nekaj skrivnostno opozorilo. Tako nekam prijetno lahko ji je bilo pri srcu. Toda, ali jo ne vara zopet domišljija? Zakaj jo moti izkušnjavec na svetem kraju?

V klopi ob stranskih vratih je sedela sestra vratarica. Tudi ona je čula glas zvonca ter se je počasi zmajala iz cerkve. Vrnila se je kmalu z naglimi koraki. Zibala se je naravnost k predstojnici ter ji pošepnila nekaj na uho. Čestita prednica je zardela in urno odšla za vratarico.

V sprejemnici jo je čakal mladenič z resnim obrazom. V pozdrav se ji je spoštljivo priklonil.

»Kje je mladenka, ki vam je bila nedavno izročena?« je iznenadilo redovnico njegovo vprašanje.

Predstojnica se je spomnila obljube, s katero se je slovesno zavezala, da ne bo nikomur izdala svoje varovanke. Odgovorila mu je tako, kakor da ga ni prav razumela.

Mladenič je bil nestrpen. Zavijanje ga je vznejevoljilo. Ponovil je vprašanje in dostavil zapovedujoče: »Pokličite mladenko, zakaj z njo moram nemudno govoriti!«

Predstojnica je stopila korak nazaj in začela tajiti. »Deklica, katero iščete, ni tukaj. Kdo vas je napačno usmeril?«

Plemič je razlagal počasi in razločno: »Milena, graščakinja z Višavja, je pred tedni nekam izginila. Poprej je še spisala oporoko, v kateri navaja, da se je odrekla premoženju pokojnega očeta, ker namerava stopiti v zatišje gorskega samostana. Vsebina oporoke pa je netočna in pomanjkljiva ter lahko nastanejo spori zaradi njene zapuščine. Zato je potrebno, da se o zadevi natančneje pomeniva.«

»Tedaj ste ji bližnji sorodnik ...«

Mladenič je pritrdil.

»In komu je zapustila mladenka svoje imetje?« je radovedno poizvedovala.

»Neki povsem tuji osebi ...«

»Pravite, da je prezrla sorodnike ...?«

»Popolnoma, kakor da je sama na svetu ...«

Redovnico je obšla nejevolja. Modrovala je dosledno. »Seveda ni prav ravnala. Kdor se odloči za samostan, mora poprej urediti svoje razmere. Navadno pripade premoženje redu, v katerega namerava taka oseba stopiti. Tako zahtevajo pravila. Potem šele pridejo na vrsto sorodniki, ako je imetje res toliko, da ga je vredno deliti. V takem primeru smo upravičeni zahtevati polovico. Oseba pa, ki prikrije premoženje, ne more nositi redovne obleke.«

Plemič se je navidezno strinjal z njenimi nazori. Našel je učinkovito sredstvo: prednici je vzbudil hrepenenje po bogastvu, četudi jo je vezala obljuba radovoljnega uboštva. Obenem je začrtila viteza, ki jo je tako nesramno varal. Zakaj ji ni omenil njene bogate zapuščine? Premotil jo je s skromnim darilom; govoril ji je celo o denarnem skladu sorodnikov. Vse to namiguje na uboštvo, gre pa za ogromno bogastvo. In natančna predstojnica mu je slepo verjela. Tukaj je očitno odpovedala milost razsvetljenja.

»Ali pa veste, da je tista oseba pri nas?« je hotela natanko izvedeti. Odslej je morala biti vse bolj previdna proti tujim osebam. Preslepil jo je celo vitez, čigar beseda bi morala nekaj veljati.

»Vem«, je pritrdil. »Sicer ne bi hodil tako daleč ...«

»Znano pa vam seveda ni, da so tukaj prepovedani obiski ...«

»Toda v zelo nujnih primerih?«

»Vseeno, ako vas ne poznamo ...«

»Pozna me Milena ... Povedal sem, da sem njen sorodnik ...«

Predstojnica ga je poučevala: »Oseba, ki se odpove svetu, ne sme nikogar več poznati. Pa tudi obiskov ne sme sprejemati. Naš red ima jako stroga pravila.«

»A vendar. Povsod se lahko kaj izpremeni ali napravi izjema. Ako že tega nočete, tedaj mi vsaj napravite uslugo ...«

Redovnica je naježila obrvi in rekla: »Proti kršitvi predpisov imamo občutne kazni ...«

Plemiču se je stemnilo lice. Stisnil je ustnice in rekel zbadljivo: »Za prikrivanje nesrečnice pa imate dovoljenje ...«

Zadel je na pravo mesto. Prednica se je zavedla nepravilnega ravnanja. Ustrašila se je odločnega nastopa. Sklenila je povedati resnico; saj ni naposled hotela storiti nič drugega kakor le tisto, kar ji je bilo naročeno.

