Trma (Verina)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trma (Verina)
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, Trma, tipkopis (3 listi), IN = 6818.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


To je bilo še takrat, ko nas je v vozičku peljala na sprehod naša pestrna Ančka. Njenega obraza bi vam ne mogla natančneje popisati. Ostala mi je v spominu kozava ženska, katero je vselej čakal na križišču, ko smo iz mesta zavili čez most, neki vojak, ki se nam je pridružil in nas spremljal na vseh naših pohodih. Domov grede, pa je pred mestom izginil.

Ko sem se nekoč drla na vse grlo in me Ančka ni nikakor mogla vtolažiti, mi je ta naš spremljevalec vtaknil v usta svojo dolgo porcelanasto pipo, da bi me umiril. Moralo se je to zgoditi nekajkrat, kajti sicer bi mi ta vojakova pipa ne ostala v tako živem spominu.

Bila sem res trmast otrok. Tako se je zgodilo, da sem se nekoč na vsem lepem iz same togote vrgla na tla, sredi trga našega mesteca, prav pred hišo lekarnarja Sladoviča[1].

Ne zlepa ne zgrda me mati ni mogla spraviti na noge. Vlekla me je za roke, jaz pa sem trda kot kol drsala za njo po tleh, dokler me ni izpustila. Kot mrtva sem spet obležala na zemlji in tulila.

"Boš vstala," mi je grozila, kajti s seboj je vodila še ostale tri sestrice, ki so sočutno strmele vame. Nič.

To je videl lekarnar Sladovič, ki je v svoji beli halji pristopil mami v pomoč. Njegov strogi pogled in nekaj hrvaških besed je zaleglo, da sem skočila pokonci.

Vlil mi je tak strah, da sem odslej vselej, kadar me je pot pripeljala mimo, v velikem loku obšla njegovo lekarno. Da bi se še kdaj ustavila pred njegovimi okni, mi še na mar ni prišlo, čeprav so vzbujali moje posebno zanimanje nešteti porcelanast lončki ter zlasti kip s kačo in tehtnico v roki, ki so stali v izložbah.

Prav gotovo pa je bil Jordanov osel tisti, ki mi je do kraja in za vselej izbil mojo trmo iz glave.

Odkar pomnim, so imeli na Draškovcu hudo plašljive konje. Zato je sklenil stric, da si za dobo počitnic izposodi od soseda Jordana osla, ki bo samo nam otrokom na voljo.

Lahko si mislite, da smo bili v devetih nebesih! Kako smo se prerekali, kdo bo prvi sedel na kozla, kam se popeljemo najprej in kdo bo najboljši kočijaž.

Bratranci, ki so bili starejši in v večini, so se seveda strašno norčevali iz nas in nam nagajali, kot vselej dečki mlajšim deklicam. Da bi se oni vozarili z oslom po svetu, jim še na mar ni prišlo.

Prinesli pa so vsako leto s seboj zeleno papigo Loreto. Njih oče je bil mornar[2] in z nekega takšnega križarjenja križemsvet jo je prinesel s seboj.

Loreta je bila nadvse umna žival. Povsem prosto se je kretala na lipi, kjer je po mili volji lomila vršičke in neokretno plezala po deblu, postavljaje nožico pred nožico, oprijemajoč se s svojim zakrivljenim kljunom bližnjih vejic, dokler ni priplezala v krošnjo. Tam je v svojem španskem narečju čebljala nam nerazumljive besede in se zabavala nad kurami, ki so brskale v prahu pod njo. Kako pretkano je dražila lovskega psa Hata, ki se je zleknjen na pesku grel v poletnem soncu. Klicala ga je po imenu, da je revež ves zbegan skakal kvišku in se zvedavo oziral v vrhove. In ko mu je še požvižgala, natanko tako kot njegov gospodar, je ubogi Hato začel mahati z repom, ne vedoč, v katero smer naj jo ubere.

Vsaka reč se enkrat dočaka in tako je neko nedeljsko dopoldne mali hlapec vendarle pripeljal pred hišo Jordanovega osla. Kar nas je bilo deklet, smo se nore od veselja zakadile na zeleni leseni voziček. V roke sem vzela bič in ga pognala.

Toda osel se ni hotel premakniti z mesta. Špičil s svojimi uhlji, rital z zadnjima nogama, otepal z repom, a premaknil se ni niti za ped. Ker ni šlo zlepa, sem upala, da pojde, zgrda.

"Bistahor," sem zavpila nadenj in ga s koncem biča ošvrknila po križastem hrbtu.

To pa mu je bilo preveč. Kot nor se je na vsem lepem pognal v divji dir. Toda ne po cesti, temveč v krogu okrog lipe, na kateri je čepela papiga. Bolj ko smo nategovale vajeti in ga skušale ustaviti, bolj je dirjal in se vrtel v krogu. Še malo se ni zmenil za naše vpitje na pomaganje.

Papigi na lipi je bila ta dirka neznansko všeč.

"Hip, hip, hura! Bravo, bravo!" je kričala in s tem bodrila osla v še hujši dir. Stresala je s perutmi in se krohotaje ozirala za nami.

Vajeti so nam popadale iz rok, bič se je vlekel za nami, zapleten med kolesa. Z obema rokama smo se držale za stranice voza, da ne bi sfrčale v loku po tleh. Toda naše vpitje je utonilo v ropotu koles in osel ni in ni hotel ustaviti.

Starejši, ki jih je končno naše vpitje le privabilo na prag, so skoraj popokali od smeha, ko so zagledali blazno drvečega osla in pa Loreto, ki je uživala nad našim preplahom. Morda je bil prizor res smešen, čeprav nam takrat ni bilo do smeha.

Trajalo je dokaj časa, dokler nas ni hlapec Nace rešil strahu in sramote. Zagrabil je osla za uzdo in ga vsega upehanega ustavil. Bolj mrtve ko žive smo druga za drugo zlezle iz voza.

To je bila naša prva in zadnja vožnja z Jordanovim oslom. In kadar me je spet prijela trma, so mi starejši takoj zabrusili v obraz:

"Glejte jo no! Saj je takšna kot Jordanov osel."

Tega me je bilo močno sram in zato bi dejala, da je bil prav on tisti, ki mi jo je za zmerom izbil iz glave.


Opombe urednice[uredi]

  1. Tipkopis Trma (prvotni naslov Jordanov osel) je osnutek za Zgodbo o papigi Loreti in trmastem oslu (ilustriral Marjan Bregar, Najdihojca, 1953, št. 10, str. 76-77, v: Slovenski poročevalec, 4. 4. 1953, št. 79). V njej je Albrehtova iz Trme izpustila začetnih sedem odstavkov, nadaljevanje pa nekoliko razširila.
  2. Pri postavitvi strani sem za razlikovanje od Trme (Čaroznanke, Bina Štampe Žmavc, Wikivir) dodala še oznako Verina, da se ve, čigavo trmo omenja Albrehtova.
    1. Lekarnar Simeon Sladović pl. Sladoević je imel na Glavnem trgu v Novem mestu lekarno Pri angelju (v prostoru je bil kip angela) do konca leta 1906, ko jo je prodal Dragu Andrijaniču (Marjeta Bregar, Andrijaničeva lekarna, Dolenjski list, 26. aprila 2012, str. 20). Lekarnarja Sladovića je Albrehtova omenila tudi v zgodbi V mestecu moje mladosti, str. 69-71, v: Nekoč pod Gorjanci
    2. Takrat mornariški častnik, kasneje veliki admiral avstro-ogrske mornarice Anton Haus.