Triptih
| Triptih (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
I.
[uredi]Kadar pa se dnevi in noči že na zadnji veji debla odlistavajo, zapojo beli sijaji. Imaš oči — da jih vidiš? Oči, ki strme v vrtenje zaobzornih sferskih groz, ušesa, ki love oglušujoče hrušče podzavestnih žrel prebujajočih se vulkanov, misel, napeta na blazno pesem — kako bi doživel tišino belih sijajev, kako bi zastrmel nad njeno pastirsko preprostjo) in se zamaknil v domačnost starih lesorezov? Taki so davni sveti večeri. Ure negibnosti, vase zaokroženi loki, misel in čuvstvo ploveta prelita v eno strugo, brez valov, zrcalno čisto, da si v njej odpevajo visoke zvezde davnin in bodočnosti. In nenadoma se zaveš, da si sam svečenik, razodet — o, kje so prašni plašči dirjajočih dni, ovetreni z duhovi zlih — slabotnih nakan Izdajnika in Kajna, blaznega plesača, obsedenega krmarja — in si ogrnjen s haljo brezimenstva, šepetajoč besede, ki jih vzdaja onemelost strmenja. Vodé so obstale, — ni jih oledenila mrkost vesolja, temveč čudež višin — živali se strnejo v prisluškovanje utripov, ki jih prinašajo brezprostorne daljave, zemlja čaka, čaka sprejetja ...
V taki noči se rode čudeži. Čudež miru, ki izžareva ognjeno razgibanost. Misel bi ob tem gledanju poblaznela, človek pa moli, sklonjen nad zrcalom svojega prerojenja.
II.
[uredi]Kot bi bral v starih knjigah. Pesem predramljajo brezdna nočnih strahot, ki so zrastle ped stopinjami divjajočega telesa. Zemlja gori, zemlja gori, se trese, — odmeva kot peket mrtvaških jezdecev ... prevrtana gorovja se rušijo pod udarci človeških rok, oblaki se trgajo ob ostrinah donebesnega stolpa — napuh Imena ga je izkričal iz osrčja temot in krvavih megla, kri mu je strelovod in razbrzdan krohot ga zvezdí s peterokotno krono. In vriska stroj — milijon, vesoljni zmaj sikajoč na vse štiri strani prostorja, izdihavajoč lavo predsmrtnih rohnenj ... In se porazširja brezmejna jeklena plošča, satanski oder mrtvih duš, na njih pleše svoj zadnji, divji ples — misel. Železni jezdec — misel! Trinog, ubijalce duše, pijan slabosti, omotičen zla ... pleše, pleše do onemoglosti ... somrak bogov, somrak človeka ... Kot bi bral v starih knjigah.
Na zadnjo pojedino učenjakov, umetnikov, graditeljev, krmarjev, zavojevalcev in upornikov je prišla čisto tiho ona — človeška beseda. Spogledali so se in zakrohotali. Kdo si, beračica — vsiljivka? Kdo si vlomilka v hram veličastja našega napuha? Zaprosila je — toplote. In spet so se spogledali: toplote? Kajti dvorana babilonska je bila tako ogromna, da se je žar električnih valov utapljal v temi obzorij in je mraz odganjal zbesneli vrtljak umirajočih teles. Se je zaprosila človeška beseda ... komaj slišno ... in glej: razmajali so se jekleni stebri, ugasnile so ogromne obločnice, stresel se je temelj in strašen razdor je pogoltnil poslednje goste tega sveta. Takrat pa je na nevidni uri udaril bron — polnoč ...
In donebesen krik se je odtrgal iz pogorišča, na katerem je ležal gobavec našega časa.
III.
[uredi]V belem sijaju pojeta nebo in zemlja. Med njima stoji človek v belem plašču. Zbor pastirjev mu odgovarja, nevidni vetrovi godbe se razmikajo nad svetim obredom novega čaščenja — čaščenja poenotenega telesa in duha — prerojene človeške besede ... Daljave se bočijo v vršišče sonca, ki poje kot zlat zven nad vsemirsko pokrajino ... Človek se daruje ...
Iz čudnih sanj se oglaša godba, močna in sončna kot je dan, ki ga je rodila nova zemlja: zemlja dreves in rož ... vdana, odpuščajoča ... mnogo so nad njo grešili, prekrižali so jo s svojo kletvijo, s svojo zverskostjo, s svojo — bolestjo. In bolest se je pretvorila v zdravilno svetlobo in svetloba se je prelila v godbo tistih sanj ...
Kakor v davni noči: razprostrla so se nebesa s pesmijo, ki je za vse večne čase užgana človeku v srce: pesem Besede.