Priznala je bojazljivo: »Tukaj je mladenka, ki boleha na živcih in trpi zaradi razburjenja domišljije. Privedli so jo z namenom, da bi se pomirila in naposled ozdravela.«

»Pokličite jo!« je zahteval mladenič.

»Vaša prisotnost bi ji morebiti škodovala ...« je še vedno ugovarjala. Bala se je neprijetnih posledic.

»Pokličite Mileno!« je ponovil z ukazujočim glasom. »Tudi ako je to proti vašim predpisom.«

Predstojnica se ni upala več odlašati. Pozvala je sestro in ji po tihem naročila: »Novinka Klara naj se hitro preobleče in pride.«

Sestra je povesila glavo in prekrižala roki na prsih. Nato je pokorno odcapljala.

Tisto dopoldne je šla Milena vsa potolažena iz samostanske kapelice. Sama ni vedela, zakaj je postala na pragu, kakor bi se poslavljala od kraja, kjer jo je neka skrivnostna moč tako čudovito okrepila. Morda jo čaka veselo presenečenje? Ali bodo uslišane njene prošnje, katere je tako zaupno položila med cvetlice na oltarček?

Pohitela je na vrt med gredice, da bi natrgala cvetja in ga povila v šopek. Ponesla ga bo v kapelico v zahvalo za prejeto tolažbo.

Tedaj jo je pozvala spremljevalka, naj pusti cvetlice in gre z njo v sobo. »Brž se preobleci!« ji je velela.

»Vsaj šopek naj še povijem«, jo je prosila. »Obljubila sem ga v zahvalo, ker me je nekaj tako čudovito pomirilo ...«

»Ne moreš«, ji je branila. »Ni več časa ...«

Prijela jo je za roko in jo odvedla v skromno celico. Tukaj se je preprosta novinka na mah prelevila v zalo mladenko. Vsa začudena je poizvedovala, kaj naj to pomeni. Zakaj je morala sleči ohlapno redovniško haljo s širokimi rokavi?

Redovnica ji je v odgovor namignila, naj gre z njo v sprejemno sobo. »Brž!« to je bilo vse, kar je izrekla.

»Čemu?« Mladenka je trepetala v radosti in bojazni. Veselila se je poleta v prostost, obenem pa jo je skrbelo, ali jo morda zopet ne čaka nasilnik z novimi načrti. Kdo ve, kam jo bo odvedel in kako grozovito jo bo še trpinčil.

Sestra Dominika je na vsako vprašanje dvomljivo zmignila z rameni. Ni ji hotela ne zanikati ne pritrditi. Šli sta med celicami po ozkem hodniku in prispeli na dvorišče.

Spremljevalka je ostala za oglom ter ji pokazala vrata sprejemnice. Tu ji je stisnila desnico in ji šepnila: »Zbogom, sestrica! Odpusti, ako sem te kdaj razžalila. Nikdar več se ne bova srečali v življenju.« To je rekla in si otrla solzo. Nato se je odstranila z naglimi koraki.

Mladenka je trepetala v mučni negotovosti; skrbelo jo je, kaj jo čaka. Kam naj se skrije pred morebitnim nasilstvom? Ali naj beži v prirodo skozi odprta vrata? Kdo jo bo čuval in branil?

S tresočo se roko je naposled odprla vrata. Vsa presenečena je zagledala rešilca, ki ji je hitel naproti z razprostrtimi rokami. »Milena!« je vzkliknil. »Moja zlata Milena!«

»Adolf, moj Adolf!« se je vzradostila, nato pa se mu omamljena od veselja spustila v naročje.

Predstojnica se je stisnila v kot in sramežljivo povesila glavo. Na posvečenih samostanskih tleh še ni videla takega prizora. Greh se ji je zdelo gledati objemanje in poljubovanje. Najrajši bi bila kar izginila, a zavest, da je mladenki storila krivico, jo je zadrževala.

Plemič je predstavil redovnici svojo nevesto z besedami: »Ali veste, kdo je ta mladenka?«

Redovnica je premišljala, kako bi mu odgovorila. Še preden pa je našla pravi izraz, je nadaljeval: »To je moja izvoljenka, moja draga zaročenka. Našel sem najdražji zaklad, ki mi ga je vzel sovražnik. Taka hudobnost zasluži najostrejšo kazen.«

Redovnica se je zagovarjala tako, kakor je vedela in znala. Mladenko je sprejela iz usmiljenja, ker je bila lažno poučena. Hinavec ji je natvezil, da jo napada huda živčna bolezen. Taki bolniki potrebujejo miru in skrbnega ravnanja. Treba jih je varovati razburjenja in nadlegovanja. To jim pomanjša domišljijo.

Milena je potrdila, da je bila v samostanu dobro oskrbljena. Nedostajalo ji ni ničesar, imela je vsega v izobilju. Sestre so z njo prijazno občevale. Nihče je ni zmerjal ali grajal.

Adolf se je zahvalil redovnici za skrbno varstvo mladenke in obljubil, da ne bo izvajal posledic proti vodstvu samostana, pač pa bo naznanil zločinca najvišjemu oblastvu.

Predstojnica se je oddahnila; od srca se ji je odvalilo težko breme. Začela se je priklanjati in zgovorno gostoleti. Zaročenca sta ji bila na mah odlična gosta. Razkazala jima je vse samostanske prostore in znamenitosti.

K vozu, ki je stal zunaj pred izhodom, so ju spremile skoro vse redovnice, ki niso bile pri delu nujno zaposlene. Postavile so se v vrsto okrog voza kakor častna straža. Predstojnica je ob slovesu blagoslovila Mileno in ji voščila srečno pot v novo življenje.

Zaročenca sta se med dolgo vožnjo mnogo pomenila. Milena mu je opisala dogodke strašnega večera. Povedala mu je, s kakšnimi občutki trpljenja je pisala oporoko. Odkrila mu je vso bolest, katero je občutila ob ločitvi od doma. Globoko je vzdihnila ob spominu na dolgotrajno vožnjo, ko ni vedela, kje in kako se bo končala.

Zaročenec ji ni mogel dopovedati, kako se je prestrašil, ko je prejel usodno poročilo. Takoj se je odpravil na pot, srce mu je od groze trepetalo. Kratke vrstice niso namreč vsebovale drugega kakor vabilo, naj se takoj povrne. Strašne slutnje so mu razburjale domišljijo.

»Uboga Hilda!« mu je Milena pretrgala besedo. »Ali se ni morda tudi njej kaj žalega pripetilo?«

»Mrla je od žalosti in bolečine. Obljubil sem, da te bom našel, kar jo je čudovito pomirilo.«

»Ali je poznala našemljence, ki so nama provzročili toliko strahu in bridkosti?«

»Njen opis se je točno ujemal. Jasno pa se ni hotela izraziti, ker se je bala posledic. Srečno naključje pa je razbilo maščevalne grožnje ...«

»Zlobnik!« se je zgražala nad vitezom. »Ali bo zdaj obžaloval svojo zmoto? Sramoval naj bi se in skril pred poštenim svetom ...«

»Tukaj smo ga prehiteli ... V celici na Višavju se pokori ...«

»Vitez zaprt?« To ji je bila nepričakovana novica. »Ali je priznal svoje roparsko dejanje?«

»Predrznik te je prišel obiskat. Tako nas je hotel preslepiti z zvijačo, a se je ujel v zanko. Prijeli smo ga in shranili v ječi. Divje se nam je upiral in ni maral priznati.«

»Kako pa si izvedel?« ni mogla razumeti. »Kdo ti je pokazal pot v gorovje?«

»Tudi jaz sem uporabil zvijačnost.« Pripovedoval ji je, kako se je preoblekel in odšel kot berač na Aržišče. Ker se je znočilo, je prosil prenočišča. Hlapci so ga sprejeli v hlev na slamo. Vlegel se je in navidezno zaspal, medtem pa pazljivo poslušal, kaj se menijo hlapci v višavskem dogodku.

Ko so utihnili, se je prebudil. Tedaj so ga začeli ogovarjati in vpraševati. Poizvedovali so, ali zna čarati, kar je zanikal. Priznal pa je, da vedežuje, ter jim je odkrival bodočnost. Pravil jim je o sreči, po kateri hrepeni srce slehernega zemljana. Tako je pridobil grajskega voznika, da mu je pokazal pot do gorskega samostana.

Vozniku se Milena ni mogla dovolj zahvaliti. Sprejela ga je za prvega služabnika na Višavju. Tako se je uresničilo prerokovanje njenega rešilca, ki mu je napovedal sijajno bodočnost. Boljšega darila mu ni mogla nakloniti.

Dolina, po kateri sta se vozila, se je čedalje bolj širila v ravnino. Prispela sta na ozemlje višavske graščine. Bela uglajena cesta je zavila med travnike in njive. Delavci na polju so spoznali Mileno ter jo ubrali za vozom. Od vasi do vasi se je širila vesela novica.

Na gričku pred graščino se je zbirala množica, ki je prihitela po bližnjicah, dočim se je voz po ovinkih dalje časa zamudil. Dekleta so natrgala cvetja in ga nasula po dvorišču.

Vzgojiteljica Hilda ni mogla dočakati prihoda svoje ljubljene varovanke. Vsa srečna ji je pohitela nasproti. Svidenje je bilo prisrčno in genljivo. Obe sta jokali od veselja.

Drugo jutro se je vršila v grajski kapelici slovesna zahvala za čudežno rešitev. Ta dan je počivalo vse hudo delo. Srca hvaležnih podložnikov so se topila v skupnem praznovanju.

Tretji dan je bil namenjen vitezu, zaprtemu v grajski ječi. Adolf mu je hotel izprašati vest ter ga oddati najvišjemu sodišču.

Ječa, kamor so ga zaprli, pa je bila prazna. Viteza so namreč njegovi pajdaši hitro pogrešili. Izginil je tudi voznik z neznanim beračem. To se jim je videlo sumljivo; osobito še, ker so našli na ograji na oni strani gozda beračevo berglo in ponošeno obleko. Beriči so ga pričeli iskati. Vohun je odšel preoblečen na Višavje.

Ponoči se je oprezno približal graščini. Posrečilo se mu je iztakniti okno vitezove ječe. Z močnim drogom je razdrl omrežje in oprostil jetnika. Vitez se je veselil prostosti, a njegovo veselje ni trajalo dolgo časa. Izvedel je, da se je vrnila Milena. Voznik se mu je izneveril, izdal je njeno bivališče. Vedel je, da ga čaka pravična kazen.

Zlobnik je slutil, da bo ovaden na najvišjem mestu. To ga je gnalo v obup in žalost. Podnevi se ni več upal pokazati. Hodil je s puško po temnih gozdih in streljal divjačino. Šele ponoči se je priplazil domov v graščino. Tedaj se je napil in nažrl. Zaspal je kar ob mizi ali v naslanjaču.

Ko se je nekega večera vrnil iz gozda, je našel na mizi pismo, katero mu je dostavil sel s pozivom, naj se nemudno odzove najvišjemu oblastvu. Vabil ga je sodni zbor, kateremu je bil obtožen zaradi nasilstva. Umiti je moral viteško čast, omadeževano z zlobnim dejanjem. Pravica je zahtevala zadoščenje.

Vitez je škrtnil z zobmi in raztrgal pismo. Vzel je puško in planil v noč kakor zver, kadar jo odženejo od plena. Od takrat se ni več vrnil. Nihče se ni brigal za njegovo usodo.

*

Na Višavju je minilo razkošno ženitovanje. Ženin Adolf in nevesta Milena sta se poslavljala od odličnih svatov, ki so prispeli od blizu in daleč s čestitkami in z darili. Slavnostna dvorana je bila okusno olepšana. Vse okrasje pa je presezalo srce, ovito z bodečim vencem. Darilo vzgojiteljice Hilde je spominjalo ljubeča nova poročenca na mučno in bridkosti polno trnjevo pot ljubezni. V globokem gozdnem prepadu pa je ležalo truplo s prestreljeno glavo. Vitez Oton si je v obupu in strahu pred obsodbo vzel življenje.